PROBLEM
ik
JAN GROSSMAN: O KRIZI V LITERATURI; BRANKO
HOFMAN: MOZ BREZ OBRAZA; RADOMIR LUKIC: O KON-
FLIKTIH INTERESOV V SOCIALISTIČNI DRVZBI; DUSÂN ;
MEVLJA: PESMI; DUSAN PIRJEVEC: O ►►SODOBNOSTI«
IN OB NJENI USODI; LEOPOLD SUHODOLČAN; NOREC
IZ MESTA D; DERVlS SUSiC: DANILO V BEOGRADU:
ARNOLD TANNENBAUM IN STANLEY SEASHORE: NOVI
KONCEPTI RAZISKOVANJA VLOGE POSAMEZNIKA V
ORGANIZACIJAH; FRANCE VURNIK: V KAPLJI CASA;
FRANCI ZAGORICNIK: VEDRA KATEDRALA — OCENE
IN POROČILA — LIKOVNA PRILOGA: MARLENKA STU-
PICA: ILUSTRACIJE COLLODIJEVEGA OSTRŽKA
REVIJA zi KUITURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJ
problemi
revija za kulturo In družbena vpra-
šanja, leto II., St. 24
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
čič, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
Andrej Rijavec, Stane Saksida, Vita
Vari in France Zupan. Lektor: Samo
Savnik
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva lï,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 z oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v
Ljubljani. Tisk, izdelava kiišejev in
vezava: Tiskarna »Jože Moškrič« v
Ljubljani
Vsebina
France Vurnik: V kaplji časa . . .	1169
Branko Hof man: Mož brez obraza 1182
Franci Zagoričnik: Vedra katedrala 1201
Leopold Suhodolčan: Norec iz me-
sta D............1207
Dušan Mevlja: Pesmi......1227
DerviS SuHć: Danilo v Beogradu . . 1229
Arnold Tannenbaum in Stanley Sea-
shore: Novi koncepti raziskovanja
vloge posameznika v organiza-
cijah (prevedel M. J.) ... . 1238
Radomir Lukič: O konfliktih intere-
sov v socialistični družbi (preve-
del Jože Plešej).......1245
Jan Grossman: O krizi v literaturi
(prevedla Ada Muha).....1260
Dušan Pirjevec: O »Sodobnosti« in
ob njeni usodi........1270
OCENE IN POROČILA
Poljska raziskovanja družbenih spre-
memb podeželskih industrializi-
ranih področij (prevedel Jože
Plešej)...........1278
LIKOVNA PRILOGA
Marlenka Stupica: Ilustracije Collo-
dijevega Ostržka
FRANCE VURNIK: V KAPLJI CASA
Freska
Kmečka bajta, oče ji je zamenjal slamnato streho z opečnato,
dimnica, vsa črna in smolnata, v kateri se je neznana stara mati
prehladila za smrt, oče jo je zrušil in sezidal novo belo kuhinjo,
da sva z mamo jokala v njej; tiho, neopazno, neslišno vsak zase.
Stare skrinje, z bratom sva jih pometala s podstrešja
in potem pila vino za malico,
ker sva opravila pomembno delo.
Poti okrog njiv in senožeti,
prehodila sva jih s tresočo dedovo roko.
Smreke na Jelovici — vsi dedje so jih varovali za stara leta,
da bi ne bili osamljeni in lačni,
pa so jih logarji obsekali s sekiricami
in poštempljali z nezbrisnimi pečati štorov.
Poti na Brezje za krstami, za usahlo krvjo moje krvi,
za spori, ljubeznimi, sovraštvi, ki so se zlili v zemljo.
In gore, gore, kamnite in gozdnate,
pete maše, zvonovi, zvonovi v ušesih
in vlak in prvi korak v svet
in zvenenje kamna, ta monotona pesem očetovih rok,
breg, mehki vlažni breg, Sava, zaušnice,
potepanja in bojazni, pečen krompir, osmojeni lasje,
zažgana koruza in m^ah
in dvoje svetlih oči,
dvoje poševnih oči
in glas, dušeči glas, nezemski glas, pesem,
nikoli več je ni znala zapeti,
nikdar več ni imela tako poševnih oči.
In bombe, letala, streli;
kamion mrtvih talcev drug čez drugega,
nekdo se še v mukah premika,
1169
čelade, čelade nad njimi, kopita,
cevi, reflektorji, rafali skoz noč tja čez Savo,
rafali, salve, govori, mitingi, povorke, haklade,
bakla v roki in hripavo grlo,
govori, sovražniki
in vprašaji v očeh.
Pogreb
Zdaj se srečujemo samo še pri pogrebih
v temnih oblekah in z maskami na obrazih.
Na visok mrtvaški oder so položili gospodarja,
poiskali stare svečnike, kropivnik in mešičast križ
in se skušali spomniti vsega,
kar naj bi sodilo k podobi gospodarja.
Varujemo ga podnevi in ponoči,
pijemo žganje in črno kavo
(vse bo propadlo, bi rekli stari)
in govorimo, govorimo o vsem, kar vemo.
Zdravnik — tudi zdravnika imamo v družini —
2 na pol razumljivimi besedami razlaga vzroke smrti
in ženske zajokajo,
ker se jim zdi,
da morajo biti za smrt še druge reči.
Stric pravi, preveč je garal
in premalo dal nase;
pri tem je obstal, ker ni hotel reči,
da je preveč pil,
sicer bi ženske še bolj jokale.
Iščejo trenutke njegovega veselja
in vrtajo za spomini, ki bi pričali,
da je bil najboljši,
najdelavnejši,
najveselejši
človek daleč naokoli.
Potem se zbiramo,
spet pijemo juho, kavo in žganje,
ker zunaj je bela odeja
1170
in mislimo nase.
Tu in tam se spomnimo,
zakaj smo prišli in nekdo pripomni,
da se mu zdi čudno,
kako da smo se zbrali vsi. >
Ko se poslavljamo,
se s solzami ali stisnjenimi ustnicami
in znova spoznavamo,
da je smrt vendarle smiseln sklep življenja.
Stari običaji — s krsto napravijo nd pragu križ —
nam sežejo v stisnjene ustnice,
razglašena pesem domačinov nas umirja
in stare molitve pripovedujejo,
da hodimo vsi isto pot.
Vonj kadila in sveč draži oči:
zdaj nas je manj.
Gospodarja ne bo in
za nas dom ne bo več pravi dom.
Prav na teh vijugah do pokopališča se nekaj spreminja
Zvonovi, ki jih imamo polna ušesa,
vztrajno in nepodkupljivo opozarjajo na to.
Zdaj si se, gospodar, razbil na toliko atomov,
kolikor ljudi si srečal.
Živel boš z njimi in
z njimi dokončno mineval.
Nikomur ne morem povedati
o najinem zadnjem srečanju.
Mislili bi si svoje.
Ni bilo prav, da si jokal,
tega bi ne smel, gospodar.
Moral bi vedeti,
da se nalivu časa ne moreš upreti.
Dovolj dolgo si živel
in v času,
ki je naučil ljudi — misliti.
Zemlja se ti je razdrobila.
Kaj si mogel?
Otroci so šli po svoje.
Kaj si mogel?
Агш bi morala dobiti kmečkega človeka,
ne pa oditi s šoferjem.
1171
Oh, ne hodi smešen! Kje si ostal?
Fant pa nima obstanka doma.
Ni mu za delo.
Kot lončen lonec se bo vse razletelo.
Sram me je pred očetom in dedom.
Legel boš v njuno soseščino,
pa jima razloži, če bosta terjala
in če bosta zdaj bolj potrpežljiva
in dovzetna za pogovor.
Kako bi bil vsemu kos?
Bil si kot vol,
vprežen v voz,
ki te je gnal po bregu
in te nezadržno pregazil.
Jutri bom na istem bregu.
Grude prsti že bobnijo.
Življenje se lepi iz milijarde drobcev.
Kdo jim ve dati pravo ceno?
Ce zapustiš nekaj grobo obdelanih kamnov,
si opravil dovolj?
Poroka
Prejšnji večer so se zbrali pevci pred hišo
in njihova pesem
je sprejemljivo zvenela v večernem miru.
Slutili smo, da bodo prišli,
zato smo na zgornji strani vse zatemnili.
Sestra in oče jih vabita noter
in ker jih je veliko,
posedejo okoli podkvaste mize
in še po stopnicah v veži.
Po malem pijejo in pojejo
in oče jih nepričakovano zaprosi,
naj zapojejo tisto
»le predi, dekle, predi...«
Sestra je vsa zardela v lice,
ker je le preveč vsega,
namenjenega samo njej.
1172
Med zgovornimi pevci
se oče ne utegne zamisliti,
ne more se prepustiti spominom,
ki mu jih obuja — predica.
S pesmijo in vinom odhajamo od doma
in se vračamo,
da bi se znebili besed,
ki bi že zdavnaj morale iz nas,
pi jih nismo izrekli,
Vse kaže, da jih tudi ne bomo.
Kot hrasti smo rasili drug mimo drugega
in nagibali veje drugam.
Naslednjega dne opreza oče,
kdaj se bodo izza daljnega ovinka
prikazali ženin in njegova družba.
Potlej zaklene vežna vrata,
da bi bilo vsaj malo podobno temu,
kar je doživel on, ko se je ženil.
Mi ob njem nerodno zadržujemo smehljaj
in se nam zdi nemogoče smešno,
kar je in kar bo.
Zunaj potrkajo, pokljukajo
in vprašajo, če je kdo doma.
Da smo, pravi oče in pristavi, koga bi radi.
Nevesto, pravijo zunaj,	,
oče pa jim odvrne,
kako si to mislijo,
da sicer imamo nevesto,
ki pa ni za vsakogar.
Zunaj pojasnjujejo,
da so taki, kot morajo biti in kot si jih oče želi.
Ce je tako ..., pravi, odpre vrata
in ženina s svojimi povabi
za mizo, ki je že pripravljena.
Ne vzdržim v praznem govorjenju,
odidem v klet
in potegnem po cevi iz soda.
Kmalu me iščejo,
da bi se poslovil od sestre
in ne morem razumeti,
zakaj joka,
ko vendar odhaja v pisano samostojnost.
Cisto hladno se poslovim.
1173
Se grem v klet
in sem ravno pravi za razmišljanje:
Čudne navade, ohranjene v naš čas,
komaj je vojne konec,
vsakdo je iz nje odnesel moralno prasko,
tu se pa vprašujejo, če so pošteni.
In spet nastavim cev in vlečem.
Sprijaznim se s tem, da nimam možnosti ugovora,
in da se mi odpre:
ko bi čez noč odvrgli to, s čimer smo zrastli,
stare navade z vrtanjem v človeka,
bi postali neandertalci,
ker bi samo rušili...
več pa ne zmorem,
samo še dvakrat potegnem po cevi.
Mama, sosede in ženske so tako zagledane v sklede,
da ne opazijo moje meglene hoje.
Stopim na polje in se pod hruško prespim.
S težko glavo se vrnem
in moj prihod razgiba molčeče svate,
nudim jim možnost vprašati, kje da sem bil.
Občinski in cerkveni blagoslov sta mimo,
zdaj naj bi bila mož in žena
in če prav slišim,
se že pomenjkujeta,
da bosta na stanovarije čakala leto ali več
in da bosta do takrat vsak na svoje.
Hiša se polni;
tete in strici so taki
kot so od nekdaj bili;
za vsakogar veš,
kaj bo delal
in kako se bo nasmehnil.
Vse nas zabava,
ko nas fotograf razmešča po deskah na stolih.
Veliko ima opraviti in troje očal si izmenja.
Nevesto opominja, naj se malo nasmehne,
ženinu kaže, kako naj jo prime za roko.
Vsem drugim naroča, naj gledamo vanj.
Vara nas,
da bomo na sliki podaljšali svoj trenutek.
Mlada nas kmalu zapustita,
na morje odideta za tri dni,
da se bosta potem vrnila
11.74
2 majhno utvarico
vsak na svoj dom.
Mi še ostanemo,
pijemo in mislimo nase.
Hrup in velika družba,
h kateri sodim
(in spoznavam, da sem njen del)
me napolnjujeta z navdušenjem,
da sem po končanem veselju,
ko pospravljam in odnašam mize,
še bolj potrt in prazen.
Z mamo sedeva k peči.
No, zdaj lahko malo počijem, pravi.
Vsi boste odšli, pretrga molk
in ne vem, če sem prav zaslutil
bolečino,
ki se je skrivala za preprostim stavkom.
Potem odide v svojo malo sobo,
jaz pa v noč
odganjat misel, da joka.
Kmalu se vrneva k politim mizam
in skrivava obraz drug pred drugim,
dokler se ne spomniva kaj smešnega,
na primer strica Franceta
in njegovih nedolžnih smešnic.
Tako se razhajamo,
ne da bi se pomenili
in kar naprej iščemo novih srečanj,
toda besede ostajajo v grlu.
1175
Krst
Oče sedi na svojem prostoru,
naslonjen s komolci na lipovo mizo,
kot bi pognali korenine.
Z veselim nasmehom v očeh
se ogleduje po hiši.
Prihajamo in mu stiskamo roko,
on pa kar sedi za mizo,
pozorno spremlja vse
in je videti dosti mlajši.
Stara ura, še dedova lastnina,
s hrupom obvladuje prostor,
medtem ko se babica in mlada mati
šepetaje mudita okoli
majhnega, rjavega, nagubanega obrazka.
Mama odreže velikanski kos belega kruha,
ga zavije v šumeč papir,
potem pokliče sosedovega kuštravca
in mu šepetaje naroča,
naj bo v bližini.
In ko odhajajo, jim pravi,
še teh tisoč din mu dajte,
da se bo spominjal tega dne.
Fant v poskokih priteče k vežnim vratom
in prestreže pot beli culici.
Ko dobi, kar mu gre,
ker se je prvi srečal z novim človekom,
steče proti radovednim obrazom
na oknih sosedove hiše.
Potlej sedejo v avto,
ker je po naključju pred	hišo
in se odpeljejo na veliko	skrb babice,
ki vse bolj zaupa svojim	nogam.
Dečko gleda pisano,
ko dajejo zanj izjave
(zlasti botra odganja hudobnega duha,
da odmeva po vsem prostoru) —
in zatrdila, ki mu jih ne bo treba nikoli izpolnjevati.
Ob vrnitvi je še bolj veselo:
spet pijemo žganje in kavo
in mislimo nase.
1176
Sina izroče materi,
da ga nahrani,
potem jant malo pojoka
in zadremlje v košu,
kar je zdaj njegova dolžnost.
Tukaj spi zdaj kal našega odhoda.
Nabira si moči,
da nam odvzame vse,
kar smo mi iztrgali očetom in dedom,
da se poroga nad starim
in si domišlja,
da se svet začenja pri njem.
O, da bi te izučile norosti očetov in dedov.
Očetovo zadovoljstvo se stopnjuje s spitimi kozarci,
vesel in z osebnimi spoznanji prepojen
pogovor vodi ob obloženi mizi.
Brat in žena, ki sta poskrbela
za svoje skrbi,
molčita in se prepuščata besedam drugih.
Oni tam v košu,
se kljub temu, da nima še obraza,
ki bi se vtisnil v spomin,
vrašča, vrašča med nas
in terja svoj prostor
ob mizi,
v hiši,
povsod.
Dajmo mu ga,
toda sam naj se dokoplje do njega.
Po malem pijemo in
mislimo nase.
1177
Ded
Premalo tvojih skušenj
in spoznanj
se je ohranilo v meni.
Odkrivati moram
obzorja in cvetove,
ki si jih ti že predobro pozimi.
Biti moram otrok kamene dobe
in filozofski starec devetnajstega stoletja.
Sices pa se je tako vse spremenilo:
stare bogove zamenjujemo z novimi,
ne da bi se utegnili privaditi nanje;
nove uganke odkrivamo,
ceste širimo in podaljšujemo med zvezde.
Lahko se tudi uničimo,
in sicer v celoti,
kar sami, veš,
tega pa tebi in tvojim
ne bi uspelo kar tako
brez božje pomoči
v podobi kakšne kuge ali lakote.
Mi ne bi potrebovali božje pomoči za uničenje.
V senci tega spoznanja
in samozaverovanja
živimo kar naprej
brez bojazni
in grozno ponosni,
ker smo ljudje iz dvajsetega stoletja
(z vsem, kar sodi zraven).
Ti pa si bil od daljnega včeraj,
ko nisi potreboval osebne izkaznice,
(pa si prehodil Balkan in košček Evrope);
kljub tej pomanjkljivosti si bil — človek.
Prebiral si zgodovino
in sveto pismo
(v podobah, da je bilo vse resničnejše),
mi pa se oziramo naprej
in nočemo misliti na to,
kako veliki smo,
da se lahko uničimo sami.	Ü|| IHHßf
1178
Brke si gladiš
in zadržano se nasmihaš;
kar povej:
Ogenj, železo, ročaj,
kolo, lupa, para,
električna iskra,
drezanje v atome,
pogled v vse zanke
in najtemnejše labirinte,
kar je v tebi in okoli,
pa tudi to,
da se lahko uničiš sam —
vse je uklenjeno v dròbec
prastare resnice:
rojstvo in smrt sta okova življenja:
v tem loku si razpet.
Človeštvo je velik blok
neobdelanega kamna;
čas — kamnosek
kleše kip.
Veliko mora odbiti.
Ostajajo drobci pod kipom.
Tisočletja odpadajo.
Morajo,
sicer ne bo nikoli kipa.
Kaj pa z drobci pod kipom?
Hvalnica
Množica predmetov polni moje življenje.
Po njih sodim,
da napredujem,
da sem življenju kos.
V hladilnik sem shranil zamrznjena čustva,
z radijskimi valovi odganjam misli,
pred televizijskim sprejemnikom se prepričujem,
da sem sredi
zgodovinskih,
enkratnih,
mogočnih dogodkov.
Z avtomobilom lovim vsakdanja potrdila,
da živim uspešno,
uspešno, uspešno ...
1Ì7§
Nič mi ne more uiti, ha, ha!
Niti ženske!
Zvečer zaspim hitro,
da se ne bi vtihotapilo vame
morebitne podobe drugačnega življenja.
Vsi se moramo bojevati,
da se ne bi kakšna roža drznila zrasti iz betona,
da se ne bi kak dvom prikradel v naše premočrtne oči.
S hrupom motorjev, kompresorjev in avionov,
s kovinskim žvenketom,
z nerazpočenimi bombami,
z besedami, lažmi in frazami
klempempemtrilalaquacqueixambamba, ba, ba
smo prekričali pesnike hvalabogu!
Te nebodijihtreba sanjače.
Otresli smo se njihovega vpliva iz mladosti,
ko so nam v šoli
z njihovimi umotvori
hoteli zamegliti življenje.
Pri vsem tem pa še nihče ni napisal
HVALNICE MOTORJU,
temu ustvarjalcu energije.
Čudno: človekovo delo je,
pa se mu človek še ni uspel približati.
Biti preprost kakor stroj,
biti delaven kot stroj,
biti natančen kot stroj,
biti poslušen kot stroj,
biti nezahteven kot stroj,
biti — stroj
in se naslajati z uspehi, z uspehi, z uspehi:
to naj bo naš ideal.
1180
Trenutki
samo trenutki so
trenutki
ki kakor rosa na pajčevini
stkani iz potrebe in veselja
hlapijo
v večni nič
samo zaznavanje
zaznavanje minevanja
in stekanja
iz jutri
v včeraj
in hip omame
varljivega in
lažnega prepričevanja
da si
da ljubiš
da živiš
potem atomi časa
ko na koncu klecneš
in se zaveš
da si na kamnu
da si samo na kamnu
varljiva pot
skoz spajajoče se atome časov
prehod
iz niča
v nič
ujeti sončni žarek
v očesu
torej si
samotni kljuvajoči vran
namesto strahopetnega srca
in si
v atomu časa
in kljuje vran
s kapljo časa
se boš razUl
1181
Mož brez obraza
Branko Hofman
monodrama
Dnevna soba.
Oprava, slike in ostale drobnarije kažejo, da veže stanovalce ljubiteljski odnos
do umetnosti. Okno. Na lévi zavesa, ki loči sobo od kuhinje.
Vstopi Andreja.
Pod domačo haljo nosi črno obleko. In tudi v rokah polno črnine: črn plašč,
črn klobuk s črnim pajčolanom, črna torbica, črne nogavice. Vse skupaj vrže
čez stol.
Gre po čevlje. Ogleduje si jih. Potem jih nese k stolu in spusti na tla. Nečesa se
spomni. Vrne se k vratom in pokliče s praga:
Meta! Meta!
Posluša.
Odšla je. Obleče se in meni nič tebi nič gre. Rekla sem ji, naj počaka. Ona pa:
»Saj veste, kako racam, gospa, dohiteli me boste.-«
In zdaj lahko preobrnem stanovanje, da bom našla, kar iščem. Preneumno.
Pogled ji na nečem obvisi. Stopi na hodnik in se vrne s šopkom. Zamišljeno
zapira vrata.
Rože. Rože, rože... Sveč pa nikjer.
Ce jih ni sama vtaknila v torbo... Zmedena je dovolj. Nekaj ji šine v glavo
in potlej... Norost, da sem jo sploh poslušala — :
»Zdaj, ko ste toliko pri močeh, zdaj morate na pokopališče, gospa.«
—	Moram? Zakaj, Meta?
»Zaradi ljudi, zaradi jezikov. Od pogreba vas nihče več ni videl na grobu.«
—	Bi me moral kdo videti, Meta?
»Prav bi bilo, gospa, če bi vas videli.«
—	Bolna sem bila, ves čas samo v postelji. Mar ne vedo ljudje?
»Vedo, a nihče prav ne verjame v bolezen. Namigujejo.«
—	Kdo namiguje?
»Vsevprek. Slišim tu, slišim tam, čeprav nočem, čeprav ne verjamem...«
—	Nič se ne izmikaj. Kdo namiguje?
1182
»Močvirje, gospa. Mesto je ko močvirje s stoterimi izvirčki; nikoli ne vemo,
kje je glavni.-«
—	Nekje si slišala. Meta, kdo ti je rekel... Ali pa sama namiguješ?
»Zaboga, gospa! Jaz? Res mislite, da bi lahko jaz?
—	Dobro, dobro... Potlej pa moški, ki hoče z menoj govoriti. Je bil on? Je on
tisti, ki namiguje?
»Ne. Sploh ne. Niti z besedico ne. Pride, pozvoni in vpraša, če ste še bolni in
kdaj boste toliko pri močeh, da bi lahko z vami govoril. ,Zgolj formalnost,'
pravi. ,Ne mudi se, naj si gospa opomore,' pravi. ,Se bom že oglasil spet,' pravi.
Vsak teden tako. Nikoli nobene druge besede.«
—	Vsak teden. Meta? In zmeraj na isti dan?
»Zmeraj na isti dan, gospa. Danes je štiri tedne in danes je četrtič pozvonil.
Bilo je pred štirimi tedni, na današnji dan. — Se spominjate, gospa?«
—	Molči!
