SVETKO KOBAL-FLORJAN 
MILOŠ ZIHERL — UMETNIK, HUMANIST IN BOREC (III) 
(Oris njegove poti in dobe, ki jo je soustvarjal) 
Organiziranje nove tehnike v Veštrskem mlinu 
in zapleti v Škofji Loki 
Izguba bunkerja pri Sv. Tomažu je postavila vse pred novo nalogo, da naj 
hitreje poiščejo novo lokacijo. Kakor vidimo, to nikakor ni bila lahka naloga, 
še posebej v vedno bolj zaostrenih pogojih in ob hitrem širjenju belogardizma. 
Najprej se je rodila ideja, da bi tehniko zgradili pri družini Cirila Mraka 
v Virlogu 9, ker je bila vsa povezana z OF. Oče Ciril, rojen 1891 na Dovjem 
pri Mojstrani, je bil pred vojno organist v Stari Loki in tako seveda povezan 
z glasbo. Nič čudnega, da sta tudi z Milošem, ki je večkrat pri njih igral na 
pianino svoje in partizanske skladbe, hitro našla skupni jezik. Vsi trije otroci 
so bili v partizanih. Ciril, ilegalno ime Mohor, je odšel v partizane avgusta 
1943 v Loški bataljon; brat Janez je bil ranjen v žirovski hajki in nato ga je 
nečloveško mučil in ustrelil v Zireh gestapovec Pfeifer; hči Minka-Katja pa je 
odšla v partizane leta 1944 in biki v Davči v tiskarni Trilof. Oče Ciril je OF 
poklonil tudi šapirograf, ki ga je kot organist uporabljal za kopiranje not, in 
barve, ki jih je nabavljal s Selanom, znanim kartografom. Šapirograf in barve 
je odpeljal Kalan, pd. Omanov iz Pevna, ilegalno ime Hmelnicki, v Pevno 
v centralno skladišče, ki so ga uporabljali tako Razin kot drugi terenci.' Ven 
dar tehnike potem tam niso gradili, ker so ocenili, da je družina preveč kom 
promitirana in tudi pod stalno kontrolo simpatizerjev bele garde, ki jih v Stari 
Loki in okolici ni manjkalo. Tako so zopet iskali novo lokacijo. 
Med iskanjem lokacije za tehniko je Miloš uporabljal Jegorov bunker za 
tipkanje in pisanje konceptov za Mladino in Našo ženo ter druga pisna dela. 
Koncepte je pošiljal Darji v Davčo in tudi direktno drugim tehnikam v raz 
množevanje. V tem času je imel Jegorov bunker nad Zmincem na pobočju 
hriba sv. Lovrenca. Miloš je pogosto zahajal v Zminec, zlasti k Tavčarjevim, 
kjer so mu postregli z mlekom, ki ga je bil tako potreben. 
Po številnih razpravah za in proti so se sredi decembra Razin, Dolinski, 
Jegorov in Miloš odločili za Veštrski mlin. Začetno idejo sta dala Dolinski in 
Razin, ki sta najbolj poznala to okolico.2 
Za izbiro Veštrskega mlina so govorili številni razlogi. Osnovni razlog je 
bil prav gotovo v tem, da je družina Mihalič in Vidmar že ves čas okupacije 
sodelovala z OF, ta pogoj pa je bilo tudi najtežje zagotoviti. Objekti so bili na 
primernem kraju glede dobave materiala, pa tudi odnašanje proizvodov teh 
nike ni bilo problematično, saj je neposredno v zaledju Lubnik. Pogosti obiski 
zaradi mletja žita v mlinu bi tudi lahko bili dobro kritje za zveze iz tehnike. 
Mlin je imel električno energijo, kar je bilo izredno 'pomembno za dober radio 
167 
sprejem. Slabe strani pa so bile v tem, da je bil mlin kot zbirališče partizanov 
in simpatizerjev že delno kompromitiran, v njem pa so bili tudi že številni 
sestanki, katerih se je udeležilo preveč ljudi. V tem pogledu je bilo vendarle 
kršeno osnovno pravilo za tehnike, da ne smejo biti nikjer tam, kjer prostor 
rabijo tudi za druge namene ali sestanke, ali kurirske zveze, ali za obveščevalne 
namene ali skladišča in podobno. To še posebej velja za lokacije v krajih ali 
blizu krajev, v katerih so bile sovražne postojanke in so se Nemci ali belo 
gardisti lahko pojavili nenadoma. V oddaljenejše kraje pa Nemci niso mogli 
priti iznenada in ne da bi obveščevalci prej javili njihove premike. Tega dej 
stva so se vsi dobro zavedali, zato so kurirji, vosovci in drugi dobili nalog, 
da prenehajo uporabljati mlin za druge namene in da tudi zveze preko Pa-
merjevega mostu prestavijo drugam, da bi bilo čim manj »prometa« okrog 
mlina.3 Čebelar Matevž tudi ni bil posebno navdušen za tako idejo, bolj se je 
zazvemal, da bi iz mlina potegnili električni kabel proti Lubniku in tam zgra 
dili pod zemljo prostor za tehniko.4 Odločitev pa je vendarle padla za mlin 
in tako so se pričele priprave za gradnjo bunkerja. 
Lastnik Veštrskega mlina je bil Franc Jugovic, p. d. Matijev od Sv. Duha. 
ki je mlin podedoval od svoje tete. Franc Jugovic je živel na Koroškem, mlin 
in ostalo pa je praktično upravljala Marija Mihalič, rojena 4. 9. 1899 pri Trstu. 
Marija Mihalič je imela dva sina, in sicer Franca, rojenega 2. 12. 1918 (danes 
živi na Poljanski cesti 52) in Rudolfa, rojenega 19. 4. 1920. Oba sta bila v 
partizanih, Rudolf je tam tudi padel. V mlinu je živela tudi Francetova žena, 
Francka, rojena Florjančič 27. 12. 1920 — sestra Andreja Florjančiča. 
V posebni hiši je stanoval Matevž Vidmar, rojen 22. 9. 1878 v Veštru, 
čebelar in mlinar in že pred vojno aktiven v čebelarski organizaciji v Škofji 
Loki. Avtor sam se Matevža dobro spominja, kajti k njemu je hodil z mamo 
po med in rženo moko za izdelavo loških kruhkov. 
Skica objektov Veštrskega mlina: 1 —• mlin s stanovanjem; 2 — stara žaga; 3 —• hlev 
(v pritličju), prostor za shranjevanje sena (zgoraj). V zgornje prostore so vodile 
zunanje stopnice in po hodniku do vhoda v bunker, ki je bil spodaj pri tleh prikrit; 
4 — pod za mlačvo, orodje in voz; 5 — vhod v bunker; 6 — priključek tehnike na 
električno omrežje; 7 — hiša Matevža Vidmarja; 8 — čebelnjak; 9 — majhna lesena 
lopa; 10 —• kup gnoja 
168 
Marija Mihalič, gospodinja v Veštrskem mlinu 
Skupina objektov Veštrskega mlina je obsegala mlin s stanovanjem, 
staro žago, hlev s podom, posebno hišo Matevža Vidmarja, nasproti katere je 
imel čebelnjak, ter majhno leseno lopo (glej skico). V katastru je zapisano, da 
mlin spada pod k. o. Stara Loka, mlin stavbna parcela 137/2, žaga stavbna 
parcela 137/1, hiša stavbna parcela 138 (to je odnesla voda, vendar so jo 
obnovili). 
Tehnika je bila zgrajena v objektu hlev-pod. Spodaj je bil hlev, zgoraj 
pa skladišče krme. V prvo nadstropje so vodile zunanje stopnice z odprtim 
hodnikom (gankom). Bunker je bil zgrajen sredi sena in stelje ob steni pro 
ti Sori.5 
Marija Mihalič in Matevž Vidmar sta že od začetka okupacije sodelovala 
z OF. Pri njih so se zbirali terenci in kasneje ilegalci Kalan. Gosar, Gaj, 
Krtina in drugi, pri njih pa se je zdravil tudi Tone Ješe-Zlatko. 
Nad vse črn dan za Škofjo Loko in okolico je bil 17. december 1943. 
Ta dan so namreč Nemci pri Smledniku ujeli oziroma se jim je predala 
Tončka Vidic-Tanja. 
Antonija Vidic, hči Franca in Katarine, roj. Ramovž, rojena 12. 12. 1922 
v Škofji Loki, samska, uradnica iz Binklja številka 13, zadnje bivališče 
Kapucinsko predmestje 11, je imela osnovno šolo, meščansko šolo in 2 leti 
trgovske šole. Po okupaciji je bila zaposlena v tovarni na Trati. V družini so 
bili še bratje Franci, MirkoH Slavko ter sestra Ela. Pred vojno je bila članica 
dekliškega orlovskega krožka, po okupaciji politično nezainteresirana in ni 
imela zveze z OF. 
Dne 23. maja 1943 je večja skupina mladink in mladincev odšla na izlet 
k Sv. Andreju. Med njimi so bili Minka Bevk, Mirni Jenko, France Prevodnik-
Kunde iz Reteč, Poldka Štiglic, Milka Berce, por. Sitar, Ferdo Gartner, Mara 
Durjava, Dečko Rupar. pd. Kovkarjev iz Bodovelj, in še morda kdo. Proti 
večeru so jih zajeli partizani Loške čete in jih vabili, naj vstopijo v partizane. 
Pri tem so bili navzoči Jože Logar-Pajo (Božo Ločan) kot komandir čete. Dane 
Jamnikar-Simon, komisar čete, Polde Paulus iz Škofje Loke, Ivan Cemažar 
iz Form in še drugi loški fantje. Nekateri so ostali v četi, drugi so se vrnili 
domov, med njimi tudi Minka Bevk in Mirni Jenko. Komisar Simon je obema 
naročil, naj se zaradi kamuflaže javita gestapu, kar bo krilo tudi domače 
tistih, ki so ostali v hosti. Na gestapu so ju zasliševali o poteku vsega dogodka, 
tam pa sta srečali tudi sestro Tončke Vidic, Elo, ki se je jezila, da sta krivi, 
da je Tončka ostala v hribih.0 
169 
Tončka Vidic je ostala v Loški četi, po formiranju VIII. Loškega bata 
ljona Gorenjskega odreda pa v 2. četi tega bataljona. Po ustanovitvi Prešerno 
ve brigade se je Gorenjski odred zopet reorganiziral in Vidičeva je ostala v 
Loškem bataljonu, ki pa je bil le v četni sestavi kot 1. Loška četa. Vidičeva 
se je nato udeležila borb Loške čete in se baje pokazala kot dobra borka. 
V četi je dobila ilegalno ime Tanja.7 
Sredi septembra, po kapitulaciji Italije, je odšlo iz čete več borcev na 
teren. Organizirali so nove službe in tudi organizacija na terenu je potrebo 
vala nove ilegalne delavce. Komandir 1. čete Hribernik je odšel v obveščevalni 
center »Lubnik« in s tem na loški teren, kjer je ostal do konca vojne. 
Tončka Vidic pa je bila postavljena za rajonsko sekretarko SPŽZ rajona III. 
Škofja Loka, torej organizacije, ki se je prav v tem času krepko razvijala. Od 
ločitev glede tega prav gotovo ni bila modra, saj Vidičeva ni imela nobenih 
izkušenj v organiziranju ilegalnega dela, pa tudi njena mladost in druge 
okoliščine niso bile primerne za delo z ženami, ki so številne imele že svoje 
družine. Nekatere aktivistke SPŽZ so tudi odklanjale delo z njo, kar pa je bilo 
zanje kasneje odločilno in se pokazalo kot koristno. 
Vidičeva se je kot rajonska sekretarka SPŽZ gibala po vsem rajonu 
Škofje Loke in tako prišla v stik s številnimi aktivisti in poznala številne 
kmetije in hiše, ki so podpirale OF. Večinoma pa se je zadrževala na sedežu 
rajona. Zlasti pa so bili pogosti njeni stiki z aktivistkami SPŽZ iz samega 
mesta Škofje Loke. V tem času je bila občinska sekretarka občine I. mesto 
Minka Kalan-Maša, izredno agilna in požrtvovalna delavka, ki je bila zapo 
slena v skladišču piva na Spodnjem trgu nasproti Šeširja. Številne druge 
sodelavke smo opisali že v prejšnjih poglavjih. 
Vidičeva pa si je stalno pridobivala zaupanje, kar se vidi tudi iz zapisnika 
sestanka rajonskega komiteja, katerega je v odsotnosti Dolinskega vodil Je-
gorov (sestanku so prisostvovali Jegorov, Adam, Cveto, Zdravko, Runo. Arti. 
Štefan, Zivko in Rovtar).8 Naj omenimo samo nekaj krajev in hiš, kjer je 
imela Vidičeva sestanke ali stike z aktivistkami SPŽZ. V novembru mesecu je 
bila v Zabnici in pri Sv. Duhu skupaj z rajonskim vodstvom in to ravno v 
času, ko so tam 13. novembra belogardisti prisilno mobilizirali fante po vaseh 
v svoje vrste. Bila je na kmetiji Franca Vilfana-Mejača ter na kmetijah pri 
Sv. Duhu in v Virmašah.9 Sestanek je imela tudi pri Mari Končan-Anji v Vir-
mašah, pri Ivani Pustavrh v Binklju 18, pri Janezu Tavčarju v Zmincu, v 
Veštrskem mlinu, v Puštalu pri Francu Tušarju, p. d. pri Ceglarju. pri Francki 
Jurjevič, p. d. Podskalčni Francki, in še drugod. 
Na teh številnih sestankih je zahtevala od organizatork SPŽZ. da ji izro-
če sezname aktivistk z ilegalnimi imeni in pravimi imeni, da bi lahko poro 
čala naprej o svojem delu. Nekatere aktivistke so se temu uprle in niso hotele 
dati seznamov.10 
O tem sama pripoveduje na javni razpravi 28. 8. 1946 v Škofji Loki.'1 
Kot sekretarka sem vodila zapisnik o sestankih, irnela pa sem seznam vasi 
in običajna poročila, ki sem jih pošiljala na PK, odnosno poročila, ki sem- jih 
dobivala s terena. Včasih sem vse to nosila s seboj, kadar je bila potreba, dru 
gače pa ne. S seboj sem vzela (misli na pot v Smlednik — opomba avtorja) 
v svoji torbici seznam vasi, zapisnike sej, to je zaradi tega, ker sem vse po 
datke naših sej in sestankov zapisovala v nek priročni zvezek, iz katerega sem 
običajno na čisto prepisovala originalne sejne zapisnike. Imela pa sem tudi 
170 
svojo beležnico, v katero sem zapisovala vse podrobnosti, ki sem jih s časom 
opazila na terenu in so se mi zdele važne kot funkcionarki. Vpisovala sem v 
te zasebne beležke, kako se določene tovarišice obnašajo, tako npr. za Antonijo 
Hafner-Tatjano (misli očitno na Rožo Hafner-Tatjano), glede katere sem opa 
zila, da kaže veliko navdušenje za OF in sem to zapisala zato, ker sem jo 
imela na vidiku, to bo treba postaviti za kako novo junkcionarko. V tem smi 
slu sem o njej tudi poročala dalje. Zapisovala sem tudi razne kratice, ki jih 
jaz nisem razumela, zato, da bi kasneje koga vprašala za njihov pomen, prav 
tako razne tujke, ki jih nisem razumela, dalje datum in podrobnosti svojih 
zvez in sestankov in slično. Imela sem tedaj s seboj tudi nekaj poročil bivših 
sestankov, ki sem jih jaz od podrejenih dobivala. Te zapisnike sem vzela s se 
boj zato, da bi prizadete tovarišice opozorila, kako se mora poročati. 
Silva Jaklič, por. Arhar, iz Puštala pa pravi: Vidičeva je imela veliko 
torbo in vse nosila s seboj.1'2 
Dne 5. decembra 1943 (na Miklavžev večer) je Vidičeva organizirala se 
stanek aktivistk SPŽZ pri Francu Tušarju (p. d. pri Ceglarju), Puštal št. 1 — 
danes 86. Sestanka so se udeležile Tončka Oblak (p. d. Marjančenkova). Roži 
Hafner, Minka Tavčar, Minka Kalan, Minka Kuralt in Ančka Šinkovec. 
Najbolje, da si ogledamo originalno poročilo Tanje od 1. decembra do 
11. decembra 1943 — to je edino ohranjeno poročilo.13 
Na položaju 11. decembra 1943 
POROČILO 
raj. sek. SPZZ rajona 3 Loka 
od 1. XII. 43 do 11. XII. 43. 
1.) 5. XII. 43. sem sklicala 6 najboljših aktivistk v rajonu. Sestavila sem 
rajonski odbor. Določila sem tovarišico Ireno kot najboljšo in najdelavnejšo 
partijko v rajonu, za svojo namestnico. Nisem pa vodila pri tem sestanku 
zapisnika, ker prej tega nisem vedela, na kar pa me je opozoril tov. Jegorov. 
Zato zapisnika ne morem predložiti. 
V mestu sem organizirala en nov odbor, kateri je že pričel s svojim delom. 
2.) V rajonu obstoja 3§ odborov, in sicer 21 vaških in 4 tovarniški odbo 
ri. V mestu je 5 odborov in ena zaupnica ter mestni odbor. 
3.) Vsi odbori, kateri pošiljajo poročila, poročajo, da se sestajajo enkrat 
ali dvakrat tedensko. Na sestankih proučujejo našo literaturo. 
5.) Skupnih sestankov z ženami med tem časom nisem imela. Obiskala 
sem 11 sekretark posameznih odborov. 
8.) Glede literature prosim, če bi tudi jaz prejemala radio poročila, ki bi 
jih razdelila med članice rajonskega odbora in one potem sekretarkam 
odborov. Tako pa večkrat sekretarke ali članice posameznih odborov sploh ne 
dobe radio poročil ali pa z velikim zakasnenjem. Prejela sem tudi nekaj 
člankov za v Našo ženo, enega sem napisala tudi sama. Vse sem oddala tov. 
Milošu Ziherlu. 
