ZANIMIVA NAJDBA Ob koncu leta 1971 je v muzej prinesla Ana Pire iz Škofje Loke lončeno posodo, sestavljeno iz dveh delov. Posodo so na šli njeni sorodniki na parceli pod Plani co, kjer se je pod starim drevesom udrla zemlja in se je prikazalo na dan večje število povsem enakih posod. Mimogre de: točne lokacije najdišča ne navajamo zaradi tako imenovanih »krokarjev«, ki vse preradi in brez dovoljenja brskajo po najdiščih in dobesedno kradejo zgo dovinske predmete; mnogi ne samo zase, temveč še raje za preprodajo. Zato je razumljivo, da smo točno lokacijo prihra nili samo za strokovne kroge. Ani Pire in njenim sorodnikom pa se muzej za hvaljuje, ker so takoj prinesli primerek posode v muzej in ga muzeju tudi po klonili. Posoda nam je najprej predstavljala hud problem že zaradi svoje dvodelne sestave in čudne oblike, saj je podobna nekakšni pokončno razpotegnjeni žari, ki stoji narobe v manjši, skodelici po dobni posodi kot v podstavku. Nismo ve deli ne namena in ne poznali časa, v ka terem naj bi taka in podobna posoda nastala, niti kakšnemu namenu je slu žila. Ker je bila znotraj črna in je bilo v njej nekaj sprhnine, smo menili, da je služila kot nekakšen ovoj, morda za dragocene listine ali za drugačne drago cenosti. Arheologi so odkimali, češ, to ni naše gradivo, torej mora biti mlajše! Ugibanja so obstala in pred nami je bilo samo povsem rutinsko delo, ki ga je bilo treba opraviti: izmerili smo jo in dobili podatek, da znaša celotna višina obeh posod skupaj kot celota 29 cm, višina zgornjega dela posode je 24,3 cm, višina spodnjega dela posode ali podstavka, v katerega pride zgornji del, je 8,4 cm, širina dna spodnje posode meri 9,3 cm in ustja 9 cm, odprtina zgornje posode na 317 tistem mestu, ki pride v spodnjo posodo, pa 6,2 cm. Poleg tega je zgornji del ma- sivnejši, spodnji del pa tanjši in posoda lahko stoji samo tako, da je podstavek spodaj in zgornji del vtaknjen vanj. kaj ti na zgornji posodi je rahla izboklina, ki ne dovoljuje posodi stati narobe. Posoda je stala v moji pisarni in vsako novo literaturo, ki je prišla v zamenjavo za Loške razglede, sem prelistal, da bi morda dobil opis podobnega predmeta. Tudi prelistavanje druge literature ni prineslo rešitve problema, dokler slučaj no nisem našel kar v domačih Loških razgledih ne samo tehničnega opisa, tem več tudi kar ves zgodovinski opis in sta ro skico vrčev oziroma lončkov za žganje idrijskega živega srebra in cinobra ali, kot jih imenujejo na kratko, žgalnih vrčev. V desetem letniku Loških razgle dov je na straneh 97 do 103 IVIarija Ver- bič v članku Gospodarski stiki Loke z Idrijo v 16. in 17. stoletju opisala te sti ke in predvsem potrebe idrijskega rud nika, ki je vsako leto potreboval 50 000 do 60 OCO žgalnih vrčev. Te pa so izde lovali in bili tudi njihovi glavni doba vitelji škofjeloški, starološki in bitenj- ski lončarji. Iz omenjenega članka citi ram namen in uporabo takega vrča: »Na kopano in iz jame spravljeno rudo so stolkli na drobne kose in z njo napolnili glinaste vrče do vratu. Nato so vrče z rudo vtaknili z vratom navzdol v poso de, v obliki lončenega podstavka. Ta je bil postavljen na gozdna ilovnata ali skalnata tla in do roba zakopan odnosno zasut z zemljo ali pepelom, da ogenj pri