805
Plaval sem v njenem toku
Nevin Birsa
BIL SEM NA DNU    Bil sem na dnu,
tlela je kotanja, v kateri se ogleduje
kamen, to zrcalo,
spočeto v mikrofonu bezanja; tja zrem!
Mrtvaška kapuca gora gre proti meni,
brazde snega
me osveščajo s klicem, z grozo, z belim mesom;
z vrta, tako je pri nas,
vzprševajo obale: zemlja je obsojena
na veliki teater, harlekini
se vrtijo v svojih aortah, in dlan,
ki jo ponujam svetu, je kot pladenj,
s katerega vzletavajo čebelice:
vse manjše so in manjše, komaj jih še
vidim, brenčijo;
a to morje, a to nebo, a ta resnična misel?
Tako zavzeto se bijem za prostost,
ki mrlika v polnočni križ,
na katerem fosforescirajo žeblji
in rosa in kri...
.
ŽALOSTINKA    Moja sonca so zakopana.
Ne vidim jih. In tvoji nežni, rahli prsti so usoda človeka, ki čaka in poje. Ki poje in čaka.
806
Nevin Birsa
Davno je tega,
davno, - tvoje, v spominu osamljeno telo, kam ploveš? Pesek se kopiči in zelenje postaja oglje. Kam odhajajo vse pesmi, če ne v morje molka in pepela. Kam, če ne v vesolje, ograjeno s trakovi življenja in močnega vetra.
(Sonca ne pridejo več v horizont mojega vida, ne v kroge ne na vzpetine dušečega oblaka, ne v kostanje, ne v ude; moja sonca so zakopana.)
Z ogromnim drevesom joka in zastrtega joka
sedim na naplavljenem obrežju,
in čigre potujejo tudi skozi
mreže mojih žil. (O, drevo joka, o drevo zastrtega joka!)
IN PLAVAL SEM V NJENEM TOKU
Zelen sem se dvignil:
daljave škripajočih žerjavov so tlele
v mojih prsih, in noči, stisnjene
v prostranstvu mojih prsi,
so zašumele v kriku tesnobnih praproti.
Spoznal sem, da me nosi čoln
po jekleni reki,
in dihal sem skale, zobce, žareča semena,
skrita v bazi čudežnega stekla.
Spoznal sem
obrambo ujetega jesetra,
ki je krožil - meglen kot sateliti -
v hodnikih moje krvi: videl sem
obrvi neonske svetlobe, ki je vdirala
skozi rože vino cvetja in listja,
in med vso to kraljevsko zemljo,
stkano iz hrumenja vseh živih,
in med vso to bedno zemljo,
živečo od stalnega umiranja in presnavljanja,
sem začutil neskončno reko -
in plaval sem v njenem toku.
807                                                                                                  Plaval sem v njenem toku
KADAR POTUJEM    Kadar potujem, molčim: vse okrog mene kriči in izginja v pozabo, zato moram molčati:
potujem naprej, potujem, potujem, potujem, -in znenada se obala spremeni v ranjeni blisk; nato v kačo; nato grem po prašnih cestah, da bi razplodil molk v neznane zvezde, v obcestne kamne, v gošče z rezervati jelenov: (oblaki so zlati in potujejo na rogovih jelenov v mojo deželo).
V mojo dušo, ubogi popotnik!
V moje nočno počivališče, v mojo kočo, brez spanca!
(Sam, ko potujem,
molčim: in vse okrog mene molči
v neizmerno vertikalo začudenega krika,
v edinem obstalem letu gosi
se razpira in gosti tema,
- prerezane vrvi puščajo na ladjo val za valom
dokler za hip ne obstane in kot blisk izgine.)
ČEŠNJA    Češnja:
že zori, vsa krvava, bolestno rdeča, že zori, solzna nevesta, roka ljubezni, poškropljena z majskim soncem,
ti, glas mehkobe in nežnosti, se skrivaš za vsemogočnim listom sonca: (prepelice iščejo svojo pesem v žuborenju potoka):
kolobarji so vsi živi,
nemirni, jutro se bojuje z jutrom,
večer, večer ugasne ob vzponu mesečine,
in ti si kot prijazna meduza,
sočna v prepadu,
808
Ne vin Birsa
in v glavi se mi jasni, in vso dolgo noč do jutra se smejem, smejem, smejem,
in ko zarja odpre oči, ugleda svoj obraz v rdečini češenj, ki zorijo na mojem vrtu.
SPREMINJAM SPREJETO
Zapisane in nikdar izrečene:
kot zvijačni bron, misleč za žive,
znojni, tetovirani bron, dlani,
plamteče v slani, lepi skodeli sveta... O
vrvohodec, ščepec žarkov, nad mojimi
ognjenimi usti, ob rogovilah sanjajočega drevja,
o suhi šelest
zlata,
ki razpada v zmedi tramovja, voda,
ki se razvname od sladkorja, petroleja,
hčerk zvezda, pohlepni, lepi sadež,
ki cinglja v izobilju drobovja, o magičnega srca:
nekdo odide za vekomaj,
nekdo se krvav dotakne bonbonov,
lemež zaprasketa
od teže matere,
od prstana skrivnostnih mrežastih oči in rastlin.
Spreminjam sprejeto,
pijem iz čase,
pijem pepel, lepek kot karbid,
resnično - resnično: špinja vode brizga
na hladna čela, na ponujene dojke,
obudi se šepet,
strti metulj preluknja mračni privid,
in lastovka,
sestra metulju in cvetoči pomladi,
me mika s svojim brstečim,
belim, črnim lesketom,
in dekleta poklekajo k svojim nogam,
pijejo pijačo, temno kot oblak:
Spreminjam sprejeto! Spreminjam češarek, drhteče veke,
809                                                                                                  Plaval sem v njenem toku
trave, rastoče iz zdavnaj pokopanih,
kajti tam daleč,
na koncu ulice,
je pokopališče; nosijo vse stvari tega
stvarjenja, nosijo čudovito
lesketanje kosti, mesa, polnega črvov,
in tamkaj ni rož,
le nekaj cipres,
višjih od mojega pogleda,
stega svoj tenki život, svoj tenki život
do oblaka, do sinjine, do neskončne ceste življenja.