DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20. — Naročnina: mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto IV. - Štev. 33
Trst - Gorica 18. avgusta 1950
Izhaja vsak petek
Zahteve sedanjosti
Naši nasprotniki in tudi nekateri naši prijatelji nam očitajo, da se v prvi vrsti borimo proti Italijanom in šele v drugi vrsti proti komunistom, medtem ko bi se po njihovem mišljenju morali boriti v prvi vrsti proti komunizmu in šele podrejeno proti Italiji. Danes, na-glašajo naši nasprotniki, se mora voditi idejna in ne narodnostna borba. Danes ne obstoji vprašanje, komu bomo ozemeljsko pripadli, temveč edinole, kako si bomo ohranili položaj svobodnih ljudi.
Na te in take očitke moramo odgovoriti sledeče: Ni nobenega dvoma, da gre danes za borbo svobode %yroti zasužnjenju po nekem zatrjevanem kolektivizmu, za katerim se skriva samovolja ljudi, ki se hočejo vsiliti svetu. Nobenega dvoma ni, da dajemo pri izbiri med osebno svobodo in kolektivno sužnostjo prednost osebni svobodi in smatramo za svojega nasprotnika vsakogar, ki bi nas v tej osebni svobodi ogrožal. In tudi o tem ni dvoma, da v borbi za svobodo priznamo kot svoje zaveznike vse somišljenike, katere koli narodnosti, in kot svoje sovražnike tudi ljudi naše lastne narodnosti, ki ogrožajo naš ideal svobode. Slovenski komunist ni za nas manjša, ampak celo večja nevarnost od italijanskega komunista, kajti slovenski komunist zastruplja jiaše ljudi, poslužujoč se našega jezika, dočim italijanski komunist o-staja za nas tujec in je zaradi tega v manjši meri sposoben, da nam neposredno škodi.
Ali to je tudi vse, kajti ako pogledamo globlje, vidimo, da med italijanskim nacionalistom in italijanskim komunistom ni nobene razlike. Nasprotnik nam je eden in drugi. Oba nas hočeta duševno zasuž-niti, da bi nas izrabila bodisi kot »manjvredno ras o« bodisi kot hlapce totalitarizma. Ali tudi tedaj, kadar Italijani od nas zahtevajo, da se borimo proti komunizmu, ne zahtevajo tega od nas iz čistega anti-komunističnega prepričanja ali pa iz spoštovanja do naše pravice na svobodo, temveč samo za to, da bi jim v borbi proti komunizmu bili. nekake koristne budale, kakršne bi tudi bili, ako bi iz nepoznavanja naših narodnostnih potreb nasedali sirenskim glasovom komunistov.
Italijani zahtevajo od nas, da na svojo narodnost zremo šele s postranske perspektive in da smatramo kot svoj glavni cilj idejno in socialno obračunavanje.
Ali mi bi jih vprašali: »Ali ste tudi Vi pripravljeni, da podredite svoje »demografske zahteve« borbi proti komunizmu?«
Kajti, ako se od nas zahteva žrtev, mora biti pri onem, ki od nas zahteva to žrtev, vsaj ista pripravljenost na enako žrtev. Ali sodeč po njihovem zadržanju, so Italijani danes bolj kot kdaj prej oddaljeni od take požrtvovalnosti, kakršno imperativno zahtevajo od nas Slovencev.
Italijani so sicer vsak čas pripravljeni, da nas denuncirajo, kakor smo to naglasili že ob drugih prilikah, enkrat Angloameričanom, drugič kominformistom; oni si ne pomišljajo izvršiti na našo škodo niti zgodovinskih niti statističnih potvorb, niti organizirati raznih volitev, niti da naše ljudi izključujejo od sodelovanja v javnem življenju; oni ovirajo delo našega šolstva, o-nemogočajo nam vsako prosvetno delovanje, enako kot nam preprečujejo vsak gospodarski vzpon; odvajajo nam našo deco, da bi jo vzgojili v mržnji do lastne narodnosti, s svojimi neresnicami in klevetami o nas zavajajo zahodni svet. Kako torej morejo zahtevati od nas, da jim bomo zavezniki, ko so nam ravno oni naši najhujši nasprotniki?
Od kod imajo pravico, da nam diktirajo politične smernice, ko nam sami odrekajo celo pravico, da bi se branili njihovih nasilstev? Kajti naša politika je zgolj obrambna. Saj menda imamo pravico, da svojo svobodo branimo proti vsem onim, ki nam jo ogrožajo... In ker nam ravno Italijani v največji meri ogrožajo našo svobodo, kar nam dokazuje njihov tisk, kar nam dokazuje Palutanovo tolmačenje celo naših jezikovnih pravic kot koncesije, aretacija dr. Sfiligoja itd., nam pač ne preostaja nič drugega, kot da se branimo z vsemi dopustnimi sredstvi, ki nam stoje na razpolago. Za kaj drugega, kot za to vsiljeno nam obrambo, nam pa na žalost ostaja malo časa in možnosti. Ne preostaja nam ju morda zato, ker mi ne bi hoteli, temveč ker nas v vseh takih prizadevanjih zavirajo ravno Italijani s suojo politiko nespametnega in izzivalnega nasilja, ki omrtviči vse prosvetno in gospodarsko življenje naših krajev. Saj so zaradi angloameriške lahkovernosti sebi prigrabili vse koristi iz ERP-a in Marshallovega plana, akoravno tržaško ozemlje brez enakopravnosti
Ob peti obletnici zloma Japonske
Dne 6. avgusta 1945. leta smo prvič čuli javno govoriti o strahoviti atomski bombi, ki je razdejala veliko japonsko mesto Hiro Sima, in ki je 16. avgusta istega leta s sovpadom sovjetske vojne napovedi povzročila predajo Japonske, s čimer se je končno zdrobil zadnji člen sovražne »osi« s trikotnim prerezom Rim - Berlin - Tokio.
Z 'zlomom Japonske se je dejansko končala druga svetovna vojna in Churchill je v svojem prevelikem optimizmu verjel v tisočletno dobo miru...
Neposredne posledice japonskega zloma so bile: 1) osvoboditev Koreje, ki si jo je Japonska podvrgla v 'začetku tega stoletja in ki slavi ravno te dni petletnico svoje osvoboditve izpod japonskega jarma; 2) osvoboditev Kitajske, Mandžurije in južnovzhodnih dežel Aizije, ki si jih je Japonska v teku druge svetovne vojne pokorila; 3) osvoboditev For-moze, ki jo je Japonska še v drugi polovici pretekleiga stoletja odtrgala iz okvira kitajske skupnosti; 4) dodelitev južnega Sahalina ZSSR; 5) ameriška zasedba otokov bivšega nebeškega cesarstva.
Posredne posledice padca Japonske so pa po svojem dalekosežnej-šem pomenu važnejše, ker pomenijo za ves svet .začetek nove dobe nemirnega presnavljanja: za Evropo političnega kolonialnega razkrajanja, za Azijo pa narodnostnega in družabnega obnavljanja. Sovjetski pojav na Daljnem Vzhodu je vlil vzvalovanemu in prekipevajočemu nacionalizmu mogočnih azijskih narodov, uporniškega duha proti »razrednemu tlačitelju«, ki so ga pa znali komunistični agitatorji spretneje prikazati kot narodnostnega tlačitelja mladih azijskih sil. Aizija je tedaj zažarela v divjem plamenu! Azijski razplamteli nacionalizem je našel zanesljivega netilca v svetovni komunistični revoluciji, ki je jela glodati svet!
Zahodno obotavljanje, da bi v skladu z novo azijsko stvarnostjo priznali takoj popolno svobodo Indiji, Indokini in Indoneziji (če izvzamemo takojšnje dalekovidno a-meriško priznanje samostojnosti Filipinov), je samo koristilo stvari mednarodnega komunizma, ki je v Aziji dobil potrebnega zaleta za svoj pohod: Kitajska, Indokina, Malajska, Indonezija, Koreja nam s svojo prelito krvjo in jedkimi plameni kažejo vijugasto pot azij-
Van Kleist je g ZSSR
Glasilo jugoslovanske komunistične stranke »Borba« izjavlja, da nemški general Von Kleist ni več v Jugoslaviji, ker so ga jugoslovanska oblastva po obsodbi na 15 'let ječe zaradi vojnih zločinov proti jugoslovanskim narodom izročili v marcu 1. 1949 Sovjetski zverci, ki bi ga morala soditi zaradi istih zločinov proti sovjetskim narodom.
»Borba« zaključuje, da zaradi tega general Von Kleist ne more pripravljati načrtov za jugoslovanski vdor v Albanijo.
ČUDEN GOLOB
V0JAS K/
OB 0*0*/
MtAOVrtAl
-
KREMEL
skega vzpona ob mrki spremljavi svetovnega komunističnega navala.
Tako se danes moramo na Zahodu pripravljati na tretjo svetovno vojno, namesto da bi že uživali do-
brote obetanega nam tisočletnega miru...
Ne moremo vprašati, kje leži krivda za nastali položaj, ker ni mogoče utesniti komunističnega be-
snečega pojava v običajno politično zakonitost. Lahko samo vprašamo, ‘zakaj so odgovorni zahodni politiki s svojo razorožitveno naglico omogočili predčasni pojav komunistične revolucionarne nezakonitosti.
Danes ni več možno oklevati, ker komunizma z dialektiko ne bomo več ugnali, ko ga komaj z orožjem ustavljamo na okuženih tleh!
Dvig zahodne nemške policije od 26 na 36 tisoč mož, ustanovitev japonskega policijskega zbora 75 ti-sočev mož in smotrna oborožitev italijanske vojske nas ne bodo obvarovale grozečega pogina, če se ves svobodni svet ne bo združil v odločnem naporu v obramfbo demokratičnih svoboščin in svoje narodnostne bodočnosti. V zahodnem svetu mora vzplamteti svobodoljubno razpoloženje, ki bo brez pomoči bolj ali manj zanesljivih najemnikov in izsiljevalcev rešilo svet pred zatonom.
Mučna slika evropske politične razbitosti in načelne needinosti, ki se nam ravno te dni nudi v Stras-burgu o priliki razpravljanj o Churchillovem predlogu o ustanovitvi enotne evropske vojske in Schuma-novem predlogu o jeklarskem in premogovnem sodelovanju med Francijo in Nemčijo, kaže, kako težavna je pot do evropske sloge in enotnosti.
Kje je rešitev? Rešitev je samo v prizadevanju po čimprejšnji in popolnejši ustvaritvi izenačenih gospodarskih, socialnih in političnih pogojev za vse evropske narode, ki bodo le v tem primeru imeli ves interes, da prevzamejo nase žrtve, ki jih bo od njih zahtevala borba proti komunističnemu nasilju; le v takem primeru se bo Zahod v novi 'luči uspešno postavil ob bok tudi mladim, življenja prekipevajočim a-zijskim in afriškim narodom v skupni borbi za ideale svobode in demokracije.
Od srede  do srede.
Sovjetska zveza obtožena izkoriščanja prisilnega dela
Angleško posredovanje na Balkanu
Z zanimanjem sledijo v mednarodni javnosti potovanjem raznih angleških diplomatov in politikov v Jugoslavijo. Uradna poročila sicer javljajo, da gre zgolj za poglobitev gospodarskih stikov z Jugoslavijo, ki se zanima za večje dobave elektrotehničnega gradiva za svoj elektrifikacijski načrt, vendar se vzdržujejo vesti, da skuša Anglija pridobiti Jugoslavijo za širše sodelovanje z Zahodom in da istočasno posreduje za ublažitev napetosti med Jugoslavijo in njenimi sosedami. Konkretno govorijo o nalogi angleškega podtajnika Ernesta Davisa, da uredi odnošaje med Grčijo in Jugoslavijo, s čimer bi položaj v vzhodnem delu Sredozemlja precej pridobil na trdnosti in varnosti.
obeh narodnosti in poštenega sodelovanja domačinov Slovanov in Italijanov, kot to predvideva mirovna pogodba, ne more ne živeti in še manj procvitati!
Zahtevati torej od nas, da se z veliko vnemo zavzamemo za tako stanje, ki bi bilo ustvarjeno čisto proti duhu in smislu mirovne pogodbe, in v katerem nam je namenjena vloga borcev, našim narodnim nasprotnikom pa vloga grabež-Ijivca, kakor je to pokazala izkušnja iz pretekle svetovne vojne, pomeni menda le nekam preveč računati na našo prirojeno dobrohotnost.
Angleška vlada je predložila gospodarskemu in socialnemu svetu Združenih narodov, ki zaseda sedaj v Ženevi, nove dokaze o prisilnem delu v Sovjetski zvezi. .
To dokazno gradivo je sestavljeno v celoti iz zakonov, uredb in u-radnih ukrepov izdanih od sovjetske iu češkoslovaške vlade. Zato so ti podatki nepobitni.
Iz teh podatkov se lahko ugotovijo tri glavna dejstva:
1) Osnovni gospodarski razlog, to je izkoriščanje prisilnega dela v nasprotju s svobodno najetim delom, plačanim po tržnih cenah.
2) Jasno se vidi, da je sistem prisilnega dela sestavni del sovjetske družbe, in sicer točno določen del družabnega reda Zveze sovjetskih socialističnih republik urejen po celotnem sestavu zakonov, uprave in teorije.