»Gospa, na pokopališče morate. Morate.«
—	In kaj si mu rekla prej le, ko je zvonil? Po pravici povej, kaj si mu rekla.
»Rekla sem mu, no, da se oblačite... Naj vas ne moti zdaj, naj pride zvečer,
ko se boste vrnili s pokopališča. To sem mu rekla.«
—	Pa on?
»Začuden je bil.«
—	Začuden? Nad čem?
»Rekel je: ,Pa ne, da misli gospa na grob?'...«
—	Nič drugega?
»Vesel je bil videti, ker ste si opomogli. Nasmehnil se je in vprašal: ,Torej je
že toliko pri močeh, da bom lahko z njo govoril?'...«
—	Se kaj?
»Ne. Samo to.«
—	Kaj misliš. Meta, zakaj tako vztrajno trka na vrata? Kaj hoče? Se ni nikoli
predstavil?
»Nikoli, gospa. Videti je... ne vem, kako naj rečem... A vseeno ne more pri-
kriti, k d o j e.«
—	Hočeš reči, da je ...
»Mislim, da je... Tem ljudem se pozna po glasu, po hoji, po gibih kdo so in
kaj hočejo, četudi jih ne gledaš v obraz. Zato vam pravim, gospa: morate na
pokopališče. Cim dlje boste odlašali, slabše bo...«
Mahoma jo vznemiri misel. Prisluškuje. Steče k oknu in pogleda na ulico.
Nekoga opazi. Stopi za zaveso in preži.
Tam, ob živi meji. Na drugi strani. Sprehaja se. Zdaj ga je skrila senca, vsrkala
ga je vase. Ni. Je. Skoraj ga ni.
Živci. Moj bog, če niso samo živci...
Niso. On je. Plamenček. Prižgal si je cigareto. Premaknil se je. Naprej gre. Tak
je, kot ga je opisala Meta. Kravato si popravlja. Na uro gleda, kot bi čakal na
zmenek. Zaigral bi rad naključnega sprehajalca.
1183
Ta hoja, ta drža, ti gibi — spominja me na... na... Na koga že? Pa obraz?
Obraza ne vidim. Mrak ga zakriva. Klobuk si je pomaknil na oči. Na rokah
ima rokavice; popravlja si jih, vsak prst posebej nateguje. To vidim. Obraza pa
ne. Kot bi ga ne imel. Kot bi bil brez obraza.
Na koncu ulice je. Dva, trije koraki še ... Dolga razpotegnjena senca se vleče
za njim. Se bo obmil? Ne. Za kostanj je stopil. Senca ga izdaja. Stoji. Caka.
Koga? Mene? Videl je Meto, ko je odšla in zdi se mu čudno, da me ni od ni-
koder. Najbrž misli, da ga je nalagala. Najbrž se sprašuje, če se mu nisem iz-
muznila. Morda pa sploh ne verjame, da bom šla zdoma...
Zave se, da počenja nekaj mimo svoje volje, proti volji. Pomane si oči. Potem,
čez čas, gre k mizi.
Nič ni bilo. Bil je naključen sprehajalec. Bila je senca. Bil je privid. Nekdo pač,
ki je kar tako, brez cilja, taval v mraku. Bil je naključen sprehajalec. Bil je ...
bil je... Nič ni bilo.
Zdravnik pravi: živci. Ja ja, seveda ... živci. Samo živci.
Sede. Ogleduje si nogavice. Počasi si jih natika na nogo.
Ne, ni bila samo senca. Nekdo je res šel mimo hiše. Moški je bil. Cigareto si je
prižgal in ko je hodil, si je nategoval prst za prstom na rokavicah. Senca ni bila.
Naj pravi zdravnik, kar hoče, niso le živci. Malo majčkeno že — a ne samo
živci.
Meta pravi... Ce ne laže, seveda... Nič preveč ji ne verjamem. Odkar govori
s tistim poudarjenim glasom: ,Gospa, na pokopališče morate,' ji zmeraj manj
verjamem.
Govori, kot bi kaj vedela. Pa ne ve. Ne more vedeti. Sploh ne. Takrat je ni bilo
doma. Nikogar ni bilo. Niti mene. Dokazano je, da je bil sam, da je storil sam.
Vseeno se mi zdi, da se v Metinem glasu spreletava senca sumničenja. V taki
zmedeni glavi se marsikaj izcimi. Nekdo nekaj namigne in potlej tuhta in melje
za deset let nazaj vsako nadrobnost. Vseh najinih prepirov se spominja, tudi
tistih, ki sem nanje že sama pozabila. Tudi za Marijo je vedela. Večkrat je rekla:
»Vzelo vas bo, gospa, če si boste tako gnali k srcu.«
Za Marijo so najbrž vedeli vsi, čeprav je prikrival, dokler je mogel. Meni ni
mogel prikriti. Preden se je zgodilo, sem vedela, preden je legel k nji. Mož mi
je bil — kako bi ne vedela?!
Ampak govorice in Metino namigovanje: ,Na pokopališče morate'...? — Ne ne,
tega nihče ne ve! Nikomur se niti ne sanja.
—	Živci. Samo živci.
Da bi se bila sama izdala? Tiste dni po pogrebu? V vročičnih blodnjah? Ali kdaj
prej ali kdaj pozneje? Kdo ve. Morda. Ne verjamem. Ne zdi se mi verjetno.
Pa vendar je rekla Meta takoj po tistem... po tistem... po tistem... Kako
je že rekla?
»Cim dlje preudarjam, gospa, manj razumem.«
—	Kaj spet?
»Gospod ni nikoli hodil v kuhinjo, še kave si ni sam natočil. Ce je kdaj legel,
je zmeraj le v svoji sobi. Zdaj pa na lepem k štedilniku, leže na moj povaljan
divan in odpre...-«
1184
—	Molči!
Začudeno me je pogledala. Nič več ni rekla, samo gledala me je tako ... tako...
Groza. Kričala sem in nisem nehala, dokler ni odšla. Odtlej ni nikoli več omenila
Miloša. Vsaj naravnost ne. Namiguje pa. Mimogrede, komaj opazno. Bolj z
glasom kot z besedami.
—	Živci. Samo živci.
Od kod pravzaprav govorice? Meta pravi: močvirje s stoterimi vrelci. Eden je
lahko njen. Kdo ve, če ni kje zinila, nehote, v blebetavosti? Najbrž ni nič hudega
mislila in ji je kar tako spolzelo z jezika: »Veste, ne zdelo bi se mi čudno, če bi
storila gospa. Hudo je trpela. Vsak dan sta se prepirala. Na koncu je bila z
živci. Ampak, da se je tako spozabil gospod? Ne gre mi v glavo...-«
Dovolj, da je omenila na cesti, v trgovini, na trgu. Ko povodenj se širi in raste.
In tako jim je najbrž prišlo na uho; staknili so glave, ugibali, rekli:
»Ze res: samomor. Le okoliščine so malce nenavadne. Predvsem pa ni čisto jasno:
čemu?
V	poklicu uspeh, v družbi uspeh, pri ženskah uspeh. Tole bi si kazalo nekoliko
pobliže ogledati. Diskretno seveda, da ne bo škandala. Znana osebnost je bil.
V	resnici oba: on režiser, ona igralka... Najbolje bo, če pošljemo tega in tega;
uglajen je in spreten. Nobenega uradnega zasliševanja, nobenega vdiranja v
hišo. Le vljuden obisk, ne zdaj, ko si bo opomogla, pa nevsiljiv razgovor in
potlej, pri kavi, nekaj vprašanj, spretno nastavljenih zank in ..
Tako nekako so mu morali naročiti. In zdaj hodi možak, zvoni in vprašuje
pri vratih, kdaj bi utegnila govoriti z njim ... A čemu preži okrog hiše? Cemu
se skriva in pohajkuje?
Preneha z oblačenjem nogavic in steče k oknu. Skrita za zaveso pogleda na ulico.
Nikogar nikjer. Počasi odgrne okno.
Ni ga. Zdaj ni nikogar nikjer. Prazna ulica. Luči gore; videla bi, če bi hodil.
Tudi če bi stal tam, kjer ni luči, bi ga morala videti; še zmeraj je mrak. Bil
je naključen sprehajalec. Bil je naključen sprehajalec.
—	Živci. Samo živci.
Nasloni se na okno. Gleda ga kot nekaj živega, blizkega, nekaj, kar je vezano
z njenim življenjem. Podpre si glavo in strmi predse, z notranjimi očmi pa
blodi za obzorji minulega.
Okno. Moje okno. Okno pričakovanj. Okno obetov. Okno žalosti. Koliko noči
sem presiónela ob tebi, okno! Priča nemira, strahu, groze! Od prve ure, od
prvega večera, ko sem ga čakala. Ko še nisem nič vedela. Ko sem le slutila.
Bila je prva noč. Vse noči potlej, ki sem jih presiónela ob tebi, okno okence,
se prelivajo v eno samo, tisto prvo, ko —
sem visela čez tvoj rob, okno okence, in zaman iskala, česa naj se oprimem.
Mesec je vabil k sanjarenju. Nisem se mu dala. S kamnom dedne groze sem
tonila. Klicala sem te. Lahko bi me bil rešil. Takrat. Bil je še čas; uteži na uri se
še niso premaknile. Tebe pa ni bilo. Ni. Bila sem daleč od sveta, na robu. Svojo
usodo sem vezala s tvojim življenjem in drgetala. Z glasom srca sem te klicala:
—	Kje si? Pridi, za božjo voljo, pridi že vendar! Ne pusti me vso večnost
čakati!
lltiú
Nisi me slišal. Glas je bil ko negoden ptič; tu, v meni, je vzprhutaval in ni in ni
mogel iz gnezdeča. Ko senca sem visela in te čakala. Čakala.
Daleč, nekje v drugem svetu, so zaškripala vrata. Koraki; tiho, po prstih. Slišala
sem, kako si tipal za lučjo. Ko si jo prižgal, je dobil svet razumna razmerja
in z glasom mrliča sem ti rekla:
—	Nikar, Miloš.
»Kako da ne spiš, Andreja?«
—	Ugasni luč!
»Samo toliko, da pokadim cigareto, Andreja.«
—	Ugasni, ti pravim.
Z očmi si me prebadal ko z noži. Nisem ti pokazala, da boli. Korak za korakom
si se plazil k oknu. Čutila sem, da se bližaš, pa se nisem ozrla. Ko utopljenka
sem visela na oknu, da bi prikrila drhtavico. Obstal si za menoj, molčal in
lovil ravnotežje. Potlej, čez čas, ko si začutil v molku težo očitanja, si tipaje
začel iskati sidro moje odtujenosti:
»Sanjariš, Andreja?«
—	Ne.
»Ne moreš prikriti, Andreja.«
—	Ne.
»Si me čakala?«
—	Ne.
»Veš, zakasnil sem se. Bil sem ..
—	Nikar ne govori, Miloš! Prosim.
Glas me je izdal in za hip si okleval. Potem si se naslonil na okno, tesno ob
meni, in mi s sapo priklical mravljince na vrat. V tebi se je prebudil izzivalec:
»Pa ne, da je gospo prikovala mesečina? Nekoč — se spominjaš — si rekla...«
—	Ne.
»... Rekla si, da v mesecu vidiš rožo. Nocoj se je kakor vrtnica razcvel. Kaj
misliš, kdo jo vse trga ta hip?«
—	Nič več mi ni roža. Vse drugo ko roža.
» Gondola?«
—	Solza.
»Ni originalno, Andreja. Reciva raje hlebec sira. Zaljubljenci grizejo vanj.«
—	Prstan, ki ga je nekdo zavrgel.
»Ničvreden cekin. Se prgišča sanj ne dobiš zanj.«
—	Kolovrat s tanko belo prejo.
»Zlat gumb na modri obleki.«
—	Mesec v Valpurgini noči. Prav tak je kakor v Valpurgini noči.
Igra podob in odkrivanja. Omrtvičenost je popuščala. In sva se srečala: zlate
gumbe je nosila na modri obleki. Ona. Gretica ob starem kolovratu. Ona. Tvoja
režija Fausta. Ona. In nad odrom je na vrvici visel mesec podoben cekinu.
—	Kako je bilo v gledališču, Miloš?
1186
«■Nič posebnega, Andreja.«
—	Dobra predstava?
»Kot zmeraj.«
—	Pa igralci?
»V redu.«
—	Pa Marija?
»Odlična.«
—	Srečno roko si imel, ko si jo zasedel v tej vlogi.
»Res mi ni žal, Andreja.«
—	Vedel sij da so na odru cipkice zmeraj najboljše device. Kajne?
»V miru jo pusti!«
—	Glej, glej, zame nisi bil nikoli tako občutljiv.
»Ni mi do prepirov, Andreja. Utrujen sem.«
—	Se mar prepiram? Ti mar očitam?
V poživljajoči resničnosti zre v vrata, kot bi bil pravkar nekdo odšel.
Udarec z vrati. Sami sva ostali, samota in jaz. Slišala sem, kako si stopil čez
prag, zaklenil vrata svoje sobe, šel k oknu in ga odprl na stežaj. Potem si hodil:
sem in tja, sem in tja — ko vojak na straži. Sem in tja pred božjim grobom
svoje skrivnosti. Ime ji je bilo: Marija.
Po prstih se plazi k steni in prisluškuje.
Tu sem prisluškovala, ob tej steni štela korake lahkotne, pojoče, ki gredo za
lučjo. Nisi vedel, da vem. Mislil je: žensko sumničenje. Mislil, da me gnete
zavist, ker je mlada, lepa, ker doživlja na vsakem koraku uspeh.
Bilo je več. V zraku je bil čar. S teboj je prišel. Zasenčil me je in tedaj je
stopil usodovec vame, da sem čisto zanesljivo vedela:
Ona.
Dogajalo se je. Nekaj se je nekje dogajalo, drugače kot običajno. Gledala sem
te v dvojni luči občudovanja in sovraštva, ko si zatrjeval, da ni med vama
ničesar. Takrat najbrž res ni bilo. Vsaj ne tako, kot navadno mislimo. Ni še
bilo, ajeprihajalo.	^	^
Odtrga se od stene in se sprehodi po sobi, kot bi tavala po ozki stezi čez polje.
Obstane pred divanom in z odporom, kot bi jo kdo silil, leže.
Cez planoto doživljajske razsežnosti je prihajalo: mene si začel v domišljiji
spreminjati v njo. In tako si jo imel, še preden je bilo res. To.
Tako sem ležala. Takrat. In prej in pozneje. Tudi za pokopališčnim zidom. Tudi
tam. Bila je pomlad in živali so gledale svet skozi zvezde, tavale za vonjavo
ljubezenskih obetov, na pol hrome in slepe od drhtavice gonov. Mene pa je
oklepala zmrzavost, Smrad mrhovine mi je stiskal nosnice. Naslonjena na
pokopališčni zid sem izmikala glavo tvoji sapi, da bi me ne ožgala. Potem sem
zagledala mračnika, ki je z voščenimi krili vzprhutal mimo naju. Spreletelo
me je:
—	Ne za f>okopališčnim zidom, Miloš!
»Kaj praviš, Andreja?«
1187
—	Drugam poj diva, prosim.
»Tako kakor tu, ne bo nikjer.«
—	Upira se mi. Po mrličih zaudarja.
»Ko bodo videli, za kaj vse jih je prikrajšala smrt, nama bodo zavidali. Tulili
bodo od zavisti.«
—	Ne morem, Miloš. Vsa sem v oklepu.
»Oklep predsodkov, Andreja.«
—	Ne tu.
»Zapri oči. Prikliči si tisto neuresničljivo, po čemer hrepeniš. Tako se rešujemo
tesnobe.«
—	Ti delaš tako?
»Ja.«
—	Zmeraj?
»Večkrat«
—	Jaz ne morem. Rada bi, pa ne morem.
»Takole naredi... pssst...«
—	Ne... Kjer koli raje ... Doma nama bo lepše ... Prosim ... Ljubi moj...
»Ljuba moja.«
—	Oh ... ne morem verjeti...
»Kaj?«
—	Bilo je kot prvič. Tudi tebi?
»Tudi.«
—	Pravijo, da je tako, kadar se otrok spočne. Verjameš?
»Verjamem.«
—	Si srečen?
»Srečen. Neskončno srečen. In tako ... tako spremenjena se mi zdiš ...«
—	Kako spremenjena?
»Kot bi ne bila ti?«
—	Vsa? Tudi v obraz?
»Tudi v obraz.«
—	Pa lasje?
»Niso tvoji.«
—	Pa objem?
»Tesnoben. Krčevito odpiranje školjke. Dolgo sem že sanjal o njem.«
Tedaj sem opazila, da ti leze pajek čez obraz. Čuden pajek. Dolge mesnate
noge je imel, kosmata stegna, močne boke in žensko glavo. Bilo je znamenje:
Marija.
Mene si objemal, njej se dajal. Bil je peklenski domislek, perverzna vizija
tvoje čutnosti, tvoja najboljša režija: ob pokopališčnem zidu. Mene si pokopaval,
njo klical v življenje. Pajek ti je lezel čez obraz, čuden pajek.
Miže si hodil in se dajal razkošju, ko sva se vračala. Nisi je hotel izgubiti. Z
molkom si jo klical k sebi, z molkom zanikal raojo resničnost.
1188
Odslej je živela v tebi. Dajal si ji stotero podob, jo v stoterih podobah iskal,
s stoterimi podobami oživljal. Nobena te ni potešila. In ko je v tvoji domišljiji
zmanjkalo reje, ko nisi več zmogel, si se spet k meni zatekel.
Vstane.. Vzame klobuk in torbico z mize; gre k zrcalu. Ogleduje se. Potem si
popravi lase in se začne lišpati.
V mesto si me peljal. Ko majhno dekletce si me vodil okrog. Bil si očarljiv:
... Najprej k frizerju. Pričeska po tvoji zamisli. Potem sva iskala klobuk. Sam
si ga izbral. Kupil si mi torbico. Kupil parfum. Dozo za puder.
—	Kako mi pristoja?	;
»Cudovito.-K
—	Si zadovoljen?
»Ti nisi?«
—	Sama sebe ne spoznam več. Klobuk me čisto spremeni.
»Se ti zdi?«
—	Ne opaziš spremembe?
»Prav takšna si mi všeč.«
—	Zares, ali si samo vljuden?
»Bi ti sicer prigovarjal, da ga vzemi, če bi ne mislil iskreno?«
—	Torej ti ugajam?
»Tako kot bi te danes spoznal.«
Njen obraz je dobil druge, mlajše poteze. S klobukom in posnemanjem tujih
gibov daje iluzijo drugega človeka.
Vame si jo prenesel, ker nisi mogel do nje. In ko si jo gledal v meni, ti je skrita
žerjavica oblila obraz. Da bi ti ne skalila sreče, sem se mukoma vživljala v vlogo,
ki si mi jo bil odmeril. A bilo je preveliko breme. Zmagalo me je. Videla sem,
da se ti samo še skozi njeno podobo razkriva svet. Na robu popolne izničenosti
so pognale korenine ponosa in rekla sem ti:
—	Pričeska, ki si mi jo izbral, je podobna Marijini.
»Malce res spominja na njeno.«
—	Prav tak klobuk ima.
»Moda je taka.«
—	Kupil si mi torbico, ki je za las podobna njeni.
»Cesa vse ne vidiš!«
—	Obe imava enako pudernico in enak parfum. — Čudno naključje, kajne?
»Zares.«
—	Dovolj mi je poniževanja! Ne prenesem več!
»O bog, ta tvoja samovšečnost! Spravila me boš ob živce!«
—	Jaz?!
Odvrže klobuk in torbico! Izčrpana od vživljanja se sesede.
Drevo. Postala sem drevo v jeseni: list za listom je odnašal veter. Cez noč gol
rogovilast skelet. Meglena jutra z dimom nad strehami. Sever je zaril lemež
med oblake. Mračen, tesnoben svišč. Niti žarka svetlobe. Samo ti in ona. In jaz
1189
v začaranem risu. Vrtinci. Vrtoglavica. Mižala sem, odganjala privide. Ti. Ona.
Vsako minuto, vsako uro, iz dneva v dan, iz tedna v teden. Cas podvojenih
razsežnosti; vsaka minuta ura, vsaka ura dan, vsak dan teden, vsak teden mesec
—	neskončnost. In na vsakem koraku stotero razpotij, v vsakem pogledu stotero
domnev in stotero pomenov v vsaki besedi. Groza. Nič več nisem večJela zase.
Postala sem drevo v jeseni.
Potlej sem se nekega jutra zbudila brez vrtoglavice. Z otroško začudenostjo
sem gledala svet. Nekje daleč sem ujela rahlo plivkanje, kot bi se tišina pre-
livala vame. Spravljiv mir mi je močil korenine, dokler se ni zganilo. Tu. Pod
srcem.
Mahoma sem bila eno samo pričakovanje: Je? Ni? — Je — ni? In ko se je
nekajkrat zaporedoma jzganilo ko. topla, nežna bolečina, sem vedela: Je! Je!
Z očmi v sebi sem odkrila čudež : telo mi je vzbrstelp. Razcvelo se bo in se zgo-
dilo, kar sem si leta in leta želela, sanjarila, upala, dvomila, hrepenela in še
komaj verjela. Zgodilo se bo. Zgodilo. Otrok.
Ti pa si v tem času spremenil najin dom v čakalnico: prihajal si, da si lahko
spet odšel. Sprva izgovori, potlej se ti še to ni zdelo več vredno. Zame se nisi
zmenil. Ne, ne, slabo rečeno! Ne da bi se ne zmenil — videl me nisi več. Gledal
si skozme, kot bi bila steklo, zrak. Zate sem nehala biti. Preprosto: ni me bilo.
Zdravnik mi je rekel:-
»Čestitam gospa, rodili boste.«
—	Zanesljivo?
»Nobenega dvoma več.«
V trenutku je bilo vse pozabljenòV Tekla sem domov, da bi ti povedala. Ni' te
bilo. Telefonirala sem v gledališče. Ni te bilo. Telefonirala znancem. Ni te bilo.
Na koncu še Mariji:	[
—	Halo, Andreja tu. Oprosti, če nadlegujem...
»Prav nič. Prosim.«
—	Si morda videla Miloša? Vsepovsod ga iščem — kot bi se v zemljo vdrl...
»Miloša? — Kako prideš na misel, da mene sprašuješ?«
Hlinjenje. Slabo prikrita zadrega. Spustila sem slušalko in še dolgo čutila
žerjavico v dlani.
Poslala sem Meto, da je obšla vse kavarne, vse gostilne. Nikjer te ni našla.
Komaj se je vrnila, .sepa jo znova poslala. Zaman. Ves dan sem te čakala, do
noči. V grlu me je tiščalo. Ustnice, razpokane od solz, šo me skelele. ' Čakala
sem te vso noč. Z enim očesom sem bdela nad. svojo skrivnostjo, z drugim
na oknu. Na oknu ... na oknu ...
Klobčič spominskega obujanja se'ji je zaplel. Z očmi se obeša na posamične
stvari, kot bi skušala preko znanih predmetov najti pravšnje razmerje do sveta.
