t,3 ČRNOGORSKA STRAŽA NA CESTI, KI VODI V HERCEGOVINO Na slovanski zemlji. Skice s pota. — Spisal dr. Leopold Lenard. I. »PoljaštvoV le danes mi je njena postava pred očmi: ne visoka, šibka, temne polti in živih oči, v potezah obraza pa je imela nekaj tako domačega, da se mi je zdelo, kot bi jo vzel kje iz ljubljanske okolice in prestavil sem, na slovanski sever. Sicer sem pa našel velikokrat med poljskim ali ruskim ljudstvom postave, ki so se mi zdele kot bi jih bil že videl kje na Slovenskem. Služila je za služkinjo v hiši, kjer sem se zadrževal slučajno nekaj dni, in mi vsako jutro prinesla čaja na mizo. Nekoč jo nagovorim in vprašam, odkod je? Odgovorila mi je po poljsko z nekim posebnim naglasom: — Iz Medrečja — gospod. — Iz Medrečja v Ljubeljskem? — Da, iz Ljubeljskega. — Iz Holmščine? — Da. — Ali so pri vas tudi uporniki? — Naša vas je bila vsa uporna, zdaj je pa dobila ,,poljaštvo". Pred vojno z Japonci niso nikomur dali ,,Poljaštva", potem je pa prišel carjev ukaz, da naj se da vsakomur, kdor ga zahteva, a zdaj so mi pisali, da ga spet več ne dajejo. Toda upornike puste pri miru. V naši vasi je samo en človek ostal pri pravoslavju, on pa zato, ker ima sina popa. Ljudje mu pa zdaj tako nagajajo, da pojde najbrže še on na ,,poljaštvo" ali pa se bo izselil iz kraja. 1 Na Ruskem se identificira narodnost in vera. Pravo-slavje je „ruska" vera, katoliška vera pa „poljaštvo" ali poljska vera. Prestopiti h katoliški veri pomeni torej kmetu na Podlesju isto kot sprejeti „poljaštvo". Op. p i s. — Ali ste bili vi tudi uporna? — Popred sem bila; toda sem dobila ,,poljaštvo" že prej, še pred carskim ukazom. — Kako je pa to bilo? — Moj oče je bil Poljak, mati pa Ruska, jaz sem bila najmlajša med otroki. Moje sestre so bile vse krščene v katoliški cerkvi in doma so nas vzgojili čisto po poljsko. Takrat je namreč pri nas bila še ,,Poljša". Potem so pa odpravili ,,poljaštvo" in nas vse prepisali za pravoslavne. Jaz sem bila krščena že v pravoslavni cerkvi. — Pa ste hodili tudi v pravoslavno cerkev? — Jaz nisem bila nikoli. Ker je bil moj oče Poljak in so bile moje starejše sestre krščene še v katoliški cerkvi, tudi name niso toliko pazili. Pozneje sem pa dobila ,,poljaštvo". Pri teh besedah so se dekletu zaiskrile drobne oči od tihe zadovoljnosti. Ko se je nekoliko ojuna-čila in pričela hitreje govoriti, je pozabila paziti na besede, in njen govor ki je bil v začetku poljski s tujim naglasom, je prešel polagoma v čisto malo-rusko narečje. — Kako ste pa dobili „poljaštvo"? — vprašam dalje. Dekle me pogleda svetlo in bistro, nato povesi oči in prične z nekoliko zmedenim glasom: — Neki gospod je imel zveze, pa mi je dobil „poljaštvo". Spoznal sem, da sem se dotaknil strani, o kateri se ne govori rado. Po postavi je bila ona pravoslavna, ker rojena od pravoslavne matere, na Ruskem morajo po državni postavi vsi otroci iz mešanih zakonov biti pravoslavni. Slednjič se je pa našel neki človek, ki je imel zato potrebni vpliv in zveze, da ji je dobil ,,poljaštvo", menda kakšno 126 potrdilo od popa ali od policije, da je katoličanka. Morda je bilo treba za dotično ,,poljaštvo" tudi precej denarja šteti. Razume se, da se o taki stvari ne govori nikdar. Ljudje so že naučeni, da znajo molčati; kako lahko bi se kdo zagovoril tudi nehote. — Kako pa, da ste šli potem sem služit? — vprašam dalje. — Hotela sem se umakniti, da bi ne imela kakšnih neprijetnosti v svojem kraju. — R\i res čisto nič ne veste, kako izgleda pravoslavna služba božja? — Pravijo., da v cerkvi veliko pojejo in se po tleh mečejo, a pop se od časa do časa obrne od oltarja, zavrti z neko rečjo v rokah okroginokrog in reče: Hospodi pomiluj! — Zasukala se je po sobi s