3) Iz predloženega dokaznega gradiva je razvidno, da se sestav prisilnega dela razširja. Najvažnejši zakoni in uredbe češkoslovaške vlade pokažejo n. pr., kako se je sestav prisilnega dela razširil v to deželo.
Da prisilno delo ni toliko poboljševalnega kolikor gospodarskega značaja, jasno potrjuje izvleček iz
29.	zvezka »Velike sovjetske enciklopedije«, ki pravi: »S tem, da je Zveza socialističnih republik stopila v razdobje socializma, so se neizmerno povečale možnosti uporabljanja ukrepov za poboljševalno prisilno delo.« Enciklopedija je uradna publikacija. Gotovo ne bi v njej tega zapisali, ako ne bi smatrali prisilnega dela kot nekaj zaželjenega.
.Nadalje čitamo v 47. zvezku »Velike sovjetske enciklopedije«:
»Prisilno delo je v tem, da je o-seba obsojena prisilno delati na delu, ki ga organizirajo poboljševalni-ce, ali pa, da ostane na svojem delovnem mestu. V tem primeru ima obsodba na prisilno delo za posledico znižanje plače do 25 odst.«
Posebne važnosti je druga točka, da je namreč prisilno delo postalo organični del sovjetske družbe. Zakonik Zveze sovjetskih socialističnih republik o poboljševalnem delu to dejstvo logično dokazuje.
Drugi zvezek »Velike sovjetske enciklopedije« navaja, da je »prisilno delo eden od glavnih ukrepov sovjetskega socialističnega kazenskega zakona«.
Britanski spisi vsebujejo še na-
daljnje izvirne izvlečke in prevode drugih sovjetskih državnih zakonov, ki kažejo, da človeka lahko obsodijo na prisilno delo brez razprave in brez sodnega postopka. Ti zakoni pooblaščajo organe sovjetske tajne polieije, da lahko obsodijo po u-pravni poti vsakega državljana Zveze sovjetskih socialističnih republik na pregnanstvo.
Stvarno določa člen 283 uradne »Zbirke vladnih zakonov Zveze sov-
jetskih socialističnih republik«:
»Posebni svet pri ministrstvu za notranje zadeve Zveze sovjetskih socialističnih republik (M.V.D.) ima po zakonu pravico uporabiti pregnanstvo kot upravno kazen.«
Ta sistem sodobnega suženjstva so si prisvojile tudi satelitske države. Z njegovim razširjenjem raste tudi nevarnost, ki jo to suženjsko pojmovanje človeka predstavlja za sodobno kulturo.
Svoboda sama je izzivanje za trinoge
Časopis »Tulsa Tribune« objavlja članek, v katerem piše med drugim:
» Tako v Veliki Britaniji kot tudi v Franciji nastaja nova nevarna šola »pomiritve«. Sirijo namreč teorijo, da se Zahodna Evropa ne sme pustiti zaplesti v zanko »vojne za nadvlado«, do katere lahko pride med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, in da se sme oboro-•žiti samo toliko, da bo odvrnila vsak napad, obema orjakoma pa prepustila, da se borita na drugih bojiščih.
To preprosto misel je naravno povzročilo dejstvo, da so narodi trudni vojne, pa tudi okolnost, da na noben način nočejo priznati, da sta ekspanzivnost Sovjetske zveze in želja Amerike, da jo ustavi, nekaj popolnoma drugega kot poskusi podstavljanja nog med dvema enako krivima državama.
V Veliki Britaniji je najvažnejši pristaš nauka o nevtralnosti profesor C. EM. Joad, bivši pacifist in levičarski socialist. Njegova gesla objavlja pariški radikalni list »Le Franc Tireur«. Med drugim (trdijo, da povzroča atlantska pogodba jezo Sovjetske zveze in da bi jo bilo treba zato razveljaviti. Menda ni potrebno povedati, da širijo to misel navdušeno komunisti po vsej Zahodni Evropi.
Gotovo je krasen primer moralnega poguma, če se kdo skrije za stol in vrže vabo levu v upanju, da bo ta potem napadel koga drugega.
Zmotnost te misli je jasno prikazal Raymund Aron v pariškem »Fi- mim.v.
garu«. V svojem članku se vprašuje: »Na kak način naj prepreči Zahodna Evropa izzivanje Sovjetske zveze, ko pa je že svoboda sama za trinoge izzivanje!« «
Važen interni maršala Tita
Beograjski dopisnik agencije »U-nited Press« poroča, da je imel maršal Tito važen razgovor o Koreji in Kitajski z indijskim socialističnim časnikarjem Kamološem Be-nerjijem.
Tito meni, da še nekaj časa ne bo mogoče razločevati politične smeri komunističnih držav Daljnega Vzhoda, ki so neodvisne od Moskve. Borba proti sovjetski oblasti se lahko pojavi zaradi sovjetskih poskusov vmešavanja v notranjepolitične prilike omenjenih držav. Kitajski narod se bo prav gotovo uprl, ko bo odkril, da je gospodarsko izkoriščan. Sovjeti bodo po izkušnji z Jugoslavijo verjetno previdneje ravnali v stikih z ostalimi komunističnimi državami. Sovjeti bi hoteli namreč birokratsko nadzorovati vse satelitske države po zgledu svoje notranje politike, to pa ne pomeni, da je marksizem zgrešen, pač pa pomeni, da se sovjetski voditelji oddaljujejo od marksizma. Borba Korejcev za svobodo in zedinjenje bi bila popolnoma upravičena, ko bi se Korejci borili sami.
Glede tega se pa Tito vprašuje: »Toda kakšni so razlogi današnje borbe? Ali bo dovedla borba med severnimi in južnimi Korejci do njihove svobode? Jaz o tem dvo-
9. AVGUSTA:	Belgijski	parla-
ment je odobril zakon o prenosu kraljeve oblasti na prestolonaslednika Balduina. — Ameriške sile na Koreji so na jugu z uspelim protinapadom prodrle do važnega križišča Cinju; na severu pa komunisti ogrožajo luko Pohang. — Jugoslavija je odklonila vabilo na sestanek zahodnih zastopnikov v VS.
— Na Danskem so razpustili parlament in razpisali nove volitve za dne 5. septembra. — Ameriški senat je odobril osnutek zakona, ki določa smrtno kazen ali 30 let ječe za vohunstvo v času miru. — Indonezija protestira pri nizozemski vladi zaradi kršitve sporazuma o umiku nizozemskih oboroženih sil.
10. AVGUSTA: Francoski zunanji minister zagovarja svoj gospodarski načrt v Evropski posvetovalni skupščini. — Po brezplodnem prepiranju med sovjetskim in ameriškim zastopnikom je bila seja VS zopet odložena. — Maršal Tito je priredil na Bledu sprejem za diplomatski zbor. — Ameriški napad proti Sin-ju še vedno napreduje, Sevemoko~ rejci so pa zavzeli Pohang. — Japonska vlada ustanavlja policijske rezerve 75.000 mož. — Vzhodna nemška zbornica je ratificirala var~ šavske razmejitvene sporazume.
11. AVGUSTA: Ob prevzemu vladarskih poslov po princu Balduinu, je podala belgijska vlada ostavko.
— Proizvodnja jekla v Jugoslaviji je za 200 odst. višja od predvojne.
— Seja VS je bila ponovno odložena brez kakršnega koli sklepa. — Draginja se je pojavila tudi v Zahodni Nemčiji. — V poročilu na OZN zaradi neredov v Indoneziji, ki so jih povzročile holandske čete, javlja indonezijska vlada, da je njeno zaupanje v Holandsko močno c-majano. — Ameriški položaj na Koreji se je poslabšal, odkar so komunisti zavzeli luko Pohang; ameriške čete so očistile večji del sovražnikovih mostišč na levem bregu Naktonga in napredujejo v smeri Činjuja. — Severnokorejska vlada se misli preseliti v Seul.
12. AVGUSTA: Izšla je prva šte-vilka lista »Freie Tribune«, glasilo odbora za ustanovitev neodvisne delavske stranke v Nemčiji. — Anglija bo povečala poklicno vojsko.
— Podpisana je jugoslovansko -egiptska trgovinska pogodba. — Duvieusart in Segers, oba krščanska socialca, sta odklonila nalog za sestavo nove belgijske vlade. — Pri OZN so soglasno sprejeli sklep o federaciji Eritreje z Abisinijo pod cesarjem Haile Selasijem. — Sovjetski vojaški krogi se ne strinjajo z nameni Politbiroja in Kominfor-ma o nujnosti vojaških ukrepov proti Titu. — Avstralija bo sprejela pol milijona italijanskih delavcev.
13. AVGUSTA:	Italija	predlaga
federacijo med Francijo, Nemčijo in Italijo. — V Zahodni Nemčiji so za 90 dni prepovedali izhajanje večine komunističnih listov. — Van Zee-land je sprejel nalog za sestavo nove belgijske vlade. — Bolgarija je sklenila, da izžene turško manjšino.
— V ZDA bodo verjetno vnaprej odobrili sklep, da sme ameriška vojska v primeru napada na Jugoslavijo, vkorakati v Jugoslavijo, čeprav ni ta članica Atlantske zveze. —Opuščeno je ameriško letalsko o-porišče pri Pohangu, ki pa ga pe-šadija še krčevito brani; položaj na ostali fronti je resen, čeprav še ni nevaren.
14. AVGUSTA:	Indija	predlaga,
naj odbor šestih nestalnih članov VS preuči vse predloge za mirno in pravično poravnavo spora glede Koreje. — Ameriške čete uspešno uničujejo severnokorejska mostišča na levem bregu Naktonga; Severnokorejci se medtem pripravljajo na splošen napad na Taegu. — Tajnik OZN Trygve Lie izjavlja, da ima 450 milijonov kitajskega ljudstva pravico do svojega predstavništva v OZN, da pa je vojna na Koreji izredno otežkočila rešitev tega vprašanja.
15. AVGUSTA: Maršal Tito je dal indijskemu socialističnemu časnikarju zanimive izjave o Kitajski in Koreji. — Churchill je odločno posegel v razvoj angleške politike: laburisti ne bi hoteli, da bi se Churchill zopet pojavil kot zagovornik narodnega prebujenja. — Soproga bivšega belgijskega kralja Leopolda, princeza Lilijana de Rethy, se je vrnila iz Švice v Belgijo. — V Zahodni Nemčiji je prišlo do nesoglasij med socialdemokrati in klerikalci glede vprašanja ponovne nemške oborožitve.
Sporazuma - ni!
LONDON, 1. avg. 1950. — »Klic Triglava« je poučen z merodajnega mesta, da je dokončno odpovedan sestanek slovenskih, hrvatskih in srbskih ‘političnih .zastopnikov, ki naj bi razpravljali o medsebojnem, jugoslovanskem, sporazumu. Ta vest je prišla precej iznenada, saj se je še v meseou juniju predvidevalo in računalo, da bo sestanek v jeseni.
Vendar je značilno, da je sestanek bil že dvakrat, sedaj dokončno preložen. Merodajni 'zapadni faktorji so namreč svoj čas pokrenili to akcijo in jtovabili, žal brez nekega primernega in dobrega sistema, vrsto jugoslovanskih političnih oseb na medsebojni razgovor, z namenom, da ■ se ustanovi jugoslovanski državni svet. Ob tem in po tem povabilu so seveda začeli z intervencijami razni zakulisni faktorji, da vključijo v razgovore še svoje mi-ljence. Tako je kmalu nastal nemogoč položaj, ki je bil še poslabšan z odklonitvijo prof. S. Jovanoviča, predsednika londonskega JNO-ja, da se udeleži razgovorov, češ da so na razgovore povabljeni faktorji brez nekega primernega sistema. Stvar
je bila zato odložena na jesen. Medtem pa so se zakulisne borbe seveda nadaljevale, vmes so prišle intrige, tudi mednarodni položaj se je v zvezi s korejskimi dogodki poslabšal in domnevajo, da je tudi Tito protestiral proti ameriškim poskusom. Tako je bila celotna zadeva definitivno odložena z motivacijo, da »mnogi novi razlogi zahtevajo, da se vsa zadeva ponovno preštudira in da so novi elementi vstopili v mednarodni položaj, ki narekuje odložitev razgovorov, ki so bili v načrtu«.
V	londonskih emigrantskih krogih so bili občutki ob itej vesti deljeni: eni so namreč obžalovali odložitev, ki da je prav gotovo imela svoj o-snovni razlog predvsem v begunski nezrelosti, da bi se sami zmenili in dogovorili, s kom bo kdo razpravljal: drugi pa so se veselili, da je do tega prišlo in da bodo mogli še naprej nemoteno delovati in forsi-rati svoje osebne in sebične koristi ne glede na to, kaj je bila splošna želja in kaj so želeli tudi zahodni prijatelji.
Ojačanje atlantske obrambe
Charles M. Spofford, predsednik stalnega odbora atlantskih namestnikov, je na vprašanja časnikarjev ob svojem prihodu v Washington glede zaključenega londonskega sestanka, ki je — kot znano ■— priporočil prizadetim vladam takojšnje povečanje »dejanskih vojaških sil za skupno obrambo« in za prepre-čenje napada ter obdržanje mednarodnega miru, izjavil:
»Mislim, da je začetek dober.« Spofford je omenil, da se bo stalni svet sestal znova 22. avgusta, prej pa se bodo namestniki posvetovali s svojimi vladami o načinu hitrejšega izvajanja načrtov za povečanje vojaških sil, ki ga je treba izvesti v bližnji bodočnosti.
