Četvrti hrvatski slavistički kongres, Varaždin-Čakovec, 5.-8. september 2006
Da so bile tudi slovenistične teme del Četrtega hrvaškega slavističnega kongresa, ki je v prvih septembrskih dneh v Varaždinu in Čakovcu gostil več kot 170 hrvaških in tujih kroatistov ter slavistov, bi na prvi pogled lahko sklepali že po plakatih, ki so obveščali o kongresu, in po grafični opremi ostalega informativnega kongresnega gradiva. Na platnicah Programa, Zbornika saže-taka, Uvodnih predavanj in treh knjižic z utemeljitvami nagrad je namreč reprodukcija prve strani postile Antona Vremca, tiskane v Varaždinu leta 1586, z besedami (v prečrkovanju): »znovič spravlena s slovenskim jezikom« (poudarila V T.). Že na plenarnem predavanju predsednika izpostave Matice hrvatske v Čakovcu, Zvonimira Bartolica, z naslovom Hrvatski kajkavski književni jezik izvan Hrvatske pa smo se imeli priložnost poučiti, da bi takšno sklepanje lahko bilo napačno:
Ktetik slovenski v Prekmurju je ekvivalenten ktetiku slovenski - slovinski na Hrvaškem do devetnajstega stoletja. Tudi etnonima Sloven do devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja ne moremo imeti za ekvivalent etnonima Slovenec. Do asimilacije Sloven - Slovenec je prišlo v dvajsetem stoletju. (Tu in v naslednjih navedkih prevedla V. T.)
Odgovor, ali gre v zgornjem primeru za slovensko izdajo ali za tisk v hrvaškem, kajkavskem knjižnem jeziku 16. stoletja, torej ni enoznačen. Kar pa nikakor ne zanikuje trditve, da v kongresne okvire ni bila vključena tudi slovenistika. O tem priča že imenovano predavanje, ki se naslanja na spoznanja slovenskega jezikoslovja, literarne vede in folkloristike ter v širšem zgodovinskem okvirju obravnava vplive hrvaškega kajkavskega knjižnega jezika na besedila, nastala na današnjem slovenskem prekmurskem in štajerskem ozemlju.
Hrvaški slavistični kongres, katerega začetek prirejanja sega v leto 1995, ko se je v Pulju odvijalo prvo tovrstno znanstveno srečanje, naj bi praviloma potekal vsaka štiri leta v
drugem delu Hrvaške (leta 1999 v Osijeku, leta 2002 v Zadru). Letos sta ga pod visokim pokroviteljstvom predsednika Hrvaškega sabora, Vladimirja Šeksa, in v organizaciji ožjega pripravljalnega odbora, ki mu je predsedoval Marko Samardžija, gostili dve mestni središči Hrvaškega zagorja in Medjimurja. Ker gre za področje kajkavskega narečja in kajkavskega knjižnega jezika, kjer se je (prav v Varaždinu) rodil in je pokopan tudi znameniti hrvaški eruditski slavist Vatroslav Jagic (1838-1923), sta dve izmed kongresnih tematskih področij bili izbrani v skladu s krajem odvijanja kongresa (Kajkavska sastavnica hrvatskoga jezika i književnosti, Europski dosezi hrvatskoga jezikoslovlja: Vatroslav Jagič i njegovo doba), na Jagicev grob pa je bil položen venec. Medtem ko je na temo kajkavskega jezika bilo predstavljenih 17 referatov in o Jagicu 20, so se ostali prispevki porazdelili med drugih pet sekcij: Slavenski kontekst hrvatskoga jezika i književnosti (41), Normiranje hrvatskoga jezika u 20. stoljecu (25), Hrvatski jezik i književnost u nastavi (21), Hrvatski modernizmi 20. stoljeca (20) in Religiozna lirika u hrvatskoj ranonovovjekovnoj književnosti (7). Večina domačih udeležencev je prišla s hrvaških univerz in visokih šol ter raziskovalnih ustanov (Institut za etnologiju i fokloristiku, Institut za hrvatski jezik i jezikoslovlje, Staroslavenski institut, Zavod za lingvistička istraživanja, Zavod za znanost o književnosti ipd., tudi Leksikografski zavod Miroslav Krleža), tuji referenti so prispeli iz 17 držav (Avstralije, Avstrije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Češke, Črne gore, Italije, Kanade, Madžarske, Makedonije, Nemčije, Nizozemske, Poljske, Rusije, Slovenije, Švedske, Ukrajine). Svečana otvoritev in del spremljevalnega programa (podelitev nagrad, ogled gledališke predstave v kaj-kavščini) sta potekala v prostorih pozno-baročne palače Erdödy (varaždinske glasbene šole), metodična sekcija se je odvijala na Visoki učiteljski šoli v Čakovcu, vsi ostali referati (predviden je tudi zbornik
vseh prispevkov) pa so bili predstavljeni v predavalnicah Fakultete za organizacijo in informatiko, v stavbi nekdanjega jezuitskega oz. pavlinskega samostana v središču Varaždina.
