kronika 72 � 2024 1 | 65–76 � dr., znanstvena sodelavka, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Raziskovalna postaja v Novi Gorici, Nova Gorica, neva.makuc@zrc-sazu.si, ORCID: 0000-0002-1526-5242 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/Kronika.72.1.05 cc by-sa Neva Makuc� Podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska Nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi IZVLEČEK Carl von Czörnig je s podobo Gorice in njene okolice kot »avstrijske Nice« oziroma, natančneje, z delom Görz Oesterreich's Nizza; nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca (1873–1874) prispeval k razvoju tamkajšnjega klimatskega zdravilišča. Prepričanje o zdravem podnebju in čisti vodi Poknežene grofije Goriške in Gradiške je bilo prisotno že pred tem in je privabljalo ugledne, sicer še maloštevilne obiskovalce. Znanstvena podlaga tega prepričanja najverjetneje izvira iz dela glavnega goriško-gradiškega deželnega zdravnika Antona Muznika Clima Goritiense (1781). Czörnigovo delo, ki povezuje več historiografskih tradicij širšega prostora, spada v obdobje naraščajočih narodnostnih sporov. V kontekstu srednjeevropskih večnarodnostnih območij druge polovice 19. in začetka 20. stoletja se zdi pri raziskovanju turističnega razvoja ali, bolje, zastoja določene destinacije smiselno upoštevati tudi narodnostna razmerja. KLJUČNE BESEDE Carl von Czörnig, Anton Muznik, Gorica, Poknežena grofija Goriško-Gradiška, zdravstveni turizem, klimatsko zdravilišče, zdravstvo, podnebje, 18. stoletje, 19. stoletje, »avstrijska Nica«, obmejne študije ABSTRACT IMAGE OF GORIZIA’S HEALTHY ENVIRONMENT AND OF GORIZIA AS THE “AUSTRIAN NICE” BETWEEN ENLIGHTENMENT AND NATIONALISMS Carl von Czörnig’s image of Gorizia and its surroundings as the “Austrian Nice” or, more precisely, his work Görz Oesterreich’s Nizza; nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca (1873–1874) contributed to the development of the climatic health resort in Gorizia. The belief in the healthy climate and clean waters of the Princely County of Gorizia and Gradisca was already present and also attracted some respectable, albeit few, visitors. The scientific basis of this belief very likely comes from the work Clima Goritiense (1781), written by Anton Muznik, chief provincial physician of the Princely County of Gorizia and Gradisca. Czörnig’s work, which connects several historiographical traditions of the wider area, belongs to the period of increasing national conflicts. In the context of Central European multi-ethnic areas of the second half of the nineteenth and early twentieth centuries, national relations should also be taken into consideration when researching the tourist development of a certain destination or, better yet, its stagnation. KEY WORDS Carl von Czörnig, Antonio Musnig, Gorizia, Princely County of Gorizia and Gradisca, health tourism, climatic health resort, health care, climate, eighteenth century, nineteenth century, “Austrian Nice”, border studies 66 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi UVOD 19. stoletje je bilo pomembno za razvoj zdravi- lišč in nasploh nastavkov sodobnega turizma. To velja tudi za več krajev v slovenskem prostoru in njegovi bližini, tudi za Avstrijsko primorje, ki je upravno povezovalo Pokneženo grofijo Goriško- -Gradiško, Trst, Istro ter kvarnerske otoke.1 V dru- gi polovici 19. stoletja so se v Avstrijskem primor- ju začeli turistično razvijati zlasti obmorski kraji kot Portorož, Opatija in Gradež/Grado, in sicer z vidika kopališkega in zdraviliškega turizma.2 Pred razmahom železniških povezav so bila potovanja s ciljem oddiha ali spoznavanja dežel omejena na ozek krog premožnejših ljudi, v 19. stoletju pa se je to spremenilo. V habsburški monarhiji se je tedaj začel razvijati zdraviliški turizem, na dana- šnjem slovenskem ozemlju na primer Rogaška Slatina, Rimske Toplice itd. Le premožnejši višji sloji pa so si lahko privoščili bolj oddaljene desti- nacije in dalj časa trajajoča potovanja. Meščani, ki niso premogli dovolj finančnih sredstev, pa so si privoščili oddih na podeželju, »t. i. poletno sve- žino« (Sommerfrische).3 V drugi polovici 19. stoletja so se pojavila tudi prizadevanja za turistični razvoj Poknežene gro- fije Goriško-Gradiške. Zdraviliška dejavnost se je začela razvijati v Tržiču/Monfalcone, kjer so bili že v antiki poznani termalni vrelci, v Gradežu, kjer je že leta 1873 nastalo obmorsko okrevališče za zdravljenje rahitičnih in limfatičnih otrok, pa tudi v Gorici. Tudi drugi kraji v grofiji, kot na primer Sv. Lucija, današnji Most na Soči, so si prizadevali za razvoj klimatskega zdravilišča.4 Kasneje, zlasti v prvi polovici 20. stoletja, so kot destinacije t. i. poletne svežine sloveli določeni kraji Trnovskega gozda5 in Krasa.6 Pri pobudah za razvoj klimatskega zdravilišča v Gorici pogosto pomislimo na podobo glavnega deželnega mesta kot »avstrijske Nice«, kot jo je v drugi polovici 19. stoletja poimenoval baron Carl von Czörnig (Czoernig; 1804–1889).7 Za uveljavi- tev te slikovite podobe je bilo namreč pomembno njegovo delo Görz Oesterreich's Nizza; nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca. Czörnig je bil visoki državni uradnik, ki je deloval v raz- 1 Marušič, Pregled društvene dejavnosti, str. 164. 2 Šuligoj, Nekatere, str. 28. 3 Studen, Iz avanturizma, str. 96, 99–102. 4 Šuligoj in Kavrečič, Začetki, str. 126–144. 5 Kolenc, »Človek«, str. 15–26. 6 Fakin Bajec, Komen, str. 617–621. 7 O Czörnigu na primer: Kralj, Czoernig; Preinfalk, Czo- ernig; Tavano, Czoernig, str. 1115–1119; Tavano, Karl von Czoernig, str. 79–140; Wurzbach, Biographisches Lexikon, knj. 3, str. 117–120. Bibliografija njegovih del, ki se nave- zujejo na širši severnojadranski prostor, v: Tavano, Karl von Czoernig, str. 121–125. ličnih krajih habsburške monarhije. Odlikoval se je kot direktor statističnega urada na Dunaju. Leta 1866 se je trajno preselil v Gorico, saj je želel ublažiti svoje zdravstvene težave. V Gorici je pre- živel dobri dve desetletji, vse do smrti. S svojim pisanjem in delovanjem je kazal posebno naklo- njenost do dežele, ki jo je izbral za svoje bivanje v jeseni življenja.8 Pričujoči članek je prispevek k raziskovanju nekoliko širše zastavljene problematike, vezane na predstavo o zdravju, blagodejnem okolju in čisti vodi Poknežene grofije Goriško-Gradiške. Upravičena se zdi domneva, da ta predstava, ki jo je uspešno razvil in uveljavil Czörnig, korenini že v novem veku. Pri tem je pozornosti deležno vprašanje Czörnigovih virov in literature oziroma njegovo upoštevanje različnih historiografskih tradicij širšega prostora. Poleg tega prispevek na- kazuje še eno raziskovalno vprašanje, in sicer ka- ko je bila podoba »avstrijske Nice« vpeta v primež naraščajočih narodnostnih in političnih sporov druge polovice 19. stoletja. Tega se članek dotika le v grobih obrisih, saj bi ta problematika zahte- vala nadaljnje poglobljene raziskave. CZÖRNIGOVI VIRI IN LITERATURA Potem ko se je Czörnigu zdravje po selitvi v Gorico izboljšalo, se je odločil, da bo na ugo- dne klimatske značilnosti tega območja opozoril z zgoraj omenjenim delom. Zavzeto si je priza- deval, da bi bila Gorica prepoznana kot zimsko klimatsko zdravilišče. Njegovo raziskovanje pa je izhajalo tudi iz želje, da bi bolje spoznal to deže- lo.9 Delo sestavljata dva zvezka, ki sta izšla na Du- naju v letih 1873 in 1874,10 posvečeno pa je Gorici in njenim »prijaznim prebivalcem« (freundlichen Bewohnern).11 Prva knjiga je obsežnejša in geografsko širo- ko zastavljena, saj se posveča Goriški, Gradiški in Ogleju, druga pa se osredotoča na Gorico in njeno okolico ter izpostavlja klimatsko ugodno okolje. V prvi knjigi je območje opisano s stati- stičnega, zgodovinskega in geografskega vidika. 