9.) Organiziranje je bilo v nekaterih odborih razmetavanje listkov s pa 
rolami. Tudi obveščanje in propagando v nekaterih odborih pridno vrše. Zbi 
ralne akcije so precej dobre. Tovarišice so zbrale sledeči material: 
171 
100 komadov strojepisnega papirja, 110 kuvert, 2 roli limanega papirja, 
10 m koper traku, 2 zvezka. 
20 škatel vžigalic, 1 zavitek šivank, 6 parov vezalk, 6 špul sukanca, 1 čr 
nilo, 6 svinčnikov, 5 škatel masti za čevlje, 1 kuhinjski nož, 5 škatel knofov, 
2 škatli nafelnov, 2 steklenici tuša, 100 kom. razirnih klin. 
35 parov nogavic, 2 para gumi rokavic, 3 pare rokavic, 77 kom. žepnih 
robcev, 2 majici, 1 brisačo, 5 vratnih rut, 4 moške spodnje hlače, 18 parov 
čevljaric, 2 m blaga za moške zgornje hlače, 13 m blaga za zgornje obveze. 
150 kg moke, 150 kg riža, 150 kg kave, 590 kg krompirja, lOOkg prosa, 
170 kg fižola 
100 cigaretov, 2 pak. tobaka, 15 zav. papirčkov. 
500 RM prostovoljnih prispevkov. 
S tovariškim pozdravom 
Smrt fašizma •— svoboda narodu 
raj. sek. SPŽZ 
Tanja 
Poročilo je sestavljeno po tipskih navodilih, zato manjka nekaj tekočih 
številk, za katere pač ni bilo kaj poročati. 
Ohranjen je tudi članek, ki ga je napisala Vidičeva in oddala Milošu za 
Našo ženo, ki pa ga seveda ni objavil, kajti že je vedel, da so jo ujeli Nemci. 
Članek ima naslov Kaj hočemo?14 in obsega dve gosto tipkani strani. 
Članek nič ne kaže, da Vidičeva ne bi bila inteligentna in pismena in ne 
bi natančno vedela, za kaj gre.15 
Članek je, kakor vidimo, oddala tov. Milošu, torej osebno, kar ni bil pro 
blem, saj so živeli veliko skupaj. Miloša je Vidičeva zelo dobro poznala, poz 
nala je tudi njegovo delo in naloge. V tem času pa je bilo že dogovorjeno in 
odločeno, da bo nova tehnika v Veštrskem mlinu. 
Kmalu po sestanku v Puštalu je Vidičeva prevzela mesto sekretarke ini 
ciativnega okrožnega odbora SPŽZ okrožja Škofja Loka. V poročilu IPO 
SPŽZ (Iniciativni pokrajinski odbor) za Gorenjsko, ki ga je poslala sekretarka 
Angelca Mahnič Glavnemu odboru protifašistične ženske zveze dne 17. de 
cembra 1943 (Angelca seveda še ni vedela, da so Vidičevo ujeli) med drugim 
poroča:1* 
Okrožje Škofja Loka: IOO SPŽZ predstavlja tovarišica Tanja 
rajon Sk. Loka 
RO SPŽZ (6 članov), 21 vaških odborov 
4 tovarniški odbori 
1 mestni odbor z 4 odbori SPŽZ in 
1 zaupnico v mestu 
V rajonu Sk. Loka so tovarišice že priredile skupne bralne večere, ki imajo 
dober uspeh. 
Nato pa poroča o Naši ženi: 
Na Gorenjskem je izšlo nekoliko številk »Naše žene« — gorenjska izdaja. 
Zadnjo ram prilagamo: Sedaj je v tisku nova številka, z uvodnim člankom 
172 
»Prvi kongres SPŽZ«. Za redakcijo lista je odgovoren tovariš Miloš Ziherl, 
v našem odboru pa je odgovorna tovarišica Angela. Do sedaj je dopisništvo 
bilo slabo organizirano. Da bi zaktivizirali žene v dopisovanju, je tovariš Miloš 
izdal okrožnice v tem smislu, in sicer v 250 izvodih. Volja žena za pisanje do 
pisov je velika, »Naša žena« pa splošno priljubljena. Ker v vsakem poročilu 
dobivamo ponavljane zahteve po čim večjih množinah tega lista, bo sedaj 
vsako okrožje izdalo po cca 500 izvodov. 
PK Vara je v našem imenu poslal članek o padli tovarišici Klari (Milka 
Meze). Ker so takrat bile zveze z Dolenjsko že prekinjene in je zelo negotovo, 
če ste prejeli, Vam ga pošiljamo še enkrat. Po možnosti bomo vedno vse dopise 
in poročila pošiljali v dveh valovih. 
Mesto namestnice in nato mesto sekretarke rajonskega odbora SPŽZ je 
torej prevzela Minka Tavčar-Irena. 
Ko je prešla Vidičeva na okrožje, je delno menjala tudi svoje bivališče. 
Bila je pri tov. Dolinskem, ki je takrat imel svoj bunker v pobočju grape 
Udečkarice nad Lušo. 
V okviru splošne akcije, da se v vseh rajonih pospeši organiziranje odbo 
rov SPŽZ, ki jo je vodila Angelca Mahnič, je tudi Dolinski želel pospešiti to 
delo. S tem v zvezi je bilo odločeno, da Vidičeva odpotuje na teren Smlednika 
•/. nalogo, da se sestane z aktivistkami SPŽZ. Ker je prav takrat tja odhajal 
tudi Ivan Založnik-Šomašter, ki je bil takrat odgovoren za mladino v okrožju. 
sta potovala skupaj. 
Potovala sta preko Zminca, kjer sta se srečala z Minko Tavčar, nato pa 
nadaljevala pot proti Godešiču, kjer sta v bunkerju pri Kebru prespala (Kri 
stina Keber, Godešič 61). V bunkerju je bil takrat tudi Franc Križaj-Štefan 
in še 'drugi.17 Zjutraj 17. decembra 1943 ob 8. uri sta Vidičeva in Založnik 
odšla proti Savi, da bi prešla most pri Smledniku. 
Kaj se je zgodilo potem, pripoveduje Vidičeva sama na javni obravnavi 
22. 8. 1946.- Okoli 4. ure popoldne sva bila z Založnikom v bližini cerkve v 
Zbiljah, od koder nisva mogla iti preko Save, ker so bile tam razne nemške 
zasede. Zato sva se hotela vrniti, in ko sva bila na odprtem polju, so nas 
zapazili Nemci iz neke zasede, katere prej nisva opazila. Nemcev je bila cela 
četa in so nas pozvali, naj gremo k njim. Ker ni kazalo drugega, sva šla proti 
njim, toda nenadoma ji Založnik zbežal, jaz pa sem nepričakovano ostala sama. 
Doči?n so za Založnikom streljali, je prišel k meni velik nemški pes, ki sem 
se ga v resnici močno prestrašila, tako da na pobeg sploh misliti nisem mogla. 
Tudi ustreliti se nisem mogla, ker sem imela pištolo v torbici, kamor sem jo 
kratko pred tem dala, ker me je zeblo v roke in me je Ivan k temu nagovoril, 
ravno tedaj, ko sva mislila, da sva se ognila vsem nemškim zasedam. Nemci 
so me takoj odpeljali v Medvode, kjer so me začeli zasliševati. Jaz jim nisem 
ničesar povedala, le pobrali so mi torbico in vse orožje, ki sem ga imela pri 
sebi, to je pištolo in nož. Z ozirom na listine, ki so jih našli pri meni, so me 
imeli sprva za kurirko in so me le v tej zvezi spraševali, kam sem bila name 
njena in od kod prihajam. In tedaj nisem ničesar izdala. Naslednjega dne sem 
bila odpeljana na sedež gestapa v Škof ji Loki in so me takoj zaprli v bunker. 
Tudi tam me niso nič zasliševali o moji funkciji, temveč le splošne stvari, 
zakaj sem šla v partizane, koliko nas je bilo in slično. 
Ivan Založnik pa je na javni razpravi 22. 8. 1946 izjavil: 
173 
Obtoženka je imela možnost pobega, ker sem bil z njo vred tudi jaz v 
zasedi, pa sem pobegnil, dočim je obtoženka obstala in čakala na nemške 
orožnike. 
Čeprav je Vidičeva potovala na smledniški in medvoški rajon, je nosila 
s seboj zaupne dokumente, ki so se nanašali izključno na škofjeloški rajon. 
Nobenega opravičljivega razloga ni bilo, da je nosila s seboj zapisnike, sezname 
in poročila škofjeloškega terena, ki z njeno nalogo v Smledniku niso imeli 
nobene zveze. Ali res lahko to pripisujemo samo skrajni neprevidnosti in 
neodgovornosti? 
O dogodku je Dolinski 23. decembra poročal PK.18 Dne 16 t. m. sem poslal 
tovariša Ivana v medvoški in smledniški rajon, z njim sem poslal tudi tovari-
šico Tanjo, ki je bila pravkar postavljena za SPŽZ v okrožju. Izdal sem jima 
potrebne naloge in navodila, sestavili smo razpored dela v teh dveh rajonih, 
tam bi morala odpraviti in urediti vse nedostaike kar bi jih ugotovila in kar 
je ugotovljenih. Nato sklicati rajonske sestanke, na katerih bi sestavili ra 
jonske SPZZ odbore. Tu bi se tov. Tanja takoj upoznala z rajonskimi sekretar 
kami in ostalimi tovarišicami, jim dala takoj potrebna navodila za organizira 
nje ženstva. 
Na potu v Smlednik v petek popoldne sta padla v nemško zasedo, tovariš 
Ivan jim je srečno ušel, tovarišico Tanjo, ki mu ni sledila, so ujeli. Podrobno 
še ne vemo ali jo je zgrabil policijski pes ali se je prestrašila strelov iz brzo-
strelnih pušk. Njo so par ur vodili po Medvodah, da so jo pokazali ljudem, 
nato so jo prepeljali v Loka na gestapo. Poskušalo se je vse, da bi jo rešili, 
pa jo imajo v bunkerju, v ta namen smo klicali tudi tov. Bara, sedaj nimamo 
več upanja na rešitev. Z njo smo v okrožju mnogo izgubili, ona je bila dobra 
delavka, iniciativna in revolucionarna, s padcem nje zaenkrat nimamo ne ra 
jonske za Loški rajon in ne okrožne predstavnice za SPZZ. Njena namestnica 
tov. Irena (Minka) je obljubila, da gre na tečaj in v ilegalo, se je tudi izneve 
rila. 
Dolinskega poročilo kaže, kako je vodstvo rajona in okrožja visoko cenilo 
Vidičevo. Poročilo pa prenagljeno očita Ireni, da se je izneverila, kajti prav 
Irena je bila ena redkih, ki je odšla po predaji Vidičeve Nemcem, v partizane. 
Prav tako Dolinski prehitro poroča, da so izgubili upanje na rešitev. 
Novica o zajetju Vidičeve se je hitro razširila po terenu. Pri vseh, ki so 
imeli stike z njo se je pojavil nemir in strah. 
Nekateri so pravilno ocenili nevarnost in pravočasno odšli v ilegalo. 
Omenili smo že Minko Tavčar-Ireno, v ilegalo je odšla in se skrivala tudi 
Kristina Keber, Godešič 61,19 dalje Slavko Jaklič, ki je tako ušel aretacijam 
8. 2. 1944, vendar so ga kasneje le aretirali in poslali v Begunje.2* 
Drugi so vendarle upali, da ne bo ničesar izdala in ostali doma, po določe 
nem času pa se uspavali. 
Dne 19. decembra še vedno Angela Mahnič piše Tanji, ko še ni vedela, 
da so jo ujeli:21 Prejeli smo Tvoje poročilo za razdobje od 1. 12. do 11. 12., 
v katerem omenjaš potrebo sestavljanja zapisnika sestankov in pošiljanja za 
pisnika višjemu odboru. Tovariš Jegorov je imel prav, ko Te je opozoril na 
pisanje zapisnikov. Vsaj rajonski in okrožni odbori naj po možnosti uvedejo to 
prakso. Pri vaških odborih zadostuje, da si sekretarka odbora zabeleži sklepe 
za bodoče delo, tako da na naslednjem sestanku lahko kontrolira izvršitev teh 
sklepov . . . Radioporočila kakor tudi ostalo OF literaturo zahtevajte od rajon-
174 
Zadnja stran propagandne brošure, ki so jo Nemci 
izdali spomladi 1944 s pod pisom Vidičeve 
skega odbora OF in jo proučujte na sestankih odborov. Posebno vam pripo 
ročam brošuro »Klevete in resnica o komunizmu«. 
Bolj zanimivo pa je, kar je Angela pripisala pismu: P. S. Mimogrede Ti 
moram obrniti pozornost na podpisovanje Tvojega priimka. Paziti moraš, da 
se ne boš podpisovala, kakor so zahtevali Nemci, Viditz, temveč slovensko: 
Vidic. 
Ali se je Tanja podpisovala Viditz? Kako, da nikogar to ni bolj motilo? 
Angelca pa je že 20. decembra zvedela za novico o predaji Tanje Nemcem 
tja v Davčo. Vendar ni mogla verjeti in tako piše Dolinskemu:22 Slišali smo, 
da je tov. Tanja padla v roke Nemcem. Prosimo Te, sporoči nam takoj, koliko 
je resnice na tem. Bila bi velika škoda, če bi se to zgodilo. Nekako ne morem 
verjeti takim vestem. Tudi o tov. Nikotu (Gorazdu) so se že raznesle najraz 
ličnejše verzije, nazadnje pa smo ugotovili, da so vse vesti netočne. V upanju, 
da je Tanja na svobodi, Te prosimo, sporoči njej, naj takoj pride do nas, in 
sicer po vezi v smeri 3G, naj na tej točki počaka in sporoči o svojem prihodu 
na naš naslov. 
Dne 21. decembra Angelca zopet piše Okrožnemu komiteju KPS Škofja 
Loka sledeče:23 Ker je glavna ovira za razvoj naše organizacije na Gorenjskem 
pomanjkanje aktivistk, vas na sklep PK-a prosimo, da vse one tovarišice, ki 
175 
so v OF odborih, celicah ali komitetih, vsaj začasno prepustite in takoj anga 
žirate za delo po liniji SPŽZ ... 
in dodaja: Prosim Vas, da tov, Tanjo takoj pošljete na stanico 3G, kjer 
naj zahteva stik z nami. 
Torej v centru SPŽZ še vedno niso verjeli v hudo resnico. Čeprav je bila 
novica potrjena, je Angelca še vedno 25. decembra zahtevala podatke, kakor 
da se ni nič zgodilo,24 ko piše: Prosimo Vas, da nam pošljete vse podatke o 
stanju org. SPŽZ v vašem okrožju z imeni ilegalnih aktivistk in imeni okrož 
nih aktivistk oz. članic IOO SPŽZ. Obenem- apeliramo na Vas, da posvetite vso 
pažnjo org. SPŽZ in pomagale k čimprejšnjemu formiranju okrožnega in ra 
jonskih odborov SPŽZ. Zelo bi nam koristile tudi karakteristike najboljših 
aktivistk ilegalk. 
Na poročilo Dolinskega PK je tudi Krmelj 26. decembra odgovoril:'25 V 
poročilu poročaš, da je tovarišica v bunkerju in da ni nobene verjetnosti, da 
bi prišla na svobodo. Na vsak način pa moraš postaviti v ilegalo eno ali dve 
tovarišici, ki bosta prevzeli organizacijo rajonske in okrožne SPŽZ. Večkrat 
si nam poročal, da imaš več tovarišic, ki so prav precej delovne. Zadnji stavek 
je Matija podčrtal). Čudno se mi zdi, kako si prišel do tega, da v tem zadnjem 
poročilu poročaš, da nimate prav nobene primerne tovarišice, ki bi bila spo 
sobna za to organizacijo. Vzemi najboljše med najboljšimi, postavi jih na od 
govorna mesta, daj jim točne direktive za njihovo delo, ter to delo tudi kontro 
liraj, pa boš videl, da se bodo prav kmalu zgradile toliko, da bodo lahko potem 
šle v partizanski kurz, kjer si bodo pridobile vsaj najpotrebnejše teoretično 
marksistično znanje. 
Kakor vemo, je po odhodu v partizane, na tak kurz odšla tov. Minka Tav-
čar-Irena. 
Novica o usodi Vidičeve je seveda zelo hitro prišla tudi do Miloša, ki je 
bil že v Veštrskem mlinu. Od Jegorova in Dolinskega se je preselil nekako 
15. decembra v Veštrski mlin, kjer je začel skupno z Razinom s pripravami 
za zgraditev tehnike. Dne 20. decembra 1943 piše Miloš Bodinu:26 V naglici 
Ti pišem par vrstic. Mogoče si že zvedel, da so pred par dnevi ujeli pri Smled 
niku Tanjo, ki je bila pri nas. Malo zamotana reč je, posebno še, ker je ona 
vedela za naše bivališče. No, pa upam, da bo trdna. Na pošti v Loki so pre-
stregli naši pismo, ki je bilo namenjeno gestapu in je vsebovalo imena 26 
naših aktivistov iz nekaterih vasi okrog Loke. Silno bomo morali paziti, da ne 
bodo izvohali našega prostora. Se bo pač moral ustaviti ves drug promet tam 
okrog, mi pa tičati čim več v luknji. 
Tudi Miloš je torej upal, da Vidičeva ne bo ničesar izdala. Zal je bil Miloš 
premalo časa z njo, da bi poznal vse okoliščine, ki so označevale Vidičevo kot 
osebnost in njen značaj med njenim bivanjem v Loki v celoti. Kljub temu pa 
se je v Miloša vselil nemir in strah pred usodo bodoče tehnike. 
Njegove besede »Tanjo, ki je bila pri nas ... posebno še, ker je vedela za 
naše skrivališče«, dokazujejo, da je Vidičeva vedela, da je Miloš v Veštrskem 
mlinu in da bodo delali tehniko (sodišče ni razpolagalo z navedenim Miloševim 
pismom niti z drugo dokumentacijo — op. av.). 
