Slovenski Izhaja enkrat v mescu. Velja 4 gold. av. velj. na leto. Štev. 9. V Celovcu 15. septembra 1879. XXVIII. tečaj. Pridiga za XVIII. pobinkoštno nedeljo. (0 preklinjevanju; gov, A. M.) „Ta preklinja." (Mat. 9, 3.) V v o d. Mesto , o kterem danešnje sveto evangelje govori, se kliče Kafarnaum in stoji v prijazni dolini ob genezareškem morju, v prijazni dolini. Jezus to mesto svoje mesto imenuje, ker tam se je najrajši mudil. Od tam je hodil okoli po drugih dolinah domače dežele. Danes ga najdemo spet v tem mestu, kjer na prostornem dvorišču ljudstvo uči. Prinesejo mu mertudnega človeka, t. j. človeka z mertvimi udi, naj bi ga ozdravil. Zavoljo prevelike gnječe niso mogli do Jezusa priti, ampak s strehe so ga pred njega spustili, ker so vedeli, da ga zamore ozdraviti. Jezus je njih zaupanje dobro poznal in je bolniku grehe odpustil, — na duši ga je pervo ozdravil, potem še le na telesu, ker duša je bolj imenitna od telesa. Veliko tožijo danešnji ljudje nad slabimi časi. In res križev brez števila moramo po tej dolini solz nositi. Ni ga človeka na svetu, ki bi črez križe ne tožil. Kaj mislite, od kod pride to ? Kdo je vsega tega kriv? Morda Bog? Bog ne. Bog res včasih tudi nedolžne obiskuje s šibami, kakor je obiskal pobožnega Joba; pa on nam vendar vselej le kaj dobrega rad da. Kdo nam tedaj vse križe naklada? Sami si jih nakladamo s svojimi pregrehami, ktere Bog zavoljo svoje pravičnosti kaznovati mora. Med drugimi pregrehami se pa posebno preklinjevanje med ljudmi košati in širi. Ker je Jezus grehe odpuščal, so ga hotli farizeji in pismarji preklinje-vanja obdolžiti rekoč: Ta Boga preklinja. S tem obdolženjem so Slov. Prijatelj. ■ 25 Sinu božjemu veliko krivico delali; ali danešnjim kristjanom bi ge s takim očitanjem ne godila krivica, ker toliko je preklinjevalcev na svetu, da je groza. O preklinjevanju vam hočem tedaj danes govoriti in povedati: 1. Kaj je preklinjevanje t. j. bogokletstvo. 2. Kako je bilo to že nekdaj prepovedano, 3. Kako ga Bog velikokrat žena tem svetu kaznuje. Poslušajte. Razlaga. 1. Bogokletstvo je strašna pregreha,- ktere se krivega stori vsak, kdor od Boga, od svetnikov, od svete vere ali od drugih svetih reči zaničljivo govori. a) Ljudje, kterih nesreče, nevolja, jeza, in tako dalje premotijo, se začnejo zoper Boga vzdigovati ter grajajo božje svete lastnosti in posebno njegovo nezapopadljivo modrost, ker se jim ne godi tako, kakor bi oni radi. Nekteri pravijo: Ni je več pravice še v nebesih ne, Bog je na mene popolnoma pozabil. Zdi se, da Bog ima posebno veselje ljudi terpinčiti, drugač bi me tako ojstro ne pokoril. Kaj sem se neki pregrešil? Vedno pošteno živim že od mladosti in nikdar se nisem dal hudobnim v greh zapeljati. Rad molim, se postim in ubogajme dajem; in vendar me križi črez križe tlačijo. Drugi, ki grehe na grehe nakladajo , da si zaslužijo najhujše šibe, oni so srečni. Zdi se, kakor da bi bil jes v žlahti z Judežem, ki je Jezusa prodal. Kmalo bo tako, da se bo boljše godilo tistim, ki satanu služijo, kakor tistim, ki služijo Bogu. Spet drugi obupajo in pravijo: Bog mi ne more nič več iz nadlog pomagati. K čemu bom še molil in dobre dela opravljal, Bog mi noče več pomagati. Moji grehi so preveliki in Bog mi jih odpustiti ne more. Kaj pa tudi Bog za me mara? ali me ima v nebesih ali ne , to mu je vse eno. Pekel je le za ljudi vstvarjen, v peklu morajo tudi ljudje biti. Pa pekel je že prepolen in če že moram tjekaj priti kaj bo? Toliko jih tam preterpi, bom preterpel tudi jes. Tretji spet pravijo: Bog je dober oče. On me pozna in me ne _bo_ zavergel. Naj živim kakor hočem , kak kotiček se bo še zmiraj v nebesih za me našel; in če ga ni,jes sem prijatelj s sv. Petrom, le poterkal bom in odperl mi bo. Spet drugi se norčujejo z božjo previdnostjo in pravijo: Tisti, ki imajo vsega zadosti, iahko pravijo: Bog bo že za vse skerbel, pa jes si moram sam svojo srečo kovati. Če nič ne delam, nič nimam. Ako bi jes bil gospodar sveta, jes bi vse drugače gospodaril. Pobožnim bi dal vsega zadosti in hudobne bi strahoval po vrednosti. Poštenega bi ne pustil stradati in pohajača bi ne osipal z dobrotami. Vse drugače bi jes delal, ako bi Bog bil. Glejte , tako nekteri Boga kolnejo in grajajo njegovo sveto previdnost, neskončno modrost, dobroto in milost. Nič ne pomislijo, da le prevelika usmiljenost božja je to , če jih strela iz jasnega neba ne zadene in jih zemlja ne požre. b) Eavno tako se bogokletstva udeležijo tisti, ki preklinjajo mater božjo ali svetnike. Kdor služabnika razžali, razžali tudi gospoda. Kdor svetnike razžali, razžali tudi Boga, ker oni so njegovi služabniki in prijatelji. c) Kavno tako preklinjajo tudi tisti, ki sveto vero in druge svete reči preklinjajo. Sveta vera je namreč luč, ki nam edino zveličavno pot do nebes kaže. Za dar svete vere bi morali tedaj vedno Boga hvaliti. Sveti zakramenti so studenci, v kterih se opirajo naše duše pregreh; so studenci, iz kterih nam milost božja dohaja. Brez sv. krsta se pač nobeden zveličati ne more. Pri sveti birmi pa zadobimo posebno močno orožje, da se zamoremo zoper trojne sovražnike: zoper satana, zoper hudobni svet in zoper mesno poželjenje vojskovati. Tako nam tudi vsi drugi sv. zakramenti posebne milosti delijo, in pogostoma pa vredno bi jih morali prijemati, ne pa preklinjati in zametovati. Zakramentiranje je strašno velik greh. Druge svete reči, n. pr. blagoslovljena voda, so ključ, ki nam nebesa odpira; kdor jih zametu je, zametuje denar, s kterim bi si lahko nebesa kupil. Kako žalostno je slišati nepremišljenih, sirovih in neizobraženih ljudi preklinjati Boga in svetnike in svete reči. Sveti Janez v skrivnem razodenju piše: „Stal sem na bregu morja in sem videl priti iz morja zver, ki je imela žrelo, s kterim je strašno preklinjala Boga, nebesa in svetnike." Ta zver pomenja nevernike, ki so Boga strašno zaničevali in preklinjali; pomenja pa tudi kristjane bogokletneže. Kako hudobno mora pač biti krist-janovo serce, ki Boga, svojega največega dobrotnika, Stvarnika, Odrešenika in Posvečevalca preklinja! 2. Poslušajte, kako ostro je bilo vselej prepovedano p r ekl in j e vanj e. Že v Mojzesovi postavi je Bog sam ukazal: Kdor preklinja Gospodovo ime, naj bo umorjen. Vsa soseska naj ga do smerti kamnja, naj si bo domač ali ptujec. Za kristjane bogokletneže bi kamnja primanjkovalo, kaj ne ? V starih časih je cerkvena postava ukazala, da preklinjevalec mora sedem nedelj pred cerkvenimi vratmi stati odkrit in bos v svariven izgled drugim. Kdor se ni tej pokori podvergel, veržen je bil iz sv. cerkve in ni smel biti pokopan na blagoslovljeni zemlji. — Papež Leon X. je v Lateranskem zboru ukazal preklinjevalce za vse žive dni v ječo obsoditi. — Sveti Ljudevik, francoski kralj, je dal preldinje-valcem jezik izrezati in sežgati. Ko so mu te okrutnosti očitali, rekel je, da bi si dal rad sam svoj jezik odrezati, da bi le nobeden v njegovem kraljestvu ne preklinjeval več. — Še celo Mohamed, začetnik turške vere, je v svojih postavah ukazal, naj se vsak Turk z mečem umori, kdor bi se prederznil Kristusa preklinjati, kterega je vendar le za velikega preroka imel. — Sveti Zlatoust pravi, če tvoj bližnji preklinja, udari ga po ustih. Ne boj se, da se ti bodo ljudje smejali, če te bo uni spet udaril, ker svetniki in angelji v nebesih se bodo tvojega dobrega dela veselili itd. Tako so naprej-postavljeni vseh časov peklinjevanje prepovedovali in straliovali, pa ne brez uzroka, ker, 3. Bog preklinjevalce strašno kaznuje že na tem svetu, izgledov nam ne manjka. Alfonz X., španjski kralj, ki se je bolj modrega mislil, kakor je bil Salomon, se je v svoji prevzetnosti zoper Boga vzdignil, da je božje stvari grajal in rekel, da, ako bi bil on pri stvarjenju sveta, bi bil Bogu vse boljše svetoval, da bi bil vse bolj pametno, bolj lepo in popolnoma vstvaril. Tako govorjenje je vse nebeščane razžalilo in angelj se je pervemu služabniku kralja, ker je bil pobožen, prikazal in mu rekel, naj kralja svari, da se poboljša, če ne ga bo strašna smert zadela. Tudi