Sfnd i/sCfn (-25 inozemstva / Letna naročnina znaša Din 40‘—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Račun pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09. V da nihče ni mo^el verjeti v resničnost najdenih trditev. Prodati svojo zemljo tujcu! *o se je zdelo skoro nemogoče, čeprav je pri tej kupčiji nastopala kot trgovec tako nesolidna firma kot je »Perčec & Qo.«. A poslednji, proces in razkritja, ki so ob tej priliki prišla na dan, nam dado misliti nekoliko drugače. Kajti še tako zagrizen separatist, ki mu leži v srcu ljubezen do rodne grude, ne bo nikdar mogel pristati, odnosno zasnovati atentata na tisto osebo, ki je osvobodila njegovo zemljo izpod stoletnega tujčevega jarma. Vsakomur je znana priljubljenost, ki jo uživa naš Gospodar med vsemi člani našega naroda in vsakdo ve kako veliko zaupanje in koliko nad polagamo vsi, brez razlike verskega, odnosno političnega prepričanja. baš na Njega, na prvega Voditelja naše države. Zato je vsakogar razkritje nameravanega zločina zelo presenetilo in nihče ne more verjeti, da bi uspešen (rezultat zasnovane akcije koristil kateremukoli delu naše države. O tem so prepričani tudi vsi tisti ljudje, ki jim je morda enotnost našega naroda in države iž kateregakoli že vzroka trn v peti. Tu je dan stvaren dokaz, da se akcije iz inozemstva ne vrše v smislu tistih utopističnih in nerealnih idealov, ki jih javno izpovedujejo njihovi organizatorji. Stvaf je popolnoma drugačna. Ne smemo pozabiti, da je Naš kralj tvorec 6. januarja, akta, s katerim je bila država v poslednjem trenutku Mešena sigurne propasti. Istotako moramo vedeti, da je neki naši sosedi baje močna Jugoslavija najopasnejši sovražnik. Zato je tudi vodila proti nam od osvoboditve sem obkoljevalno politfko. To hotenje »naših prijateljev« jje V vsakem pogledu uspelo, skovali so okrog nas obroč, ki je pretil, da nas v danefti trenutku lfthko zaduši, v normalnem razvoju pa nam je onemogočal vsako dihatnie. Tu pa ie zopet nastopil naS Gospodar. Ni egov a roka je i. vso sprethostjo dovedla Jugoslavijo iz neugodnega položaja, v katerem se je nahajala, na soliden in trden temelj, s katerega bo lahko uspešno korakala sviojo pot is v o bodri e in spoštovane države. S tem svojim delom je takorekoč drugič rešil državo. Prvič jo je notranje, sedaj pa zunanje, dal je naši zunanji politiki iniciativo za njene prve in to velike uspehe. Komu pa je nevarna močna Jugoslavija, komu je nevaren tisti, ki jo je ustvaril in jo budno čuva ter dograjuje? Najbrže ne občutijo le nevarnosti razni separatisti, avtonomisti, federalisti in kako se že vse imenujejo! Kajti ni ga zavednega in poštenega človeka, ki bi imel kaj proti temu, ako je njegovemu narodu zasigurana svoboda. A proti temu ima najbrže največ tisti, ki vse te »revolucionarne voditelje« vzdržuje, kateremu se morajo vsi ti »borci za svobodo« suženjsko pokoravati. Odkod pa naj bi sicer dobil Perčec 500.000-— dinarjev, ki jih je obljubil atentatorju za nagrado? Kdo mu vzdržuje vojašnice, daje sredstva? Upamo, da je stvar končno postala jasna. Prepričani smo, da so s tem tudi nezadovoljnežem odprle oči in da vidijo kam vodi bratomorna borba, vzdrževana in umetno podpiho-vana samo od tistega, ki si od nje obeta naj-večjih koristi — a to sigurno ni naš narod, niti njegov najmanjši del. Poleg najostrejšega obsojanja vseh plačanih zločinov in zapeljevalcev ter pomilovanja vseh tistih idealistov, ki verjamejo njihovim izmišljotinam in lažem, sta pa še dve stvari, na katere se moramo ozreti. Iz procesa je (razvidno, da niso najopasnejši odkriti sovražniki. Nevarni so oni. ki pod krinko nacionalizma skrivajo svoje prave namere, in teh je