Tudi Marija Mihalič, hišnica v Veštrskem mlinu, pripoveduje na javni 
razpravi dne 22. 8. 1946: Obtoženka je dobro vedela, da se bo napravil v mlinu 
v Veštru bunker za tehniko, ker je bila ona tedaj poleg, ko se je reklo, da se bo 
napravil tam bunker za tehniko. Tedaj je bil z njo Gosar Pavle. Obtoženka 
176 
Pismo Miloša Ziherla Bodinu 20. decembra 1943 
12 Loški razgledi 177 
me je v Begunjah vpričo zaslišujočega gestapovca spraševala, če je bil pri 
meni kaj Miloš Ziherl, kar sem seveda tajila, češ da ga sploh ne poznam, pa 
mi ga je prav natančno opisovala. Ziherl je namreč vodil vso tehniko, za kar 
je obtoženka vedela in zato je morala predvidevati, da bo tudi tehniko v 
Veštru on vodil. 
Jegorov, Dolinski in ostali pa so se dobro zavedali, kakšne nepredvidne 
posledice bi imelo dejstvo, če bi Tanja spregovorila. Očitno so tudi vedeli, da 
so Nemci zaplenili nekaj materiala, ki bi bil zelo obremenilen za precej akti 
vistk, niso pa vedeli natančno, kaj vse je nosila Vidičeva s seboj. Ni čudno 
torej, da so takoj podvzeli vse korake, da bi Tanjo osvobodili. Akcija osvobo 
ditve pa ne bi samo preprečila morebitne izdaje, temveč bi imela prvorazre 
den političen učinek, Nemcem pa zadala težak prestižni udarec. Zato so se za 
čele intenzivne priprave za osvoboditev. 
Vidičeva je bila zaprta v bunkerju na gestapu, ki je bil v pritličju na 
dvorišču in narejen iz predelane kleti. Akcijo je bilo treba torej nujno nare 
diti, dokler je bila Vidičeva v Loki, kajti sklepali so, da jo bodo odpeljali v 
Begunje. 
V bunkerju na gestapu je Vidičevo obiskal tudi njen brat Franci.-7 Zgo 
dovinarji poznajo zelo malo ali pa nobenega primera, da bi nekoga, ki je bU 
v bunkerju, lahko obiskovali svojci. 
Na gestapu v Škofji Loki je bila od aprila 1943 zaposlena kot snažilka 
Marija Bajt, rojena 27. 1. 1920 v Logatcu, stanovala Mestni trg 18.28 Na delo 
na gestapu je bila prisilno poslana, ker se je zaposlila mimo urada za delo 
(Arbeitsdienst), kar je bilo prepovedano. Njen mož Ciril Bajt, rojen 18. 3. 1914, 
zaposlen v delavnici na kolodvoru v Loki, je bil povezan z organizacijo OF 
preko Cirila Jurjeviča in Lovra Hribarja.29 Ciril Jurjevič je bil rojen 30. 6. 1912 
v Škofji Loki, po poklicu sodar, zaposlen pri Jožetu Homanu-Podpurfelca, sta 
noval Poljanska 20. Ciril je delal za OF že od leta 1942, leta 1943 je prevzel 
terensko delo in obveščevalno službo. Ciril je vzdrževal stalne zveze z Jego-
rovim. Po navodilu Cirila Jurjeviča se je Lovro Hribar obrnil na Cirila Bajta 
in ta je nagovoril svojo ženo, da bi vzpostavila stik z Vidičevo v bunker.30 
Bunker je bil v kletnem prostoru v bivšem župnišču na sedežu gestapa, 
imel je izhod na dvorišče in tudi okno v obliki linice, ki je bilo zamreženo, je 
bilo obrnjeno na dvorišče. Na nasprotni strani je bilo stranišče, kamor so mo 
rali voditi zapornike. Nad tem straniščem je bila kuhinja, v kateri je delala 
Bajtova. 
Bajtova je vzpostavila stik z Vidičevo in od nje dobila listek, v katerem 
je prosila, da jo rešijo. Pismo o tem je videla pri tov. Jegorovu Antonija Haf 
ner, njegova sestra.31 Kasneje je Vidičeva poslala še nekaj pismenih sporočil. 
Obratno pa je dobivala pisma v bunker preko Bajtove, ki sta jih pošiljala Je 
gorov in Ciril Jurjevič. 
Jegorov je v teh pismih zahteval od Vidičeve,32 da mu sporoči ilegalna 
imena aktivistk, o katerih so pri njej Nemci dobili zapiske, da bi vse opozoril, 
naj se umaknejo v ilegalo. Vidičeva je s tem v zvezi izjavila: Pismo Kavčiča, 
ki mi ga je ona prinesla (misli na Marijo Bajt), mi je sporočilo, naj javim 
ona dekleta, ki so v mojih zapiskih navedena, da se bodo vedela ravnati in da 
bodo odšla k partizanom. Ker je bilo predvidevati, da bodo Nemci pobrali vse 
tiste, ki so našli imena v mojih zapiskih. Jaz v svojem pismu, ki sem ga potem 
pisala, nisem povedala nikakih imen tovarišic iz svojih zapiskov, ker se mi ni 
178 
zdelo to varno pred Nemci, ker sem bila prepričana, da se z ilegalnimi imeni, 
ki so bila navedena v mojih zapiskih itak ne bodo mogli gestapovci pomagati. 
Vidičeva torej ni hotela sporočiti ilegalnih imen, ki so jih Nemci tako 
imeli, da jih ne bi dobili Nemci? Ilegalna imena pa so bila našim tako dobro 
poznana! 
Kakor vidimo, je Jegorov postopal zelo razumno. Če bi dobil seznam, bi 
vse aktivistke SPŽZ lahko obvestil o nevarnosti in marsikatera bi se aretaciji 
izognila. Verjetno je odklonilno stališče Vidičeve povzročilo, da ni preostalo 
drugega, kakor spustiti se v zelo tvegano akcijo osvoboditve, za katero ni bilo 
jasno, kako se bo končala. Težko je ugotoviti vzroke, zakaj Vidičeva seznama 
ni hotela sporočiti. Ali je vendarle računala, da bo na ta način izsilila akcijo 
in se osvobodila, ali pa je bilo po sredi kaj drugega. 
Bajtova pravi: Vidičeva ni bila v Škofji Loki dosti zasliševana. Vem, da 
je bila zaslišana 23. 12. okrog eno uro. Zasliševali so jo v pisarni, ne v bunkerju. 
Videla sem jo, ko so jo. vodili gori v pisarno. Vendar popoldne nisem hodila v 
službo. 
Ko so se odločili za akcijo, so poklicali iz okolice Medvod tov. Pavla 
Ingliča-Bara, znanega vosovca in diverzanta. Bar se je nastanil v Jegorovem 
bunkerju in tam pošiljal liste Vidičevi, da bi koordinirali akcijo. 
Minka Tavčar-Irena pravi: Bar mi je izročil listek ali dva za Vidičevo, 
katera sem nosila Cirilu Jurjeviču. Ciril je kasneje v Begunjah priznal, da je 
listke dobil od mene, vendar sem trdila, da nisem vedela, za kaj gre. Listke 
mi je gestapovec Luther pri zasliševanju pokazal. Torej so jih dobili pri 
Vidičevi.™ 
Vidičeva je hotela pištolo ali bombo, kajti ob akciji bi tudi ona morala 
aktivno sodelovati. Prvotno je bila akcija predvidena za 25. 12. zvečer, vendar 
je odpadla, ker ni bilo vse pripravljeno.34 
Nov datum za akcijo je bil določen za 27. 12. ob isti uri in to je Bajtova 
sporočila Vidičevi. 
O pripravah na akcijo je Bajtova izjavila 13. 9. 1946 na javni obravnavi: 
V nedeljo 26. 12. sem se udeležila sestanka v Zmincu, na katerem je bil pri 
soten še Jurjevič Ciril in Bar. Na tem sestanku smo se dogovorili za načrt 
akcije. Akcija naj bi se izvršila naslednjega dne, to je v ponedeljek 27. 12. ob 
7 h zvečer ob času, ko se deli večerja. Partizani naj bi na drugem koncu me 
sta napravili demonstrativno 'akcijo, ki bi pritegnila večino posadke v gesta-
povskem zaporu. Takrat bi Vidičeva zaprosila za odhod na stranišče, in ko bi 
to jaz videla, bi morala prižgati luč v sobi, kar bi bil znak za partizansko sku 
pino, preoSlečeno v nemške uniforme, da bi pozvonili pri glavnih vratih. Ko 
bi se vrata odprla, bi morala Vidičeva vreči bombe na stražarja, partizani pa 
vdreti v vežo in ob tej priliki bi Vidičeva pobegnila. Ves načrt sem povedala 
Vidičevi, kakor tudi to, kdo bo sodeloval pri akciji. Poleg omenjenega Bara 
naj bi sodeloval tudi tov. Maček. (Janko Božnar-Maček, p. d. Koparjev iz 
Pasje vasi pod Andrejem, je bil pred vojno pri Thalerju za hlapca, rojen 1. 8. 
1922, v partizane šel 2. 2. 1943 v Loško četo. padel 15. 4. 1945). 
Tudi Vidičeva je na javni obravnavi dne 22. 8. 1946 opisala celoten načrt 
enako in do podrobnosti, kar pomeni, da je bila o vsem natančno seznanjena. 
Dne 27. 12. je Bajtova sporočila Vidičevi, da bo zvečer akcija. Izročila ji 
je tudi dve bombi, ki jih je dobila od moža. V zvezi z bombami pripoveduje 
Ivan Kržišnik:^ Takrat sem bil kurir pri Jegorovu. O akciji na zapor se je 
12* 179 
Janko Božnar-Maček 
razgovarjala v bunkerju, kamor je prišel tudi Bar. Bar mi je dal bumbi in te 
sem nesel v Zminec, kjer sem jih oddal naprej. Ta sta bili italijanski ofen 
zivni bombi. 
Ko je Bajtova izročila bombe Vidičevi, ji je svetovala, naj v primeru, 
da Nemci odkrijejo, da ima bombe, izjavi da jih je imela že ves čas v pum-
paricah. ker je niso preiskovali. 
Ob 11. uri tega dne pa so gestapovci Vidičevo nepričakovano odpeljali v 
pisarno in nato skupno z Metko in Ivanko Oblak na avtobusno postajo in na 
kolodvor. Bajtova pravi, da prej niso opazili nikakršnih znakov pripravljanja 
za prevoz, računali pa tudi niso s tem, ker zapornice niso dosti zasliševali v 
Škof j i Loki. 
Ostalo je nerazčiščeno, kdo je izdal gestapu, da bo zvečer akcija. Če so za 
priprave vedeli, zakaj niso pripravili past za partizana, ki so ju dobro poznali 
in že dolgo iskali? Ali je bil kakšen drug i-azlog. da so jo odpeljali, ne da bi 
vedeli za načrt akcije? Zakaj Vidičevo niso dali v zapore v Škofji Loki. če je 
bila tako pomemben jetnik, temveč so jo držali v bunkerju skoraj polnih 10 
dni? Zakaj Vidičeva ni uničila listkov? In še veliko vprašanj je. 
Ko so Vidičevo odpeljali, je Bajtova odhitela k Cirilu Jurjeviču in ga ob 
vestila o novem stanju. Akcija pa je tako propadla. 
Vidičeva je iz bunkerja, potem ko je prevzela bombi, tudi sporočila, da se 
bo ubila, kolikor se njena osvoboditev ne bo posrečila. 
Na avtobusni postaji v Škofji Loki je Vidičevo videla Cirila Jamnik-Saša, 
ki o tem pravi: Na avtobusni postaji pred Balantovo trafiko sem videla, kako 
je Vidičeva z gestapovcem čakala na prevoz na kolodvor. Mimogrede mi je za 
klicala: Sporoči jim, da bom naredila tisto, kar je dogovorjeno.30 
Skupno z Vidičevo so odpeljali na kolodvor tudi Meto in Ivanko Oblak, ki 
sta bili zaprti v loških zaporih. Na vlaku je okrog 12,30 Vidičeva zaprosila, da 
gre na stranišče. Na stranišču je vrgla bombi, bila ranjena po nogah, nekaj 
malega pa tudi žandar Hajdrih, ki jo je vodil.37 Takoj po eksploziji, malo na 
prej od železniške postaje v Žabnici, se je vlak ustavil in gestapo je začel s 
poostrenim zasliševanjem Vidičevo. Pri njej so našli tudi lističe, ki jih je njej 
prinašala v bunker Bajtova. Takrat se uradno začne izdaja Vidičeve. 
180 
2e ob prvem postanku vlaka je izdala Marijo Bajt, da ji je prinesla v 
bunker bombi. Nemci so takoj telefonirali v Škofjo Loko in pohiteli z areta 
cijo Marije Bajt. ki je bila doma v stanovanju, ter Cirila Bajta, ki je delal v 
delavnici na kolodvoru. Ko je vlak prispel v Kranj, so Vidičevo ponovno zasli 
ševali, nato pa jo odpeljali v Begunje. Isti dan so aretirali tudi Lovra Hribarja. 
Virmaše 57.38 Zvečer ob 19 h so gestapovci iz Loke obkolili hišo Poljanska 20, 
p. d. pri Podskalčenkovih v Karlovcu in aretirali Janeza Jurjeviča. Ciril Jurje-
vič, katerega so tudi iskali, pa jim je še zadnji hip pobegnil. 
Na procesu proti Vidičevi je bila le-ta obsojena za izdajo Marije Bajt, ka 
ko je prišlo do izdaje ostalih in kdo jih je izdal, pa je ostalo nerazčiščeno. 
O prevozu Vidičeve in dogodkih, ki so sledili, pripoveduje edina živa priča 
Meta Oblak:39 Dne 27. 12. 1943 nekako ob 11 h so naju s sestro odpeljali iz 
zaporov na gestapo in nato k Balantu, tam- šele sva videli Vidičevo z gestapov-
cem ali žandarjem. Z nami sta šla dva gestapovca, en starejši in en mlajši, 
menda Matevž. Vse so nas z zapravljivcem odpeljali na kolodvor. Na vlaku so 
nas strpali v službeni voz, s katerim se je peljala tudi službena godba. Vidiče-
va je malo naprej od Zabnice zaprosila, da bi šla na stranišče. Nekdo je rekel, 
naj gre z njo Matevž. Kmalu nato je usekalo, mislili sva, da so napadli vlak in 
Ivanka je že hotela skočiti iz vlaka. Ob eksploziji so vsi godbeni instrumenti 
zarožljali. Matevž je pritekel precej preplašen, vendar morda le malo ranjen, 
stranišče pa je bilo precej poškodovano. Po eksploziji so vlak ustavili na odprti 
progi malo naprej od Zabnice. Vlak se je ponovna ustavil v Kranju in nas so 
odpeljali v postajno poslopje. Tam smo videli Vidičevo v drugem prostoru. Pri 
tekli so gestapovci iz Kranja in hoteli od mene priznanje, da sem vedela za 
bombe. Nato je prišel še huther iz Loke in vse nas naložil v osebni avto ter 
odpeljal v Begunje. Vidičeva je bila precej ranjena po nogah, vendar ves čas 
pri zavesti. V Begunjah so dali Vidičevo v bolniško sobo in z njo nisva več 
prišli skupaj. 
Na procesu proti Vidičevi je ostal vtis, da je bil ob eksploziji bombe ubit 
gestapovec. Mete Oblak na procesu niso zaslišali. Iz nemških dokumentov je 
razvidno, da ni bil nihče ubit, bila pa sta dva lažje ranjena. 
Po aretaciji so Bajtovo odpeljali na gestapo, v knjigi zapornikov v Loki 
pa je vpisan njen prihod šele 28. 12. ob 11 h, torej je bila ves čas na gestapu. 
Ciril Bajt, ki je bil aretiran okrog 13 h je vpisan v knjigo zapornikov ob 15,30 h 
Janez Jurjevič, ki je bil aretiran ob 19 h, pa je vpisan ob 21 h isti dan. Vse tri 
so poslali 29. 12. v Begunje. Lovro Hribar ni bil v loških zaporih, ampak so ga 
odpeljali naravnost v Begunje. 
Ciril Bajt je bil kot talec ustreljen že 15. 1. 1944 v Lescah. Marija Bajt 
je bila poslana v taborišče v Nemčijo in preživela vojno. Janez Jurjevič-Gaš-
per, rojen 2. 11. 1915 v Škofji Loki, čevljar, zaposlen pri Cadežu, stanoval Po 
ljanska 20, je bil ustreljen kot talec 9. 2. 1944 za Kamnitnikom. Ciril Jurjevič-
Korl, ali Radoslav, ki je 27. 12. pobegnil aretaciji, je šel v partizane, bil poslan 
na partijski tečaj v Cerkno, kjer je bil 27. 1. 1944 ob napadu Nemcev na šolo 
ujet, poslan v Begunje in nato v Mauthausen, kjer je 23. 12. 1944 umrl.40 
O aretaciji pri Podskalčenkovih pripoveduje Francka Jurjevič, poročena 
Jamnik:41 Ta dan je pritekla k nam Pavla Hribar in sporočila, da je v teku 
racija, ker se je nekaj zgodilo z Vidičevo. Ciril je takoj odšel od doma, midva 
z Janezom pa sva ravno prišla z dela in Janez je šel s škafom napojit živino v 
hlev, pa ga ni več bilo nazaj. Takoj nato so vdrli v hišo gestapovec Franko z 
181 
Ciril Jurjevič-Korl 
rdečo ruto okrog vratu ter žandarji. Tudi mojega moža Štefana Jamnika so 
zaprli, ker so našli pri njem v žepu obvezo. Gestapovec Franko je kričal, če 
so Janeza dobro pregledali. Gledali so, če ima na vratu brazgotino, to pa je imel 
Ciril po operaciji, torej so imeli natančen opis Cirila. Vse so preiskali. To je 
bilo okrog 7. ure zvečer. Vidičeva je bila pri nas trikrat ter jedla klobase in 
ješprenj. Vse te podrobnosti mi je Luther povedal na zasliševanju v Begunjah. 