pobožen puščavnik je kralja svaril, pa vse zastonj. Kedar so pa strele kraljevo poslopje zažgale, začel je kralj Boga in ljudi od-puščenja prositi, pa je bilo že prepozno. — Pred malo leti je živel razuzdan mladeneč, že ne vem kje, ki je strastno rad igral. Ker je pa vedno zgubljal, začel se je togotiti in preklinjati podobo matere božje, ki je na steni visela. Pri tej priči je začela podoba kervave solze prelivati. Vsi pričujoči so ostermeli. Mladeneč se je pa tega tako prestrašil, da je znorel in žalostno poginil. Glejte očiten perst božji! — Na Nemškem je posestnik kapelico, ki je na njegovem svetu stala poderl. Dasiravno so pod altarjem našli pismo, v kterem zidavec tiste kapelice od Boga strašne kazni tistemu žuga, kdor bi jo poškodoval, vendar je hudobnež na tistem mestu senik postavil. Ali neko noč senik z mesta zgine, dasiravno je bilo vse tiho, brez vetra in brez viharja. Tistega moža pa so našli ravno tisto jutro na postelji mertvega, dasiravno se je bil zvečer zdrav in vesel spat vlegel. Glejte spet tukaj maščevalno roko božjo! Bog se ne da zaničevati in preklinjevalcu je kazen že za petami; že na tem svetu ga velikokrat zadenS. Sklep. O varujte se tedaj, preljubi! te gerde pregrehe ostudnega preklinjevanja in bogokletstva. Pa tudi drugih pred tem svarite, ker zavoljo enega grešnika Bog tudi nedolžne tepe. Ako bi se mogla ta pregreha iz sveta strebiti, že tukaj na zemlji bi se nam boljši godilo in naše zveličanje bi ne bilo več v taki nevarnosti. Amen. Pridiga za roženkransko nedeljo. (Roženkranc Mariji najlepši dar; gov. S, L.) „Mariji devici, najlepši nevesti, darujmo najlepši venec " V vod. Sveti Bernardin Sienski pravi, da je „Marija nevesta cele presv. Trojice." To nebeško nevesto slave cerkveni učeniki zavoljo njene prečudne lepote. Sv. Bonaventura jo imenuje „najlepšo nevesto," Rihard od sv. Lovrenca „nevesto vseh nevest", ki s svojo bliščobo presega vse, in sv. Gregor Nikodemski kliče: „0 izvoljena nevesta vseh nevest! O božja Porodnica, ti kinč vseh lepih reči!" Marija je najlepša nevesta, tako lepa, da, ko bi nam dopuščeno bilo jo videti, bi pri njenem pogledu naše serce popolnoma zamaknjeno bilo. Nek pobožen Marijin častivec bi bil rad eno oko dal, ko bi to srečo imel, da bi prečisto devico videl. Njegova želja je bila uslišana. Imel je prikazen, in zamogel je prelepo v lijeni svetlobi gledati. S to prikaznijo pa je tudi zgubil luč enega očesa. Marijin častivec je pripravljen bil dati, še drugo oko, ko bi le še za en trenutek mogel videti lepoto deviške Matere božje. Milosti polna devica se mu je prikazala v drugič, pa videl je spet na obe očesi. O velika sreča, ki jo je imel ta Marijin častivec, da je videl najlepšo nevesto ! „ Navada je, da se neveste z vencem lepšajo. Ene si z zelenim rožmarinom, druge z rožami ovijajo čelo, in uajrevniše si iz najlepših poljskih cvetlic spletejo venec. Nevesta v visoki pesmi zdi-huje po cvetlicah: „Podpirajte me s cvetlicami." (Vis. pes. 2, 5.) Zato ljubi moji, hočemo tudi sveti Devici, nevesti sv. Duha, venec plesti, venec iz duhtečih rož, in to je rožni venec ali rožnikranc. Ta molitev se rožni venec ali rožnikranc imenuje, ker v njej premišljujemo svete skrivnosti, s kterimi Mariji, da jej svojo priserčno ljubezen in počeščenje skazujemo, tako rekoč venec iz lepo duhtečih rož darujemo. Ker sv. cerkev danes praznik sv. rožnega kranca obhaja, bomo premišljevali, da sv. roženkranc je najlepši venec, ki ga najlepši nevesti darujemo. Pripravite se! Sveti roženkrac je v resnici najlepši venec, ki ga najlepši nevesti v dar prinesti zamoremo; ker nad tem vencem imajo 1. angelj i svoje veselje. Eno najsrečniših opravil an-geljcev v nebesih je to, da Boga molijo, in njih najserčniša želja je, da bi Najviši od vseh stvari poveličevan in hvaljen bil. Zato tako radi molitve pobožnih pred božji tron nosijo. Y skrivnem razodenji (8, 3. in 4.1 ljubeznjivega učenca sv. Janeza beremo: „In drugi angelj je prišel in se je vstopil pred altar; imel je zlato kadilnico, in mu je bilo dano veliko kadila, da bi položil od molitev vseh svetnikov na zlati altar , kteri je pred sedežem božjim; in dim kadila se je kviško valil z molitvami svetnikov iz roke angeljev pred Boga." Kakor je pa opravilo angeljev to, da Boga molijo, tako je njih opravilo to, da Marijo hvalijo. Saj je ona njih kraljica, kteri so s plamenečo ljubeznijo vdani. Zato stoje okoli njenega sedeža, in jo hvalijo in slave, in če z angelji tudi ljudje Marijo hvalijo, in lepo nevesto sv. Duha slave, jim je to veliko veselje. Sv. rožen-krane pa je tista lepa molitev, s ktero se prečisti devici hvala daje. Toraj se angelji nad to molitevjo močno razveseljujejo, in hite to pozdravljenje, ki se od zemlje vzdiguje, svoji kraljici do-našati. Tako je videl enkrat nek pobožen duhoven v prikazni, kako so angeljski kori okoli Marijnega sedeža stali, in so med prečudno lepim petjem roženkrance pokladali k nogam svoje velike Gospe. Ob enem je videl tudi krone, v kterih so se zlato in žlahtni kamni blisketali, in naznanjeno mu je bilo, da bodo angelji te krone tistim podali, ki roženkranc pobožno molijo. Nad roženkrancem ima 2. Marija svoje veselje. Ko je enkrat sv. Mehtilda prav goreče k Materi božji zdihovala, da bi jej vedeti dala, ktera molitev jej je posebno dopadljiva, prikazala se jej je Milostipolna z zlato Ceščena-Marijo na pergih. Tako je bilo svetnici jasno, da je Mariji angeljevo pozdravljenje zlo dopadljivo. In to tudi po pravici. V tem pozdravljenji so najlepša imena, ki se sveti Devici dati za-morejo. Imenovana je gnade polna; glejte tukaj njeno vrednost v nebesih. Imenovana je žegnana med ženami; glejte tukaj njeno slavo med Evinimi hčerami. Imenovana je sveta Marija; glejte tukaj velikost njenih čednost. Imenovana je Mati božja; glejte tukaj njeno najvišo čast. K njej zdihujemo: prosi za nas; glejte našo srednico. Zdaj pa veste vsi, da angeljevo pozdravljenje velikokrat ponavlja, ja angeljevo pozdravljenje je poglavitni del sv. rožen-kranca. Zato je ta molitev sveti Devici tako prijetna, ja ona sama se je ponižala, da je to molitev ob času hudih stisk sv. Dominika učila, da jo je kot jez zoper krivoverstvo stavil, ki se je zmiraj dalje razširjalo. — Nad roženkrancem ima 3. Bog sam svoje veselje. a) Bog je roženkranc najpred vpeljal. Nikar ne mislite, da s temi besedami preveč terdim. Pojdimo, ljubi moji! v duhu tje v Nazaret v tisto samotno kamerco, v kteri je Marija prebivala, in mislimo si živo, kakor da bi vpričo bili, tisti čas, ko je največa vseh skrivnost Mariji oznanjena bila. Na božje povelje in v božjem imeni pride angelj Gabrijel k sveti Devici, ona se zavzame, angelj pripogne svojo svitlo glavo prednjo, in jej reče: Češčena, „milosti polna, Gospod jes teboj, žegnana si med ženami." (Luk. 1, 38.) „To pozdravljenje, piše Albert Veliki, je od Očeta naznanjeno, od Sina podpisano, od sv. Duha poterjeno, in od velikega angelja prinešeno." Zdaj pa je roženkranc molitev, v kteri se angeljevo pozdravljenje posebno velikokrat ponavlja, in tako je jasno, da ta molitev izvira od Boga, iii da veliki angelj je na božje povelje pervi roženkranc sv. Devici prinesel. b) Bog je sv. roženkranc z mnogimi čudeži poveličal. Jes vam le en čudež pcvem, ki se posebno tika danešnjega dneva. Pred veliko leti so serditi Turki hotli vse kerščanske dežele obropati in pod svojo oblast spraviti. Leta 1571 so imeli kristjani strašen boj s Turki na morji. Ko je namreč kristjane že velikokrat zmagal, in jim že več dežel vzel, je strašne priprave delal, da bi nad Benetke šel in laške dežele v svojo oblast dobil. Kristjani, ko to zved6, so se bali in tresli. Pobožni kristjani so k Mariji, k materi in varhinji svete cerkve, zdihovali, da bi svojih otrok ne pozabila in zapustila. Vojskovodja kerščanske vojske, Juvan Av-strijanski, je obljubo storil, da hoče očitno Marijo zmagovavko častiti, in v Loreto k Materi božji na božjo pot iti, da bi Turke zmagal. Pobožni papež Pij V. je ukazal vsem sploh kerščanski vojski v pomoč sv. roženkranc moliti. In molil se je sv. roženkranc po vsem katoljškem svetu. Bog je uslišal zaupljivo zdiliovanje svojega ljudstva. Pervo nedeljo mesca oktobra (7. okt. 1571) se je imela kervava vojska na morji pri mestu Lepanto začeti. Pred začetkom je vojskovodja na pervo barko vsadil bandero s podobo kri-žanega Odrešenika, ktero mu je papež v Neaplju dal, in vsi od pervega generala do zadnjega vojščaka so oborožjeni na kolena padli, in Vsegamogočnega na pomoč klicali. Po tem je bilo znamnje za vojsko dano. Tri ure se ni vedelo, na kteri strani bo zmaga, zdaj so kristjani, zdaj Turki bili močneji — pa na enkrat se popolnoma zmaga na stran kristjanov oberne. Turški vojskovodja Ali Paša je bil umorjen, kristjani so padli nad sovražne barke, in grozovitna morija se je začela, ktera je s pokončanjem cele sovražne moči nehala. 