Za poduk in kratek čas. Spomini iz jutrovih dežel. Piše P. S. Šegula. (Dalje.) Velikonočna nedelja. Katoliška božja služba je bila napovedana za 7. uro zjutraj, se ve, da pred kapelo Božjega groba, ali radi počasne božje službe Armencev, pričela se je le še o pol 10. uri. Tukaj sem tolikokrat opozoval in premišljeval, kako lepi so katoliški obredi.— 14 dnij sem je zdaril križem sveta po pustinjah Galileje, bamarije in Judeje, a našel sem večidelj pusta kraška tla, na katerih bolj umirajo, kakor zelenijo revne rastlinice. Dospel sem slednjič tudi na vedno-zeleno, bujno obrežje reke Jordana in ko sem primerjal te zelene livade z onim pustim svetom, spomnil sem se na dom, na zelene in rodoviine livade Spodnjo-Štajerske ter vzkliknil: »Tu, ob zelenem obrežju Jordana, še le učira se bolje čislati svojo lepo domovino!« Tako tudi danes. Ko sem koncem velikega tjedna primerjal cerkvene ceremonije drugovercev, Grkov, Armencev itd. z naširai, porekel sem s prepiičanjem: Tu-le se še le prav uči katoličan čislati obrede svoje sv. kat. cerkve. Žal, da jira je dano premalo prostora pred Božjim grobom in da je altar le za silo, tako da se mora vsakokrat po končani službi Božji zopet odnesti. Opoldan sedli smo k obedu in bili prav dobre volje. Opoldan — na Veliko noč — v .Teruzalemu! Med drugimi jedili prinesli so nekaki »bider«, a ko so ga začeli rezati, sfrčal je veselo iz njega pravi pravcati — vrabelj: prispodabljal je vstajenje Gospodovo. A ko so prinesli na mizo celo pečeno jagnje — celo od nog do glave, ne najmanjJa kostička ni bila zlomljena —, začela se je vrsta napitnic. Prva veljala je se ve sv. očetu Leonu XIII., druga pa Njih cesarosti Franju Josipu L, kateri je ravno pred 20 leti (1869) pri isti mizi, kakor danes mi, obhajal velikonočne praznike. Splošno navdušenje! Na Veliki ponedeljek potoval sera po oni isti poti, kakor isti den svoje dni Jezus z dvema učencema v E m a v s. ,1 e 3 ure ali po stari meri: 60 štadij hoda. Zgubili smo se tovariši že pred vrati Jeruzalemskimi. Imel sem dobrega konjička, poleg tega spomnil sem se današnjega imena starega Emausa »Kubebe«, tedaj le naprej. Dospel sem mimo »Nebi Samwil« (grob preroka Samuela) ob 10. uri, misleč, da zadnji, v resnici pa prvi. Še le proti koncu slovesne moje sv. meše v frančiškanski eerkvici prisopihali so ostali romarji. Potem smo si ogledali znamenitosti kraja. Nek častitljiv starček iz Nemčije pričel je na razvalinah one cerkve, ki je stala tam, kjer hiša Kleofova, ednega izmed velikoponedeljskih Gospodovih učencev — pričel je tedaj prav ganljiv go- vor: »Gospod, ostani pri nas če nas vera za- pušča če Boga z grehi žalimo! Pri mnogib na giba se solnce že k zatonu, h koncu gre .... Tedaj še, o Gospod, pri nas ostani — na našo zadnjo uro!« Pri obedu pa je isti gospod govoril napitnico: »Ubi filii sancti Francisci et sancti Antonii, ibi hospitalitas, benignitas, charitas — e nostra parte vero gratiarum actio et exultatio! Kjer so sinovi sv. Frančiška in sv. Antonija, tam je gostoljubnost, dobrodužnost in ljubezen — od naše strani pa srčna hvala in živio!« Prav je imel govornik. V sveti deželi se je tudi meni pred vsemi omilil frančiškanski red. 600 let že čuva in skrbi za naša svetišča po sveti deželi, mnoge izmed njih umrlih pa kinča mučeniška krona, ker rajši so pustili življenje, kakor bi se umaknili s svetega kraja. Le eno priliko Vam povem. Ze nekaj let sem svojili so si združeni Grki in Rusi nekoliko pedij katoliške zemlje pred jamo, kjer je Jezus krvavi pot potil, na Oljski gori. Dne 20. avgusta 1890 se je imela pravda končati s tem, da so razkolniki poslali tje trumo zidarjev, ki bi imeli na mah postaviti na onem prostoru močen zid. Ali poslal je »Custos terrae sanctae« (Varuh sv. dežele), njih višji, tje tudi kakih 20 zvestih svojih frančiskanov, ki so stopili na oni prostor z vsklikom: >Le mrtve nas ponesete odtod!« Prišel je francoski konzul, ki ima vsled mejnarodnih pogodb nalog, braniti katoliško cerkvo, prišel je, podšuntan in podmiten, s pasjim bičem odganjat »Irdoglavih« frančiškanov, a reklo se mu je: »Le vdarjaj ! Odtod pa nas poneseš le inrlve!« Prišel je tudi lurški paša Jeruzalemski s trumo vojakov, podkupljen s težkimi tovori zlata, jih preganjat. Frančiškani, ki so stali tu že od predvečera, celo noč in skoraj oni celi dan brez hrane, gologlavi, pod hudo pekočimi žarki poletnega solnca, poprijeli so se drug drugega za roke in se še tesneje sklenili. Ni imel poguma paša streljati. Opsoval jih je in odšel, zmagali pa so zvesti junaki Kristusovi. (Dalje prih.) Sniešnica. Iz krčme. Krčmar: »No, gospod baron, kako ste kaj zadovoljni z mojo postrežbo?« Baron: »Drago je pri Vas vse lako, kakor v kakem velikem mestu. Ako bi tudi Vaša postrežba in hrana ter pijača takova bila, ne bilo bi nobene razlike med Vašo krčmo in drugimi velikimi gostilnami!«