Na tleh zagleda klobuk in torbico; pobere ju in položi na mizo. Nehote vzame
plašč, kot bi ga hotela pomeriti, a ponavljajoče se besede ji prodro mahoma v
zavest. Odvrže ga in gre k oknu.
Vrnil se je. Spet je tu. Po robu.plQcnika hodi. Svetilka za hrbtom, jasen obris
postave. Obraza mu še zmeraj ne vidim.
1190
Nestrpen je. Gibi ga izdajajo. Tik hiše je postal. Preudarja. Okleva. Meta mu je
rekla, da se odpravljam na pokopališče. Ni me videl, da bi odšla, pa tudi luči v
oknu ne vidi. Nekaj sumniči. Tak je njegov poklic: na nič se ne zanesti, nikomur
verjeti... Morda ga skrbi, da ni storil vse, kar so mu naročili. Majčkena nepaz-
ljivost ali nerodnost — in prijeli ga bodo. Se sebi ne more verjeti ■— tak je
ta poklic.
Po ulici se ozira. Zdaj se je z očmi obesil na okno. No? Kaj bo? S pločnika je
stopil. Cez cesto gre, k vrtnim vratom. Zaboga...
Steče na hodnik. Vrata pusti odprta. Hišni zvonec zabrni: enkrat, dvakrat. — In
spet. Andreja se vrača ko senca in prisluškuje. Spet zvoni. Ko je nekaj časa
vse tiho, previdno zapre vrata in se plazi k oknu. Skrita za zaveso gleda na
ulico.
Hotel se je prepričati. Zdaj odhaja. Obrača se. Videti je nezaupljiv. Na srečo
sem zadnji trenutek zmaknila ključ. Ce bi ga videl v ključavnici, potem...
potem...
Spet se je ozrl.
Cemu se mu mahoma tako mudi? Kot bi ga gnala blodna misel. Pa ne da bi...
pa ne da bi.,. Ustavil se bo. Na vogalu, pod lučjo, bo postal. Ne.
Odšel je.
Tako torej. Tako torej. Ni naključen sprehajalec. Ni. Tako torej: konec izmi-
kanja. Eden tistih zaznamovancev, ki ne morejo prikriti, kdo so... Ki se
jim pozna ...
—	Živci. Niso samo živci. Naj pravi zdravnik, kar hoče. Zvonil je. Slišala sem.
Se mi brni po ušesih. Potemtakem je res. Res je. Res.
Pravzaprav... Bi se lahko drugače končalo? Cemu sem presenečena? Slutila
sem. Ves čas, ko sem ležala, je kljuvalo v meni. Glas žolne: klop-klop-klop. Bo.
Bo. Bo. Enkrat bo konec. Razkrilo se bo. Bo. Cemu sem presenečena?... Sem
presenečena...
Ključ, ki ga tišči v roki, zažene v kot. Izčrpanost jo zmaga. Mukoma se zavleče
do naslonjača. Sede.
—	Presenečena? ... Sem presenečena? ... Si presenečena? ... Sem? ... Si?
Vrača se v doživljajsko resničnost: Bilo je. — Takrat.
»Si presenečena, ker sem ti ga v tem času pripeljala, Andreja?«
—	Nisem, Marija. Slutila sem.
»Prosim, draga žena, brez scen! Midva ti ne bova aplavdirala, preslaba igralka
si...«
—	Bodi vsaj toliko obziren, Miloš ...
»Jo slišiš, Marija? Gospa prosi za obzirnost...«
»Ne izzivaj, Miloš. Lezi in se prespi!«
»Ohranimo živce. Vsi trije lepo.«
Tega ni rekel zdravnik. Ti si rekel, Miloš, na pragu, pred vrati, ko si na majavih
nogah zarana prikolovratil domov. Bilo je takrat, ko sem te vso noč čakala
in bdela z enim očesom nad svojo skrivnostjo, z drugim na oknu, da sem v
1191
medlem svitu lahko videla Marijo, ki te je pod pazduho privlekla po ulici.
Tam, na pragu, pred vrati, sva si pogledali iz oči v oči.
»V klubu sem ga našla, zvečer, po predstavi. Prigovarjala sem mu, naj gre
domov, da ne boš v skrbeh. On pa ne in ne. Bil je precej takšen ko zdaj. Saj
veš, kakšen je, če pije ...-«
—	Vem, Marija.
»Na koncu si nisem znala drugače pomagati, kot da sem ga vzela pod roko in
ti ga pripeljala.«
—	Slutila sem tako, Marija.
»Zenka — ženka — ženkica,
zahvali se Mariiijiii...«
—	Bi rad, da nas vidi vsa ulica in komentira to idilo?
»Brez scen, žena — žena — ženkica... Preslaba igralka si, da bi ti z Marijo
aplavdirala..
Krvave oči so me gledale sovražno. Jezik se ti je opletal. Hotel si, da bi vama
skuhala kavo, tebi in Mariji. Stala sem na pragu in se nisem premaknila. Bila
sem odločena: samo čezme. Spregledala je in te zavrnila, ko si jo silil, naj
vstopi. Čutila je, da ji gledam v dušo.
Bil si pri njej, ne v klubu. Ni se te mogla drugače znebiti, kot da te je prijela
pod pazduho in zvlekla domov. Verjetno si se ji gnusil. Tak si bil, da bi se
vsaki cipi...
Ko je odšla, si me obžrl. Zadnjo trohico razsodnosti si zgubil. Samo njo si videl.
Mene in ponižujočega položaja, v kakršnega si me spravil, nisi. Metresa mi
pripelje izčrpanega moža:
»Tule je — vzemi olupek.«
Rekla, ni, mislila pa je. V očeh sem ji brala. Za nameček pa bi vama naj zaigrala
služkinjo in servirala kavo. Ogabno.
Tule, v naslonjač, si se vrgel. Z vdrtimi očmi, zabuhel v obraz, s potegnjeno
gornjo ustnico in kiselkasto sapo si me meril. Gnusil si se mi. Potem sem se
spomnila, da nisem več sama, da mi utripa pod srcem skrivno.st in da ti moram
biti kljub vsemu hvaležna za sladko breme. Potlačila sem prezir. V grlu pa
me je še zmeraj stiskalo, ko sem goltala grenko slino in iskala pravšnjo besedo
za spravo:
—	Se ti ne zdi, Miloš, da je to le prehudo?
»Kaj ne poveš!«
—	Ce ne misliš že name, bi lahko vsaj nase. Nisi preveč pri močeh za taka
junačenja.
»Ohoho — starec čez noč! Zate seveda! Jaz in še kdo pa mislimo drugače.
Ne verjameš?«
—	Zate me je sram — tako govoriš.
»Jaz pa v jok!«
—	Daj, Miloš, pogovoriva se. Tako ne moreva več.
»Prizanesi mi, za božjo voljo, s svojimi neskončnimi jeremijadami !«
—	Cas je, da razčistiva.
1192
»Sit sera tvojega samopomilovanja, hlinjenja in navidezne dobrote. Sit vsega!«
—	Krivičen si, Miloš. Sam veš, da si.
»Kajpak: krivičen. Prava pravcata pošast.«
—	Ne smej se! — Zakaj se mi nasmihaš?
»Nasmiham se poln razumevanja za tvojo bolečino, pomagati pa ti ne morem.«
—	Lepe besede. Prazne besede. Tvoje besede. Kot zmeraj.
»Kaj pravzaprav hočeš?«
—	Povedala bi ti rada ... Reči sem ti hotela, da sem ... da sem ...
»Brez solz in podobne dekoracije, prosim!«
—	Bila sem pri zdravniku, Miloš. Včeraj. Pregledal me je in mi rekel...
»... Da si histerična, kajne? Zato bi ti ne bilo treba hoditi k zdravniku. Mene
bi vprašala.«
—	Nisi posebno obziren, Miloš.
»Nisem zdravnik, zato mi ni treba izbirati besed. Vendar bi na njegovem
mestu postavil bolj precizno diagnozo: Razvajena, samoljubna, neumna trapa.
Tako. Koketa, ki se ne more sprijazniti z resnico, da je minil čas, ko je lovila
v zanke norce moje sorte. Tako. Minilo. Za vekomaj: fuč.«
Bilo je preveč. Ne zame, zanj, ki se je zganil pod srcem. Čutila sem, kot bi
meni namenjen udarec zadel njega, komaj spočetega, še nerojenega. Vse, kar
je bilo nad mojim ponosom, nad mojo ljubeznijo in življenjem, si v trenutku
umazal in poteptal.
Brezumno sem se zagnala vate in te udarila, da se ti je pocedila kri. In potlej
še in še.
Planil si. Podivjal. Kri na ustnicah se ti je pomešala s peno. Z enim samim
zamahom si me zbil po tleh. Potem si se vrgel name, tolkel, bil, me pograbil
za lase in vlačil po sobi. Kričala sem. To te je do kraja razbesnelo. Držal si me
za lase in z glavo tolkel ob zid, tam, pri oknu. Tedaj nisem več kričala. Nisem se
upirala. Ko si me brcal, sem se zvila v klobčič in si z rokami varovala trebuh.
Mahoma nisem več čutila bolečin; strah, da bi ne udaril njega, da bi ga ne
zadel, me je omrtvičil. Dokler sem mogla, sem ga varovala. Potem ... potem ...
Meta me je spravila v posteljo. Ko sem se zavedla, sem jo prosila, naj pokliče
zdravnika. Tebe ni bilo več.
Zdravnik ni nič spraševal, rekel je le:
»V bolnišnico bo treba, gospa.«
—	Saj ne boli. Le malo majčkeno kljuje.
»Vseeno. Za nekaj dni, kolikor bo potrebno za preglede.«
—	Mislite, da ...
»Nič ne morem reči, gospa. Preiskava bo pokazala.«
—	Raje bi ostala doma. Preveč bo govoric.
»Za vas gre, za vaše zdravje. Kaj bi mislili na govorice!«
Odpeljali so me. Rešilni avto. Nosila. Bolniški voziček. Postelja, Sestre v belem.
Spodbuden smehljaj. Zdravniki. Jod. Eter. Kloroform. Na velikem podstavku
instrumenti, stekleničke, mazila. Merjenje temperature, pulza. Spogledovanje.
1193
Šepet. Vse sem gledala skozi megleno kopreno in zdelo se mi je, da ležim na
puščavskem pesku:
—	Vode, prosim ...
»Nobene tekočine. Potrpite, gospa. Minilo bo.«
—	Žejna sem.
»Dala vam bom obkladek.«
Malo majčkeno se spominjam operacijske sobe. Tu in tam kakšen utrinek.
Pravzaprav se spominjam samo Metinega obraza ob postelji.
Naslednji dan je bilo; morda čez dva dni, ne vem. Sklanjala se je nadme in
ustnice so ji drgetale. Obrisala me je po čelu, mi popravila vzglavnik in potlej
mencala rob rjuhe, kot bi prala. Gledala sem jo iz hladnega sveta neprizadetosti:
siva starka s krmežljavimi očmi, nizkim čelom in dvojnim podbradkom. Nič
se mi ni zdela podobna Meti, ki zrači posteljnino, briše prah, hodi na trg,
toži nad draginjo in pomiva posodo. Potem sem zagledala nageljne in tulipane
ob vzglavju. Šopek? Od koga in zakaj? In v tem kozarcu? Zakaj ne v vazi?
Meta je med hlipanjem nekaj govorila. Nisem je razumela.
—	Kaj praviš?
»Prinesla sem vam tulipane. Nageljne pošilja gospod.«
—	Kdo?
»Gospod. In pozdravlja vas.«
—	Miloš?
»Kdo drugi kot on ! Uboga gospa ...«
—	Kako je doma. Meta?
»Dolgčas. Nikjer nikogar. Vse prazno.«
—	Pa on? Miloš?
»Gospodu je nerodno. Izmika se, saj razumete... enkrat samkrat je prišel
domov, se preoblekel in spet odšel. In pa danes je prišel, da mi je dal šopek
za vas.«
—	Za kakšen teden pojdi k bratu. Meta. Pisala ti bom, kdaj se vrni.
»Pa gospod? Kdo bo skrbel zanj?«
—	Bo že kako ... Sama praviš, da je zmeraj zdoma. Brez skrbi se odpelji.
»Ta teden sem hotela ...«
—	Ubogaj, Meta. Pojdi zdaj. Utrujena sem.
Zdela sem. Daleč od sveta, daleč od ljudi, potopljena ko kamen v strugi. Vse
okrog sebe sem gledala v prelivajočih se odsevih. Nič se me ni dotaknilo. Nič se
ni premaknilo v meni. Bila sem do solz brezbrižna.
Potem, ne vem kdaj, zakaj tudi čas je tekel mimo moje zavesti brez menjav,
so obvisele primarijeve oči na meni:
»Se nekaj dni in rešeni boste, gospa. Zdaj, ko ste pri močeh vam lahko povem:
precej skrbi ste nam pripravili. Na srečo je šlo brez komplikacij.«
—	V skrbeh? Kdo v skrbeh? Zakaj v skrbeh?
»Precej nemarno notranje krvavenje. No, zdaj je minilo. Kmalu bo vse dobro.«
—	Dobro, dobro ... Kdo pa? ... Povejte mi. kako je ...
1194
»No?«
—	Saj veste: več kot tri mesece sem ga že nosila.
»Ne mislite na to, gospa.«
—	Ne, takoj zdaj, pri priči mi povejte!
»O vašem zdravju govorim, gospa. Vesel sem, da ste si opomogli.«
—	Za boga, odgovorite vendar: Je bil splav?!
»Sestra,. ampulo largactila za pomirjen je.« ,
Planila sem s postelje, kričala, bila naokrog. Zgrabili so me. V pasu me je zvila
bolečina. Tulila sem. Nekaj se je trgalo v meiji, me dušilo. Potem sem omagala.
A še v polsnu, ko mi je legel svinec na vek,e, sem slišala hlipanje. Bilo je, kot
bi hlipal nekdo globoko globoko v meni, čisto na dnu posušenega studenca.
Mukoma vstane, kot bi jo davna bolečina držala čez pas. Odvrže haljo in si
oblači črnino.	'
Ko so mi prinesli obleko, sem prvič pomislila. Pravzaprav ni bila misel, bil je le
nekakšen občutek tesnobe, da se bo nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgo-
diti.
Zakaj bolnišnico je zapuščala žena, ki je nisem poznala. Morda mi je bila po-
dobna. Ne vem. Morda je hodila z mojim korakom. Ne vem. Morda je govorila
z mojim glasom. Ne vem. Pa naj je imela mojo postavo, pa naj je hodila z
mojim korakom in govorila z mojim glasom — sveta, koder sem blodila, nisem
poznala. Jaz nisem bila več jaz. Z očmi mrliča sem gledala svet.
Kdo ve, zakaj sem rekla šoferju, naj ustavi na vogalu. Morda zaradi občutka,
da se bo nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgoditi. Ni me še vznemirjala
misel, nobenega naklepa še nisem kovala, noben načrt me še ni preganjal. Samo
tesnoben občutek me je hromil.
Opotekala sem se po ulici. Nasmejani obrazi. Tlak. Vrvež. Ljudje so hodili,
postajali, mahali z rokami, govorili, a v svet moje tišine ni prodrl glas. Sonce
je sijalo; videla sem ga, čutila pa ne. Za mrzlim kačjim zidom, ki sem ga nosila
v sebi, sem drgetala ko zapuščen drobičen otrok.
Odklenila sem vrata. S kreljutjo zaspanega ptiča mi je udaril v obraz težak,
zatohel zrak. Oprijemala sem se stene, stopila v stanovanje, kot bi se zama-
jala čez prag mrtvašnice. Nikjer nikogar.
Tedaj se je tesnoben občutek, da se bo nekaj zgodilo, da se m o. ra nekaj
zgoditi, zgrmel ko plaz po strmini moje odtujenosti, me potegnil za seboj
in mahoma me je prešinila misel: končati bo treba. Bila je ko plamen:
žareča, žgoča, uničujoča. Svetilnik preteklosti se je prižgal in mi osvetlil vso
planoto minulega. Vse pozabljeno je znova oživelo, vstalo od mrtvih in se po-
stavilo predme ko bolečina, ki me bo zdaj,, zdaj zadušila, razkosala, izničila.
Padla sem na stol in mižala. Dolgo. Zelo zelo dolgo.
Potem me je zdramil glas. Krhek, droban glas nepotešenega otroka, ki joče
Zatisnila sem si ušesa, da bi ga ne slišala. Krhek, droban glas. Kar naprej je
jokal, glas v meni. Začela sem si prigovarjati, ga tešiti, a bolj ko sem ga tolažila,
glasnejši je postajal, zmeraj bolj rezek, terjajoč, zajedljiv, dokler ni dobil barve
tvojega glasu, tvoje posmehljivosti, Miloš. Potem me je močan val potegnil z
1195
brega v globino, me zvrtinčil, vrgel slapove sovraštva čezme, me vlekel na dno
in v tej stiski sem se oklenila rešilnega pasu : končati bo treba.
Ko sem obvisela na njem, je prišlo oljašanje. Zagrizla sem se v skorjo ugibanj,
tuhtala, premišljevala in se naposled odločila. Odločitev me je mahoma do kraja
pomirila. Postala sem mrzel, jeklen avtomat. In taka sem ostala, ko sem pri-
pravljala, hitela, urejevala, in potem, ko sem te zagledala, govorila ...
Najprej sem na stežaj odprla okna. Potem sem se sprehodila po sobah: vse je
bilo, kot je bila pustila Meta. Tvoja postelja nedotaknjena. Niti noči nisi prespal
doma. Le odprta omara je kazala, da si hodil menjavat obleke.
Odgrne zaveso, ki loči sobo od kuhinje in gre po prt, ko se vrne, začne priprav-
ljati mizo: steklenica, dva, kozarca, cigareti, pepelnik — vse tako, kot bi čakala
na obisk.
Popoldne si prišel. Vse je bilo pripravljeno. Zadrega ti je spodrezala noge, ko si
me zagledal.
—	Vstopi vendar.
»Zakaj mi nisi sporočila? ... Pote bi prišel.
Nasmehnila sem se ti in te z gibom povabila v sobo. Moja spravljivost te je do
kraja zmedla. Ko si zagledal pogrnjeno mizo in dva do roba natočena kozarca,
si zatikajoč0 izgoltal:
»Kaj ... kaj naj pomeni to? ...-«
—	Proslavila bova mojo vrnitev. Mar boš odklonil?
»Seveda, seveda...«
—	Pridi bliže. Ne bodi no tako tog.
»Poslušaj, Andreja ... Rad bi ti rekel... Premišljeval sem ...«
—	Jaz tudi. A o tem kasneje, če boš utegnil, seveda.
Vsilila sem ti kozarec v roko in ti z drugim nazdravila:
—	Na najino spravo!
Okleval si. In ker sem se zbala, da bi zavrnil pijačo, sem brž dodala:
—	Za spravo in preudaren razgovor! Brez ihte, očitkov in solza! Tako kot pa-
met veleva! Velja?
»Velja! Eks!«
Na dušek si izpraznil. Obraz se ti je skremžil. Ko sem opazila, da nezaupljivo
ogleduješ kozarec, sem ti ga naglo zmaknilà iz rok. Vprašala sem te, ne da bi
trenila:
—	Cemu tak obraz?
»Čuden okus ima tole vino. Nekam nenavaden. Trpek, grenak.«
—	Bila je na pol izpraznjena steklenica. Kdo ve, kako dolgo je stalo. Čakaj,
prinesla bom drugo.
Odnese steklenico pa kozarec in prinese drugo. Sede k mizi in znova natoči.
Na dušek izpije. In potem še.
Potem sva sedela tu, za to mizo, in pila. Sprva sem točila jaz, potlej pa kar sam.
Prijalo ti je. Gledala sem te kakor tujca in prvič trezno, brez prizadetosti po-
1196
mislila, da si nagnjen k pijači. Ko sva izpraznila steklenico, si šel in prinesel
drugo.
Merila sem te, ko si natakal. V meni se ni nič zganilo. Velika tišina me je
preplavila. Ni me motilo ne skovikanje sovraštva ne drget prezira ne sapa
tesnobe. Nič. Le kdaj pa kdaj, za hip, sem začutila mravljince v vratu. In majč-
keno studa, kot bi gledala spolzko žabo, jeguljo ali slepiča. Bila sem avtomat.
Ta neprizadetost, ta mir, to moje tujstvo te je pehalo v pijano samoizpovedo-
vanje:
»Vem, da nisem ravnal prav in lahko mi verjameš: koj po tistem mi je bilo
žal.. .<4
—	Verjamem.
»Poznaš mojo vihravost. Ko me zgrabi, se mi zamegli, da sem čisto brez uma.«
—	Vem.
»Sicer pa si me izzvala. Toliko je tudi tvoja krivda, Andreja.«
—	Vem.
»Nič ne očitam. Govorim kar tako, kot teče pogovor... Pravzaprav mi je všeč,
da tako neosebno klepetava.«
—	Vem.
»Trezna govorica dveh rekonvalescentov, ki sta prebolela sentimentalne ošpi-
ce... Dobra prispodoba, kajne?«
—	Dobra.
»Zadnje čase sem sploh nekam pesniško razpoložen. Ne misli, da pišem pesmi,
tako globoko še nisem zagazil... Berem jih pa. Rad.«
—	Sam sebi ali Mariji?
»Haha — dober domislek. Sicer pa si zmeraj kazala smisel za humor. Nekakšen
angleški humor: suh, trpek, zajedljiv.«
—	Ni bilo zajedljivo mišljeno.
»Nikar se ne opravičuj. Na koncu koncev, če se vživim v tvoj položaj, te vendar
razumem...«
—	Zares, Miloš?
»Jasno, Andreja! Ženske prenesete vse, le tujih uspehov ne. Tvoji uspehi na
odru ... No ja, pustiva to.«
—	Ne bom ti več delala scen, Miloš.
»Čudno spravljiva si postala, Andreja. Občudujem te.«
—	Ne bi bila rada v napoto.
»Prav, prav, prav. Obrniva ploščo.«
—	Ne bom ti branila, če misliš na ločitev.
»S te strani te sploh nisem poznal... Preloživa razgovor na drugič. Velja?«
—	Velja.
»Ne misli, da je takšen ločitveni špas preprost, kot je videti. Advokat mi je
rekel...«
—	Si že govoril z advokatom?
»Mimogrede. Privaten razgovor, Andreja.«
1197
—	In kaj ti je svetoval?
»Povem ti kdaj drugič. Za vse to je potrebna človeku precej bolj bistra glava,
kot je moja zdajle .. .•«
—	Si kam namenjen?
»Ja, kako bi rekel... Nameraval sem ... Nekam sem hotel... Kam že? ...
Madona, kako me je mahoma prevzela utrujenost... Kam sem že bil namenjen?
Nič več mi ne delajo možgani...«
—	Lezi. Spočij se za kakšno uro. Potem se boš spomnil.
»Oči se mi kar same zapirajo... Kakšno prekleto vino je to?«
—	Nisi spal, Miloš?
»Sem. Sploh ne vem, od kod utrujenost. In kar v hipu ... In potem... Nog
skoraj ne čutim, le mrazi me..