30.000 Turkov je padlo, 5000 jih je bilo vjetih, 130 bark je bilo pridobljenih, in 15.000 vjetih kristjanov, ki so bili na Turških barkah priklenjeni, oproščenih. Kristjani pa so tako malo ljudi zgubili, da je vsak moral spoznati, da je bila posebna božja pomoč ž njimi. Ravno takrat ko je bila vojska dobljena, se je papež Pij s svojimi višitni služabniki pogovarjal. Pa kar nanagloma je nebal govoriti, tekel k oknu, kjer je nekaj časa postal in proti nebu gledal" potlej se je nazaj obernil, in okolistoječim z veseljem rekel: Mi moramo Boga zahvaliti, zakaj ravno zdaj so se naše barke s sovražnikovimi vojskovale, in jih popolnoma pokončale. Pobožni papež, kteri je Marijo na pomoč klical, je dobil gnado, da mu je Bog najpervemu v prikazni to zmago razodel. Na kolena se je vergel, od veselja jokal, in Boga hvalil. Potem je zahvaljne molitve ukazal, in zapovedal v večen spomin, praznik „Marije zmago-darne" posvečevati in v lavretanskih litanijah besede pridjati: „Pomoč kristjanov — za nas Boga prosi!" — Papež Gregor XIII. pa, njegov naslednik, je zapovedal v spomin te imenitne zmage, pervo nedeljo mesca oktobra praznik sv. roženkranca obhajati. Sklep. Sv. roženkranc je v resnici najlepši venec, ki ga najlepši nevesti v dar prinesti zamoremo. Nad njim imajo angelji, ima Marija in Bog sam dopadanje. Darujmo jej venec, pa ne samo danes, ampak večkrat, če mogoče, vsak dan. Pobožni možje, ki so z opravili obloženi bili, ki so za cele škofije, za cele kraljestva skerbeti imeli, so roženkranc vsakdan molili. Ta venec pa tako lepo pletimo, kakor le zamoremo, in kakor se za veliko našo sv. kraljico spodobi. Kolikor pobožniši vsako Češčenasimarijo molimo, toliko lepši bo venec, ki ga najsvetejši devici v dar prinesemo. Marija bo potlej svoje milostljive oči v nas obernila, nam bo brezštevilne milosti pred tronom svojega Sina sprosila, in nam bo enkrat za tiste lepe rožne vence, ki smo jej jih spletali, venec življenja, svitli, nezven-ljivi venec na našo glavo djala. Amen. Pridiga za XIX. pobinkoštno >,2k OS n■ domači se ti bodo eden za drugim pridružili in bodo za tebo/hodili.. is& * Pregovor pravi: »Jabelko ne pade daleč od debla," in to tudi sv. evangelje poterduje: »Dobro drevo ne more slabega sadu nositi, in slabo drevo ne dobrega sadu obroditi." (Mat. 7, 10.) Otroci na svetu nič nimajo raji, kakor očeta in mater, in kakor sta sinek očetu, in hčerka materi po obrazu podobna, tako hočeta že v otročjih letih oba storiti, kar očeta in mater delati vidita. Mali sinček rad gajžlo ali bič po rokah nosi, malo hčerko kuhati, prati, šivati veseli. Takrat bi si vsak oče, vsaka mati misliti indobr^ k sercu vzeti morala: Glej, kako tvoj otrok na tvoj izgled'gleda! Varuj se toraj, da tvoj otrok nikoli nič hudega nad teboj ne vidi, ker precej bi se tvoje hudobije poprijel: Stori žmiraj dobro v pričo svojih otrok, in tudi jih boš dobro storiti videl. »Besede le mičejo, izgledi pa vlečejo." Verjemi mi, ljubi oče, ljuba mati, boljšega pripomočka, otroke pobožne zrediti ga ni, kakor je ta, da si ti sam prav pobožen, prav pobožna. Glej^, kedar ti zjutraj ali zvečer, ali sicer črez dan, če ti čas pripusti', prav pobožno, ne samo z ustnicami, ampak iz serca ven moliš, te otrok kmalo"spazi, da t\Je resnica, in otrok sam od sebe omolkne, tudi svoje nedolžne rokice sklene, in vidi se mu, da bi tudi rad molil, ko bi le vedel, kako se mora reči. Le serčno ga potlej smeš učiti »Oče na,š"; če ga tudi še prav ne razume , saj ga nebeški Oče razume, ve, da bi rad molil, invima svoje veselje nad njim. Kakoršen je hišni gospodar, taka je družina, taka je cela hiša. Hočete toraj, starši! da bodo vaši otroci pobožni, bodite sami pobožni, bodite prijatlji molitve, hodite radi k službi božji, in hodite večkrat k spovedi in k sv. obhajilu. Hočete, da vas bodo spoštovali, in da vam bodo pokorni, živite v ljubezni in lepi zastopnosti med seboj, in spoznajte za sveto dolžnost, ne le Bogu, ampak tudi du-hovski in deželski gosposki pokorni biti. Hočete, da bodo vaši otroci krotki, mirni in prijazni, bodite proti svojim poslom krotki, proti sosedom prizanesljivi, in vsem ljudem bodite dobri in jim ljubezen skazujte. Hočete, da bodo pridni in delavni, bodite sami pri vseh svojih opravilih pridni in delavni. Hočete, da bodo vaši otroci varčni in trezni, bodite sami pri svojem gospodarstvu vestni, in ne zapravljajte nobenega solda, da bi ne mogli pred svojo vestjo odgovora za-nj dati. -Ca hočete, da se bodo vaši otroci ^podobno in sramožljivo žMeffMi, naj iz vaših ust le spodobne, sramožljive pogovore ^slišijo.- & Iiy ča imate starega očeta ali staro mater v hiši, z vso' p^krt^ivostj^" ž njimi ravnajte, zakaj vaši otroci bodo enkrat, ko se postarate, favno tako z vami delali, kakor zdaj nad vami vidijo. Vaše_življenje, ljubi starši! naj bo vašim otrokom pervi katekizem in živo evangelje, iz kterega se morajo vseh lepih čednost« učitivaš izgled naj jim bo zorEalo, v kterem morjtjo lepoto čednost/gledati, in v kterem morijo z očmi videti, kakošni bi morali biti. O gotovo je, ko bi same svete starše imeli, potlej bi tudi naša mladina sveta bila; zakaj če je korenina sveta, so tudi mladike svete, če je drevo dobro, potlej je tudi sad dober. Če pa ni tako, kakor zdaj povem, če so otroci, kakor nekteri starši sami tožijo, od dne do dne zmiraj bolj hudobni in brezbožni, od dne do dne žiifiVatj' bolj razuzdani in samopašni, od dne, do dne zmiraj bolj nepokorni in neugnani — od kod pride to? To pride veči del od tod, ker imajo nad vami slabe izglede. Te napake so nad vami videli«, in jabelko je zraven debla padlo. Vi jim niste bili namestniki "božji, ampak pomagavci hudičevi, vi jim niste bili angelji varhi, ampak angelji pogubljenja. II. d e I. Dostikrat že se je prigodilo, da sem staršem, ki so mi svoje otroke tožili, rekel, da so sami krivi spridenosti otrok, in starši so mi odgovorili: „0 nikar ne mislite tega, jes sem jim dosti prigovarjal. Molite, otroci, sem jim zjutraj in zvečer rekel; nikar ne preklinjajte pri delu, lepo se zaderžite, in ne delajte slabega znanja. Vidite, tako sem jim zmiraj pridigoval, pa ni nič pomagalo. Menda so pod kako slabo zvezdo rojeni bili." C^k, prav imate, starši, vaši otroci so pod slabo zvezdo rojeni, toda tiste zvezde vam ni treba v pratiki iskati, tista slaba zvezda je v vaši hiši, tista slaba zvezda je vaš pohujšljivi zgled. Kaj pomaga otroke učiti in svariti, če ste vi, starši, slabega zaderžanja, in nimate Boga pred očmi? Kar s podučenjem in svarjenjem pri otrocih sezidate, to s slabimi izgledi poderete. Ali kaj pomaga, če oče otroku pravi, da naj ne kolne, ker pa oče sam za vsako majhno reč preklinja, da je strah in groza? Kako more oče svojemu sinu pridigovati, da naj poterpežljiv in pohleven bo, ker kmalo potem oče sam nad svojo ženo kakor lev razgraja? — Kako more oče svojega sina pred pijanostjo svariti, ko je oče sam pijanec ? Kako more ^oče svojim otrokom reči, da naj molijo, pa se oče sam vleže in vstalih,živinica? — Kako bo oče svoje otroke k pogostemu prejemanju svetih zakramentov opominjal, ko pa oče sam komaj enkrat v letu k spovedi gre? Ali kako bo mati svoji hčeri pridigovala, da naj z drugimi ljudmi v miru živi, ker pa mati sama s sosedi v prepiru živi, in vse peršone ali osebe cele soseske s svojim opravljivim jezikom obira? — Kako more mati svoje hčere učiti, da naj sramožljive bodo, in pred možkim spolom beže, ko jim pa drugikrat z veseljem f-* historijo svoje mladosti pripoveduje, kako je v meseni ljubezni s tem ........... '*' ali uirim živela, kako je to ali uno prepovedano veselje vživala,.