Andrej Studen
»Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi«*
Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze
STUDEN, Andrej, dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI - 1000 Ljubljana
392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1 (497.4)(091)
»KJER SE PIJANČEVANJE USTAVI, RED IN SREČA SE ZOPET POJAVI«
Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze
Protialkoholno gibanje na Slovenskem se tudi v letih po prvi svetovni vojni ni moglo pohvaliti z vidnejšimi uspehi. Čas povojne psihoze je na eni strani zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje in neznosna draginja, po drugi pa tudi nadvse živahno družabno življenje, kije delovalo kot nekakšen mentalni faktor stabilizacije. Po prvi svetovni vojni so svetu zavladali alkohol, nikotin in sifilis. Strah za prihodnje rodove naj bi vzbujala zlasti mladina, ki odrašča v razbrzdanosti, surovosti, vdajanju užitkom in brez vzorov. Povojna psihoza je ljudi gnala v brezglavo rajanje, brezbrižno razuzdanost in neizmerno popivanje, ki je povzročalo tudi veliko škodo v narodnem gospodarstvu. V boju proti alkoholizmu so se v letih po prvi svetovni vojni najbolj angažirali ljudje, ki so to počeli iz vzgojno moralnega, narodnogospodarskega in evgeničnega stališča. Pričujoča razprava izpostavlja poglede dveh protialkoholnih borcev, ki sta v času povojne psihoze delovala v Celju. Emilijan Lilek se je zavzemal za prohibicijo po vzoru Združenih držav Amerike. Fedor Mikič je poudarjal, daje uspešno delovanje proti zlu alkoholizma možno samo s pomočjo države, pijanstvo pa da je največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi. A alkoholizma kot ene najtežjih slovenskih ljudskih bolezni napori protialkoholnih borcev tudi v naslednjih letih niso uspeli ozdraviti.
Ključne besede: Protialkoholno gibanje, alkoholizem, pro-hibicija, Emiljan Lilek, Fedor Mikič
Prerod, leto I., št. 2,1922, Pametnice -pismo nadučitelja A. Sežuna in župnika V. Marčiča iz Mavčič, str. 31.
STUDEN Andrej, PhD, Associate Professor, Research Advisor, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, SI1000 Ljubljana
392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1(497.4)(091)
"IF DRINKING DIE, LUCK AND ORDER WILL THRIVE"
A Fragment about the Fight against Alcohol during the Postwar Psychosis
The anti-alcohol movement in Slovenia had little to brag about in the years after the First World War. On the one hand, the time of postwar psychosis was marked by general indigence and famine prices; on the other, by a rich social life that functioned as a mental factor in creating stability. Alcohol, nicotine and syphilis ruled the world after the First World War. Older generations were particularly concerned about the young, who were growing up immersed in decadence, cruelty, indulgence in pleasures and a lack of ideals. This postwar psychosis pushed people into headless merrymaking, careless debauchery and excessive drinking, which caused considerable damage to the national economy. The most adamant fighters against alcoholism in the years after the First World War were people whose main impetus arose from educational-moral, national-economic and eugenic principles. This article highlights the views of two anti-alcohol fighters who worked in Celje during the postwar psychosis. Emilijan Lilek supported US-style prohibition. Fedor Mikic emphasized that the evil of alcoholism could only be fought with the help of the state and maintained that drunkenness was the main cause of the dire economic situation in the country. However, in spite of the anti-alcohol fighters' efforts, alcoholism as one of the most serious Slovene folk conditions could not be healed.