danes najbrže mnogo. Vzemimo primer obsojenega Begoviča. Ni nevaren volk izven staje, nevaren postane šele v staji. Zato moramo tudi strogo paziti in bdeti nad svojimi vrstami, kajti mnogo je volkov z ovčjo kožo. Drugo stvar nam pa pojasnjuje pregovor: Dobrota je sirota. Koliko emigrantov -prebiva! v naši državi, to ve vsakdo. Da pa bi imeli ti emigranti svoje vojašnice, da bi jim naša država dajala denar in od njih zahtevala rešitev raznih terorističnih akcij, se še nikdar ni slišalo. Vršiti ne smejo niti malo učinkovitejše propagande, tako daleč gre naša lojalnost. Kako nam pa to naši sosedje vračajo? To je tista druga stvar, ob kateri se moramo tudi malo zamisliti in katero bi bilo dobro, da vzamejo v razmišljanje tudi razni kompetentni državni in mednarodni forumi. »Boris S.c Zaposlitev naših žensk Kot toliko drugih, je vrgla silovita gospodarska depresija na površnje tudi ta problem, katerega bo treba rešiti slej ali prej. Ker pa posega rešitev tega problema silno globoko ne samo v naše gospodarske in socialne, marveč celo v družinske razmere, ga je treba obravnavati s skrajno opreznostjo, da ne dobimo zopet zakona oz. solucije, ki bo več škodovala kot koristila. Osnoven princip bi moral biti, da naj bo zaposlitev žensk minimalna, da morajo biti službena mesta pridržana prvenstveno moškim delavnim silam, te delavne sile pa je treba plačati tako, da si bodo lahko ustanovili svoja družinska ognjišča, pri katerih se bodo grele in hranile zadovoljne družine. Prav gotovo ne silijo ženske brez potrebe v službe. Velika večina izmed njih bi se raje posvetila poklicu žene in matere, velika večina jih želi zapustiti raje danes kot jutri svoje službe in stvoriti osrečujoče središče zdravim in zadovoljnim družinam. Zal pa velikemu delu zaposlenih poročenih žen to ni mogoče. Ljubezen se ne pokorava nobenim zakonom, kadar je človek zaljubljen, ne misli niti na želodec, marveč hoče priti čim-prej v zakonski jarem. Koliko uradnikov in uradnic se je poročilo in moglo poročiti le vsled sumiranja obojestranskih prejemkov. Prejemki ženina so bili premajhni, da bi si mogel ustanoviti lasten dom, prejemki neveste ravno tako baš tako veliki, da je lahko za silo preživljala sebe. Ljubezen je napravila iz obeh zakonski par, 'ki si je z obojestranskimi dohodki lahko zgradil svoje gnezdo in to gnezdo napolnil z več ali manj številnim naraščajem. Še danes zadošča skupna plača obeh zakoncev le za kritje najnujnejših potreb družine. Kaj bo nastalo, če se odstrani iz službe tako ženo in se ji onemogoči, da s pridnim delom nekaj zasluži in dopri-naša ta zaslužek kot svoj prispevek k stroškom skupnega gospodinjstva? Tu pač ne bo nikogar, ki bi zahteval odpust žene, uničena bi bila družina, uničena bi bila ena izmed osnovnih celic, ki tvorijo narod in državo in dajejo državi vse ono, kar potrebuje za svoj obstanek in razvoj. Kjer pa ni bojazni, da bi trpela družina, kjer zadoščajo dohodki moža za dostojno preživljanje žene in otrok, tam je treba postopati brezobzirno. Mož ima dolžnost, da z delom svojih rok vzdržuje svojo ženo in svoje otroke. Čim ima torej prejemke, ki ne zadoščajo samo za najbed-nejše preživljanje družine, marveč omogočajo tej drijižini tudi primeren življenski standard, potem nima pravice sprejemati doprinosov k stroškom skupnega gospodinjstva še od svoje žene. Če pa se tej pravici ne Odpove sam s tem, da odtegne svojo ženo njeni službi in jo posveti popolnoma le domu in družini, potem ga je treba k temu prisiliti s tem, da se njegovo ženo kratkomalo odpusti iz službe. Kaj zato, če bo družina vsled tega živela manj udobno, pa bo imela kljub temu dovolj sredstev za dostojno preživljanje, ko