taco v rokah, da bi pokazala kako naredi pop. — Popa sem velikokrat videla, ima veliko brado in dolge, kuštrave lase, pa oženjen je. To je bilo vse, kar je vedela o pravoslavju. Premisliti je treba, da je preživela vso mladost v verskem preganjanju, kjer je policija silila ljudi v cerkev in k izpovedi in priganjala k zakramentom, za obiskovanje katoliške cerkve in za prejemanje svetih zakramentov iz rok katoliškega duhovnika pa kaznovala s surovimi kaznimi. Nato jo nagovarjam še, naj mi pove, kako so delali z uporniki. Dekle mi prične pripovedovati hitro in pretrgano; ne vem, ali se ji je preveč mudilo, ali se je morda kaj bala govoriti o takih stvareh; težave ji je delal tudi jezik, ker se je neprenehoma trudila govoriti po poljsko, a ji je vedno uhajalo njeno malorusko narečje. Govorila je s tako naivnim glasom in tako brez vsake poze kot bi pripovedovala najnavadnejše stvari na svetu. Oči so se ji svetile, telo neprenehoma majalo, glas zvenel živo in veselo, samo parkrat je nekoliko obstala z glasom kakor da bi se spomnila, da pravzaprav pripoveduje nekaj žalostnega. Povedala mi je o svoji tovarišici, ki so jo po sili vlekli v pravoslavno cerkev h krstu. ,,Uporniki" namreč niso marali prejemati niti svetega krsta od popov. Krščevali so sami doma. Raditega so otroke po sili vlačili h krstu v pravoslavno cerkev in kdor je prejel sveti krst iz rok popa, je veljal brezpogojno in za večne čase za pravoslavnega. Da bi ne delalo preveč hrupa, so prihajali stražniki najrajši, ko so bili otroci sami doma. Tako so prišli tudi k sosedovim, ko je bila njena tovarišica sama doma. Ko je zagledala stražnike, je splezala urno na neko drevo, da bi je ne dobili. Stražnik vzame prekljo in klesti toliko časa po drevesu, da zbije deklino na tla. Dekle je padlo in si zlomilo nogo, a stražniki so jo vlekli naravnost k popu, da jo je krstil. Še enega dogodka se spominjam, katerega mi je istotako povedala takrat v naglici za vratmi in s taco v rokah: Nekje, ne vem, četudi pri sosedovih, so bili sami otroci doma, ker so odrastli delali na polju. Stražnik pride, da bi pobral, kar je bilo še nekrščenega. Otroci ga zagledajo skozi okno koče in zapro vrata. Vrata pa niso imela ključavnice, ampak samo lesen zapah od znotraj. V vratih je bila luknja in kdor je hotel v hišo je moral skozi luknjo vtakniti roko in potegniti zapah nazaj. Stražnik pride in vtakne roko skozi luknjo, da bi porinil zapah nazaj in odprl vrata. Najstarejši deček je pa mislil, da mora braniti mlajše bratce in sestrice, ter se je od znotraj postavil s sekiro v rokah k vratom, in ko pomoli stražnik roko skozi luknjo, zamahne deček s sekiro ter mu jo odseka. Slednjič vprašam dekle: — Kaj pa ste vi, Rusinja ali Poljakinja? — Poprej sem bila Ruska, — mi odgovori — zdaj imam pa ,,poljaštvo". — Pa ste vendar še zdaj Ruska, saj po poljsko niti govoriti ne znate. — Nič ne de, se bom že privadila. Ruska pa nisem več, ko imam ,,poljaštvo". II. Uporniki. Vrnimo se k ,,upornikom". V vsej zgodovini ruskega „osvoboditeljnega gibanja" je menda ni bolj zanimive točke kakor ravno verski „upor" bivših zedinjencev v nekdanji katoliški holmski škofiji. Ogromna država, ki ima na razpolago tako velikanske fizične sile, ima vojake, žandarje, policijo, tope in puške, ječo in knut, denar in časti, država ki jo upošteva vsa Evropa, ni imela dovolj sil, da bi strla verski upor nekaj stotisoč kmetov. Trideset let je divjal boj med vlado in ljudstvom in se je slednjič zaključil s popolnim porazom vlade. Pričel se je tako-le: Po smrti zadnjega katoliškega zedinjenega škofa v Holmu je vlada nastavila na lastno pest naslednika, po imenu katoličana, ki je pa vedno delal za vlado in za pravoslavje in