^ ker od takih reči bi ne imela z drugim govoriti, kakor s samim Bogom, da bi pred njim žalovala, in ga odpuščanja prosila.] Tu sem se prilega basen od starega raka in njegovih mladih. Stari rak je tfekokrat svoje mlade gledal, kako so ob bregu morja sem ter tje lezli, in so, kakor pred raki, namesto naprej le nazaj šli. Ta napačnost je siarega jezila, in zato je grajal mlade in jih zmiraj opominjal, da naj naprej grejo. Mladi so poskušali storiti, kakor jih je oče opominjal; pa z vsem prizadevanjem vendar le niso mogli naravnost in naprej hoditi. Zato so se poslednjič k staremu obernili in ga prosili: Oče, če hočeš, da bomo naprej hodili, pojdi pervi ti naprej! Zdaj je stari rak precej začel noge naprej pregibati; pa preden je eno stopnjo naprej ri&.reSfl', je deset stopinj nazaj naredil. Mladi raki pa so se posmehovali praznemu prizadevanju starega, in dandanešnji svet še pričakuje takega raka, da bi znal naravnost in naprej hoditi. Takega odgovora, kakor so ga mladi raki staremu dali, imajo od svojih otrok vsi tisti starši pričakovati, ki svoje otroke sicer lepo uče in svare, pa sami prav ne žive. Oče! pojdite nam s svojim izgledom naprej, — ti bo rekel sin , če ga svariš, naj se varuje kletve , pijančevanja in nesramnega govorjenja, če pa ti sam to gerdo navado nad seboj imaš. Jes druzega nič ne delam, poreče sin, kakor to, kar vsakdan nad vami vidim, in od vas slišim, če je to greh, zakaj se sami tega ne varujete? — Mati! pojdite vi naprej, — ti bodo rekle hčere, če jih opominjaš, da naj bodo pridne, ponižne, sramožljive, pobožne. Me le to delamo, kar nad vami vidimo. Tako starši! je vse vaše opominovanje zastonj, če sami niste pobožni, in podučenja z lepim življenjem ne podpirate , in vi se ne morete pritožiti, če so vaši otroci svojeglavni, neubogljivi, vla-čugarski, in vse kar je takih gerdih imen. Oni grejo po cesti, ktero ste jim vi pokazali; oni delajo, kar so pri vas videli; oni pozabijo vaše lepe nauke in gledajo na vaše zaderžanje , oni vas posnemajo, oni so vam podobni. 1 Tistim siaršem, ki svojim otrokom slabe izglede dajejo, imam še nekaj povedati. Ali veste, kaj ste? Jes'vam povem z besedami sv. Krizostoma, ki pravi: „Ubijavci ste! morivci ste! in pregreha, ki jo storite, je hudičeva!" zakaj hudič je ubijavec od začetka, ker je z grehom ljudi v smert pripravil, — in ravno tako morite vi duše svojih otrok, ker jih v greh zapeljujete] Kako bodo taki starši enkrat pred Bogork odgovor dajali? Kristus Gospod žuga „gorje" vsakemu človeku, kteri bližnjega po-hujša, to je, ga v greh napelje. Prav posebno pa se je serdil nad tistimi, ki otroke zapeljujejo. „Kteri pa kterega teh malih pohujša, ki v me verujejo, njemu bi bilo boljše, da bi se mu mlinski kamen na vrat obesil, in se utopil v globočino morja." Kaj se bo še le staršem zgodilo, ki svoje male pohujšajo, jih od Jezusa odvračajo in zapeljejo? Za take starše je pa mlinski kamen še premalo; njih kazen bo večno pogubljenje. Sklep. Zato prosim vse starše, naj pazijo na vse svoje besede in dela, da otrokom nobenega pohujšanja ne dajo. Vedno naj se varujejo , posebno če so njih otroci vpričo, da ne bodo lagali, ne kleli, ne opravljali, ne drugih ljudi grajali in sodili; sicer se bodo otroci vseh teh napak in pregrgh ^.od njih naučili, in vsi vkup, starši in otroci se bodo pogubili/ l^onfo bolj pa naj si prizadevajo, da svetijo svojim otrokom z dobrimi deli, da otroci vidijo dobre dela, in hvalijo Očeta, kteri je v nebesih. Tako bodo starši svojim otrokom vidni angelji varhi, kar angelji varhi nevidno delajo, to starši delajo vidno; oni svoje otroke vodijo proti nebesom. Enkrat pa bodo potolaženi pred sodnika stopili, v sredi svoje družinice mu bodo zamogli reči: „Tukaj so, o Gospod! ki si mi jih izročil, nobeden zmed njih se ni pogubil." Amen. Pridiga za obletnico cerkvenega posvece van j a. (Nečistost prinese veliko škodo; gov. J, S.) pa kdo tempelj božji oskruni, ga bo Bog končal. Zakaj tempelj božji je svet, kar ste vi." (I. Kor. 3, 17.) V vod. Kaj je celi svet druzega, kakor velik tempelj božji ? Hribi in doline, ravne polja in sterme pečine, neba hitri oblaki, morja in rek šumeči valovi, zlato solnce, ponočni mesec in migljajoče zvezde, kaj druzega so, kakor velik tempelj božji ? Kratko: vse stvari nam oznanujejo, kako dober in mogočen vendar more biti „naš Oče," kteri je v nebesih." Poznam pa še drugi tempelj božji, v kterem stanuje sam Jezus v podobi beltga kruha; poznam tempelj božji, v kterem je sedem živih studencev, ki napajajo naše duše za večno življenje. Ta božji tempelj je naša cerkev, — so katoljške cerkve po vesoljnem svetu. In glejte! ravno danes obhajamo obletnico cerkvenega posvečenja, zatorej se pa veseli tudi sv. mati katoljška eerkev, in danešnji praznik precej v začetku sv. maše tako le pozdravlja: „Cuden je ta kraj; tukaj ni druzega, kakor hiša božja in vrata nebeške. Moja duša želi, hrepeni in koperni po Gospodovi hiši." Vem pa še za tretji tempelj božji, kterega si je sam sv. Duh v svoje prebivališče, izvolil, ia ta tempelj božji ste vi, so vsi katoljški kristjani. Že sv. Pavelj v svojem listu do Korinčanov takole piše: „Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva ? Ako pa kdo tempelj božji oskruni, ga bo Bog končal, Zakaj tempelj božji je svet, kar ste vi." Ja moj kristjan! ti si tempelj božji, tempelj sv. Duha! Res velika čast za te! O koliko si torej moraš tudi za čistost in svetost tega tempeljna sv. Duha prizadevati! Ta tempelj božji pa oskruni V3ak smerten greh , posebno pa nečisti greh, kterega se posebno pri cerkvenih shodili toliko godi. Cerkveno žegnanje se obhaja, da bi se Bogu zahvalili za nezaslu-ženi dar sv. vere in se veselili, da si je Kristus v naši cerkvi svoje prebivališče izbral; pa usmiljeni Jezus v presv. rešnjem Telesu! kdo izšteje vse razuzdanosti, boje, plese, pohujšanje in kletve, s kterimi te kristjani ravno danes žalijo! Tako ti torej povračujemo Tvojo veliko ljubezen v presv. rešnjem Telesu! To imaš torej v zahvalo, da si svojo rešnjo kri do zadnje kaplje za nas prelil! Ja ljubi moji kerščanski bratje in sestre! še ajdje niso tako delali, kakor se zdaj pri nas godi! Ne čudimo se torej, da Bog tudi naših prošenj ne uslišuje! Glejte, obhajamo danes obletnico cerkvenega posvečenja in jes sem vam precej v začetku tri božje tempeljne pokazal; pa peljal vas bom danes le v tretji tempelj , v tempelj vašega serca, ki se posebno z nečistim grehom oskruni. Vas varovati strupene kače nečistosti, bom torej danes govoril od žalostnih nasledkov tega greha 1. za nje, ki ga storijo in 2. za njih otroke. Zvesto poslušajte! I. d e I. O da bi imel angeljsko trobento, ktera nas bo vse enkrat pred pravičnega Sodnika budila! Ž njo bi rad zbudil vse nečistnike iz smertnega spanja. O da bi zamogel vsaj nedolžne pred to strupeno kačo obvarovati, ker strašne so besede sv. Pavlja: „Kdor Slov. prijatelj. 26 tempelj božji oskruni, ga bo Bog končal." Za to gnado, o Jezus! te bomo pa danes pri sv. meši prosili. Gospod usliši našo molitev! In naše vpitje naj k Tebi pride! 