Poštnina plačana v gotovini. 5UOBODR *•! >* miR Leto V., št 1 V Ljubljani, dne 3. februarja 1935. Cena Din Naša pot v novo leto Mnogo, mnogo moramo zaznamovati ob začetku novega leta. Dasi smo v preteklem letu prestali mnogo težkih preizkušenj, bridkosti in nesreč, nam vendar daje pogum dejstvo, da so se strnile naše vrste, da smo bojevniki začeli dobo trdne skupnosti in odločne zavesti za pravice ponižanih, teptanih in preganjanih. In ta zavest nas bo vodila dalje pri našem delu, dokler ne prisije sonce trajnega miru, prave svobode in resnične pravičnosti. Razgibale so se naše vrste. Zavedli so se bojevniki, da lahko le v slogi in združenju dosežejo vse ono, kar je nujnost današnjega časa in kar je potrebno za mirno medsebojno sožitje in boljšo bodočnost. Mogoče je, da so mnogi to skupnost videli v drugi luči, da so si jo želeli drugačno, boljšo in lepšo, svobodnejšo in stvarnejšo, toda vsi ti se morajo zavedati, da so narejeni šele začetki na poti do uspehov. Zavedamo se, da so vsi ti, ki so začeli to bojevniško gibanje in ki ga vodijo, samo ljudje s svojimi dobrimi in slabimi stranmi, ki se pa vendar prizadevajo, da bi ustvarili najboljše. Lahko je, da zaide ta ali oni v svoji miselnosti predaleč, da naredi nekaj, kar je po njegovem mnenju najboljše, večina in ljudstvo t*' ' ni"?n\ l > r.az;-ranjem ne soglaša. Tu je dolžnost takega, da se ukloni in sprejme načelo m voljo ljudstva. Bolj kot kdaj nam je potrebna sloga v današnjih dneh, ko se giblje in prizadeva ves svet, da bi ustvaril pogoje za mirno sožitje držav in narodov. Vendar se mora naša sloga kazati predvsem v spoštovanju miselnosti vsakega posameznega našega člana, v strpnosti do njegovega prepričanja in naziranja, ker le tako moremo ostati nadstrankarsko gibanje, katerega člani so pripadniki vseh mogočih struj, na-ziranj in stremljenj. Dolžnost vsakega našega člana pa je seveda, da povsod in ob vsaki priliki zastopa načela, ki so napisana ne le v naših pravilih, temveč tudi v naših srcih, da stremi za dosego miru, svobode in pravičnosti v vseh društvih in ustanovah, kjer se kot član udejstvuje. Le tako bo zmagala naša ideja, ki je usmerjena v blagor našega ljudstva in domovine. Ker zastopa naš list načelo resnične demokracije, ki naj se uveljavlja edinole z voljo in zahtevo ljudstva, moramo odločno obsoditi vse one poizkuse, ki hočejo naše ljudstvo utesniti pod strahovlado te ali one klike ali pa ga prisiliti z nasiljem, da se izreče za kak poizkus, ki bo razcepil in razdvojil naše vrste, ter s tem ubil resnično tovarištvo, ki nas je družilo do sedaj brez razlike nazorov. Zvesti svoji slovenski zemlji in jugoslovanski državi tudi v bodoče ne bomo opustili opozarjati na krivice ki jih mora pretrpeti naš rod pod tujim jarmom. Storiti hočemo vse, da se omili življenje vsem onim, ki trpe pomanjkanje in bedo, .katerim se odreka pravica do lastne besede in ki kot brezdomci tavajo po svetu in iščejo svojo slovensko domovino. Naše delo bo pa usmerjeno tudi v pravcu, kako naj se gospodarsko dvignemo in osamosvojimo, da bodo vsi sloji in stanovi našega naroda gospodarsko neodvisni in močni, ker se zavedamo, da raste le v blagostanju in gospodarski neodvisnosti moč in sila celokupnega našega naroda. Vse to naj prinese trajno srečo in resnično zadovoljnost našemu narodu, ki je moral prestati že dovolj gorja, nesreč in zapostavljanja. Hočemo, da. bo naš narod, četudi majhen, enak med enakimi in na iSvoji zemlji svoj gospod! Priznajmo si! Govoriti resnico, največkrat ni hvaležna stvar. Kdor hoče biti priljubljen ali popularen, se mora premnogokrat resnici izogniti. Vendar pa je potrebno, da