pa bo tako izpraznjeno mesto lahko zasedel eden izmed onih tako številnih brezposelnih delavcev, ki komaj čaka, da se mu da prilika za pošteno delo in primeren zaslužek. Pred strahotno pojavo brezposelnosti in njenih posledic za zdravstveno in moralno stanje našega naroda se morajo umakniti vsi osebni obziri, z ozirbm na njo je treba žrtvovati želje po udobnem življenju. Država ni nek objekt zase, država smo mi, njeni državljani, mi sami moramo torej žrtvovati, da pomagamo svojim sodržavljanom. Le iz naših žrtev bo mogla država črpati sredstva za omiljenje in odpravo brezposelnosti. Glavno pa je seveda ureditev državne uprave kot take, ureditev raznih samouprav. Vse te javne uprave se morajo prilagoditi današnjim razmeram ter urediti svoje notranje poslovanje tako, da bodo res dostojno plačevale svoje delavne sile, pa naj bodo to ročne ali intelektualne, toda samo toliko delavnih sil, kolikor jih res potrebujejo za redno in brezhibno funkci-joniranje svojega aparata. Reduciranje plač je ono strahovito orodje, ki nudi finančnim politikom brez širšega obzorja najlepšo priliko za nagle prihranke, ki pa so prihranki le na papirju, v resnici pa najtežji udarci za celotno gospodai'sko, socialno in kulturno stanje naroda in države. Ureditev javnih uprav je potrebna ravno zato, da se bo lahko enkrat pristopilo k zvišanju prejemkov vsem sposobnim in marljivim delavnim silam do one višine, ki bo tem delavnim silam omogočila ne le dostojno preživljanje, marveč tudi kulturno izživljanje. Toliko mora dobili vsak vesten nastavijenec, ne manj, pa tudi ne več. Vsled tega je treba odpraviti vse takozavne postranske zaslužke, nagrade in ne vem še kaj, v teh težkih časih je kopičenje dohodkov v eni roki greh proti narodu in državi. Vsi ti nepotrebni,in nemoralni viški že itak zadostnih dohodkov morajo odpasti* vsi ti viški se naj porabijo ne morda za krpanje enega ali drugega proračuna, rtiarveč zgolj za prodtlktivne svrhe. 2e samo ti viški bi znašali lepe stotine milijonov na leto, že samo iž teh' viškov bi se dalo ustvariti mnogo potreb;, nega in koristnega v naši državi kar bi nudilo zaslužka ne samo onim, ki bi sodelovali pri gradnji sami, marveč tudi bodočim rodovom. Dokler imamo ljudi, ki žive v izobilju, ker imajo neb roj raznih' vJtov, iz katerih črpajo svoje pretirane dohodke, dokler ne bomo nastavili noži' na te ogabne izkoriščevalce našega hafo^ da in države, tako dolgo nismo upravičeni povdarjati svoje volje zq ozdravljenje današnjih nevzdržnih prilik. Kakšne sq razmere v zasebnih podjetjih, o tem. bi bilo škoda vsake besede. Nešteti milijoni ee trosijo za pretirane plače posameznih vodilnih funkcionarjev in to v podjetjih, k? plačujejo delavce po 1—2 Din n$ uto. Vodilni uradnik, sit do svojega grla ip plavajoč v izobilju, pritiska na ubogega tr- pina, mu nalaga vedno težje delo in mu niža njegove prejemke. Tu ne bo pomagal noben zakon, kajti vodilni uradniki so poučeni o vseh tajnostih posameznih podjetij, oni se ne bodo pustili kratiti svojih dohodkov in se bodo vedno našla vratiča, skozi katera jim bodo morala podjetja skrivaj dajati razne ugodnosti, da bodo kljub oficijelnemu znižanju svojih prejemkov ostali pri isti skledi. Zvišati prejemke malemu človeku na višino, da bo lahko dostojno živel sebe in svojo družino, na drugi strani pa znižati prejemke vsem onim, ki bašejo še danes svoje žepe in trebuhe, pri tem pa še govore o svoji socialnosti. To je kategorična zahteva, brez provedbe tega principa ne bo rešitve današnjega gospodarskega stanja. Če se odvzame vsem onim prenasičencem samo to, kar imajo več kot pa potrebujejo ne samo za dostojno, marveč tudi za udobno življenje, potem