Kmalu po aretaciji sem v Begunjah zvedela, da so Janeza ustrelili. To sem za 
brusila tudi gestapovcu Luthru, ki se je iz mene norčeval, ko je rekel, da bodo 
izpustili Janeza, če se javi Ciril. Takrat pa so imeli v rokah tudi že Cirila, ki so 
ga ujeli 27. 1. 1944 ob napadu na šolo v Cerknem. V Begunjah so me tudi 
soočili s Cirilom, ki je bil zelo pretepen. Iz Begunj so me poslali v Nemčijo, kjer 
sem bila v Rau>ensbriicku, Belsen-Belsenu in Hannovru ter se vrnila domov 
šele 18. avgusta 1945. 
Nemci so očitno menili, da je Janez Jurjevič organiziral poskus osvobo 
ditve Vidičeve, čeprav je bil glavni vezni člen Ciril. V knjigi zapornikov v Be 
gunjah namreč piše pri Janezu kot vzrok aretacije »Wollte Heftling aus dem 
Hausbunker befreien«. 
V Begunjah so Vidičevo namestili v bolniško sobo in jo po nekaj dneh 
začeli zasliševati. Zasliševanje je vodil sam šef gestapa v Loki Karel Luther. 
O tem je Vidičeva izjavila na javni obravnavi 22. 8. 1946: Zasliševal me je 
neki Luter iz Škofje Loke. Tepena nisem bila, pač pa mi je zlepa prigovar 
jal, naj povem vse, kar vem, ter mi delal pridige, kako napačno je bilo moje 
stališče. Sprva nisem podala nikake izjave, tako da ves dan ni mogel ničesar 
zapisati v svoj zapisnik, ko pa je s častno besedo zagotovil, da ne bo nobena od 
onih tovarišic, ki jih bom povedala, zaprta, ampak da jih bo le z dobrimi 
nauki spravil na pravo pot, me je to zmešalo in sem povedala najprej le, kje se 
je naš bunker nahajal in to oni bunker od Sv. Lovrenca, ki je ostal prazen. 
Povedala sem mu za vse tovarišice, ki so bile sekretarke, pravilno le one iz 
Škofje Loke, dočim sem za vse ostale rekla, da jih ne poznam. Teh sekretark 
je bilo 16, in sicer so bile to Franko Mici, Šuštar Zinka, Pokom Betka, Šinko 
vec Ana, Hafner Roža, Kuralt Minka, Pintar Ivana, Časelj Branka, Tavčar 
Minka, Gregorin Marta, Kalan Minka, Jurjevič Francka, Benedik Katka, Gu-
zelj Mara, Mihelič Marija, Panjan Tončka in Ziherl Milena, dočim za Ziherl 
182 
Desanko, Pustavrh Ivanko, Hafner Tončko in Pavleta ter Poljanec Janeza ni 
sem povedala. Res sem povedala, da sem imela jaz sestanek v mlinu v Veštru, 
nisem pa povedala, da bi se tam stalno vršili sestanki. 
(Naštela je torej 17 sekretark) 
Kdaj natančno je Vidičeva začela izdajati v Begunjah, ni ugotovljeno. Po 
njenih izjavah in izjavah drugih sodeč, pa je to bilo nekako sredi januarja 
1944. Verjetno je izdajala postopno in dodajala nove osebe in okoliščine. 
V knjigi zapornikov iz Begunj (Gorenjski muzej v Kranju) je Tončka Vi-
dic vpisana pod tek. štev. 2691 kot Widitz Antonija, rojena 12. 12. 1922 Laak. 
neporočena (Flintenweib), pripeljana 27. 12. 1543 in 25. 7. 1944 odpuščena. V 
knjigi zapornikov je samo pri Vidičevi dodano »Flintenweib«, kar kaže kako so 
gestapovci sami označili Vidičevo. 
V Begunjah je bila Vidičeva torej celih 7 mesecev, med tem časom pa se je 
pojavljala tudi v Loki in drugod.42 
Kako se je Vidičeva zadržala v Begunjah in kaj vse so doživele aretiranke, 
bi zaslužilo posebno obdelavo. Prav tako bi zaslužil posebno obdelavo celoten 
proces proti Vidičevi, potrebno pa bi bilo tudi izdelati temeljito analizo oko 
liščin in dokumentov, ki takrat niso bili na. razpolago, kar bi morda dodatno 
osvetlilo resničnost dogodkov in izjav. jKakor vemo, je bila Vidičeva aretirana 
po vojni 21. 8. 1945 in nato najprej na procesu obsojena na smrt z ustrelitvijo, 
nato pa kazen spremenjena v zapor 16 let, kasneje celo skrajšana. Vidičeva je 
bila pogojno izpuščena in vsega skupaj je prestajala kazen le 4 leta in 8 me 
secev. 
Mi pa se vrnimo v Škofjo Loko in k dogodkom, ki so sledili. 
Preden se je Miloš preselil v Veštrski mlin, je v bunkerju pri Jegorovu 
izdelal osnutek posebne izdaje Mladine, ki je posvečena I. Kongresu slovenske 
mladine. Osnutek je poslal v razmnoževanje raznim tehnikam. Izdelana je 
bila med drugim tudi v tehniki Selški dne 15. 12. 1943.43 
Vsebina posebne številke Mladine obsega: , 
Proglas prvega kongresa zveze slovenske mladine; 
Vsej slovenski mladini — Prvi kongres Zveze slovenske mladine; 
Naš prvi kongres in njegov pomen — Mitja Vošnjak; 
Po radiu nas pozdravlja hrvatska mladina; 
Prvemu kongresu slovenske mladine; 
Prvi kongres Zveze slovenske mladine — Leon, Štajerska; 
Spisek izvoljenih v Glavni odbor; 
Resolucija prvega ikongresa Zveze slovenske mladine. 
Posebna izdaja je bila izdelana v tehniki Selški v 570 izvodih na 10 straneh 
in nosi datum: sredi oktobra 1943. Izdaja je »dvobarvna«, saj je na desni strani 
zgoraj odtisnjena rdeča zvezda. 
Istočasno je Miloš pripravljal tudi 4. štev. »Naše žene«, ki jo je dokončal, 
še preden se je preselil v Veštrski mlin. Četrta številka obsega 6 strani in nosi 
datum 16. 12. 1943 ter ima enako glavo kot prejšnja številka.44 Ta številka je 
posvečena I. Kongresu SPZZ Slovenije. Vsebina je sledeča: 
Prvi kongres SPŽZ — Angela; 
(16. in 17. oktobra je bil I. kongres SPZZ); 
Omahljivec — Štefka; 
183 
Vsem tovarišicam (Iniciativni pokrajinski odbor SPZZ za Gorenjsko); 
Spoznavamo vas (A ... a); 
Moderni vandali — Tanja; 
Politični pregled — Miloš Ziherl; 
Partizanske matere in zavedne žene na Gorenjskem; 
Iniciativni odbor SPŽZ za Gorenjsko. 
4. številka Naše žene je bila izdelana v tehniki Selški v 600 izvodih dne ,18. 
12. 1943. 
Kakor vidimo se je Miloš podpisoval s polnim imenom. Ta številka, ki ima 
objavljen tudi krajši prispevek Tončke Vidic — Tanje z vsebino, na katero 
je kasneje pljunila, so razmnoževali prav v času, ko se je Vidičeva predala 
Nemcem. 
Ko se je Miloš okrog 15. 12. preselil v Veštrski mlin, je začel sestavljati 
11. številko Mladine, ki pa jo zaradi bolezni ni mogel končati do 20. 12. O tem 
piše Bodinu: Na poti sem se obupno prehladil in sem prvi dan moral ležati, 
zato tudi koncepta za Mladino ne morem poslati po tej vezi. Mislim, da se 
Darja zaradi tega ne bo jezila.45 Glede opremljanja tehnike piše v istem pi 
smu: Tu imam neki roto stroj znamke Roneo, ki je prišel iz Ljubljane. Stroj 
pa je precej stare konstrukcije in ne verjamem, da bi prišel v poštev, ker nima 
nobene posebne naprave za potiskanje papirja v stroj. Izgleda, da moraš vsak 
list papirja posebej vtakniti pod boben. Na precizno izdelavo ni niti misliti. Sicer 
ima pa mazanje nekako tako urejeno, kot si mi pravil, da je pri Donovem stroju, 
saj je, če se ne motim, tudi iste znamke, le da je ta služil najbrže še Gutten-
bergu. Razin pa pravi, da bo najbrže dobil še enega italijanskega. Najbrže je 
boljši. Prostor bomo pričeli urejevati, čim se vrne Razin s terena. Sedaj sem 
namreč tu sam.*9 
Razin je bil namreč 12. 12. poklican v štab VIL SNOUB, ki je bil takrat v 
Martinj Vrhu. Razina so tja poklicali zaradi priprav brigade, da v loškem ra 
jonu izvede večje prehranjevalne in tudi vojaške akcije, za katere bi moral 
Razin kot rajonski intendant pripraviti ustrezne podatke ter se jih tudi udele 
žiti. V tem času pa je gradnja tehnike počivala.47 
Okrog kadrov pa piše: Kaj misliš, koga bi vzeli? Na vsak način dobro 
strojepisko in dobrega tehnika, ker imam jaz čez glavo dela z drugimi stvarmi. 
Kje bom preživljal Božič, še ne vem, ker je tu itak vse narobe. Mogoče bom šel 
na odred, ker so me povabili. Seveda če bom imel čas. Če bomo tu kaj napra 
vili, Te bom že pravočasno obvestil. Piši mi kmalu, kaj si uredil radi moči pri 
meni. Po mojem prideta v poštev le Eva (Darja) in Janoš. Na ta način bi šlo 
delo lepo od rok, pa tudi gori bi ne trpelo. Napravi tako, da bo volk sit in 
koza cela. Saj razumeš! Eva je Kveta Kodrič, por. Klinar, ki je prišla v tehniko 
Selško iz Jelovške tehnike dne 10. 12. 1943, kamor jo je pritegnil Janoš. 
Ko je Miloš odpotoval iz Davče proti Loki, si je sposodil od Janoša bluzo, 
ki je pravkar dobil novo, kajti njegova ni biLa več za rabo. Ko pa je prišel v 
Loko, se je hitro pokazala Razinova organizacijska sposobnost, in tako so 
Milošu napravili novo bluzo, za katero je blago preskrbela Boža (Zinka Haf 
ner), sešil pa jo je krojač Rafče. Boža je preskrbela blago za obleke za Ra 
zina, Jegorova, Miloša in za hlače za Darjo. Tako piše Boža Dolinskemu: Po 
naročilu tov. Razina sem s trudom nabavila blago za tri kompletne moške oble 
ke z vso podlogo. Obleke bodo za tov. Razina, Jegorova in Miloša Ziherla. Bla-
184 
go je tako, kot ga pošiljam Tebi za hlače za neko tovarišico.4S Obleka za Ka 
zina in hlače za Darjo so zgorele ob požigu mlina. 
Čeprav je dobil Miloš novo obleko, se je zelo težko ločil od svoje stare 
ponošene bluze, v kateri je preživel toliko težkih trenutkov. Tako piše: Janošu 
pošiljam bluzo, ker sem pravkar prejel novo. Želim mu, da bi: napravil na 
Božič v njej čim boljši vtis. Reci mu, da se mu lepo zahvaljujem zanjo. Če 
pride Janoš, naj prinese bluzo s seboj (misli na njegovo staro bluzo), da jo bom 
imel vsaj v svoji bližini, ker sem- se je tako navadil. Miloš je svojo staro bluzo 
nosil tudi kasneje s seboj v Italijo in ob njej tudi umrl. 
Že 22. 12. poroča Miloš Bodinu:-1" V prvi vrsti Ti želim, kakor tudi Janošu, 
prav vesele praznike. Ne vem, kakšni bodo moji, ker sem obupno bolan, časa 
pa nimam, da bi se pošteno prepotil ali kaj sličnega. Oba z Razinom naju va 
bi odred, pa sploh ni misliti, da bi se mogel odzvati. No, upam pa, da bo že 
boljše. Sedaj imam že ves material za moj prostor, če računam roto, ki je pri 
Tebi. Sicer je pa Razin že naročil drugega. Razin je izvršil neko akcijo in dobil 
odličen radio in stroj s širokim valjem. Seveda bo oboje šlo k meni. Imel bom 
torej dva stroja z normalnimi črkami in tudi dva radia. Poleg tega ima Razin 
nekje dva ročna ciklostila. Od teh bi eden moral nujno v Selško, tehniko, dru 
gega bi pa že kam spravili. Mogoče bi ga rabil jaz, ker bom najbrže dobil rde 
čo barvo in bi delal v dveh barvah. 
Moj prostor bo menda gotov okrog novega leta. Kar se osebja tiče, bi bilo 
najbolje, če bi bilo stalno, ker ne bo mogoče hoditi preveč tam okrog. Za hi-
gienično ureditev bom že poskrbel, da nobenemu ne bo manjkalo zraka in tudi 
ne toplote. 
Iz pisma zopet vidimo, da je Miloša skrbela predvsem konspiracija in o 
tem je veliko razmišljal. Prav tako vidimo, da so v mlinu pripravljali tehniko 
precej velikih kapacitet. Miloševo zdravje pa se je hitro slabšalo. Prvič vidi 
mo, da se pritožuje nad svojim zdravjem, kajti do tedaj je bolezen nosil sam v 
sebi in z njo ni vznemirjal svoje okolice. 
V gornjem pismu Miloš omenja Razinovo akcijo, ko je dobil pisalni stroj 
in radio. To pa seveda ni bila edina akcija te vrste. 
Bolj ko so se bližali zimski meseci leta 1943, toliko več podobnih akcij se 
je vrstilo. Slo je za pisalne stroje, ciklostile, zlasti iskane roto stroje, ki bi 
edini Lahko zadostili vedno večjemu /povpraševanju po literaturi, ter drug po-
trošni pisarniški material. Zbirali so navedena tehnična sredstva za vse te 
hnike po Gorenjski, zadnja meseca leta 1943 pa sta bila izrazito intenzivna 
okrog Škofje Loke, kar je bilo neposredno povezano z ustanavljanjem nove 
tehnike. Glavni nosilec teh akcij je bil Razin, ki ni izbiral sredstev in truda za 
dosego tega cilja. 
Že 12. 11. je uspešno izpeljal akcijo pri Dolencu v Stari Loki, o kateri poroča 
dne 15. 11. Jegorovu: Sporočam Ti, da sem- izvršil s tov. Budislavom (Podobnik) 
dne 12. 11. 1943 ob pol 6 h zvečer, akcijo pri Dolencu Francu v Stari Loki. Pri 
tem sva zaplenila dva pisalna stroja znamke »Ideal«. En stroj bom poslal v te 
hniko, za enega pa prosim, če ga lahko obdržim jaz/'" Razin se je podpisal s 
polnim imenom Pavle Gosar, rajonski intendant (Razin). O tej akciji pripovedu 
je tudi Andrej Florjančič-Boris: Na akcijo smo šli s kolesi. Dolenc se je hotel 
upirati in je iskal pištolo, pa mu je Razin to preprečil. Ne vem, če me je Dolenc 
takrat spoznal. Zaradi te akcije je Dolenc nato vzel na stanovanje nekaj Nem-
185 
cev. Dobili smo dva pisalna stroja. En pisalni stroj smo odnesli h kmetu 
Lenkču, kjer smo zbirali stvari za novo tehniko.-''' 
V napore, da pridobe kjerkoli roto stroj, se je vključil tudi sam Maks 
Krmelj-Matija. Ko se je vrnil s svojega potovanja po medvoškem rajonu na 
PK, je 7. 12. sporočil Bodinu: Na Tvojo zahtevo glede rotostroja Ti odgovarjam 
danes sledeče: Vrnil sem se iz medvoškega rajona in uredil vse potrebno gle 
de stvari. Takoj v soboto 11. 12. lahko pošlješ voznika po ta stroj in ciklostil 
papir. Nahaja se blizu Medvod, 10 minut v stran v vasi Vaše. V tej vasi je 
gostilna pri glavni cesti, v kateri naj se voznik oglasi in zahteva gostilničarko. 
Ko isto najde, naj ji pove sledečo javko: Prihajam s Triglava. Ona mu bo odgo 
vorila: A tako, iz Kredarice? Tako upam, da bo vse v redu. Dalje Ti sporočam, 
da imamo v bližini Medvod na zalogi preko 200.000 pol ciklostil papirja, ki se 
polagoma že dviga in se bo odpošiljal preko stanic, ali pa se bo uskladiščil ne 
kje drugod na terenu, kjer ga boš lahko dvignil in pošiljal, kamor boš hotel. 
Prosim sporoči mi takoj, če si to pismo v redu prejel. Obenem sporoči, kako 
imaš sedaj v načrtu glede agitpropa, zakaj nista s tovarišem Milošem skupaj 
na istem mestu. Mi sedaj pošiljamo vse, kar je za razmnoževanje, na Miloša. 
da on priredi za tisk, zato se nam zdi nepraktično, da sta vsak zase. Za PK 
KPS Krmelj Maks.™ 
Žal akcija z roto strojem ni uspela. Že 11. 12. piše Evstahij (Franc Kalan) 
Bodinu: Sporočam Ti, da takoj preprečiš in sporočiš vozniku, ki bi imel iti po 
tisti roto stroj. Kopija tistega pisma, ki sem ga pisal tebi, je prišla Švabom v 
roke, zato uredi takoj, da ne bo kaj hujšega. Tja smo že sporočili, kje bi se 
dobil ta stroj. Torej uredi to takoj in naj ne hodi nihče tja doli, kjer je cela 
polomija. Kako bo dalje z omenjenim strojem, ne vem, če se kaj uredi. Ti bom 
naknadno sporočil. Zaenkrat pa ni nič, kjer so verjetno dobili vse. Stroj in pa 
pir/'3 
Ze 13. 12. piše Bodin Matiji: Evstahijevo pismo, da so dobili Nemci v roke 
javko, kjer se je nahajal roto stroj in papir, sem prejel. Sporočil sem takoj, naj 
ne pošiljajo tja nikogar. Upam, da bo še pravočasno."'4 
Bodin je očitno že angažiral Razina, da organizira prevoz, zato tudi njemu 
isti dan piše: Pravkar sem prejel pismo, da je javka, kamor bi mogel iti voznik 
po roto stroj prišla Nemcem v roke. Torej prepreči takoj, da bi odšel kakšen 
naš človek tja. Upam, da ne bo prepozno Ker je na ta način šel roto po gobe in 
Miloš še lep čas ne bo mogel pričeti s pravim delom, te prosim, da nam čim prej 
pošlješ ves papir, kar ga imaš trenutno na razpolago, ker smo v silni stiski. 