Na vprašanje časnikarja, kaj misli o odgovorih članic atlantske pogodbe glede povečanja obrambnega programa, je Spofford odgovoril, da je zadovoljen z naglico, s katero so posamezne vlade odgovorile, in do-
stavil, da so nekatere države »pokazale, da se zavedajo nujnosti vprašanja«.
.Na drugo vprašanje je Spofford zanikal, da bi govorili na londonskem sestanku o umestnosti uporabe nemške industrije za povečanje obrambnega načrta. Pripomnil je, da londonski sestanek ni bila prava in resnična konferenca in da ta sestanek ne pomeni konca, temveč samo začetek sestankov namestnikov, ki bodo več ali manj stalno povezani za reševanje tekočih poslov v presledkih med posameznimi konferencami.
‘Spofford se ni hotel spustiti v podrobnosti londonskih razgovorov, češ da bo prej govoril z zunanjim ministrom Achesonom. Končno je izjavil, da pripravljanje atlantske obrambe »ne zadovoljuje«, ni pa hotel podati izjave o času, ki bo potreben za dosego zaželjene stopnje pripravljenosti.
Uspeh čikaškega mednarodnega velesejma - Jugoslovanske prodaje
Predstavniki prvega ameriškega mednarodnega velesejma poročajo o popolnem uspehu razstave; razstavo si je ogledalo rekordno število obiskovalcev in evropske tvrdke beležijo vedno večje število naročil ameriških kupcev.
Jacques Kunstenaar, zunanji ravnatelj velesejma je izjavil, da bodo v štirinajstih dneh razstave prodali 200.000 splošnih vstopnic in da je prvi dan velesejma napolnilo razstavne prostore 20.000 do 25.000 o-biskovalcev.
Mnogo važnejše pa je naraščajoče število nakupov ameriških trgovcev.
V	prvih par dneh velesejma je
pač največja kupčija prodaja kemikalij, ki jih je kupila neka čikaška tvrdka od neke angleške kemične družbe za en milijon dolarjev.
Vladimir Popovič, jugoslovanski veleposlanik, je na razstavi izjavil, da je 51 jugoslovanskih razstavljal-nih tvrdk ‘zabeležilo do zdaj naročil za skupno 500.000 dolarjev; prodali so razno blago, kot baker, svinec, tobak, ročne izdelke, konopljo, vrvi, likerje in živilske konzerve. Veleposlanik ceni, da bo njegova država na velesejmu prodala blaga za skupno vsaj en in pol milijona dolarjev in to proizvodov, ki jih do zdaj Jugoslavija ni dobavljala Združenim državam.
Komunisti vendar nehaj verujejo
Nedavno je italijanski komunistični odvetnik Mario Berlinguer predaval o madžarski ustavi na madžarski akademiji v Rimu. Akademija je namreč priredila vrsto predavanj o tezi:	»Madžarska na
poti k socializmu«.
»Vse na Madžarskem je očarlji-
Hesloga v komunistični stranki zahodne Nemčije
Nedavno so v Zahodni Nemčiji izključili iz komunistične stranke zahodne Nemčije neke bolj važne predstavnike stranke, češ da so »ti-tovei«. Ti so se upnli, da bi slepo izvajali sovjetsko zunanjo politiko. Sdaj so pozvali svoje pristaše, naj izberejo svoje zastopnike in naj se pripravijo na »komunistično konferenco Zahodne Nemčije«. Izguba komunističnih glasov pri volitvah za severni rensko - vestfalski deželni zbor jasno dokazuje stališče delavcev, pravi poziv. Na tisoče članov stranke »želi novo komunistično gibanje, ki bo temeljilo svoje smernice in svoje delovanje na nemških načelih«.
Jurij Fischer, bivši namestnik ministra, ki je lani v septembru izstopil iz komunistične stranke, je izjavil, da se bo na konferenci u-»tanovila »neodvisna nemška delavska stranka«, ki bo temeljila na neodvisni socialistični politiki in na marksizmu, ki je v skladu s tradicijami nemškega delavskega gibanja. Obtožba »titovstvfe« je neosn-j-vana, je poudaril Fischer, ker noben Nemec ne želi nadomestiti »u-radnega komunističnega idola, to je Stalina« s Titom.
vo s pomočjo Stalina. Vse je prav. Vse je svobodno. Vse je veličastno. Vsak je bogat, vsak je znanstvenik, izumitelj, vsak je srečen in dober, ima 32 zob in lepe čevlje. Nobeden nima slepiča. Nobeden nima neplačanega računa pri krojaču. In za vse to se imajo zahvaliti komunističnemu režimu.
Kaj pa madžarski delavci? Vsi so bolj vzgojeni kot odvetniki. Vsi so komunisti kakor delavci. Na Madžarskem je ustava tako jasna, da jo vsak razume, celo novorojenček. Vsakemu je popolnoma razumljiva. Cita jo mizar in v frenotku ve, kaj pomeni. V Italiji je drugače. Mizar ne more razumeti italijanske ustave. Tako težko je razumljiva. Lahko jo razumejo samo demokrati, imperialisti in duhovniki.«
Na koncu pa je predavatelj povedal nekaj zelo značilnega. Izjavil je: »Obžalujem, da nisem bil nikdar na Madžarskem. Toda to, kar sem vam povedal, so mi drugi povedali«.
Prepovedano slikanje
Argentinsko poslaništvo v Bukarešti je nedavno priredilo proslavo svojega »državnega praznika«. Proslave se je udeležila tudi gospa Pauker, minister za zunanje zadeve. Na proslavi je fotograf slikal gospo Pauker r kozarcem šampanjca v družbi sovjetskega veleposlanika in argentinskega poslanika. Drugi dan so zaprli romunskega fotografa, ki so ga najeli za to priložnost. Slikal je namreč komunista s predstavnikom »buržujske kapitalistične« države. Fotografa so izpustili šele, ko so Argentinci uničili vse negative žaljive fotografije.
O aretaciji dr. A. Sfiligoja
Vložen je priziv proti obsodbi Posebnega sodišča za zaščito države
Javljamo, da je obramba aretiranega predsednika SDZ za Italijo dr. A. Sfiligoja vložila te dni pri pristojnem sodnem dvoru v Benetkah priziv pi-oti krivični obsodbi fašističnega Posebnega sodišča za zaščito države, s katero je bil dr. A. Sfiligoj obsojen tu 30 let ječe o priliki zloglasnega tržaškega procesa z mesca decembra leta 1941. Istočasno je vložena prošnja za dovolitev začasne svobode aretiranemu dr. A. Sfiligoju.-
O poteku pravnega postopka bomo našo javnost sproti obveščali.
Begunski križ miru
Na praznik svetih Cirila in Metoda je prišla v Rim na svefcoletno romanje skupina češkoslovaških beguncev. Skupina je bila sprejeta v avdienci pri papežu. Češkoslovaški begunci so prinesli s seboj križ, ki je kot njihov dar razstavljen na svetoletni razstavi v Vatikanu in ki bo postavljen v bližini groba sv. Cirila, kjer bo oznanjal begunsko poslanstvo miru. Križ je izdelan iiz planinskega hrasta in izraža hrepenenje katoliških beguncev po zedinjenju vsega sveta v duhu zahodnega krščanstva.
Junaška smrt Čehinje
aNew York Times« poroča v e-nem izmed .svojih člankov, kako je neka rodoljubna Čehinja nedavno darovala svoje življenje za svoje ideale demokratične svobode. Pod naslovom »Smrt v Pragi«, piše list
o	usmrtitvi dr. Milade Horakove, ki so jo obsodili češki komunisti. Članek pravi:
» Bivšo članico češkoslovaškega parlamenta in poslanko Beneševe narodno-socialistične stranke, ki je sedaj postavljena izven zakona, so usmrtili ta teden v Pragi pod obsodbo izdajstva in vohunstva.
Horakova ima mnogo prijateljev v Združenih državah in povsod po svetu, ki jo je poznal in občudoval zaradi njenih globokih rodoljubnih čustev in demokratičnega prepričanja, kot ženo, ki je brez pomislekov tvegala svoje življenje, ko se je u-prla nacističnemu zatiranju med vojno. Nemci so jo vrgli v ječo in poslali v koncentracijsko taborišče v Terescinu.
Takrat je bila skupno z njo druga velika voditeljica, bivša članica češkoslovaškega senata gospa Pla-minkova. Ti dve ženi sta skupno neutrudljivo delali za okrepitev demokratičnega življenja v svoji domovini in še prav posebno za izboljšanje položaja čeških žena. Gospa Plaminkova je ustanovila leta 1923 narodni ženski svet in gospa Horakova jo je pozneje kot predsednica nadomestila.
Gospo Plaminkovo so Nemci ubiii
30.	junija 1942. Njena prijateljica je pozneje napisala o njej takole: »Ob zadnjem srečanju mi je gospa Plaminkova še dajala navodila in mi naročila, naj nadaljujem delo po njenih stopinjah, naj sledim njenemu zgledu in naj vabim druge, ki razumejo njeno poslanstvo in bodo ostale zveste, naj storijo isto.«
Na nedavni razpravi je gospa Horakova odločno povedala sodišču, da je ohranila svoje prejšnje prepričanje. Ostala je zvesta svojim idealom demokratične svobode. Na smrt pa jo je obsodilo sodišče tako imenovane »ljudske demokracije«. «
mnenje Pollakov o korejskem vprašanju
Ameriški veleposlanik na Poljskem, Waldemar Gallman, ki se mudi trenutno v Washingtonu zaradi posvetovanj v zunanjem ministrstvu, je podal po vljudnostnem obisku pri predsedniku Trumanu zastopnikom tiska par izjav.
Na vprašanje o stališču Poljakov do sedanjih svetovnih dogodkov je Gallman izjavil, da se Poljaki prav dobro spominjajo, da svoječasno ob napadu nacistov zahodne države niso dovolj hitro in odločno intervenirale in da zato zdaj znajo ceniti hitrost in odločnost, ki sta jo pokazala predsednik Truman in OZN glede Koreje.
Veleposlanik je izjavil dalje, da posluša poljski narod radijske oddaje Zahoda in da je zato ddbro obveščen o svetovnih dogodkih. Dostavil je, da je velika množica naroda orientirana na Zahod, ker je tradicionalno protiruska. Gallman je zaključil, da je za Poljake v veliko uteho »dejstvo, da so Združe-n narodi dokazali, da se znajo po-služiti sile za zaustavitev komunističnega pohoda in da je na Poljskem mnogo naklonjenosti za Združene države in za Zahod«.
Sirit' „lEI0liaEI]0u
Oesti s Tržaškega
Za popolno klasično gimnazijo v Trstu
Pred dvema letoma smo dobili v Trstu klasično gimnazijo s slovenskim učnim jezikom. Glavna zasluga za ustanovitev naše klasične gimnazije v Trstu gre tedanjemu šefu zavezniškega prosvetnega urada g. podpolkovniku F. D. Marshallu.
G. podpolkovnik Marshall je pred dvema letoma uvidel stisko naših dijakov — abiturientov, ki se brez izpričevala klasičnega zrelostnega izpita niso mogli vpisati na nobeno filozofsko, pravno, teološko in medicinsko fakulteto, zato je brez o-klevanja izdal odlok za ustanovitev prvega razreda klasične gimnazije v Trstu. Mišljeno je bilo, da se bo vsako šolsko leto odprl nadaljnji razred. Iz razlogov štednje in umestnosti se je vodstvo klasične gimnazije začasno poverilo ravnatelju slovenske realne gimnazije v Trstu; klasična gimnazija bi se osamosvojila najkasneje tedaj, ko bi dosegla popolno število razredov.
Prepričani smo zato, da tudi letos •— kakor lani — ne bo nobene ovire za odprtje novega klasičnega razreda, letos že prvega razreda liceja. Zavezniška prosvetna oblastva bodo brez dvoma še v bodoče podpirala na|a prizadevanja po popolni klasični gimnaziji z licejem.
Filmski prosvetni večer SPM na Repentabru
V	soboto dne 19. avgusta ob 20. priredi SPM večer izbranih prosvetnih filmov za člane dijaške kolonije Slovenskega dobrodelnega društva na Repentabru.
Vabljen tudi domačini!
Kmetijski natečaj
Tržaška hranilnica in Zvezni ■zavod hranilnic treh Benečij, s sodelovanjem Področnega kmetijskega nadzorništva, razpisuje med kmetovalci - trtorejci tržaške cone, drugi natečaj >za dobro vzdrževanje vinske kleti in za dobro pripravo vina.
Natečaja se lahko udeleže vsi kmetovalci - trtorejci, ki predlože na Področno kmetijsko nadzorni-štvo — tehnična sekcija -— ulica Ghega štev. 6-1., tel. 86-73, prošnjo, in sicer do 12. ure 26. avgusta t. 1.
Vsota 200.000 lir, ki sta jo stavila na razpolago Tržaška hranilnica in Zvezni zavod hranilnic treh Benečij, bo tako podeljena:
1	prva nagrada v znesku 25.000 lir 5 drugih nagrad v znesku 15.000 »
10 tretjih nagrad v znesku 10.000 »
Natečajnike bo ocenila pristojna
komisija.