V prvi sekciji je z referatom o odnosu mladega Jagica do hrvaške jezikovne zgodovine nastopil tudi Stjepan Damjanovic z Oddelka za kroatistiko zagrebške Filozofske fakultete, avtor pregledne monografije Opširnost bezpovršnosti: podsjetnik na život i djelo Vatroslava Jagica (Zagreb, Hrvatska sveučilišna naklada, 2006). Posebej za kongres je knjiga izšla v dopolnjeni obliki - tudi s ponatisom prispevka Jagiceve ocjene Miklošičevih djela, ki je bil najprej objavljen v slovenskem Miklošičevem zborniku (Ljubljana, 1993). V kajkavski sekciji poleg obilice zanimivih referatov velja omeniti prispevek Jože Skoka, upokojenega profesorja z zagrebške Filozofske fakultete, enega najboljših poznavalcev hrvaške kaj-kavske književnosti, ki je izpostavil pojav umikanja novokajkavske in novočakavske književnosti iz sodobnih antologij (kljub veliki produkciji tovrstne književnosti). Tudi slovenistično zanimiva je bila predstavitev prispevka Goranska kajkavština i goranska dijalektalna književnost Josipa Lisca z Oddelka za kroatistiko in slavistiko zadrske univerze, ki je vsebovala omembo manj uzaveščenega dejstva, da govorijo kajkavsko (kot govorci prehodnih govorov z mnogimi slovenskimi primesmi) tudi prebivalci Gorskega kotarja. Veliko prispevkov v edini izključno jezikoslovno orientirani sekciji je bilo namenjenih prevpraševanju hrvaške jezikovne norme: Aktualnost hrvatskih jezičnih savjetnika 20. stoljeca (Lane Hudeček, Milice Mihaljevic, Luke Vukojevica z Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje), Rječnici kao sredstvo normiranja hrvatskog leksičkog fonda u 20. stoljecu (Jochena Raeckeja z Univerze v Tübingenu), Kako govoriti prema novome pravopisu? (Iva Skariča z Oddelka za fonetiko zagrebške Univerze). Andrea Zorka Kinda Berlakovich z dunajske univerze pa je predstavila prispevek Pokušaji normiranja gradišcanskohrvatskoga jezika u 20. stoljecu.
V literarnovedni sekciji je z referatom »Takva je naša sreca bila!« (Velike sudbine malih ljudi u prozi Miljenka Jergovica) med drugimi nastopila Durda Strsoglavec z Oddelka za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete in predstavila Jergovicev roman Dvori od oraha (2003) in kratkoprozno zbirko Inšallah Madona, inšallah (2004), »prozni remiks bosanskih sevdalink in dalmatinskih ljudskih pesmi«. Metodična sekcija je obsegala prispevke od učenja hrvaškega jezika in književnosti v osnovni in srednji šoli do spoznanj, izkušenj in priporočil učenja hrvaščine kot drugega/ tujega jezika. S slednjim, natančneje z Jezikovnim testiranjem hrvaškega jezika kot tujega/drugega jezika, so se v prispevku, ki ga je predstavila Vesna Požgaj Hadži z Oddelka za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ukvarjale še Tatjana Balažic Bulc (z istega oddelka) in Ina Ferbežar s Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predstavljene in izpostavljene so bile 15-letne izkušnje ljubljanskega Centra, ki bi pri hrvaški vzpostavitvi preverjanja znanja na visoki ravni bile lahko v veliko pomoč.