1. Strašno je gledati sedanji svet, kako pada od dne do dne skoz nečisti greh v časno in večno nesrečo. Že je zginila lepa nedolžnost in sramožljivost veči del tudi iz naših krajev, in gerda pošast, nečistost, visoko svojo bandero derži. Da jih tudi v ... ki fari cela truma za to kačo leta, nam očitno pričajo farne kerstne bukve, ktere božje maščevanje črez našo far o glasno kličejo. Fantov in deklet ni več sram slabo znanje delati, po kerčmah letati, pi-jančevati in ponočevati. Ja, še celo taki se najdejo, ki terdijo, da prešestovati ni tak greh, kakor duhovniki vpijejo. O oslepljeni reveži, odprite danes svoje ušesa in poslušajte, kako strašno je Bog ta greh preklel: „Kdor nečistost uganja, bo hitro červom v živež, in njegova duša bo izbrisana iz bukev večnega življenja". (Sir. 19.) Vsako ženstvo, ki nesramno živi, bo kakor blato na časti poman-drano". (Sir. 9, 10.) Tako večna resnica govori, in kje se najde človek, ki tega ne bi verjel? Če kdo reče, da nečistost ni greh, mora tudi reči, da krasti in ubijati ni greh. zakaj ravno tisti Bog, ki je prepovedal: „Ne ubijaj! ne kradi! je tudi rekel: ne pre-šestuj!" In če me baraš , ali je pa Bog tudi ta greh že očitno kaznoval? Ti pokažem ves človeški rad, kterega je nečistost potopila. Tamkej najdeš mertvaško morje, kjer so stale nekdaj lepe mesta, pa nečistost jih je potopila. — Ona še zdaj cele hiše, vesi in dežele z nesramno boleznijo napolnuje, prinaša toliko revščine in svet s hudobnimi ljudmi napolnuje. Da je to res, vsakteri lahko vidi. O ljubi moji! težko mi jc danes govoriti, nekaj zato, ker ne bi rad nedolžnih žalil, nekaj pa se bojim, da bi moje besede tistim, ktere zadenejo, bile bob ob steno, ker malo jih pomisli veliko škodo, ktero jim nečistost prinaša; naj toraj ti posebno poslušajo, ker jes rečem, a) da nečistost cele hiše in soseske nesrečne stori. — Le pojdite v take hiše in našli bote ljudi brez potrebnega živeža in poštenega oblačila. Za pečjo lakota in revščina pri oknu ven gleda. Nimajo taki reveži večkrat tudi strehe, ki bi jih varovala pred dežjem in mrazom, nimajo postelje za trudne ude, ne košček kruha za lačni želodec. Kaj ne, mladenči in dekleta! da tako življenje ni veselo? Pa pomislite danes, morebiti da ste tudi vi ravno na tem potu? Pa za božjo voljo! bote barali, „kam so pa ti ljudje svoj zaslužek djali, saj so v svojih mladih letih še vendar precej zaslužili?" To morebiti sami bolj veste, kakor jes. Veči del so v kerčme znosili, nekaj so potratili na rajih, pri igrah itd. nekaj je odnesel jud, ali kakošen drug kupec za slabo robo, ktero so v kratkem raztergali; toraj se tudi ni čuditi, da nekteri posli na koncu leta čisto malo plače potegnejo. In tako zapravijo mladi • ljudje svoje premoženje, med tim pa zginejo tudi mlade leta in zgodnja starost pride; pa reveži nimajo zdaj druzega, kakor od nečistosti vse mertve ude, terganje po životu, lačen želodec, prazne roke. — Tako vidite, ljubeznjivi! se nečisti greli že nad celimi hišami in soseskami maščuje. Pa kdo bo mladim toliko zameril, ker tudi starejši večkrat k temu grehu pripomagajo? „ Ja, se izgovarja marsiktera slepa mati," jes ne morem svoji hčeri znanje s tem človekom braniti, saj pravi, da jo bo vzel, in ona bo preskerbljena." O slepa nesrečna mati! po grešnem potu hočeš toraj svojo hčer preskerbeti? Moreš le terpeti, da se po noči okoli klati, po skrivnih kotih zahaja in se možkim nastavlja ? Pomisli, da sv. pismo govori: „Kteri se po tem potu ženijo, tim bo hudobni duh škodoval." b) Nečistost tudi tvoje zdravje pokonča. OdOnana govori sv. pismo, da je nečisto živel, pa Bog ga je z naglo smertjo kaznoval. Pa kaj bom našteval izglede iz starih časov? Iz naših časov vam bom nek strašen izgled povedal, kterega sem ne zdavnej v „Drobtincah" bral: Mlada Suzana, v nekem mestu na Nemškem doma, je borne stariše imela, in jih je hitro zgubila. Brez božjega nauka je izrastla, se dala hitro v greh zapeljati, in ker so jo v njenem domačem kraju preveč poznali, se v neko veliko mesto poda, svoje nesramno truplo prodajat. — Bog jej bolezen pošlje, vsa revna se v svoje domače mesto poverne, vsa polna gerč, bleda pa tudi objokana pride, ter obeta, da nikoli več se v poprejne grehe povernila ne bo. Kakor hitro se pa ozdravi, in od dobrih ljudi postrežena svojo moč dobi, spet zgine in se v poprejno, nesramno življenje poverne. V nekolikih letih se privleče spet v svoje domače mesto nazaj; kdor jo ugleda, prestraši se. Nekoliko cunj njeno smradljivo truplo pokriva, nesramna bolezen se jej na obličji pozna, težko do bolnišnice prileze, kjer je hotla zadnjo streho dobiti; ali njeno vpitje zavoljo strašnih bolečin, čuden smrad njenega truplja je bil toliki, da niso mogli drugi bolniki zraven nje obstati. Na ves glas so gosposko priklinjali, da tako pod streho imajo. Sklenili so nesrečno Suzano iz bolnišnice spraviti, ali kam hočejo gnjilo truplo djati? Na britofu tistega mesta je neka stara kapelica na mestu kostenjaka stala, v tisto ubogo Suzano zanes6. — Kedar se mertvaške vrata odpro, vstraši se, da glasno zavpije: „Moj Bog! kaj me hočete živo pokopati?" Rada bi zbežala, pa ni več iz postelje mogla. V neki koteč jo položijo in v kratkih dneh je umerla. Tako so se nad njo spolnile besede sv. Duha: „Kdor nečistost uganja, bo hitro červom v živež". In tacih izgledov imamo kakor listja in trave. Glejte, ljubeznjivi! kam nečistost pripelje. Device, lepe kakor spomladansko solnce so videti vse blede in že se jim bližnja smert na obrazu bere; ker k sramoti, revščini in k terpljenju zapeljane device se velikokrat pridruži tudi huda bolezen, — zgodnja smert. — Krepke mladenče vidiš zveneti, in se posušiti kakor pokošeno travo. In tje na britof poglej, videl boš starega očeta in žalostno mater britko jokati na grobu svojega nesrečnega sina, nesrečne hčere. Pojdi po mestih in videl bol po bolnišnicah take nesrečneže in nesrečnice žive gnjiti. Poglej globoko v krilo matere, černe zemlje in pomisli, kaj bo tudi v kratkem s tvojim toliko češčenim truplom? Videl boš nek gnil obraz, ki je še pred kratkim nesramne oči na se vlekel, zagledal boš pest červov, ki se s človeškim mesom gostijo. Tebe bo groza obšla, in če si še kristjan, boš hitro baral: Kaj bo za neumerjočo dušo? In tvoja vest ti bo odgovorila, c) da nečistost tudi dušo umori, pamet zaduši in vso dobro voljo za božje reči odvzame. In naj se pridigar na leči še toliko ubija, naj si spovednik v spovednici še toliko prizadeva, seme božje besede pade le na terdo, suho skalo. Ja res, velika je škoda, ktero nečistost celim hišam, soseskam in človeškemu telesu nareja, pa še neizrečeno veča je škoda, ktero prinaša neumerjoči duši. Ni čuda, da nad takimi žalujejo sv. nebesa, zemlja zdihuje, žalujejo angelji varhi, žaluje njih kraljica, devica Marija; med tem, ko se peklenski brezden zavoljo bogate žetve veseli. —■ Pa naj bo zadosti od tega, saj vsaki, ki še ni popolnoma na duši slep, lahko spozna neizrečeno škodo tega greha; toraj še v kratkem od žalostnih nasledkov tega greha za otroke nezakonskih staršev v II. d e I u. a) Perva škoda za take otroke je, da se za njih i zrejo premalo skerbi. „Akopakdoza svoje, in zlasti za domače nima skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika." (I. Tim. 5, 8.) Le sami presodite, kje bote našli nepoštenega očeta, ki bi za zveličanje svojega otroka prav skerbel? Njemu ni za otroka, ampak le gleda, kako bi svojim černim željam vstregel. Kdor za svoje poštenje in zveličanje ne skerbi, koliko manj bo za poštenje druzih skerbel? In kakošen izgled bo otrok posnel od tacih staršev? „Gorje pa človeku," pravi sv. pismo, „po kterem pohujšanje pride!" Kako bo zamogla nezakonska mati sama svojega otroka 'tudi v strahu božjem izrediti ? Kako ga bo zamogla pred toliko zapeljivim svetom obvarovati? b) In kaj ima tak otrok tudi od svojih staršev upati? Revče gre po svetu brez poštene obleke, brez krajcarja denarja, kakor je šla tudi Abrahamova dekla. Hodila je revca po puščavi s svojim sinom, ki je od žeje že umiral. O naj bi take nesrečne matere si to dobro k sercu vzele! Vodo scer bodo dobili vaši otroci v naši deželi; pa kruha za lačni želodec, postelje za trudne ude, tople hiše za bolno telo ne bodo vselej in povsod dobili. Brez domače strehe se bodo po svetu okoli klatili iu vas morebiti kleli. . Slepe matere! ali se vam vaši otroci nič ne smilijo? Nepošteni očetje se večkrat z nekterimi Judeževimi krajcarji odkupijo, ali še čisto svojo upijočo vest zaduše, da od vas ničesar vedeti nočejo. Kaj ostane vašim otrokom? — Slaba izreja, borna obleka, žalostno življenje, še žalostneja starost, križi in veliko terpljenje? In kaj bo za njih dušo? Ja