Key words: Anti-alcohol movement, alcoholism, prohibition, Emilijan Lilek, Fedor Mikic
VSE ZA ZGODOVINO
45
Andrej Studen, »KJER SE PIJANČEVANJE ..STAVI, RED IN SREfA SE ZOPET POJAVI« ZGODOVINA ZA VSE
Alkoholizem bo narodu zadal smrtni udarec (Narodna čitanka o alkoholu, 1931)
Pogledi mladega Mikiča na rešitev alkoholnega vprašanja (seveda ob izdatni pomoči države) so zelo radikalni. V očibijejo zlasti njegove zahteve po izredno visokih globah in zapornih kaznih ter celo po konfiskaciji polovice ali kar celotnega premoženja. Poleg resne skrbi za telesni in duševni propad posameznika in celega naroda pa je alkohol postajal tudi vedno večji sovražnik narodnega gospodarstva in države. Znani zdravnik in higienik Ivo Pire je pri razpravljanju o alkoholizmu brez zadržkov izpostavil, da »se moramo danes vpraševati o škodi, ki jo trpi narod kot celota zaradi uživanja alkohol a.«,s
Alkoholizem je bil za Fedorja Mikiča največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi, kar je skušal nazorno dokazati tudi s svojo, leta 1923 v samozaložbi izdano knjigo Naše alkoholno gospodarstvo. Poleg tega, da je v knjižici objavil grozovite številke o zapitem alkoholu, ki povzroča gospodarsko škodo in prezgodnjo smrtnost, je zanimivo tudi njegovo opozorilo na t. i. plave ponedeljke oz. mačkaste dni, torej na dneve, ki sledijo popivanju in »proizvajajo« manjvredne, za delo manjsposobne ljudi, ki seveda povzročajo precejšen minus v narodnem gospodarstvu.39 Po mnenju Mikiča so ravno gospodarska neučinkovitost podjetij in milijonske izgube največja vzpodbuda za protial-koholno delo. Svoj boj proti hidri pijančevanja, proti strašnemu zlu družbe Mikič zaključi s pozivom vsem strankam - pa naj so demokratične, narodne, ljudske, socialne - da naj v svoj program dajo boj proti alkoholiz-
mu. Nova država Jugoslavija naj bi po njegovem mnenju namreč »zmagala in živela« samo v znamenju tega boja.40
Številna prizadevanja za omejitev pijančevanja kot največje nesreče našega naroda tudi v naslednjih letih niso obrodila zaželenih sadov. Higienski zavod sije npr. na področju Slovenije v času med obema svetovnima vojnama za ciljno publiko protialkoholne propagande in izobraževanja izbral predvsem mladino, saj naj bi raziskave alkoholizma nedvomno pokazale, »da sta razširjenost uživanja alkoholnih pijač in vpliv tega uživanja na duševni in telesni razvoj slovenske mladine tako velika, da preti slovenskemu narodu v tempogledu nepopravljiva škoda«.41 A alkoholizma kot »ene najtežjih, najbolj kompliciranih in najbolj ukoreninjenih slovenskih ljudskih bolezni« napori protialkoholnih borcev niso uspeli ozdraviti. Narod kot bolnik tega namreč ni resnično hotel, »brez njegove lastne volje, zaupanja in želje po zdravju pa mu ni pomoči«..42
Zdi se, da so kot gobe žejni Slovenci svojo žalost in skrbi vse bolj utapljali v kapljici pozabe in da so tako kot prej (in tako kot še danes) za zlorabo alkoholnih pijač izkoristili praktično vsako priložnost. V boju proti alkoholni kugi, kot v svojem znanem delu Severni sij pravilno ugotavlja pisatelj Drago Jančar, niso zalegla še tako drastična in z nazornimi slikami pospremljena opozorila, »ki bi vendar slehernega razumnega človeka morala odvrniti od pijančevanja«. V letu 1938, več kot desetletje in pol po omenjenih antialkoholnih prizadevanjih Lileka in Mikiča, je tudi Sveta vojska »na svoji letni skupščini morala ugotoviti in resignirano priznati, daje njeno več kot dvajsetletno prizadevanje na tem področju obrodilo premajhne sadove«.43
Cvirn, Janez. Meščanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske. V: Iz zgodovine Celja 1918-1941, ur. Marija Počivavšek, Odsevi preteklosti 3, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 191-216.
Gašparič, Jure. Tobak in alkohol v parlamentu prve Jugoslavije, Zgodovina za vse, leto XV, 2008, št. 2, str. 26-36.
Viri in literatura
Časopisni viri
Prerod, leto I., 1922, št. 1, 2, 6, 7-8, 9-10, 11-12. Literatura
ZGODOVINA ZA VSE
leto XXI, 2014, št. '
Jančar, Drago. Severni sij, Murska Sobota: Pomurska založba, 1984.
Jagodic, Vojko, Smernice dela proti alkoholizmu s posebnim ozirom na mladino. Ve Rešimo mladino pred alkoholizmom, Ljubljana: Higienski zavod, 1939, str. 49-79.
Kaschuba, Wolfgang. Lebenswelt und Kultur der unterbiirgerlichen Schichten itn 19. und 20. Jahrhundert, Miinchen: Oldenbourg, 1990.
Kores, Dolores. Kratka krilca, alkohol & Charleston, Zgodovina za vse, leto VIII, št. 1, 2001, str. 52-58.
Lilek, Emilijan. O zabrani alkoholnih pijač, Celje: Samozaložba, 1922.