—	Kar tam za zaveso lezi, v kuhinji. Toplo ti bo in mir boš imel.
»Res se bom. Ampak čez kakšno uro me zbudi, Andreja..
—	Bom.
»Me boš poklicala? Danes še moram ..
—	Bom.
»Tudi če se bom upiral in tečnaril, ne odnehaj.«
—	Bom.
»Daj mi nekaj čez noge, Andreja. Zebe me.«
Gre za zaveso in vrže haljo na divan. Vsa je v črnini. Strmi, kot bi opazovala
človeka, ki je pravkar zaspal na divanu. V haljo mu zavije noge.
Bom, bom, bom. Kot bi tolkel boben. V trenutku je zaspal. Tisti prvi kozarec:
»Čuden okus ima tole vino. Nekam nenavaden. Trpek, grenak.«
Riba, sem pomislila, ko sem ga gledala. Z na pol odprtimi usti je hropel in
zaudarjal. Riba. Spolzka riba. Na suho vržen kràp, ki se ne more obrniti. Riba.
Krap. Krap ni riba. Krap je krap. Krapovina.
Potem sem se premaknila. Ena, dva, tri. Točno trije koraki od divana do plina.
Stegnila sem roko in segla po pipi.
Šteje korake. Vrne se in zgane zaveso. Gleda po sobi. Opazi kozarca na mizi;
enega vzame in ga skrije v torbico.
Cez obraz si potegne pajčolan. Odhaja, ne more prikriti, da je pila. Na pragu
se znova obrne. Zagleda odprto okno in ga steče zapirat.
—	Lepa reč, če bi pustila okno odprto!
Mahoma otrpne.
Moj bog, spet je tu! On. Mož brez obraza. Z Meto se vračata. Ponjo je tekel.
Na pokopališče. Zato se mu je prejle mudilo. Najbrž ji je povedal, da je prejle
zvonil in da se mu nisem oglasila. Najbrž jo je trdo prijel, kaj je z menoj. Zdaj
se hoče prepričati sam, če mu ni lagala. Ne bo se ga znebila. Ne bo ga odpravila
1198
pred vrati. Vztrajal bo. Nobene obzirnosti več. Nobene galantnosti. Stopil bo
predme in naravnost udaril:
«■Povejte mi, gospa, kako je bilo?«
—	Ne vem, kaj mislite.
»Seveda veste. O samomoru vašega moža govorim.«
—	Kako naj vem jaz? Ni me bilo doma. Tisti dan sem bila odpuščena iz bol-
nišnice in ker ni bilo Mete doma, sem šla k prijateljici. Tam sem ostala čez noč.
Moža sploh nisem videla. «
»Niste videli moža? Nista se srečala doma?«
—	Ne.
»Lažete gospa!«
Tako bo začel. In potlej korak za korakom: zagrizeno, neusmiljeno, vztrajno.
Do konca. Iz vsega, kar koli bom rekla, bo spletel zanko.
Meta ga nekaj sprašuje. Videti je zaskrbljena. On pa se komaj zmeni zanjo.
Trdo hodi, z rokami v žepu. Nič več tako kot prej. Zanj ni nobenega dvoma
več. Samo še dolžnost. Kakor koli. Z vsemi sredstvi:
»V imenu pravice, gospa...«
—	Kakšne pravice?
»V imenu pravice, ki dobro plačuje in hudo kaznuje.«
—	Tako sem ravnala. Kaznovala sem hudo. Cemu potlej prihajate pome?
»To je drugače, gospa. To je čisto nekaj drugega. Samo pravica ima pravico, da
dobro plačuje in hudo kaznuje.«
—	In kako ve pravica, kaj je meni dobro in kaj hudo?
»Vse je v knjigah. Vse je lepo urejeno in zapisano.«
—	Moje hudo ni zapisano. V nobeni knjigi ni moje bolečine. O njej ne more
soditi vaša pravica. Nihče. Samo jaz. Samo jaz.	'
»Nobenih namigovanj, gospa, nobenih dvomov. Tudi dvom je kazniv.«
—	Po vašem sem torej storila zločin?
»Se dvomite?«
—	Ne vem. Morda sem ravnala prav, morda nisem. Sem? Nisem? Ce ne morem
presoditi sama, potem še manj vi in vaša pravica. Zato dvomim. In ne pustim
si vzeti pravice do dvoma. Moja je. Moja človeška pravica. Kdor pravi, dà ni,
ne vidi v meni človeka. Zanj me ni. Zanj je pravica zaradi pravice, sama po sebi.
Od vekomaj. Pravica sile. Pravica stroja.
»Niti besedice več! Pojdite z menoj, gospa!«
O ne, mož brez obraza, ne bom šla s teboj. Ne bom ti odprla. Prepozno pri-
hajaš. Prepozno.
Bojim se, pa ne tebe. Stroja se bojim, ki ti je zmaličil obraz. Brez obraza si,
mož. Jaz ga imam. Jaz sem še zmeraj jaz, čeprav kriva. Stroj pravice me ni
1199
razosebil. Ti pa, četudi čist, si kolešček v stroju. Ce stopim predte, priznam nje-
govo oblast, oblast stroja nad človekom in potlej bom kakor ti, ki gledaš ves
svet v njegovem odsevu:
»Pravica? Na tej in tej strani. Zapisano je. — Zločin? Troje poglavij naprej.
Vest? Je v knjigi zapisano? Ni? Potlej je ni.«
Vidiš, mož brez obraza, meni pa pravi vest, da je mnogo zločinov v imenu pra-
vice, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. Stroj je stroj. Terja svoje. In čemu bi
ne jaz? Pravico imam. Pravico do zmot, pravico do dvomov, pravico do sreče.
Vem, noro je, kar govorim. Pamet mi pravi: brez teže, brez haska. Zmedeno. Jaz
pa poslušam srce. Globoko globoko v meni, na dnu posušenega vodnjaka kriči
in zato govorim, govorim neumno in noro in prav tako noro verujem v čas, ko
ne bo treba tej moji majčkeni, drhtavi, od vseh pozabljeni in oskrunjei pravici
do sreče, do materinstva, ubijati, da bi živela ...
Zagrne okno. V temi gre h kuhinjski zavesi in mimo divana k pipi za plin.
Potem se vrne in leže na divan.
Ko zazvoni hišni zvonec, zagrne zaveso. Medtem nestrpno zvoni. Zvoni.
Tišina. Molk.
34

MARLENKA STUPICA
Ilustracije Collodijevega Ostržka:
Lutkovno gledališče
Prireditev
Mesto y'Trapolovec«
Cirkus
FRANCI ZAGORICNIK: VEDRA KATEDRALA
Načrt: a) preludij
b)	fuga
c)	konsekvenca
Vzpostavitev
v začetku je že spet vprašanje kako načeti svet
muka in kako početi
to kar bi potem bilo z opravičljivimi razlogi
in sploh na pravem mestu,
tako se je trapil tudi bog. nazadnje pa je izrekel
besede
ki so bile popolnoma brez pomena
glede na to da je prišla zora potem sama z vsem
kar sodi zraven. ostalo je tako in tako
poezija
in ljubi bog je od veselja in radosti
sam sebi godei imena stvari po vrsti
kakor so prihajale na dan
saj je predvidel vsa dejanja takoj ko je
spregledal
potem je šel še enkrat skoz
že spet je vse premeril in preračunal
in je določil zakone
po katerih stvari so čeprav so bile že prej
od tistega pred njim samim
in pridejo še govorice ki jih sam ne bo razumel
in zanj ne bodo imele besed,
torej začeti to kar nima začetka
kar nima svojega A
nima robu ker je rob samo "videz. videz je
namišljena ali otipljiva omejitev dogajanja
ki zajema vse smeri
nagrizti ali izbočiti rob
bolj videzni videz vzpostaviti
med tem kar je in tistim kar bi moralo že biti
svoj da ali ne
1201
zadostni razlog iz takšnega tkiva
kakor vse končuje
to reč s katedralo
kakor sem določil
ali odlašam v glavobolu
in drugih izgovorih
naj zora pride in ostalo
potem pa seveda pljujem na to kar že je
če se mi izpridi
tako bom tako in tako potopil svet
in začel spet na začetku kar nima začetka
Mordana
Od stene do stene lobanja odmeva
hvala lepa to že vemo
lobanja je votla lobanja
in roke so votle
koža in nohti
in miza kakor jo vidim z nogami
ki se dotikajo mojih
in soba in votel zid
in prostori drugih prostorov
prasketanje ognja glasovi zvočnikov
kamen trave morje zastave
stavek je zasilni izhod
saj potem zvezda lahko zažari
zadobi ime lego
in namen ustrezne številke
izgine tako misel v brezbrižni strugi
zgubi obliko
bila je razcvetelo kamenje
in morje morja Marije
in najnjenega rahločutnega odbijanja
od stene do stene izpodkopanega nagiba
ker noče biti predpis
in vztraja v svojem subverzivnem božanstvu
še neka druga beseda
sila ustrezna m bi sprožila plaz
kakršnega sem si samo poželel
in je bil že na pol izprožen
neka beseda v tem trenutku najlepša
je izginila
vse sem še enkrat pregledal in premislil
imela je dva vedra zloga
1202
enega z aaaaaa enega z nekaj manj
in tako nasmejana
da jo hočem
čeprav ni ničesar zanesljivo oprijemljivega
od česar se ne bi spet odvrnil
ali pa prav zato
ker je še nepreverjena možnost
in bi se navsezadnje zgodil čudež
namesto tega da se topim v brezmejnosti
Pod tri
Vem kako se postavi kamen na kamen
če imam vsaj struno
in roke s katerimi moram nekaj početi
dobro je biti veter
tako ti vse poje kamorkoli se spustiš
dobro je biti zaprašena kitara
na kakšnem pozabljenem žeblju
dobro je biti karkoli
na primer dobro je biti
in dobro je biti
in dobro je biti
ali utrinek ali užitna prst
za svoje korenine za svoja stopala
razlita mesečina
iz mesečeve čaše posledica nekega izvora
neke druge posledice
ne kaj kar bi si izmislil zaradi strahu
od minljivosti navideznega
ne kaj kar bi si osvojil
in bi si potem upognil hrbtenico
pod bremenom bremena nečesa postranskega
tudi ne kaj kar bi
ampak zdaj ampak tu katedrala mojega glasu
tlak mojega gibanja
ptica ali gnezdo ali ruda
dobro je biti in lupiti kostanj
hvaljen bodi veliki bog kostanja
kajti tvoje je kraljestvo
mojega gladu hvaljeno bodi žitno morje
in sveži potok
res pomežikujem soncu
seveda mu dajem določene znake
kajti so še druge stvari
in jih je treba zgrabiti
1203
na pravem koncu
smrti je treba nabrusiti koso
na pravem koncu
za žetev na pravem koncu
za kruh za bivanje
na pravem koncu
vem kako traja pesem
Pod štiri
Odpiram vrata v noč
Vsak večer ista vrata
Vsak večer v drugo noč
Tako zlahka dosezamo raznovrstnost
Z vnemo ki sprošča
In me strese prijetni hlad
Čeprav so pota zvezd določena
Za naprej in za nazaj
In za kanec le zagreni
Vseobsegajoči zakon o prostem padanju
V	nič Odpiramo krste
Sardin Tako oči drugih zvezd zamolčijo
Istost med Velikim vozom Alp in
Jadranskega morja Ze zdavnaj mirne
Se spuščajo skozi veliki golt
Za hip se prepuščamo požirku vrat
S privilegijami človeštva prepuščamo se
Gledanju glodanju gladenju gladi
Po nekem drugem prizoru
In že ne zadošča več Andromeda
In vsa ta ozvezdja severa
Zato pogled toliko strelja proti jugu
Potem se plazi skozi temo sence
In že z zadovoljstvom izprazni čašo
Nečesa drugega
Kajti zvezde so prav naravnane
In sence zagotavljajo varnost
V	kateri zašklepetajo zobje
Lačne živali
Psi opravljajo svoj posel
Zavzemajo praznine dvorišč
In sadovnjakov se sporazumevajo
V	skupnem jeziku psovk
Za neki bolj pasji svet
O mrtve zvezde rib
vaša je zora in biseri rose na smetišču
1204
o ribe mrtvih zvezd
vrnile se boste v morje z oglodanimi skeleti
O zvezde mrtvih rib
iztirite pohitite iztiriti
Ostanite v noči
zadržite prekleto noč naj ostane
zadavljena v krematoriju jutra
in brez dela vratarji nesmrtnosti
Striptease
Noč se počasi slači
in oči vajene nepreglednosti bivanja
vse bolj ugašajo
ne gledam več a vse bolj vidim
pornografijo nakopičene luči
in mrhovinarji občudujemo svoje popke
namesto da bi požrli danes
kaj šele včeraj in dneve pred njim
ki že zaudarjajo
kupujte stare zavržene ure
kupujte budilke ki ne budijo več
čuječe jutranje straže
na križiščih prebujanja
čas sedanji in čas prihodnji
si omogočite po globoko znižani ceni
staro skoraj nerabno sonce obesite
na steno v okras
lahko pa mu podtaknete žarnico
in bo čisto dostojna luč
dan in noč tekmujeta v slačenju
gola resnica in golo dejstvo
tu je še gol zid in gola revščina
prvemu sledi drugo
in ni nujno da bi bilo tretje več
in četrto s prvim in drugim vred
in sploh ni nujno da je čas
zvezde ne bodite sramežljive vendar
ljubite se in množite se če vam paše
zgledujte se po meni
toliko blata sem že pustil za sabo
vsak dan znova se izkopavam iz njega
nekoliko manj se ukvarjam z zobmi
da ne omenjam nog
1205
kajti glavno je pa le kravata
in čisti čevlji in rob na hlačah
in snemanje klobuka po nepisanem
soc-bon-tonu tovariš urednik
pišite mi kaj mislijo o tem
Kitajci ali Hotentoti
jutri utegne biti važno
da ne naraste zid
da ne zrastejo zidovi previsoko
tako kakor narašča mrhovina preteklosti
in bi zemlja zgubila še to
razmajano ravnovesje
nujno mi pišite vaš prizadevni amater
humanist dan se slači v noč
pozdravljeni
oglasili se bomo spet jutri ob istem času
Potop
sedeli so v parku sredi mesta
nasedli so poleg velikega sidra
med sencami in golobi
trije redkobesedni graditelji
z brezizraznim razumevanjem
za jrjotove ptiče
in bedasto sidro
eden je rekel ja
če pa vržejo H-bombo
bo pa vse izravnano
drugi je rekel
trg republike
nebotičniki gore vse
tretji je grizel žemljo
rekel je o vse
golobi so pobirali drobtinice
pod bedastim sidrom
potem je padal pepel
tri dneve in tri noči
dolgo noč
razpadla so trupla
graditeljev golobi so
ocvrti in sidro trg
republike nebotičniki gore
in o katedrala in o vse
kdo vas odkrije pompeji
1206
čez tisoč sedemsto let
in se kakor trnjulčica prebudiš
kadar te najde	*
srečni princ
premnoga bogastva
bo našel tisti ki
išče potem bomo prišli
bivši ljudje in ga bomo požrli
zmeraj pride kdo
zmeraj kakšnega požremo
zdaj že iskavce
dresiramo zato da jih
potem požremo zadosti
iskavcev bo še za bivše ljudi
zadosti pompejev
ni smrti
ampak je luč
Norec iz mesta D.
Leopold Suhadolčan
radijska groteska
Sef
Namestnik
Oskar
Krištof
Margareta
Mimi
SEF: Ste prišli z avtom?
NAMESTNIK: Ukazali ste, naj pridemo peš, gospod šef.
SEF: In v hišo ste stopili skozi glavna vrata?
NAMESTNIK: Da, gospod šef... Vedno pravite, da vzbudi pozornost prav
tisti, ki prihaja skozi stranska vrata.
SEF: Dolgo ste že pri meni, a še vedno radi razlagate. Slekli ste samo učiteljsko
suknjo, duše niste spremenili.
NAMESTNIK: Solan in Franco čakata na stopnicah.
SEF: Sem jaz tako ukazal?
NAMESTNIK: Niste, gospod šef... Toda mislil sem... Ce bo kdo prišel, bosta
vprašala po vašem sinu.
1207
SEF: Po Oskarju?
NAMESTNIK: Ne, f^o gospodu Krištofu, zdravniku...
SEF: Ej, dragi moj namestnik, lahko vas pohvalim: ne znate neko svoje de-
janje samo razlagati, temveč tudi imenitno zaplesti.
NAMESTNIK: Naj vzamem to kot pohvalo ali kot grajo, gospod šef?
SEF: Kakor hočete.
Premor, v sosednjem prostoru koraki.
NAMESTNIK (zaskrbljeno): Ce dovolite, gospod šef, v sosednji sobi, se mi
zdi, sem slišal korake.
SEF: Ne verjamem... Strežnica mi je malokar rekla, da so vsi zdoma. Brez
skrbi. Bili so odmevi strahov, ki jih še niste preboleli... Želite cigaro?
NAMESTNIK: Hvala, ne kadim cigar.
SEF: Saj... Tu so cigarete.
NAMESTNIK: Prosim.
Premor.
SEF: Poročajte.
NAMESTNIK kašlja.
SEF: Vam ne diši cigareta?
NAMESTNIK: O hvala... Topniško baterijo bodo premestili. Pojutrišnjem.
Zanesljivo.
SEF: Vedel sem, da ne smemo več odlašati.
NAMESTNIK: Strinjam se z vami, gospod šef. Začnimo ob zori.
SEF prehaja v zanos: Vsa velika dejanja v zgodovini so se začela ob zori.
NAMESTNIK: Strinjam se z vami, gospod šef. Vsi se strinjamo.
SEF: Morate se strinjati. Prisegli ste z mano.
NAMESTNIK: Prisegli smo.
SEF: Kdo me danes pozna? Malokdo. Kdo v svetu ve za mestece D.? Nekaj
naveličanih zemljepiscev.
NAMESTNIK: Jutri bo o nas govoril ves svet. Mesto D. bo bliskovito osvojilo
zgodovino.
SEF: Petinštiridesetega so mislili, da so nas dokončno steptali v prah. Toda
mi smo se samo potuhnili v prah.
NAMESTNIK (priliznjeno, naivno): Potuhnili v prah, imenitno povedano, go-
spod šef.
SEF: A prišel je čas, da naš svet spet dvignemo iz prahu ...
Začne korakati po sobi, v daljavi marš, podloženo.
NAMESTNIK: Prišel je čas...
SEF: ... kajti pravica je na strani boljših ...
NAMESTNIK: ...boljših...
SEF: ...in močnejših!
1208
NAMESTNIK: ...in močnejših!
Sef (groteskno): Jutri bomo svet spet krojili po naši meri! Svoboda — po naši
meri! Enakost — po naši meri! Pravica — po naši meri!
NAMESTNIK (je ponavljal za njim, zdaj zaploska): Bravo, gospod šef! Bravo!
Rojen govornik ste. Skoda, da vas niso pravkar sli.šali naši meščani.
SEF: Jutri bi naredili zborovanje vseh somišljenikov.
NAMESTNIK: Vedno več jih je, gospod šef.
SEF: Sklenil sem, da ne bomo sprejemali strahopetcev, ki so se v letih po vojni
omehkužili z mirom. Dovolj imamo ljudi, ki niso nikoli pozabili, kateremu
svetu pripadajo.
NAMESTNIK: Mladina je na naši strani.
SEF: Ne vsa, dragi namestnik. Kadar sva sama, si ne mečiva peska v oči.
A storiti moramo vse, da si jo pridobimo. Kdor si jo osvoji, je pospravil
že pol zmage.
NAMESTNIK (zaskrbljeno): Vseeno mislim, gospod šef, da je nekdo v sosed-
nji sobi. Rekel bi, da se ne motim. Razločno sem slišal.
SEF: Tako?! Pa poglejva.
Koraki, vrata.
SEF: Ti si, Krištof!? Hm.
KRIŠTOF (v sosednji sobi): Ja, oče.
SEF: Si že dolgo v sobi?
KRIŠTOF: Nekaj časa že.
SEF: Hm... (Zapre vrata, važno): Gospod namestnik, navsezadnje ste imeli
prav... Slišali ste strahove. Hm. (Naglo.) Zdaj pa pojdite in takoj ...
Preglasi ju gong, premor.
SEF: Krištof .. . Nekaj bi se pomenila.
KRIŠTOF (mirno): Lahko, oče.
Telefon.
KRIŠTOF: Samo trenutek, prosim, telefon me kliče... Halo!
ŽENSKI GLAS (v telefonu): Halo! Halo! Halo!
KRIŠTOF: Ja, prosim ... Prosim ...
GLAS (razburjeno): Nujno... Prosim vas... Pridite k mojemu sinu. Nujno!
Saj ste doktor Franz?
KRIŠTOF: Ja, pri telefonu.
GLAS: Pridite ... Sin ... Najbrž bo pljučnica.
KRIŠTOF: Ste izmerili vročino?
GLAS: Pridite... 40 ima... Prosim vas...
KRIŠTOF: Koliko-pa je otrok star?
GLAS: Deset mesecev ...
KRIŠTOF: Hm... Seveda... Takoj pridem.
1209
GLAS: Bojim se, gospod doktor... Slaboten je...
KRISTOF: Precej pridem ... Naslov, prosim.
GLAS: Beethovnova 12 ...
KRISTOF: Beethovnova 12...
GLAS : Gospod doktor, prosim ...
KRISTOF: Cez deset minut bom pri vas. (Odloži slušalko.)
SEF: Torej...
KRISTOF: Za daljši razgovor nisem, to vidite.
SEF: Od tebe je odvisno, kako bo dolg.
KRISTOF (hodi sem in tja, pokliče): Mimi! Pripravite mi dežnik, zdi se mi,
da dežuje.
MIMI (iz sosednjega prostora): Takoj, gospod.
SEF: Ne motim se. Slišal si ves pogovor, ki sem ga pravkar imel s svojim
namestnikom. Ali ne?
KRISTOF: Res. Ne motite se.
SEF: To je bil drugi del pogovora. Poznaš tudi prvega?
KRISTOF: Poznam... Prosim, pohiteti moram. Pozneje lahko nadaljujeva.
SEF: Se minute ne moreva odlašati.
KRISTOF: Potem moram oditi kar tako.
SEF: Ne moreš kar tako.
KRISTOF: Kako ne morem?!
SEF: Prišel boš samo do stopnic... Tam stoji namestnik s svojimi pomoč-
niki ... Solan, Franco — sami zanesljivi dečki...
KRISTOF: To je kratko malo nasilje!
Nagli koraki, vrata, spet koraki, vrata zaloputnejo.
SEF: Si se prepričal?
KRISTOF (odločno): Toda jaz moram iz hiše! Moram. Zdravnik sem. Kličejo
me k otroku, ki ima pljučnico... Deset mesecev star otrok ...
SEF: Nocoj gre za višje stvari.
KRISTOF: V mojem primeru gre za človeka.
SEF (s poudarkom): Rekel sem, da gre za višje stvari, doktor Krištof Franz...
