IZVIRNO PRAZNOVANJE 1.MAJAMEDVOJNO
Ladjice mimo
zbeganih
okupatorjev
Ljubljana je bila nepokor-jeno mesto tudi 1942. in 1943. leta, ko je bila obdana z žico in so prebivalstvo stalno nadzirali italijanski vojakl, policisti in bela garda. V teh dveh letih je OF tudi za 1. maja na izviren način poka-zala, kako ne prizna okupa-torjeve oblasti.
V akciji ob praznovanju 1. maja 1942 je sodelovalo 250 članov na-rodne zaščite bataljona Center Gra-dišče-Poljane-Šentpeter, kjer je bil komandant Franc Sitar-Peter. Na predvečer delavskega praznika je bi-io mesto posuto in popisano z gesli, ki so pozivala Ijudi k obračunu z okupatorjem.
Posebne naloge so imele tudi bor-bene skupine, med drugim tudi iz cestnega nadzorstva, podjetja v ok-viru Mestne občine Ijubljanske. Pre-vrtali so dna steklenic za vino-chian-taric, vanje vsuli suho anilinsko bar-vo in jo, ko so se vozili s tramvajem, v tankem curku raztresali po središ-ču mesta. France Sitar je napisal, da je bila črta na ulici, ki jo je napravil curek iz preluknjane steklenice sko-raj neopazna, drugače pa je bilo, ko so se ulice zmočile. Zadostoval je telefonski klic cestnemu nadzorstvu »Janez ali si ti? Tukaj Peter. Poskrbi, da bodo v čimkrajšem času poškrop-Ijene ulice v središču mesta. »Pol ure za tem so se za škropilnim avto-mobilom Cestnega nadzorstva poka-zale močne rdeče črte.
Tudi na predvečer 1. maja 1943 so delavci cestnega nadzorstva pripra-vili Italijanom presenečenje. Edvard Prodan je bil dogovorjen v Veliki čol-narski ulici z Vinko Horvatom in Bo-hutnikom. Vzadnji hiši na desni stra-ni ulice pred bregom Ijubljanice so dobili test ladjic, M ao bM« do\g« okoli 80 centimetrov, izdelane iz ene deske, spredaj ošiljene, zadaj pa rav-no odžagane. Vsaka ladjica je imela dve luknji, v kateri sta bili videti pali-ci. Na prvi je bila slovenska zastava, na drugi pa lampijonček v sloven-skih barvah, v katerem je gorela sve-ča. Lampijončke in zastavice je pri-nesel Prodan, ki jih je dobil v papir-nici in tovarni Bonač (današnji Kar-tonažni).
Ko so imeli vse skupaj, so šli ob bregu naprej proti prulskemu mostu in ob ograji kopališča začeli monti-rati zastave in lampijončke. Potem so jih pri ograji kopališča spustili po reki.
Sedem ladjic je spustila tudi druga skupina, v kateri so bili Franc So-mrak, Jože Pekolj-Brdavs in France Sitar-Peter. V ta namen so v nekdanji sokolski, današnji Praprotnikovi uli-ci za prulsko šolo postavili nad kana-lizacijo barako, pripeljali vanjo ladji-ce in počakali na 20.45 uro, da se je zmračilo. Poleg tovarišev, ki so so-delovali pri akciji, so bili na levem in desnem bregu Ljubljanice člani na-rodne zaščite.
Vse je šlo po načrtu, vendar so naleteli na sovražnika na katerega niso računali, na veter. Ko so dali ladjice v kanalizacijo, da so po njej odplule v reko, je močan veter oviral izplutje tako, da je šele po dobrih petih minutah plavalo po Ljubljanici sedem razsvetljenih ladjic.
Italijani so ladjice kmalu opazili, ker so se mimoidoči ustavljali ob bregu. Bili so zbegani in se v prvem trenutku niso našli. Preganjali so mi-moidoče, streljali in metali kamenje na ladjice, ki so vztrajno kljubovale. Nekatere so dosegle celo šentpeter-ski most. Med mimoidočimi je bilo dosti komentarjev na račun hrabro-sti italijanske vojske.
Na predvečer prvega maja zagori-jo kresovi v okolici mesta; postavlje-ni so mlaji.Lahko pa bi organizirali tu-di spuščanje ladjic po Ljubljanici, kar bi bilo prijetno za pogled. Na bregove reke bi pritegnili Ijudi in po-pestrili prvomajska praznovanja.
Lojze Tršan