dobimo miljarde, ki bi na en mah odpravile vso bedo in brezposelnost. Potem pa tudi ne bo več problema poročenih žen, ki se bodo rade posvetile svojim domovom in bodo z veseljem prepustile svoja mesta moškim delavnim silam. Ameriška domovina o L. Adamiču Naš ameriški pisatelj Louis Adamič, ki se je pred par leti vrnil v domovino in povzročil prepir tudi med našimi literarnimi krogi, iker je med dvema taboroma nastal spor, kdo ga je pravzaprav odkril in privabil v staro domovino, je izdal po svojem povratku v Ameriko knjigo, ki je doživela doslej že devet izdaj. To — pravijo — je v teh časih krize tudi za Ameriko mnogo. Mi bi seveda ta uspeh zelo privoščili pisatelju in nam, ko bi ne bila pisana v takem duhu, da se je 39 ameriških kulturnih delavcev čutilo poklicanih na podlagi te knjige protestirati proti razmeram v naši državi. O tem smo v »Pohodu« že pisali. Kakor je znano, je Jugoslavija sprejela Adamiča kot pisatelja, ki si je pridobil ime v ameriškem svetu, in mu je dala priliko, da si svOjO širšo domovino ogleda od enega konca do drugega. S tem seveda ni rečeno, da ne bi smel pisatelj pisati tudi o slabih straneh naše države, kakor to pišemo tudi mi vsi, ki ji želimo dobro in izboljšanja. A kakšen smisel ima pred Ameriko odkrivati stvari, ki so deloma neresnične, deloma pretirane in s tem sramotiti naše jugoslovensko ime pred svetom, ki nas veliko premalo pozna, da bi si mogel ustvariti objektivno sodbo? In komu bo s tem pomagano? Ali se bodo zaradi teh naukov, ki jih hoče pisatelj dajati našim vodilnim krogom, razmere čez noč izpreme-nile?! In kdo ima od tega dobiček? Res, morda knjiga s tem pridobi na senzacionalnosti, a zgubi na vrednosti. S stališča uspeha tima itorej pisatelj prav, a moral bi se zavedati tudi odgovornosti, ki jo imamo vsi pred tujino, ako njej pišemo o svoji domovini. Mislimo, da ima Jugoslavija dovolj sovražnikov to- iin onstran oceana, ki skrbe za to, da širijo o njej v tisku vse, kar si je mogoče izmisliti slabega. Zato je popolnoma odveč, da se tem kverulantom pridružuje tudi slovenski pisatelj, ki reflektira na to, da se njegova dela presojajo z umetniškega stališča. Mi smo z velikim navdušenjem poročali o njegovi knjigi »Smeh v džungli«, ko smo jo dobili v slovenskem prevodu. Njegovi novi knjigi je dohod v domovino zabranjen, ker ne moremo odobravati, da se na ta način piše o naši državi pred svetom, ko je vendar potovanje po Jugoslaviji nudilo pisatelju dovolj zanimivega gradiva, da bi bil pokazal nas Američanom takšne, kot smo. Ameriški delavec nam piše: Resnici na ljubo naj povem sledeče: Kar se tiče naroda in zemlje je delo naravnost idealno in ni dvoma, da si je marsikdo, ki je to knjigo čital, šele sedaj zaželel, da bi videl to novo neznano deželo, ne samo zaradi pri rodne krasote in kontrastov med pokrajinami in ljudstvom, ampak tudi zaradi poštenosti in gostoljubnosti naroda. To je vse lepo — kot sem rekel — ako bi ta človek, ki je tujec v naši zgodovini in še večji tujec v evropskih političnih intrigah predvojne dobe, ne nasedel hrvatskim separatistom. Zdi se, da je prišel že v staro domovino s fiksno idejo, zaganjati se v vlado, o kateri sam nima pojma. Ni mu bilo treba hoditi v Jugoslavijo in v Zagreb in tam hoditi po oesti z demonstranti, saj bi ,o bil lahko tudi tukaj v vsakem mestu v Ameriki dobil po buči, če bi se udeleževal demonstracij. To je povsod po svetu enako. In takih stvari, ki jih on slika v pretiranih barvah kot grozne pojave sodobnega režima, najdemo povsod po Evropi in Ameriki in razni emigranti so napisali takih stvari že dovolj. Zato je škoda, da stran knjige zasenčuje njeno boljšo stran. Zal, da ta temna stran tudi