Gre za naše ljudi, za naše meščane, za naš svet...
KRISTOF: V grozi spoznavam vašo višjo stvar. Zadnje noči sem prebil na pol
bede. Zdi se mi, da znova doživljam leto petinštirideseto... Bil sem še
otrok, ko so me vlačili po frontah ...
SEF: Tudi tebe bomo maščevali.
KRISTOV (glasno): Nočem vašega maščevanja! Nočem! Obrnili bi ga radi v
svojo korist!
Premor.
1210
KRIŠTOF (mirneje): Oče, pusti me k otroku. Pohitel bom naravnost k njemu,
v Beethovnovo ulico, in se takoj vrnil.
SEF: Ne morem tvegati... Strahovi gospoda namestnika lahko zamahnejo tudi
po meni, po našem načrtu, ki ga bomo začeli uresničevati ob zori. Vmes
ne sme biti ničesar več, tudi usmiljenja ne, če klic iz Beethovnove ulice
tako imenuješ ...
KRIŠTOF: Spomnil sem se. Telefoniral bom kolegu. Pogledal bo k otroku.
(Dvigne slušalko, trese telefon.)
KRIŠTOF: Halo! Kaj je to?! Halo!
SEF: Prepozno si se spomnil, sin. Telefon, žal, ne dela več.
KRIŠTOF (odvrže slušalko): Prekleto...
SEF: Stvar je v tem, da ti, Krištof, ne razumeš našega načrta. Nikoli ga ne
boš razumel, vedel sem to... Oskar je drugačen.
KRISTOF: Oskar ni kot otrok crkaval po strelskih jarkih ... O zadnji vojni
ne ve ničesar, vi ste mu jo vsa leta slikali kot junaški ep, končne zmage
nasprotnikov sploh ni bilo... Tudi v šolskih učbenikih je vse lepo okra-
šeno z zmagami...
SEF : Ti si po materi, Krištof... Ze ko si delal prve korake, smo vedeli, da si
boš izbral poklic, v katerem se boš lahko izkazal z usmiljenjem, človeko-
ljubjem... Toda človekoljubje je laž in usmiljenje strahopetnost!
KRiSTOF (s sarkazmom): Bravo, gospod šef! Po vsem svetu so, ki bi vam
zdajle zaploskali...
Vrata.
MIMI: Ne boste potrebovali dežnika, gospod?
SEF: Spravite ga!
KRiSTOF: Počakajte, Mimi ... Oče... Pomislite, tudi vaš mlajši sin, vaš
Oskar, bi lahko imel zdajle pljučnico...
SEF: Oskar je zdrav. In če bi tudi moral zdajle k njemu, te ne bi pustil iz
hiše... Odnesite dežnik!
Premor.
SEF : Prekleta cigara, ne diši mi...
KRISTOF: Kadar vam ne diši cigara, potrebujete injekcijo.
SEF: Hm... Počakal bom še... Prebodel si mi že vse telo... Vedno pogo-
steje ... Torej veš o našem načrtu vse, ali ne?
KRISTOF: Ne vem, če vem vse ...
SEF: Lahko ti ga razložim. Celo prav je, da ti ga razložim. Prav nocoj, ko
trpiš zaradi človekoljubja... Torej poslušaj, prav natanko poslušaj: Kakor
veš, se je na robu našega mesta utaborila topniška baterija z velikim do-
metom, kar še posebej poudarjam. Ob zori bom s svojimi ljudmi top zavzel.
1211
Vse smo dobro premislili in moji ljudje so izkušeni vojaki... Nato bomo
začeli na moj znak streljati na drugo stran ...
KRISTOF: ...na drugi strani bodo precej mislili, da smo začeli z vojno...
SEF: ...prestrašeno bodo pritisnili na gumbe, atomske rakete.se bodo dvig-
nile in poletele ...
KRISTOF: ... in začela se bo tretja svetovna vojna...
SEF: Tretja in zadnja.
KRISTOF: Ne. Zadnja samo za nasprotnika. Velikan, ki je na tej strani, bo
hitrejši.
KRISTOF: Aha, velikan, ki je na tej strani...
SEF: Velikanu na tej strani se prijateljsko smehljamo samo začasno...
KRISTOF: Dokler ga boste potrebovali.
SEF: Ne tajim.
KRISTOF: In naše lepo mesto bo ostalo, kajne?
SEF: Morebiti bo nekoliko porušeno. A to nič ne de. Tudi v zadnji vojni so
nam ruševine samo koristile.
KRISTOF (prizanesljivo mehko): Oče, bolni ste, zelo ste bolni.
SEF: Zdrav sem! Vse se bo zgodilo natanko po načrtu.
KRISTOF: In velikan, ki bo ostal?
Sef (s poudarkom): Ostali bomo samo mi.
KRISTOF: To diši po hijeni.
ŠEF: To diši po kondorju.
KRISTOF: A ne diši nič lepše.
SEF: To me pač ne moti.
KRISTOF: Torej bodo ljudje tretjič umirali za vas, za naše mesto?
SEF: Prelepili jim bomo duše s prepričanjem, da umirajo za boljši svet.
KRISTOF: Upam, da ne bom med tistimi, ki bodo ostali.
SEF: Da mi le Oskar ostane.
Vrata.
MIMI (iz sosednjega prostora): Gospod...
KRISTOF: Ja, Mimi?
MIMI: Gospa je naročila, če je do šestih ne bo, da jo pokličete po telefonu
na kliniko.
KRISTOF: Hvala, Mimi.
Premor.
SEF: Ne moremo več odlašati. Nekdo mora sprožiti.
KRISTOF: Milijoni ljudi po svetu s strahom čakajo na tistega, ki bo sprožil
prvi... In ker so pač ljudje, obenem upajo, da tistega nikoli več ne bo...
iži2
SEF: Upajo tisti, ki jih v tej vojni nismo mogli več odrešiti njihove manj-
vrednosti... Razen tega... Kratko malo: Nasprotnik nam s svojimi ide-
jami razjeda tla pod nogami.
KRISTOF: Nasprotnikovih idej ni tako lahko porušiti kot njihove ljudi in
palače.
SEF: Vse je že odločeno. S filozofiranjem nas ne boš zaustavil niti za minuto.
Nastopil je ugoden trenutek, ko lahko izzovemo oba velikana... Ob zori
bom sprožil prvo salvo.
KRISTOF: In kako pravzaprav mislite z mano?
SEF: Nič ne mishm ... Le z družino boš ostal do zore v hiši. Ce boste kaj
potrebovali, povej namestniku, stal bo pred vrati. Razen tega boš pri roki.
Zdi se mi, da mi boš moral dati injekcijo...
Gong, koraki, vrata.
KRISTOF: Mimi!
MIMI: Ja, gospod!
KRISTOF: Se je žena vrnila?
MIMI: Ne, gospod... Gospod Oskar je prišel.
KRISTOF: Hvala.
MIMI: Gospod ...
KRISTOF: Ja?
MIMI: Se zdaj niso prinesli mleka. Rabila bi ga za Roberta. Hotela sem ponj,
a me ne pustijo iz hiše.
KRIŠTOF: Ostanite v kuhinji. Mimi... Počakala bova na ženo.
MIMI: Razumem, gospod.
Premor, vrata.
KRISTOF: Dober dan, Oskar.
OSKAR (domišljavo): Zakaj me pozdravljaš prvi? Vstopil sem, jaz bi moral
pozdraviti.
KRISTOF: Stal si pri vratih in nisi odprl ust.
OSKAR: Menda ti taka stvar ne žre tvojih zdravniško trdnih živcev?
KRISTOF: Mogoče mi jih danes žre.
OSKAR: Aha... Danes... Zaradi tistih, ki stojijo na stopnicah in pri vratih,
kaj... Veš. Tudi po ulici pred hišo se sprehajajo.
KRISTOF: Motiš se. Gre za živce, ki so globlje, kot jih ti poznaš.
OSKAR: Požvižgam se na tvoje globine!
Premor.
OSKAR: Ne vem čisto natanko, kaj se nocoj pripravlja v naši hiši. Toda ko-
likor poznam očeta, gre za nekaj pomembnega.
KRISTOF: Kolikor ga jaz poznam, doslej v življenju še ni naredil nič po-
membnega.
1213
OSKAR: Čakal je na svoj dan. Meni in še marsikateremu mojih let je pokazal
na otipljiv cilj ...
KRISTOF: Morebiti, a to je grozljiv cilj. Toda najprej gre za očetov osebni
obračun: Ze trideset let skuša razširiti svojo tovarnico. Vedno je živel v
senci velikih podjetnikov. Po vojni so mu malone zavili vrat prav tisti,
ki so jim med vojno bombe do tal porušile tovarne. Zgradili so nove,
z modernimi stroji, nikoli več jih ne bo dohitel.
OSKAR: Ni res! Lahko jih dohiti in prehiti.
KRISTOF: Da si da v tretji vojni vse do tal porušiti?
Premor.
OSKAR: Krištof, zastavil ti bom vprašanje.. Ce bi smel nocoj iz hiše, kam
bi pohitel?
KRiSTOF: Vprašuješ, da bi še iz mojih ust slišal odgovor, ki ga že tako poznaš.
OSKAR: Fuj!
KRISTOF: Prekleto, Oskar, žrtev si povojne šole. Zato nisi sam kriv za prejš-
njo besedo.
OSKAR: Ko se je prejšnja končala, mi je bilo tri leta... Tako rekoč ne spomi-
njam se je. Pa mi ni prav nič žal tega spomina. Kakor vidim, spremljajo
spomine predsodki.
KRISTOF: Rasel si s časom, ko smo v gospodarskem vzponu, v osebnem ugodju
naglo pozabljali na vojne strahote, in povrhu smo poskrbeli, da so se
nekateri dogodki zabrisali, druge pa smo obračali po svoje...
OSKAR: Oh, daj no, saj si kdaj pa kdaj še zmerom priredimo kakšno majhno
lokalno vojno...
KRISTOF: Ni majhnih vojn, vsaka vojna je velika... In ponavljam: Tudi
na račun teh vojn so se za nekatere grozljivo večala udobja...
OSKAR: Ce bi se po tej drugi svetovni vojni vsi okužili s filozofijo, kakršno
oznanjaš ti, Krištof, potem ...
KRISTOF: ...potem bi bili danes za mir in nevtralnost...
OSKAR (zakliče): Ah, tudi to je filozofija strahopetcev, in tistih, ki še niso
dovolj pripravljeni na novo vojno.
KRISTOF: To so strašne besede, Oskar... Kot očetu ti gorijo oči...
OSKAR: Ponosen sem na svojega očeta!
KRISTOF: Čeprav veš, da je bil med vojno poveljnik koncentracijskega ta-
borišča.
OSKAR: Koncentracijska taborišča niso bila nič drugega kot s sodobnimi
metodami organizirana naravna selekcija.
KRISTOF: Zdaj vem. Kadar me pogledaš, imaš v mislih: primerek za selekcij-
sko taborišče...
OSKAR: Prav tako mislim.
1214
KRISTOF: Res. Nimaš predsodkov... A spomnil bi te, Oskar, da imava istega
očeta.
OSKAR: Ti ji po materi, to je več kot očitno... Bila je iz rodu čvekavih
tribunov...
KRISTOF: Ponosen sem na njen rod...
Premor.
KRISTOF: Čudno,- da Margarete še ni .
OSKAR: Vidim. Potreben si tolažbe.
KRISTOF: Ti se najbrž nikoli ne boš toliko ponižal, da bi iskal tolažbe v
ženskem naročju.
OSKAR: Ženske še za hišni okras niso dobre. Pomehkužijo te.
KRISTOF: Pa te vseeno vidim, da večkrat prevažaš dekleta s svojim oplom.
Sicer je res, da jih tudi večkrat menjaš.
OSKAR: To so študentke. Skupaj hodimo na predavanja. Dekleta je treba
menjati, jih poniževati, da se bodo končno rešile tisočletne manjvredne
ženskosti.
KRISTOF: O, po vojni so nas že v marsičem dohitele!
OSKAR: Samo da nimaš ti pri tem nobenih zaslug.
KRISTOF: ... Hm ... Kmalu bomo popolnoma brez slabosti. Za to skrbijo naši
vrli generali, junaki, ki nosijo polne prsi odlikovanj. Kmalu bomo pozabili
na vsa grda dejanja, ki smo jih kdaj zagrešili. Za to skrbijo naši zavedni,
čistokrvni zgodovinarji.
V sosednji sobi ropot, klici, govorjenje.
OSKAR: Menda je očetu spet hudo.
KRISTOF: Ce lahko dvigneš duh v popolnost, telesa ne moreš... Niso moje
besede.
OSKAR: A so prazne! Očeta ste pokvarili taki zdravniki, kot si ti.
KRISTOF: Kakšen zdravnik pa sem?
OKSAR: Zdravnik, ki z injekcijami mehkuži telo.
Vrata.
NAMESTNIK: Gospod doktor, oče bo potreboval injekcijo.
KRISTOF: Hm. Oskar je drugačnega mnenja.
OSKAR: Vrnite se k očetu, gospod namestnik.
NAMESTNIK: Mislim... Gospod šef se ne bo pomiril brez injekcije. In prav
nocoj mu je potrebna popolna zbranost.
OSKAR (ukazujoče): Vrnite se k njemu, sem rekel.
NAMESTNIK: Ce mislite ... Toda dvomim. Pošteno ga je prijelo. Res ... Prosim
vas, stopite z mano.
OSKAR: Ze grem.
Govorjenje se približa.
1215
Sef (glasno): Krištof!
KRISTOF: Tu sem, oče.
SEF: Torej mi nočeš več pomagati?
KRISTOF (mirno): Rekli so, da vam injekcija ni več potrebna.
SEF: In tvoja zdravniška vest?
KRISTOF: Hm ... Zdravniška vest? Vest? Saj ste mi jo zapravili. Niste me
pustili k bolnemu otroku.
NAMESTNIK: Ne primerjajte svojega očeta s tistim otrokom!
KRISTOF: Saj imate prav, gospod namestnik. Tisti otrok je nekaj drugega...
Zanj mi je žal...
OSKAR (strastno): Ubijem ga, oče!
SEF (razdvojeno): Ubij ga! Ubij... Ne! Ne... Pusti ga... Pusti ga, prosim
te...
OSKAR: Oče, ne ponižujte se.
SEF: Mora mi dati injekcijo, razumeš? Mora... Mora...
KRISTOF (mirno): Dal vam jo bom. Takoj bo pripravljena.
SEF (norčavo bolno): Ste slišali? Rekel je, da mi jo bo dal... Kako mirno je
rekel... Kako mirno ... Mirno... (zakriči): Ne! Ne maram je! Ubil me boš
z njimi... Ubil me boš ... Proč! Proč! Proč ...
OSKAR: Pomagajte mi, gospod namestnik. V posteljo mora...
Glasovi se oddaljijo.
Gong.
Otroška trobenta se približa.
MARGARETA (s sproščenim smehom): O! Krištof! Očka! Zadremal si... Glej
ga no...
KRISTOF (trudno): Samo za hipec sem se naslonil na mizo.
MARGARETA: So te spet mučili? Ti obiski. Vedno pravim. Naše mesto ima pre-
malo zdravnikov.
KRISTOF: Ni bilo hudega, Margareta.
Otroška trobenta, veselo.
MARGARETA: Ga vidiš, našega sina? V izložbi je zagledal otroško trobento.
Ni dal miru, morala sem mu jo kupiti... No, Robert, odnehaj malo...
Robert! (Smeje.) Vso pot do doma je piskal, piskal... Ljudje so se nene-
homa ozirali za nama.
KRISTOF: Kar vidim te, kako si bila ponosna.
Otroška trobenta.
MARGARETA: Veš, premišljevala sem... Mislim... Naj bo naš Robert nekoč
glasbenik ... Pianist... Ali violinist...
KRISTOF: Glasbenik? Zadnjič si mu kupila čopič in barve in si rekla, naj bo
slikar ... Van Gogh ... Cezanne ... Picasso ...
1216
MARGARETA: Kaj ne bi mogel biti oboje?
KRISTOF: Margareta, mislim, da je ena umetnost dovolj težka za enega
človeka...
Premor.
KRISTOF: Dolgo sta hodila. Pozno je že. . . Kako je bilo na kliniki?
MARGARETA: Odslej ti bom kot zdravniku bolj zaupala.
KRISTOF: Me veseli. .. Čeprav ga je že dovolj po svetu, vsaka brazgotina in
vsaka bolečina le ni rak.
MARGARETA: Vseeno bom šla večkrat na kliniko, drugače ne bom mirna.
KRISTOF: Res. Dobro zdravilo. A vedno bolj redko.
V sosednji sobi govorjenje, ropot.
MARGARETA: Oče?
KRISTOF: Ja... .
MARGARETA: Mu ne boš dal?
KRISTOF: Me bodo že poklicali.
Vrata.
MIMI: Dober dan, gospa... Lahko odpeljem Roberta?
MARGARETA: Kar, Mimi. Takoj pridem.
MIMI: Naj pripravim kopel?
MARGARETA: Ne bova ga kopali. Mimi... Bojim se... Ko da ima vročično
čelo...
MIMI: Prav, gospa.
Otroška trobenta se oddalji.
KRISTOF: Ne boj se... Najbrž ga je le trobenta malo razgrela ...
MARGARETA: Krištof... Kaj pomenijo ljudje na stopnicah, pred vrati?
KRISTOF: Pomenijo, da ne smemo iz hiše, Margareta. Nocoj ne več, do zore
ne več...
MARGARETA: Ne razumem.
KRISTOF: Uporabil bom star, častitljiv stavek: Naše mesto bo čez nekaj ur
stopilo v zgodovino ... Po zaslugi očeta in njegovih pomočnikov. . . Sedi
k meni, Margareta .. . (Premor.) Nikoli mi ni bilo žal, da sem se poročil
s tabo. Oče mi je sicer branil, bila si še študentka, brez premožnih staršev,
v vašem rodovniku ni bilo z medaljami okrašenih junakov...
MARGARETA: Krištof...
KRISTOF: Ko sva se kot študenta spoznala, sva doživela čudovite dneve. Naše
mesto ima prelepe stare ulice z zgovornimi kramarji, zakotne gostilne, kjer
dan in noč brlijo zastrte svetilke, tu je park, in celo svojo reko ima, majhno
sicer, a dovolj veliko, da je ob njej speljana pot za sprehode ...
MARGARETA: Krištof?! Zakaj mi to pripoveduješ?
1217
KRISTOF: Ker... ker bi se rad prepričal, če sem še človek, kot sem bil včeraj,
lani, petinštiridesetega leta, ko sem kot razočaran smrkavec odvrgel
puško...
MARGARETA (zaskrbljeno): Ste se sporekli? Povej!
KRISTOF: Malo smo se res ... Ni mi žal... Reči pa moram, da sem si oddahnil,
ko si vstopila z Robertom.
MARGARETA: Prepozno sva si začela zidati svojo hišo ... Toda čez dva meseca,
mislim, se bomo lahko vselili... (Zagori v pričakovanju.) Opremili ti bomo
ordinacijo... Spotoma sem bila v trgovini. (Smeje.) Bili so strašansko
uslužni, saj jih poznaš, nemudoma so hoteli vse instrumente odpeljati na
dom. Komaj sem jim dopovedala, da se še nismo preselili...
Premor.
V sosednji sobi otroška trobenta, ki jo preglasi govorjenje, ropot.
KRISTOF: Poslušaj me, Margareta. Glej mi v oči. Bodi razumna, kot si bila
vedno.
MARGARETA: Poslušam te.
KRISTOF: Oče je postal skrajno nerazsoden. Naglo se pogreza v svoj svet.
Maščevati se hoče za svoje nepomembno življenje. Ni prvi in ne zadnji.
Njegova bolezen je od ure do ure hujša.
MARGARETA: Ti ga ne moreš več zdraviti, Krištof. Pošlji ga na kliniko. Ce
nisi že predolgo odlašal.
KRISTOF: Ne mara. Dobro veš, da sem to že stokrat predlagal. Vedno moč-
nejše injekcije pa niso noben izhod.
MARGARETA : Potem... potem ga moraš spraviti na kliniko pač zgrda.
KRISTOF: Tudi to smo najbrž že zamudili.
MARGARETA: Kako zamudili?
KRISTOF: Poslušaj... S svojimi pomočniki je naredil blazen načrt, ki pa ga
je mogoče brez težave uresničiti... Ob zori bodo zajeli top, ki je zakopan
na polju zunaj mesta, in začeli streljati... Nasprotnik bo seveda odgovoril
s svojimi topovi, sprožili se bodo gumbi, poletele bodo atomske rakete...
MARGARETA: To vendar pomeni vojno!
KRISTOF: ...ki je njihov cilj! Očeta je obsedla misel, da tako rekoč nekaj
rešuje, rešuje nekaj velikega ..
MARGARETA: Krištof, saj... saj... to je kratko malo... Ne, ne, ne smemo
dopustiti... S svojim načrtom bi uničili vse... tudi naše mesto, najino
komaj dograjeno hišo...
KRISTOF: Oče je prepričan, da bo preživel sodni dan in da bo nad ruševinami
zaplavala spačena gloriola njegovega sveta.
Otroška trobenta.
MARGARETA: Toda Krištof, kaj lahko ukreneva?!
1218
KRISTOF: Dosti in nič... Dosti: Ce bi se kdo prebil iz hiše in še v pravi čas
obvestil poHcijo, kliniko... A nič: Zastraženi smo, da še prsta ne spraviš
skozi vrata.
MARGARETA: Prehudo bi bilo, če bi bilo brezupno...
Vrata.
MIMI: Gospa... Robert joče. Noče večerjati.
KRISTOF: Margareta, pojdi k otroku.
MARGARETA: Ne vem, komu sem ta trenutek bolj potrebna.
KRISTOF: Pojdi in se vrni... Razmislil bom še ...
MARGARETA: Prav, Krištof... Bilo bi preneumno, če bi se to zgodilo.
KRISTOF: Ne bi se zgodilo prvič v zgodovini...
Gong.
Vrata, govorjenje glasneje.
NAMESTNIK: Gospod doktor, pripravite brizgalko.
KRISTOF: Mi že zaupate?
NAMESTNIK: Nič bolj kot prej.
KRISTOF: Torej so vas prisilile razmere.
NAMESTNIK: Injekcijo mu bom dal jaz. Vi jo boste samo pripravili.
KRISTOF: Zelo kratkovidno. Injekcijo lahko pripravim po svoje.
NAMESTNIK: Lahko že. Toda vi je ne boste.
KRISTOF: Po vsem tem, kar se je danes zgodilo v tej hiši, ne morete biti tako
zelo prepričani.
NAMESTNIK: Vi se kljub vsemu niste spremenili. Ostali ste zdravnik, ki že
ves trpi, ker ni mogel k bolnemu otroku in ki še vedno pripravlja pravilne
doze injekcije.
KRISTOF: Vaše besede bi mi pravzaprav lahko bile v olajšanje, vendar...