8 Makuc, Gorica, str. 12–14. 9 Czoernig, Görz, knj. 1, str. VII–VII; Czörnig, Gorizia, str. 3–4. 10 Že leta 1874 sta Czörnigovo delo pozitivno ocenila Fran- cesco Nicolo in C[esare] Cantù v reviji Archivio Storico Italiano 1874 (Nicolo in Cantù, Recenti lavori, str. 152–153). Delo je v italijanščino v celoti (torej oba zvezka) preve- del germanist in pisatelj Ervin Pocar (1892–1981), rojen v Piranu. O njem na primer: Tavano, Pocar, Ervino, str. 2826–2830. Prevod je prvič izšel v Gorici leta 1969: Carl von Czoernig, Gorizia »la Nizza austriaca«: il territorio di Gorizia e Gradisca. Prev. Ervino Pocar. [Gorizia]: Cassa di risparmio di Gorizia, 1969. 11 Czoernig, Görz, knj. 1, str. [V]. 67 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi V prvi del prve knjige je avtor med drugim vklju- čil opise gora, voda, podnebja itd. Pisal je tudi o naravi, kulturni krajini, prebivalstvu, upravi, šol- stvu, gospodarstvu, kulturnem in verskem življe- nju itd. V drugem in tretjem delu prve knjige je na strnjen način podal zgodovino tega območja, in sicer od prazgodovine in obdobja antičnega Ogleja prek srednjeveške zgodovine oglejskih in gradeških patriarhov ter goriških grofov do soča- snega obdobja pod žezlom habsburške vladarske hiše, ki je Goriško pridobila po izumrtju Goriških grofov leta 1500. Pozoren je bil tudi na zgodovino oglejskih patriarhov in pri tem sledil njihovemu sosledju. V svoj pregled je vključil – sicer v manj- ši meri – tudi gradeške patriarhe, ki so bili tesno povezani z nekdanjo Beneško republiko, večsto- letno nasprotnico Habsburžanov.12 V drugi knjigi se je Czörnig povsem posve- til Gorici kot klimatskemu zdravilišču. Opisal je lego Gorice, podal statistične podatke o njenem prebivalstvu in povzel zgodovino mesta. Predsta- vil je tudi okolico Gorice, upravno ureditev, šolski sistem, gospodarsko, družabno in versko življenje itd. Izpostavil je ugoden vpliv goriškega podnebja na telesno in duševno zdravje.13 Glede na to, da je območje Poknežene grofije Goriško-Gradiške stoletja ležalo na robu Svetega rimskega cesarstva, v bližini meje med Beneško republiko in habsburškimi dednimi deželami, so se v novem veku na tamkajšnjem širšem pro- storu srečevale različne historiografske tradici- je, ki pa so se v novem veku le redko prepletle. Czörnigovo delo, ki je nastalo v drugi polovici 19. stoletja, je združilo različne predhodne historio- grafske tradicije zgodovinsko dokaj povezanega območja. Obravnavanje Goriških grofov je bilo na primer značilno za novoveško historiografijo habsburške Goriške, oglejskim patriarhom pa je praviloma sledila furlanska historiografija. Fur- lanija je bila sicer del Beneške republike, a se je t. i. Patria del Friuli navezovala na nekdanji blišč kneževine oglejskih patriarhov, ki so jo Benečani osvojili leta 1420 in takrat de facto zaključili to po- membno obdobje furlanske zgodovine. Zgodo- vina gradeških patriarhov pa se je navezovala na Beneško republiko. Razgibana politična zgodovi- na tega prostora se je odražala v različnih zgodo- vinopisnih tradicijah.14 Czörnigovo delo, ki je precej obsežno in široko zastavljeno, se tako za obdobje pred 19. stoletjem opira na bogato in zelo raznoliko historiografijo, ki jo je imel na voljo. To je vidno že na začetku 12 Czoernig, Görz, knj. 1; Czörnig, Gorizia, knj. 1. 13 Czoernig, Görz, knj. 2, str.; Czörnig, Gorizia, knj. 2. 14 Makuc, Border identities; Makuc, Historiografija. prve knjige, ko je avtor omenil, da je uporabljal dela Marc'Antonia Nicolettija, Bernarda Mario de Rubeisa, Gian Giuseppeja Lirutija, Francesca Manzana in drugih dobro poznanih novoveških avtorjev z območja beneške Furlanije, pa tudi po- membnih goriških avtorjev kot Martina Bavčerja (Bauzerja), Carla Morellija, Rodolfa Coroninija, Giuseppeja Domenica Della Bone itd. Zelo po- membna je bila v razsvetljenskem duhu napisana goriška zgodovina Carla Morellija, ki je še danes temeljnega pomena.15 V seznamu uporabljenih virov in literature na koncu prve knjige so med starejšimi historio- grafskimi viri navedena dela Eneja Silvija Picco- lominija, Marina Sanuta (Sanuda), Antonia Bel- lonija, Giovannija Candida, Wolfganga Laziusa, Biagia Ritha, Mathiasa Burglechnerja in drugih, in sicer ob določenih virih in zbirkah virov, kot so Monumenta Germaniae Historica, Muratorijeve Rerum Italicarum Scriptores, Fontes rerum Austria- carum itd. Uporabil je torej pomembne zbirke vi- rov in historiografska dela bližnjih dežel, in sicer iz novoveškega obdobja in 19. stoletja. Vključil je pomembno delo Historia Langobardorum Pavla Diakona. Upošteval je tudi določena dela s pod- ročja geografije (na primer članek Das Isonzo-Thal von Flitsch abwärts bis Görz, die Umgebungen von Wippach Adelsberg, Planina und die Wochein geolo- ga Dionysa Stura) in zgodovinske geografije (na primer izredno eruditsko delo Della geografia an- tica del Friuli dalle età più rimote sino ai tempi di Co- stantino il grande (Udine 1775) Paola Fistularia, ki ga sicer pomotoma imenuje Carlo, in delo Hand- buch der alten Geographie. Band 3: Europa (Leipzig 1838) Alberta Forbigerja). Med viri se omenja tudi Clima Goritiense (1781) Antona Muznika (Antonio Musnig; 1726–1803). Vključil je tudi nekaj vodni- kov ter več del, ki se osredotočajo na zgodovino določenih plemiških rodbin. Za slednjo temati- ko je namreč lahko v Morellijevi goriški zgodo- vini dobil malo podatkov. Uporabil je tudi delo Versuch einer Geschichte von Krain Antona Tomaža Linharta.16 Kar se tiče virov in literature, velja še omeniti, da je na koncu prve knjige med literaturo nara- voslovne narave naveden članek Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz botanika Franca Kraša- na (1840–1907), rojenega v Šempasu.17 Članek je izšel leta 1863 v reviji Oesterreichische botanische Zeitschrift. Krašan je na začetku članka izposta- vil, da je pokrajina okrog Gorice, kjer se srečujeta 15 Czörnig, Görz, knj. 1, str. X–XII; Czörnig, Gorizia, str. 4–6. 16 Czörnig, Görz, knj. 1, str. 949–955; Czörnig, Gorizia, str. 933–938. 17 O Krašanu: Pirjevec, Krašan; Bajc, Krašan. 