Pošlji na tehniko tudi nekaj tub. Vse skupaj pa pošlji na selško tehniko. Ka 
ko misliš radi petroleja. Mi imamo na razpolago kanto 15 litrov. Ali ga boš 
imel takoj pri roki, če nekoga pošljemo tja. Poslali bi tja Bogota iz tehnike. 
Ali bi lahko prikomandiral tudi nekaj umetnega medu? Torej ne pozabi papir, 
papir, papir. Ako bo papir legalno težko spraviti se obrni na odred, da ti da pa-
trolo 5 ali 6 ljudi, da ga bodo prenesli.5' 
Vest o tem, da je Razin zaplenil velike količine umetnega medu, se je bli 
skovito razširila na terenu. Zal je Bodin pisal Razinu prepozno, kajti zamudil 
je le par dni, Nemci so namreč v Pevnu že 10. 12. požgali kozolec s preostalim 
medom. Bilo je namreč zelo neprevidno, da je okrog 1000 kg umetnega medu 
ostalo v skladišču vse od akcije konec oktobra pa do 10. decembra. Velika ško 
da, da ga niso prenesli bolj v zaledje obeh dolin. 
186 
O akciji okrog roto stroja in papirja pripoveduje Evstahij:30 Glede papirja 
za rotostroj mi je dal Bregar Edo-Don nalogo, da ga preskrbim čimveč, ker ga 
rabi za tiskanje knjige VKP/b. Don je to zahteval od takratnega tovarnarja iz 
Medvod Miklavca. Ker tovarna ni imela tega papirja, je tovarnar poslal tov. 
Zuban Florjana v neko tovarno v Avstrijo z nalogo, da nabavi roto papir. Tako 
je čez nekaj dni res prišlo z vagonom več kot polovica rotopapirja za tovarno 
na postajo v Medvode, papir pa so nato vskladiščili v tovarni. Takoj sem spo 
ročil Donu, da naj pridejo po. željeni papir. In tako ga je imenovani sukcesivno, 
kakor so hodili po njega, izdajal. Don je tudi zahteval od Miklavca, da naj 
preskrbi roto stroj, vendar je ta izjavil, da tovarniškega ne more dati, ker bi 
ga Nemci zasledili, obljubil pa je, da ga bo preskrbel v teku dveh dni. Čez dva 
dni je Miklavc obvestil mene, ki sem vse to posredoval, da lahko dvignemo 
stroj pri Kolbu v Šentvidu nad Ljubljano. Šel sem k tovarišu Jaklič Gustelnu 
iz Medvod, kateri je imel avto. Jakliča sem počakal pri Kolbu in odpeljala sva 
stroj ter ga izročila Donu. Drug roto stroj je bil prenesen iz Landrata iz Kra 
nja. Na tem nemškem uradu je delala tov. Andromako Ivanka in z njo sva se 
dogovorila za ta stroj. (Andromako Ivanka pravi, da je bil to pisalni stroj in 
ne roto stroj — op. avtorja). Imenovana je ta stroj prinesla pod stopnice, katere 
so vodile v prvo. nadstropje, in jaz sem šel s kolesom v Kranj in se oglasil pri 
njej. Dala sva stroj v nahrbtnik, nato sem se odpeljal proti Laboram in v goz 
dičku zakamujliral stroj. Obvestil sem Dona, ki mi je dal zvečer patrolo, s ka 
tero smo stroj odnesli. 
Don pa je rabil tudi stroj, s katerim bi lahko pisal matrice za knjigo VKP/b 
(stroj z malimi črkami). Tak stroj so imeli v papirnici Goričane. V tej papirnici 
je bil naš zaupnik Fon Rebach in z njim se je Don dogovoril, da pridemo po 
stroj. Rebach je tudi postavil pogoj, da sami pridemo po stroj. Povezal sem se s 
kurirji in sredi belega dne smo odnesli stroj in ga oddali Donu. 
O roto stroju govori tudi Razin, ko piše Bodinu 18. 12.: Sporočam ti, da sem 
skomandiral Milošu iz Ljubljane drug roto stroj, katerega sem dobil v dveh 
dneh. Zaradi onega sem se že pozanimal, če se ga da še rešiti, pa še nisem dobil 
odgovora. Ta, ki sem ga dobil, je amerikanske znamke in bo kar odgovarjal, 
vsaj začasno, ker bom najbrž dobil še enega italijanskega, tudi iz Ljubljane. 
Tako ba Miloš kmalu lahko začel delati. Papir Ti bom skušal čimprej poslati, 
vsaj nekaj za prvo silo. Tudi nekaj sira in medu boste dobili ter še kaj dru 
gega. Pošlji takoj po vezi v ponedeljek po petrolej z eno ali dvema kantama, 
ker ga imam zadosti. Či boš rabil kaj baterijskih vložkov mi sporoči koliko, 
ker če bo šlo po sreči, bom dobil iz Ljubljane okrog 500 baterij. Ako rabite 
kakšno stvar, ki se tu ne dobi, imam odlično zvezo z Ljubljano, pa mi sporoči.57 
Ni znano, katero zvezo z Ljubljano je Razin uporabljal. Ko se je Razin 
vrnil s terena po nalogu brigade, je takoj pričel samostojne akcije za stroje. 
Kak dan pred 18. 12. je skupno z Jernačem Hribernikom-Tomiksom in 
kurirji iz kurirske postaje G 15 naredil akcijo pri Matulu (Martancu) v Pu-
štalu. Zaplenili so pisalni stroj Oliveti, puščico za pobiranje prispevkov in ne 
kaj denarja. Stroj je šel v Tomažev bataljon.58 
Že 20. 12. 1943 je Razin sodeloval osebno pri akciji na občinsko pisarno 
v Žabnici. Akcija je opisana v prejšnjem poglavju. 
Dne 22. 12. sta Razin in Tomiks zopet napravila akcijo v Puštalu, in 
sicer pri znanem nemčurju financarju Belicharju, kjer je bila tudi pisarna 
NSDAP. Njegova žena Marija Belichar je bila tudi zagrizena nemčurka in že 
187 
avgusta 1942 likvidirana. Nemci so jo pokopali z vsemi častmi.58a Zaplenila 
sta radio aparat ter pisalni stroj z dolgim valjem. Oboje je šlo k Milošu in o 
tem piše Bodinu dne 22. 12., torej še isti dan, ko je bila izvršena akcija.5" 
Ker Razin verjetno ni dobil obljubljeni roto stroj italijanske znamke. 3e je 
odločil za novo predrzno akcijo na občinsko pisarno v Škofji Loki. Akcijo so 
izvedli nekako od 26. do 29. 12., torej tik pred novim letom. Žal ni ohranjen 
noben originalni dokument o akciji. 
Občinske pisarne so bile v dveh stavbah. Pisarne, v katerih je bil župan, 
so bile v Jamarjevi hiši na starem glavarstvu (danes Mestni trg 5). ostale 
službe, zlasti gospodarski sektor in službe racionalizirane preskrbe, pa v ro-
tovžu (danes Mestni trg 35). Mestni župan je bil Kolar, tajnik pa Rihard 
Sliwka, ki je znal slovensko. Oba sta bila v Loki do konca vojne. Decembra 
1943 so bili zaposleni v glavni pisarni še Jože Hafner, Viktor Bizjak iz Kra 
nja, policaj Žnidaršič (še od stare Jugoslavije), žena loškega bobnarja Janeza 
Gabra, Cirila Jamnik-Saša ter Slavica Voržnerc-Stefka. 
O akciji pripoveduje Saša: Proti koncu decembra 1943 sem dobila poziv, 
naj se zglasim na Primoževi žagi. Tam me je čakal Pavle Gosar-Razin. Povedal 
mi je, da je najina naloga, da iz nemške občinske pisarne odneseva razmnože 
valni stroj. Čeprav je bila naloga nevarna in bi lahko imela zame teške posle 
dice, sem- se zanjo takoj navdušila. Najprej je bilo potrebno za Razina preskr 
beti obleko. Klobuk je dal moj oče Pavle, trenčkat plašč pa Karel Šinkovec. 
Ko se je zmračilo, sem Razinu nesla obleko in mu točno opisala vse prostore 
na občini. Skovala sva točen načrt, kako se bova naloge lotila in kaj bova 
storila, če naju zalotijo Nemci. Najbolj naju je skrbelo, da naju ne bi opazili 
gestapovci, ki so imeli sedež prav nasproti tedanje občinske stavbe. Počakala 
sva, da se je stemnilo, nato pa sva se prijela pod roko in kot zaljubljen par 
počasi odkorakala iz Primoževe žage, mimo Šeširja in po klancu navzgor na 
Mestni trg. Ko sva prišla do stavbe, sva brez obotavljanja zavila v vežo. 
Razin je šel sam naprej, jaz pa sem pazila v veži in bi v slučaju nevarnosti 
dala Razinu dogovorjeni signal. Ves čas mi je oko uhajalo na mračno poslopje 
gestapa. Minute čakanja so se mi zdele dolge kot večnost. Končno je vendarle 
prisopihal po stopnicah s težkim električnim, razmnoževalnim strojem v rokah. 
Oba sva poprijela, in kolikor so nama dale moči in nesle noge, sva hitela proti 
žagi. K sreči naju v varstvu noči ni nihče opazil. Oddahnila sva se šele v 
bunkerju na žagi. Tam mi je Razin šele utegnil povedati, da je na občini 
naletel na snažilko, ki se ga je silno prestrašila, čeprav ga je prepoznala. 
Mimogrede je iz županove mize vzel še pištolo in pretrgal telefonsko žico. 
Snažilki, ženi bobnarja Janeza, je ostro zabičal, da zadevo sicer lahko prijavi 
nemškim oblastem, vendar šele čez pol ure. Razin je prenočil na žagi, naslednji 
dan pa so ga v gnojnem košu odpeljali iz Loke. Primož mi je kasneje rekel, 
da so tudi roto odpeljali v gnojnem košu.60 
Roto stroj so odpeljali v glavno skladišče v Virlogu h kmetu Lenkču. 
kjer so zbirali material za tehniko v Veštrskem mlinu. 
Razinovo akcijo so na Spodnjem trgu spremljale tudi članice SPŽZ Ana 
Šinkovec in Minka Kalan.01 
O akciji pripoveduje Slavica Voržnerc: Žena Janeza Gabra je res javila 
Nemcem o akciji, njo so takoj zaprli in osumili, da je bila povezana z akcijo. 
Drugi dan, ko smo prišli zjutraj v službo, je bil Janez zelo potrt. Kinalu so 
pridrveli gestapovci Pfeifer, Kinkelin in še drugi in nas vse postrojili ter se 
188 
drli na nas, da vemo, kdo je to organiziral, in nam grozili, da nas bodo vse 
postrelili. Mi pa smo vse zanikali, ker tudi res nismo vedeli, kdo je to izvedel. 
Janezovo ženo so kmalu izpustili in tudi drugih sankcij ni bilo.61 
Ne vemo, ali so Nemci vedeli; da je akcijo izvedel Razin. ki so ga sicer 
po drugih akcijah dobro poznali, niso pa tudi nikoli izvedeli, da je bila poleg 
Saša. Vendar so le nekaj sumili okrog Saše, kajti junija 1944 jo je poklical 
župan Kolar in ji očital, da se ne udejstvuje dovolj in ne pozdravlja s Heil 
Hitler, zato da jo bodo dali na Arbeitsamt in v Kranj v tovarno LFGW. To 
se je kmalu tudi zgodilo.83 
Najboj pa so Razinovo akcijo privoščili loškim gestapovcem žandarji iz 
Zabnice, ki so jim hitro vrnili očitke zaradi akcije na pisarno v Zabnici. Govo 
rili so, kaj jih bodo gestapovci zmerjali, tudi slavnim loškim gestapovcem so 
odnesli stroj in pištolo sredi mesta in pred nosom. Bilo je pravo slavje.04 
Vzporedno s pripravami za gradnjo tehnike je Miloš dokončal 11. številko 
Mladine in Pionirja in koncepte odposlal v Davčo. V tehniki Selški so 11. šte 
vilko Mladine razmnožili 25. 12. in jo drugi dan odposlali na teren. Tako čita-
mo v Rajkovem pismu Bodinu dne 26. 12.:65 »Mladina« je danes odposlana, 
delali smo torej do jutra, ker ni bilo Bogota domov. Ako ne bi bilo tovarišice 
Daije, bi bilo skoraj nemogoče zgotoviti »Mladine*'. 
Čeprav je bila Darja že pri Bodinu, je včasih zelo rada priskočila na pomoč 
tehniki, s katero je bila toliko časa povezana. 
Mladina številka 11 je bila izdelana v tehniki Selški v 720 izvodih, v teh 
niki OK. KVI. Komenda pa v 700 izvodih na 6 straneh.fiB 
Vsebina je sledeča: 
Mi vstajamo, a vas je strah — Vinko Hafner; 
Turki — Tugo; 
Tako se proti fašistom bori slovenska mladina; 
Hej brigade, hitite — pesem — Matej Bor; 
Gor čez izaro — Cvetana; 
Kaj delamo v Ljubljani? — Viktor; 
Mladina piše: Iz zadnje ofenzive — Malči; 
Pozno spoznanje. 
Dne 29. 12. so v tehniki Selški razmnožili Slovenskega poročevalca, ki ga 
je prinesla od Miloša Darja, s katerim se je srečala v Martinj Vrhu. Izdelali so 
840 izvodov na 6 straneh. Od Miloša je Darja prejela tudi osnutek za »Sloven 
skega pionirja«, ki so ga izdelali na 12 polstraneh. 
Dne 26. 12. je Gorenjski odred priredil v šoli v Martinj Vrhu in pri Po-
sečniku proslavo ob Novem letu. Mitinga in veselja sta se udeležila tudi Darja 
in Janez-Svoboda Jan, ki sta prišla iz Davče. O tem piše Darja Bodinu 28. 12. 
med drugim:67 Na odredu je bilo kar prijetno. Zvečer je iznenada prišel Miloš. 
Seveda je igral tudi na mitingu. Govorila sva precej. Pravi, da dobimo še en 
ciklastil. Roto, ki je pri vama, pa bo prosil on, ker oni sploh ne odgovarja. 
Pravi, da bo po novem letu tam gotovo. Prosi, da se odločiš in urediš z osob-
jem za doli. Bodin, da povem po pravici, jaz bi šla zelo rada tja! Kaj misliš ti? 
Sicer je pa to tvoja stvar. Kamor me odrediš, tam pač bom. Samo željo lahko 
izrazim. 
Milošu se je zopet izpolnila želja, da je igral na harmoniko, čeprav to ni 
bilo nikakor koristno za njegovo zdravje. Za odhod iz Veštrskega mlina na 
odred se je odločil zadnji trenutek, saj je tako hrepenel po tem, da bi se zopet 
189 
srečal s svojimi starimi znanci. Roto stroj Roneo torej ni bil za rabo. Ali je to 
povzročilo, da je Razin tik za tem izvedel opisano akcijo na občino? 
Iz zgoraj navedenega pisma tudi vidimo, da je Darja odšla kasneje v 
Veštrski mlin na svojo lastno željo. 
O mitingu na odredu pripoveduje Marjan Masterl: Z Milošem sva se 
srečala v Martinj Vrhu v šoli, kjer je bila prireditev ob Novem letu. Miloš je 
igral na harmoniko, jaz pa sem pel. Požela sva velik uspeh in morala nekaj 
krat ponavljati, ker je bil tak aplavzi 
Marjan Masterl-Brenko je bil takrat v tehniki Gorenjskega odreda, ki 
je imela svoj bunker pod šolo v Martinj Vrhu, ki pa se je šele pripravljala in 
gradila. 
O mitingu pravi tudi Milan Dermota: Miloša sem poznal že iz Ljubljane 
preko brata Brankota, ki je bil znan športnik. Srečal sem ga na mitingu v 
Martinj Vrhu za novo leto 1944.69 
Tudi, kako je tehnika Selška pomagala odrediti tehniki, vidimo iz pisma, 
ko pravi Darja: Prilagam pismo za Janoša, ki so ga prinesli z odredne tehnike. 
Istočasno je hotel (kurir, op. av.) odnesti matrice, papir, lak, ciklostil, sploh vse, 
kar se rabi. Ker sedaj nimamo zaloge, nisem dala nič, pač pa sem rekla, da 
pride Janoš in prinese vse s seboj. Torej je bil prvotno predviden Janoš, da gre 
v odredno tehniko in jih uvede v delo, vendar je to storila v januarju nato 
Darja. Pismo pa zaključuje: Miloš vaju lepo pozdravlja, danes je odšel nazaj. 
Prehlajen pa je obupno. 
Gestapo je moral že nekaj časa sumiti, da Veštrski mlin uporabljajo za 
potrebe OF. Ze za Božič 1943 so belogardisti po Stari Loki govorili, da bodo 
požgali mlin, kar so povedali belogardisti tudi gospodinji v mlinu Mariji Miha-
lič.70 Govorilo se je tudi, da bi Nemci že decembra morali mlin požgati, pa so to 
odložili.71 Vse te vesti in pa tudi dejstvo, da je bila Vidičeva v Begunjah, pa 
niso vplivale na nadaljnji potek priprav za zgraditev bunkerja za tehniko. 
Po Stari Loki in okolici se je vrtel tudi Viljem Benedičič in njegova 
žena Alojzija, ki sta stanovala v Binklju pri Bimšarju. Ni bil stalno zaposlen, 
priložnostno pa delal v bazi na Trati ali pa vozil z osličkom za Franca Dolenca 
iz Stare Loke.72 Benedičič je bil doma nekje na Štajerskem, majhne postave, 
v glavnem pa se je potikal po terenu s harmoniko in vohljal za Nemce in be 
logardiste. Zaradi njegove privrženosti Nemcem so mu ljudje pravili kar 
»Cvajte Hitler« ali pa Hajl Hitler«. 