Kriza trž. mizarske obrti
\
Pri področnem predsedniku dr. Palutanu se je javilo zastopstvo tržaških mizarskih podjetnikov pod vodstvom dr. Silvija Alesanija, ravnatelja Združenih obrtnikov. Dr. Palutanu so razložili razloge za sedanjo krizo tržaške mizarske obrti: 1) izguba tržaškega zaledja, 2) konkurenca mizarjev, ki delajo brez o-brtnega dovoljenja, 3) konkurenca mizarjev iz Italije, 4) popolen izostanek naročil po tržaških ladjedelnicah.
Področni predsednik je zastopstvu tržaških mizarjev obljubil, da se bo pri pristojnih ustanovah prizadeval za izboljšanje njihovega položaja.
Strah ima velike oči
Gospod urednik! Pogostoma hodim po deželi in tudi v tržaški družbi nisem brez znancev. Zato bi Vas prosil, da objavite te moje misli, do katerih sem prišel v zadnjih dneh.
Odkar se je v Koreji pokazalo, da ameriške čete zaradi svoje ma-loštevilnosti nimajo pravega uspeha, so mnogi naši ljudje zopet izgubili pogum ter se počasi ponovno skrivajo v tiste mišje luknje, v katerih so tičali vse do leta 1947. irt mnogi še delj. »Ja, nič ne veš, kaj bo«, tako pravijo in za vsak slučaj... stiskajo rep med noge!
Za strahopetce ‘je vedno dovolj razlogov za trepetanje. Ze leto dni jih strašijo Italijani in mnogim je njihovo kričanje in žuganje šlo precej na živce. Videli so, da Slovenci nimajo pri Vojaški upravi o-ne zaslombe, na kakršno bi po demokratičnih načelih imeli polno pravico. Sedaj pa so prišli še oboji komunisti, ki groze: Jutri bomo tu! In veliko naših ljudi namesto, da bi odkrito povedali, kaj mislijo in hočejo ter vedno krepkeje tolkli po mizi se enostavno umika na stran. Težkoče jih strašijo, v njih ni poguma za borbo.
Kam bomo prišli na ta način? A-
11 nas bodo mar vladali najslabši, ako bo .toliko dobrih in poštenih prenašalo njihovo tiranijo?
Težko mi je, ko gledam to veliko brezbrižnost. Toliko je ljudi, ki radi godrnjajo, ki vedo toliko povedati, kaj vse hočejo, a malo jih
je, ki bi kaj delali, ki bi vsaj mignili z mezincem, da si ohranijo vsaj svojo osebno svobodo in položaj. Ne mislijo niti za ped pred nosom! Pač, zabavljati na vsakogar, ki kaj dela, to je lahko! Ali bodo prišli do pravih spoznanj, dokler ne bo prepozno? Usoda ne prinaša nikomur darov, življenjske uspehe si je treba priboriti z žrtvami in del-om. To je resnica, ki jo veliko naših ljudi prerado pozablja. Toda brez njenega upoštevanja ne bodo niti kot posamezniki ničesar dosegli.
Na dan torej s pogumom! Ne dajte, da bi vam strah popolnoma zameglil oči in kot mamilo preprečil, da ga premagate!	P.	S.
Gradnja hiš
Da pospeši gradnjo novih hiš', je ZVU zvišala na 65 odst. stroškov svoj prispevek za nakup zemljišč in gradnjo. Načrte mora odobriti oddelek za javne naprave. Plačilo se bo vršilo v razmerju z napredovanjem gradnje. Rok, določen za podelitev teh prispevkov, je 31. december 1951.
Indijski veleposl. v Trstu
Od 10. do 13. avgusta je bil na obisku pri generalu T. S. Aireyu njegova ekscelenca B. R. Sen. CIE, indijski veleposlanik v Rimu in Beogradu. Veleposlanik je s svojo družino stanoval na Devinskem gradu.
Zgonik
Pred nedavnim je civilna policija končno le izpraznila one prostore našega šolskega poslopja, ki jih je imela zasedene in se preselila v novo vojašnico na kraju vasi.
Človek bi mislil, da bodo naši u-čitelji in' šolarji končno le prosto zadihali, pa temu — na žalost — ne bo tako. Kot se sliši, namerava župan, »tovariš« Pirc, »zaščitniško« vsidrati v komaj izpraznjene prostore celo vrsto ustanov, kot n. pr. poštni urad, ambulanto in — ne vemo še kaj.
Svojo značilno fratelančno vljudnost pa baje misli pokazati s tem, da pokloni italijanski poštni uradnici tudi sobo za stanovanje, medtem ko mora naše učiteljstvo -— kljub nalašč v ta namen urejenemu stanovanju v šoli — bivati pri drugih ljudeh.
Našemu gospodu učitelju svetujemo, naj se ne pusti poniževalno izigrati s tem, da sprejme capinsko ponudbo zakotne sobe, ampak naj
se čimprej obrne na višjo šolsko u-pravo, ki je edino merodajna, da razpolaga s šolskimi prostori in ji razloži svoje stališče. Ni namreč u-mestno, da bi človek, ki se na izobrazbo in poslanstvo slovenske šole spozna toliko kot zajec na boben, vtikal svoj nos tudi tja, kamor ne spada in s tem poniževal slovenske učitelje ter škodoval ugledu naše šole.
Naj raje poskrbi, da bo dosegel vse ono, kar je svojim volivcem obljubil, kajti slovenska šola ne bo oddajala svojih prostorov zaradi županovih kominformističnih neuspehov!
• * *
Kot drugikrat se tudi danes oglašamo, da povemo dobre in slabe novice iz naše občine. Letošnja letina je slaba za našega kmetovalca. Za takšne slabe čase hi morala misliti oblastva, da z izredno podporo ali pa vsaj z odpisom dela davkov delno pomagajo našemu kmetovalcu. Tako je pridelek krompirja ze-
lo	pičel, četudi je krompir glavna hrana našemu človeku; pa tudi pridelek fižola je komaj omembe vreden. Tudi s senom je slaba in ga bomo morali dokupovati, če bomo hoteli, da nas živina poplača z mlekom.
Upanje je, da bo s trto več sreče in uspeha in da nam bo poklonjena dobra kapljica, ki nas bo s prodajo rešila vsaj iz glavnih denarnih težav.
Vaščani iz ‘Saleža se vprašujejo, kdaj bo dostopna šola njihovim o-trokom in tako prihranjena pot v sosedno vas. Govori se tudi o zidanju stanovanjskih hiš v naši občini, kar bi bilo neobhodno potrebno za ublažitev stanovanjske krize v naši občini; vaščani pa se vprašujejo, kje bo pa dobila občina za to primeren denar?
V	glavnem ne poznamo v naši občini vprašanja brezposelnosti in nimamo vsaj s tem sodobnim socialnim zlom nepotrebnih skrbi. V splošnem poteka življenje v naših vaseh v miru, v kolikor se ne bi od časa do časa zbudili gotovi pre-napeteži iz grožnjami. »Vaški kolo-foniji« rastejo grebeni, da se napihujejo, primerjajoč prilike na Koreji 7, našimi in se vesele, i»da ji bo že kar jutri sama od sebe padla oblast v roke«, seveda, da bo »kolo-fonija« živela od žuljev svojih sovaščanov kot je pri komunistih že navada; zato je »kolofonija« navdušena za »diktaturo proletarijata« in ne za pravičen družabni red, kot da bi kraški kmetovalec kdaj že izkoriščal »kraški proletarijat«.
Letošnje počitniške kolonije slovenskih osnovnošolskih otrok in dijakov
Marsikaj bi lahko pisali o pomanjkanju skupne akcije vseh Slovencev na Tržaškem pri organizaciji počitniških kolonij za našo o-snovnošolsko mladino. Zdaj si bomo ogledali, kje bodo uživali, ali že u-živajo, naši otroci in dijaki svoje počitnice.
Ena skupina — nekaj nad sto o-snovnošolskih otrok — je šla ali pojde v mešane italijansko-sloven-ske kolonije v Karnijo. Ta je — na žalost — najbolj izpostavljena raznarodovalnemu vplivu italijanskega okolja in ustanov, ki so te kolonije priredile v okviru Odbora za šolske kolonije pri Predsedništvu področja. Gre za kolonije naslednjih italijanskih dobrodelnih in političnih ustanov: Rdeči križ, Papeževa dobrodelna ustanova, Lega Nazio-nalg in ACLI.
Druga skupina bo uživala lepoto naše obale in morja v Devinu. V to kolonijo pojde 250 dečkov in deklic. Kolonijo vodi posebni odbor, v katerem ima gospodarsko upravo tržaški Italijan dr. Pittoni, druge posle pa profesorica Abrami.
Tretja skupina — okoli sto otrok
— uživa prijetne počitnice v Zabni-cah v Kanalski dolini.
Mnogo slovenskih otrok s Svobodnega tržaškega ozemlja — nad 500
— pa je šlo na počitnice v Slovenijo, predvsem v okolico Ljubljane i.n na Gorenjsko.
Razkropljenost slovenskih osnovnošolskih otrok po počitniških kolonijah je torej popolna!
Kaj pa srednješolci? Zanje so priredili eno počitniško kolonijo v Ukvah v Kanalski dolini, nekaj jih je šlo v Slovenijo, za ostale pa bo vsaj delno poskrbelo Slovensko dobrodelno društvo, ki je priredilo mešano kolonijo za dijake in osnovnošolske otroke na Repentabru.
Tako bo večina slovenskih otrok, posebno revnih, preživela poletne počitnice v naravi, v dobrem zraku in ob zadostni hrani. Nekaj tednov jim bo zelo koristilo za duševni in telesni počitek. Vrnili se bodo veseli in spočiti med mestne zidove.
Naša javnost pa mora vedeti, da bodo z javnimi počitniškimi skladi poslali Italijani v kolonije kar polovico vseh italijanskih osnovnošolskih otrok (približno osem tisoč),
medtem ko so določili za samostojno slovensko kolonijo v Devinu samo dva in pol milijona lir (od 65 milijonov) za oskrbo 250 slovenskih otrok. To je jasen, dokaz zapostavljanja, ker znaša polovica slovenskih otrok približno 1.700. Razliko bodo uživale seveda italijanske u-st-anove. Le priznajmo, da smo nemalo tudi sami krivi tega položaja! Sicer bo šlo v kolonije tudi polovico slovenskih osnovnošolskih o-trok, toda na naše stroške. To pa ■ni isto, ker gre za načelno vprašanje naše enakopravnosti. Presodite sami!
Pa še na nekaj moramo opozoriti. Borbo za ustanovitev prve slovenske kolonije, ki jo bodo upravljali iz javnih skladov, je izvojevalo izključno Slovensko dobrodelno društvo v Trstu. Kljub silnemu nasprotovanju italijanskih ustanov in najvišjih osebnosti italijanskih strank, je društvu uspelo iztrgati
—	v pravem pomenu besede — od zavezniških oblastev potrebni denar ,za vzdrževanje ločene slovenske kolonije na Svobodnem tržaškem o-‘Zemlju. Čeprav je to za društvo u-speh in zadoščenje, še vedno rešitev ne odgovarja načelnemu stališču društva, ki je zahtevalo tudi popolnoma ločeno upravo, kakor jo imajo ostale ilalijanske ustanove. Prav gotovo je to znaten uspeh naprej od lani na poti popolne osvoboditve izpod italijanskega varu-štva, kar moramo in bomo dosegli v prihodnjem letu z enotnim nastopom vseh Slovencev, ki so za samostojne slovenske šolske kolonije.
■Pri imenovanju posebnega odbora za slovensko kolonijo v Devinu (dr. Pittoni in prof. Abrami) bi bilo umestno upoštevati tudi Slov. dobrodelno društvo, ki je toliko storilo, da je do te prve samostojne slovenske kolonije prišlo.
‘Slovensko dobrodelno društvo je storilo svojo dolžnost. Zdaj je vrsta na tistih, ki so v upravi kolonije v Devinu, da pokažejo svojo delavnost in organizatorno sposobnost. Slovensko dobrodelno društvo nima pri tej upravi in poslovanju te kolonije nič opraviti. To naj javnost ve in upošteva! Zeli pa slovenski koloniji najboljši uspeh in našim otrokom zabave in okrepčila.
PRIMERJAVA 1850-1950
1.	CavourjevE publikacije
Okoli petdesetih let preteklega veka sta izšli dve publikaciji, katerih vsaka je obsegala več zveizkov. Avtor prve je Guatiero in nosi naslov »Gli ultimi rivolgimenti italia-ni«, druga pa ima samo naslov »Carte segrete, atti ufficiali deila Polizia ausitriaca in Italia dal 4 giu-gno 1814 al 22 maržo 1848« in obsega tudi tri zvezke, tiskane leta 1851 v Campolagu. Te tajne spise je zajela piemontska vojska, ko je leta .1848 zasedla Milan, in vse izgleda, da je Cavourjeva vlada imela korist na tem, da prikaže vso zavrat-nost in podlost avstrijskih oblastev
v	lombardsko-beneški kraljevini.
■Po pregledu obsežnega gradiva pa dobimo sliko, ki se bistveno razlikuje od Cavourjev,ih namer. Ni namreč nobenega dvoma, da je na predvečer Napoleonovega padca pretežna večina lombardskega prebivalstva bila za Avstrijo, kajti prebivalstvo si je želelo miru in konca Napoleonovih vratolomnosti. Vendar pa je tudi nedvomno, da je že kmalu po prihodu Avstrije ona ista večina razumnikov, ki je oduševlje-na pozdravljala Franca I., ogorčena prezirala »tujce«.