žalosten moram reči, da taki otroci so večkrat še hudobnejši, kakor njih starši. Greh, v kterem so bili rojeni, to je njih dota, ker jabelko ne pade daleč od drevesa. Brez kerščanskega izrejevanja grejo vsi divji po svetu, in ko le nekoliko že odrastejo, tudi oni druge zapeljujejo, in tako gre vaš greh od roda do roda. — Bil sem svoje dni na Kranjskem , tamkej kjer bistra Sava izvira. Videl sem jo, da je bila čisto mala vodica in mislil sem si: Ali je to mogočna Sava, ktera ladij e nosi? — Črez nekoliko se podam na pot v Hervaško deželo. Pridem na Zagrebški most in zagledam ravno tisto Savo, ktera na Gorenskem izvira; pa kolik razloček! Ta na Gorenskem toliko mala Savica se vali mogočna, široka Sava in hitre ladije se po njej zibljejo. To podobo, ljubeznjivi! si lehko sami razložite; jes le toliko rečem: da že marsikteri nepošten oče, marsiktera nezakonska mati v zemlji trohni, njih greh pa še vedno živi v njih otrocih in se množi od dne do dne. Pogrebci spet pridejo, zakopljejo njih otroke, pa greh še vedno živi v njih otrok otrocih. O ljubi moji! dobro premislite to in zraven tega tudi Jezusove besede: „Ako ne bote do zadnjega vinarja škode povernili, ne pojdete v nebeško kraljestvo." Sklep. Ljubeznjivi! kaj ne, ostra pridiga? Ali bo pa tudi pri vas dober sad obrodila? Glejte danes je cerkveno žegnanje, vesel Gospodov dan; in jes se bojim, da bo marsikteri pri poliču danešnjo pridigo pozabil; jes se bojim, da se bo marsiktera deklica, ktera je zdaj v sercu ginjena, še danes na raju veselo vertela ? Tim bi še enkrat prav glasno klical: O imejte svojo časno in večno srečo pred očmi, ker prišle bodo leta, da bote nad svojo slepoto britke solze točili; le verjemite mi, da vas na slednjo uro ničesar tako grizlo ne bo, kakor nečisti greh! Tistim pa, ki so tudi od nezakonskih staršev, pa so vendar pošteni in brumni kristjani, danes prijazno roko podam in jim rečem: Ne zamerite ljubi prijatlji in prijatljice! vas ne mislim, ampak vas še veliko več spoštujem in srečne štejem, da ne hodite po potu svojih staršev; toraj Bog vas živi, ljubljenci in prijatlji Jezusa Kristusa! Amen. Pridiga za praznik vseh svetnikov. (Kako je plačilo v nebesih? Kako ga dosežemo? Gov, D. L.) Sveti Pavelj je bil zamaknjen v tretje nebesa in je videl skrivnosti božjega kraljestva. Lahko bi nam bil tedaj povedal, kakošno da je tamkaj plačilo zveličanih; vendar nam sv. apostelj nič druzega ni povedal, kakor to, da nebeškega veselja človek ne more ne zapopasti ne izreči: „Nobeno oko ni videlo, piše on, nobeno uho ni slišalo, nobeno serce ni občutilo, kar je Bog tistim obljubil — pripravil, ki ga ljubijo." Dokler smo na svetu, ne moremo si nebeškega veselja misliti, zato, ker na svetu ni take stvari, da bi sbfv. bila temu veselju le od daleč podobna. Sveti G,regori o tem govori v priliki, in pravi: Postavim, mati rodi/sina v temni ječi, da do svojega 18. leta nikdar belega dneva, svitle luči ne vidi. Mati mu večkrat pripoveduje od lepega podnebja, od svitlega solnca, posebno kedar zjutraj izhaja in kedar zvečer zahaja; mu pravi o lepoti lune in zvezd po noči,- mu pravi o lepih ptičih in njih petja itd.. Sin posluša in se čudi, pa od vsega nič ne zastopi, ker vsega tega' še videl ni, in praša: Mati, kakošno je vendar solnce? kakošne so zvezde, kakošnii 4b ptiči ? jes vas ne zastopim. Solnce je svitla luč, ki svet razsvitljuje in greje. Kaj je pa luč? kaj je svet? Luč preganja temo in dela dan. Kaj pa je tema, kaj je dan? Tega ne morem zastopiti. In kaj je pa svet? Svet je velik kraj, kjer je veliko malih in večih mest, tergov, vasi, veliko morje, reke, jezera, otoki, polja, travniki, hribovi in doline, kjer je na milijone ljudi in žival vsake verste. Oh! zdihnjeSin: O! zdaj še manj vem kakor poprej! Kaj so mesta, kaj morje, kaj reke, kaj polje, kakošni so ljudje, kakošne so živali? — Tako mati na zadnje nima več besedi,^ bi mu svoje misli razodela. Bavno tako, kristjani, kakor tistemu 'sinu, se tudi nam godi, kedar hočemo vedeti, kaj so nebesa. Mi slišimo, beremo , govorimo veliko o lepih nebesih, kjer zveličani svoje plačilo prejemajo, pa vendar tega zastopiti ne moremo , zato ker človeško oko ni videlo, človeško uho ni slišalo, človeško serce ni še občutilo, kar je Bog tistim pripravil, ki ga ljubijo. Tudi jes ne vem, kaj so prav za prav nebesa, tudi nimam besed, da bi vam jih jasno popisal. Vendar vam hočem danes nekaj, kar mi je mogoče: 1. O nebesih povedati, da bote sami razsodili, kako veliko je plačilo v nebesih in ^v^^^-iA-f*-^ ^ V7 ff je obilno v nebesih !" Veselite se in radujte, ker vaše plačilo e obilno v nebesih !" (Mat. 5, 12) V v od. 2. Vam bom povedal, tri pripomočke, s kterimi za-moremo to (veselje) plačilo doseči. Vsi svetniki in svetnice božje pa, ki se z Bogom že veselite in vživate plačilo, kterega ste si z velikimi težavami zaslužili; vi sprosite mi pri Bogu milost, da bom zamogel prav govoriti vam na čast in to posebno danes, ko vaš god slovesno obhajamo! I. d e I. Jes prav ne vem, kaj in kako o tistem plačilu govoriti, ktero je zveličanim pripravljeno. Sveti Zlatoui,iiy:l>iii oglasnik. (Konec.) 4. Živahno, kakor nijedno prejšnjih let, so letos tekmecovali naši pisatelji za darila, katera je odbor najboljšim rokopisom namenil. V presodbo je bilo poslanih ne manje nego 50 spisov raznoverstnega zapopadka; pa le trojim so presojevalci prisodili darilo. Obdarovana je bila povest: „Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je v Bosni krompir kradel" — spisal J. Jurčič; — razprava: „Nekaj o denarjih" — spisal J. Žitek, profesor v Ptuj i, in beseda: „0 zemljiščinih knjigah", spisal dr. J. T—r v Kranji. Dasi-ravno ne obdarovani, vendar v priložno porabo sprejeti so bili spisi: „Zbirka slovanskih narodnih pripovedek" — poslal profesor Fr. Hubad v Ptuji; životopis: „Lavdon". spisal Iv. Steklasa, profesor v Karloveu; naravoslovna podučna razprava: „0 hudi uri, blisku in gromu", spisal Ivan Verhovec; zgodovinski spisek: „Obri ali Avari", spisal J. Jurčič, in zemljepisna čertica: „Požar v prajiriji," poslal Lavoslav Gorenjec. Marljivi pisatelj č. g. Chry-sogon Majer je izverstno poslovenil od društva sv. Jeronima v Zagrebu izdano podučno povest: „Pijača"; le škoda, da je osnova preobširna. Dajo g. pisatelj le nekoliko skerči, bode odboru skerb, da povest porabi v Večernicah. Č. g. Fr. Jaroslav je zelo vstregel z uzornim životopisom slovečega slovenskega rojaka in apostoljskega vikarja: „dr. Ignacija Knobleharja". Jako zanimivi spis je namenjen za Večernice; zbirka vganjk 111 zastavic, ki jih je nabral gosp. Štefan Tomšič, se bode sčasoma porabila v Koledarji. 5. Od mnogo strani se posavlja želja, naj bi družba kmalu izdala: ^Življenje blažene Device Marije in njenega ženina sv. Jožefa" v isti osnovi, kakor je poprejšnja leta izdavala .Kristusovo življenje in smert", katero knjigo ljudstvo še vedno rajrajše prebira. Odbor je zaradi tega stopil že 1. 1878 z g. župnikom Janez Volčičem v dogovor, kateri je z odgovorom dne 9. januarja 1.1, nalogo prevzel in z vso marljivostjo gradivo za tako prevažno delo nabira. Knjiga bode obsegala več, snopičev in bo osnovana po sledečem načertu: I. Marija Devica. I.— VIII. II. Sv. Jožef: I —VI. III. Marija Devica in sv. Jožef I.— VI. IV. Mati božja. I.—XIII. V. Marija vdova. I.— VI. VI. Marija v nebo vzeta. l.—IV. VII. Češčenje Device in Matere Marije. — Prazniki. — Bratovščine. — Bedovi. VIII. Češčenje sv. Jožefa. — Prazniki. — Bratovščine. — Bedovi. IX. Prikazovanje Matere Božje. X. Božja pota Mariji posvečena.' XI. Božja pota sv. Jožefu posvečena. XII. Častivci Marijini. XIII. Častivci sv. Jožefa. V X. oddelku bi g. pisatelj rad opisal cerkve, Mariji, nebeški kraljici, posvečene, in sicer vse, kar jih je po naši domovini, naj si bodo farne ali le podružnice. Da bi pa popis Marijinih cerkev in božjih potov bil kolikor se da popolen in zanesljiv, prosi g. pisatelj in ž njim vred tudi družbin odbor, naj mu pri tem zanimivem oddelku piiteko farni predstojniki in vsi rodoljubi s tem na pomoč, da mu od take Marijine cerkve napišejo, karkoli vedo ali slišijo pripovedovati. Zlasti prosi pisatelj, da se mu blagovoljno odgovarja na ta-le vprašanja: 1. Na katero ime, ali na kateri praznik je RH ariji posvečena cerkev? — n. pr. čistega, spočetja? rojstva ali vnebovzetja? itd. 2. Kdaj je zidana ? ali predelana ? prenovljena ? Morebiti tudi, kdo jo je postavil? iz kakšnega namena ali vzroka? po obljubi ali kaki prikazni? ali v kaki sili ali po posebni milosti? itd. 3. Kje leži? ali v samoti? v zatišji? ali na griču? kakšen je kraj? in kako se mu pravi? 