ni nikdar dobil priznanja iz Rima. Duhovniki so delali dalje po svoje ter so nfetali v koš odredbe novega, vsiljenega predstojnika. Nekaj časa se je tako vleklo dalje, slednjič je pa postavila vlada vsem duhovnikom holmske škofije odločno zahtevo: ,,Ali boste slušali njega, ali pa v toliko in toliko urah zapustili župnijo." Velika večina se je odločno uprla vladni zahtevi in ti so morali v predpisanem času zapustiti škofijo in iti — brez vsakih sredstev — kamor so 127 POGLED NA CETINJE hoteli. Ako pomislimo, da so zedinjeni duhovniki — tudi katoliški — oženjeni in imajo večkrat mnogoštevilne družine, nam bo razumljivo, da to zanje ni bila majhna žrtev. Sedaj je minulo od tega nad trideset let. Ljudstvo ni sprejelo novih dušnih pastirjev, ki jih jim je poslala vlada in je vztrajalo ves čas nepremakljivo pri svojem ,,uporu". Živelo je, delalo, trpelo kot poprej, molilo zase doma, cerkve pa, kjer je sedaj opravljal rusko pravoslavno službo božjo pravoslavni duhovnik, se je ogibalo in z novimi od vlade vsiljenimi dušnimi pastirji ni hotelo imeti nobenega stika. Rodil se je otrok — so ga krstili doma, kakor so znali, in si zapisali botri dogodek v lastne možgane ; ako so se hoteli poročiti — so šli čez mejo v našo državo. Seveda marsikdo tudi ni imel denarja za pot in brez dvoma se je večkrat živelo tudi v divjem zakonu. Za drugače pobožno in verno ljudstvo je bila to gotovo velika duševna muka, toda prenašali so jo rajši kot da bi šli k poroki k popu. Taki skrivni poročenci so prišli večkrat v hude težave. Pop je zahteval od vlade, da postopa proti njim kot proti priležnikom. Vlada je večkrat tak zakon razdrla — dasiravno je bila javna tajnost, da sta res poročena, toda katoliško — ter jih odpravila, moža v eno pokrajino Sibirije, ženo pa v drugo. Toda sosedje so molčali in živeli po svoje dalje. Žandarji so hodili po hišah in s silo vlačili otroke k popu h krstu. Starši so jih skrivali in branili kakor so mogli, toda podali se niso. Vlada je ukazala, da morajo ljudje k popu k izpovedi. Kdor ni prišel, je plačal hudo denarno kazen. Ljudje so plačevali, če so kaj imeli, a k izpovedi niso hodili. Slednjič je postalo popom samirn ljubše, da ljudje niso hodili k njim k izpovedi, ker so jim kazni, katere so morali plačevati kmetje, več nesle kakor pa izpovedi. V katoliških cerkvah je stal žandar poleg izpo-vednice, da ne bi se prikradel kak „upornik" k izpovedi. Vsak grešnik je moral, preden je prišel izpovedovat se svojih grehov, pokazati žandarju potni list in če je bil „upornik" ga je žandar pobasal. Žandarji so zastražili tudi katoliške cerkve, da ne bi se ukradel kak ,,upornik" h katoliški službi božji. Ljudstvo je prišlo zgodaj zjutraj, še preden je stala pred cerkvijo straža, že ob treh, ter vzdržalo do večera in se namolilo, dobro vedoč, da ko stopijo iz cerkve, pridejo v roke svetni pravici. Redkejši so bili slučaji, da so kozaki vdrli v cerkev med bogoslužjem in pričeli udrihati po ljudeh. Toda večkrat je prišlo tudi do krvoprelitja v cerkvi. Nalagali so ,,upornikom" denarne kazni. Pošiljali so jim kozake v stanovanje, ki so kradli, jedli, uničevali blago, posiljevali ženske. Ljudje so trpeli, molčali, a uklonili se niso. Slednjič je prišlo tako daleč, da so uradniki in popje izprevideli, da bi ne bilo dobro tirati dalje. Če bi namreč ljudi le preveč potlačili, bi oropali sebe tudi svojih dohodkov. Toraj naj ostane pri tej meji! In tako je ostalo do revolucije in do carskega odloka o verski strpnosti, po čigar besedilu ima vsak ruski državljan pravico, da si sam izbira svojo vero. * * * Ko je prišel carjev ukaz, je poslal rusinski metropolit in nadškof grof Andrej Šepticki iz Levova na Rusko očeta Lomnickega, sedaj