68 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi alpsko in mediteransko rastlinje, deležna vedno večjega zanimanja.18 V drugi knjigi je Czörnig omenil pomoč dunajskega profesorja klimatolo- gije Rudolpha von Vivenota mlajšega (1833–1870), ki je med drugim pisal o Palermu kot klimatskem zdravilišču.19 Pri preučevanju Gorice kot zdravili- ške destinacije sta mu pomagala zdravnika Giu- seppe Maurovich in Hermann Perko.20 Mauro- vich (1816–1896), rojen v Gorici, je bil član goriško- -gradiškega deželnega sveta za zdravstvo, od leta 1861 svetovalec goriške občine, med letoma 1870 in 1894 pa poslanec deželnega zbora ter kasneje, v letih 1882–1894, župan Gorice.21 Czörnigova uporaba virov in literature ka- že, da je poznal, sprejemal in upošteval različne historiografske tradicije zgodovinsko dokaj po- vezanega, a v preteklosti politično razdeljenega širšega prostora. Ta pristop do virov in literature ter njihovih vsebin je mogoče razumeti ne le kot njegovo željo po temeljitosti, ampak morda tudi v smislu iskanja ravnotežja, če ne že širšega kon- senza pri podajanju zgodovine tistega, nekoč po- litično razdeljenega prostora, in sicer v obdobju naraščajočih političnih in narodnostnih sporov. PODOBA ZDRAVEGA GORIŠKEGA OKOLJA V NOVEM VEKU Czörnig si je prizadeval razširiti predstavo o zdravem goriškem okolju. Kot omenjeno, je poz- nal delo Antona Muznika, rojenega v Sv. Luciji (današnji Most na Soči). Zato se zdi upravičena domneva, da ima sloves zdravega goriškega oko- lja novoveški izvor in da je znanstvene temelje tega prepričanja prvi postavil zdravnik Anton Muznik. Muznik je diplomiral na Dunaju. V letih 1756 in 1767 je sodeloval pri zdravljenju kuge v Tran- silvaniji, med letoma 1758 in 1763 pa je bil vojaški zdravnik v habsburško-pruski vojni. 27. julija 1763 se je preselil v Gorico, kjer je živel vse do smrti. V Pokneženi grofiji Goriško-Gradiški je bil na čelu deželne zdravstvene službe; postal je torej t. i. goriško-gradiški protomedik. Nekaj časa je 18 Krasan, Beiträge, str. 345. 19 Angetter, Vivenot. 20 Czoernig, Görz, knj. 2, str. VI, 102; Czörnig, Gorizia, str. 803, 897. 21 Magani, Giuseppe Tominz, str. 157; Letture di un territo- rio, brez paginacije. Maurovicha je naslikal slikar Jožef Jakob Tominc iz Gorice (1790–1866). Portret iz sredine 19. stoletja danes hranijo v Gorici, v palači Attems Petzen- stein (Musei Provinciali, ERPAC). Reprodukcije slike so na voljo v Magani, Giuseppe Tominz, str. 157. Na spletu je reproducirana na https://patrimonioculturale.regione. fvg.it/opera/?s_id=471091 (15. 5. 2023). O Tomincu: Koršič, Tominc, brez paginacije; Magani, Giuseppe Tominz, str. 133–159; Rozman, Tominc, brez paginacije. poučeval v okviru kirurškega študija, ki je v Go- rici potekal med letoma 1774 in 1801. Muznik si je v razsvetljenskem duhu prizadeval izboljšati razmere na področju zdravstva, poljedelstva in živinoreje. Z njegovim poklicem je povezano de- lo Dissertazione sopra le osservazioni rapporto alle malattie del popolo di queste unite contee di Gorizia e di Gradisca (Disertacija o opažanjih glede bolezni prebivalstva združenih grofij Goriške in Gradi- ške; Gorica 1795) ter poročila o njegovih zdravni- ških opažanjih, ki so bila objavljena v časopisu goriške-gradiške Kmetijske družbe Notizie della imperial regia Società agraria delle (due) unite contee di Gorizia e Gradisca (1781–1788). Vsebinsko široko zasnovano je njegovo delo Clima Goritiense (Gori- ško podnebje).22 Muznik je skušal v prvi vrsti izboljšati življe- nje in zdravstveno stanje goriškega prebivalstva. Goriško podnebje, objavljeno v Gorici leta 1781,23 je napisal predvsem zase, a je menil, da bi ga bilo koristno objaviti. Upal je, da bodo tako storili tudi zdravniki drugih dežel. Izpostavil je, da sledi Hi- pokratovemu načelu, da je treba najprej preučiti območje, katerega prebivalstvo bomo zdravili, in šele nato po najboljših močeh pristopiti k zdrav- ljenju.24 Njegovo delo je temeljilo na opazovanju spreminjanja bolezni pri ljudeh in na bogatih iz- kušnjah, med drugim je kot prvi zdravnik v deželi 17. septembra 1775 izvedel cepljenje miazme črnih koz, kar je opisal v enajstem poglavju svojega de- la.25 Njegov pristop je bil znanstven. Opravil je preizkuse, da je potrdil čistost vode. Spremljal je delo znanih zdravnikov svojega časa (na primer 22 O Muzniku: Musnig, Clima Goritiense, Praefatio, pogl. 11; Muznik, Goriško podnebje, str. 21; Musnig, Settecento goriziano, str. 35; Codelli, Gli scrittori, str. 110–112; Diziona- rio biografico friulano, str. 555–556; Glonar, Muznik; Grassi, Musnig, str. 1785–1786; Marušič, Il protomedico, str. 71– 84; Marušič, Muznik, str. 483–485; Marušič, Primorski čas, str. 242–253; Marušič, Zdravnik, str. 190–192; Makuc, Historiografija, str. 101–102; Makuc, Border identities, str. 78–79; Marchetti, Il Friuli, knj. 2, str. 992; Remec, Podrgni, očedi, str. 96; Tavano, La cultura, str. 11–22; Zupanič Sla- vec, Goriški medicus, str. 207–231; Wurzbach, Biographi- sches Lexikon, knj. 19, str. 475. 23 Faksimilirana izdaja tega dela je skupaj s spremnimi študijami ter slovenskim prevodom dela, ki ga je pripra- vil Silvester Kopriva, strokovno dopolnila in uredila pa Zvonka Zupanič Slavec, izšla v Ljubljani leta 2000. Delo je bilo prevedeno tudi v italijanski jezik: Settecento gori- ziano: vita quotidiana, paesaggio, salute. Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2009. Prevod je pripravil Lorenzo De Vecchi, objavi pa je dodana spremna študija Sergia Tava- na. 24 Musnig, Clima Goritiense, Praefatio; Muznik, Goriško podnebje, str. 21–22; Musnig, Settecento goriziano, str. 35. 25 O zgodnjih oblikah cepljenja, torej o valioraciji in ka- snejši vakcinaciji: Keber, Zgodnje cepljenje, str. 101–110; Marušič, Zdravnik, str. 199–200, 203; Marušič, Il proto- medico, str. 78–79. 69 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi Gerharda van Swietna (1700–1772)) ter drugih učenjakov (na primer Giuseppeja Barzellinija, rojenega v Krminu (1730–1804)).26 Muznik je torej začel preučevati območje Poknežene grofije Goriško-Gradiške, tamkajšnjo naravo, podnebje in prebivalce. Zapisoval si je vremenske spremembe, temperaturo in bolezni, ki so prizadele prebivalstvo, obravnaval je tam- kajšnje vodotoke, pokrajino, podnebje itd. Posre- doval je pomembne podatke o zdravstvenem sta- nju in načinu življenja prebivalstva. Muznikovo delo odraža razsvetljensko vero v razvoj družbe in zaupanje v razum. Opisoval je rodovitnost dežele ter z naklonjenostjo pisal o njenih prebivalcih. V povezavi s tematiko pričujočega članka velja iz- postaviti odlomke, v katerih je kot protomedik že v 18. stoletju obravnaval ugodno lego, milo pod- nebje in čistost vode: »Dasi je zemlja tega glavarstva različne nara- ve v različnih krajih, se vendar odlikuje po takem številu gora, ravnin, gozdov in planin, poljan in travnikov, rek, izvirov, vinogradov, oljčnih gajev, murv in sadnega drevja, vasi in mest, po taki skla- dnosti in rodovitnosti, da tudi uspeva in raste les, murva, poljski plodovi, žito, sočivje, zelenjava, lan, konoplja, vino, olje, fige in mandeljni. Tu go- jijo sviloprejke, konje, osle, govedo, ovce in koze, nadalje je dosti divjačine, kot so zajci, lisice, kune, risi, volkovi, medvedi, jeleni in vse vrste ptic. To prijazno in prebivalcem drago pokrajino cenijo zlasti zaradi milega podnebja, zaradi dobrega vi- na, čiste vode in zaradi njenega položaja.«27 »Ker v našem mestu in njegovi okolici ni no- benega rudnika, nobene topilnice, nobene stoje- če vode, nobenega vzroka za gnile reči, s katerimi bi se mogel zrak kakorkoli onesnažiti, prav na- sprotno, ker se zrak s hitrim tokom sosednje de- roče Soče neprenehoma giblje in menjava, lahko upravičeno sklepamo, da tukaj vdihavamo zelo čist zrak.