4i8
y.:  Pozdrav.
prtina, dovolj velika, da more mravlja skozi njo v cvet, kjer poliže iz medovnika slaščico, kolikor je je ostalo čmrljem in drugim krepkim gostom. Vse to je popolnoma umevno, zakaj opisana naprava nima za cvet več pomena, kadar je rastlina dosegla svojo zvrho. Na drugo stran pa ne moremo očitati prirodi skoposti; obratno, prav pogo-stoma se primeri, da razsiplje svoje darove ne glede na to, kdo jih uporablja. Čemu bi neki zapirala še sedaj mravljam pot do kruha, ker ji ne morejo več škodovati ?
V obče pa moramo povedati, da je mnogo krilatih žužkov, živečih ob rastlinski hrani, ki so ali poklicani ali nepoklicani gostje. To je zavisno od tega, kak6 navadno zahajajo k rastlinam. Žužki, ki se navzlic svojim krilom plazijo po rastlini na viš, želeč dospeti do medu, stoje v jedni vrsti z onimi, katerim je priroda menda pozabila podariti tako orodje. Celo oni, ki prihite le po zraku na cvet, niso vselej dobro došli; to pa je zavisno od pota, po katerem se sučejo proti medovniku. Vse to bodemo natančneje obravnavali pozneje in pokazali častitim čitateljem, kako so ustvarjeni cvetovi in kako se branijo nepoklicanih gostov.
(Dalje prihodnjič.)
P o zdrav.
T
eti na sever mi oblak, Tako  ponosen in legak ! Nad mestom belim obstoji, Pregleda hiše in ljudi. Zdaj  v jedno hiš požre molče"; Zakaj mu lica plamene"? . . .
To ni oblak pod nebom  bil, Moj  duh je plaval lahnokril, Tam deve zrl je vitki  stas, Nje ust srebrni slišal glas. Nizdolu vzdihnil je pozdrav, Do južnih vrnil se nižav . . .