med našimi ljudmi dobiva pristašev. Roosevelt kliče sedaj v Washington •vse vrste ljudi, da sestavijo program naj-brže za preseljevanje ljudi iz gosto naseljenih krajev na kmetije ali v druge kraje. Pozvan je bil tudi Adamič, kar zelo veseli njegove somišljenike. Prilagam »Ameriško domovino«, ki poroča o Adamičevi knjigi z nekoliko ozkega verskega stališča, a ima v marsičem prav. Slišal sem, da je dobil Adamič za knjigo mnogo tisočakov, ki mu jih gotovo vsak privošči, a žal, da gre to na račun dobrega imena naše države. Knjiga Amerikancem imponira, ker so dobili v nji nekaj novega Mimogrede naj omenim, da je Roosevelt res pravi dinamo v človeški podobi in vse na njega čaka. V resnici je eden najboljših predsednikov, kar jih je bilo po Wilsonu. Je celo boljši in pritajeni prijatelj Slovanov. Zato imamo lahko upanje ne samo mi, ampak tudi v Evropi, da pridemo do »novega ideala« (Newideal). ki ga ravno zdaj utrjuje. V »Ameriški domovini« čitamo sledeče: Na newyorškem literarnem obzorju se je pojavila nova zvezda, ki se nam vsiljuje za vodnika. Nekateri naši pismouki trdijo, da ta zvezda pomeni, da smo zopet dobili slavnega pisatelja. Mi pa, modri dovolj, smo si najprvo ogledali naše domače zvezde, preiskali smo tudi nekatere tuje ter vse te primerjali z novo newyorško zvezdo ter prišli do zaključka, da g. Louis Adamič sploh ni nikaka zvezda, ampak cisto navaden komet, ki se nenadoma pojavi in nenadoma zopet izgine. To je in bo ostalo naše mnenje tako dolgo, dokler g. Adamič ne pokaže večjega pisateljskega talenta in vsaj medel žarek umetniškega ustvarjanja. Edino, kar štejem g. Adamiču v zaslugo, je to, da je menda eden prvih Slovencev, ki obvlada angleščino v toliki meri, da sme stopiti tudi pred angleško občinstvo. Ali pa je to edino znamenje pisateljske kakovosti, da nekdo pozna jezik ter napiše čim največ? Potemtakem bi bil vsak zidar, ki zna polagati opeko, arhitekt-umet-nik, in razni Poe-i in Longfellow-i, Tolstoji in Ibseni bi bili pravi pritlikavci v primeri s kakim »columnistom«, ki vsak dan namaže v svojo kolono toliko in toliko besed — za dober denar. G. Louis Adamič je žumalist, morda nad povprečno mero, toda samo žur-nalist, s predsodki, z duševnim obzorjem in srčno kulturo žurnalista. Le enega mu manjka, namreč — takta. Poznam več piscev tujega pokolenja, ki pišejo slične stvari kakor je Adamičeva »Death in Carniola«, v angleške časopise in revije, toda niti enega ni med njimi, ki bi svoj narod tako grdo predstavil ameriškemu občinstvu, kakor je to storil g. L. Adamič. Le pomislite! Pride v staro domovino kot človek, ki nikdar ni nič storil za svoj narod ne tu, ne tam. Naše dobričine ga v starem kraju kraljevsko sprejmejo: pošljejo mu vladnega zastopnika nasproti, prirejajo mu bankete itd. On pa, g. Adamič, takoj ko pride v Newyork, sede za mizo ter nas udari po čeljustih. In da bo njegova predrznost kronana, zahteva še plačilo za svojo nesramnost. Ne tako, gospod Adamič! Zmožni smo sicer marsikatere neumnosti, lasamo se med seboj, če treba ali ne treba, toda ako gre za čast in ugled našega naroda, nas ne boste našli razdvojenih. V tem ste se ušteli. Pač ste jih dobili nekaj, ki so v svoji prenagljenosti stopili v tej zadevi na vašo stran. Dvomim pa, da bi ti nekateri imeli toliko drznosti, da bi razpečavali vašo knjigo med' nami. Ne vem sicer, s kakšnim merilom merijo pisateljske zmožnosti pri Harper’s Magazine; sodeč po vašem članku »Death in Carniola«, to merilo ne bo ravno visoko. Sicer je pa to vseeno; mi smo vaš način pisanja obsodili in to nam popolnoma zadostuje. Kakor je zapisal clevelandski »Journal and Observer«, je knjiga, iz katere namerava g. L. Adamič