V tem času je Miloš prejel od Bodina osnutek letaka avstrijskim vojakom, 
ki ga je dodelal in poslal Betki Pokorn-Anjuški, ki je bila zaposlena na občini, 
da ga je prevedla v nemščino, ki jo je dobro obvladala. Letak je Miloš nato 
poslal raznim tehnikam v razmnoževanje. Tehnika Selška ga je razmnožila dne 
9. 1. 1944 v 1000 izvodih na eni strani. 
Prav takrat je prišlo tudi do sprememb v pokrajinskem vodstvu tehnik, 
28. 12. je namreč PK sklenil, da Edo Bregar-Don pride na center in prevzame 
dolžnost pokrajinskega tehnika. Postal je tudi član agit-prop komisije. O tem 
piše Bodin Donu 28. 12. 1943:73 Danes sem bil na PK in je bilo sklenjeno, da 
prideš semkaj, da boš prevzel mojo funkcijo, to se pravi organizacijo tehnik. 
Obenem si član agitprop komisije pri PK KPS, kjer odgovarjaš za tehnike. 
Jaz namreč dosedaj razen tehničnih zadev zaradi pomanjkanja časa nisem 
mogel prav nič izvrševati poslov, ki bi jih moral kot član agitprop komisije. 
Tretji član je Miloš (to se pravi sami stari tehniki), tov. Jakob pa je načelnik. 
190 
Toda, ker je on skoraj vedno odsoten (vodi kurze), bo glavno breme na nas. 
Tudi Ti boš imel precej dela. Računaj, da sem poleg posamezne literature, ki 
so jo izdelale tehnike, dobil tudi 120 dopisov in to v manj kot enem mesecu. 
V svoji tehniki pa predaj posle najbolj zanesljivemu (Matija je mnenja, da je 
to Cika.) (Božo Fegec, op. av.) 
Posle pokrajinskega tehnika za Gorenjsko je tov. Don prevzel formalno 
17. 1. 1944. Ker pa se je Don v glavnem začel baviti s postavitvijo tiskarne, 
je vse organizacijske posle prepustil namestniku tov. Janošu.74 
Iz mitinga v Martinj Vrhu pa se Miloš ni vrnil direktno v Veštrski mlin, 
temveč se je usttavil pri Dolinskem na okrožju. Tam je bila namreč od 28. do 30. 
12. konferenca rajonskih sekretarjev KP okrožja Škofja Loka, katerega naj 
bi se udeležil tudi Miloš. 
Od Dolinskega Miloš zopet piše Bodinu pomembno pismo:75 Roto bom 
poslal če le mogoče že po tej zvezi, ciklostil pa tudi, čim pride sem 
(očitno gre za roto Roneo, ki ga Miloš ni več rabil, saj je dobil moderen stroj 
iz občinske pisarne v Loki). Prav sedajle je odšel Razin tja, kjer bo prostor, in 
te dni bomo spravili tja material in bom napeljal elektriko. Upam, da bo pro 
stor popolnoma odgovarjal. Seveda bomo morali biti strogo konspirativni, kar 
je edina slaba stran. Pač pa bo dovolj toplote in razsvetljava bo kakor v 
slavnostni dvorani. Rabili bi stenografko, toda jaz ne poznam- nobene, ki bi 
odgovarjala. Pač pa je v kamniški tehniki neka Katja, sestra Tanje (legalke), 
ki zna stenografirati (gre za Alenko-Katjo Luskovec, poročeno Kolemiševski, 
sestro Nežke Kersnik-Tanje, op. av.). Mogoče bi to pritegnili. Tudi Sava, ki 
je na odredu zna. Mislim, da bodo pri nas najvažnejša poročila in najino delo 
in da bomo še naprej pošiljali koncepte za »Mladino« i. t. d. tehnikam. Računal 
sem, koliko bi porabili papirja, če bi poleg tako obširnih poročil še tiskali te 
liste in bo skoro nemogoče. Saj tako tudi ne bo manjkalo dela. Ali se Ti zdi, 
da bo dovolj? V tem slučaju tudi ne bi rabili posebnega tehnika, nego samo 
stenografko, ki bi tudi tipkala. Tiskanje listov bi lahko malo razdelili med 
selško in poljansko tehniko, n. pr. »Mladino« in »Našo ženo« bi delali v selški, 
»Poročevalca« in ostalo- pa v poljanski. Razne brošure bi pa tudi delili. Saj bi 
bila selška tehnika zelo razbremenjena, če bomo pri nas izdelovali poročila za 
celo okrožje. Sicer boš pa prišel itak doli, ko bo gotovo, in boš sam videl. 
Don mi je včeraj poslal brošuro »Položaj žene v Sovjetski Rusiji«. Stvar 
je zelo dobra in bi bilo potrebno, da jo vsi ljudje čitajo. Piši Ti Donu, naj jo 
razmnožijo, saj menda še nisi odložil funkcije pokrajinskega tehnika. Kakor 
sodim po ključu za tekste, ki si mi ga poslal, je poljanska tehnika že postala 
rajonska, kar je tudi prav, ker bomo mnogo lažje razdeljevali tekste. Za Tvoje 
in Janoševe čestitke se zahvaljujem in tudi vama voščim srečno novo leto. Ker 
pa nisem kadilec, bi mi mnogo bolj ustregla recimo s klobaso kot s cigareto. 
No, pa drugič. Radio poročila mi pošilja redno le kamniška tehnika in sedaj 
Donova. Od ostalih nisem prejel še ničesar — Miloš. 
Miloš se je na vse strani trudil, da bi dobil kadre, tudi Bodin bi moral 
priti v Veštrski mlin. Vidimo tudi, kako si je Miloš zamišljal delo nove tehnike. 
Dne 29. 12. Miloš zopet izkoristi novo zvezo z Ljubljano in piše svojim 
domačim, materi in sestri: Slučajno se nahajam zopet blizu našega kraja ... 
v katerem se bom za dalj časa ustavil tu in upam, da bomo stalno v stiku. V 
kratkem bo postavljen prostor, kjer bomo stalno .. . Pošiljam vam nekaj li 
terature in zadnja poročila, ki sem jih včeraj prejel. Vmes je nekaj mojih 
191 
člankov. S polnim imenom se moram sedaj podpisovali, taka je sedaj direktiva. 
Mislim pa, da ta ne bo nikomur škodilo, saj Nemci itak dobro vedo vse. 
Članek »Slovenska mladina si je že izbrala svojo pot« je tudi moj in je izšel 
tudi v »Mladini«, ki jo tiskajo na oni strani... (misli na Dolenjsko, op. av.). 
Prilagam tudi rnladinsko brošurico, ki sem jo sam napisal in ilustriral. Prosim 
pa, da te liste dobro spravite, ker nimam več izvodov (to je tudi edini ohranjen 
izvod v IZDG, op. av.) V zadnjem času pridem včasih tudi do harmonike, kar 
je poseben praznik zame. Kaj pa je z mojimi instrumenti? Ali jih bom še kdaj 
videl? Obema želim srečno novo leto in upam, da se bomo v tem letu sešli. 
Vajin Mišo.~6 
Ko se je Miloš vrnil v Veštrski mlin, je sestavil 12. številko Mladine 
oziroma 1. številko II. letnika. Ta številka nosi datum 8. 1. 1944 ter ima slede 
če članke: 
Stopamo v leto 1944 — Radovan; 
Odigrali so — Miloš Ziherl; 
... in sedaj sem partizan — Borut; 
Ni zaman (pesem) — Živa; 
Razgovor s slovensko materjo — Branko; 
Mladina piše: 
Desetina borcev I. bat. brigade »Janka Prcmrla-Vojka« v zasedi — 
Mile. sekretar brigadnega biroja SKOJ; 
Odpadnik — Magda; 
Na poti k bolnemu partizanu — Stanka; 
Mladina v borbi. 
12. številka je obsegala 6 strani. Ohranjeni so izvodi izdelka tehnike Sel 
ške, tehnike RK V. Kamnik, tehnike RK 2 Jelovške in okrožne tehnike Jese 
nice. Vsi izvodi so že bolj »luksuzno« opremljeni z glavami v dveh barvah. 
Dne 31. 12. 1943 je bilo na PK silvestrovanje s programom in zabavo, in 
sicer pri Adelini.77 Prireditve so se udeležili tudi Darja, Bodin in Gorazd. 
Naslednji dan pa so proslavo priredili tudi na sedežu PK VOS, kar vidimo 
iz Gorazdovega pisma Bodinu dne 31. 12.:78 Na žalost z našo današnjo domeno 
ne bo nič, ker sem med tem dobil vabilo od PK-ja, da pripeljem svoje osebje 
na njihovo veselico. V ta namen Ti predlagam, da naš Novoletni tovariški 
sestanek preložimo na jutri zvečer, t. j. soboto ob istem času in na istem 
mestu. Obvesti o tem i>se Tvoje tovariše in tovarišice. Saj brez kitare in 
izvrstne pevke, ki je pri meni, ne boste dosegli umetniške višine, zato ste na 
vezani na nas. 
Blago za hlače, ki ga je poslala Boža, je Darja prejela v Davčo preko 
Dolinskega in 31. 12. se mu zahvaljuje: Najlepša hvala za blago. Poiskati 
moram še krojača. Lepo je, da držiš dano besedo."9 
Ker Darja v Davči ni takoj našla krojača, nato pa je morala odpotovati 
proti Loki, je blago prinesla s seboj v Veštrski mlin in krojač Rafael Berčič, 
p. d. Rafče, ji je naredil hlače. Zal jih ni nosila, ker so že naslednji dan z njo 
skupaj zgorele. 
Ze jeseni 1943 je Razin pritegnil k delu na intendantskih poslih Andreja 
Florjančiča-Borisa, ki je jeseni odšel v ilegalo. 
Andrej Florjančič je bil rojen 2. 12. 1912, v Škofji Loki, danes stanuje 
Cesta talcev 24 in je edina še živa priča dogodkov v tehniki v Veštrskem mli-
192 
Andrej Florjančič-Boris 
nu. Ko je Andrej odšel v ilegalo, se je gibal na terenu Stare Loke ter sosednjih 
vasi, dalje med Loko in Žabnico ter okrog Križne gore. Bil je nekakšen Razi-
nov pomočnik na tem sektorju. Ko se je pripravljala gradnja tehnike v mlinu, 
je Razin pritegnil k tej nalogi tudi Florjančiča, ko pa je bila tehnika zgrajena, 
pa je prevzel posle intendanta tehnike in istočasno opravljal tudi kurirske po 
sle, ki so se nanašali na delo tehnike in njene zveze s terenom. Prinašal je 
tehnični material, papir in drugo iz zbirnih centrov ter raznašal izdelke teh 
nike. V seznamu prostovoljcev in mobilizirancev Gorenjskega odreda80 od 
24. 10. 1943 do 24. 5. 1944 pa je Florjančič zabeležen pod tekočo številko 44, 
da je prišel kot prostovoljec v partizane 28. 1. 1944. Ni jasno, zakaj je bil 
Andrej registriran šele tako pozno, verjetno pa so šele takrat poročali naprej 
o njegovem odhodu v ilegalo. 
Po novem letu se je Miloš lotil pisanja koncepta za 5. številko Naše žene 
in ga 6. 1. končal ter odposlal Darji v Davčo. Vzporedno pa je sestavljal tudi 
naslednjo številko Mladine, to je 2. številko II. letnika. Kako je to potekalo 
in kako natančen je bil Miloš kot urednik navedenih listov, vidimo iz pisma 
Darji 7. 1. 1944, ki ga v celoti citiram:81 Pošiljam ti koncept za Našo ženo. Čim 
ga prejmeš, obvesti o tem Angelco, če ima mogoče kaj dodati ali kaj drugega. 
Sedaj pa nekaj glede oblike lista: Pri prvem članku naj bodo črke naslova 
bolj velike in tiskane, toda ne pretrde. Pri drugem članku, ki je pravzaprav 
nadaljevanje prvega, naj€bo naslov risan z enakimi črkami kot pri prvem, le 
nekoliko manjšimi. Na koncu članka sem pozabil napisati zadnji stavek. Pa naj 
bo tiskan z razprtimi črkami kot poseben odstavek. Pri naslovu članka »Žena 
doma« naj črke ne bodo preveč vsiljive. Sploh pazi, da bo vsak članek imel 
naslov, primeren važnosti članka in vsebini. Pri vseh člankih, ki jih pišejo 
žene, naj bodo članki približno enako vidni (seveda so lahko črke različne), 
toda ne preveč vsiljive. Pri »Uspavanki« naj bo naslov s pisanimi črkami, 
mehak. Naslov za »Vprašaj se« naj ne bo prevelik, toda tak, da bo stopil v 
ospredje (morda polne pisane črke). Rob naj bo na obeh straneh precej širši, 
da se članek razlikuje od ostalih. Tudi pri članku o sovjetski ženi naj bo napis 
viden, a ne prevelik. Napis »Vsi v partizane« je lahko večji in precej trd, eno 
staven. Oba podnaslova naj bosta pisana s strojem. Pri političnem pregledu ne 
sme naslov preveč stopiti v ospredje, pravtako pri rubriki »Uredn. odg.«. 
Stvar s prostorom se vleče, ker je Razin, ki vse to pripravlja, že ves teden 
na terenu. Sicer pa je gotovo pripravil vse drugo, da bo treba prostor le posta 
ti Loški razgledi 193 
uiti in se bom lahko prihodnji teden selil. Bodinu bom poslal z naslednjo zvezo 
slušalke in zvočnik. Tebi pa »Mladino«. Bodinu sedajle ne utegnem več pisati, 
pozdravi ga Ti! 
Miloš je izpričal neverjetno natančnost in smisel za vsebinske poudarke. 
Prav pri svojem prispevku »Politični pregled« pa je ostal tudi tokrat v svojih 
direktivah skromen, vso pozornost pa posvetil člankom naših žena. 
Svojo obljubo Darji, da bo kmalu poslal koncept za novo številko Mladi 
ne, je Miloš kmalu izpolnil. Kmalu po 15. 1. so v tehniki Selški prejeli obljub 
ljeni koncept in tako 18. 1. končali s pretipkavanjem in razmnoževanjem 
Mladine številka 2, letnik II.82 Ta številka obsega 6 strani, izdelale pa so jo 
razne tehnike. Ohranjeni so izvodi tehnike Selške, ki jo je izdelala v 730 izvo 
dih, in okrožne tehnike Jesenice, ki jo je izdelala v 632 izvodih v dvobarvnem 
tisku. Navedena številka nosi datum izida 26. 1. 1944, kar je več kot teden dni 
potem, ko je bila že izdelana. 
Njena vsebina je sledeča: 
Iz stare v novo Jugoslavijo — Angela; 
Slovenski mladini — Radovan; 
Ponesrečeni načrt — Savo; 
Iz dima vstaje (pesem) — Sergej, štajerski partizan; 
194 
Pismo Miloša Ziherla Darji 
7. januarja 1944 
Onstran Karavank — kako sem potovala po Koroški — Marta; 
Mladina piše: 
Bratec gre v partizane — Zora; 
Moje srečanje — Slavka; 
Mladina v borbi — Miša; 
Pionirska grupa tov. Dečkota na delu. 
5. številka Naše žene (enaka glava pot pri številki 3 in 4) ima datum 
6. 1. 1944 in je izdelana na 8 straneh. Tehnika Selška je to številko izdelala 
14. 1. 1944 v 600 izvodih, tehnika OK Kamnik v 500 izvodih in tehnika RT VII. 
Kranj dne 28. 1. v 310 izvodih. Originali so v arhivu IZDG in v arhivu v 
Škofji Loki. 
Ta številka ima sledečo vsebino: 
Zdaj bodočnost si gradimo; 
A roka pravice že dviga se nanj in piše na steno mu kazen — Angela; 
Ob obletnici Leninove smrti; 
Žena doma — Darja (članek opremljen z risbami treh žena); 
Delavka in fašizem — Dalila; 
Uspavanka (pesem) — Gorenjka; 
Iz nemške vojske v partizane — Marjanca; 
Vprašaj se!; 
Sovjetska žena v boju proti fašizmu; 
Dobro mu je odgovorila (iz hrvatskega lista Riječ žene); 
Politični pregled — Miloš Ziherl; 
Uredništvo odgovarja — Nadji, Urški, Barbki. 
Razinova odgovorna naloga rajonskega intendanta za rajon, ki je bil po 
membno preskrbovalno področje za partizanske enote, ga je tako zaposlila, 
da je moral izgradnjo tehnike odlagati. Vidimo, da je niti izgradnje vendarle 
držal v rokah Razin. 
12. 1. 1944 piše Miloš Rajku:S3 Tvoje pismo sem prejel. Mrežico Ti poši 
ljam. Glede konceptov pa bo tudi urejeno, saj bom v kratkem prišel za stalno 
v vaš konec, ker je to nujno potrebno. Potem- Ti bom pošiljal vse direktno. 
Sicer bo pa »Mladino« in »Našo ženo« ter radio poročila izdelovala nova tehni 
ka, ki jo pripravljamo in v katero pride menda tudi Bogo. Potem boš Ti silno 
razbremenjen. Sporoči,,.če si prejel 24 tub barve, ki jo je pred kratkim poslal 
Razin. 
Čeprav je Miloš prvotno nameraval ostati v Veštrskem mlinu, pa so te 
žave pri urejanju listov in obsežne naloge v agit-prop komisiji očitno prevaga-
le, da je moral menjati svojo namero in iz pisma že vidimo, da je bila sprejeta 
odločitev, da se za stalno vrne v Davčo. 