Matic, Dragan. »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako ter ne more do sape še danes...« Vzpon nemorale in alkoholizma med veliko vojno in v času povojne psihoze, Zgodovina za vse, leto XV 2008, št. 2, str. 81-89.
Mikič, Fedor. Naše alkoholno gospodarstvo, Celje: Samozaložba, 1923.
Orožen, Janko. Življenje in delo vladnega svetnika Emilijana Lileka, Celje: Zvezna tiskarna, 1941.
Polajnar, Janez. Vpliv alkohola in degeneracija naroda med obema svetovnima vojnama, Zgodovina za vse, leto XV 2008, št. 2, str. 109-119.
Rešimo mladino pred alkoholizmom, Ljubljana: Higienski zavod, 1939.
Sincerus (Janez Kalan), Konec pravdi o alkoholu, Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1918.
Studen, Andrej. Pijane zverine. O moralni in
patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, Celje: Zgodovini.ee, 2009.
Zusammenfassung
„WO DIE TRINKEREI ENDET, KOMMEN ORDNUNG UND GLÜCK WIEDER ZUM VORSCHEIN"
Ein kleiner Beitrag über den Kampf gegen den Alkoholismus in Zeiten der Nachkriegspsychose
Jugend geweckt, die angeblich sittenlos, verroht und ohne Vorbilder aufwuchs und den Lastern frönte. Die Nachkriegspsychose trieb die Menschen in einen kopflosen Reigen, in sorgenlose Ausschweifungen und uferlose Saufgelage, was auch der Volkswirtschaft großen Schaden verursachte. Im ganzen Land wuchsen Gasthäuser wie Pilze aus dem Boden und Übertretungen ihrer Betriebszeiten waren allzu häufig. Das Problem des Alkoholismus wurde im Jahr 1921 noch durch eine Verordnung über das freie Schnapsbrennen verschärft, womit die ohnehin sehr seltenen Erfolge des Kampfes gegen den Alkohol noch zusätzlich geschmälert wurden. Im Kampf gegen den Alkoholismus engagierten sich in den Jahren nach dem Ersten Weltkrieg jene Personen am stärksten, die dies von einem erzieherisch-moralischen, volkswirtschaftlichen oder eugenischen Standpunkt aus taten. Die Gründe für ihre Besorgnis reichten von der Sorge um die öffentliche Moral bis zur Angst vor der völligen genetischen Degeneration des Volkes und dem Unterganges des neuen Staates.
Die vorliegende Abhandlung stellt die Ansichten zweier Kämpfer gegen den Alkohol vor, die in den Zeiten der Nachkriegspsychose in Celje wirkten. Emilijan Lilek trat im neuen Staat für eine Prohibition nach Vorbild der Vereinigten Staaten von Amerika ein und betonte die gesundheitlichen, wirtschaftlichen und moralischen Erfolge eines Alkoholverbots. Fedor Mikič hob auch hervor, dass ein erfolgreiches Wirken gegen das soziale Übel des Alkoholismus nur mit Hilfe des Staates möglich sei und die Trunksucht der Hauptverursacher der schlechten Wirtschaftslage im Staat sei. Im Büchlein Naše alkoholno gospodarstvo [Unsere Alkoholwirtschaft] veröffentlichte er grauenerregende Zahlen über den konsumierten Alkohol, der wirtschaftlichen Schaden verursacht. Doch auch in den Folgejahren gelang es den Bemühungen der Antialkoholkämpfer nicht, den Alkoholismus als eine der schwersten slowenischen Volkskrankheiten zu heilen. Die allzu durstigen Slowenen ließen sich von keiner noch so anschaulichen und drastischen Warnung vor dem giftigen Tropfen des Vergessens überzeugen.
Anlässlich des 20. Jahrestages des Beginns der »modernen« Antialkoholbewegung im slowenischen Gebiet, im September 1922, konnten sich die Kämpfer gegen die Alkoholpest keiner größeren Erfolge rühmen. Die Zeiten der Nachkriegspsychose waren auf der einen Seite durch allgemeinen Mangel und unerträgliche Teuerung gekennzeichnet, auf der anderen Seite aber auch durch ein äußerst lebhaftes gesellschaftliches Leben, das als eine Art mentaler Stabilisierungsfaktor wirkte. Nach dem Ersten Weltkrieg traten Alkohol, Nikotin und Syphilis ihre Herrschaft in der Welt an. Die Angst um die kommenden Generationen wurde vor allem durch die
Schlagwörter: Antialkoholbewegung, Alkoholismus, Prohibition, Emilijan Lilek, Fedor Mikič
54
VSE ZA ZGODOVINO