vsaj od časa do časa slišimo nekaj resnice, čeprav to boli. In zasluge ima za nas edino oni, ki tvega svojo priljubljenost ter nam pove polno resnico, dočim nam je v škodo oni, ki nam ta-ska, da s tem postane priljubljen. Namen Združenja borcev Jugoslavije je med dmgim zlasti ta, »da pridobiva somišljenike za duhovni preporod širokih narodnih plasti v dosego socijalne pravičnosti in spošfovania ~tičm'h in člove^anskih načel«'. Če naj Združenje borcev Jugoslavije doseže ta svoj namen, je potrebno, da pokaže tudi Iv nrcd vsem slabe strani današnjega rodu. Zato se na tem mostu ob pričetku novega leta nekoliko poglejmo ter si čisto kratko povejmo na glas, kakšni smo današnji Slovenci. Ena naša slaba lastnost je, da nam ni všeč, če se nam pove čista resnica. Laskati nam mora oni, ki hoče pridobiti našo zaupanje. Pravimo sicer, da se zavedamo, da tudi najpravičnejši greši sedemkrat na dan, toda onega, ki nas opozori na enega naših vsakdanjih grehov, sovražimo — ljubimo pa onega, ki hvali one naše dobre lastnosti, ki jih nimamo. Vsi politični govori in vsi politični članki, pa tudi mnoga poučna predavanja in mnogi poučni članki zadnjih par desetletij so prikrojeni tej naši slabi lastnosti. Ogromna je naša zavist, prav tako v zasebnem kakor v javnem življenju. »Kranjska fovšija« jo imenujemo, a se ne zavedamo, kako silno nas navdaja. Mnogokrat nam je ljubše, da sami utrpimo škodo, kakor pa, da bi sosed dosegel kak uspeh. In če moremo preprečiti sosedov uspeh, tvegamo v ta namen prav radi svojo lastno korist Vse naše javno življenje zadnjih desetletij se je odigravalo v veliki meri v znamenju zavisti. Če sem svojemu očetu zatožil brata, da me je udaril, je kaznoval najpre-j brata, ker me je udaril, nato pa mene, ker sem brata zatožil. Bil je ta oče priprost mož iz prejšnje generacije, pa se mu je zdelo grdo, da brat zatoži brata, čeprav je res kriv. In danes drug drugega tožimo in se ova-jamo in denunciramo na vseh koncih in krajih, med najnižjimi in najvišjimi. Pri gostilniškem omizju si človek ne upa govoriti odkrito, boječ se, da ga bo prijatelj, ki se danes ž njim brati, jutri denunciral. In v javnosti se dan za dnevom večina ljudstva, vdana kralju in državi, denuncira kot protidrzavna. i In doslednost prepričanja. Kje je? Včeraj smo preklinjali Radiča kot izdajalca domovine, kot brezidejnega de: magoga, kot političnega avanturista itd. ter se iz njega norčevali, jutri smo postali njegovi najožji zavezniki. Eni kakor drugi. Včeraj smo bili zagovorniki demokracije, jutri zagovorniki diktature, pojutrnjem zopet zagovorniki demokracije. Zopet eni kakor drugi. Svobodo prepričanja, svobodo tiska in svobodo zborovanja zahtevamo. Pa če ima naš gostilniški tovariš v enem ali drugem oziru mnenje, ki se od našega razlikuje, se ž njim spremo, če ne stepemo. Če v tisku nekdo zastopa svoje mnenje, ga v tisku ozmerjamo, ne da bi iskali protiargu-mentov. Če se kdo na zborovanjih ne laska, ga grdimo, če mu ne moremo razgnati zborovanja. Pričeli smo nekoč z gonjo proti »farjem«. Odgovorili smo z geslom: ^Uradnik žre, žre in žre.« Nadaljevali smo z volilnim geslom, da je advokat oderuh in goljuf. Posrečilo se nam je na ta način, da smo iztisnili iz javnega udej-stvovanja veliko večino onih najboljših izobražencev, ki so jih njihovi očetje iz naroda poslali v šole, da bi se nekaj naučili in kazali narodu pot v lepšo bodočnost. Naučili so se nekaj, imeli so najlepše namene, bili so zmožni, da bi izpolnili upe, ki so se stavili v nje, a obrnili so javnosti hrbet, ker so bili nesposobni za zmerjanje in laskanje. In tako stoji pasivno ob strani ogromna večina