Že v prvi polovici januarja so domačini v mlinu in okolici opazili, da se 
tam okrog sukajo neznani ljudje. Nekdo je tudi z daljnogledom opazoval oko 
lico in pobočje Lubnika.84 
Po 12. 1. 1944 so začeli z graditvijo prostora za tehniko. V tem času se je 
vrnil Razin, sodelovala pa sta tudi Florjančič in Miloš, ki je vodil delo. O grad 
nji pripoveduje Florjančič:85 Lokacijo za tehniko je dobil Razin. Deske za 
gradnjo tehnike smo dobili iz Primoževe žage, od koder jih je mali poni, ki so 
ga imeli v mlinu, pripeljal do elektrarne. Deske smo nato znosili od centrale 
na zgornjo teraso in od tam zopet peljali do mlina. Žaganje za toplotno in 
13« 195 
zvočno izolacijo smo dobili pri Dolencu na Trati, z izgovorom, da ga rabimo 
za steljo. Bunker smo gradili nad stalo v 1. nadstropju. Stene bunkerja so bile 
dvojne iz desk, zgrajene v razdalji 20 cm, vmes pa smo natlačili žaganje. Ves 
bunker smo zadelali s steljo, ki jo je bilo polno nadstropje. Vhod v bunker je 
bil spodaj in izdelan tako, da smo se morali v bunker splaziti, zapiral pa se je 
od znotraj, tako da je od zunaj izgledalo kot čvrsta stena. Izgledalo je vse, kot 
da je že zelo staro. Pred vhod smo nasuli pleve in preko njih hodili t' bunker 
tako, da ni bilo nobenih sledov. Bunker je bilo skoro nemogoče odkriti brez 
izdajstva. Miloš je napeljal elektriko in to tako, da jo je odvzel iz sredine zidu 
pred števcem, da večja poraba toka ne bi izdala novega porabnika, pa tudi 
zastonj je bil tok (no, tako so torej tudi lastniki elektro podjetja nekaj pri 
spevali v NOB — op. av.) 
Okrog 20. 1. 1944 je bil bunker gotov. Nato smo v bunker pripeljali stroje, 
ki so se zbirali pri kmetu Logondru Francu, p. d. pri Lenkču, Virlog 9.ss 
Tehnika je razpolagala z dvema pisalnima strojema, roto strojem in dvema ra-
dioaparatoma. En pisalni stroj je bil od Dolenca, roto stroj iz občinske pisarne v 
Loki, radioaparat pa je poslal Metod iz Zabnice. (pisalni stroj z dolgim valjem in 
radioaparat pa je poslal Metod iz Zabnice. (Pisalni stroj z dolgim valjem in 
radioaparat sta bila od akcije Razina pri Belicherju v Puštalu, op. av.). Bunker 
je bil velikosti 4 X 2.5 m in visok 2.2 m in dovolj velik za delo in prebivanje. 
Zveza tehnike z rajonom in drugimi je bila pod Lubnikom, kjer se je pošta 
zaradi konspiracije predajala brez človeka. V zemljo je bila zakopana kovinska 
škatla z lesenim pokrovom, na katerem je bila vsajena mala smrekica. S 
smrekico se je dvignil pokrov in tako nihče drug ni mogel vedeti za tako skri 
vališče. Vsak dan zjutraj je gospodinja Mihalič Marija nosila pošto in del iz 
delkov tehnike v to skrivališče, tam pa so to kasneje dvignili kurirji iz karavle 
pod cerkvijo pri Sv. Tomažu, na pobočju nad vodovodnim rezeruarjem. Kurir 
ske zveze s to točko so držali Kalanov iz Breznice, Kržišnik Tone iz Zminca, oba 
kasneje pri beli gardi, ter Rantov, p. d. iz Crngroba. Ko smo tehniko gradili, 
smo morali večkrat prekiniti delo, ker so Nemci držali v bližini zasede ali pa 
patrolirali okrog po terenu. Miloš je bil med gradnjo zelo slab, bil je bled 
in stalno je kašljal. 
Ivan Jugovic-Matjaž, p. d. Mihovčk, v svoji pismeni izjavi z dne 15. 7. 
1955 dodaja:87 Nekaj lesa, ki ga je rabila tehnika, ter žeblje in drugo sem 
pripeljal jaz. Tedaj sem odgovarjal za intendanco na terenu. 
Med gradnjo tehnike pa je prišlo v Loki do prve gestapovske akcije, ki 
je bila očitno posledica izdaje. Dne 16. 1. 1944 bi namreč moral biti sestanek 
odbora OF v Puštalu pri Francu Tušarju, p. d. pri Ceglarju, med vojno Puštal 
1, sedaj 68. Sestanka bi se morali udeležiti prvoborec Justin-Adam Dolinar, 
sekretar KP občine II., Anton Šubic, zidar, Tončka in Janko Oblak, p. d. Mar-
jančenkova, Matevž Martelak ter Franc Vodnik-Zivko, p. d. Savcev iz Puštala. 
Ko je bila večina vabljenih že v hiši, so nekako ob 13. uri pridrli s pobočja 
nad hišo gestapovci v strelcih in začeli streljati. Vsi so se srečno umaknili po 
globeli pod hišo ob Sori, le Zivko je ubral napačno smer in tam padel pod 
streli gestapovcev. 
Franc Vodnik-Zivko je bil rojen 19. 7. 1918 v Puštalu, v partizane je vsto 
pil 3. 3. 1943, in sicer v Loško četo, kasneje pa se je pridružil Adamu pri delu 
na terenu v občini II. Loškega rajona, kjer je opravljal delo organizacijskega 
sekretarja KP. Anton Šubic in Matevž Martelak sta umrla pred kratkim.88 
196 
Franc Vodnik-Zivko 
Franc Tušar, sin Florjana, rojen 25. 11. 1899 v Novakih nad Cerknom, je 
bil 9. 2. 1944 ustreljen kot talec v Škofji Loki, družino pa so izselili. Doma je 
ostala le Micka iz Ceglarjeve bajte. 
O tem dogodku pripovedujeta Janko in Tončka Oblak:89 Sestanek je 
sklical Adam. Na sestanek sva šla z Matevžem Martelakom ob vodi, bilo je 
malo snega, sijalo je sonce. Ko sva bila pri Dobravi proti Deteli sva videla 
nemško patruljo, med njimi je bil tudi gestapovec Maks Kopač iz Žirov, ki je 
šla proti Zovščam. Ko sva prišla do hiše, je bil tam že Zivko, ni pa bilo več 
Toneta Šubica, ker je malo prej odšel. Zivko nama je pripovedoval, kako je 
bilo na tečaju v Cerknem, s katerega se je ravnokar vrnil. Stali smo v veži, 
ki je obrnjena proti Burjevcu in Zivko naenkrat zavpije: Bežimo, gestapovci! 
Vpili so »Stoj!«. Zivko je rinil na zadnja vrata, midva pa sva najprej mislila 
ostati v hiši in se izgovarjati, da sva prišla po šnops, vendar sva se premislila in 
odšla iz hiše ter se po grebenu srečno izmotala. Videla sva gestapovce in raz-
trgance, ki so bili v belih haljah. Zivko je padel nekako 50 metrov od hiše. 
Cez par dni sem se zopet srečal z Adamom in on mi je pripovedoval, da je vse 
to gledal s hriba nad Burjevcem, od koder je mislil iti na sestanek. Tončka pa 
dodaja: Tudi jaz sem šla 'na sestanek, vendar ko je začelo pokati, sem bežala 
nazaj. Pri nas doma je bila tudi Vidičeva, kateri sem še dala spodnje perilo, 
ker je bila slabo oblečena. 
Gestapo in bela garda so Ceglarjevo hišo verjetno že nekaj časa opazovali, 
lahko pa je bilo izdano, da bo v hiši sestanek. Pri Ceglarju je imela Vidičeva 
5. 12. 1943 že opisani sestanek z odborom SPŽZ iz Škofje Loke. Zakaj ta akcija 
gestapovcev ni bila opozorilo, da je možno, da se v Begunjah vendarle nekaj 
dogaja, kar bi zahtevalo ukrepe preventivnega značaja? Ne oziraje se na to, pa 
se je graditev tehnike v Veštrskem mlinu nadaljevala, torej v hiši, kjer je 
Vidičeva imela prav tako sestanke z aktivistkami SPŽZ. Vsa opozorila pa so 
naletela na gluha ušesa ali celo na kritiko. 
Med gradnjo tehnike v Veštrskem mlinu pa se je rojevala v Loškem 
pogorju še ena nova tehnika. To je tehnika Gorenjskega odreda, ki je imela 
svoje prostore pod šolo v Martinj Vrhu. 2e nekaj časa je ta ideja visela v zraku. 
Štab Gorenjskega odreda je večkrat prosil Bodina in osebje tehnike Selške za 
197 
pomoč, tako pri organiziranju kot za material. Tudi Miloš se je ob svojih obi 
skih v odredu pogosto razgovarjal o tej nalogi. Tehnika naj bi služila predvsem 
enotam odreda, pa tudi drugim enotam in tudi terenu. 
Prvotno je bilo dogovorjeno, da bo tehniko in kadre uvedel v delo Janoš, 
vednar je to nalogo kasneje prevzela Darja. 
Pred svojim odhodom v pomoč tehniki v Martinj Vrhu je Darja še napi 
sala članek za 2. številko Slovenskega poročevalca — gorenjska izdaja, ki so 
ga razmnožili v Selški tehniki 13. 1. 1944 v 500 izvodih na 8 straneh. Druga 
številka Slovenskega poročevalca nosi datum 14. 1. (prva številka je izšla 1. 1. 
1944). Slovenski poročevalec je izdala agit-prop komisija pri POOOF za Go 
renjsko, v kateri je Miloš odgovarjal za partizansko literaturo. Uvodni članek 
je napisal Vinko Hafner »Evropa gori«, prispevek Silve Janše-Darje pa ima 
naslov »Od besed k dejanjem«. Prispevek obsega 2 in 1/4 strani ter poziva 
delavke in delavce v gorenjskih tovarnah, naj zapuste delo za okupatorja in se 
pridružijo partizanom. Izvod 2. številke Slovenskega poročevalca je prejela 
tudi tiskarna OK KPS Kamnik, ki ga je natisnila v reprezentančni obliki 
15. 2. 1944 Tia 6 straneh. 
Med tiskanjem pa je bila Darja že mrtva.90 
Dne 14. 1. 1944 je Darja odpotovala iz Davče in prišla zvečer v bunker 
nove tehnike Gorenjskega odreda v Martinj Vrhu. 2e naslednji dan 15. 1. 
pošilja poročilo o ugotovitvah v tehniki, ki je zelo zanimivo.91 Med drugim piše: 
Prostor sam še ni gotov. Dela se s polno paro, mislim, da bo jutri že možno 
delati v njem. Stene in pod je že gotov. Velikost prostora je 2.3 m krat 2.15. 
Pred prostorom je precej dolg hodnik, po katerem prideš zraven in bo služil 
za skladišče materiala. Del hodnika nameravajo preurediti v kuhinjo, ki bo 
tudi stalno bivališče kurirja. Prostor je sicer zelo dobro zamišljen in po mojem 
mnenju zaradi konspiracije odličen sam po sebi. Ima dva izhoda, to je zasilen 
izhod v slučaju potrebe. Tudi vhod sam je zelo dobro zamišljen. V prostoru je 
električna luč, bo električna peč, ki je že na razpolago, in električni kuhalnik. 
Po mojem mnenju bi tu lahko delali trije. Sedaj so tu razen Nikota (Niko Ko-
vač-Niko Zumer) še Marjan (Marjan Masterl-Brenko) in Franc (Franjo Kosec). 
ki je prišel čisto na novo. Je iz Železnikov, Zane (Rozman) pa je dobil poziv, da 
se mora takoj javiti na Korpusu in je danes odšel. Poleg omenjenega prostora 
je na razpolago soba, kjer se sedaj vrši delo, vendar je pač tako, da moraš paziti 
in čim bi bilo kaj sumljivega, podričniti. Je pač soba. So tu tudi najnujnejše 
stvari. Radio aparata še ni tu, torej ne morem tu sestavljati radio poročil. Apa 
rat najbrž ne pride v poštev še nekaj dni. To se pravi, morda sredi drugega 
tedna. Prilagam, kopijo poročil g dne 14. 1., ki mi jo je dal Miran. Je poročilo 
svobodne. 
Inventarja tu ni drugega razen ciklostila in risalnih potrebščin, ki so 
Marjanova zasebna last. Človek, ki je imel zadnji v rokah ciklostil, je bil pravi 
lenuh in lahko bi rekla še nekaj drugega, je še najmilejši izraz. Že celo do 
poldne danes sem se trudila, da spravim v red mrežico, pa se mi ni posrečilo. 
Na mrežici je debela plast strjene barve, ki je ne morem odmočiti na noben 
način, ne s petrolejem, ne z bencinom. Porabila sem že precej obojega, uparn 
pa, da bo šlo počasi. Mrežica je silno raztegnjena in jo bo najbrže treba še en 
krat napeti. Tudi zaščititi jo bo treba malo, to bomo že uredili, samo če se mi 
posreči spraviti barvo dol. 
Kaj nujno rabimo za nadaljnje delo: 
198 
Ciklostil papir, ki ga je tu samo okrog 500 komadov, pa še ta ni prida, 
bi bil nujno potreben. Prosim Te, sporoči takoj, če bi se za nekaj zavitkov lahko 
obrnila pod Češnjo, kamor je moral papir od Samota (D. Otoničar-Samo prop. 
rej. I. bat. GO) že prispeti. Ali pa bi bilo to reč treba urediti s Slavcem? Spo 
roči tudi, koliko papirja bi lahko vzela sem? Poleg tega prosim, če pošljete, 
oz. selška tehnika nekaj tankega lepilnega traku, ki je za matrice. 
Delo, ki je tu predvideno: 
Razmnožiti nameravajo še prvo in drugo številko Partizana, v teku pa je 
tudi že četrta številka. V razgovoru z Nikotom sem se seznanila podrobneje 
z zamislijo o delu v tej tehniki. V prvi vrsti hočejo razmnožiti partizana, dalje 
nameravajo, ko bo tu radio, izdajati nekaka dnevna poročila na polovici lista 
za vojsko o najvažnejših dogodkih, na drugi strani pa naj bi bile akcije, ki so 
jih posamezne čete izvršile. To naj bi imele čete s seboj, ko gredo v vas, in bi 
oddale civilom. Dalje nameravajo izdati kake humoristične propagandne letake 
in izdelati dnevnike za čete. To je samo glave pri dnevniku, kamor mora četa 
pisati poročila, pošto in slično. Seveda bodo delali tudi formularje. 
Takoj sem jim pojasnila, da bo prvo in nujno: povezanost s pokrajinskim 
in okrožnim tehnikom. Dalje, da bo. tehnika delala tudi za teren. Po poročilih, 
ki jih bomo redno dobivali od njih, bo pokrajinski tehnik presodil delo, uvidel 
možnosti in potrebe tehnike in lahko razdelil tudi tekste, tako da bo imela 
tehnika splošno korist za našo stvar. Vse, kar bodo izdelovali in ne bo direk 
tno vojaškega značaja, bodo pošiljali pred izdelavo Agitprop komisiji. Mislim, 
da je s tem rešeno vprašanje, da ne bo javnost presenečena nad kakimi duhovi 
timi letaki. Tudi partizan bo v bodoče poslal Agitprop. komisiji. Niko, ki bo 
— izgleda v glavnem — odgovarjal za delo, ki ga bo tehnika izdelala, oziroma, 
ki bo tehniki dajal naročila, je bil v vsem sporazumen. Povedala sem tudi, da 
je nujno, da delajo za teren, če hočejo od nas dobivati potrebni material. 
Osebje v tehniki: 
Niko se bo sicer moral po volji GO preseliti v štab, vendar mislim, da bo 
njegov prostor večji del v tehniki. Hoče tudi prisostvovati, ko bom pokazala, 
kako se dela na matrice in na ciklostil. Računa tudi, da bo nekaj časa pisal na 
matrice, ker novi tovariš, ki je prišel namesto Žaneta, menda ni tipkal že par 
let. Sicer ti bom pa o delu in zmožnostih posameznih še točneje poročala, ko 
bomo pričeli delati. Niko kaže precej volje in tudi gleda, da gre delo v polnem 
teku naprej. Seveda je njihovo delo sedaj v glavnem obstajalo v delu na pro 
storu. To je bila res ogromna stvar, presneto dosti so kopali. Tovariš Marjan, 
se mi zdi, da pride v prvi vrsti v poštev za risanje. Riše res zelo dobro in bo 
na vsak način lahko risal kaj tudi za nas, kakor tudi zemljevide. Marjan ima 
tudi precej idej za izboljšanje priprav v tehniki, štampiljk in tako dalje, in 
mislim, ko bomo pričeli delati, se bodo potrudili, da bo tehnika zaslovela po 
lepih izdelkih. Nekaj pa je zelo nepravilno, bala sem se, da bo tako. Štab 
odreda ve, kje se tehnika nahaja. To se pravi: Ljubo komandant, Damjan, 
Sava, Jan in menda tudi Zvonko, pa še Igor. Imajo namreč pojme, da, če je 
tehnika odredna, mora vedeti zanjo štab. Je pa vse osebje odločno proti, da bi 
dobivali take obiske, ko bo delo v teku. Menda bodo ti tovariši tudi sami toliko 
uvidevni, če ne pa jim bodo ob priliki pač povedali. Škoda je, s toliko truda 
je prostor zgrajen, in sicer zelo dober, pa ve zanj bataljon ljudi. 
Torej papir, papir .. . Darja. 
199 
Tudi poročilo okrožnega tehnika Janoša od 20. 1. 194492 podaja zanimive 
in enake podatke: Odredna tehnika. Ta tehnika je najmlajša, delo v njej je 
uredila Darja. Po poročilu, ki je bilo poslano, ima tehnika še malo materiala in 
še tega le od Selške tehnike, ki jo bo najbrž morala tudi v bodoče zalagati. 
Ustanovljena je bila na pobudo Gorenjskega odreda, da bo zanj delala vojaške 
stvari, poleg tega pa še za teren, v kolikor bo to zmogla. Dajala bo poročila 
okrožnemu in pokrajinskemu tehniku. Sicer pa bo podrejeno propagandnemu 
odseku Gorenjskega odreda. Odgovorni za tehniko je tov. Niko, tipkar, dalje 
tov. Marjan, ki je izredno dober risar in ga bo možno porabiti za risanje ze 
mljevidov in posebno ilustracij. Franc, ki razmnožuje na ciklostil. Prostor je 
sicer zelo lepo in originalno zamišljen in izpeljan, vendar ni konspirativen, 
ker zanj ve ves štab in tudi razni legalci. Tehnika do sedaj še ni izdelala niče 
sar, saj je bila ustanovljena šele 15. 1. 1944. 