Ali, da je moglo priti do takega preobrata, da je tako željno pričakovana Avstrija že po tako kratkem času mogla postati predmet tolike mržnje, da je bil Franc I., najprej tako oduševljeno pričakovan, malo za tem pa v nič manjši meri preziran in omalovaževan, vse ,to ima brez dvoma svoje razloge.
2.	Prispodoba
In ti vzroki so tem zanimivejši za nas, ker nam odkrivajo bistvo današnjega italijanskega neuspeha prizadevanj, da bi pridobili zase naše kraje.
Kajti v isti meri kot je Avstrija bila v Lombardiji, je Italija v naših krajih tujec. V isti meri, kot je avstrijska uprava uspela, da se kratko po svojem ustoličenju popolnoma onemogoči v širokih slojih prebivalstva, se onemogoča danes pri nas italijanska področna u-prava. Ali pri nas nimamo Avstrije! Pri nas ni osovraženih »Tede-scov«, pri nas vladajo sicer pod več kot dobrohotnim angloameriškim nadzorstvom Italijani.
Ali kako je to, da se doslovno isti pojavi javljajo danes v Trstu in v Gorici kakor od leta 1814 do 1848 v Milanu in v Lombardiji? Kako to, da se, enako kakor v letih 1814 - 1848, v letih 1918 - 1950 pojavljajo ista zapiranja, iste policijske metode, isto neskladno prisluškovanje in zalezovanje, ista in enaka zlobna in zlonamerna osebna opisovanja, iste slike doše-petavanj prisluškovalcev in konfi-dentov in kakor koli se že naziva jo?
Odgovor na ta vprašanja je zani-. miv. Niso bili namreč Avstrijci, ki so upropastili avstrijsko gospod-stvo v Lombardiji, temveč njihovi italijanski sluge. Saj tudi mi danes, ki občutimo na svoji koži vso odvratnost in vso nesposobnost Italijanov v upravljanju tuje zemlje, nismo oni, ki delamo na tem, da se oni odstranijo, ampak so sami Italijani oni, ki v svoji površni bahatosti dosledno izpodkopavajo osnovo, na kateri so zasidrani, in katere se obupno oprijemajo. Leta 1848 so italijanski služabniki Avstrije upropastili svojega gospodarja, danes počno isto italijanski služabniki Rima. In kateri so ti italijanski služabniki Avstrije do leta 1848 in italijanski služabniki Rima danes? Ci-
ni isti križanci, ki imajo v svoji kr-
vi	raznih primesi in kateri se ravno zaradi svojega nepopolnega ali u-meitno prisvojenega italijanstva sami imenujejo »Italianissimi«.
3. Osebnost Franca I. In njegova politika
Oglejmo si stanje stvari, kakor nam jih ti spisi prikazujejo.
Franc I. je bil rojen v Firencah od očeta Leopolda, velikega vojvode toskanskega, mati mu je bila pa Marija Ludovika neapeljska. Do svojega 15. leta je govoril samo italijansko in ta jezik je kot edinega dobro, celo popolnoma znal. Nemščino je znal samo v dunajskem narečju, kar se more opaziti po nekaterih njegovih izrazih. Da je pa italijanski jezik imel rad, je pokazal s svojo šolsko in upravno politiko. Po Dalmaciji in Istri je uvedel samo italijanske šole in najvišja mesta v sodstvu in v upravni službi je poveril samo Italijanom, tako da ie vse jadransko Primorje vključno Trst doživljalo pod njegovo vladavino dobo sistematičnega poitalijančevanja.
Ali po italijanskem primeru se ni obnašal le v politiki, temveč je to storil tudi v gospodarstvu. V na-sprotstvu s prusko težnjo po carinski osvojitvi cele Nemčije s »Zoll-vereinom«, je vodil on ekonomsko politiko integracije Italije s Podonavjem, tako da so zveze Dunaja, Milana in Benetk bile vedno tesnejše, kar je bilo v posebno korist ravno Lombardiji, ki je okoli leta 1830 doživljala svoj prvi procvit. Brez dvoma je reakcionarna politika Franca I. v veliki meri motila. Ali upoštevati je treba, da je ta ista ovira obstojala tudi v ostalih deželah monarhije, katerim pa seveda ni prišlo niti na misel, da bi pretrgale svoje zveze z dinastijo, in najvažnejše med njimi so bile Ogrska in Češka. Ako preiskujemo vzroke, zakaj je ravno Italija s časom prišla do tolike napetosti z vladarjem, ki se je smatral za Italijana, tedaj si moramo ogledati najprej obnašanje državne policije v kraljevini Lombardiji in v Benetkah.
4. Tsjna udruženja
Ze v času pred ukinitvijo jezuitskega reda (1773) so se v severni Italiji pojavila tajna udruženja. Njihova težnja je bila prožiti gmotno pomoč »pregnanim bratom«. Ti so bili v začetku Jezuiti, kasneje pa vsi oni, ki jih je preganjala oblast, ker se niso strinjali z nazori tedanje vlade. Znano je, da so se dogovorjenih znakov posluževali trgovci, ki so bili v poslovnih zvezah z Bližnjim Vzhodom, s Sirijo in severno Afriko, in so se po teh znakih spoznavali s svojimi somišljeniki na orijentalskih dvorih. Od tod je svobodno zidarstvo dobilo naziv Velika Orijenta, in zgodovina Turčije za časa francoske revolucije pozna celo skupino po največjih trgovskih središčih Levante »uvedenih bratov«. Tudi v Italiji je bilo mnogo »prijateljev svobode«, od katerih so nekateri dogovorjeni ,z Napoleonom (kakor se vidi iz njegove korespondence, ki jo je objavila Egipčanka Nada Tomič-Dragher v svoji toliko o&porovani letošnji di-zertaciji na pariški Sorboni), drugi pa so bili proti njemu, in sicer »ogljarji« (»Carbonari«) srednjega Apenina. Avstrijska tajna policija je imela nalogo nadzorovati njihovo gibanje, ki je bilo opasno še posebno zato, ker so že leta 1821 pretili s prevratom v Neaplju, Piemon-
tu in Lombardiji, ker niso dosegli penzij za častnike.
S.	Upravna policija
Policija je zaradi tega beležila te pojave, ki so bili še pomembnejši, ker so jih povzročali »ustaši«, t. j. Muratovi Francozi, proti »domačinu« Francu I. Ali medtem ko so avstrijski vojskovodje in posebno generala Bianchi in Bubna Zrla na te spletke z omalovaževanjem, je uspelo policiji, da je Francu I. vsilila svoje ostre in brezobzirne poglede. Pod njenim vplivom je bila lombardobeneška kraljevina razdeljena na dve namestništvi, eno v Milanu pod grofom Saurau-em, drugo v Benetkah pod nekdanjim namestnikom Dalmacije grofom Goess-om. V Milanu je sedel podkralj, nadvojvoda Rainer, pobožen gospod, ki se je kakor mnogi Habsburžani predal brezdelju in za katerega celo biografski leksikon (Wurzbach VII., 124) ni vedel hvaliti drugega kot dobrodelnost.
0. Tajna policija
Ali tega brezpomembnega človeka so obdajali naravnost zločinski
tipi, krvoloki, neznalci, tresnogrudi fanatiki in plačanci najslabše vrste. Koliko sovraštva, spojenega z naravnost neverjetnim neznanjem je bilo v teh ljudeh, koliko prikrite škodoželjnosti je bilo v njih do ljudi, ki so jih po umu nadkriljevali, se pokaže najbolje na primeru pisatelja Silvija Pellica. Pellico je bil idealist. Njegovo početje resda ni bilo ravno nedolžno, vsekakor pa je bilo bolj plod romantike kot pa smotrnosti prevratnika.
Slabo plačano uradništvo se je balo odpusta. V takem strahu je prevladala potreba dokazovanja lastne neobhodnosti. Ti plačani nju-škači so si torej prizadevali, da bi opravičevali svoj obstanek z vse senzacionalnejšimi »odkritji«. Vsa poročila tega pa tudi kasnejšega razdobja so navdahnjena s težnjo, da bi v osebi, ki so ji bila namenjena, zbudila občutek neprestane o-groženosti. Tako so Francu I. neprenehoma dokazovali, koliko zakletih tajnih sovražnikov ima, kakšni prevratniški razgovori se vodijo in s kakšnimi nepristojnimi besedami se govori o njem. Nikdar policijski dlakocepec ni slavil be-snejših orgij. Po eni strani kade Francu I. kot očetu domovine, osvo-bodilcu revolucionarnega zmaja, ki svojim podanikom proži mir in blagostanje, po drugi strani pa opisujejo, kako so ti tako nežno negovani podaniki nehvaležni, kako mu vračajo slabo za dobro in kako se
(Konec na 4. strani)
NAŠE RASTLINE NASE ZDRAVJE
m.
OREH
Oreh, lat.: Juglans regia. Ime »Juglans« pomeni toliko kot Jupitrov želod, ker je bilo drevo posvečeno rimskemu bogu Jupitru, »regin« pa pomeni kraljevski, ker so oreh prinesli baje perzijski kralji v Grčijo.
Oreh je do 25 m visoko drevo. Deblo ima sivo in razpokano skorjo. Listi so veliki in do 40 cm dolgi, v mladosti žlezasto dlakavi in lepljivi, pozneje goli in gladki. Cveti so 6-10 cm dolgi in združeni v mačice. Plod je .koščičast, toda v njem tiči tisto okusno jederce, za katerim se otroci tako poželjivo o-zirajo in komaj čakajo, da jih toplo jesensko sonce dozori in končno loči od materine veje...
Prvotna domovina oreha je Azija, toda udomačen je pri nas že od davnih časov. Otroci poznajo samo njegov sladki sad, toda odrasli segajo pomladi, maja in junija po zelenih listih in v avgustu po zelenih lupinah, ker jim oboje služi v zdravilne svrhe. — V listih je mnogo čreslovine, maščobe, galunove kisline in grenkih snovi. Zelene lu-
»Bog, ki ni držal svojih obtjub“
Knjiga je izšla v francoščini z naslovom »Le Dieu
des Tenebres« v pariškem
založništvu Calmann-Levy.
V	londonski založbi H. Hamilton je izšla letošnjo pomlad zanimiva knjiga, ki so jo medtem že prevedli v vse jezike svobodnega sveta: »The God that Failed«. Njen naslov bi bil lahko tudi: »Konec velike iluzije«. V šestih poglavjih pripoveduje šest vodilnih sodobnih pisateljev in publicistov v svojem srečanju s komunizmom in kako so se z njim razšli. Kot prvi se izpoveduje pisec ostroumne analize moskovskih procesov, nemško-angleški časnikar Arthur Koestler. Njegov primer je tipična zgodba meščanskega mladeniča, ki se iz žeje po vseodrešilnem idealu, v zatohlem ozračju bolne demokracije, zaradi socialnih in gospodarskih protislovij kapitalizma zateče v marksizem. Koestler je že 'Zgodaj občutil tisti globoki prezir do človeka-posameznika in še posebej do duhovnega človeka, ki je tako značilen za partijo; spričo zmagujočega fašizma pa je dolgo okleval.
'Potoval je v Rusijo in ugotovil, da .tam ni sledu o svobodnjaškem in tovariškem socializmu, o katerem pridiguje propaganda na Zahodu. Videl je strahotno lakoto v Ukrajini, ki jo je povzročila kolektivizacija, in poniževalno vlogo sovjetskih kulturnih delavcev. Zaupanje se mu je pričelo krhati, ko je postal eden njegovih prijateljev, ki je e-migriral v ZSSR kot komunist, žrtev ene izmed mnogih čistk. Ob izbruhu španske revolucije je odšel Koestler ko.t reporter na bojišče. Zajet od frankistov je čakal na u-strelitev v ječi v Malagi. Tedaj je napravil obračun svojega življenja in izpregledal, da pomeni stalinizem za socialistično idejo to, kar pomenijo borgijski papeži za krščanstvo... Medtem ko so vršili komunisti v Barceloni pokolj za pokoljem nad levičarji, ki se niso hoteli podrediti partiji, je Koestlerja v poslednjem trenutku rešila akcija angleških demokratov. Ob sklenitvi sov-jetsko-hitlerjevskega pakta je bilo
njegove boljševiške avanture konec, grenka spoznanja pa so postala o-snovni navdih njegovega literarnega dela.