Gospod namestnik, tu je brizgalka. Pazite. Tako jo primite. In še košček
vate... Se trenutek, prosim... Bi smel zdajle k bolnemu otroku?... Ce
vam obljubim, da se brez ovinkov vrnem?
NAMESTNIK: Ne pozabite: Do zore nam je ostalo le še nekaj dragocenih ur.
Preveč bi tvegali, če bi vas pustili iz hiše. Obljube so v takih trenutkih
brez vrednosti... Razen tega tistemu otroku najbrž sploh niste več po-
trebni ... Hvala lepa, gospod doktor ...
Vrata, šefovi glasovi so vse glasnejši.
OSKAR: Oče nori...
NAMESTNIK: Brizgalka ga bo odrešila.
OSKAR: Se vedno sem proti temu. Kriza bo minila. Dovolj velik mož je, da
lahko premaga tudi svoje telo.
NAMESTNIK: Poslušajte, gospod Oskar...
1219
Sef (kriči iz sosednje sobe):... in jutri mi bo svet ležal pred nogami... Jutri...
Prekleti... Jutri... 2ivel, bodo klicali... Zivel! Prekleti... 2ivel.,, Pre-
kleti ...
Vrata, glasovi v trenutku zamrejo.
OSKAR (s pridušeno jezo): Krištof, zaprl si vrata...
KRISTOF (mirno): Pojdite k njemu, gospod namestnik, samo pazite, da vam
je ne zbije iz rok.
OSKAR: Rekel sem, da je to proti mojim načelom... Očeta želim videti v
pravi podobi. Premaga naj še to slabost... Injekcije so kot iluzije —
škodljive...
NAMESTNIK: Tokrat vas ne bom ubogal, gospod Oskar...
Premor.
OSKAR: Krištof... Tu imaš listek, ki si ga zalučal na cesto.
KRISTOF (zaprepadeno): Ti si ga našel? Si bil zunaj?
OSKAR: Ne. Prinesel ga je eden očetovih pomočnikov. Komaj ga je opazil.
Brez zvezd je nocojšnja noč.
KRISTOF (bolj zase): Morebiti se rešujem preveč nagonsko, nepremišljeno...
OSKAR: Kakor vidiš, so tvoji poskusi popolnoma brezupni... Sanjski domislek
bednega intelektualca. Lahko greš k Margareti in ji pomagaš okopati
Roberta... (s cinizmom). He, in potem mu napudraš ritko, he, he, he, ga
odneseš v posteljico in mu poveš pravljico o princeski z dobrim dobrim
srčkom...
Kot v daljavi otroška trobenta.
KRISTOF: Oskar, za pravljice si bil prikrajšan... Meni jih je pripovedovala
mama, a ko si se rodil ti, je umrla ...
OSKAR: ...in tako mi srca ni več utegnila razmehkužiti s pravljicami...
KRISTOF: Šolal si se v očetovi domači kasarni... In pozneje vem, kako si
študiral v gimnaziji. Plačeval si kolegom, da so ti prebrali knjige in ti
napisali obnove.
OSKAR: Ze takrat sem bral samo knjige, ki opisujejo našo resnično zgodo-
vino. Vse druge so dolgovezne, plehke, sentimentalne, požgal bi jih, pisa-
telje pa kaznoval s prisilnim delom.
KRISTOF: Najbrž ti ni neznano, da so jih v zadnji vojni mnogo požgali.
OSKAR: Vem samo to, da so jih premalo!
KRISTOF: O gorje! Z Margareto pa se boriva, da bi najin Robert preživel
jutrišnji dan ...
Vrata, ropot, govorjenje.
NAMESTNIK: O bog, razbil mi je brizgalko...
OSKAR (se zasmeji): Oo . .. hoho, ooo, razbil jo je... Imenitno!
KRISTOF: Opozoril sem vas, gospod namestnik.
1220
NAMESTNIK: Najprej me je čisto mirno sprejel. Nič ni govoril, vdano si je
zavihal rokav. Približal sem se mu, potem pa je nenadoma začel strmeti
vame kot vol, zahropel je. Prestrašil sem se, planil je nadme ter me začel
divje preganjati po sobi, dokler me ni ujel, mi iztrgal brizgalko ter jo
zdrobil v pesti kot hrošča ...
OSKAR (se glasno smeji).
KRISTOF: Ne morem več pomagati. Imel sem eno samo.	'
NAMESTNIK: Potem je omahnil in obležal.
OSKAR (v smehu): Hoteli ste mu vzgrizniti slabost, hohoho, pokazal vam je,
da je še dovolj močan ...
NAMESTNIK: Poslal bom svojega pomočnika po drugega zdravnika.
OSKAR: Nikogar ne boste nikamor pošiljali.
NAMESTNIK: Vaš oče brez zdravniške pomoči ne bo mogel iz hiše, toliko ga
zdaj že poznam. Ne gledam njegovega napada prvič.
OSKAR: Prepustite vso skrb meni, gospod namestnik. Pridite!
Gong.
MARGARETA: Krištof, pojdi nekaj pojest. V kuhinjo menda smeš.
KRIŠTOF: Hvala, Margareta, ne bom.
MARGARETA: Naj rečem Mimi, da ti prinese sem?
KRIŠTOF: Ne, ne, ne bom...
Premor.
KRIŠTOF: Je Robert zaspal?
MARGARETA: Nemiren je... In zdi se mi, da pokašljuje.
KRIŠTOF: Da res ne bi bila vročica zaradi trobente?
MARGARETA: Mogoče sem ga preslabo oblekla. Nisem vedela, da je tak
veter...
Premor.	"
MARGARETA: Rekla sem Mimi, naj mu pove pravljico.
KRISTOF: Bolje bi bilo, če bi mu jo povedala ti.
MARGARETA: Misliš?!	" _
Premor.
V sosednji sobi otroška trobenta.
MARGARETA: Krištof... Si se česa domislil?
T'
KRIŠTOF: Poskusil sem že... Mogoče prav neumno, nič iznajdljivo. Napisal
sem dvoje pisem in ju naslovil na prijatelja na kliniki in na policijo ter
pripisal še prošnjo za najditelja, da bo opravil veliko delo, če bo pismo
nemudoma odnesel naslovljencem. Nato sem pisma privezal k polenu in jih
zalučal skozi okno na cesto. Hm, nasmehni se, Margareta.
MARGARETA (neučakano): Krištof! Pa saj to je pametna misel! Pisma je
že prav gotovo kdo našel, vsak trenutek lahko pričakujemo...
ihJ
KRISTOF: Ne, ne, Margareta, ne hvali me prezgodaj. Eno pismo so mi že
vrnili. Našel ga je očetov pomočnik.
MARGARETA: In drugega?
KRISTOF: Ne vem. Najbrž še vedno leži na cesti. Temna noč je, nihče ga ne
bo odkril.
MARGARETA: Mogoče vendarle.
KRISTOF: Ne zanašajva se... Kratek čas je še do zore... Ob zori pa bodo
sprožili: z očetom ali brez njega.
Vrata.
MIMI: Gospa, Robert ne more zaspati... Premetuje se po postelji. Bojim
se, da ima vročino.
MARGARETA: Precej prideva. Mimi. Vrnite se k njemu.
KRISTOF: Upam, da mu bom lahko pomagal.
MARGARETA: Ne more biti nič hudega.
KRISTOF: Popoldne so me klicali k bolnemu otroku ... V Beethovnovo ulico ...
Nevarna pljučnica... Niso me pustili iz hiše.
MARGARETA : Prosim te, Krištof, ne očitaj si. Ce so ti zastražili vrata...
KRISTOF: Očitek ostane očitek, ne pozna nobenega opravičila.
MARGARETA: Saj ... saj bova nekaj storila.
KRISTOF: Da, res. Nekaj morava storiti. Vendar se bojim, da raste moja
hrabrost počasneje kot obup.
MARGARETA: Poglej va k Robertu. To lahko najprej storiva.
Otroška trobenta bliže.
KRISTOF: Res. Vročino ima... Puls... Nič prida.
MARGARETA: Kaj boš storil?
KRISTOF: Počakaj va še.
MARGARETA: Mimo naju gleda, trobento stiska v roki.
MIMI: Kaj lahko pomagam, gospa?
MARGARETA: Prinesite še eno odejo, Mimi... Zebe ga ...
Koraki.
NAMESTNIK: Tu ste.
KRISTOF: Zelo se bojite zame, gospod namestnik.
MARGARETA (prizadeto): Tu je naša spalnica. Vsaj potrkali bi bili lahko.
NAMESTNIK: Nocoj so drugačne okoliščine, gospa Margareta.
KRISTOF: Kaj želite?
NAMESTNIK: Pojdite z mano k šefu.
MARGARETA: Ostati mora pri otroku, bolan je.
KRISTOF: Brez smisla je, če je Oskar pri njem.
NAMESTNIK: Gospod Oskar je v pritličju. Studira načrt.
1222
KRISTOF (se odloča): Hm... Pravzaprav. Kaj bi mu še lahko pomagal?
Dobro ... Margareta, precej se vrnem.
Koraki, vrata, koraki.
Premor.
KRISTOF: Zelo mirni ste, oče.
NAMESTNIK (šepetaje): Ne norčujte se, gospod Krištof, gospodu šefu trepeče
vse telo.	>
Sef (zadržano, bolno): Le pridi bliže... Se me bojiš? Saj praviš, da sem
miren ... miren ... miren ...
KRISTOF: Hotel sem vam dobro.
Sef (stiska zobe v bolečini): Krištof... Vse prevečkrat imaš to besedo na
jeziku ... Tvoj pocukrani humanizem ... Zavoljo tega sem te vedno so-
vražil ...
NAMESTNIK: Gospod šef ...
SEF: Molčite!
KRISTOF: Pravzaprav ste me klicali.
SEF: Klical sem te, ker... ker... Ugonobil si me s svojimi injekcijami! Do-
brotno zahrbtno si mi puščal življenje..., počasi, počasi... Da te niso
najeli tisti, ki so me vse življenje tiščali k tlom?! Po vojni sem kandidiral
na vseh volitvah, a so mi vedno zarotniško odžirali glasove...
KRISTOF: Počel sem, kar bi vsak zdravnik... Samo injekcije vam še lahko
podarijo nekaj znosnih ur življenja.
SEF: Ubogati bi moral Oskarja, premagati se.
KRISTOF: Potem zdajle ne bi več čakali zore.
SEF: Veš to tako gotovo?
KRISTOF: Kakor tu stojim.
Premor.
SEF: Pogfejte na uro, gospod namestnik..;
NAMESTNIK: Kmalu bo polnoč.
Sef (z bolnim glasom): Cez tri ure moramo začeti... Slišiš, Krištof?! Svet bo
zaplesal na moj ukaz! Jaz... jaz bom prvi sprožil top... Minuto prej naj se
oglasijo fanfare ... Fanfare! Fanfare ... fanfare ... fanfare ...
KRISTOF (šepetaje): Gospod namestnik, očetu je zelo hudo. Prepeljati ga mo-
ramo v bolnišnico. S tem bi spravili v nevarnost naš načrt.
NAMESTNIK: Gospod šef mi tega ne bi nikoli odpustil.
SEF (nenadoma): Krištof, prinesi brizgalko!
KRISTOF: 2al. Ne morem.
SEF (zakriči): Prinesi jo! Ukazujem ti!
KRISTOF: Razbili ste jo. Druge nimam.
SEF (se zruši, proseče): Ooo... Pasji sin... Prosim te... Prinesi jo...
Î22â
NAMESTNIK: Gospod šef ...
SEF: Prinesi jo ... Prosim ...
KRISTOF: Nimam je ... Prisegam ...
NAMESTNIK: Gospod šef, ne ponižujte se, pred njim ne...
SEF: Ooo... Glej, sin moj, na kolenih sem pred tabo...
KRISTOF: Nemudoma mora v bolnišnico. Bolečine bodo vedno hujše.
NAMESTNIK: Nikoli! Od tu ne sme. Nocoj ne.
SEF (od besede do besede raste v blaznost): Ooo... Proč... Vsi proč! Proč!
Ukazujem vam! O, pobijem vas... Vse! (Razbijanje po sobi, steklo, čre-
pinje.) Vsi boste jutri steptani v prah. V prah! Vsi... Ooo... Z raketami
vas bom f>oteptal v prah ... Vse ... vse ... vse ... v prah .,,
NAMESTNIK: (zakliče na stopnice): Solan, pridi takoj! Brž, brž! Pomagal mi
boš ... Ti, Franco, pazi na doktorja ,..
Gong.
Premor.
Otroška trobenta.
MARGARETA: Krištof ...
KRISTOF: Hm?
MARGARETA: Zaspal je ... Se vedno z vso močjo stiska trobento ...
Premor.
MARGARETA: Krištof...
KRISTOF: Poslušam te.
MARGARETA: Preveč mirno sediš. Ni mi všeč.
KRISTOF: Mirno še ni vdano.
MARGARETA: Oprosti...
Premor.
KRISTOF: Bolj smo brez moči, hitreje teče čas... V tolažbo mi je, da morebiti
nocoj nisem sam ... nisva sama... Pa vendar. Ko sem se petinštiridesetega
vrnil domov, sem si dneve in noči šepetal: Nikoli več!... Ti si bila še otrok
in jaz nekoliko večji otrok.
MARGARETA: Ne pripoveduj mi več o tem, Krištof, nocoj ne...
KRISTOF (strastneje): Prav nocoj je treba pripovedovati, samo kakšno uro
imava še časa...
MARGARETA: Dajva si roke, Krištof. To me je vedno pomirilo.
KRISTOF (kot zgoraj): Ne moren^ si odpustiti, da smo tisti — in bilo nas je
mnogo! — ki smo petinštiridesetega strastno šepetali: Nikoli več! nato
kmalu zadremali v »puhasti toploti miru« ...
MARGARETA: Krištof, bila so čudovita leta, prizanesi nama...
KRISTOF: Ponavljam: Zadremali v »puhasti toploti«, namesto da bi stali na
straži...
1224
MARGARETA: Spoznala sva se... Rodil se je Robert... Gradila sva si dom ...
KRISTOF: Na straži! Vse dni in noči...
Vrata.
MIMI: Gospa ...
MARGARETA: Kaj je, Mimi?
MIMI: Nič ni, gospa.
MARGARETA: Robert?
MIMI: Spi, gospa ... Cisto mirno... Preveč mirno...
MARGARETA: Odleglo mu je... Pojdite spat. Mimi.
MIMI: Ne morem, gospa ... Ostala bom pokonci...
MARGARETA: Mimi...
MIMI: Ko da me je strah ... Robert je preveč miren ... Vse v hiši je nenadoma
postalo preveč mirno ...
KRISTOF: Brez skrbi ležite. Mimi.
MIMI: Ne bom mogla, gospod... Ne bom mogla... (Se oddalji.)
Premor,
v odmev tišine votli udarci.
MARGARETA: Res je mirno, Krištof. Pošastno mirno.
KRISTOF: Kaj ne slišiš? Oče buta z glavo ob steno...
MARGARETA: Ne bo mogel iz hiše. Opustili bodo svoj načrt. Prišlo bo jutro.
KRISTOF: Ne slepiva se z iluzijami. Oče ne bo preklical svojega načrta, pa če
bi se moral po vseh štirih splaziti iz hiše. Razen tega so tU še njegovi
pomočniki. Namestnik, ki je bil slab učitelj, da so ga odpustili, je prišel
v očetovo podjetje. Zena je že v prvem letu zakona zbežala iz njegovega
pritlikavega življenja. Med vojno je vohunil na obe strani... In potem
še Oskar...
MARGARETA: Čudovita leta življenja, ki sem jih doslej preživela, žive v meni
s tako močjo, da ne morem verjeti, da bi jih lahko nekdo ob zori nenadoma
spremenil v prah.
KRISTOF: Jaz verjamem: valjal sem se že v prahu.
MARGARETA: Da bi nekega dne ne bilo več našega mesta z ozkimi ulicami,
škripajočim tramvajem, z mežikajočimi reklamnimi lučmi ob večerih...
KRISTOF: Človeka ščiti krhka prednost: laže si zida gradove v oblake in
razgrinja zelene ravnice v puščavi, kot spreminja lepoto in čudovitost v
prah...
MARGARETA: ... da bi se spremenili v prah kraji, ki sva jih prehodila v
počitnicah: starodavne Benetke, Rim, Pariz z Louvrom, da bi za vselej
utihnila Goethejeva in Beethovnova pesem ...
KRISTOF: Njihova večnost se bliskovito krajša.
1225
MARGARETA: Krištof... Morebiti sva se malo zmedla... Zaradi bolnega
očeta. Zaradî neumnih ljudi, ki stoje na stopnicah. Morebiti bo jutrišnji
dan povsem enak dosedanjim, smejala se bova nocojšnjim prikaznim...
KRISTOF: Iluzije... Iluzije...
MARGARETA: In če se tudi polaste topa in začno streljati na nasprotno stran,
še ni rečeno...
KRISTOF: Margareta! Ne pozabi, da živimo v času, ko je dovolj ena sama
samcata iskra.
MARGARETA: ... ena sama samcata iskra...?
Gong, premor.
See (delirijsko): ...Fantje, ste pripravljeni?! Samo še tri minute... Ooo...
Se tri minute...
OSKAR: Oče... Stisnite zobe ... Molčite ...
NAMESTNIK: Pustite ga, gospod Oskar. Dovolj se premaguje.
SEF: Nocoj ukazujem jaz! Jaz... Jaz... Jaz...
OSKAR: Minilo bo.
NAMESTNIK: Bolje bi bilo, če bi mi dovolili, da pošljem po drugega zdravnika.
OSKAR: Tak prenehajte s tem! Na bolje mu gre.
SEF (kot zgoraj): Ooo, fantje, še tri minute... Uravnajte top! Uravnajte ga...
Se bolj na levo, na levooo...! Ste gluhi?!
NAMESTNIK: Zamenjal mu bom obkladek.
OSKAR: Dajte mu ga še na prsi.
SEF: Prooooč! Proč! Kdo ste vi?! Kdo, sem vprašal?! Buljite vame z opičjimi
obrazi... Otipavate me z želvastimi rokami...
NAMESTNIK: Gospod šef!
SEF: Prooooč, sem ukazal. Zastirate mi pogled ... Moji fantje so pripravljeni...
OSKAR: Bežite. Jaz mu ga bom zamenjal. Nalijte vode!
Voda.
Tako... No, vidite. Saj je pohleven kot ovčka.
(Nadaljevanje prihodnjič)
1226
DUŠAN MEVLJA:PESMI
Molk
Včasih sem cenil besede,
čudovite, bleščeče besede,
njih pisano preobleko,
njih praznično zvončkljanje.
Včasih sem cenil besede,
lepe in pojoče besede.
Zdaj le še molku verjamem:
grenkemu, težkemu, trpkemu.
Pposektor
Iz cehovskih sonetov
Vse, kar je od človeka še ostalo,
pred mano zdaj leži v grozljivi luči.
Nasilen konec sanj — le sad naključij?
Je to mar tisto, kar srce iskalo
v življenju je in v strasti trepetalo?
Medtem ko silim roko: Nož zasuči,
razlagam srcu: Z dvomom se ne muči,
saj vse, kar diha, bo nekoč ležalo
kot mrtvo truplo na secirni mizi.
Nemirna misel, s smislom se ne grizi,
naj vsaka smrt v poklicu te ne gane.
Ničesar drugega za njo ne ostane,
ko slečena je zadnja preobleka,
le misel: to je zadnja pot človeka.
1227
Lev
Iz cehovskih sonetov
Zvedavi človek, kaj strmiš v kletko?
Da, to sem jaz, nekdanji kralj - živali.
Nekoč pred mano vsi so trepetali.
Otožno k tlom povešam grivo redko.
• i
Betežnost siva iz oči mi seva.
Zobje, ki nekdaj so mogočno klali,
majavi, gnili, votli so postali
in z njimi vred postal še sam sem reva,
ki dlake pulijo ji v njeni staji,
ko sen jo zmaga, drzni otročaji.
In gobec mrko le takrat odpira,
kadar se v kožo jedki bič zadira.
Da, to sem jaz: čemu bi se me bali!
Vladar nekdanji, zdaj le klovn propali.
1228
Danilo v Beogradu
Derviš Sušić
(Odlomek iz povesti «Jaz, Danilo.«)
Stal sem pred Beogradom.
Beograd — šele pri zajtrku. Zvezno mesto z naježenim hrbtom, kakor bik
preden nabode, me je dočakalo z ravnodušnostjo betonskega boga. Po vrhu
hrbta so se vlačile izparine. Podnožje je splakovala umazana voda. In ladjarske
psovke.
Jaz ne ljubim mest. Jaz, ponosen ali domišljav, vseeno, se zmeraj počutim
manjšega od stenice, kadar krenem med hladne hodnike betonskih blokov.
Za hip sem obstal pred zemunskim mostom in premeril Beograd. Ukrotil sem
strah, beroč si vnaprej lekcijo, da je to naše mesto. Da so mu vsa srca odprta
za nas, poštene državljane te dežele, a jaz osebno da sem s svojimi dvemi-tremi
kovači v žepu pripravljen, da se mu poklonim, da mu poljubim rob suknje in
roko.
Seveda, svojo konspiracijo hranim zase: prevaril ga bom, rekviriral mu bom
nekaj v naravi. Ce od ničesar drugega, pa vsaj od tistega dela davka, ki smo
ga nekoč z roko in s kapo dajali kralju in domovini, kralj in domovina pa
nam — eno figo. Kajti jaz vem, da je vsaj eno nadstropje kake večnadstrop-
nice zgrajeno iz davka nas ubogih Labudovčanov! Nikakršnih revanšističnih
namer nimam, bogvaruj, kako bi le mogel proti svoji lastni prestolnici, naj
nam ostane živa in zdrava, toda od tod, od zemunske strani, odkoder prihajajo
turisti, se ne vidijo vse socialne kategorije našega lepega mesta, pa asociiram
le na temo — buržoazija.
Stojim torej pred Beogradom in ponavljam zgodovino. Na tej obali je stal
— Slovan, Hun, Oger, janičar, Avstrijec, Prus, Rus, pečalbar, frenter, perica,
služkinja, dijak, študent, lačen Hercegovec, kmečko dekle z nezakonskim
otrokom, hohštapler, biblijski schizoik — vsi ti so obstali tukaj, da se pogledajo
iz oči v oči z mestom, preden bi se vrgli v arterije njegovega komunalnega
drobovja — da bi osvojili, da bi zažgali, posiljevali, ropali, ukradli, postavili
nekakšen svoj red, da bi izprosili, izmoledovali, priberačili, da bi ugriznili,
zaklali, da bi postali močni ali bogati ali da bi crknili na cesti (Arnavti prihajajo
v Beograd z druge strani, na hitro, peš). In tako tudi jaz, baje nekakšen vo-
dilni, v resnici pa bosenski kmet, ki bi kakor pred načelnikovo pisarno, tudi
zdaj najraje pobožno postrgal s cokljami po tem mostu, jaz, bivši partizan,
1229
pripravljen, da si zapomni vse borbene znamenitosti prestolice, da bi lahko
s čim širil zvezno zavest med lokalistično omejeno labudovsko množico. Jaz
državljan, izvoljen od Labudovčanov, pripravljen, da od velike jugoslovanske
pogače, pečene v prestolniški pekarni, odlomim dobršen krajec in z njim pod
pazduho odidem nazaj k svojim vohvcem. Stojim pred Beogradom, fanatično
odločen, da ga vsaj za nekaj opeharim, da izvlečem iz njega dobroto, ki bi
mi jo tudi sam ponudil, če bi bil edini, ki je lačen dobrote. Toda planska
komisija je odobrila vrstni red dobrodelnosti. Jaz sem verjetno petmilijonti na
spisku tistih, ki naj bi jim delili.
