319 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Drugi del naj bi po drugi svetovni vojni prepeljali v osnovno šolo v Prestranku, kjer je tudi ta v požaru stavbe leta 1976 zgorel. Tako se je ohranilo le kakih 50 knjig, ki so jih domačini kot zavržene predmete odnesli domov. Avtor nam v poglavju izpostavi ne- katere od njih, npr. Traite du vrai merite de l ’homme francoskega filozofa Charlesa Françoisa Nicolasa le Maitre de Clavilla. O vsebini vseh ohranjenih knjig pa pove več v prilogi. Naslednje poglavje se z gradu Ravne osredotoči na grad in protiturško zavetišče Šilentabor. Ta je bil sprva postavljen kot protiturško zavetišče, s katerega so tudi opozarjali na prihajajočo turško nevarnost. Kot eno od najmogočnejših utrdb na Slovenskem ga niso osvojili ne Turki niti kmečki puntarji leta 1635, ampak ga je načel zob časa. Po zmanjšanju turške ne- varnosti na začetku 17. stoletja ga niti dežela Kranj- ska niti domačini niso hoteli več vzdrževati, zato je začel propadati. V tamkajšnjem stolpu so si prebiva- lišče uredili Raunachi, potem ko so prodali dvorec Ravne, ter tam prebivali vse do konca 18. stoletja, ko je umrla zadnja lastnica. Ker od »silnega tabora« dan- danes ni ostalo veliko, saj je v preteklosti služil kot priročen kamnolom za domačine, nam avtor poleg slik nekdanje veličine ter fotografij njegovih temeljev ponudi še opis zunanjosti in notranjosti srednjeveške cerkve sv. Martina kot edinega vidnejšega ostanka tega kompleksa. Precej zanimanja nameni freskam v notranjosti, nastalih med letoma 1450 in 1460, ki prikazujejo prizore Kristusovega trpljenja, sv. Marti- na ter sv. Ahaca. Temu sledijo še tri nagrobne plošče članov rodbine Raunach: viteza Boltežarja († 1639), zmagovalca nad kmečkimi puntarji pri Šilentaboru, tržaškega glavarja Janeza Jakoba (1621–1665) in pi- čenskega škofa Andreja Danijela (1627–1686). Na koncu poglavja se avtor poglobi še v pra- zgodovino in arheologijo lokacije Šilentabora, saj ta predstavlja eno od gradišč v verigi od Nanosa do Reke. Kot kaže, se je vojaška tradicija nadaljevala vse od prazgodovine preko Rimljanov, srednjega veka in novoveških dni. V naslednjem poglavju nam avtor predstavi Rav- ne in Šilentabor kot graščini oz. gospoščini in poda vpogled v imenske sezname kmetov oz. kajžarjev ter obseg kmetij in kajž v urbarialnih registrih za go- spoščini Ravne in Šilentabor v 18. stoletju. Pri tem ugotavlja, da je ravensko gospostvo obsegalo 129 kmetij, davek od pridvorne zemlje je znašal okoli 436 goldinarjev, od podložniške pa 222 goldinarjev, s kontribucijo 222 goldinarjev. Za razliko je takrat go- spoščina Šilentabor premogla le šest kmetij, skupni davek je znašal okoli 111 goldinarjev, kontribucija pa 36 goldinarjev. V zadnjem delu knjige nam avtor nudi vpogled v priloge, povezane s plemiškimi rodbinami in grašči- nami, velikokrat tudi s slikami originalnih dokumen- tov. Začne s seznamom podložnikov »pivških vasi« v urbarju graščine Prem leta 1498 ter »pivških pod- ložnikov« v urbarju graščine Postojna iz istega leta. Zanimiv je tudi seznam ohranjenih knjig iz ravenske knjižnice. Ta obsega 49 knjig, izdanih večinoma v 18. stoletju, v nemškem, italijanskem, francoskem in slo- venskem jeziku. Ne glede na to, da je to le fragment iz celotne knjižnične zbirke, lahko vidimo, kakšna tematika je zanimala