Iz poročila tehnike od 1. 2. do 15. 2. 1944,93 ki ga je kot vodja tehnike 
podpisal Marjan Masterl, vidimo, da so nastale pri osebju določene spremembe. 
Tehniko je vodil tov. Brenko, risar in kandidat KP, v tehniki so bili še: tov. 
Sonc (Mitja Valenčič), partijec, vežba na ciklostil, tov. Franjo, kandidat, nekoli 
ko tipka, tov. Mišo, pri njih od 11. 2., tov. Jaka, opravlja kurirsko in kuharsko 
službo, tov. Niko, partijec, vodja prop. odseka GO. Tehnika je imela pisalni 
stroj Underwood, ni pa imela radioaparata. Ciklostil je bil izposojen. Zvezo so 
imeli samo s tov. Kazinom, rajonskim intendantom, od katerega so dobili nekaj 
materiala. 
Niko Zumer-Niko Kovač pripoveduje o začetkih gradnje tehnike: 15. X. 
1943 so me poklicali v vojsko, bil sem postavljen za propagando Gorenjskega 
odreda. 8. XII. 1943 sem dobil ukaz, da zgradim vojaško tehniko. Začela sva 
s kurirjem Jakom, Benedičič Jaka, p. d. Kopiščar, ki je bil do takrat tudi v voj 
ski v II. bataljonu Gorenjskega odreda. Naš glavni obveščevalec je bil kmet 
Lojze Trdina, p. d. Mohorič ali Mohoreč iz Martinj Vrha. Kmalu nam. je bil 
dodeljen Marjan Masterl, katerega je poslal komisar GO Ljubo in še drugi.9* 
Nova tehnika je bila torej rojena 15. 1. 1944. Dobila je oznako TGO (teh 
nika Gorenjskega odreda). Razvoj in delo te tehnike bi bilo potrebno posebej 
obdelati, kajti v njej se je rodila kvaliteta izdelkov. 
Ko je Darja opravila svoje delo, se je vrnila 22. 1. v Davčo. 
V tem času pa sta se porajali še dve novi tehniki, in sicer v Medvodah in 
Smledniku. Sredi januarja je bil tja poslan tov. Avgust Grčar-Mato, ki je 
potem, ko je njegove posle prevzel tov. Janoš kot okrožni tehnik, postal okrožni 
kontrolor, da pospeši organiziranje navedenih tehnik. 
Po 20. 1. 1944 je bila tudi tehnika v Veštrskem mlinu zgrajena in opre 
mljena. Imela je aparate in stroje kot nobena tehnika na Gorenjskem. Treba 
je bilo začeti z delom, kadra pa ni bilo od nikoder. V tehniki so bili samo Miloš, 
Razin in Boris. Tudi Razina ne moremo šteti k osebju tehnike, kajti njegove 
naloge so bile izven nje in njenega področja. 
Sedaj Miloš ni imel veliko izbire. Če je hotel, da tehnika začne z delom, 
je moral dobiti kadre. Okrog 24. 1. 1944 je zapustil Veštrski mlin in se napotil 
proti Davči. 
200 
OPOMBE 
1. Izjava Minke Mrak dne 17. 6. 1981 ter Cirila Mraka dne 25. 10. 1981 (zapis 
hrani avtor). — 2. Izjava Andreja Florjančiča-Borisa dne 27. 3. 1980 (zapis o izjavi 
hrani avtor). — 3. Izjava Staneta Bernika-Artija dne 12. 3. 1980 (zapis o izjavi 
hrani avtor). — 4. Izjava Francke Mihalič dne 12. 2. 1981 (zapis o izjavi hrani avtor). 
— 5. Podatki, povzeti iz katastra v Škof j i Loki, in po izjavi Andreja Florjančiča dne 
27. 3. 1980. — 6. Izjava Minke Bevk dne 12. 2. 1981 (zapis o izjavi hrani avtor). — 7. 
Izjava Jerneja Hribernika-Tomiksa, komandirja 1. čete — dne 5. 1. 1983 (zapis o 
izjavi hrani avtor). — 8. Zapisnik 1. sestanka rajonskega komiteja KPS rajona 
Skofja Loka dne 5. 11. 1943 — arhiv CK KPS 2039. — 9. Izjava Minke Kuralt dne 
20. 11. 1981 (zapis o izjavi hrani avtor). — 10. Izjava Minke Kuralt dne 20. 11. 1981. 
Vidiceva je na sestanku v Puštalu pri Ceglarju zahtevala od nje seznam aktivistk 
iz Zabnice, ki pa ga ji ni hotela dati. — 11. Spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. 
K 615/45. — 12. Izjava Silve Jaklič, poročene Arhar, Puštal — dne 5. 1. 1983 (zapis 
o izjavi hrani avtor). — 13. Poročilo Tončke Vidic-Tanje od 1. 12.—11. 12. 1943 — 
arhiv IZDG, fasc. 682a(II)l. — 14. Članek Tončke Vidic: Kaj hočemo? — arhiv IZDG. 
fasc. 660/V. — 15. Na procesu je Vidiceva trdila, da ni ona napisala brošure »Tanjino 
priznanje«. — 16. Poročilo Angelce Mahnič Glavnemu odboru SPZZ dne 17. 12. 1943 
— arhiv IZDG, fasc. 701. — 17. Izjava Franca Križaja-Štefana dne 28. 2. 1981 (zapis 
o izjavi hrani avtor). — 18. Poročilo Dolinskega PK za Gorenjsko dne 23. 12. 1943 
arhiv IZDG, fasc. 679/1. — 19. Izjava Kristine Keber na javni razpravi proti 
Tončki Vidic dne 22. 8. 1946. — 20. Izjava Silve Jaklič, por. Hribernik. dne 5. 1. 1983 
(zapis o izjavi hrani avtor). — 21. Pismo Angele Mahnič Tončki Vidic dne 19. 12. 
1943 — arhiv v Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 22. Pismo Angelce 
Mahnič Dolinskemu dne 20. 12. 1943. — arhiv v Skofji Loki, fasc. H-I-b/1. — 23. 
Pismo Angelce Mahnič Okrožnemu komiteju KPS Škofja Loka dne 21. 12. 1943 — 
arhiv v Skofji Loki, fasc. H-I-b/2. — 24. Pismo Angele Mahnič Okrožnemu komi 
teju KPS Skofja Loka dne 25. 12. 1943 — arhiv v Skofji Loki, fasc. H-I/b/3. — 
25. Pismo Maksa Krmelja-Matije Okrožnemu komiteju Skofja Loka dne 26. 12. 1943 
— arhiv v Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 26. Pismo Miloša Bodinu 
dne 20. 12. 1943 — arhiv IZDG. — 27. Izjava Tončke Vidic na javni obravnavi 2. 7. 
1946. — 28. Marija Bajt danes stanuje na Rakeku. •—• 29. Izjava Marije Bajt na javni 
obravnavi 13. 9. 1946 — takrat je Marija Bajt stanovala v Skofji Loki, Mestni trg 18. 
— 30. V knjigi zapornikov v Begunjah so omenjeni vpisani: Ciril Bajt štev. 2694, 
rojen 18. 3. 1914 v Zirovskem Vrhu, član KP, zaprt od 29. 12. 1943 do 15. 1. 1944 — 
ustreljen; Marija Bajt, štev. 2695, rojena 27. 1. 1920 v Oberlitsch, članica KP, zaprta 
od 29. 12. 1943 do 4. 3. 1944, poslana v Rawensbruck; Ciril Jurjevič, štev. 3336, rojen 
30. 6. 1912 v Skofji Loki, .partizan, pripeljan v Begunje 3. III. 44., v Begunjah do 
27. 6. 1944, poslan v Mauthausen; Lovro Hribar, štev. 2697, rojen 10. 9. 1912 pri Litiji, 
podpiral bandite, v Begunjah od 29. 12. 1943 do 27. 5. 1944, poslan v Mauthausen; 
Janez Jurjevič štev. 2699, rojen 2. 11. 1915 v Skofji Loki, osumljen, da »woIlte Haft-
ling aus dem Hausbunker befreien«, pripeljan v Begunje 29. 12. 1943. ustreljen 
9. 2. 1944. — 31. Izjava Tončke Hafner na javni razpravi dne 22. 8. 1946. — 32. 
Izjava Tončke Vidic na javni razpravi dne 22. 8. 1946. — 33. Izjava Minke Tavčar, 
por. Dekleva. dne 22. 1. 1983 (zapis o izjavi hrani avtor). — 34. Isto kot pod 32. — 
— 35. Izjava Ivana Kržišnika dne 13. 6. 1983, rojen 31. 10. 1921, il. imena ni imel, 
danes stanuje Poljanska 44. — 36. Izjava Cirile Jamnik-Saše dne 10. 12. 1979. — 37. 
Podatek iz dokumentov o procesu proti Tončki Vidic. — 38. Lovro Hribar, mizar, 
stanoval Virmaše 57. — 39. Izjava Mete Oblak dne 28. 6. 1983. Meta Oblak, rojena 6. 
3. 1924, je bila skupno s sestro Ivanko aretirana 12. 10. 1943. Obe sta bili zaprti v 
loških zaporih. V evidenci zapornikov Tomaža Šuštarja piše, da je bila Johana 
Oblak pripeljana dne 12. 10. ob 22. uri in odpeljana 27. 12. ob 10. uri in 45 min. 
Margareta pa pripeljana 13. 10. ob 11. uri 15 min, odpeljana pa prav tako 27. 12. ob 
201 
10. uri 45 min. Meta Oblak stanuje danes v Kranju. Šolska ulica 4. Iz Begunj sta 
bili obe odpeljani v Menningen v Nemčijo. Meta Oblak je sodelovala z OF že od 
leta 1941, nato vodila SKOJ v kvartu Kamnitnika in bila 1943 sprejeta v KP. — 
40. Podatki iz kartoteke padlih borcev NOB pri ZB Skofja Loka ter izjav na obrav 
navi proti Vidičevi 22. 8. in 13. 9. 1946. — 41. Izjava Francke Jurjevič. por. Jamnik. 
rojene 15. 9. 1910, il. ime Tonka, med vojno je bila zaposlena v Inteksu v Kranju 
(zapis o izjavi dne 29. 6. 1983 hrani avtor). — 42. Poročilo VOS z dne 18. 3. 1944 — 
arhiv v Skofji Loki. — 43. Poročilo tehnike Selške od 30. 12. 1943 — poročilo sestavil 
Rajko, ker je Darja že odšla k Bodinu — arhiv IZDG, fasc. 57. — 44. Izdelek tehni 
ke Selške je v arhivu IZDG. — 45. Pismo Miloša Bodinu dne 20. 12. 1943 — arhiv 
IZDG, fasc. 64/1. c. —- 46. Avtorju ni znano, po kateri zvezi in od koga je Razin dobil 
roto stroj iz Ljubljane. — 47. Pismo Dolinskega Razinu dne 12. 12. 1943 — arhiv v 
Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 48. Pismo Zinke Hafner-Bože Dolin 
skemu v decembru 1943 — arhiv v Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 
49. Miloševo pismo Bodinu dne 22. 12. 1943 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. b. — 50. Razi-
novo pismo Jegorovu dne 15. 11. 1943 — arhiv v Skofji Loki, fasc. B-II-b/29. — 51. 
Izjava Andreja Florjančiča-Borisa dne 27. 3. 1981 (zapis o izjavi hrani avtor) Kmet 
Lenkč je Logonder Franc, Virlog 9. — 52. Pismo Maksa Krmelja-Matije Bodinu dne 
7. 12. 1943 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. c. — 53. Evstahijevo pismo Bodinu dne 11. 12. 
1943 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. c. — 54. Bodinovo pismo Matiji dne 13. 12. 1943 — 
arhiv IZDG, fasc. 705. — 55. Bodinovo pismo Razinu dne 13. 12. 1943 — arhiv IZDG. 
fasc. 64/1. f. — 56. Izjava Franca Kalana-Evstahija dne 19. 1. 1983 (pismeno izjavo 
hrani avtor). — 57. Razinovo pismo Bodinu dne 18. 12. 1943 — arhiv IZDG. fasc. 
64/1. c. — 58. Izjava Jernača Hribernika-Tomiksa dne 5. 1. 1983 (zapis o izjavi hrani 
avtor). — 58a. Fotografije pogreba so v muzeju v Skofji Loki. — 59. Poročilo Dolin 
skega PK za Gorenjsko dne 23. 12. 1943 — arhiv IZDG. fasc. 679/1. — 60. Pismena 
izjava Saše dne 20. 3. 1947 — arhiv v Skofji Loki (kopijo ima avtor). — 61. Izjava 
Ane Šinkovec dne 20. 12. 1982 in Minke Kalan dne 4. 3. 1983 (zapis o izjavah hrani 
avtor). — 62. Izjava Slavice Voržnerc dne 10. 12. 1982 (zapis o izjavi hrani avtor). 
Opisani dogodek je potrdil tudi Jože Hafner. — 63. Izjava Cirile Jamnik-Saše dne 
10. 12. 1979 (izjavo hrani avtor). — 64. Izjava Antonije Sifrer, Zabnica 55, dne 9. 11. 
1982 (zapis o izjavi hrani avtor). — 65. Rajkovo pismo Bodinu dne 26. 12. 1943 — 
arhiv IZDG, fasc. 64/1. c. — 66. Originala Mladine št. 11 hrani IZDG. — 67. Dar-
jino pismo Bodinu dne 28. 12. 1943 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. c. — 68. Izjava Marjana 
Masterla dne 12. 5. 1980 (zapis o izjavi hrani avtor). — 69. Izjava Milana Dermota dne 
16. 10. 1979 (zapis o izjavi hrani avtor). — 70. Izjava Francke Mihalič dne 12. 2. 1981 
(zapis o izjavi hrani avtor). — 71. Izjava Andreja Florjančiča dne 29. 3. 1981 (izjavo 
hrani avtor). — 72. Izjava Toneta Pintarja dne 12. 2. 1981, Slavice Voržnerc dne 
10. 12. 1982. Tineta Hafnerja dne 9. 2. 1981 ter Draga Vraničarja 6. 11. 1982 (zapise 
hrani avtor). — 73. Bodinovo pismo Donu dne 28. 12. 1943 — arhiv IZDG. fasc. 
64/1. f. — 74. Janoševo poročilo dne 28. 3. 1944 o položaju tehnik na Gorenjskem od 
1. 1. 1944 dalje — arhiv IZDG. fasc. 662/III.-5. — 75. Miloševo pismo Bodinu dne 
29. 12. 1943 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. b. — 76. Miloševo pismo materi in sestri Vandi 
v Ljubljano dne 29. 12. 1943 (pismo hrani Vanda Ziherl). — 77. Glej Bodinov dnevnik 
— arhiv IZDG. — 78. Gorazdovo pismo Bodinu dne 31. 12. 1943 — arhiv IZDG, fasc. 
64/1. c. — 79. Darjino pismo Dolinskemu dne 31. 12. 1943 — arhiv v Skofji Loki, 
mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 80. Seznam prostovoljcev in mobilizirancev GO 
od 24. 10. 1943 do 24. 5. 1944 — arhiv v Skofji Loki, fasc. C-IV. h. — 81. Miloševo 
pismo Darji 7. 1. 1944 — arhiv IZDG, fasc. 64/1. — 82. Rajkovo poročilo o delu teh 
nike od 15. 1. do 31. 1. 1944 — arhiv IZDG, fasc. 57. — 83. Miloševo pismo Rajku 
dne 12. 1. 1944 — arhiv v Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. — 84. Izjava 
Andreja Florjančiča dne 27. 3. 1981 ter Francke Mihalič dne 12. 2. 1981 (zapisa o iz 
javah hrani avtor). — 85. Izjava Andreja Florjančiča dne 27. 3. 1981 (zapis o izjavi 
hrani avtor). — 86. Franc Logonder, rojen 1896, stanoval med vojno Virlog 4, danes 
202 
je to Virlog 9, in žena Frančiška, rojena Kalan (Omanova) iz Pevna. — 87. Pismena 
izjava Ivana Jugovica dne 15. 7. 1955 — arhiv v Skofji Loki. — 88. Izjava Vinka 
Arharja in Jernača Hribernika dne 5. 1. 1983 (zapis o izjavah hrani avtor) — 89. 
Izjava Janka in Tončke Oblak, Puštal 14, dne 29. 6. 1983 (zapis o izjavah hrani avtor). 
— 90. Originalni izvodi 2. številke Slovenskega poročevalca — gorenjska izdaja, so 
v arhivu v Skofji Loki, mapa: zapuščina Tineta Kalana. Glej tudi Jože Krall: Go 
renjske in štajerske tiskarne, stran 44. — 91. Darjino poročilo o tehniki Gorenjskega 
odreda dne 15. 1. 1944 — arhiv IZDG, fasc. 57. — 92. Poročilo okrožnega tehnika 
Janoša dne 20. 1. 1944 — arhiv IZDG, fasc. 62. — 93. Poročilo tehnike GO od 1. do 
15. 2. 1944 — Brenko — arhiv IZDG, fasc. 57. (Zane je Ivan Rozman, Ljubljana; kurir 
Jaka je Jaka Benedicič. p. d. Kopiščar, umrl; Mišo je Zakrajšek Milan, obsojen na 
smrt zaradi poskusa izdaje.). — 94. Izjava Nika Zumra dne 21. VII. 1984 <zapis hrani 
avtor). 
PRIPISI 
Tudi ob sedanji številki Loških razgledov moramo žal ugotoviti, da so umrli 
trije udeleženci dogodkov, ki so opisani v tem sestavku. To so: Jože Sluga-Lenart. 
Viktor Demšar-Viki in Jernač Hribernik-Tomiks. 
Moj poziv v Loških razgledih številka 30 iz leta 1983 na strani 281 je obrodil 
sadove. Uredništvu Loških razgledov sta poslala svoje pripombe Tončka Hafner iz 
Škofje Loke in Franc Jamnik iz Gabrovega. Njuna prispevka dopolnjujeta, delno pa 
vnašata tudi nekatere novosti v gradivo in sta prav gotovo dragocen prispevek. 
Obseg naslednje številke Loških razgledov bo verjetno omogočil, da se pri 
spevka objavita. 
203