inteligence, katere sodelovanje bi narod krvavo potreboval. Taki smo. Resnici nepristopni, zavistni, škodoželjni, nedosledni, nestrpni, domišljavi, usmerjeni le na osebno korist, brez spoštovanja do osebnosti svojega bližnjega, brez čuta odgovornosti v javnem delovanju. In le, če se tega zavemo, je mogoč oni duševni preporod, ki si ga je postavil »Boj« za svoj cilj. Dr Josip Racin Članek je priobčil «Prelom« v letošnji 1. številki dne 3. januarja. PonatiskujeTrio ga zaradi njegove izvirnosti in stvarnosti s piscevim dovoljenjem v celoti, da se tudi naši čitalelji seznanijo z njim. Naša nova pomožna blagajna Po dolgem presledku, ko je likvidirala Samopomoč Zveze bojevnikov v Ljubljani, se je posrečilo dobiti odobre-nje za poslovanje pomožne blagajne, ki naj kot naslednica prej omenjene samopomoči vrši prekoristno delo v pomoč članom in njih svojcem. Več kot celo leto so se vršila pogajanja, so se prikrojevala pravila, da smo ustregli zahtevam in določbam državne oblasti. Z nestrpnostjo in strahom smo vedno pričakovali, kaka bo odločitev, ali nam bo mogoče še ustvariti pogoje, po katerih bomo mogli nuditi članom proti majhnim prispevkom čim večjo podporo in pomoč. Končno nam je le uspelo, da so bila pravila potrjena in tako je začelo društvo melovati. Blagajna se imenuje »Složnost« in ima namen zavarovati člane in njih svojce za pogrebnino, nuditi jim denarno podporo za slučaj bolezni ali resnične potreble ter jim posredovati in preskrbeti službe. Vemo, v kako težak položaj pride človek, kadar mu smrt ugrabi najdražje bitje. Poleg duševne bridkosti mu zagreni življenje tudi skrb, kako bi dobil denar za pogreb svojca in za prve najnujnejše potrebe v takem času. Kje vzeti najpotrebnejše za prvo pomoč. In tu naj prihiti naša pomožna blagajna, da reši člane prvih skrbi in nadlog. S pogrebnino 5000 Din bo prožila roko, da se zabriše skrb za pogreb in najnujnejše izdatke ob taki priliki. Še bolj je pa potrebno, da za življenje pomaga tistim, ki so prišli zaradi bolezni ali kake druge resnične nadloge v položaj, iz katerega ne vedo izhoda. Pa je tukaj zopet naša p@možna blagajna, da nudi denarno podporo iz podpornega sklada in tako vsaj delno zbriše sledove groze, pomanjkanja in bede. Treba je pa tudi večkrat pomoči onim članom, ki so prišli brez lastne krivde v položaj, da nimajo kruha in dela. Zlasti v sedanjih težkih dneh je nujna potreba, da lajšamo bedo in gorje, ter se trudimo, da preskrbimo brezposelnim članom delo in s tem tudi kruh. Tudi ta namen si je nadela naša pomožna blagajna in ga bo skušala po svojih močeh s pomočjo svojih članov uresničiti. To so glavni nameni naše blagajne: pomoč preostalim svojcem ob smrti, podpora za slučaj bolezni ali kake druge resnične potrebe in preskrba ter posredovanje dela, služb in kruha. Kakor so nameni, ko smo si jih zastavili, res vzvišeni in idealni, so vendar neizvedljivi, ako nimamo pomoči članov, ki bi se oklenili novega društva in mu pomagali do razcvita in moči. Zato je dolžnost nas vseh, da z vsemi močmi podpremo to pomožno blagajno, da se vpišemo vanjo kot člani in z rednimi prispevki, ki so res malenkostni, zagotovimo njen uspeh. Želimo, da se ideja, ki si jo je postavila naša pomožna blagajna, razširi po vsej naši domovini, da ne bo kraja, kjer ne bi imela blagajna svojih članov. S tem bo uspeh vedno večji in korist te ustanove se bo pokazala res kot pravi blagoslov za naše ljudstvo. Vojni paberki i. Prebiral sem lansko »Mladiko« in ko sem dokončal v številki 11. črtico našega prijatelja in tovariša, bivšega vojnega kurata Janeza Jalna: »Mati pri spomeniku«;, mi je nad vse živo stopil pred oči