plemiče z gradu Ravne. Sledi slovenski prevod listine o podelitvi baronskega na- slova za Raunache iz leta 1661, ki ga je podelil cesar Leopold I. Nadaljuje z osmrtnico grofa Huga Ho- henwarta v časopisu Laibacher Zeitung, z dne 5. apri- la 1905. Nato sledita transkripcija in slovenski pre- vodi latinskih napisov na ploščah, vzidanih na cerkvi sv. Martina v Šilentaboru. Nazadnje nam predstavi odgovor dr. Marka Snoja z Inštituta za slovenski je- zik Frana Ramovša ZRC SAZU na vprašanje, kateri zapis imena posestva za graščino pri Pivki je primer- nejši – Ravne ali Rovne? Kot zaključek Dragica Jaksetič v poglavju z na- slovom »Stavbna dediščina za novi čas« skozi pri- povedovanje predstavi zunanjost in notranjost dvor- ca Ravne, vrt, posestvo in okoliške stavbe v stanju, kakršno je dandanes v luči načrtov občine Pivka za eventualno revitalizacijo dvorca skupaj z izpostavo kobilarne Lipica kot novo komplementarno in re- prezentančno turistično znamenitost na območju občine. Gledano v celoti, je avtorju z vsemi podatki, ki jih je imel na voljo, uspelo napisati pomembno delo o plemstvu, gradovih ter njihovih usodah skozi čas na območju današnje občine Pivka. Knjiga tako predstavlja temeljno izhodišče za vsakogar, ki se želi poglobiti v nadaljnje raziskovanje plemiških rodbin Raunach, De Leo in Hohenwart ter zgodovine dvor- ca Ravne in Šilentabora. Je zanimiva in berljiva, zato se jo lahko bere tudi kot pripoved o davno minulih časih ter o življenju pomembnih in slavnih ljudi mo- dre krvi v krajih, kjer je spomin na plemstvo nekoliko zbledel. Knjiga Draga Kolenca zato poskrbi, da te plemenite zgodbe ne utonejo v pozabo. Igor Gardelin Jurij Perovšek: Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2019, 303 strani. Ko govorimo o vezeh, ki so jih Slovenci v prete- klosti stkali s preostalimi slovanskimi narodi, nemara najprej pomislimo na njene pozitivne komponente, recimo navdušene izlive naklonjenosti ter zagotovila o medslovanski vzajemnosti, krvnem bratstvu in po- dobnem, ki so jih ob slavnostnih dogodkih pred sto 320 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 in več leti izrekali gostje iz drugih slovanskih držav. Morda se spomnimo tudi na zagrete povezovalne poskuse navdušenega slovanofila Ivana Hribarja, ma- sarykovstvo med slovensko mladino in romantične panslovanske koncepte, ki so v slovanski povezano- sti videli močno fronto, ki se je sposobna boriti proti germanskim in romanskim vplivom. Odnosi med »bratskimi« Slovani pa vendarle niso bili konstantno tako prijetni in neproblematični. V delu Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes je znanstveni svetnik za področje sodobne zgodovine z Inštituta za novejšo zgodovi- no dr. Jurij Perovšek osvetlil slovenske stike s slo- vanskimi narodi, ki, predvsem s pomočjo časopisja, zarišejo dogodke, osebe in pojave, ki so bili zlasti v prvi polovici 20. stoletja deležni pozornosti in polemik. Knjiga ni sintezni pregled, temveč gre za izbrana poglavja. V delo je vključena večina slo- vanskih narodov, manjkajo pa Slovaki in Poljaki. Odsotnost prvih je avtor utemeljil z že obstoječo kvalitetno študijo (Med Tatrami in Triglavom dr. Toneta Kregarja), glede drugih pa je ugotovil, da so bili poljsko-slovenski stiki pred drugo svetovno vojno le sporadični. V sklepu uvoda je avtor izpo- stavil ključno ugotovitev svojega dela, namreč »da je slovanstvo v prejšnjem stoletju vseskozi spremljalo slovensko politiko ter idejno in družbeno misel in s svojim širokim razvojnim obsegom vplivalo na raz- lične vrednostne zgodovinske položaje in odločitve slovenske skupnosti.