Ignacija Siloneja, iznanega antifašističnega književnika, ki je doma iz revnih Abruzzov, je navedlo v komunizem doživetje krivičnih socialnih odnosov v italijanskem podeželju. Po nastopu fašizma je postala KRI edina organizirana opozicija diktatorskemu režimu. Silone je bil eden njenih voditeljev. V Moskvi je neposredno spoznal degeneracijo sovjetskega sistema, tragedijo ruske revolucionarne elite in mladine. Spor med Stalinom in Trockim mu je razkril teroristični značaj kremeljskega vodstva, ki je vtisnil svoj pečat celotnemu mednarodnemu komunizmu. Silone je videl, da se za socializem ni moči boriti ,z lažmi in umori. Se kot e-migrant v Švici se je umaknil iz partije, ki jo smatra danes za grobarja delavskega in naprednega gibanja. Ameriški črnec Richard Wright je pristopil k partiji, da u-beži osamljenosti, v katero obsoja rasizem nebelega intelektualca v ameriški družbi. Iskal je borbeno tovarištvo ljudi, ki ne poznajo ne socialne ne rasne mržnje. Prišel je do zaključka, da mu jamči duhovna svoboda kakršna vlada na Zahodu več človeškega dostojanstva kakor pa podrejenost partijskemu dogmatizmu, partijski disciplini. Zgodba Andreja Gidea, velikega francoskega romanopisca, je znana. Njega sta najbolj odbila suženjski položaj ruske kulture in servilno oboževanje boljševiškega »Fiihrerja«. Ta brezobzirni kritik meščanske morale je odkril v Rusiji najhujšo duhovno reakcijo, poostreno z amoralnimi metodami. Peti »odpadnik« je ameriški publicist Louis Fischer. Fischerjeve reportaže so imele za komunistično propagando še posebno veljavo, kajti pisal jih je simpa-ti-,zer-nekomunist; imele so zmeraj znaten vpliv na zahodnjaško občinstvo. Fischer je občudoval napore Sovjetov v hudih letih po 1917, ko se je še dalo verjeti, da bo revolucionarni entuziazem obrodil sadove, navzlic blokadi kapitalistične sose-
ščine. Ko pa je Lenin dal pobiti kronstadtske delavce, ki so si predstavljali socializem drugače kakor boljševiška manjšina, so se tudi Fischerju začeli prebujati prvi dvomi. Vendar je vztrajal in do pakta med Hitlerjem in 'Stalinom je bil eden glavnih zagovornikov moskovske diktature v Ameriki. Leta 1939 je tudi on izgubil poslednje iluzije. Sklepni članek je napisal angleški pesnik Stephen Spender. Tudi njegova izpoved je pretresljiv prikaz nesoglasja med ideali in resničnostjo. Zanj je bila odločilna tragedija španskega naroda, ki je med leti 1936 in 1939 krvavel pod dvojnim terorjem, fašističnim in komunističnim...
Dragocenost te knjige je v tem, da so jo napisali socialno napredni ljudje, ki globoko čutijo krivice današnjega sveta. Njihove obtožbe so izrečene v zavesti, da je mogoče o-hraniti človeštvo pred barbarstvom samo, ako bo znal Zahod o pravem času najti pravično rešitev socialnih in nacionalnih vprašanj delavstva in izamudniških narodov.
»Poslednja bitka se bo bila med komunisti in bivšimi komunisti«, je dejal na pol v šali Silone Togliattiju. Hotel je reči: Tiste, ki so se pridružili komunizmu iz hrepenenja po enakopravnosti, po čim večjem vplivu delavstva na delovne pogoje, po čim atvarnejši kontroli ljudstva nad oblastjo in po srečnejšem življenju množic, tiste je komunizem najgloblje razočaral. Ljudem, ki so verovali, da bo komunizem o-svobodil človeštvo izkoriščanja in duhovnega jerobstva, je partija u-bila najplemenitejše mladostne sanje. Ti bivši komunisti, ki so zavrgli komunizem prav iz istih vzrokov, zaradi katerih so preje smatra-
li,	da se morajo zanj boriti, so postali njegovi najbolj nekompromisni nasprotniki. Tako imenovano »resnico in laž komunizma« so dožive-
li	na lastni koži, v svojih dušah, v mnogih ozirih še neposredneje kakor pasivne žrtve boljševiških diktatur izza železnega zastora. Zato spadajo njihova pričevanja med najtehtnejše dokumente našega časa.
PETER BREGAR
pine pa imajo še nekoliko jabolčne, citronove in deteljne kisline, soli in čreslovine. »Slovenska lekarna« iz 1. 1720 pravi takole: »... Orehe z medom in figami uživati, je zdravilo, če je kdo zaužil kaj strupenega. Presno orehovo in laško olje je zdravilo za glavo. Voda, v kateri si kuhal orehove liste in namakal v nji krpe, zdravi gnile rane. Jih odpre in celi...« Tako omenjena knjiga.
Tudi danes pripravljajo iz listov in zelenih lupin čaj, ki ga čislajo kot čistilo za kri, posebno pri škro-fulozi, oteklih žlezah, angleški bolezni ali rahitisu in pri obolenjih kosti. Tudi pri revmi, protinu, belem toku, pri želodčnem in črevesnem katarju, glistah in slabokrvnosti priporočajo čaj od orehovih listov in lupin, 2-3 krat dnevno po skodelico. Tudi kopanje in umivanje nog v vodi, ki smo v njej kuhali pol kile orehovih listov, je jako priporočljivo. — Tretje drevo, ki ga hočemo sedaj opisati, je lipa.
TROPOTEC
Se bolj kakor rman je tropotec človeku najbliže pri roki. Imenujejo ga tudi pripotec ali pripotnik, ker raste ob in na potih, nadalje ižabinec, žiljak, mačica itd., lat.: »Plantago lanceolata« in »Plantago major«, kar pomeni suličasti in široki tropotec. Menda je tudi ta zdravilni plevel posadil ljubi Bog na vse travnike in bregove, posebno pa še ob vsako količkaj razhojeno pot, tako da ga ne moreš zgrešiti, ko stopaš na vsakem sprehodu po njem.
(Suličasti tropotec, ki raste najrajši po travnikih, ima rujavo korenino z mnogimi vlakni. Raste v šopih, ne posamezno. Njegovi listi so suličasti, odtod tudi njegovo ime. Značilno za to rastlino je, da ima vsak list po pet reber ali žil, ki so dobro vidne. Iz sredine listov se dvigajo kakih 30 do. 40 cm visoka cvetna stebla, ki nosijo na vrhu jajčast klas, iz katerega mole cveti z dol-gopecljatimi prašniki.
Najbolj znan je pri nas široki tropotec ali žličnik, ker nas neprenehoma spremlja po vseh naših potih. Preiskava ji dognala, da vsebuje mnogo kremenčeve kisline, čreslovine, razne grenke in rudninske snovi in mnogo sluzi. Zaradi svoje velike zdravilne vrednosti je skoro sigurno, da mora vsebovati tudi vitamine ali vsaj njim podobne snovi v precejšnji meri.
Tropotcu pripisujejo velike dobrine kot 'zdravilu za pljučne bolezni, ker vpliva zelo uspešno na sluznice dihal. Ravno tako ga priporočajo pri .želodčnih in črevesnih katarjih s slabim tekom, pri driskah, slabotnem mehurju in bolnih sečnih vodih. Neki švicarski župnik po imenu Ivan Kiinzle piše o tropotcu takole: »Od tropotcev v nižini je najboljši navadni ali široki tropotec. Za rabo je ves tropotec, seme, korenine, zel in cvet. Nobena druga zel ne čisti tako, kakor tropotec pljuč, krvi in želodca, torej je priporočljiv vsem ljudem, ki imajo slabo kri, malo krvi, slaba pljuča, slab glas, ki so blede kože, ki imajo po vse leto različne izpade in lišaje, ki kašljajo venomer, so hripavi in ostanejo suhi kot koza, tudi če bi jih postavil v maslo. Tropotec spravi otroke na noge, ki pešajo kljub dobri in izdatni hrani, in je boljši kakor otročja moka, ribje e-mulzije in druge drage stvari.« Takšno slavo torej poje župnik Kiinzle našemu tropotcu, mi pa ga zaničujemo in hodimo brezbrižno po njem!
(Se nadaljuje)
Josip Jurčič:
Sosedov sin-
Ko je bilo pisanje in pogajanje dokončano, treba je bilo zopet siliti, da je podpisala. Tako dolgo ni hotela prijeti za pero, dokler je ni oče skrivaj pomenljivo sunil in pogledal z ostrim očesom.
Ubogi Pogreznikov Peter, ki se je pogumno podkrižal na ženito-vanjsko pismo, bil je že po navadi malo neroden v vedenju in v govoru; ali danes, ko se mu je največja želja jela izpolnjevati, težilo mu je še nekaj posebnega jezik in srce, ko je videl svojo nevesto tako brez vsega veselja, pobito, kakor bi je vse nič ne brigalo. Želel si je siromak, da bi bil namesto v ženitovanju rajši doma za pečjo ali da bi vsaj to pusto pripravljanje in pomenkovanje že minilo.
XX.
Franica in Peter sta bila v cerkvi že dvakrat oklicana in ženitovanje se je bližalo.
Tedaj je Smrekar posebno gledal, da ni Franica šla nikamor, kjer bi mogla s Stefanom govoriti. Tudi je
bil mož zadovoljen, ker je videl, da si Stefan ne prizadeva k hiši priti, da ,se še celo umiče. Menda je sam razvide! svojo nespamet, tako je mislil Smrekar.
Franica se o svoji ženitvi ni zmenila z nikomer. Ce je kdo kaj izpraševal o tej stvari, šla je najrajši takoj od njega. Deklam in drugim je o prvi opombi jezno ukazala, naj molče.
Bilo je precej mrzlo megleno jutro, ko je Franica z dvema deklama na studencu prala. Dokončavši delo, dene kebel na glavo, pusti dekli že pri perilih ter ide proti domu.
Pot od studenca do doma je držal skozi majhno hoslo mladih gabrov.
Bodisi, da se je bala pasti na po-mrzlem uglajanem potu, ali da je bila vase vtopljena, gledala je predse v tla in stopala zelo počasno.
Naglo jo nekdo za komolec prime. Kakor lahka groza jo prešine ter hitro z eno roko poprime kebel, da ne bi z glave padel, in ozrši se vidi Stefana'pred seboj.
»Kaj niti soseda nisva več, da greš tako mimo mene, kakor bi bil iz deve.te dežele in bi se ne bila še nikdar videla?«
iTo Stefanovo vprašanje je bilo govorjeno z nekim tožnim pa vendar ostrim, očitajočim glasom. Deklica menda ne ve, kaj odgovoriti, a obrne se v trenotku, kar žila dvakrat trene, pogleda s solznim očesom mladeniča in reče:
»Saj veš...«
»Vse vem, da bo svatovanje. Vsaj povabla me boš, ne? Ali pa sam pridem, sam. Enkrat zapleševa tako, da bo vse gledalo, tako kakor se o tisti Rezki bere in o povodnem možu. Kaj ne?«
Ta misel je bila mladeniču menda .zadnje veselje, kajti z ognjenimi očmi se pripogne k njej, da bi jf videl v lice.
»In ko bova odplesala,« pravi dalje ter oko mu zatemni, »potem nazadnje kaučemo na vasi, saj je svet širok in dolg. — Glej! (o teh besedah stisne Franici roko, da jo zaboli) to še ni najhuje, da te jaz ne dobodem. Jaz mislim, da bi bil vesel, ko bi le vsak drugi dan mogel govoriti s teboj. A tega pa ne bom mogel videti, — vem, da je greh, pa jaz si ne morem pomagati
—	da te bo drug imel.«
»Ne bo me imel, on ne, drug ne...«
»Kaj? kaj?«
A hitro Stefanu veselo upanje, ki se mu je po tem dekličinem odgo-
voru zasvetilo, izpodrine druga temna misel, in pozabivši sam sebe, s strahom pravi:
»Ne, ne! — Povedi, kaj ti je na mislih? Menda vendar ne...«
Pevajoč ženski glas se začuje zelo blizu izmed grmovja, in preplašena izpuli Franica Stefanu roko iz roke.
»Beži, da naju ne bi videli! Morda bova še govorila,« reče dekle.
XXI.
Priprave za svatovščino pri Smrekarjevem Antonu so bile končane. Franica je hodila ves čas tiho, nekako ,za vse neobčutljiva, okrog hiše, kakor bi se vse, kar se dela, pripravlja, govori in godi, nje ni najmanj ne dostajalo. Ljudje so med seboj z glavo zmajevali, oče je dejal, da se je hči vdala, da bo zopet kmalu vesela, mati pak se je spominjala, da je bilo tudi njej pred poroko grozno težko pri srcu in se je vendar pozneje vse na dobro obrnilo, in tako se je starka tolažila, četudi se ji je hči v srce smilila in je prav pogosto jezično govorila s hčerjo o itej in oni stvari, da bi jo na druge misli obrnila.
In prišel je naposled določeni dan. Bil je malo oblačen, žalosten jesenski dan. Sonce se je sicer videlo na preprečenem obnebju, ali žarki niso bili tisti, kakor o zorenju rumene pšenice. Hladna burja je brila čez vaške trte In poslednje hruške z drevja tresla; drdraje je hre-
ščal majhen klepetec na najvišji jablani Smrekovega vrta, počasneje in z debelim basom pak mu je pri-trkaval večji klepetec na lesniki pred Brašnarjevo hišo.
Pa Stefan ta dan ni klepetcev poslušal, ni delal, — da niti ni hotel gledat iti svatov, ki so se pred Smrekarjevo vežo zbirali in vozove zasedali, da se k farni cerkvi od-.peljč k poroki.
Pipo, iz katere je kadil, vrže na tla, prekorači vrt, podere plot in gre dalje ven iz vasi. Kam gre, sam ne ve.
Nad vasjo je bila hosta. Borovje in raznovrstno pritlikavo grmičje je tam rastlo. Resa je bila pokošena, tla gladka in Stefan, ki je preko hoste koračil, z rokama na hrbtu in s pogledom v tla obrnjen, gotovo ni gledal, kje bi se za steljo kosilo ali grabilo.
Leže čez nekaj hoda na tla in dene komolca za vzglavje. Zre v nebo, enkrat poškrtne z zobmi, trikrat se prevali in popravi, a naposled spozna, da ležišče in leža ni prida, ter skoči pokonci.