sličen prizor, ki se mi je za vselej vsesal v spomin in katerega sem kajkrat že pred leti omenil na prižnici. Ne vem je-li prijatelj Jalen sam doživel to, kar zelo lepo opisuje v omenjeni številki »Mladike«; moj prizor, ki vam ga sedaj opišem, stoji pred menoj, kot da bi se dogodil včeraj. Komaj novoposvečen mašnik, sem nastopil kot kaplan službo v rojanski fari, ki objema predmestje malone do znanega openskega obeliska in se kot polip oprijemlje tržaškega mesta, tako da spada južni kolodvor in doberšen del tako imenovane proste luke pod to obsežno faro. Kader župnije so poprej tvorili slovenski železničarji, poštarji, fi-nancarji — največ nižjega uslužbenstva in dokaj uradnikov, ter od pamtiveka tam bivajoči »mandrieri«, domačini, ki so doma imeli primerno hišico z raznimi nasadi in so hodili delat v mesto. »Corpo di Bacco!« Dobro se je služilo takrat. Šteli smo leto 1909. Trst je slovel kot eldorado za dobro plačane težake, delavce vseh strok, zlasti za one, ki so bili združeni v tako imenovanih »gangah«. Mnogim je prinesel kak dan do 60 kron stare avstrijske veljave. To vedo vsi, ki so se takrat gibali v prosti luki. Premnogi so en teden delali na ladjah, en teden pa popivali ali »frajali«, kot so se izražali sami. Jasno je, da verske zavesti v teh ljudeh ni bilo veliko, lahkoživi Trst in okolica se za Boga nista dosti menila. — Prelepega majniškega dne, ravno proti poldnevu, sem se leta 1909. sprehajal ob morskem pomolu blizu glavnega trga in opazoval pomorsko vrvenje, zlasti mogočne žerjave, ki so dvigali velikanska bremena in jih s prešerno lahkoto spravljali v ladjine notranjosti. Zamajal se je ogromni zvon sv. Justa in top pri svetilniku je javil poldan. Dokaj deklet in žen je hitelo, da prineso kosilo očetom ali možem. Ob kupu velikih, pocestnih kamnov je slonela čedno oblečena žena iz okolice in čakala na moža. Kmalu se je približal, odprl košarico... toda z nagnusnim izrazom zavrženega angela, je, zagledavši mene, bruhnil v grdo italijansko psovko proti Bogu in Mariji, zagrabil košarico s kosilom in vse skupaj treščil v morje, češ, še ribe bodo ipocrkale, če bodo jedle kaj takega. In vendar je bila notri kaj okusna juha, dober porcijon govejega mesa z dvemi ah tremi prikuhami, pol litra domačega črnega vina, dokaj 2 kruha in kave še poleg. Mene je v notranjosti kar nekaj za™ skelelo in zamrmral sem: >Gospod, ne kaznuj nedolžnih radi tega preobjestnega in prenapašenega človeka!« Ženski je skrivaj zablestela solza v očeh, molče je vstala in trudna stopicala proti južnemu kolodvoru. Minula so leta. Zgodovina je pisala krvavo leto 1917. Proti koncu. Pozimi. Dolga vrsta barak je stala na obsežnem polju gornještajerskega mesta Knittelfeld. Velikanska vojna bolnica. Vsi oddelki človeških bolezni, ran, ostud-nosti, zablod. Vse so bile numerirane in pred vsakim oddelkom pritrjena tabla, ki je označevala kakšni bolniki so se nahajali tam. Pred infekcijskimi in veneričnimi oddelki so pa povsod stale straže in spuščale v oddelek le osobje, ki je imelo opraviti z bolniki. Sicer se je pa vsakdo rad izogibal takih barak, kjer je gospodovala kužna bolezen ... Čisto na koncu pa je stalo še pet do šest silno dolgih, od vseh zapuščenih barak. Nobenega napisa, nobene številke. Mir, molk. V dolgih vrstah skromne postelje, kot turške fane razcefrani koči, stare monture menda vseh armad na svetu. In v posteljah živi okostnjaki. .. žrtve gladu, pomanjkanja, neizmerne bede: frontnikov proti lakoti... Največ Rusi, Bošnjaki, Črnogorci, mongolski in kitajski tipi ruskih delavskih kompanij, avstrijski in madžarski črnovojniki s strašnimi bradami, sršečih se