-----272    -----
Slovniške stvari.
0 slovniku slovensko-nemškem.
Iz Stirskega. V.
Kranjskemu deželnemu odboru gre hvala, da je zbudil iz mrtvila slovensko-nemški slovar; odrinjene so tvarne ovire; treba tedaj, marljive roke položiti na to preimenitno delo.
Po smislu oporoke pokojnega knezovladika Wolf-a je zvršitev slovnika izročena sedanjemu gospodu knezu in vladiku ljubljanskemu, kteri so že poklicali odbor, da dožene prevažno in težko nalogo. Imenovani odbor že nabira tvarino; Zalokarjev rokopis je kupljen za dober denar; Cafov Oroslav je odposlal 8. vel. srpana svojo ogromno in dragoceno zbirko ustanovljenemu odboru; dr. Miklošič je tudi prepustil svoj obširni rokopis v čvetirih velikih zvezkih za porabo. Vrh tega naj se poprosijo vsi narodnjaci, ako bi imeli kaj gradiva, da ga dotičnemu odboru pošljejo. Mnoge starinske knjige naj se porabijo, kolikor moč in vsi dosle na svetlo dani slovarji bi se imeli na tanko pretresti, predno se vzamejo v porabo, da se ne bodo več stari pogreški pre-pisavali. Na prekmursko, primorsko in rezijansko blago se ne sme pozabiti; tudi hrvatski gradjanski govor, kakor se je pisal do leta 1835 , bi menda koristno bilo povzeti, ker županije varaždinska, križevska in zagrebška z Medjumurjem vred spadajo v področje slovenskega jezika in naše štirsko ljudstvo bliže hrvatske meje je popred imelo skoro same te knjige: hišnico, žitek svetnikov itd. Slovar mora segati do najstarejše dobe našega slovstva in končati z najnovejšim ti-skopisom, kar tudi nahajaš v slovarjih druzih jezikov: v ruskem; mi tedaj početi imamo z brizinskimi odlomki, supralskimi itd.; pa vsaka starinska sedaj nenavadna beseda se poznamljaj z nekim znamenjičem; prvotna korenika naj se nikdar ne pogreša, h čemur je treba obilne mere prave jezikoslovne omike. Soimenke naj se pristavljajo, dvomljivke ali sumljivke po novinah naznanjajo in prerešetajo; šč se na pravem mestu vselej piši: lenišče, v predgovoru pa omeni, da se še v nekih krajih kakor š izgovarja; r ostani samoglasnik kakor svetinja in lastnina narodova, česar mu narodov pisavec ne sme vzeti; v in u se nikoli ne pomešajta.
Slovenski slovar bodi dika slovenskemu slovstvu in narodu, slavno spričevalo jezikoslovne omike naše dobe, skladišče vse draginje in blaga našega lepega jezika: Neka znadu svieta puci, i siovenskog' roda vnuci, da nam znan je Slave glas!
Toliko težavno delo se tedaj naslanja na odborova ramena; presneto trdnim jim treba biti; slovar skladati ni igrača, drugo je molitvenice ali propovedi pisati, zopet  drugo   zaklad   vsega naroda znanstveno urediti;
od slovarjevega odbora se zahteva, da ima može, kteri stoje" na višini jezikoslovnih ved sedanje dobe; a ne samo omike jezikoslovne, temuč tudi znanstvene omike sploh, da ne znajo samo besed, a znajo tudi stvari, kaj pomenijo. Pisatelj slovnika mora biti mož, izveden na vse strani. Jaz dakle mislim, brez Miklošičevega in Cafovega piseka slovar ne bi bil dostojen omiki sedanjega razvitega jezikoslovstva.
S tem delom se mora venec oviti naši denešnji slovstveni uglajenosti, ker stotine let bodo sodile, ka-košne strice je imela naša knjiga. Sveto pismo, na Wolfove potroške na svetlo dano, v oblikah ovaja krvavo malo prave vednosti slovenskega jezika. Ber6 to delo se človeku zdi, kakor bi se gol valjal po koprivah; proti prekmurskemu je kakor noč in dan. Kvar za tolike potroške! Ne bi menda napačno bilo, ako bi ustanovljeni odbor naznanil črtež, po kterem kani delati;   vsej več oči več vidi.