« V prvem sklopu z naslovom Narodni boji in coup d’état sta analizirana primera iz Češke in iz Bolgari- je. Slovenski stiki s Češko so analizirani v kontekstu dogajanja v avstrijski socialnodemokratski stranki, ki se je leta 1897 preoblikovala v federacijo nacionalnih strank, pri čemer pa naj bi pri strokovnem boju za pravice avstrijskega delavstva vodili internacional- no politiko. Temu so se med letoma 1910 in 1912 uprli v Češkoslovaški socialnodemokratski stranki, kjer so nasprotovali centralističnemu načinu vodenja boja, saj se je izkazalo, da nemški socialni demokra- ti izrabljajo internacionalizem za izvajanje nemške hegemonije. Kljub domnevno nadnacionalni naravi stranke je postalo jasno, da ima nacionalna identite- ta tudi tu pomembno vlogo. V Jugoslovanski social- demokratski stranki so se z zapisi v domačem tisku postavili na avstrijsko stran in češki protest razumeli kot separatistično kršenje internacionalističnega na- čela. Po drugi strani so tako v slovenskem liberalnem kot katoliškem taboru dali prav Čehom, svojo pod- poro pa so utemeljevali zlasti s slovansko vzajemno- stjo v boju proti nemškim nasprotnikom. Stiki z Bolgarijo so raziskani na primeru premiera Aleksandra Stambolijskega, ki je bil leta 1923 kot že tretji bolgarski premier ubit v atentatu. Stambolijski je vodil specifično prokmečko, toda nekomunistično politiko, s Kraljevino SHS pa je bil v dobrih odnosih, saj se je obvezal preganjati člane protijugoslovanske organizacije VMRO z bolgarskega ozemlja (četudi je bil za kralja Aleksandra usoden atentator, rojen v Bolgariji), zarisal pa je tudi prve načrte za združenje obeh držav v eno federativno entiteto. To je bila edi- na pozitivna stvar, ki jo je večina slovenskih strank in časopisov imela povedati o njem, saj so ga sicer vsak po svoje ocenjevali kritično in negativno, z edi- no izjemo Samostojne kmetijske stranke, ki je delila podobna prepričanja. Tako o Stambolijskem kot o Bolgariji na splošno je slovenski tisk skozi celotno medvojno obdobje pogosto poročal. V naslednjem sklopu (Rusija, Rusi in oktobrski revolucionarni prelom) so zbrana poglavja, posveče- na carski Rusiji in Sovjetski zvezi od začetka prve do začetka druge svetovne vojne. Prvo poglavje se osredotoča na leto 1914 in analizira poročanje slo- venskega tiska o Rusiji v nekajtedenskem obdobju med smrtjo ruskega poslanika Hartwiga v Srbiji in začetkom spopadov. Slovenska katoliški in liberalni tabor sta vsak na svoj način poročala o vse večji ruski vpletenosti v avstrijsko-srbsko konfrontacijo, pri če- mer sta izražala vse ostrejša protiruska stališča in na koncu zatrjevala, da je Rusija povedla svet v vojno. V časopisnih stolpcih Slovenca in Slovenskega naroda je bila Rusija naslikana kot hladno preračunljiva, uniču- joča tvorba, ki s svojim domnevnim patronatom nad Slovani povzroča le razdor in trpljenje. 