obrvi, s kalnimi očmi in z upadlim lici... Hodil sem kot vojni kurat od postelje do postelje in metal cigarete ter obenem natančno opazoval, če ni morda kak revež tako zelo slab, da bi mu moral prinesti zadnje versko tolažilo. Katoličani, pravoslavni, muslimani, reformirani kalvinci, Judje, bogomili, premnogi sami niso vedeli, kake vere da so, samo ponavljali so: gla-den, gladen! Toda glej... Naenkrat mi zastane korak in kakor da bi se zasvetila konica meča angela maščevalca, tako se je zasvetila zenica nekega strašno izsesanega in izmučenega moža... »Gospod kaplan iz Rojana!« Tako me nagovori. Ali me poznate? Ali se spominjate? Jaz sem tisti, prav tisti, ki sem pred osmimi leti treščil v Trstu v morje, tisto tako dobro, okusno kosilce, ki mi ga je prinesla moja skrbna žena. Dobro vem! Vi ste bili zraven in še grdo sem preklinjal Boga in Marijo. Gospod moj! Danes vam rečem samo to: če bi imel tu sedaj tiste črepinje z ostanki onih jedač, pa makari prepojenih z morsko vodo, oh, kako rad bi jih pojedel, kakšna slaščica bi bila to za me .. . Tn zajokal je kot otrok... Tovariš Jalen! Tvoja zgodba se v »Mladiki« konča, ko je nekdanji tako mogočni in neizprosni Hanz stopil čez tuj prag in s pohlevnim glasom kakor bi opravljal pokoro, spregovoril: »Za košček kruha bi prosil.« Na pokopališču okrog spomenika padlih pa so se okrog vencev in cvetja solzile in počasi dogorevale sveče ... Zdi se mi, da mi vsi bivši vojaki zremo neprestano na pokopališča naših umrlih sodrugov in jih blagrujemo sedaj, ko čedalje bolj spoznavamo bridkost tekočih dni in ko v vojni preizkušeni in dozoreli, na premnogih razočaranjih in dogodkih obogateli, kličemo vsi: za košček kruha Te prosimo dobri Bog! Za košček onega kruha, s katerim bi nasitil množice v puščavi, da so Te spoznale, vate verovale in še bolj verovale potem v oni kruh, ki se peče in dozoreva v velikih žitnicah ... Sveče našega življenja, tovariš, se solze in počasi dogorevajo... skoraj, skoraj nas vse, očiščene, izboljšane objame srečni objem dobrega Boga in naših nepozabnih tovarišev ... Še še nadaljuje. Fran Bonač. Ali ste že član »Složnosti«, registrovane pomožne blagajne v Ljubljani? Zavarujte sebe in svojce! Zahtevajte navodila in pojasnila! Živimo in delajmo za svetovni mir! V današnjih težkih časih je za razvoj držav in narodov najbolj potreben mir. Vsako rožljanje s sabljo prinaša povsod negotovost v notranjosti in izziva mržnjo na zunaj. Zato je prav posebno potrebno, da z vsemi silami pod-črtavamo mirovno zamisel, ki ne sloni na strahu in trepetu, temveč na pravi skreni človečanski ideji, ki hoče vsem samo dobro in koristno. Vprav enajsti november, ko praznujejo vse države kot dan miru in spomina na vojne grozote, je glasen klic, naj vendar enkrat prenehajo evropske države z medsebojnimi grožnjami in zatiranjem narodnih manjšin, ki naj bi bile nekak povod za nov svetovni požar. Zato je prav in potrebno, da se spominjamo vseh teh množic evropskih narodov, ki so štiri leta krvavele, prenašale najhujše trpljenje, preživljale strašne stiske, umirale od lakote in že ho bogato ilustriana in vezana v platno. Pred izidom stane vezana v platno 50 Din, po izidu pa bo stala 60 Din. Knjigo naročite na naslov: Janez Furlan, Ljubljana, Poljanski nasip 16. Knjigo še posebno priporočamo, ker jo je spisal član in odbornik skupine bojevnikov Ljubljana - Sv. Peter. Letošnja 1. številka se je iz tehniških razlogov nekoliko zakasnila. Prosimo naročnike in bralce, naj nam zamudo oproste. Uprava. »Složnosi« registrovana pomožna blagajna v Ljubljani Z delom pomožne blagajne se je pričelo. Vsem bivšim članom Samopomoči