Grem, da bi se postavil na čelo. Nobeden v moji rodovini še nikoli ni bil na
začelju. Bognedaj.
Najprej sem vtaknil nos v vsako izložbo, od Albanije do Slavije, in potem
pretaval mesto od Kalemegdana do »Londona«, če mogoče le ne bi srečal
kakega rojaka, ki se je zasidral v Beogradu in ki bi mi mogoče lahko pomagal.
Ko sem se napešačil po trdem asfaltu in se nasli.šal vseh jugoslovanskih dia-
lektov, sem zavil v »Balkan« na žganje in na dve-tri ure molčanja.
Načrt sem imel pripravljen. V Sarajevu se je operacija docela posrečila. Neka
zlovešča podrinska vas bi morala dobiti žago. Niso imeli denarja. Ne bi ga
imeli, če bi prodali ves živinski in zemljiški fond. Jaz pa sem imel vsaj, kolikor
je bilo potrebno za tisti nepomembni procent vrednosti, ki se plača. Ki ga bo
plačal okrajni sklad za poljedeljstvo. Torej, v Sarajevu sem dobil — lokomobilo,
generator, en jarmenik, dve cirkularki in še nekaj malenkosti. Hotel sem še
kaj, toda planska ne daje »repete«. Ce kaj dobiš, bodi tiho! Ce je to meso, jej
in — molči. Ce so ti nametali kosti, glodaj in bodi tiho! Jaz sem dobil pekačo
baklave. Zdaj moram v Beogradu izmoledovati še začimb, da jih potrosim po
tej baklavi. Sedel sem v »Balkanu«, počasi srebal in čakal na kako naključno
slučajnost, na kak majhen impulz, ki naj bi zasukal zaganjač na motorju
moje volje.
Neka muha, mlahava od zama.ščenosti, astme in slabega zraka, me obletava
in se mi nikakor ne umakne izpred oči. Prisilila me je, da vstanem. A kakor
hitro sem vstal, je bil motor zagnan. Ponosno sem zakoračil po Terazijah.
Anemična, racionalizirano prehranjevana množica se je odbijala od mene. Kajti
jaz sem precejšnja pošast; ramena so široka za cel trotoar, pleča so takšna, da
bi mogla nesti iz dvorane kako srednje veliko delovno predsedstvo.
Beograd je tekal mimo mene, Beograd v uniformah, v predelanih vojaških
plaščih, v polcivilu, mesto v gojzerjih, škornjih, predvojnih šimi-čevljih, v san-
dalah, v opankah, od arnavtskih jermenk do črnogorskih belo prepletenih
in visoških dobro podkovanih, mesto v jeepih in tu in tam v kakšni sramežljivo
elegantni limuzini, ki je še ni moči kupiti z lastnim denarjem. Penzionistovske
fiziognomije nosijo vojaške kape, a borci, razen tistih v uniformah, hodijo
gologlavi. Gospodične so še zmeraj po malem — tovarišice, škorenjci in ele-
gantne bluze iz angleškega oficirskega sukna služijo za javno legitimacijo
o vključenosti v to, kar je danes, toda že se prebija gospodična ... Mladim,
neoženjenim tovarišem, ali tistim, ki so pustili žene po vaseh, začenja skrom-
nost na ženskah presedati. A Beograjčanke so zmeraj bolj ljubile Beograd zdaj,
kakor Beograd — nekdaj. In se zato po tem tudi ravnajo.
1230
Pa nabava za oficirje, pa plača, pa dnevnice, pa ... piih! Torej vidim, da se
hitro, tod pametno osvobajajo — zastarelih pogledov!
Našo tovarišico spoznaš po tem, da je — ali še zmeraj popolnoma v uniformi
(seveda brez revolverja) ali pa je sprejela civilnost s komodnostjo in v frfo-
tajoči, staromodno sešiti obleki koraka, kakor da je še zmeraj v vrsti.
Od časa do časa pride iz stranskih ulic na Terazije kaka disciplinirana skupina.
'Vodnik napravi stoječ sestanek. Hiter zaključek: vprašati prvega miličnika, kje
je ta in ta menza, ta in ta dvorana. V Beogradu namreč delujeta dva kongresa,
tri skupščine in štiri pokrajinske konference, poleg drugih neštevilnih posve-
tovanj in sestankov. Nekateri zajedljivi sitneži zaradi tega godrnjajo. Jaz pa
se ne čudim. Vem, da naše poti v bodočnost niso še docela trasirane, zato pa
najzavednejša predhodnica oprezno pretehta vsak centimeter poti pred sabo.
Mnogomilijonski sledovi so nekoč davno šli tukaj, toda vse kaže, da so se obr-
nili nekam okroginkrog, po težavnejši poti. Naše ljudstvo se je v vojni naučilo
— hoditi v koloni. Brž ko začne čelo mahati desno ali levo, začne kolona
preklinjati. Torej iščimo bližnjico. Naši ljudje so vse preveč gladovali, da bi
potrpežljivo prenašali tavanje po pusti planini. Bližnjica, toda po dogovoru!
Spotoma prepoznavam še mnogo nebeograjskih fiziognomij, razen tistih, ki
so prišli s potnimi nalogi. Po vseh linijah življenja je kmet navalil v mesto.
V spopadu asfalta in opank se še ne ve, kdo bo koga. Ce se opanki prej raz-
trgajo, bo mož obul vzdržljivejše in okusnejše čevlje. Drugače pa se bo pod
asfaltom pojavil tlak. A komur je cestni tlak krojil pamet, ta se pameti ni
nanosil. Beograd se mi ves dozdeva nekako pisan kakor nevesta pred obiski.
Prevladujoče barve so:
rdeča — na dekoracijah,
siva — v trgovinah,
bledična — na obrazih,
krvavo rdeča — na plakatih,
zelena po trgih, kjer je predvidena stanovanjska izgradnja,
črna — po privatnih palačah,
seveda vse s častnimi izjemami in vsaka s precej variantami.
Nekoč so brisali noge takoj na železniški postaji, če so hoteli v ministrstvo.
Danes se lahko vsaka uboga para zrine k tovarišu ministru, poslaniku, gene-
ralu, predsedniku v pisarno ali v hišo in ga vpraša, če je mogoče pri njem
prespati. Jaz seveda nimam znanca, rojaka, niti bojnega tovariša na visokem
položaju. Mogoče jih bom imel, ko se teh naših deset polkovnikov in republi-
ških šefov usposobi za vodeče položaje. Pa če bi tudi imel brata za ministra,
ga ne bi prosil za pomoč. Naj našega socialističnega, da tako rečem, najvišjega
vodilnega porinem v najbolj navadno kmečko špekulacijo, da mu potem po
toliko odličnih ocenah v partijskih karakteristikah dajo strašni minus zaradi
lokalnega patriotizma? Ne, bratec, vse to bom sam. Ce se mi posreči, je dobro.
Ce jo skupim, je tudi dobro. Ker na naši principialnosti ne bo zadrhtela niti ena
dlačica zaradi nekakšnega Danila Lisičića.
Nekako sem se pretolkel do zaželenega vogala in zavil v akademsko tiho ulico,
pritisnjeno z obeh strani s strahotami načičkanih blokov, s katerimi so bur-
1231
žoazni arhitekti nekoč spravljali v prepadenost nas siromake: kadar pridete,
da bi kaj prosili ali zahtevali, poglejte najprej to grozoto sile in moči, pokri-
žajte se, vstopite pobožno, poslušajte gologlavi, kar vam bodo rekli in se
vrnite nazaj v svoje vasi.
Pa me naj kdo prepriča, da politika in arhitektura nista med seboj povezani!
Ker smo zrušili buržoazijo, sem pomežiknil tem strašilom iz prazgodovine člo-
veške svobode, enemu teh somračnih in ledenih kolosov pa sem z vrhom goj-
zarja celo preizkusil odpornost temeljnega bloka. Trdo, ni kaj reči! Vidi se,
da se je gospodar namenil dolgo stanovati.
Našel sem vrata, ki jih je bilo treba najti. Nisem tele, da bi zijal v poslikana
vrata, pa ta vrata tudi niso bila poslikana. Toda odkar smo nehali rušiti in
začeli tudi sami graditi, se ne morem rešiti predračunske strani vsakega ob-
jekta ali njegovega dela. Iz teh velikanskih vrat iz težke, temne hrastovine,
okovanih z baje nedolžnimi jeklenimi ornamenti, bi mogli dobiti gradbenega
materiala za svetlo in udobno stanovanjsko hišo.
Ko sem bolje premeril njihov položaj, razporejenost vdolbin in z jeklom ob-
kroženih površin, sem ugotovil, da lahko od tukaj dva težka mitraljeza držita
v šahu tri ulice. Čudno, zmeraj sem pod tančico neskromne patetike in monu-
mentalnosti našel nekakšen strah, in glej tudi na teh vratih bivšega kapita-
lističnega ministrstva. Verjetno se bodo naši tovariši pobrigali, da se čimprej
izselijo od tod. zdaj ko našemu ljudstvu ni več treba, da bi stalo prepadeno
pred kakršnimi koli vrati in zidovi.
Odrinil sem težko krilo veznih vrat in se znašel pred marmornatim stopniščem,
po kakršnem se menda gre samo še v nebesa — s prepustnico svetega očeta
papeža. Z vrha stopnic, iz somraka, priplava živa voščena mumija. Obstane,
se razkorači na gumijastih nogah in me začne meriti, da že vnaprej dobro
izbere stališče, ki ga bo zastopal do mene. Portir. Stari portir ministrstva, po-
dedovan z inventarjem iz stare Jugoslavije. V hudobnih očeh je izkustva in
zvitosti še za dve honorarni vratarski mesti. In nadutosti za vseh štirideset in
še nekaj ministrov, ki jih je zamenjal. Komaj je odprl usta, da bi me vprašal,
menda po kodeksu o sprejemanju strank, sem že preprosto smuknil mimo
njega. Obstal je prepadeno, kajti tak postopek ni predviden ne v kodeksu niti
ga ni še zabeležilo njegovo izkustvo. Zavpije, naj obstanem in me poskuša
dohiteti na ubogih nogah, ki lahko dohitijo samo še svojo krsto. Zbojim se,
da njegovo meketanje ne bi napravilo nepotrebnega preplaha v zgradbi, pa se
obrnem — in mu pomolim pod nos neke stare črne platnice.
— OZN A! — zasikam preteče.
Toliko, da se mi ni globoko priklonil.
V prostoru drema mračna, svečana tišina in pomislil bi — prišel sem v hram.
Toda na dnu hodnika, daleč na desno, zagledam skoza steklena vrata: vojak
z brzostrelko v popolni opremi, leži na usnjenem kavču. S telepatijo mu spo-
ročim — Počivaj, pehota! — in odidem po stopnicah.
Po stopnicah navzdol je prihajal čuden šum. Kakor da s krili šušti ogromen
papirnat ptič in stresa perje. Ko se povzpnem bliže, razločim pritajeno stroj-
nično regljanje pisalnih strojev, ki prihaja iz mnogih pisarn. Nekoč sem tudi
jaz bogaboječe stal pred aktom, pečatom in pisarno, dokler mi je surovemu
1232
in omejenemu še drugi krojil usodo. Zdaj, ko vem, kako se akti delajo, kako
relativna je njihova moč, kako lahko za pisarniškimi vrati dihajo duše, ki si
tega ne zaslužijo, se po malem že požvižgam na to papirnato pošast, ki se vzpenja
po vsem živem, da bi mu izmei'ila dolžino, širino in višino, da bi zapisala, »kje
je rojén, zakaj je rojén in v kakšne knjige je bil vnešen«, da bi mu dala dovo-
ljenje, da bi javno postalo tisto, kar že je. Mogoče je to frontalno nespoštovanje,
izbruh maščevanja primitivca iz mene. Kaj hočem. V vsej osnovni šoli sem po-
rabil le dva tanka zvezka. In še sta mi ostala dva prazna lista, ki ju je moj
pokojni ded z užitkom pokadil, rekoč: »Se kadi ta šola, da bi jo vrag..
S sredine hodnika pride proti meni vojak, dobro oborožen za boj od blizu.
Po hoji ugotovim: bil je v vojni. Toda oči so lahko zabeležile mrkost čuvarja
vrat in predsobja. Porinil sem roke v hlačne žepe. Krajci na suknjiču se vzdig-
nejo in odkrijejo revolver. To je bila moja legitimacija. Dežurni me topleje
pogleda. Naš človek, je takoj zaključil.
—	Zdravo tovariš! — rečem s tonom za čin višjim od sogovornika.
—	Zdravo.
—	Je minister v hiši?
—	Ni.
—	Eh, dobro je, da ga ni. Se da priti do načelnika?
—	Do katerega? Šestnajst jih je.
—	Ki deli stroje?
—	Za stroje skrbijo trije.
—	Na zdravje!
—	Hvala. Zakaj?
—	Kar tako. Torej se da?
—	Stopi!
Hitro sem uganil, kam je treba. Potrkal sem na vrata pobožno in tiho, kakor
stranka, ki ve, da za to nima pravice, ali ki ne pričakuje, da ji jo bodo dali.
Ves sem se zvil in stanjšal v to komaj slišno trkanje. Kaj hočete! Izkušnja
petih pokolenj! S kapo pod pazduho odškrnem vrata, da bi tudi oni znotraj
čuli, kako visoko cenim ta sedež pravičnega razdeljevanja.
Za mizo — tovarišica. Angleška bluza, bela bluzica, pcjd vratom zapeta, laki-
rana elegantna imitacija oficirskega pasu z velikim tokom, škorenjci na svilenih
nogavicah.
Sekundo preden sem vstopil, je zazehala in okrog sladkih ustec so se črte še
vedno vračale v red resnosti in pazljivosti. Na mizi ničesar. V košari niti pa-
pirčka. Tovariši načelniki se še niso pobrigali, da bi našli dela za tajnice in
jim opravičili bivanje. Toda, časa dovolj!
—	Izvolite, tovariš?
Imela je nekaj poklicne ljubeznivosti vojaških bolničark. Toda zaklel bi se,
da ji usoda ni omogočila, da bi pokazala svoj pogum na bojišču. Vsa se sestoji
iz mere, resnosti in lepe vzgoje, duhovne in telesne. Tovariš načelnik je imel
nezgrešljiv okus.
—	Jaz sem ti, tovarišica, prišel od daleč — sem zategnil spakljivo, kot to de-
lajo pisatelji, da bi skrili labilne krilerijc, a kmetje da bi prikrili svojo zvitost
1233
—	pa bi te prosil, če bi mi mogla pomagati.
—	Oo, kar izvoli! Sedi tovariš!
—	Velika ti hvala, zelo sem se utrudil. Joj, kam ti je šla ta naša vas, vrag jo
pocitraj, pet pešpotnih dnevnic od prestolnice. Eh, kaj češ, kriva je buržoazija,
ki nam je razmaknila naselja, pa nismo vsi na kupu. Kaže, da se je bala bli-
žine delovnih množic. Bog daj zdravja, tudi to pride na dnevni red. Kadiš,
sestrica? Blagor ti, mene je zastrupil ta puščobni tobak. Ampak čul sem. se-
strica, da se tukaj delijo stroji za žage, pa so me tovariši poslali; pravijo, pojdi
Dane in prosi za stroje. A jaz sem ti, sèstrica, nekoč delal na žagi, sem čisti
delavski razred, in tako sem prišel, da vidim, ali bi se našlo kaj za nas tam v
tisti divjini. Gozdove imamo, veš, hvalabogu, Pariz'lahko napravimo iz lesa,
partizanila si, pa veš, kaj so gozdovi...
—	O, ja, vsekakor.
—	Gozdovi so, da bi jih sekal, v tisoč letih jih ne izsekaš. Ce bi bilo zgolj po
sreči in človeški pameti, da bi se ladje delale iž lesa, mornarji pa bi bili kmetje,
vse podmornice sveta bi nas ne mogle zatreti, toliko bi nas bilo. Popili bi
oceane v treh nabavah vode. A naši ljudje so tam, siromaki...
—	Zares, kako živijo pri vas ljudske množice? — vpraša in nagne malo glavico
kakor radovedno vrabče. A jaz vem, da so njej ljudske množice deveta skrb
in da je to samo modna sentimentalnost načelniških predsob. Kajti o tegobah
ljudskih množic se drugače sprašuje. Toda jaz sem se ji zahvalil za njeno skrb
za ljudske množice, in igral kmetavzarsko naivnost, ki verjame celo v take
reči, kot so uradniške skrbi za usodo nekakšnih ljudskih množic.
—	Kako živijo, vprašaš? Ej siromaki so, tristo UNRRA jih ne bi nahranilo,
in vsa tekstilna industrija sveta jih ne bi oblekla. Ce se kaj deli, teče kri pred
trgovinami. Ampak, daj ti, če bi mogla in me pustila do tovariša načelnika
in mu tudi sama rekla kako lepo besedo zame... Vidim, da si dobra po duši,
veš kaj je naša narodnoosvobodilna borba in vseh sedem ofenziv in kakšna
težava je biti brez težke industrije sto kilometrov naokrog...
—	Vem, vem, ti kar sedi, takoj grem vprašat tovariša načelnika.
In je šla za tapecirana vrata, ki se skoznje ničesar ne čuje. Jaz sem obsedel
in se tresel od treme. Nisem si mislil, da bom tako hitro prišel do poslednjih
vrat. Nisem se pripravil niti na to, kako naj zaprosim. Upal sem, da bom, tipaje
vseokrog, polagoma pregledal bojišče in si izmislil najboljši načrt za zadnji
udarec. Takole pa kaže, da bom žvižgnil samega sebe z nogo v zadnjico. Mili
bog, ja, se bom pri tem lahko ustavil pri Savi?!
Potrebno je bilo misliti. Konstruktivno in uspešno. Toda pamet je zvenketala
prazno, kakor pri gobezdalu, ki ne zna drugega kot citirati. Tak, niti trohe
pameti! Strah polagoma prebudi v meni okamenele zavoje. Bežati nimam kam.
Sicer pa bi se sramoval strahopetnosti. Lepo te prosim, napotiti se prevarit
ministrstvo, izmoledovati nekaj za svojo vas, zapraviti denar za pot, priti pred
glavni cilj in nenadoma — pobegniti! Aa, mene ni rodila domobranska mati!
Tovarišica je ostala dolgo v sobi in jaz sem vendar uspel skrpati nekaj načrtu
podobnega, da bi prehitel presenečenja. Četudi vem, da se jim celo zvezni
načrt ne bo mogel izogniti, kaj šele moj. Ce bo načelnik kak molčeč bivši
ilegalec, pomeni, da je Beograjčan. Ni imel priložnosti, da bi stikal po Bosni.
1234
Nabrbljal mu bom, kar je in česar ni. Povedal mu bom, kako smo, ko smo
partizanili po planinah, drhteli nad usodo našega glavnega mesta in slavnih
ilegalcev v njem in kako se to naše glavno mesto zdaj z velikanskimi koraki
spreminja v pravo socialistično prestolnico! Izstrelil bom naše najlepše državno-
praznične parole v hvalo mesta, iz katerega je in v katerem je, glejte... tudi
slavni tovariš načelnik!
Ni ga tovariša, ki se ne bi vsaj malo izprsil nad pohvalo njegovemu mestu.
Seveda, saj se ima za živi del mesta. In za del njegove slave.
Ce bo načelnik kak teoretični dlakocepec, mu jih dam po — razrednem mo-
mentu, revolucionarnih transmisijah, treh izvorih in treh sestavnih delih...
vse v duhu in smeri medsebojne pomoči bratskih republik. Pomislil bo, aha,
nazadnje lahko tudi jaz preverim dosedanjo teorijo v praksi — in bo dal stroje.
Ce bo načelnik kak dosedanji komandant, moram najprej docela točno ugo-
toviti, kaj je, Črnogorec, Ličan, Makedonec, Srb, pa mu zabrenkam — po brat-
skih enotah iz njegovega kraja, ki so se borile na našem terenu! Pri tem se ne
bi zlagal, ker ni enote, ki ni jedla ovsenega kruha po Bosni in pustila preneka-
terega mrtvega vojaka v bosenskih hostah.
Ko pripravim tovariša načelnika do tega, da se bo od vojnih spominov raz-
mehčal kakor vroč mlinec pod smetano, potem ga bom pozdravil v imenu
našega kraja in zaprosil — za stroje.
Toda če bo načelnik nekdo, za katerega ugotovim, da ni bil povezan z našim
velikim bojem in da se je zrinil do sem deloma z — diplomo, deloma z — urad-
niškim poklicem, se bom razjezil, ga ozmerjal, mu postavil ultimat, ga pre-
bodel s prstom in ga zastrupil s sumničenjem, češ da sem ga med vojno že
nekje videl, za kar pa bom še povprašal na določenem mestu, nadrl ga bom,
naj ne ruši bratstva in enotnosti s tem, da bi se branil dati nekaj strojev, ki
jih še ima v skladišču.
A ko montiram stroje in žaga steče, se mu bom opravičil s pismom, da ni bil
on tisti, ki sem ga mislil in — ga povabil v naš kraj, na lov, na zadružne stroške.
Naj mi čuvarji morale v gospodarstvu ne zamerijo! Iznajdljivost je bila pro-
glašena za vrlino, a meje zanjo niso bile postavljene. Zakon še ni armiral ograje
vzdolž teh relacij. Ce klatim državne orehe brez dovoljenja, jih ne tlačim v
svoj žep, ampak v občinski. Л tudi občina je pravna, geografska in etnična
kategorija naše lepe domovine, ukrojena po socialističnih merilih. Moj plemeniti
cilj bo posvetil teh nekaj grešnih sredstev. Sicer je pa še prezgodaj govoriti
o morali. Počakajmo, da vidimo, kakšno trgovino bomo imeli! A to, kar
delam jaz, to je — industrijska izgradnja naših zaostalih krajev, tovariši in
tovarišice !
Pred široko odprtimi vrati stoji nasmejana tovarišica in mi pokaže noter.
Tovariš vstopi s kapo pod pazduho, da bi se spustil v poslednji boj, v katerem
se je tako nepričakovano znašel.
Nisem imel časa, da bi se razgledal po sobi. Tako čas kakor pozornost sem
moral takoj posvetiti — nasprotniku. Presenetilo me je. Sodil ni v nobeno kate-
gorijo, za katero sem se v predsobi pripravljal.