žganju ni mogel priti v dotik s posodo, ki bi zaradi prevelike vročine razpokala in bi živo srebro izhlapelo. Tudi vrhnjo posodo so iz istih razlogov od spodaj navzgor in za ped visoko zasuli z zemljo ali pepelom. Nato so na več takih vrčev — običajno so na enem mestu žgali rudo v tisoč vrčkih — naložili les odnosno drva in žgali. tako dolgo, da je vse živo srebro izteklo iz zgornje posode v spod njo. Po tem procesu so prenehali žgati in ohlajene vrhnje lonce so potegnili iz spodnjih, kamor se je nateklo živo sre bro « S tem Je določen nrmen in pomen po sode, ki smo jo dobili v muzej, lahko smo jo tudi poimenovali, izvedeli, za kaj vse je služila ia spoznali njeno zgodo vino. Da pa bi ne bilo pomot, sem šel še v Idrijo, v tamkajšnji muzej, kjer hra nijo popolnoma enake posode, žgalne vrče, in s primerjavami mer ugotovil, da gre v našem primeru resnično za žgalno posodo. Za konec nam preostane samo še vprašanje o starosti žgalnega vrča iz Lo škega muzeja, vrča, ki nam je dal toliko misliti in ki bi kmalu kot nerazjasnjen primer obležal v muzejskem depoju. Iz članka Marije Verbičeve v Loških raz gledih povzemam, da so prva pisana po ročila o žgalnih vrčih za idrijsko živo srebro in cinober znana šele iz sredine 16. stoletja. Toda vsi znaki kažejo na izdelovanje že desetletja prej in da so bili loški lončarji prvi in edini dobavi telji teh loncev za Idrijo. Le-ti pa so dobavljali lonce za žganje rude oziroma živega srebra vse do leta 1648, ko so v rudniku zamenjali žgalne vrče s kovin skimi retortami, torej, ko je rudnik v Idriji prešel na modernejši način prido bivanja živega srebra. Tako je podana tudi možnost za oceni tev starosti našega žgalnega vrča, ki je moral nastati vsaj nekaj pred letom 1648, torej pred časom, ko so povsem opustili pridobivanje živega srebra z žgalnimi vrči. Ce pridamo k temu še hipotezo, da niso naenkrat modernizirali vsega rud nika in da so lončarji še nekaj časa iz delovali takšne vrče, potem lahko oce nimo starost vrča v muzeju tam okrog leta 1650, oziroma da je star približno 320 let. Ker gre za žgalni vrč in še po sebej za vrč, ki so ga uporabljali v idrij skem rudniku in kakršnih niso poslej več delali, bi ocenjena starost lahko kar držala; lahko celo trdimo, da je tečna. Veliko teže pa je določiti, zakaj je bil ta vrč in še ostali zakopan pod Pla nico in čemu je služil. Znotraj vrča, razen že omenjene sprhnine, ni bilo ničesar; morda bi lahko samo domne vali, da je bilo v teh vrčih nekaj sprav ljeno, toda kaj, to je vzel čas in tega ne bomo mogli razjasniti. Ce bi bile listine, bi morali najti vsaj ostanke pergamenta ali DaTiTJa: če bi bili drugi in drugačni predmeti, bi tudi pustili sledove, ki bi 318 jih lahko rekonstruirali. Sicer pa navse zadnje to niti ni tako važno, pač pa je pomembno, da smo sam žgalni vrč opre delili, da smo mu določili starost in da je sedaj v muzejski zbirki, česar brez dvoma ne bi bilo, če ne bi najditelji postopali tako, kot so. In prav zato se jim še enkrat zahvaljujem v imenu mu zeja. Hkrati pa opozarjam tudi na veliko bogastvo, ki je zbrano v Loških razgle dih in ki ga verjetno vse premalo pozna mo, kajti brez članka v Loških razgledih bi ne bilo mogoče razvozlati skrivnostne posode. Andrej Pavlovec 319