Zveze bojevnikov smo odposlali okrožnice, s katerimi smo jih obvestili o namenu in jih pozvali, 5 naj vstopijo v blagajno. Okrožnice smo poslali tudi vsem zaupnikom, dalje skupinam bojevnikov in krajevnim organizacijam »Boja« s prošnjo, naj sodelujejo pri blagajni in naj določijo svoje zaupnike. V kratkem bodo dotiskane pristopne izjave in jih razposlali skupno z izkaznicami in navodili zaupnikom, da začno nabirati člane. Posmrtnina znaša 5000 Din. Zavarujejo se lahko vso osebe do 70 leta starosti. V preprečenje kake zlorabe in preobremenitve članov je dolečena gotova čakalna (karenčna) doba, ki znaša do 50 leta dve leti, in sicer tako, da ne dobe upravičenci do šestih mesecev nikake pogrebnine, od sedmih do 12 mesecev 1250 Din, od 13 do 24 mesecev 2500 Din in šele po 24 mesecih celo pogrebnino. Za člane in svojce, ki so stari nad 50 let, velja štiriletna čakalna doba in sicer tako, da upravičencem pred šestimi meseci ne pritiče ni-kaka pogrebnina, od sedmih do 12 mesecev dobo 625 Din, od 13 do 24 mesecev 1250 Din, od 25 do 36 mesecev 2500 Din, od 37 do 48 mesecev 3700 Din, po 48 mesecih pa celo pogrebnino. Prispevki so sledeči: a) ob vstopu (začetni prispevek): b) redni mesečni prispevki: do C o o > 0- > j* n) > O. J->D "m Prispevek za 1 podp. sklad 1 za 1 mesec | Prispevek za 1 glasilo za 1 1. mesec | Mesečai po- 1 greb. prisp. 1 za 1. mesec | Skupaj 1 Din 30 let 50 50 50 60 60 20 3 3 3 3 3 1 1 1 8 82- 40 let 20 20 20 10 84- 50 let 17 91- 1 60 let 1 _25 45 109- j 70 let 20 1 129— | do podporni sklad glasilo za pogrebnino Skupaj 1 Din 30 let 40 let 3 1 8 12- 3 ____1 1 10 14- 50 let 60 let j 70 let 3 17 21- 3 1 25 29- 3 1 45 49- 1 To so vse dajatve za blagajno. Začetni prispevki se lahko plačajo tudi v treh zaporednih obrokih. Članstvo postane pravoveljavno, ko so vplačani vsi začetni prispevki. Starost se računa z dnem pristopa v pomožno blagajno. Ker so prispevki malenkostni, da jih zmore vsak, in ker so koristi pomožne blagajne izredno velike, se vpišite takoj v to blagajno! Priporočite jo tudi svojim prijateljem in znancem. Tudi družinske člane morete zavarovati v pomožni blagajni »Složnost«. Zahtevajte pravila in navodila. Ustna in pismena navodila dobite v Ljubljani, Sv. Jerneja cesta 25 (g. R. Velepič), Poljanska cesta 20 (pritličje desno, g. R. Wagner), Zaloška cesta l/I. (g. I. Gajšek), Postojnska ulica 9 (g. R. Šimnovec) in v Mostah pri Ljubljani, Zaloška cesta 14 (g. Kovic). VA4 ¦ iuhij barva, plisira in kemično čisti MT* UKAn obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, ovratnike, zapestnice itd. Pere, suši, monga in lika domače perilo. Parno čisti posteljno perje in puh TOVARNA JOS. REICH LJUBLJANA 06 novem fefu 1935 se priporočajo sfedeče fvrčke: I Matematično-mehanična delavnica Anton Kozina ! Ljubljana, Šmartinska c. 4 Kovic Ivan krojaštvo f Moste, Zaloška c. 14 j I Odjemalcem „Adria" praškov I se priporoča v nadalje I F. Sibenik, Rožna dolina Gabrijel Anton pekarija 1 Vič-Glince, Tržaška c. 18 1 Iv. in Fr. Rode mesarija 1 Moste, Zaloška c. 13 in Zelena jama 1 Hrovat Anton I mesar in prekajevalec { Ljubljana, Tržaška c. 26 Mergenthaler Adolf 1 tov. usnja j Moste Jager Franc I tapetnik in dekorater I Ljubljana, Sv. Petra nasip 29 j Tel. št. 20-42 Oblak Marija gostilna — trafika 1 Ljubljana, Tržaška c. 22 1 F. Jezeršek pekarija in trg. s kurivom 1 Moste, Zaloška c. 4 1 Primožič L, gostilna — n v i I^atv^i" |______________Rožna dolina c. VI1I-6 ---------- VYl » t ^ a I T C 1 | Izdaja Konzorcij lista >Boj«vnik<. Za konsftrei] in odgovorni urednik Rudolf Wagner. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. 6