Največ, kar 41 prispevkov, je bilo uvrščenih v sekcijo Slovanski kontekst hrvaškega jezika in književnosti, kamor so sodile tudi primerjalne, kroatistično-slovenistične teme. Barbara Riman z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani in Kristina Riman z Gimnazije Andrije Mohorovičica na Reki sta pripravili kontrastivno analizo nabožne pesmi, katere variante se pojavljajo na Slovenskem in Hrvaškem: Pojava zajedničke motivike na hrvatskim i slovenskim prosto-rima na primjeru pjesme Ta zvezda. Zvonko Kovač z Oddelka za južnoslovanske jezike in književnosti zagrebške Filozofske fakultete je z besedilom Ekokulturni identitet hrvatske književnosti prema južnoslaven-skima spodbudil razpravo o vzporednicah med kulturo in naturo na primeru domače in tujih/drugih književnosti. Ivana Latkovič z istega oddelka je predstavila referat Cankar i Matoš u usporedbama ter izpostavila cilj analize dveh slovensko-hrvaških sodobnikov
iz obdobja moderne: »Ugotoviti, kateri elementi znotraj slovenskega in hrvaškega monoliterarnega sestava so prevzeti iz splošne evropske književnosti in kako funkcionirajo v novem okolju«. Vladka Tucovič je v prispevku Delež hrvaške kratke proze v opusu Zofke Kveder opozorila na stvarne napake, do katerih v raziskovanju pisateljičinega slovensko-hrvaškega opusa zaradi prepovršnega poznavanja na obeh straneh prihaja tako v hrvaški kot slovenski literarni vedi (in leksikografiji).
V tej sekciji je z referatom Herderizam u ilirizmu nastopil tudi ugledni nemški slavist, dolgoletni profesor na Univerzi Georga Augusta v Göttingenu in tokratni prejemnik nagrade Vatroslava Jagica, ki jo Hrvaško filološko društvo podeljuje tujim slavistom, akademik Reinhard Lauer (roj. 1935). Svoji bibliografiji, ki obsega več kot 700 znanstvenih, strokovnih in literarnokritičnih enot (tudi o slovenski književnosti), je letos dodal še monografijo Aleksander Puškin. Eine Biographie (München, 2006) in svojo drugo, hrvaški književnosti posvečeno knjigo Okviri hrvatske književnosti (Zagreb, Hrvatsko filološko društvo, 2006). Kot je v utemeljitvi nagrade zapisal Zvonko Kovač, je Lauer »s svojim interkulturnim slavističnim, še posebej pa kroatističnim in primerjalno južnoslavističnim raziskovanjem, predanim učiteljskim delom in obsežno strokovno dejavnostjo prispeval neprecenljiv delež k hrvaški slavistiki in kroatistiki.« Nagrado Stjepana Ivšica,
poimenovano po hrvaškem jezikoslovcu Ivšicu (1884-1962), je posthumno prejel Stjepko Tježak (1926-2006), »nesporno najpomembnejši hrvaški metodik hrvaškega jezika« (iz utemeljitve Stjepana Babica, Josipa Lisca in Vlada Pandžica), nagrado Antuna Barca, poimenovano po hrvaškem literarnem zgodovinarju Barcu (1894-1955), pa Stanko Lasic (roj. 1927), »literarni zgodovinar, teoretik, esejist, bibliograf, urednik in prevajalec« (iz utemeljitve Vinka Brešica), med drugim avtor obsežnih bioin bibliografskih del o Miroslavu Krleži, npr. Krležologija ili Povijest kritičke misli o Miroslavu Krleži (1989-1993).
Iz »hrvaške prestolnice baroka«, kjer se je kongres pričel ravno dva dni zatem, ko se je bil zaključil festival uličnega gledališča Špancirfest, je poldnevna ekskurzija udeležence vodila še v Medjimurje: Čakovec, Sv. Martin na Muri in v Štrigovo. Varaždin-sko kongresno dogajanje bo ostalo v lepem spominu po odličnih in nadvse gostoljubnih organizatorjih ter po štirih septembrskih dnevih presenetljivo tople zgodnje jeseni.
Vladka Tucovič
Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije Koper vladka.tucovic@guest.arnes.si