«28 »Tako je razvidno tudi iz tistega, kar je bilo re- čeno v drugem poglavju, da so goriški letni časi zelo prijetni in zmerni, da se lahko naša zima po pravici primerja s pomladanskim časom v Nem- čiji. Pomladanski čas je zmerno topel in je osve- žen z zdravim dežjem, zato je precej podoben po- 26 Musnig, Clima Goritiense, Praefatio in str. 6, 7, 13–15, 17– 18, 32–33, 50, 79; Muznik, Goriško podnebje, str. 21, 29, 32, 37–39, 43, 58–59, 76, 104; Musnig, Settecento goriziano, str. 35, 40–41, 45–46, 48, 59–60, 72, 91. O Muznikovem pozna- vanju antičnih in sodobnih avtorjev podrobneje: Zupa- nič Slavec, Goriški medicus, str. 207–231. O Barzelliniju: Gorian, Barzellini, str. 409–411. 27 Muznik, Goriško podnebje, str. 68. Prim. Musnig, Clima Goritiense, str. 42; Musnig, Settecento goriziano, str. 66. 28 Muznik, Goriško podnebje, str. 44. Prim. Musnig, Clima Goritiense, str. 19; Musnig, Settecento goriziano, str. 49. letju v Nemčiji. Skoraj enaka je jesen. Le poletje je nekoliko neprijetnejše zaradi močnejše sončne pripeke. Tudi zrak, ki ga tu vdihavamo, je povsem čist, kot je bilo prikazano v tretjem poglavju. V tej pokrajini ni nobenega rudnika, nobene topilni- ce, nobene stoječe vode, ki poplavlja, nobenega gojišča gnilih snovi, s čimer bi se mogel zrak ka- korkoli onesnažiti. Ob neprestanem hitrem toku bližnje Soče postaja vzgiban zrak celo čistejši.«29 Zgornji odlomki jasno kažejo, da je Muznik na znanstven način pristopil k preučevanju goriške- ga okolja. Predstava o zdravem goriškem zraku je bila sicer še starejša in morda vsaj v določenih krogih tudi splošno razširjena, kot kaže začetni odlomek iz Zgodovine jezuitskega kolegija v Gorici (Historia Collegii Goritiensis), kjer so že leta 1615 je- zuiti po svojem prihodu v Gorico poleg rodovit- nosti dežele izpostavili zdrav zrak.30 Ti odlomki kažejo, da je najverjetneje prav Muznikovo delo prispevalo znanstveno podlago za razvoj podobe zdravju blagodejnega goriškega okolja. To podobo je v naslednjem stoletju Czör- nig uspešno nadgradil in razširil. PRIZADEVANJA ZA RAZVOJ GORICE KOT KLIMATSKEGA ZDRAVILIŠČA Gorico so številni znani gostje obiskali že pred izdajo Czörnigovega dela. Leta 1836 je sem pris- pel Karel X. (1757–1836), nekdanji francoski kralj, ki je kmalu zatem preminil in je danes pokopan v kripti frančiškanskega samostana na Kostanjevici pri Novi Gorici. Uradno naj bi bil žrtev kolere, a sočasni spomini Clementine Coronini, poročene De Grazia, nakazujejo, da naj bi umrl zaradi pre- bavnih težav.31 Karel X. se je namestil v palači rod- bine Coronini na Cingrofu, njegovo spremstvo pa v palači Strassoldo.32 Kot je poročal grof Guillau- me Isidore de Montbel, naj bi prav sloves zdravju ugodnega podnebja in dobre vode – ne le strah pred kolero – privedel do odločitve, da se Karel X. in njegovo spremstvo nastanita v Gorici. V skla- du z njegovim pričevanjem naj bi Karel X. takoj 29 Muznik, Goriško podnebje, str. 94. Prim. Musnig, Clima Goritiense, str. 70–71; Musnig, Settecento goriziano, str. 85. 30 »Profert haec regio, quae alias comitatus Goritiensis nun- cupatur, et quidem magno numero generosissima vina, oleum, frumentum, animalia et si quae alia ad victum necessaria requiras usque ad delicias. Illi nec pratorum viriditas, nec agrorum ubertas, nec amoena collium fer- tilitas, nec fluviorum (qui piscosissimi sunt: Lisontius, Vipava et Timavus), nec fontium deest perennitas. Aura ipsa saluberrima est, gens vero ipsa bellicosa et ingenii acuti et docilis, adeo ut non temere nostris iniecta mens fuerit isthuc collegium inferendi.« (Historia Collegii Gori- tiensis, leto 1615, str. 77). O tem: Tavano, La cultura, str. 12. 31 Porcedda, Società, str. 118. 32 Bled, L'esilio, str. 33–35. 70 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi po prihodu v mesto začel z daljšimi sprehodi po njegovi okolici.33 Kraljevo spremstvo je ostalo v mestu do sredine 19. stoletja, kar je privabilo več pomembnih posameznikov, na primer francos- kega matematika, barona Augustina-Louisa Cau- chyja (1789–1857).34 Po letu 1866 je zimske mesece v Gorici preživel tudi Karlov vnuk, Henri grof de Chambord (1820–1883), ki je prav tako pokopan na Kostanjevici.35 Po sredini 19. stoletja je vedno več pripadnikov višjih slojev pozimi prihajalo v Gorico. V zimskem času med letoma 1851 in 1852 sta v Gorici bivala mati cesarja Franca Jožefa, nadvojvodinja Sofi- ja, in njen sin oziroma cesarjev brat, nadvojvoda Ludvik Viktor.36 Razvoj v smeri večjega obiska je pomembno spodbudila pridobitev železniške po- vezave leta 1860.37 Gorica se je začela uveljavljati kot zimsko klimatsko zdravilišče, in sicer zlasti po habsburški izgubi italijanskih posesti leta 1866.38 Iskali so namreč nove destinacije, ki bi lahko na- domestile izgubljene.39 Gorica z okolico je torej v določenih krogih slovela že pred Czörnigovo »avstrijsko Nico«, a 33 Bled, L'esilio, str. 23, 35; Marušič, Gorica, str. 5–6. 34 Južnič, Kralj matematikov, str. 23–57; Porcedda, Società, str. 118–119; Bled, L'esilio, str. 87, 91. 35 Bled, L'esilio, str. 91; Bajuk, Burboni. 36 Czoernig, Görz, 1874, str. 53; Czörnig, Gorizia, str. 850. 37 Marušič, Železnice, str. 261–276. 38 Czoernig, Görz, 1874, str. 53; Czörnig, Gorizia, str. 850. 39 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 63. Czörnig je ta sloves razširil. Simon Rutar je zapi- sal, da je njegovo delo močno prispevalo k pre- poznavnosti Gorice kot klimatskega zdravilišča. Obisk avstrijskih in ogrskih plemičev se je najprej znatno povečal, a ne za dolgo, saj so kasneje ple- miči prihajali redkeje, medtem ko se je povečal obisk meščanov, uradnikov in upokojencev.40 V drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja je Gorica doživljala intenziven urbanistični ra- zvoj. V omenjenih desetletjih so nastale nove uli- ce, gradili so parke, vile, hotele, lokale in druge objekte, kot na primer kopališče, telovadnico itd. Uredili so mestno razsvetljavo. Mesto se je širilo in postopoma pridobivalo sodobnejšo infrastruk- turo. Prirejali so razne razvedrilne dogodke, kot na primer plese, šole jahanja, ognjemete, kon- certe itd. Obiskovalci so lahko uživali v spreho- dih po okolici, in sicer iz Gorice proti Štandrežu, Ločniku/Lucinico, Šempetru in Rožni Dolini. V slednjem kraju je bilo zgrajenih več vil, ob poto- ku Liskur pa je bilo jezero.41 Leta 1888 je bilo v Go- rici deset gostišč in hotelov ter 114 gostinskih lo- kalov. Primanjkovalo pa je vode, zato se je razvoj zdravilišča opiral na prednosti zdravju ugodnega podnebja.42 Razvoj predelovalne industrije in nekatere te- 40 Rutar, Poknežena grofija, [zv. 1], str. 106. O tujih gostih v Gorici: Holz, Potovanje, str. 57. 41 Pillon, »Il Municipio«, str. 105–112; Ciancia, »Nizza aus- triaca«, str. 125–138. 42 Šuligoj in Kavrečič, Začetki, str. 130. Ljudski vrt v Gorici leta 1909 (razglednico hrani Goriška knjižnica F. Bevka, Nova Gorica). 