»Kaj delaš, Stefan? In kaj ne greš švatovat?« vpraša ga stara nagubana ženica, ki je imela s trto povezano butaro suhih drv na glavi.
Stefan ji ne odgovori ničesar. Ali kakor stisne pesti in kakor starko pogleda, bilo je videti, da bi jo najrajši zadušil, zadavil za vselej.
A vendar mu starka nikdar ni
bila nič žalega storila. Zenica se ga menda zboji, kajti hitro za grm zavije in odide.
Stefan se nasloni na staro brezo in gleda za babo. Kmalu je ni bilo videti ni slišati. Začul pak se je od daleč iz doline mili glas zvona farne cerkve. Mežnar vabi k sveti maši, po sveti maši bode poroka Smrekarjeve Franice.
XXII.
Okoli farne cerkve je pokopališče. Po grobeh zelena trava raste in naznanja, da je v mali fari samo malo mrličev. Redki leseni križi spominjajo pozabljivosti tega sveta ali morda, da tukajšnji ljudje stavlja-jo svojim dragim mrtvecem spominke samo v srcu ne na grobeh.
Pred cerkvenimi vrati tik vhoda na pokopališče steza stara že črvo-jednasfa lipa svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno usahnilo ter jih mežnar ni oklestil. Pod lipo stoje svatje in čakajo duhovnega pastirja, častitljivega sivca, ki je pol fare krstil in poročil ter poznal starost in mladost svoje črede vse vprek.
»Ze gredo!« reče eden svatov, ki se je čez zid stezal.
»Fajmošter? Prav je,« odgovori ženinov oče.
Franica je bila davi s svojo tovarišico še precej zgovorna, dasi v lice bledejša nego kdaj.
(Nadaljevanje sledi)
Pesti z Goriškega
Srečanje na obmejnem bloku v Gorici
V nedeljo 13. avgusta je Gorica doživela izreden dogodek. V smislu dogovora med obmejnimi jugoslovanskimi in italijanskimi oblastvi je bil ta dan, kot že prejšnja nedelja, določen za srečanje svojcev, ki bivajo tostran in onstran meje. Vest o tem se je bliskovito raznesla po vsej primorski deželi. 2e na vse zgodaj se je na obeh straneh meje zbrala ogromna množica ljudi, ki so čakali, da se snidejo s svojimi dragimi, od katerih jih je pred tremi leti odtrgala protinaravna meja. Nestrpnost ljudi, ki so čakali na jugoslovanski strani, je okoli 8.30 dosegla vnhunec in ni mogla prenesti utrudljive procedure za urejen razgovor na nevtralnem prostoru, kot se je to izvršilo prejšnjo nedeljo.
Morje ljudi je z velikansko silo pritisnilo na obmejne straže in se zlilo na italijansko stran, kjer ni italijanskim stražarjem preostalo drugega, kot da so s svojim posegom omogočili kolikor -toliko urejen »pohod« proti mestu.
Ganljivo je bilo srečanje s svojci in marsikatero oko je postalo rosno, ko je po tolikem času ločitve zopet uzrlo očeta in mater, brata in sestro... Ljudje so se v družbi svojih sorodnikov In prijateljev razpršili po mestu, da bi si tamkaj nakupili najpotrebnejših življenjskih potrebščin, ki jim jih njihova »socialistična« država ne more nuditi. Nakup-
ljeno blago so plačevali nekateri v lirah, drugi v blagu z jajci, maslom, žganjem itd., pri čemer so se nekateri gorniški trgovci nesramno okoristili in zahtevali pretirane cene. Ker je stiska naših bratov onstran meje izelo huda, se ni čuditi, da so za nakupljeno blago dali toliko, kolikor je kdo zahteval. Resnici na ljubo pa moramo povedati, da je večina trgovcev pravilno razumela položaj in je z nepričakovanimi odjemalci pošteno ravnala.
Ta nepričakovani obisk v Gorici ni izzval med italijanskim prebivalstvom mesta nikake napetosti, ki bi mogla privesti do morebitnih incidentov, pač pa moramo priznati, da so se oblastva in meščani povsem dostojno obnašali in razumeli stisko naših ljudi.
Hz potrtih in trpečih lic naših rodnih bratov, ki so se v toliki meri žrtvovali, da bi v svobodni domovini svobodno živeli, smo razbrali le grenkobo razočaranja!
Ni nas bilo sram priznati, da so to 'naši krvni bratje in sestre, pa čeprav bedni in ponižani, kot so to storili fronitaši s tem, da se sploh niso pokazali, ker so se upravičeno zbali prevelike razlike med svojimi luksuznimi avtomobili in skromnimi metlami tistih, katerim z nadaljevanjem linije komunistične OF podaljšujejo suženjstvo.
Slično stališče je v nekem lokalu zavzel frontaški sopotnik, ko je iz-
javil, da se sramuje svoje narodne pripadnosti, ker so si nekateri ljudje privoščili liter dobrega vina, za katerega morajo v socialistično -progresivnem »raju« delati poldrugi dan, če ga sploh dobe.
Tudi »Primorski dnevnik« z dne 15. avgusta mirnodušno zavije mimo vseh teh dejstev in se zgraža edino nad krivično mejo, ne da bi si pri tem izprašal svojo vest, da-li ni morda tudi on trobilo tistih, ki so (prav narodno mejo zapravili in s fratelanco ubijali zdravo narodno zavest primorskega ljudstva.
Vprašamo »Primorski dnevnik«, s čim postreže sitim tržaškim otrokom, ki jih neprestano vabi v počitniške kolonije v Slovenijo, ali ne morda z žulji lačnih bratov, ki jim niti navadne metle ne more nuditi? Ali bi ne bilo bolje »Več kruha in metel ter manj »socializma«?«
Končno mora vsak zapeljanec priznati, da je gospodarjem sedanje jugoslovanske države resnično blagostanje naroda deveta briga. O tem so gotovo prepričani celo tržaški svetovalci LF, ki se siti in prevzetni sprehajajo po Zagrebu in Ljubljani, medtem ko delovne množice podirajo bloke in iščejo to, kar jim oni tam odjedajo. Ali mislite, »tovariši«, da bo to trajalo večno? Pred Bogom in narodom ste soodgovorni za vse, kar ste svojim ljudem nakopali!
»Kovačev študent"
V nedeljo, 27. t. m., bodo goriški srednješolci ponovili svojo prireditev v prosvetni dvorani v Pevmi. Na sporedu bo nekaj pevskih točk (zbori in samospevi) in spevoigra »Kovačev študent«* Pričetek točno ob 8. uri zvečer. Vstop prost.
Koloradski hrošč
Poročajo nam, da so Sirk Jožef, Viljem Sfiligoj in Perin Jožef na njivah v paludu pod Medano ugotovili prisotnost koloradskega hrošča, ko so izkopavali krompir. Obveščen je bil kmetijski urad v Gorici, ki je na licu mesta dal navodila za ohrambo pred tem škodljivcem.
Vse kmete okolice opozarjamo, da je pojav tega hrošča resno nevaren za pridelek krompirja. Zato naj točno sledijo navodilom, ki jih bo za pofcijanje škodljivca dal sedaj in zlasti v prihodnjem letu Kmetijski urad.
Natečaj za pokrajinskega zdravnika
Visoki komisariat za higieno in zdravstvo sporoča, da je bil v Uradnem listu št. 145 z dne 27. junija 1950 objavljen odlok o natečaju z izpitom za 60 mest pokrajinskega zdravnika druge stopnje v posku-šnjo pri Upravi javnega zdravstva.
Z dokumenti opremljene prošnje sprejema goriška prefektura najkasneje do 26. avgusita 1950.
Poroki
V cerkvi Srca Jezusovega v Trstu so se 5. t. m. poročili gdč. Kati Rijavec z akademikom Lojzetom Bu-rjas ter njena sestra Hermina Rijavec s profesorjem socialnih in diplomatskih ved Bonuttijem Karlom. Sestri Kati in Hermina sta doma iz Gorice iz znane Rijavčeve družine. Novoporočencem želimo obilo sreče na novi skupni življenjski poti!
PRIMERJAVA 1850-1950
(Nadaljevanje s 3. strani)
njegova očetovska dobrotljivost zlorablja.
Nerazpoložen je, ki so ga na ta način izzvali pri Francu I., je slednjič spremenilo položaj Habsburžanov v Italiji. Poročilo kardinala Spine (Gualterio'I., 260 in dalje), Stendhalove pripovedke, strah italijanskih vladarjev pred avstrijsko policijo, nepotrebno vpletanje te policije v vprašanja suhozemnih zvez iz Tirolske proti Churu in zgornji Lombardiji, predstavke lombardskega plemstva samemu Francu I., vse to kaže, kako so ravno ti zaupniki v težnji, da se prikažejo kot neob-hodno potrebne, pokvarili in uničili ugled avstrijske uprave. Kako je ta policija znala biti neugodna, je občutil nek diplomat, Grk conte Capo-distria. Drug Grk Mustonidi je bil z naglo intervencijo generala Bub-ne pravočasno rešen tega, da ga ni pogoltnil mrak. Žrtev te policije je bil Horac Vernet. Sestanki po gostilnah so bili nevarni. Samega polkovnika dAspre so zaradi neke nepremišljene izjave držali pod opazovanjem (in celo njegovi nadzorniki so bili pod kontrolo!..). Pogo-stoma so si taki prišepetalci svoja poročila enostavno izmišljali. Pogosto so čisto brezpomembnim dogodkom pripisovali veliko važnost. O-zlovoljevali so svoje starešine s trditvami, da so se jim rogali. Ko je Ludvik (bavarski kralj) in cesaričin brat prepotoval Italijo, so javljali cesarju in cesarici vse njegove ljubavne dogodivščine ter njegove ljubimke primerjali z ljubavnicami francoskih kraljev Montespan in Pompadour.
8. UCinek no dunajski dvor
Kaj čuda, ako je bil Franc I. pod vtisom teh nesramnih poročil ves besen!
Ko čitamo policijska poročila o
Silviju Pellicu in tiralice, razposlane proti njemu po Istri in Dalmaciji, ne moremo sicer opravičiti, moremo si pa tolmačiti ostrino Franca I., kakor je razvidna iz pisma Gonlalonierijevega svaka Ca-satija. Predsednik milanske policije je bil Trentinec prof. Bolza, ki ga Buona naziva za navadnega zlikovca. Za Bolzo niso zaostajali Tovu-sani in Brambilla, dve hijeni v človeški podobi. Kasnejši upravitelji policije, kakor mnogo uvidevnejši Menz, čigar poročilo o pristaših »Mlade Italije« mu štejemo v čast, niso bili več v položaju, da popravijo, kar so njihovi predhodniki pokvarili.
* * *
9. Posledice
Mi pri nas doživljamo danes dobesedno isto sliko. Javni lokali in gostilne so polne došepetalcev in prisluškovalcev. Celo neka »kulturna društva« služijo v to, da dobavljajo informativnega gradiva, naperjenega proti Slovanom. Kulturna raven teh poročevalcev v mno-gočem spominja na ono informatorjev milanske policije. Članki, ki izhajajo v tukajšnjih dnevnikih, »zgodovinski prikazi« nekega Franzila ali Ruteri-ja, kažejo očitno težnjo, da bi zastrupili javno mišljenje proti vsemu, kar je slovanskega. Znani politični ukrepi predsednika področja o dvojezičnosti, ali ukrep rimskega vojaškega sodišča proti dr. Sfiligoju, so plod iste zastrupljene atmosfere.
Ona je uničila avstrijsko oblast v Lombardiji tedaj in ona je tista, ki danes uničuje italijanske pretenzije na te naše kraje. »Rajši Hotentote kot Avstrijo« so leta 1859 klicali Lombardi. Ako ne uporabimo mi tega izreka za Italijo, tega ne storimo zaradi tega, ker nočemo žaliti nikogar, tudi Hotentotov ne.
D. A.
Lega Nazionale v Št. Petru Slovenov
Beneški Slovenci že skoro sto let zaman prosijo italijansko vlado, da bi jim dala slovenske osnovne in srednje šole.
Beneški Slovenci se že pet let, to je od konca druge svetovne vojne, zaman potegujejo za narodnostne pravice v okviru lastne pokrajinske samouprave.
Namesto vsega tega se je pa v njihovem središču St. Petru Slovenov vsidrala podružnica tržaške Lege Nazionale. S kakšnimi nameni se je med Beneške Slovence naselila naša proslula raznarodovalka, nam ni treba na tem mestu posebe omenjati!
Ceglo pod Medano
Tudi na tem prelaznem bloku med Italijo in Jugoslavijo so se v nedeljo 13. t. m. sestali svojci iz sosednih držav. Z italijanske strani je bilo videti mnogo avtomobilov, motociklov in koles. — Razgovori med sorodniki so se vršili brez vsakršnih incidentov. Ljudje so si izmenjali tudi razne dobrine. Z jugoslovanske strani je bilo teh darov največ v cigaretah in žganju. Toda o-supnilo nas je, ko smo videli naše stražnike, ko so ljudem pobirali cigarete in jih pomečkali ter razbijali steklenice z žganjem. Menimo, da bi bilo mnogo bolj umestno predvsem točno povedati ljudem, kaj je in kaj ni dovoljeno. Ce pa se že kaj nedovoljenega najde, obrnite to v dobre namene!