321 2020 OCENE IN POROČILA, 315–323 Nastavki iz tega poglavja se smiselno razvijejo v naslednjem poglavju, ki tematizira pisanje slovenske- ga tiska o spopadih z rusko vojsko. Za oba osrednja slovenska časopisa spopadanje Slovencev z Rusi, pa tudi Srbi in Črnogorci, ni bilo nekaj spornega ali problematičnega; Kaisertreue je bila še vedno moč- nejša od občutka slovanske vzajemnosti, četudi so se ruski vojaki včasih sklicevali na to povezanost in sku- šali doseči prekinitev streljanja. Slovenska hladnost do pozivov z druge strani frontne črte je presegla boj- na polja in se v presenetljivo brutalni obliki odrazila v odnosu do srbskih civilistov. Perovšek v poglavju na- niza vrsto pričevanj, med katerimi morda najgloblji vtis pusti poročanje Frana Milčinskega o dogodkih v Šabcu. Le občasno so se v slovenskem tisku pojavlja- le nekoliko boljše ocene ruskih nasprotnikov, recimo priznanje njihove vztrajnosti in poguma ali pa misli iz razprave dr. Franceta Grivca, ki je Ruse predstavil v bolj kompleksni luči kot zgolj krvoločne sovražnike. Naslednje poglavje je posvečeno wranglovcem, vojakom ruske carske vojske pod poveljstvom ge- nerala Petra Nikolajeviča Wrangla, ki so se po ruski državljanski vojni naselili v Jugoslaviji – in za kate- re se v zadnjih letih zanima tudi širša javnost, ki je spremljala srbsko serijo Sence nad Balkanom. Jugoslo- vanske oblasti so wranglovcem med drugim nameni- le službo obmejne straže, tudi na slovenskem obmo- čju, kjer pa so hitro postali nepriljubljeni. Domačini in slovenski tisk so se ne glede na svojo politično usmerjenost v en glas pritoževali nad njihovim su- rovim obnašanjem, gospodovalnostjo, nošenjem tujih (carističnih) simbolov in tudi zločinskostjo, med ka- terimi izstopa posilstvo osemletnice na Štajerskem. Zaradi pritožb in komentarjev so bili wranglovci leta 1922 na slovensko olajšanje odpoklicani z meja, vo- jaki pa so v naslednjih letih postali dober teren za gojenje profašističnih in pronacističnih stališč. Med osebnostmi Sovjetske zveze, ki so pritegnile največ pozornosti slovenskega tiska, je bil nedvomno Vladimir Iljič Uljanov – Lenin. Perovšek je ugotovil, da je kovačeva kobila res bosa, saj so o Leninu ob njegovi smrti leta 1924 paradoksalno še najmanj pi- sali slovenski komunisti, precej več prostora pa so mu namenili časniki liberalne in katoliške provenience. Razumljivo je, da so ga tu ocenjevali precej bolj kri- tično, toda zanimiva je Perovškova ugotovitev, da so pisci in novinarji v katoliškem taboru voditelja okto- brske revolucije na svojstven način občudovali, četu- di bi bili v ideoloških načelih le stežka bolj vsaksebi. Kljub poudarjanju njegovih avtokratskih prepričanj, ki so stremela h krvavi preobrazbi vseh in vsakega, so Lenina ocenjevali tudi kot svojevrstnega genija. Ne glede na vse žrtve je z izredno energijo in odločnostjo dejanj dosegel stvari, ki so bile pred letom 1917 ne- predstavljive, s čimer se je za vedno zapisal v svetovno zgodovino; slovenskemu katoliškemu taboru morda ni bilo pogodu, da se je to zgodilo, vendar je to dej- stvo sprejel. Naslednje poglavje se podaja na polje slovenskega časopisnega diskurza o menihu, domnevnem čudo- delnem zdravilcu in zaupniku carskega para Grigo- riju Jefimoviču Rasputinu, eni najbolj razvpitih oseb zadnjih dni carske Rusije. Slovenski tisk ga je prvič omenil že leta 1912 in o njem vsakič pisal nenaklo- njeno. Ob svoji nasilni smrti leta 1917 je ponovno pristal v središču zanimanja, ki se je brez prekinitve nadaljevalo v medvojnem