71 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi žave na področju infrastrukture so preprečevali razglasitev Gorice za zdraviliški kraj. Zaradi tega tudi ni zabeleženih uradnih podatkov o številu gostov. Czörnig, ki si je prizadeval za razvoj kli- matskega zdravilišča, naj bi poskusil zmanjšati pomen negativnih učinkov, ki jih je imela indu- strija na okolje. Kot najuspešnejši zdraviliški kraj v Pokneženi grofiji Goriško-Gradiški se je uvelja- vil Gradež.43 HABSBURŠKA NICA V OBDOBJU NARAŠČAJOČIH NACIONALIZMOV Podatki o jezikovni ali narodnostni pripadnosti prebivalstva Poknežene grofije Goriško-Gradiške za drugo polovico 19. stoletja niso povsem zanes- ljivi. Jezikovna oziroma narodnostna anketa, ki je leta 1846 potekala pod Czörnigovim vodstvom, je ugotavljala pripadnost krajev, ne posameznikov; popisi prebivalstva od leta 1880 dalje pa so poiz- vedovali o t. i. občevalnem, ne maternem jeziku, kar ni bilo v prid beleženju slovenskega prebi- valstva. V skladu s popisom iz leta 1880 naj bi v deželi živelo 211.084 prebivalcev, od tega 129.857 Slovencev, 73.425 Furlanov/Italijanov, 2.659 Nem- cev ter manjše število Čehov (58), Hrvatov/Srbov (12) in Poljakov (8). Slovensko prebivalstvo je veči- noma živelo v vzhodnih in severnih delih dežele, furlansko na območju med spodnjim Posočjem in italijansko-avstrijsko državno mejo iz leta 1867, italijansko je bilo strnjeno naseljeno ob obali, ki je nekoč pripadala Beneški republiki, nemško pa v Gorici. Mesto je bilo narodnostno mešano, saj je leta 1880 izmed 20.920 prebivalcev kot občeval- ni jezik italijanščino navedlo 13.517 posameznikov, slovenščino 3.411, nemščino 2.149, češčino 40 itd. Prisotna je bila tudi judovska skupnost. V mestu je tedaj živelo 787 tujcev.44 Czörnig je v delu Görz Oesterreich's Nizza iz- postavljal izrazito večjezičnost mesta in dežele.45 Goriška občina46 je po popisu iz leta 1869 štela 16.659 prebivalcev, od tega je kar 1035 oseb prihaja- lo z območij habsburške monarhije zunaj Avstrij- skega primorja ter 592 iz tujine, torej izven monar- hije.47 V mestu so bili prisotni vsi »nacionalni ele- menti« habsburške monarhije, kar se je odražalo pri raznoliki »etnografski« podobi mesta.48 43 Šuligoj in Kavrečič, Začetki, str. 131–135, 138–139. 44 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 38–46. 45 Na primer Czoernig, Görz, knj. 1, str. VII–VIII, 54–59, 925–931, knj. 2, str. 52; Czörnig, Gorizia, str. 11–12, 57–61, 782–787, 850. 46 Več o Czörnigovem dojemanju Gorice in njene širše okolice kot »avstrijske Nice« v: Makuc, Gorica, str. 11–15. 47 Czoernig, Görz, knj. 2, str. 16–19; Czörnig, Gorizia, str. 818– 821. 48 Czoernig, Görz, knj. 2, str. 30; Czörnig, Gorizia, str. 831. Začetki razvoja modernega oziroma sodobne- ga turizma segajo v pozni novi vek. Povezani so bili s spremembami, ki jih je vpeljala industria- lizacija. Najprej so se začela razvijati termalna in obmorska zdravilišča, v angleškem prostoru že v 17. in 18. stoletju, na evropski celini pa nekoliko kasneje, od konca 18. stoletja dalje.49 V Avstrij- skem primorju se je v drugi polovici 19. stoletja v določenih krajih začel razvijati zdraviliški in le- toviški turizem. Med obmorskimi destinacijami so se uspešno razvijali Portorož, Gradež/Grado, Lovran in Lošinj. Opatija je bila najpomembnej- še zdravilišče na območju Avstro-Ogrske, njegovi turistični začetki pa segajo v sredino 19. stoletja.50 Pomembno vlogo pri razvoju zdravilišč so od- igrali zdravniki, ki pa niso nudili le praktičnega in teoretskega znanja v podporo razvoju zdravi- liškega turizma, ampak so lahko sodelovali tudi pri promociji točno določenih zdraviliških desti- nacij. Po eni strani so bile torej pomembne ugo- tovitve o zdravilnosti termalne in morske vode, kasneje tudi sonca, po drugi strani pa gre izposta- viti prispevek zdravnikov pri razvoju določenih krajev, ki so se uveljavili kot zdravilišča in kasneje postali dobro obiskana letovišča. To velja na pri- mer za Opatijo, Gradež, Portorož, pa tudi Istrske toplice (Sv. Štefan v Istri).51 Poleg zdravstvenega vidika je imel razvoj zdra- vilišč tudi gospodarski pomen. V prvi polovici 19. stoletja je Pokneženo grofijo Goriško-Gradi- ško zaznamovalo neugodno gospodarsko stanje, sredi stoletja pa je ekonomsko napredovala. Med neagrarnimi dejavnostmi velja izpostaviti svilar- stvo, industrijske obrate rodbine Ritter, popleme- nitene Záhony, v Stračicah/Straccis pri Gorici in druge obrate, kot na primer predilnico bombaža v Romjanu/Vermegliano pri Ronkah/Ronchi dei Legionari ter papirno industrijo v Solkanu in Podgori/Piedimonte del Calvario.52 Poleg indu- strijskih začetkov se je začel tudi turistični razvoj. Deželno gospodarstvo so v določeni meri priza- dele neugodne gospodarske razmere v sedemde- setih letih 19. stoletja (zlasti kriza iz leta 1873).53 V začetnem obdobju je bila pobuda za razvoj klimatskega zdravilišča v Gorici deležna naklo- njenosti tamkajšnjih odločevalcev. Podprla jo je goriška občina, ki jo je obvladoval italijanski li- 49 Kavrečič, Turizem, str. 15, 23–24, 45–48, 65–68, 73. 50 Kavrečič, Turizem, str. 81–84, 103–223. 51 Kavrečič, Turizem, str. 86, 103–133, 138–141, 163–168, 197– 198, 288–289. 52 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 56–61, 232; Por- cedda, Società, str. 115–125; Ferrari, Gorizia ottocentesca, str. 324–325, 334–335. 53 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 296–297; Ferrari, Gorizia ottocentesca, str. 334–335, 341, 354. 72 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi beralni politični tabor. Dejavnosti v smeri razvoja Gorice kot klimatskega zdravilišča je spodbujalo Društvo za promocijo klimatskega zdravljenja v Gorici.54 V začetnem obdobju je bilo delovanje društva v skladu s pričakovanji tamkajšnjega viš- jega sloja.55 Društvo je bilo aktivno pri različnih pobudah, na primer pri odprtju neke vrste infor- macijskega centra za obiskovalce na Korzu/Corso Giuseppe Verdi leta 1888, urejanju sprehajalnih poti v okolici mesta itd.56 Metod Šuligoj in Petra Kavrečič, ki sta obja- vila pomembno primerjalno študijo o začetkih zdraviliškega turizma v Gorici, sta opozorila, da je turistični razvoj severnih in osrednjih predelov Avstrijskega primorja še premalo raziskan.57 Po začetni podpori naj bi pobuda za razvoj klimat- skega zdravilišča zašla v težave. Leta 1879 je gori- ška občina zaradi večjih gradbenih del, ki naj bi olepšala mesto, zabredla v hude finančne teža- ve.58 Mesto naj bi takrat doseglo svoje maksimal- ne razvojne možnosti.59 54 Pillon, »Il Municipio«, str. 112–117; Cavazza, Risorgimen- ti/Preporodi, str. 29; Kavrečič, Turizem, str. 134. 55 Pillon, »Il Municipio«, str. 112–113. 56 Ciancia, »Nizza austriaca«, str. 125. 57 Šuligoj in Kavrečič, Začetki, str. 127. 58 Cavazza, Risorgimenti/Preporodi, str. 29–30; Pillon, »Il Municipio«, str. 113–117. 59 Ferrari, Gorizia ottocentesca, str. 355. Društvo za promocijo klimatskega zdravlje- nja v Gorici se je začelo spoprijemati z obtožba- mi o zapravljanju denarja in – vsaj v določenih krogih – s sumničenji, da izvaja ponemčevanje. Konec osemdesetih let 19. stoletja je sodelovanje goriške občine in društva zastalo. Leta 1894 je bilo društvo ukinjeno. Kasneje je nastalo olepševalno društvo Progresso, Napredek.60 Podobna olepše- valna društva so delovala tudi v določenih drugih zdraviliško razvijajočih se krajih Avstrijskega pri- morja, na primer v Opatiji in Portorožu.61 V tistem obdobju je naraščal pomen narodno- stnih in političnih sporov. V sedemdesetih letih 19. stoletja je bil v časopisne polemike o jezikov- nih in narodnostnih vprašanjih, nanašajočih se na razmere v deželi, z anonimnimi prispevki vpleten tudi Czörnig, na kar so odgovorili določe- ni italijanski avtorji.62 V Gorici so postali pozorni na ponemčevanje. Nemško skupnost so predstav- ljali zlasti uradniki, profesorji, upokojenci, kot na primer Czörnig, in podjetniki, kot so bili pripa- dniki protestantske družine Ritter Záhony. Poja- vilo se je mnenje, da so Nemci, ki so bili malošte- vilni, a z gospodarskega vidika močni, v Pokneže- 60 Pillon, »Il Municipio«, str. 113–117. 