§9®na vesf. Na krovu ladje »Sault Ste. Marie« je pripovedoval duhovnik Gibbons med vožnjo po Ameriškem jezeru Michigan ta-le doživljaj: »Pred dvemi leti sem potoval preko mei polotoka Alaska po rcki Yukon, da bi obiskal misijonsko postajo Pelby Mountains. Poprej sem že bil tamkaj pred osmimi leti. Poznal sem nekaj lovcev na kožuhovino in med temi tudi Indijanca ki se i» pisal Peter Maineau in ni bil na dobrem glasu. Ta .ndijanski mož ni moget nikoraur poglcdati v obraz. Pravili so, da je pribežal na sever iz juga, da bi se izognil srečanju s policijo. Pri mojem drugem obisku v omenjcnem kraju nisem našel Indijanca samega. Belokožec je stanoval z njim. Imenoval se je Viljem Wheeher in mu je bilo kakih 30 let. Zgledal je slabo in posebno v obraz je bil prepadel. Bil je zelo vesel, ko je zagledal zopet belsga človeka. »Ostanite vcndar pri nama preko noči v koči,« me je prosiL »Do Eddie Warsbach je dobcr dan hoda.« Ostal sem. Na radi prenočišča, ampak radi tega, ker je zvenela iz Wheeherjevega povabila nekaka tajnost, ko je naglasil besedc: »Moram se irazgovoriti s človekom.« Za razgovor je bila priložnost, ker se je Indijanec zavil v odejo in nama obrni! hrbet. Sedela sva molče pri ognju in pušila iz pip, dokler ni zasmrčal Indijanec. Nato se je sklonil Whceher proti meni in rekel: »Gospod, ime, katerega šem imenoval poprej, ni pravilno. Pišem se Harry Tompkins in sem iz Združeaih držav. Spremenil sem ime, ker sem bojazljivec in — morilec. Ubijalec brata.« Utihnil je in se zagledal v ogenj. Nič mu nisem odgovoril. Človeške besede so brezsmiselne, ako je duša razdvojena. Duša mora opraviti sama seboj. Harry Tompkins je nadaljeval: »Glejte, ko ste bili zadnjič tukaj, mene še ni bilo. Bil sem tedaj v Detroitu. Nisem bil slab človck, le lahkomiseln in sem dclal bratu Rihardu bridke preglavlce. Odkar je izšla v Združcnih državah alkoholna prepoved, scm postal pijanec. Sila ni dobra in zadenc na odpor. In žganje mi ja teknilo dvakrat boljše, ksr ni bilo dovoljeno. Rihard — bil je starcjši od mene — me je skušal svariti skraja z dobrim: »Harry, ne pretiravaj!« Njegove basadc so bile bob ob steno. Izlil mi je steklenico žganja, katero sera hranil doma. Sporekla sva se. Nekega večera sem se vrnil pijan. Kolovratil sem proti omari, kjer je bila shranjena moja steklenica. »Pusti,« mi je zastavil Rihard pot. »Danes si pil že dovolj.« Porinil sem ga na stran. Udaril me je s pestjo v obraz. Se ne spominjam, kaj sem storil naslednje trenutke. Zavedam se, da sem se iztrezni! na mah, držal sem v roki pištolo in stal sem poleg Riharda. Ta je ležal na tleh . . . in izpod las, ki so mu viseli globoko v čelo, je kapljala kri. Ustrelil sem ga!« Harryjevi prsti so se tresli. Podprl si je glavo s komolci in nadaljeval: »Moral bi se bil javiti policiji. Zbežal scm preko meje v Kanado, hotel sem poskusiti kot delavec na farmi, a sem tekel dalje proti severu, ker sc mi je dozdevalo, da mi vsak stražnik grozi z besedami: »Baš tebe iščemo!« Na ta način sem se zatckel semkaj. Teh 7 let je bilo zame pravi pekel. Vem, da imajo belokožci tega le Indijanca za zločinca. O mcni jim ni znanega ničesar, a vendar se me ogibljejo, ker bivam pod skupno streho s Petrom. Večkrat se mi dozdeva, da mi tukaj ni za vzdržati. Hrepenim po družbi. Vi ste prvi, ki se razgovarja z menoj prijazno in radi iega ste poslušali tudi mojo spovcd.« Mož se mi je smilil. Krivda na zločin je tičala v brezsmiselni postavi, ki je napravila iz zmcrnega človeka — pijanca. Uvidel sem, da se bo tukaj v divjiai v driižbi Indijanca čisto zgubil in sem mu rekeh »Morate zopet med ljudi. Pojdite na zapadno obal, kjer vas ne pozna nikdo :n poskusite tamkaj z novim življenjem.« Na vem, če je pričakoval od mene ta odgovor, Najbrž že, ker mi jc stisnil hvaležno roko, kakor bi mu bil zopet podaril življenje. Ko sem se poslovil zjutraj od njega, mj je rekel: »Preselil se bom v Vancouver. Morda se bova tamkaj videla.« _Ne, nisva se več sestala. Prejel sem od njega, ko sem dospel dva maseca poznej« v Iuneau pismo. V pismu mi je poročal t upanju in o načrtih za bodočnost. Pisal mi je med vožnjo na pamiku. Bil je videti umirjen, vendar iz njegove zadnje opazke je zvcnel obup: »Na krovu sta dva policista. Skraja sem bil uverjen, da iščeta mene.« Prejel sem še drugo pisanje od policije ˇ Vancouverju: »V tukajšnji bolnici je umd mož, v katerem so ugotovili Harry Tompkinsa iz Detroita. Ker smo našli v žepu umrlega listič z vašim imenom, vas prosimo, da bi nam sporočili nekaj več o tem možu.« Sporočil sem policiji, kar mi je bilo znanega o Harryju in sem tudi prosil, naj ml naznanijo, kako in zakaj je umrl moj znanec. Odgovor oblasti me je presenetil. Pisali so mi: Harry se jc izkrcal v Vancouverju. Že na parniku sta ga vznemirjala dva stražnika s svojo navzočnostjo. Harry ;e ostavil hitro ladjo, da bi policajev veŽ ne videl. Na voglu ulice je že zopet postal pred stražo. Harry Tompkins je zrl v policaja kakor v kako prikazen z druzega sveta. Nato je stopil policist proti njemu, mu položil roko na ramo in ga opozorih »Harry!« Bil je Rihard Tompkins, njegov brat, katercga je bil ustrelil pred osmimi leti! Gotovo sc je povrni! iz večnosti, da b. zahteval zadoščenje za zločin. Obraz ubitega, njegov glas, roka, policijska uniforma, to vse je bilo prcveč za izmučeno Harryjevo telo. Zgrudil se je. Zadela ga i« na mestu srčna kap. Razlaga za pojav Riharda Tompkinsa ja bila enostavna. Harryjeva krogla ga je bila le oprasnila in ga omamila. Nato si je Rihard sam predbacival: Ne smel bi ga bil udariti. Radi tega je šel Rihard za bratovo sledjo v Kanado, dokler je ni zgubil. In ker je bil ob službo v Detroitu, je postal stražnik v Vancouverju. Upal je, da bo vendar le slučajno našel brata. Na tako žalostno svidenje seve ni mislil.