času, saj so o njem objav- ljali številne senzacionalistične članke in feljtone, ki so iz razvpitega pokojnika ustvarjali mitsko osebnost. Na ta pojav so kritično opozorili le v delavskem tabo- ru. Zanimanje se je nadaljevalo celo skozi drugo sve- tovno vojno, po njej pa je za več desetletij potihnilo. Slovenec, ki se je morda najbolj poglobljeno ukvarjal s fenomenom Rasputina, je bil Vladimir Bartol, ki so ga, kot je dokazal z Alamutom, pritegovale mitske osebe z domnevno nadzemskimi močmi. Rasputin za Bartola ni bil slepar ali blaznež, posedoval pa je specifično moč, s katero je zlahka pritegnil ljudi. V zadnjem poglavju »ruskega« sklopa knjige, ki je tudi najobsežnejše od vseh, je predstavljen odnos slo- venske meščanske politike do oktobrske revolucije in novega sistema, ki je iz nje nastal. Stališče, ki je prevla- dovalo med meščanskimi strankami, je bilo kakopak odklonilno, saj so politiki ter pisci opozarjali na to- talitarizem novonastale Sovjetske zveze, antireligioz- no usmerjenost, slabe gospodarske rezultate, teror nad nasprotniki režima in civilisti, utopičnost njenih ciljev itd. Če je katoliški tabor Leninu še priznaval poteze genija, pa je državo, ki je nastala iz njegove- ga boja, obravnaval izključno negativno, tako da je izjavljanje antikomunistične usmerjenosti postala in ostala stalnica slovenskih meščanskih strank. Kljub temu stališča niso ostala omejena le na pavšalne napa- de v časopisju, saj je publicist Fran Erjavec, ideološko blizu stališčem SLS, leta 1937 izdal nad 500-stran- sko študijo Komunizem in komunistična Rusija, ki jo je Perovšek kot prvi slovenski zgodovinar podrobneje razčlenil in dokazal, da je to malo znano delo dobro informirano in strokovno utemeljeno. Sledi še tretji in zadnji sklop, Od jugoslovanstva do slovenske države, ki obsega dve poglavji. Prvo poglav- je je v resnici koncizen pregled jugoslovanske ideje od njenih prvih zametkov do ukinitve naziva ZR Jugoslavija. Bralec se sprehodi skozi vse ključne raz- vojne točke tega koncepta, od njene »prazgodovine« pri Vinku Pribojeviću in rojstva v okviru Gajevega ilirizma do prvih izrab ideje z Garašaninovim Na- čertanijem in Starčevićevimi prohrvaškimi idejami. Sledijo še preporod koncepta s škofom Strossmayer- jem na čelu, razne interpretacije iz časa pred in med prvo svetovno vojno, kompleksen nastanek Kraljevi- ne SHS, državna politika jugoslovanskega unitariz- ma (ki je imela v ozadju poteze srbske hegemonije) in njeni nasprotniki, preformuliranje pomena jugo- slovanstva v federativno smer, ki je nastalo v okviru partizanskega gibanja, ter kopičenje problemov, ki so 322 2020OCENE IN POROČILA, 315–323 se kljub deklarativni uveljavitvi tega načela v povojni Jugoslaviji pojavljali vse do eskalacije ob začetku de- vetdesetih let 20. stoletja in krvavega razpada države – in s tem (verjetno) propada ideje jugoslovanstva. Jedrnatost tega poglavja ne omejuje njegove infor- mativnosti, saj je na le 24 straneh podan kvaliteten pregled razvoja jugoslovanske ideje, ki bo nedvomno koristil tako študentom zgodovine kot tudi širši jav- nosti (morda tudi zainteresiranim tujcem, če bo zapis preveden v angleščino). Zadnje poglavje, Iz razmisleka o Sloveniji, sega onkraj zgodovinopisnega okvira, ki je bil meroda- jen za preostanek knjige, saj v obliki eseja raziskuje slovensko