rektorja rusin-skega bogoslovnega semenišča v Stanislavovu. Oče Lomnicki, redovnik reda sv. Bazilija, je eden najboljših poznavalcev ruskih cerkvenih razmer. Skrb za nesrečne „upornike" je bila od že nekdaj njegova najbolj priljubljena misel in pečal se je že dolgo vrsto let z načrti, kako obnoviti na Ruskem versko zedi-njenje. Bil je človek za tako nalogo kot nalašč. Pripravi se skrbno na pot, preskrbi razna priporočilna pisanja in odrine. Posrečilo se mu je priti do samega Pobjedo-nosceva, ki je takrat še živel; govoril je tudi s pred- 128 sednikom svetega sinoda, knezom Obolenskim, pri-rinil se je do ministrskega predsednika, do ministra notranjih zadev in njegovega namestnika, do načelnika sekcije za zunanja veroizpovedanja in celo do holmskega škofa Eulogija, ki mu je rekel jasno in odločno: ,,Na unijo ne dovolim in ne dovolim pod nobenim pogojem." Edini uspeh njegovih popotovanj in posvetovanj je bil, da se je prepričal, da ruska vlada kljub carskemu ukazu nikakor ne dovoli, da bi se na Ruskem uveljavila verska strpnost napram ,,upornikom", kmetom, ki ne marajo sprejeti vere ruske policije. S temi vtiski se je vrnil domov. Nazaj grede se je pa še ustavil v Varšavi in pozval k sebi v neko zasebno stanovanje na ulici Vspolni nekaj duhovnikov, veteranov iz onih težkih bojev, može, ki so morali zapustiti svoje župnije in iti v svet, ker niso marali prestopiti k pravoslavju. HVSTRIJSKA STRflŽR NR ČRNOGORSKI MEJI Dva izmed njih sem slučajno tudi jaz spoznal. Eden je starček, že močno v letih in ves siv, a še krepak in živahen. Ko je moral zapustiti svoj kraj, je šel v Varšavo, da si tu poišče kruha. Duhovskega opravila opravljati mu seveda ni bilo dovoljeno. Slednjič je dobil službo na železnici. Po carskem ukazu se je nekoč ojunačil in šel v cerkev, da bi maševal. Župnik mu je dovolil in od onega dne mašuje spet vsak dan. Zjutraj je v uradu do desete ure, potem gre domov, se preobleče in gre v cerkev maševat in je srčno vesel, da mu je po tridesetih letih spet dovoljeno maševati. Drugi je že slab, skoro čisto slep starček. Nekoč je bil uniatski dekan. Ker ni maral pristopiti k pravoslavju, je moral s svojo številno nepreskrbljeno družino zapustiti župnijo in iti v svet. Najprej je našel v Varšavi nekega hišnega posestnika, ki ga je nastavil v svoji hiši za vratarja. Imel je zastonj stanovanje, zato je pa skrbel ¦—¦ za red in snago v hiši, pometal stopnice i. t. d. Kmalu je pa izvedela vlada, da je ,,upornik" dobil to službo in je naznanila hišnemu lastniku, da dotični gospod, ker je ,,upornik", nima pravice opravljati take službe. Gospod je pa naredil prošnjo na gubernatorja in slednjič mu je vlada res milostno dovolila, da sme opravljati službo hišnika, toda s pristavkom, da samo v zasebnih hišah. Seznanil sem se tudi z njegovim sinom, inteligentnim in simpatičnim možem. On je bil, ko je oče izgubil župnijo, v drugi latinski šoli. Uradno so tudi njega prepisali v pravoslavje, toda deček ni maral nič o tem slišati. Vsako uro, kadar je prišel pop v razred učit verouk, se je obrnil najprej k HhH njemu: ,,Kakšnega si ti veroizpovedanja?" Deček je odgovoril vsakokrat: ,Jaz sem grko-katolik." Nato ga je pop za kazen, ker ni hotel reči, da je grko-ortodoksen ali pravoslaven — nagnal klečat. Tako je preklečal vsako uro, vse leto. Koncem leta je pa dobil najslabši red iz vedenja in je bil spoden iz šole. Drugo leto je bil sprejet v neko gim- I nazijo v Varšavi; toda godilo se mu je enako. Ker ni hotel nikdar priznati, da je pravoslaven, je bil kaznovan, dobil slabe rede in bil spoden iz šole. Potem je bil sprejet v neko zasebno trgovinsko šolo, ki je v poljskih rokah. Vse leto je imel tu mir. Koncem leta je pa