kovati težki kapital, v prvi vrsti namenjena tukaj rojeni jugoslovanski mladini. Iz te knjige naj bi se naša mladina poučila o slovenskih Afričanih, ki še verujejo v posmrtno življenje in druge take prazne marnje. Res, nad vse pripravna knjiga! Čemu ste pač živeli in še živite vi razni Levstiki, oba, Fran in Vladimir, Tavčar, Kersnik, Finžgar, Cankar, Gregorčič in vsa dolga vrsta velikanov slovenske besede, umetnikov po božji volji, ki bi delali čast vsakemu kulturnemu narodu! Čemu ste s takim nedosežnim mojstrstvom in toplo ljubeznijo opisovali inteligenco, vztrajnost, značajnost našega naroda, njegove šege in običaje, da, tudi njegovo vero, ki ste jo vedno rešpektirali, dasi tudi mnogi izmed vas niste bili verni! Čemu ste nam dali svoje čudovite umotvore: Gadje gnezdo, Dekla Ančka, dolgo vrsto neprekos-ljivih kmečkih novel, prekrasne speve o planinah naših in njih klenem narodu, kmečkega filozofa hlapca Jerneja, itd. itd.! Čemu ste pač tratili čas ter peli slavo narodu, ki tega ni vreden? Tukaj, v največjem svetovnem me-, stu imamo največjega modreca, g. L. Adamiča, ki vam pove, da je naš narod nekulturen, neumen, poln praznoverja in vraž. In njemu, g. L. Adamiču, niti treba ni bilo, da bi dalje časa študiral ta nesrečni narod. Prišel je, postal ob domačem ognjišču, privzdignil je nos in ker ni zavohal parfuma newyorških dam, se je njegova umetniška duša zgrozila ter izrekla sodbo: »Nič prida ni ta narod!« In večje bedarije bi naši Slovenci pač ne mogli biti zmožni, nego je ta, katere jih obdolžuje g. L. Adamič. Ako bi g. L. Adamič še dostavil, da je bil v nevarnosti, da ga pojužinajo s kožo in lasmi vred, potem bi bila slika slovenskega barbarstva še popolnejša! O, g. Adamič je bil doma, bil je v Sloveniji, bil v rojstni vasi Blato; videl je naše ljudi, spoznal njih vrline, on dobro ve, da imajo sicer poganska telesa, a zato je duh njihov tem bolj krščanski in da jih ta duh bodri v njihovem trdem življenju, da trpijo brez godrnjanja in umirajo brez obupa. On, , g. L. Adamič, vse to dobro ve. Toda g. Adamič je zavzel pozo izseljenca-regenta. ki hladno in prezirljivo gleda na običaje in vero (ako jo je sam izgubil) svoje rojstne dežele. In to preziranje v tuji vlogi, ki mu tako malo pristoja, v vlogi Amerikanca namreč, zavestno potvarjanje resnice, ta neiskrenost, ki preveva njegov spis >Death in Carniola« ■— vse to mu jemlje pravico do naslova pisatelja, ki mora gledati na svet in življenje z očnu omenjenega žurnalista, polnega predsodkov. Ako hoče g. L. Adamič vedeti, kako pristen Amerikanec in poleg tega pisatelj-umetnik sodi o šegah, življenju in veri tako imenovanih »foreigners«, naj si ogleda SinclaiJ-Lewisovo novelo »Mein Street«. Tako pise pravi pisatelj-umetnik tudi o tujcih — objektivno, toplo, s stališča kulturnega, izobraženega človeka, ne pa s sodbo in izobrazbo kakega newyorškega hotelskega natakarja- V Adamičevem spisu pa je duh »poseur-ja«- Mislim, da ne bom storil krivice gospodu Adamiču, ako rečem to-le: Ako bi g. AdamIC našel v slovenski deželi newyorške neh°' tičnike, podzemeljske in nadzemeljske želeZ' nice, borze, oblake dišav, tisoče avtomobil°v’ magari tudi krdelo »gangsterjev« in morilcev, samo da bi bili opravljeni >po najnovejsi modi. s cilindri na glavi in debelimi cigarantf v ustih — o. potem bi g. Adamič nam Slovencem spregledal vso gnusobo, vse pogan-stvo, vso duševno in moralno revščino. prav kakor je to navajen spregledati v New Yorku-Mesto tega pa je našel narod, ki trdo dela na rodni girudi od zore do mraka, narod značajen, pa tudi veren, narod, ki trpi in se ne pritožuje, ne pozna razkošja, a je vendar za-dovoljen. In tak narod g. Adamiču ni mo