s
SEVERIN ŠALI
DOLENJSKA NOČ
[Nad Krko so vrbe sklonile se v tiho zasanjano noč in mehko, ko da bi prosile, mežikajo lučke iz koč.
Že mesec žari nad gorami, v spomine smo davne zajeti, stvari zdaj žive, vsi predmeti so v dobrem pogovoru z nami.
Na polju semena zorijo in veter prinaša vonjavo od zemlje zorane; bežijo že bele megle nad planjavo.
Zdaj fantje so v zboru zapeli dekletom pod okni na vasi. Toplo smo nocoj zaživeli, mladostni se vračajo časi.
SEVERIN ŠALI
PRIJATELJU, KO JE UMIRAL ...
In bil je dan, kakor so mnogi drugi, poletni dan, poln sonca in vročine, oblački jadrali so čez planine, nemirno potok žuborel je v strugi.
Šumel je gozd, se kregali vaščani, prinašal veter vonj je od otave, pastir je vriskal, mukale so krave, po cesti šli in peli so cigani.
321
Iz veže jok, šepet, kipenje iz lonca, pod oknom dete se igra in smeje, zdravnik zamišljen bitje žile šteje, on tih, potrt leži in čaka konca.
Neznano lega nanj, mu grlo davi, in ve, da kmalu moral bo umreti... Tega ne more, noče razumeti. Tako rad skakal bi in pel v dobravi.
Potem so mu prinesli križ, prižgali sveče in položili ga med rože bele, sklenili mu roke negibne, vele, otožna luč od sveč na njih trepeče.
In bil je dan, tak kakor mnogi drugi, pastir je vriskal, peli so cigani... Prihajali kropit so ga vaščani in ni bil več, kar še bili so drugi.
VINKO BELIČIČ
STELJNIKI
I
Vidove megle so porjavile in strle pšenico. Bila je slaba žetev kakor že dolgo ne. Ob mlatvi so se vasi kopale v dušljivem prahu. Mlatilnica je peketala od jutra do večera, metala na eni strani črnkasto, zlomljeno slamo, na drugi pa luščila drobno zrnje in pleve. Nato so se oglasile vejalnice in pičli pridelek je bil spravljen.
A cigan Miko Hudorovič si ni ob vsem tem delal nobenih skrbi. Niso ga vznemirjale škodljive pomladanske megle in pozne slane, poletne suše in nevihte, dolga jesenska deževja in zgodnji sneg, zimski zameti in mraz. Ni se vpraševal, kaj bo jutri jedel, kje spal, kam pojde pojutrišnjem. Ni sejal ne žel, pa je vendarle zadnjo pomlad dovršil dva in dvajset let. In še kako lep je bil! Gosti, črni lasje so se mu kovinsko blesteli, velike temnorjave oči so samozavestno gledale
21