4. Je li med ljudstvom kaka pripovedka o začetku ali tudi o poznejših prigodbah? 5. Jeli tam kaka posebno lepa, znamenita, ali zelo častena podoba? morebiti kronana? morebiti tudi čudodelna? 6. Kdaj so pri taki cerkvi posebni shodi? So li obilno obiskovani? 7. Ali je taka cerkev tudi Božja pot? ali je kedaj bila? Se pripovedujejo kake posebne milosti od te Božje poti? (lo bi mu bilo posebno ljubo, ker bi take, na prošnjo Marijino, v njenih cerkvah pridobljene milosti, češčenje Marijino jako pospešile.) 8. Je li bila taka cerkev ali podoba Marijina že kje popisana? Kje? in kedaj? (Tudi to bi mu bilo kaj všeč.) 9. Morebiti je v starih cerkvenih papirjih kaj znamenitega od Vaše Marijine cerkve? Vsako, tudi najmanjše sporočilo, kar je le kaj znamenitega, bode g. pisatelju ljubo in ž njim gotovo pobožnim Slovencem v str ež eno. Dotična sporočila naj se ali neposredno pošljejo gosp. pisatelju pod naslovom : „ Janez Volčič, fajmošter v Šmarjeti, pošta Mokronog (Nassenfuss, Krain)", ali pa tajniku družbe sv. Mohora v Celovec. 7. Tekom družbinega leta so rodoljubi in prijatelji družbe odboru raz-odeli raznoverstne nasvete in želje, izmed katerih so najvažnejši te-le: a) Odbor Cecilijinega pevskega društva v Ljubljani nasvetuje in prosi, naj bi družba sv. Mohora prevzela v natis „Cerkveno pesmarico", in jo kot družbino knjigo spravila na svitlo Ni dvomiti, da bode vzajemno delovanje družbe sv. Mohora in Cecilijinega društva v tem slučaju najlepši sad obrodilo v oblaženje našega naroda; zato je odbor radostno priterdil temu nasvetu in misli, vsem družbenikom tem bolje vstreči, ker bode „Pesmarica" po dogovoru vravnana tako, da ob enem lehko služi za molitveno knjigo. Po odborovem sklepu pride »Pesmarica" že prihodnje leto na versto. b) Častiti gospod Andrej Brezovšček, fajmošter v Rihenberku, poroča odboru to-le: „Kakor sem od več strani slišal, bi se število mohorsleih družnikov zlasti na deželi zelo pomnožilo, ako bi slavni odbor hotel vsako leto eno molitveno knjigo udom, H so v ogromni večini iz prostega ljudstva, pre-skerbeti-. tako bi sčasoma brez posebnih stroškov staršem in otrokom potrebne molitvene bukve v roke prišle. To se mi v sedanjih časih tem potrebniši zdi, ko so žalibog šolska darila odpravljena, in je revščina na kmetih, taka, da le malokdo si knjigo kupiti more. Kristjan v cerkvi brez rožnega venca ali molitvene knjige je to, kar vojak brez orožja v vo;jski." Dosedanja skušnja uči, da gosp. župnik v tem nasvetu izrazi željo pri-prostega našega ljudstva. Odbor bode, kakor zadnja leta, tudi prihodnje na to željo, kar je le mogoče, se oziral. Letos dobijo udje „Šmarnice" kot molitveno knjigo, prihodnje leto pa ..Cerkveno pesmarico". c) Soglasno s tem nasvetom objavi priprosti ud iz lavantinske škofije, Franc Ž lik, želar na zgornji Velki, odboru željo: „Da bi se knjiga z molitvumi, s psalmi in vsemi cerkvenimi opravili po pokojnih naših bratih in sestrah udom posebej izdala. „ Nebeška hrana" sicer obsega v pervem in drugem delu vse te molitve, vendar je za persne žepe moškim prevelika in za daljEO pot pretežka. Prosim toraj, da bi tako prenarejeno knjigo spravili na svitlo; marsikateremu bi solnce veselja prisijalo na dan, ko dobi Koledar za 1.1880 v roko." Misel je res prav praktična in vsega prevdarka vredna, odbor si bode prizadeval ob priložnem času tudi tej želji ustreči. d) L. 1876 je družba izdala poslovenjeno knjigo slovečega o. jezuita Jan. Štogerja: „Nebeška krona", knjiga se je narodu jako prikupila. C. g. Ljadevit Šk ufca je zato nasvetoval, da bi odbor vverstil meddružbine knjige še drugo, ne manje sloveče Štogerjevo delo: „Die Pilgerreise zum Himmelreiche", t. j. »popotovanje v nebeško domovino". Odborniki so nasvetu priterdili in naprosili g. nasvetovalca, da prevod priskerbi. f) Iskreni družbin prijatelj, prečastiti gospod dr. J. Ulaga, dekan ia nadžupnik v Konjicah, piše med drugim odboru to-le: „V obče je skoro povsodi manje društvenikov, ker ubogo ljudstvo denarja nema. Že enkrat sem rekel, da ni to pravi čas, ako se obrok daje do konca meseca februarja. Vsakteri poverjenik odloži rad novo delo, ko je s težavo razposlal knjige, do — februarja; a tac as je sila za denar, ker si ubogi še ničesar prislužiti ne morejo. Boljše bi bilo določiti, da koncem novembra morajo društveniki in denarji nabrani biti. Tako bi tečajem decembra že vse v redu bilo, in družba bi več udov dobila." Isto misel razodeva goreči podpiratelj družbinega razvitka velečastiti gosp Miha Lendovšek, katehet v Ptuji, v cenjenem listu dne 16. marca 1.1., ki se glasi od besede do besede: „Usojam si v soglasji z vsemi duhovniki naše dekanije veleslavn. odboru naslednje točke staviti v dobrovoljen prevdarek: 1. Ali bi ne kazalo, nabiranje udov in letnih, doneskov odložiti na pozneji čas? Januarja in februarja ljudje nemajo denarjev, posebno če je zima huda in dolga. 3. Za razpošiljanje knjig se nič ne mudi. Družbeniki bodo zadovoljni, če jim knjige tudi še le do konca novembra v ro\e pridejo. 3. iVi treba vsako leto 5—6 knjig-, dve—tri, nekoliko bolj obširne, celotne, vezane, bi ravno tako zadovoljevale. 4. Z ozirom na to, kar stoji v Koledarji 1879 str. 200 o prenaredbi »Koledarja", lehko rečemo-, da bi se družba z velikim, ilustriranim kole-drom narodu crez vse prikupila! Pa koledar bi moral biti v precej veči obliki, kakor dosedanji in prav obširen." Kar pervi nasvet zadeva, da bi se nabira udov (namesto meseca februarja) sklenila že koncem novembra, priporoča se ta misel že zaradi tega, ker bi po tej uravnavi poverjeniki bili mnogo sitnosti in mnogo truda rešeni, na pol dela bi jim bilo s tem odvzeto. Ob enem ko udom oddajejo letošnje knjige, nabirali bi letnino in ude za prihodnje leto ravno ob takem času, ki je nabiri naj-ugodniši. Nasvetovana sprememba bi pa tudi družbi sami bila v prid in dobiček. Tiskarna bi prišla že četert leta pred do gotovih denarjev, prej bi zamogla poravnati stroške za naročeni papir; odboru bi bilo ložej, že meseca decembra natančno določiti, v koliko iztisih naj se tiskajo družbine knjige itd. Pri vsem tem si pa vendar odbor ne upa, že letos obrok nabire in vplačevanja spremeniti; potrebno je, da izve, kaj sodijo o tej prevažni zadevi poverjeniki drugih krajev. Zato prav uljudno prosimo, da bi čč. gg. poverjeniki svoje mnenje o nasvetovani premembi blagovoljno odboru objavili s tem,da vpisovalni poli dostavijo opombico, ali se jim glede družbinega razvitka in po domačih svojih razmerah primerniše zdi,da se nabira udov in denarjev vsako leto že meseca novembra konča ali pa da naj ostane obrok, ki je bil dosihmal nabiri določen, tudi v prihodnje. Kar bode želela večina poverjenikov, to bode odbor odločil za splošno vodilo. Vsekako pa prepušča letos odbor popolnoma prosti volji gg. poverjenikov, ali pošljejo vpisovalne pole z letnino in doneski vred že meseca decembra tega, ali koncem februarja prihodnjega leta. Kdor taloj po prejetih letošnjih knjigah prične ude nabirati, ni mu treba pošiljatve odlagati do meseca februarja 1. 18801 prej pošlje zapisnik z letnino, bolje stori. Želja po ^Koledarji" s podobami v veči obliki je zares lepa — a odboru se zdi nekako nevarna. Podobe in ilustracije — naj le nekoliko svojega namena dosežejo — so primerno drage; treba bode, eno če ne dveh knjig, udom pritergati, samo da »Koledar" s čednimi podobami v roke dobijo. „Ko-lsdar" s podobami kinčati, zraven pa število družbinih knjig skerčiti, zdi se odboru potrata, dokler narod še nujnejšega poduka o raznih stvareh potrebuje, ki se mu ravno po sedanji uredbi vsako leto ob enem po več različnih bukvah donaša. 