61 Kavrečič, Turizem, str. 106, 171. 62 Tavano, Karl von Czoernig, str. 110–120. O tem tudi: Tava- no, Czoernig, str. 1118; Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 233–235; Kitzmüller, Carl Czoernig, str. 18–19. Gorica: pogled z goriškega gradu, brez letnice (razglednico hrani Goriška knjižnica F. Bevka, Nova Gorica). 73 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi ni grofiji Goriško-Gradiški le gostje.63 Po letu 1848 naj bi v deželi nemški jezik izgubljal pomen, a v drugi polovici 19. stoletja je bila nemška skupnost kulturno dokaj živahna in vplivna.64 V času naraščajočih narodnostnopolitičnih sporov je Czörnig deželo obravnaval z vidika nje- nega srednjeevropskega značaja, ki ga je zazna- movalo sobivanje več jezikovnih skupin ter pri- padnosti habsburškemu imperiju.65 Takšno iska- nje ravnotežja je bilo vidno, kot omenjeno, tudi pri povezovanju historiografskih tradicij. Czörni- govo domoljubje je bilo vezano na cesarstvo, pri čemer je zagovarjal pravice nemško govorečih prebivalcev Gorice.66 Luigi Faccini je izpostavil kompleksnost tega zvestega podanika habsbur- ške vladarske hiše, ki ga je zaznamovalo razsve- tljensko zaupanje v razvoj. Izražal je nadnacio- nalne koncepcije in nasprotoval nacionalizmom, saj naj bi škodili habsburški monarhiji in oteže- vali sožitje narodov.67 Liliana Ferrari je v študiji o zapletenih politič- nih razmerah, navezujočih se na podobo »avstrij- ske Nice«, Czörnigovo knjigo in njegov »elogio della diversità«, slavospev različnosti, postavila v kontekst naraščajočih narodnostnih sporov in potrebe po poudarjanju pozitivnih vidikov pri- padnosti Gorice habsburškemu imperiju, kar naj takrat ne bi bilo več povsem samoumevno.68 Velja omeniti, da je podobno kot Czörnig tudi Simon Rutar v svoji Pokneženi grofiji Goriški in Gradiščan- ski,69 ki je v dveh zvezkih izšla dve desetletji kas- neje kot Czörnigovo delo, z veliko mero naklonje- nosti opisal deželo, občudoval njeno raznolikost ter izpostavljal napredek, ki ga je v 19. stoletju do- živela na številnih področjih, tudi na gospodar- skem in tehničnem. Med drugim je izpostavljal razvoj klimatskega zdravilišča.70 V oceni študije Liliane Ferrari se je Sergio Ta- vano spraševal, ali ni morda takrat potekal spor med srednjeevropsko tradicijo, ki je bila bolj univerzalistične usmeritve, in različnimi nacio- nalizmi.71 Czörnig naj bi prepoznal posredniško vlogo Gorice. Tavano dodaja, da je treba ceniti Czörnigovo delo in njegova prizadevanja, da bi 63 Marušič, Pregled politične zgodovine, str. 231–236, 250. 64 Batič, »Paradies am Isonzo«, str. 90, 94–95. 65 Tavano, Karl von Czoernig, str. 107–110. Prim. Ingrao, Ra- zumevanje, str. 142–157. 66 Tavano, Karl von Czoernig, str. 110–120. 67 Faccini, La scienza del governo, str. 7–15. 68 Ferrari, Gorizia ottocentesca, str. 350, 353–354, 358–359 (citat na str. 350). 69 Gre dejansko za Gradiško. Slednji izraz je primernejši (Marušič, Zahodno slovensko ozemlje, str. 280). 70 Rutar, Poknežena grofija, zv. 1, str. 35–36, 95–98, zv. 2, str. 108–111. 71 Tavano, A proposito, str. 236–237. Gorico oziroma goriško enkratnost vključil v raz- pravo resnično evropskih razsežnosti. Gorica, ki so jo tedaj že mučile narodnostne napetosti, je to priložnost zamudila.72 Branko Marušič pa je oce- nil, da so bila predvojna prizadevanja za razvoj klimatskega zdravilišča oziroma podobe Gorice kot avstrijske Nice »poskus sožitja in srečevanja različnih narodov in jezikov, kultur« oziroma »po- skus ustvarjanja posebne in nove goriške istovet- nosti«.73 ZAKLJUČEK Pričujoči članek je nameraval preveriti, ali predstava o zdravju blagodejnem goriškem oko- lju izvira že iz novega veka. Kot je bilo predstav- ljeno, je njena prisotnost dokumentirana že na začetku 17. stoletja v Zgodovini jezuitskega kolegija v Gorici (Historia Collegii Goritiensis). Svetolucijski zdravnik Anton Muznik pa je predstavo o zdra- vem goriškem podnebju in čistosti njegovih voda postavil na znanstvene temelje. To je nato v se- demdesetih letih 19. stoletja prav tako z znanstve- nim pristopom nadgradil Carl von Czörnig vse do oblikovanja in razširitve podobe »avstrijske Nice«. Pomembne študije so že opozorile na vlogo podobe »avstrijske Nice« v obdobju naraščajočih narodnostnih in političnih nasprotij konca 19. in začetka 20. stoletja. Raziskati bi bilo treba pobu- de za razvoj klimatskega zdravilišča na območju, ki je živelo v senci naglo razvijajočega se Trsta, in vzroke za zastoj teh prizadevanj.74 Najbrž so na turistični razvoj Gorice zaviralno delovali različ- ni dejavniki, na primer finančni razlogi, kasnejši pretresi, povezani z izbruhom prve svetovne vojne itd., a že sama prisotnost pojavljanja strahu pred ponemčevanjem pri določenih krogih nakazuje, da so določeno vlogo morda igrala tudi narodno- stna in politična razmerja.75 To kaže, da je treba v kontekstu srednjeevropskih večnarodnostnih ob- močij druge polovice 19. in začetka 20. stoletja tu- di pri raziskovanju turističnega razvoja določene destinacije – tudi njegovega zastoja kot v primeru Gorice – upoštevati vidik narodnostnih in politič- nih odnosov in trenj.76 72 Tavano, Karl von Czoernig, str. 107–108. 73 Marušič, Prispevek, str. 33. 74 O pomenu primerjalnih študij pri raziskovanju turistič- nega razvoja krajev: Kavrečič, Turizem, str. 26–27. 75 Pillon, »Il Municipio«, str. 113–117. 76 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa AR- RS-NRU/P6-0052-0618-2017/3. Program je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slo- venije iz državnega proračuna. 74 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi VIRI IN LITERATURA OBJAVLJENI VIRI Czoernig, Carl von: Gorizia »la Nizza austriaca«: il terri- torio di Gorizia e Gradisca (prev. Ervino Pocar). [Go- rizia]: Cassa di risparmio di Gorizia, 1969. Czoernig, Carl von: Görz Oesterreich's Nizza: nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca. I. Band. Das Land Görz und Gradisca; II. Band. Die Stadt Görz als climatischer Curort. Wien: Wilhelm Braumüller, 1873, 1874. Historia Collegii Goritiensis: gli Annali del collegio dei ge- suiti di Gorizia (1615–1772) (ur. Claudio Ferlan in Marco Plesnicar). Trento: FBK Press, 2020. Musnig, Antonio: Clima Goritiense – latinski faksimi- le. V: Muznik, Anton: Goriško podnebje. Clima Go- ritiense (prev. Silvester Kopriva; prevod strokovno dopolnila in uredila Zvonka Zupanič Slavec). Ljub- ljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete; Znanstveno društvo za zgodovino zdrav- stvene kulture Slovenije, 2000, str. 251–410. Musnig, Antonio: Settecento goriziano: vita quotidiana, paesaggio, salute (prev. Lorenzo De Vecchi, spremna študija Sergio Tavano). Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2009. Muznik, Anton: Goriško podnebje – slovenski prevod. V: Muznik, Anton: Goriško podnebje. Clima Goritien- se (prev. Silvester Kopriva; prevod strokovno dopol- nila in uredila Zvonka Zupanič Slavec). Ljubljana: Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakul- tete; Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2000, str. 15–176. Rutar, Simon: Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. Nova Gorica: Branko; Ljubljana: Jutro, 1997 (faksi- mile dveh zvezkov: Prirodoznanski, statistični in kul- turni opis, 1892 in Zgodovinski opis, 1893). LITERATURA Angetter, D[aniela]: Vivenot, Rudolph d. Ä. Ritter von (1807–1884), Mediziner. Österreichisches Biograp- hisches Lexikon 1815–1950. Bd. 15. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2017. DOI: https://doi.org/10.1553/0x0036f0d2 Batič, Matic: »Paradies am Isonzo«: delovanje Heinri- cha Moritza Penna (1838–1918) v Gorici. Kronika 69, 2021, št. 1, str. 89–104. Bled, Jean-Paul: L' esilio dei Borboni di Francia: da Parigi a Gorizia. Gorizia: Libreria editrice goriziana, 2003. Cavazza, Silvano: Risorgimenti/Preporodi. Isonzo: gior- nale di frontiera = Soča: časopis na meji, 2011, št. 92 (posebna št.), str. 26–30. Ciancia, Lucilla: »Nizza austriaca« o »Eden austriaco«? I luoghi della città. Ottocento goriziano (1815–1915). Una città che si trasforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Editrice Gori- ziana, 1991, str. 125–140. Codelli, Pietro Antonio: Gli scrittori friulano-austriaci degli ultimi due secoli. Gorizia: Giacomo Tommasini, 1783. Dizionario biografico friulano (ur. Gianni Nazzi et al.). 4. izd. Udine: Clape Culturãl Acuilee, 2007. Faccini, Luigi: La scienza del governo e l'indagine sto- rica. Un funzionario austriaco della Boemnia alla Contea di Gorizia. Studi Goriziani, 1989, št. 69, str. 7–15. Fakin Bajec, Jasna: Komen – kraški Pariz. Interpretaci- ja krajevne zgodovine na podlagi ustnih in časopi- snih virov iz prve polovice 20. stoletja. Kronika 63, 2015, št. 3 (Iz zgodovine Krasa), str. 607–626. Ferrari, Liliana: Gorizia ottocentesca: fallimento del progetto della Nizza austriaca. Storia d'Italia. Le re- gioni dall'Unità a oggi. Il Friuli – Venezia Giulia (ur. Roberto Finzi, Claudio Magris in Giovanni Micco- li). Torino: Giulio Einaudi, 2002, str. 313–375. Gorian, Rudj: Barzellini Gian Giuseppe, scienziato. Dizionario biografico dei friulani. 2. L'età veneta. A–C. (ur. Cesare Scalon, Claudio Griggio in Ugo Rozzo). Udine: Forum, 2009, str. 409–411. Grassi, Adrianna: Musnig Antonio, medico. Nuovo Li- ruti. Dizionario biografico dei Friulani. 2. L'età veneta (ur. Cesare Scalon, Claudio Griggio in Ugo Rozzo). Udine: Forum, 2009, str. 1785–1786. Holz, Eva: Potovanje po slovenskih deželah v času od propada Ilirskih provinc do uvedbe železnice, ko še niso izumili turizma. Razvoj turizma v Sloveniji: zbornik referatov. 28. zborovanje slovenskih zgodovi- narjev, Bled, 26.–28. 9. 1996 (ur. Franc Rozman in Žarko Lazarevič). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 48–57. Ingrao, Charles: Razumevanje mednacionalnih spo- rov v Srednji Evropi. Razprave in gradivo: revija za narodnostna vprašanja, 2004, št. 44, str. 142–157. Južnič, Stanislav: Kralj matematikov Cauchy in njegovi goriški dediči. Bourboni na Goriškem. Zbornik s pos- veta na Kostanjevici ob 170. obletnici prihoda Bourbo- nov v Gorico in smrti kralja Karla X (ur. Drago Trpin in Renato Podberšič). Nova Gorica: Zgodovinsko društvo za Severno Primorsko, 2007, str. 23–57. Kavrečič, Petra: Turizem v Avstrijskem Primorju: zdravi- lišča, kopališča in kraške jame (1819–1914), 2. dop. izd. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2017. Keber, Katarina: Zgodnje cepljenje proti črnim kozam: variolizacija v 18. stoletju in nekateri primeri v slo- venskem prostoru. Kronika 71, 2023, št. 1, str. 101–111. DOI: https://doi.org/10.56420/Kronika.71.1.05 Kitzmüller, Hans: Carl Czoernig e l'identità di Gorizia. Studi goriziani, 1992, št. 76, str. 17–24. Kolenc, Petra: »Človek naj ne izleti iz mesta, da se na- pije, nabaše in si pokvari želodec, marveč da se izprehodi in razvedri, da si ohrani veselje do živ- 75 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi ljenja.« O zametkih gostinsko-turistične ponudbe v Trnovskem gozdu do let med obema vojnama. Zgodovina za vse: vse za zgodovino 23, 2016, št. 1, str. 15–26. Krasan, Franz: Beiträge zur Flora der Umgebung von Görz. Österreichische Botanische Zeitschrift 13, 1863, št. 11, str. 345–362. Letture di un territorio: la Provincia di Gorizia e Gradisca: autonomia e governo 1861/1914 (ur. Donatella Porced- da in Alessandra Martina). Gorizia: Musei Provin- ciali, Borgo Castello, 2013. Magani, Fabrizio: Giuseppe Tominz ritrattista gori- ziano. Ottocento di frontiera: Gorizia 1780–1850: arte e cultura (ur. Antonella Lacchin). Milano: Electa, 1995, str. 133–159. Makuc, Neva: Border Identities in the Early Modern Peri- od. Venetian Friuli and the Habsburg County of Gorizia mirrored in contemporary historiography (ur. Martin Pogačar). Berlin: Peter Lang, 2021. DOI: https://doi. org/10.3726/b17741 Makuc, Neva: Gorica in njena okolica kot Czörnigova »avstrijska Nica«. Izvestja Raziskovalne postaje v Novi Gorici 20, 2023, str. 11–15. Makuc, Neva: Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Marchetti, Giuseppe: Il Friuli, uomini e tempi (ur. Gian- franco D'Aronco). 3. izd. Udine: Del Bianco, 1979. Marušič, Branko: Gorica in Goriška ob prihodu Bour- bonov (1836). Bourboni na Goriškem. Zbornik s posve- ta na Kostanjevici ob 170. obletnici prihoda Bourbonov v Gorico in smrti kralja Karla X (ur. Drago Trpin in Renato Podberšič). Nova Gorica: Zgodovinsko dru- štvo za Severno Primorsko, 2007, str. 5–11. Marušič, Branko: Il protomedico goriziano Antonio Muznik (1726–1803). Contributi alla biografia. Studi Goriziani, 1975, št. 42, str. 71–84. Marušič, Branko: Muznik (Musnig, Mussnig, Musznig, Mužnik) Anton. Primorski slovenski biografski leksi- kon: 10. sn. Martelanc–Omersa (ur. Martin Jevnikar). Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1984, str. 483– 485. Marušič, Branko: Pregled društvene dejavnosti v Av- strijskem primorju (1848–1918). Annales 9, 1999, št. 1, str. 163–192. Marušič, Branko: Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem: 1848–1899. Nova Gorica: Goriški mu- zej, 2005. Marušič, Branko: Primorski čas pretekli. Prispevki za zgo- dovino Primorske. Koper: Lipa; [Trst]: Založništvo tržaškega tiska; [Gorica]: Goriški muzej, 1985, str. 242–253. Marušič, Branko: Prispevek k zgodovini Gorice. Pri- morska srečanja, 2003, št. 263, str. 33–38. Marušič, Branko: Zahodno slovensko ozemlje. Iskanje ozemeljske istovetnosti skozi čas. Zgodovinski časo- pis 56, 2002, št. 3–4, str. 277–286. Marušič, Branko: Zdravnik dr. Anton Muznik (1726– 1803). V: Anton Muznik: Goriško podnebje. Clima Goritiense. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medi- cine Medicinske fakultete; Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2000, str. 190–192. Marušič, Branko: Železnice na Goriškem (1860–1918). Acta Histriae 16, 2008, št. 3, str. 261–276. Nicolo, Francesco in Cantù, C[esare]: Recenti lavori di erudizione storica. Archivio Storico Italiano 1874, vol. 19, št. 79, str. 130–60. Pillon, Lucia: »Il Municipio da molti anni accarezza l'idea di sfruttare l'industria del forestiero…«. Ri- velazioni statistiche, trasformazioni urbane e pro- mozione della città a centro di soggiorno. Ottocento goriziano (1815–1915). Una città che si trasforma (ur. Lucia Pillon). Gorizia: Istituto di Storia Sociale e Religiosa, Editrice Goriziana, 1991, str. 101–121. Porcedda, Donatella: Società e vita familiare a Gori- zia nell’Ottocento. I diari e le lettere di Clementina Coronini De Grazia. Studi Goriziani 1995, št. 82, str. 109–125. Remec, Meta: Podrgni, očedi, živali otrebi: higiena in sna- ga v dobi meščanstva. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2015. Studen, Andrej: Iz avanturizma v turizem. Razvoj tu- rizma v Sloveniji: zbornik referatov. 28. zborovanje slo- venskih zgodovinarjev, Bled, 26.–28. 9. 1996 (ur. Franc Rozman in Žarko Lazarevič). Ljubljana: Zveza zgo- dovinskih društev Slovenije, 1996, str. 96–104. Šuligoj, Metod: Nekatere ključne okoliščine (pretekle- ga) razvoja turizma v Istri. Neke ključne okolnosti (proteklog) razvoja turizma u Istri. Retrospektiva tu- rizma Istre (ur. Metod Šuligoj). Koper = Capodistria: Založba Univerze na Primorskem, 2015, str. 17–46. Šuligoj, Metod in Kavrečič, Petra: Začetki organizira- nega razvoja zdravstvenega turizma v Pokneženi grofiji Goriško-Gradiški. Zgodovinski časopis 72, 2018, št. 1–2, str. 126–144. Tavano, Luigi: A proposito di un esemplare profilo dell'Ottocento goriziano nella »storia delle regio- ni« di Einaudi. Studi goriziani 2004, št. 99–100, str. 235–237. Tavano, Sergio: Czoernig Carl, funzionario politico. Nuovo Liruti: dizionario biografico dei friulani. 3: L'età contemporanea (ur. Cesare Scalon, Claudio Griggio in Giuseppe Bergamini). Udine: Forum, 2011, str. 1115–1119. Tavano, Sergio: Karl von Czoernig da Vienna a Gorizia (1850–1889). Karl Czoernig fra Italia e Austria. Gori- zia: Istituto di Storia sociale e religiosa, 1992, str. 79–140. Tavano, Sergio: La cultura a Gorizia nell'età teresiana e giuseppina. V: Musnig, Antonio: Settecento gorizi- ano: vita quotidiana, paesaggio, salute (prev. Lorenzo 76 | kronika 72 � 2024 1 neva makuc | podoba zdravega goriškega okolja ter »avstrijska nica« med razsvetljenstvom in nacionalizmi De Vecchi, spremna študija Sergio Tavano). Gori- zia: Libreria editrice goriziana, 2009, str. 11–31. Tavano, Sergio: Pocar, Ervino, germanista, traduttore. Nuovo Liruti: dizionario biografico dei friulani. 3: L'età contemporanea (ur. Cesare Scalon, Claudio Griggio in Giuseppe Bergamini). Udine: Forum, 2011, str. 2826–2830. Zupanič Slavec, Zvonka: Goriški medicus Anton Mu- znik in medicina. V: Anton Muznik: Goriško podne- bje. Clima Goritiense. Ljubljana: Inštitut za zgodo- vino medicine Medicinske fakultete; Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Sloveni- je, 2000, str. 207–231. Wurzbach, Constant von: Biographisches Lexikon des Kaisertums Österreich. Band 3, Coremans–Eger. Wien: Verlag der Universitäts-Buchdruckerei von L. C. Zamarski, 1858; Band 19, Moll–Mwsliveczek. Wien: Verlag der Universitäts-Buchdruckerei von L. C. Zamarski, 1886. SPLETNE STRANI Regione autonoma Friuli Venezia Giulia: https://patrimonioculturale.regione.fvg.it/ opera/?s_id=471091 Slovenska biografija: Bajc, Marjan: Krašan, Franc (1840–1907) (http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi301791/#primor- ski-slovenski-biografski-leksikon) (12. 5. 2023). Bajuk, p. Anastazij: Burboni (http://www.slovenska-bi- ografija.si/rodbina/sbi1003570/#primorski-sloven- ski-biografski-leksikon) (5. 1. 2024). Glonar, Joža: Muznik, Anton (1726–1803) (http://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi383180/#sloven- ski-biografski-leksikon) (20. 6. 2023). Koršič, Verena: Tominc, Jožef Jakob (1790–1866) (http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi707561/#pri- morski-slovenski-biografski-leksikon) (15. 5. 2023). Kralj, Franc: Czoernig baron Czernhausen, Carl st. (1804–1889) (http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi1005750/#primorski-slovenski-biograf- ski-leksikon) (11. 5. 2023). Pirjevec, Avgust: Krašan, Franc (1840–1907) (http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi301791/#slo- venski-biografski-leksikon) (12. 5. 2023). Preinfalk, Miha: Czoernig pl. Czernhausen (http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/ sbi1021700/#novi-slovenski-biografski-leksikon) (29. 5. 2023). Rozman, Ksenija: Tominc, Jožef Jakob (1790–1866) (http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi707561/#slovenski-biografski-leksikon) (15. 5. 2023). SUMMARY Image of Gorizia’s Healthy Environment and of Gorizia as the “Austrian Nice” between Enlightenment and Nationalisms The paper deals with certain aspects of the idea of Go- rizia’s healthy environment, already documented at the beginning of the seventeenth century. In his work, Clima Goritiense (1781), composed in the Enlightenment spi- rit, Anton Muznik (It. Antonio Musnig), chief provincial physician of the Princely County of Gorizia and Gradisca, put the idea of the healthy climate in the abovementioned province and its clean waters on the scientific basis. In the 1870s, this idea further evolved with the scientific appro- ach used by the retired senior Habsburg official Carl von Czörnig, who had moved to Gorizia. His Görz Oesterrei- ch’s Nizza; nebst einer Darstellung des Landes Görz und Gradisca (two vols.; 1873–1874) contributed to the expan- sion of the image of Gorizia as the “Austrian Nice” in the Habsburg Empire. Due to its health-boosting features, Gorizia had already received the visits of some prominent personalities before that (for example, King Charles X of France, Archduchess Sophia and her son, and Archduke Ludwig Viktor of Austria). The paper also presents how Czörnig took into consi- deration the previous historiographical traditions of the wider geographical area, which may be understood in terms of seeking a kind of balance, if not even a broader consensus in the presentation of the history of the once politically divided area. Drawing on relevant studies, the paper also mentions the role of the image of the “Austri- an Nice” in the period of increasing national and political conflicts of the late nineteenth and early twentieth centuri- es. The initiatives for the development of a climatic health resort in the area that lived in the shadow of the rapidly developing city of Trieste should be further investigated as well as the reasons for the stalemate in these efforts. The tourism development of Gorizia was probably affected by various factors, such as financial reasons, the city’s con- tinental position, and the subsequent upheavals associ- ated with the outbreak of the First World War; however, the very presence of the fear of Germanization in certain circles suggests that national and political relations may have also played a certain role. Therefore, in the context of Central European multi-ethnic areas of the second half of the nineteenth and early twentieth centuries, the aspect of national and political relations and tensions should also be taken into consideration when researching the tourist development of a certain destination, including its stagna- tion, as in the case of Gorizia.