sedanjost. Perovšek pri pretresu in konč- ni bilanci treh desetletij slovenske samostojnosti ni najbolj optimističen. S pomočjo razmeroma svežih citatov iz slovenskega časopisja (zgodovinar se, mor- da po poklicni deformaciji, niti v zapisu esejističnega karakterja vendarle ne more ogniti citiranju) opo- zarja na zločine, napake, pomanjkljivosti, neumnost, pohlep in druge človeške šibkosti, ki so krive, da da- našnja slovenska realnost še zdaleč ne dosega svetlih idealov iz leta 1991. Perovšek sproti opozarja tudi na dosedanje zgodovinopisne raziskave o tej najnovejši slovenski zgodovini in ugotavlja, da o tematiki že ob- staja več kvalitetnih raziskav, vseeno pa je področje še vedno polno novih izzivov. V zaključku dela sledijo še povzetek vseh poglavij v slovenščini in angleščini, seznam virov in literature na 24 straneh, imensko kazalo ter beležka o avtorju. Slovenci in slovanski svet: politične slike od včeraj in danes je delo, v katerem je s pomočjo izbranih oseb, dogodkov ali pojavov, ki so zbujali pozornost Sloven- cev in slovenskega tiska, naslikana podoba slovensko- -slovanskih odnosov, ki so bili konfliktni pogosteje, kot bi si morda predstavljali. Slovansko bratstvo, ki so ga navdušeno poudarjali, je imelo svoje meje; poli- tične, ideološke, kulturne in druge razlike so pogosto prevladale nad percipiranim bratstvom. Perovškova knjiga je v tem smislu prispevek k razbijanju neka- terih sicer ne pogosto javno izrečenih, toda vseeno prisotnih, »naravnih« prepričanj o tem, da so Slovani vedno držali skupaj, s čimer so se lahko zoperstavili nakanam vseh sovražnikov. Obilica citiranih časopi- snih člankov, ki se večkrat razlijejo čez dobro polovi- co strani, temeljito utemeljuje predstavljena spozna- nja in omogoča posebej zainteresiranemu bralcu, da sam raziskuje naprej. Zaključno, esejistično poglavje pa ponuja ne ravno optimističen, toda vseeno logičen sklep, da Slovenci niso (bili) le v sporih z drugimi pripadniki iste etnične in jezikovne skupine, temveč da najbolj trdovraten in neprijeten boj vse do danes bijejo sami s sabo. Ivan Smiljanić Matjaž Grahornik: Dvorec Mala Loka. Sledi časa in lastnikov. Trebnje: Knjižnica Pavla Golie, 2017, 205 strani. Slovenska kastelološka literatura je od leta 2017 bogatejša za monografsko delo o zgodovini še enega zgodnjenovoveškega dvorca. Knjiga Matjaža Gra- hornika o Mali Loki pri Trebnjem je nekoliko po- sebna po tem, da je nastala na pobudo oziroma po naročilu lastnika dvorca, slikarja Dušana Vincenca Sparowitza Malološkega, ki je razpadajoči malo- loški dvorec kupil pred dobrimi tremi desetletji, ga postopoma obnovil in mu navdihnil novo vsebino. Zgodovinar je več kot štiristoletno zgodovino dvorca ovekovečil v skladu s postulati stroke, a je imel od samega začetka pred očmi tudi širši spekter bralcev oziroma uporabnikov, saj jim je vrsto pojmov pojasnil na karseda razumljiv in prijazen način. Tako se v uvo- dni besedi pomudi pri razlagi načina pisanja osebnih imen in priimkov, plemiških nazivov in citatov iz iz- virnikov, v nadaljevanju (Kaj je grad?) pa predstavi grajsko terminologijo in s tem utemelji odločitev, za- kaj bo Malo Loko dosledno označeval kot dvorec. Na koncu ne postreže le s seznamom virov in literature ter z imenskim kazalom, ampak ponudi bralcu še ko- risten slovarček manj znanih besed.