8. V podporo domačega slovstva in v spodbujo pisateljev je odbor razpisal tudi za leto 1880 sledeča Družbina darila: a) Sto in štirideset gold. za štiri krajše izvirne povesti, vsaki po 35 gold, v obsegu vsaj tiskane pole. b) Sto in štirideset gold. za štiri podučne spise raznega zapopadka, vsakemu po 35 gold., v obsegu 1/2 tiskane pole. Najbolje ustrezajo družbineinu namenu: razprave o narodnem gospodarstvu, poduki iz pravoslovja, naravoslovja in zdravilstva, čertice iz cerkvene ali posvetne zgodovine, potopisi, životopisi slavnih mož iti. Zlasti pesmi, izbrane zastavice, vganjke, smešnice in sploh spisi pošteno šaljivi bodo jako dobro ustregli. Pisatelje pa, kateri za družbo pišejo, prosimo, naj ne zabijo, da njihovih spisov ne bere le peščica bralcev, temveč več nego 25.000 udov jih prebira; izmed bralcev pripada ogromna večina priprostemu ljudstvu, zato spisi nikdar naj ne bojo previsoki ali preučeno osnovani in sestavljeni. Ložej so priprostemu človeku umljivi, bolje ga bodo podučili in mu blažili um in serce. Eokopisi naj se družbinemu tajniku pošljejo do 1, majnika 1880 brez podpisanega imena, katero naj se priloži v zapečatenem listu — Prisojena darila bodo izplačana na god sv. Mohora dne 12. julija 1880. 9. Načert, po katerem bode družba delala prihodnje leto, je ta-le: Po sklepu družbinega odbora bodo udje dobili sledeče knjige: 1. „Slovenski Golline" ali razlaganje sv. meše, beril in evangelj ob nedeljah in vseh praznikih cerkvenega leta s primernimi premišljevanji in nauki. 111. snopič. Uredil Lambert Ferčnik, dekan v Žabnicah. 2. „Cerkvena pesmarica". Po priredbi Cecilijinega društva v Ljubljani bode „cerkvena pesmarica" obsegala najboljše izbrane cerkvene pesmi, kakor jih poje priprosti narod pri Božji službi in druge, ki so jih zložili razni skladatelji, z notami za en in dva glasova. Pesmam bodo sledile navadne molitve pri sv. maši, pri popoldanski Božji službi itd., tako da bode „pesmarica" ob enem lehko pevcem in nepevcem služila za molitveno knjigo. Po načertu bode obsegala: A. Pesmi: 1. Za razne čase cerkvenega leta: a) Advent, b)Božič, c) Obrezovanje, d) Razglašenje Gospodovo, e) Ime Jezusovo, f) Postni čas, g) Veliko noč, h) Vnebohod Gospodov, i) Binkošti, k) Sv. Bešnje Telo (z večo zbirko napevov pesnsi „Tantum ergo"), 1) Serce Jezusovo. 2. PesmiHatereBožjein lavretan-ske litanije. 3. Pesmi od angelj e v in svetnikovBožjih. 4. Pesmi pri zasebni sveti maši. 5. Razne pesmi, n pr. „Te Deum", responsoriat. B. Molitve: a) Ordinarium missae (za sv. Trojico) se slovensko prestavo, b) Druga sv. maša, c) Obhajilne molitve, d) Kazne kratke molitve, n. pr k sv. Trojici, sv. Duhu, k sv. R. Telesu, Imenu in terpljenju Jezusovemu, k Materi Božji, Angelju varhu, sv. Jožefu, vsem Svetnikom (z litanijami, za splošne potrebe, za mertve). 3. .Občna zgodo vina". Spisuje profesor više realke v Zagrebu g. J o s i p Stare. VII. snopič pripoveduje dogodbe srednjega veka v Italiji, Španiji, Skandinaviji in Bizantinskem cesarstvu itd. 4. „Škodljive domače živali" — v podobah. Opisuje družbenikom prejšnih let dobro znani gosp. profesor Fran j o Erjavec. Namen tej knjigi je, v pervi versti seznaniti tudi manj izobraženega gospodarja s Škodljivimi živali tako, da iz opisa lehko izpozna škodljivca in da v knjigi najde vse, kar bi ga utegnilo zanimati, kako se n. p. škodljivec plodi in kako ga je moč zatreti itd. 5. „81ovenske Veeernice" XXXV. zvezek. Donašale bodo „Životopis dr. Janeza Bleiweisa" v spomin na njegovo sedemdesetletnico; zanimivo Jurčičevo povest: „Ponarejani bankovci", in raznoverstno kratkočasno berilo. 6. ..Koledar za leto 1881" z imenikom vseh družnikov in raznoterim zabavnim in podučnim berilom. To naznanilo naj sklenemo s priserčnim pozivom, ki ga je odboru poslal visoko častiti gospod Karo 1 Cigon, kaplan v Cerničah na Vipavskem, z izrečno željo, da naj se razglasi v Koledarji in se glasi od besede do besede: „Častiti bratje! skerbimo, delajmo za to društvo, ki toliko žlahnega sadu, lepih naukov in vednosti donasa leto za letom, vsakemu stanu, vsa-kej starosti in vsakemu spolu. Skerbimo, da se bo društvo čedalje bolj širilo, in da se veliko udov brez izdatne težave zamore vpisati, nabirajmo ude in denar že hitro po prejetih knjigah, posebno ob času tergatve po dvakrat, trikrat. Ne glejmo na trud in delo!" Pri oglaševanji in vpisovanji naj se blagovoljno gleda na to-le: 1. Nabira družnikov naj se sklene z zadnjim dnevom meseca febr. 1880. Veliko dela in sitnosti napravljajo družbi taki udi, ki ob določenem času svojih letnih doneskov ne odrajtajo. Vse častite stare in nove družnike torej nujno prosimo, naj nikar ne zabijo, ob pravem času družbi pristopiti in let-nino poverjenikom oddati, da bode tem mogoče, vse doneske vsaj do p e« tega marca z vpisovalnimi polarni vred v Celovec odposlati. Naj blagovolijo pomisliti, koliko dela je treba, prej da se tako ogromno število udov za imenik, za vpisovanje in razpošiljanje vredi; zakasnjenci redno delovanje mnogo zavirajo in se po njih mnogo časa nepotrebno potrati, trosimo tedaj če (j(j. poverjenike, da prično družbenike nabirati takoj po prejetih bukvah. '2. Letnimi za vsako posamezno osebo ali ustanovo iznaša 1 gold., do-smertniua za posamezne osebe, za farne in šolske bukvarnice in društva (hiše ali cele družine se ne sprejemajo več za dosmertne ude) 15 gold. na enkrat ali 8 gld. dvakrat v teku enega leta. Na oglasila brez denarja se ne bode ozir jemal. 3. Kdor pervikrat v družbo stopi, naj pove, da je nov ud; imena naj se zapišejo razločno in sicer iz vsake fare in po stanovih zapored. Tudi dosmertni udje naj se vsako leto vpišejo, da se njih imena ne spregledajo. Povdarjati imamo, da se dosmertni ud premeniti ne more in ne sme; naj se vsako leto zapiše tisto ime, katero je bilo vpisano od začetka. Lepo prosimo, število udov, dekanijo in zadnjo pošto na čelu vpisovanjskih pol zaznamovati, ob koncu pa dostaviti, koliko je starih, koliko novih udov in po kateri poti naj se knjige ob svojem času odpošljejo. Imena družnikov naj se pošiljajo z denarjem vred podnaslovom: „družba sv. Mohor a" franko v Celovec do 5. marca 1880. 4. Bukve se bodo razpošiljale meseca avgusta in septembra, po versti, kakor so škofije tiskane v koledarju1'. Bazpošiljatev je vravnana tako, da vsaki ud svoje knjige vsaj do vseh Svetih prejme Knjige naj se sprejemajo kolikor mogoče po č. dekanijskih in farnih predstojnikih. Voznino za bukve mora pa vsak ud sam plačati čast. gosp. dekanijskemu ali farnemu predstojniku. Bukve naravno po pošti naj prejemajo samo tisti družbeniki, ki jih po gori omenjeni poti dobiti ne morejo ; letnini pa naj priplačajo še 20 kr. za kolek in razne stroške, ki jih taka pošiljatev družbi prizadeva. V Celovcu dne 1. avgusta 1879. Dr. Val. Miiller, korar, prošt itd. kot vodja. Andr. Einšpieler, c. k. profesor kot podvodja in blagajnik. Lambert Einšpieler, konzistor. svetovalec, kot tajnik. Odborniki: And. Alijančie, korar in dekan. Dr. Val. Nemec, prof. bogoslovja. Vincencij Borštner, c. k. gimn. prof. B. K. Rosbaher, tergovec. »imen Janežič, nadporočnik v. p. And. Wieser, kaplan pri st cerkvi. Duhovniške zadeve. Kerška škofija. C. g. Mačnik Edvard je dobil faro Ladine (Lieding). — Za duhovnike kerške škofije so se duhovne vaje obhajale od 1. do 5. septembra. Vodil jih je slavnoznani pisatelj č. g. jezuit 0. Juri Patiss; govori njegovi so bili izverstni in so segali do živega. Konsideracije so imeli sami premilostljivi knezoškof Dr. Valentin Wiery in so povedali prelepe in imenitne resnice o „officiuu, o „beneficiu" in o „sacrificiu." Duhovnikov se je teh vaj udeležilo 67, kar je sila veliko, ako pomislimo, da na veliko duhovnijah ni pastirja in da je pretežavno, župnije zapustiti. Vsaka dekanija je poslala vsaj enega zastopovalca. Bog daj svoj blagoslov! Odgovorni izdajatelj in vrednik Andrej Einšpieler. Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.