446
Književnost.
L. Dimitz, Iv. Skerjanec, Fr. Vidic, Ivan Souvan in baron Feliks Pino. Nekaj pesmi je Prešeren sam zložil v nemškem jeziku. Najboljši prelagatelj je Funtek, ker je izmed vseh on edini tudi sam pravi lirik. Funtek je preložil „Sonetni venec" ter to težko nalogo rešil primeroma jako dobro. Cisti dohodek zbirke je namenjen za Prešernov spomenik.                                             Dr. E. Lampe.
Hrvaška književnost.
Knjige ^Matice Hrvatske" %a god. igoo.
Eliza  Orzeszko.   Izabrane pripoviesti.
Svezak prvi. („Slavenske knjižnice" knjiga VIII.) Letošnja „Slavenska knjižnica" je objavila tri povesti glasovite poljske pisateljice, v katerih se kaže nenavadno krepki pisateljski dar Orzeszkove. Ako bi ne bral ženskega imena na naslovni strani, bi menil, da je to pisal trezen, izkušen mož. Plastičnost, globoko pojmovanje človeške duše, temeljito poznavanje in analizovanje ljudskih značajev — to ji daje ono moško resnost, ki je pri pisateljicah tako redka. Ona ne biča zlobnosti in pokvarjenosti, ne zgraža se nad propalimi značaji, a opisuje jih tako, da mora bravec vedeti, pri čem da je. Tudi njihove zlobe ne riše tako, da bi ugajala, mikala in vabila. Nekaj potez, nekoliko črtic — in pred nami se razvijajo trdi, krepki — a tudi majhni ljudje. Vedno določnejše, vedno markant-nejše se pojavljajo pred našim duhom, čim bolj se vglabljamo v povest.
Orzeszko je prijateljica revnim, potrtim in izmučenim. S tem je že tudi označena vsa njena smer. Kaj rada se zamišlja v minljivost sveta. To je tudi motiv prve, krajše Črtice: „Smrt domovja." Vrvenje in šumenje, glasni krik in vik, običen pri dražbah na deželi, je opisan preprosto in enostavno, a vendar živahno in pretresljivo. Vse, kos za kosom so razprodali . . . Naposled ostanejo samo gole hišne stene, prazne, mrtve ... in med njimi se kakor vzdihovanje nevidnih bitij veter vleče krog voglov,  mrak zgoščuje .. .
V drugi povesti: „Brata" je jasno izražena vroča ljubezen do rodne zemlje in veliko nasprot-stvo v mišljenju in v čuvstvovanju dveh bratov: posestnika Zenona Horniča in petrograjskega in-ženerja Viktorja. Po krvi brata, sta popolnoma različna po mišljenju. Prvi, nadarjen slikar, je pustil umetnost iz ljubezni do domovja. Težko, mučno mu je. Nihče, niti žena ga ne umeva, ne čuti tega, kar občuti on ... V to vsakdanjo mračno otož-nost mu posije za trenutek svetel žarek, bratov prihod. Potožiti mu želi svoje muke, pridobiti in vneti ga hoče v ljubezni do domovja. A brat Viktor je popolnoma novodoben človek, brez pravega srca, brez zdravih idej. Drug drugemu sta se odtujila.  Srca so se predrugaČila   Njune težnje
so različne. Razideta se za zmerom. Viktor je miren, a Zenon ostane sam s svojimi mukami. . .
Najdaljša je tretja novela: „Seljačina" (Cham). Z mojstrskim peresom je pisateljica očitala muko in trpljenje preprostega ribiča Pavla, ki ima dobro, čisto dušo in ne pozna druzega, kakor svoj dom, reko Njemen in njeno obrežje, ter čuti in pojmi resnost človeškega življenja. Zato hoče živeti, kakor ukazuje Bog. Oženi se z gosposko, izprijeno žensko. Njena odkritosrčnost, s katero mu pripoveduje svoje slabo življenje, mu ugaja. V njeni odkritosrčnosti že vidi njeno poboljšanje. Za ženo jo vzame, ko mu je ona obljubila in se zaklela, da mu bode vedno zvesta. Njene duše ni poznal, zato je verjel njenim  besedam.
A varal se je: žena se mu dvakrat izneveri. On pa ne vidi nikjer njene krivde. Samega sebe dolži: Zakaj je ni vodil na pravo pot? Zato ravna odslej ž njo ostrejše. Nekoč dvigne roko nadnjo, in tega mu ne more Franica pozabiti. Vzame strupa in ga pomeša med jed. Zaprli so jo. A Pavel, ki se je bil med tem zavedel, gre bolan pred orožnika in izposluje njeno oproščenje. Njegova ljubezen je bila velika, oproščujoča. A vso to ljubezen mu žena vrne s tem, da se obesi.. .
To je v glavnih potezah snov tretje povesti. A kaj imamo od te povesti? Muko in žalost in sočutje. Čitatelja mora potreti misel: Kaj bi se trudil s poboljšanjem bodisi žene ali otroka, saj tako nič ne pomaga! Zloben in hudoben Človek ostane vedno tak, kakršen je; zraven pa one-srečuje še one, ki so v njegovi bližini ... A to ni res, ni bilo in ne bode res. Zato nam ugaja smer in tendenca te povesti. Spis te mora zadovoljiti. Utešiti mora v tebi tvoje hrepenenje, tvojo bol. Celiti mora rane, ne pa nas užaliti, kakor zadnji noveli „ Brata" in „Seljačina". Sicer pa je tehnika izborna in opisovanje psihološko dovršeno. Tudi uvod, ki ga je spisal Velikanovič, priča, da se temeljito proučujejo spisi poljske pisateljice. Le proslavljanje Leva Tolstega in njegovih konfuznih, radikalnih in nelogičnih idej  bi bilo lahko izostalo.
F. Ks. S.
Češka književnost.
Jan Janča: Z mesta a venkova. Novelly. Ottovy Lacine knihovnv narodni č. 177. Str. 218. — Delo g. JanČe spada v okvir poljudnih spisov iz moravskega življenja. V vseh novelah se slika moravsko - slovaško življenje na deželi, in pisatelj rabi narečje moravsko - slovaško v pogovorih po-samnih oseb. Ni mi mogoče vsebine vseh povesti tudi le kratko opisati. Omenjam samo, da se pisatelj kot moravski Slovak spominja v njih svoje mladosti ter v svežem slogu in mestoma z zdravo šaljivostjo pripoveduje razne dogodke iz moravsko-