Iz Brd
Iz Brd nam poročajo, kako globoko zaprepaščenje je med tamo-šnjim prebivalstvom povzročila vest o aretaciji njihovega rojaka dr. Avgusta Sfiligoja.
Od našega prijatelja smo prejeli pismo, ki pravi: »Radijsko poročilo in pozneje poročila raznih časopisov o aretaciji našega rojaka dr. Avgusta Sfiligoja, je med vsem briškim prebivalstvom vzbudilo presenečenje in obenem zaskrbljenost za vas Slovence, ki živite v Italiji.
Dr. Sfiligoja Avgusta kakor vso družino poznajo cela Brda že dolgo let kot vztrajne in brezkompromisne borce za pravice in prospeh Slovencev kakor delovnega ljudstva sploh. Zlasti je izvestne kroge hudo zadelo, da se je ravno današnja italijanska vlada povzpela do tako krivičnega ukrepa.
Aretacija dr. Avgusta Sfiligoja je krivična in ne pomaga še tako zvito tolmačenje zakonov. On se je boril za naše pravice, ki so bile tako kruto teptane od fašistov. In ko bi ne bilo fašističnih metod, bi dr. Avgust Sfiligoj ne stal pred fašističnim tribunalom. In zadnja vojna se je menda tudi bila za odpravo raznih fašizmov — danes pa italijanska vlada — vlada dežele, ki je bila zibelka fašizma — izvršuje obsodbe fašističnih tribunalov... Dr. Avgust Sfiligoj in vsa njegova družina so bili tudi za časa do 1. 1947 tarča za napade zaradi njihove brezkompromisne svobodoljubnosti. Toda danes vidijo vsi krogi v njem res samo idealnega borca za naše pravice, zato je sodba zaradi njegove aretacije enodušna.
Zastavite vse sije in dokažite svetu, da je naša borba proti fašizmu
bila integralna, ker smo bili tudi v to izzvani. Zato je tudi vse delo, ki ga je naš dr. Avgust Sfiligoj »zagrešil« dosledna -borba proti fašizmu prav v duhu, kakor nam ga je narekoval londonski radio od 1. 1940 dalje: »Uporabite vsa sredstva za uničenje fašizma.«
Vam pa, bratje Slovenci v Trstu in v Italiji svetujem, da najdete med seboj forum za skupno obrambo vaših življenjskih pravic — ker dogodek vam mora biti resen me-mento 'za vašo bodočnost.
Italijanskemu narodu in italijanski vladi pa kličemo ravno mi Brici —, ki smo tako kruto občutili pest fašizma — v premislek dejstvo, kako plemenito smo mi ravnali in pomagali bežečim italijanskim vojakom septembra 1943.«
Iz Kozane
Ljudje v svetu bodo skoro mislili, da je naš duhoviti kozanjski rod že popolnoma izumrl, ker ne damo glasu od sebe. Temu pa ni tako. Je že v naši naravi, da vse dobro opazujemo, predno odpremo usta. Tako vsaj se nam ni treba bati spod-tike, ker je gotovo, da povemo resnico, ko nekaj izustimo.
In tako naj danes povemo nekaj o naši Kmetijski obdelovalni zadrugi. Ko so nam to zadrugo ustanavljali in smo se mi z vsemi štirimi branili vanjo vstopiti, kakor mladi teliči, ki se otresajo jarma, so nam rekli nekako pomilovalno, da nismo kar nič »progresivni«. Ker besede nismo razumeli, so nam jo raztolmačili, da pomeni »napredni« ali po domače stremeči k izboljšanju iz slabega v dobro. Pa smo med seboj tuhtali in pretuhtali, da zakaj ne bi tudi mi silili iz slabega v dobro. In ker prav za prav v prav slabem nismo bili, smo si mislili, da bomo res delali samo kvečjemu par ur na dan in se vozili z avtomobilom, kakor so nam govorili aktivisti za časa borbe. In ko smo kot razigrani teliči sprejeli lepe besede zvitih priganjačev in si nadeli na vrat jarem, smo kaj kmalu občutili gospodarjev bič, ki nas bije, ako o tem jarmu godrnjamo ali se ga celo otresamo. In tako vlečemo tovor v progresivnem tempu!..
Ko smo bili samostojni kmetje — in torej »na slabem« — smo vsak zase vsa naša poljska dela točno izvršili ob času, posejali smo vsak razpoložljiv kos zemljišča, pobrali vse sadje, kar nam ga je ljubi Bog dal, pokosili smo ob času travo, o-tavo in deteljo itd. Ker pa smo danes »progresivni«, so naši vinogradi večinoma neokopani, mnogo zemlje je neposejane, obilo sadja je o-stalo na drevju nepobranega, travo pa sedaj sredi avgusta končujemo kositi, a otave nam ne bo treiba kositi, ker je ne bo.
Ker pa smo mi ljudje, in se zato ne smemo puntati, ter moramo nositi jarem pod vihtečim bičem, zato pa se za nas teliče puntajo naši starši — krave in voli. Sena, ki »e ko- no ruožje«, nočejo žreti in ga mečejo pod se (tako si obenem s protestom postlajo mehko ležišče, ker itak druge stelje ni...). Da pa bi uboge pare od gladu ne poginile, hitijo tovariši profesorji naše »progresivnosti« nas gnati v planine kosit boljšo travo, to je mlajšo. In sedaj razumemo besedo »progresiven«. Prej smo z našim prvovrstnim brajdnim senom krmili naše ljube kravice in v planine smo hodili po gozdno steljo: sedaj pa z našim olesenelim senom si kravice steljajo in mi teliči hodimo kosit seno v planine. Toda Kozanjci se ne damo kar tako ugnati v kozji rog, in če se neke stvari poprime-mo — pa četudi prisiljeno — je ne izpustimo tako zlepa »s pike«. Zato pa smo izvolili odbor »najbolj modrih«, katerega pošiljamo do višjih »funkcionarjev« »centralnega komiteta« »federativnih progresivnih aktivistov« z zahtevo, da se v naš »plan« vnese tudi »artikel« »zelenih očal« za naše voliče in kravice, in drugi »artikel« o »rdečih očalah« za nas »teliče«. To pa zato, ker hočemo zares postati »progresivni«.
O uspehu odposlanstva mogoče prihodnjič.
Mizarji
kmetovalci
podjetniki
i
deske smret kooe, mačet snooe in trt dih l e s o o, trame in part kele nudi na/ugodne/e
TEL.
90441
CALEA
TRST
Viale Sonnino, 2 4
■ t‘ VC> XU.B y ; i H
OBMEJNI BLOK PRI RDEČI HIŠI V GORICI
Naše delo na polju v tem tednu
Ce se na breskvah, češpljah in češnjah prikaže smolika, okopljimo taka drevesa in pognojimo jim z apnom. Smolo obrišemo s cunjo in rano operemo. Nato napravimo čeznjo nekaj podolgastih zarez do lesa.
V hlevu pospravimo gnoj vsak dan. Okna naj ne bodo zaprta in gnojnica naj se ne zbira v hlevu, če
hočemo imeti zdravo in lepo živino. Živina naj ne prihaja razgreta k jaslim jest. Ne dajajmo ji sveže krompirjevice. Ob hudi vročini ne puščajmo živine na pašo. Dajmo cepiti prašiče proti rdečici in kokoši proti davici.
(Iz ERP Kmetijskega priročnika)
Samo mimogrede...
V »Katoliškem glasu« z dne 2. avgusta 1950 si nas nekdo izposo-juje »samo mimogrede« z dolgim izpadom, čeprav bi storil mnogo večjo uslugo slovenski stvari na Goriškem, ko bi vsaj del tega prostora posvetil, če že ne nesreči, ki je izadela predsednika SDZ za Italijo dr. A. Sfiligoja, pa vsaj načelnemu vprašanju, ki je v tesni zvezi z aretacijo dr. A. Sfiligoja.
V pojasnilo: a) Umetno razločevanje med tržaškim dopisnikom in uredništvom »Kat. glasu« je bilo upravičeno. Ker pa opažamo, da se kljub raznim zagotovilom še vedno nadaljujejo neumestni izpadi na naš račun s strani ljudi, ki smo jim napredni demokratični Slovenci verjetno nevarnejši od komunistov, moramo priznati, da začenja to doslej upravičeno razločevanje precej izgubljati na svojem pomenu.
b) Glede obveščanja »Kat. glasu« o naših prireditvah pa moramo na žalost naglasiti, da je o priliki edine res tehtne besede o prvem orkestralnem koncertu v Boljuncu napisal »Kat. glas«, da gre za prireditev nekoga tretjega in ne za prireditev SPM v Trstu... Vemo, da odklanjate filme zavezniške čitalnice v Trstu, ker niso govorjeni v slovenščini. Prepustili ste torej SPM v Trstu hvaležno nalogo, da iz ljubezni do slovenščine in do omike svojega naroda vsak teden predvaja po vseh vaseh STO-ja zavezniške prosvetne »nekulturne« filme, ki jih član SPM s pomočjo mikrofona tolmači ljudstvu v slovenskem jeziku, v pričakovanju, da dobimo filme z izvirnim slovenskim besedilom!
V odgovor pa: 1) Kar se pa tiče naših poročil o »kulturnem dnevu« in o »slovenskem taboru«, je pa stvar okusa in dlakocepstva iz potrebe »po polemiki zaradi polemike«. Prečitajte ponovno obe poročili in spoznali boste, če Vam je ljubezen do resnice res pri srcu, da je za nas slovenska omika last vsega naroda in ne »monopol« par strankarsko zagrizenih posameznikov.
2) O radijskih stvareh prepuščamo odgovor vodstvu tržaškega radia. Poudariti pa moramo ob tej priliki, in to samo mimogrede, da je prihod koroških bratov na naše ozemlje, vsenarodna zadeva in ne zgolj stvar ene ali druge stranke! Taiko postopanje ni všeč niti prosvetnim delavcem na Koroškem. Pa brez zamere...
3) Dr. Jež pa nas prosi, da resnici na ljubo povemo tudi to. Iz svojega nagiba je objavil vabilo na »slovenski tabor«, ker mu je bilo uradno besedilo dostavljeno šele po dokončanem tisku »Demokracije«, kar je razvidno iz beležke na vabilu odbora »slovenskega tabora« ob nje-
H i
govem prevzemu. Za vsak primer.« Zato ni res, da bi se dr. Jež komu opravičeval, da ni objavil vsega članka, in dejal, da ni imel prostora, zato pa da je objavil vsaj kratko obvestilo; res pa je, da je nekomu pojasnil, da je dobil članek prepozno, zato pa da je iz svoje pobude dal med »Tržaške vesti* svoje vabilo na »slovenski tabor«.
Ali ni res tako? Pri vsem tem gre res samo za stvar okusa, ljubezni do resnice in do bližnjega...
Radio Trst II
Nedelja, 20. avgusta 1950: 8.45 Slovenske pesmi. — 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Aktualnosti. —
12.00 Od melodije do melodije. —
13.00 Glasba po željah. — 1I8.OO' Filmski trak. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Z domače knjižne police. — 22.45 Nočne melodije.
Ponedeljek, 21. avgusta: 13.00 Ruske melodije. — 19.00 Evropski obnovitveni načrt. —• 21.00 Vokalni koncert tenorista Dušana Per-tota. — 21.30 Čajkovski: 6. simfonija. —	22.45	Južno-ameriška
glasba.
Torek, 22. avgusta: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 19.30 Polke in mazurke.
21.00 Vzori mladini. — 22.40 Večerne melodije.
Sreda, 23. avgusta:	13.40 Glasba
raznih narodov. —• 19.00 Zdravniški vedež. — 20.00 Slovanski samospevi. — 21.00 Vokalni kvartet Veseli bratci. — 21.20 Mendelssohn: Simfonija št. 5 v D-Du-ru. —	22.50	Južno-ameriška
glasba.
Četrtek, 24. avgusta: 13.10 Slovenske narodne motive izvajata pevski duet in Šramel. — 18.15 Glasbeno predavanje. — 19.00 Slovenščina za Slovence. — 20.00 Operna glasba. — 21.00 Radijski oder -F. Langer: »Iskra v pepelu«, drama v treh dej., — nato Pestra glasba.
Petek, 25. avgusta: 13.00 Glasba po željah. —■ 18.40 Vaški motivi. —
19.00 Slovanski samospevi. — 20.30 Tržaški kulturni razgledi. —
21.00 Mojstri besede. — 22.00 Beethoven: Simfonija št. 8 v F-Duru.
Sobota, 26. avgusta: 13.00 Koncert pestre glasbe. — 18.30 Programski periskop. — 21.00 Sobotni večer. — 22.00 Večerni koncert.
Odgovorni urednik: dr. Janko Jei Tiska: tiskarna »ADRIA«, d. d. v Trstu
BEGUNEC V AVSTRALIJI išče Slovenko 20 - 25 let staro veščo domačih del v svrho ženitve. Naslov v upravi lista.
U R A R H A ULi ROMA 19 ZLATARNA
VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH/ LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE
NECCHI novi model B U
za vezenje, krpanje, obšivanje lukenj, prišitje gumbov, čipke, cikcakaste šive. Vsa dela se izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI na Industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. BADIOAPABAII najboljših znamk pri
T U L L I O
NA
TRST -Tel. 65-33
ul. C. BATTISTI it. 1» — T R 2 I C , na Kontu