Toda niso bili zaman vsi moji predniki kmetje. Modrosti se je nakopičilo do
vrha. Previdnosti za ves lisičji svet. Živcev imamo toliko, da bi se iz njih dala
splesti daljnovodna mreža za vso Jugoslavijo.
1235
Mi glave ne izgubljamo brez sekire.
Načelnik vihti slušalko in suče vrvico. Noge je položil na tretji odprti predal.
Govori hitro, ne da bi spoštoval slovnico. Kjer mu spodrsne z besedo, se pod-
pre s psovko. In to s tisto kilometrsko psovko. Govori z nekom sebi enakim —
s tonom starega tovarištva. Govori o bazah, nosilih, smetani, gibanici, okrož-
nem partijskem posvetu, nekem prvem odboru, potem ni hotel povedati svo-
jega mišljenja o nekom, toda za drugega je rekel, da je to star kurirski maček,
da je, kadar je le mogel, namakal grlo in otiral solze mladim vdovam in da je —
tovariš, kakšnega je treba z lučjo iskati.
Obraz s prvim zdravim in tankim salom. Sijoča rdečica okopanega otroka, ki
mu ni pihalo za vrat nekje na začetku štiriinštiridesetega. Oči — ženskarske.
Sestanki še niso ohromili njegove nadledvične žleze.
Zaključim:
Prvoborec. Poreklo: srednji kmet. Iz Niša, Vranja ali severne Makedonije,
nekaj takega. Zgodaj ga je pograbil okrožni komite za terensko delo. Od tam
kadrovsko spiralno na ministrstvo. Pomeni, da ima smisel za civilnost. Telefon
in kabinet mu nista nova stvar. Besedna folklora mi je odkrila, da razume
kmeta in da ne da veliko na administrativni red. Duša široka kakor Morava,
kadar poplavlja.
Spusti slušalko in vstane.
—	Zdravo, tovariš. Sedi.
—	Zdravo. Lepa hvala.
—	Kaj je, si se utrudil?
—	Kakor dolgo se že vlačim, da pridem do Beograda, moj dragi tovariš, ni
čudno.
—	Zaradi strojev?
—	Da.
—	Razdelili smo že vsem republikam, samo Srbija še ni vzela vsega. Od kod si?
—	Iz Labudovca...
—	In kje je to?
Odbrenkal sem, sem pomislil. Tako torej, tovariš Danilo Lisičić, propadajo
nerealni načrti. Kaj si pa mislil? Da te bodo ljudje komaj pričakali, da bi ti
pomagali pri lopovščinah? Oo, bukova glava in možnar pameti. Stisnem zobe
in začnem počasi:
—	To je... to je kakih osem kilometrov od Drine.
Naenkrat — o, bog s svojo brado! Mahoma je bilo vse v najlepšem redu. Na-
čelnik ni vprašal, na kateri strani Drine. Skoraj bi vzkliknil: naj živijo naše
osnovne šole in luknje v zemljepisni izobrazbi! Živele navade, da se živi in
misli samo na eni strani reke, seveda, brez političnih posledic! Živel tovariš
načelnik, ki je to oboje združil v sebi!
Tovariš načelnik je ostal prepričan, da je Labudovac, jasna stvar, na desni
strani hladne Drine.
Stoji pred mano in se smehlja. Vidim, uspelo mi je, da sem se mu predstavil,
kot grčav naivnež in ubožček. Verjetno je tudi uvod tiste sladke tovarišice
1236
iz predsobe pripomogel k temu. Mogoče je prav to bilo glavni faktor pri ustvar-
janju načelnikovega mnenja o meni. Ker, da bi takle načelnik ne verjel takemu
šefu kabineta? Ja, zakaj pa si je potem bog izmislil — vpliv!
S tonom visoko izobraženega učitelja, me vpraša, cepca neumnega:
—	So ti tovariši dali kaj napisanega, kak dopis?
—	Kje pa! Rekli so, če dobiš. Dane, bo okraj poslal vsa potrdila, tako reci
tovarišem!
—	Naj vidim, če ste na spisku! — Z očmi preleti nek papir. — Ne, Labudovca ni.
—	Pri bogu, lepi bratec!
—	Ni.
—	Jpooj, kaj bom, tovariš načelnik, blagoslavljam te s to našo svobodo! Jaz
se živ ne smem vrniti s praznimi rokami! — sem spretno meketal po ekavsko.
—	Hm! Bomo videli. Bomo videli... Vidim, da si bil v partizanih.
—	Od vstaje.
—	Komunist?
—	Iha, pozabil sem že datum, ko so me sprejeli.
—	Mmm. In kakšna je pri vas politična situacija?
—	Ce bi nam šla ekonomika kakor politika, bi s svetlimi obrazi najavili za-
četek komunizma. Ampak hlebec delimo na štiri dele, eno kljuse opravlja v
vasi setvene naloge, pa nimamo denarja, da bi kaj kupili. Vse kar smo imeli,
smo prihranili za odplačilo strojev. Verjemite, na svoje stroške sem odpotoval,
ker v blagajni ni ostalo niti dinarja več. Siromaki smo — da bi se razjokal
od žalosti, tovariš načelnik!
—	Hm! Torej bom javil ministrstvu Srbije,' naj vam izdajo...
—	Oo, ne, ne, ne javljajte, prosim vas! Ničesar ne dobimo, če nam bodo oni
dajali. Jaz zaupam samo v tvojo pravičnost, tovariš načelnik. Cul sem o tebi
lepe stvari, kako vsakemu hočeš pomagati, kako....
—	Toda jaz jim bom ukazal!
—	Né njim! Bolj preprosto je kar magazinu. Preden jih jaz, takle, najdem in
preden se zmenimo, ostanem pol leta v Beogradu. A lahko si misliš, tovariš
načelnik, kako moji siromaki tam nestrpno čakajo na stroje! V magazin!
Hitreje bo šlo!
—	No dobro. Ukazali bomo magazinu.
—	Joj, spomenik vam bomo postavili na vrh dimnika, tovariš načelnik!
—	No, no! Torej tako, tovariš, jaz bom sedaj lepo rekel tovarišici, naj ti na-
pravi spisek, potem pa v magazin z njim. Vozi vlak do tega kraja?
—	Komaj kamion.
—	Dali bomo dva kamiona, pa naj zategneta.
—	Joj, dobra duša si, tovariš načelnik!
—	Hm, kaj bi tisto, tiivariš, naši smo. Tako. Vzemi ta listek in se javi v menzi
našega ministrstva! Zdaj pa pojdi in se lepo spočij, kosil boš v naši menzi, po
kosilu se vlezi, potem pa nabavi v magazinu vse, kar je treba. Kamione boš
dobil, takoj ko ti sortirajo tovor. S plačilom petindvajsetih procentov od poklo-
njenih strojev se vam nikamor ne mudi. Imate časa!
1237
Punca se ni razumela na industrijo, mogoče samo na načelnike industrije.
Zavalil sem ji v spisek kline in tračnice, sekire in ročne žage, obliče in vzmeti
za kamione, nekaj varilnih bomb in dvoje kompletnih priborov za potujoče
skupine mehanikov. Vtihotapil sem celo dekovilj in gipe. Kako je to načelnik
podpisal, ne vem. Menda ni gledal v spisek, ko mu ga je prinesla v podpis,
ampak v nekaj drugega, zanimivejšega.
Natovoril sem prvo pošiljko in jo z njo pobrisal iz Beograda.
Kamioni so tri dni vlačili dele. En kamion se je zadnji dan pokvaril prav pred
Labudovcem. Iz Beograda so sporočili, naj ga »do nadaljnega« pustimo za
cesto. Ko je šofer odšel, smo poiskali »zgubljene« dele, zamenjali osladkani
bencin, kamion prebarvali, mu nabili drugo firmo — posadili vanj fanta, ki
je končal normirski, učiteljski, evidenčni, bolničarski in traktorski tečaj, a se
ni mogel odločiti, za katero stroko bi se opredelil. Kamion je nadaljeval z veselo
službo domovini v mejah labudovske občine.	„ , , „ „
Prevedel E. F.
Novi koncepti raziskovanja vloge
posameznika v organizacijah
(Arnold Tannenbaum in Stanley Seashore')
Sama narava raziskovanja narekuje spremembe v konceptih. Ideje, iz katerih
izhajajo današnje raziskave, se bistveno razločujejo od tistih, ki so se zdele raz-
umne pred petnajstimi leti. To hkrati hrabri in bega. Hrabri, ker pomenijo spre-
membe same po sebi določen napredek, in bega, ker poraja tako spoznanje v
raziskovalcu dokajšen občutek skromnosti in tesnobe. Nenehoma ga opominja, da
bodo nekatera načela, ki se jih še danes tako krčevito oklepa, najkasneje čez
' Pričujoči prispevek sta avtorja predložila XV. mednarodnemu kongresu uporabne
psihologije v Ljubljani in ga nato posebej priredila za Probleme. Arnold Tannen-
baum je izredni profesor psihologije na University of Michigan in programski direk-
tor Institute for Social Researcli — Ann Arbor, Stanley Seashore pa redni profesor
psihologije in sociologije in pomočnik direktorja na istem inštitutu in isti univerzi.
Oba sta vidna, mednarodno priznana strokovnjaka za psihosociologijo dela.
Survey Research Center pri University of Michigan — razdeljen je na Institute for
Group Dynamics in Institute for Social Research — še vedno pomeni Meko sodobne
empirične sociologije in še posebej empirične industrijske socialne psihologije in
sociologije. Poleg Stanleyja Seashorea in Amolda Tanennbauma šteje med svoje
sodelavce še: Rensisa Likerta, Agnusa Campbella, Dorvvina Cartwrighta, Roberta
Kahna, Floyda Manna, Georgea Katona, Ronalda Lippita, skratka, iz njegovega okri-
lja je zrasla vrsta pomembnih raziskovalcev, ki so na tak ali drugačen način vtisnili
pečat sodobni sociološki in psihološki vedi.
Ann Arbor pa je s posebnim gostoljubjem in pozornostjo sprejel že vrsto jugoslovan-
skih raziskovalcev, jih nesebično seznanjal s svojo dejavnostjo in jih uvajal v me-
todologijo raziskovanja ter pokazal izredno zanimanje in razumevanje za jugoslo-
vansko stvarnost, za jugoslovanski razvoj, ki je že po svoji naravi blizu konceptualnim
izhodiščem ann-arborske šole.
1238
leset ali petnajst let označena z znamenjem naivnosti, skratka, s tem ko pri-
znava spremembe in premike v preteklosti, potrjuje tudi začetek tistega, kar se
bo zgodilo v prihodnosti.
3 pričujočim prispevkom želimo na kratko orisati nekatere spremembe v kon-
ceptih, ki so se v zadnjih petnajstih letih razločno izluščile iz raziskav, ki jih
je opravila naša delovna skupina. Skupina psihologov, ki se je v teb letih dela
na Institute for Social Research, University of Michigan, intenzivno ukvarjala
5 problematiko vedenja ljudi v delovnih organizacijah. Prvo in morda naj-
pomembnejšo spremembo pomeni premik poudarka na širši kontekst organi-
zacije. Povsem očitno je namreč postalo,, da širša organizacijska struktura bi-
stveno vpliva na psihološke procese, kot so na primer: motivacija, stališča,
medsebojni odnosi in podobno. To se pravi, da v današnjih raziskavah izha-
jamo iz celostnega koncepta organizacije, da zadevne probleme praviloma
psihološko in sociološko definiramo, in smo prepričani, da se obna-
šanje ljudi v organizacijah ne dà uspešno raziskovati izključno s psihološkega
stališča.
Druga sprememba, ki je logično sledila prvi, to je sprejetje koncepta organiza-
zacije kot integralne celote, je sama po sebi vodila tudi do določenih premikov
v metodologiji raziskovanja. Zdaj raziskujemo na primer vzorce organizacij i n
vzorce članov teh organizacij. V mnogih raziskavah je postala enota vzorca
D'rganizacija in ne posameznik, kot je bilo poprej. Zato se ukvarjamo s slu-
čajnimi in namenskimi vzorci tovarn, bolnišnic, sindikatov, družbenih orga-
nizacij in podobno. Metodologija je zapletena, draga in časovno zahtevna, toda
logična glede na spoznanje, da pomeni šele totalna organizacija naraven
:>kvir individualnega obnašanja.
Končno nas je ta celotni pogled privedel še k pomembnim spremembam apli-
kacije znanstvenih ugotovitev o organizacijah. Prepričani smo, da bomo do
najpomembnejših izpopolnitev v življenju organizacije prišli ravno s pomočjo
izboljšav, ki jih bomo uveljavili v velikih odsekih organizacije, če že ne v celotni
organizaciji. To pa zahteva takšno raziskovalno tehniko, ki bo sposobna sprem-
ljati premike in spremembe v celostni organizacijski strukturi oziroma pro-
cesih. Tako tehniko pa presegajo tisti, ki se neposredno ukvarjajo s problema-
tiko individualnih stališč, percepcij ali pa samo z individualnimi načini vodenja.
Verjetno bo zanimivo, če se natančneje seznanimo s tem, kako so se v našem
raziskovalnem delu pojavljale nekatere od navedenih sprememb. Zato si oglejmo
razvoj nekaterih najpomembnejših zamisli.
Prvi prijemi za razumevanje problemov, ki so se pojavljali v medosebnih od-
nosih v organizacijah, so bili praviloma osredotočeni na najnižje nivoje, torej
na najštevilnejši del članov delovne organizacije. Vzrokov takega ravnanja je
bilo več. Najprej smo bili že kot psihologi bolj ali manj nagnjeni k temu, da smo
definirali organizacijo kot vsoto posameznikov in ne kot integrirani sistem med-
sebojno povezanih delov. Mislili smo, da je delovna storilnost nizka zlasti zaradi
tega, ker posamezni delavci nimajo primernih sposobnosti, ker niso pravilno
motivirani itd., itd. Drugič smo probleme ljudi v organizacijah opredeljevali
predvsem kot neprilagojenost posameznikov in na tej osnovi začenjali razisko-
vanje napetosti, konfliktov in frustracij, za katere smo sodili, da na tak ali
drugačen način vplivajo na uspešnost organizacije. In končno, tudi nanogi na-
1239
ročniki raziskav — menagerji industrijskih organizacij in podobno — še danes
težijo k temu. da pripisujejo vzroke svojih problemov bolj oddaljenim delom
organizacije, ki jo vodijo. Menijo, da morajo biti vzroki drugje, če ima organi-
zacija težave, ne pa pri njih in še manj v strukturi organizacije kot celote,
skratka, najverjetneje so vzroki pri ljudeh pri tekočem traku, ki se zaradi ta-
kega ali drugačnega razloga nezaželeno in neprilagojeno vedejo. Ta vpliv, za-
vesten ali podzavesten pritisk na raziskovalca, vsekakor ne smemo zanemariti.
Izkazalo pa se je, da ta ozek psihološki pogled na izhodiščni raziskovalni motiv
še zdaleč ni tako uspešen, kot smo upali. Domnevali smo na primer, da obstaja
pozitivna zveza med delavčevim zadovoljstvom in njegovo storilnostjo. Mislili
smo, da delavec, ki je s svojim delom zadovoljen, proizvaja več kot tisti njegov
tovariš, ki v svojem delu ne najde pravega zadoščenja. Na tej domnevi je bilo
izvedenih niz raziskav in analiz. Posameznike ali skupine z visoko storilnostjo
smo primerjali s posamezniki ali skupinami z nizko storilnostjo. Ugotovili pa
smo, da med zadovoljstvom pri delu in visoko oziroma nizko storilnostjo n i
trdne povezave. Se več, našli smo celo nekaj primerov obratnega sorazmerja.
Odsotnost konsistentnosti pozitivne povezave so potrdile tudi ponovne razi-
skave v teh in drugih organizacijah. Skratka, spoznali smo, da nikakor ni nujno,
da bi zadovoljni delavci morali po definiciji proizvajati več kot nezadovoljni.
Takšne in podobne ugotovitve so razkrile, da med stališči in storilnostjo delavca
ni enostavnega razmerja. Sele to nas je pravzaprav navedlo k misli, da bi bilo
treba raziskovati še kaj drugega. Bolj zavzeto smo pričeli opazovati neposredno
družbeno okolje delavcev — njihovo delovno skupino. Sodelavce in neposredne
predstojnike, mojstre. Vse bolj je postajalo jasno, da bi tako formalne kot
neformalne delovne skupine v organizacijah same postavljajo norme in stan-
darde, ki so zanje veljavni. Prav tako je bila razkrita pomembnost kvalitete
vodenja oziroma obnašanja neposrednih predstojnikov. Pričeli smo spraševati
delavce, kakšno mnenje imajo o svojih mojstrih, in sami opazovati, kako se ne-
posredni predstojniki vedejo. Primerjali smo visoko in nizko storilne delovne
skupine. Dobili smo nekaj nepričakovanih rezultatov. Mojstri v visok" ct-rilnih
skupinah so se obnašali drugače kot mojstri v nizko storilnih skupinah. Kazalo
je, kot da bi bili to popolnoma različni ljudje. V večini primerov je bil mojster
visoko storilne skupine manj kaznovalen do podrejenih, zadovoljeval se je s
splošnim nadzorstvom, dopuščal je več samoiniciative, skratka, ni bil malen-
kosten. Na podrejene je gledal kot na človeška bitja in ne kot na proizvodna
orodja. To je samo nekaj značilnosti, za katere kaže, da ločijo neposredne pred-
stojnike visoko storilnih skupin od predstojnikov nizko storilnih skupin. Vsaj
v nekaterih vrstah industrije.
Pri ugotavljanju pomembnosti teh rezultatov se pa samo po sebi postavlja tudi
naslednje važno vprašanje: Kako se dajo ti rezultati koristno uporabiti, ozi-
roma, kako bi lahko na podlagi teh rezultatov izboljšali uspešnost organizacije,
z drugimi besedami, kje in kako rekrutirati predstojnike, ki se bodo ravnali
v soglasju z rezultati naših raziskav? Odgovor je bil hitro pri roki: prirediti
poseben trening! Sklicati mojstre, jih seznanjati s podatki in prikazati ugotovitve
raziskav kot nova načela vodenja. Res, v predavalnici so se mojstri hitro naučili
razločevati med pravilnim in nepravilnim. Toda razmere na delovnem mestu
so bile povsem različne od vzdušja v učilnici. Priporočena načela pravilnega
vodenja niso bila konsistentna z razmerami, v katerih je mojster resnično vodil
1240
delo svoje skupine! Pritisk višjih predstojnikov in nekateri ustaljeni postopki
v organizaciji so ga kmalu vrnile na stari tir in glede na okoliščine, zanj ustre-
zen način obnašanja. Več, trening je celo postavil mojstra v konflikten položaj;
tipična reakcija se je pokazala v pripombi »treningu bi pravzaprav morali pri-
sostvovati moji šefi«.
Ta izkušnja nas je privedla do drugega spoznanja: Na stališča in motivacijo
delavcev ne vplivajo samo neposredni predstojniki, mojstri, temveč tudi, in to
pomembno, predstojniki mojstrov in osrednje vodilno osebje, pa čeprav z de-
lavci nimajo neposrednega stika. V mnogih primerih je bil mojster celo odgo-
voren za posledice neustreznih odločitev in akcij, ki so jih sprožili njegovi nad-
rejeni in ne on. Mojstrovo obnašanje je bilo zrcalna slika vedenja njegovih
predstojnikov ne glede na to, da je bilo že pogojeno in določeno s karakteristi-
kami organizacijske strukture in s tradicionalno uveljavljenimi postopki v sami
organizaciji. Raziskovanje nas je počasi, toda zanesljivo vodilo vedno više po
lestvici organizacijske hierarhije. Očitno je postajalo, da se dà doseči optimalno
vedenje in vodenje le z ustvarjanjem ustreznih pogojev v organizaciji kot celoti,
z reorganizacijo vseh nivojev. Ni dovolj, če želimo, da bi mojstri obravnavali
svoje podrejene s spoštovanjem, mojstre enostavno poučiti, kako in zakaj
naj delajo tako in ne drugače. Boljši način od poučitve mojstrov, da je treba
podrejene spoštovati in upoštevati njihova mnenja, je oblikovati podrejene, ki
bodo spoštovanja vredni! Ali bolj natančno povedano: Organizacijo je treba pre-
oblikovati tako, da bo sama struktura organizacije dala delavcu več avtoritete,
večjo stopnjo odgovornosti, več vpliva in kontrole nad pomembnimi aspekti dela
in organizacije dela. To pa zahteva spremembe, ki so razsežnejše in temeljitejše
od tistih, ki iih predpostavlja individualno usmerjeni »human relations« trening.
Skratka, treba bi bilo spremeniti celotno organizacijsko strukturo, »prevzgojiti«
organizacijsko hierarhijo od vrha do tal in prevrednotiti določene delovne od-
nose, vključno z definicijami avtoritete in odgovornosti na vseh nivojih orga-
nizacijske strukture.
Razvoj, ki smo ga pa pravkar opisali, pa ne zanika ustaljenih izhodišč individu-
alne psihologije, nasprotno, postavlja jih le v širši in zato ustreznejši okvir. In
ravno opisani razvoj nas je pripeljal do prepričanja, kako zelo pomembna je
distribucija vpliva v organizaciji. Vpliv, kontrola, se je pokazal za važnega iz
več razlogov. Predvsem je kontrola bistveni aspekt vsakršne organizacije. Or-
ganizacija brez kontrole, brez določenih načinov urejanja in vplivanja na vede-
nje, brez koordinacije individualnih prizadevanj, ne more obstajati kot organi-
zacija, pa naj bo to s pomočjo prisiljevanja ali nagrajevanja, z ukazovanjem
ali s prepričevanjem, posmezna ali skupinska kontrola, temelječa na skupin-
skih ali individualnih odločitvah, formalno ali neformalno. Prav zaradi tega
pa je kontrola tudi ključen in nepogrešljiv element vsake organizacije, in res
je nenavadno, da te resnice, ki se nam danes zdi samoumevna, nismo poprej
spoznali. Drugič smo pričeli uvidevati, da vodijo spremembe v načinu izvajanja
kontrole oziroma v obsegu kontrole k svojstvenim posledicam. Namreč, prena-
šanje večjih pristojnosti v vodenju in v odgovornosti na mojstre in delavce vodi
k ciljem, do katerih bi takšna ali drugačna »prevzgoja« ne pripeljala. Pri tem
pa velja posebej podčrtati, da se je potrditev tega načela skoraj zakonito potr-
jevala v podjetjih, ki so prehajala na decentraliziran sistem vodenja, oziroma
da nič ni moglo spremeniti stanja v podjetjih, ki so vztrajala na podedovanih
1241
načelih organizacije v proizvodnji. Nedvomno pa je delegiranje kontrole po-
sredno pogojeno z delavčevo izobrazbo oziroma z njegovim sistemom vrednote-
nja. Boljše izobražen delavec je veliko manj pripravljen sprejemati enostranski
sistem ukazovanja, ki v principu ne odstopa od nehumanega načela: Stori ali
pogini in za božjo voljo ne sprašuj, zakaj! Izobražen delavec celo hoče spraševati
in je tudi sposoben, da predlaga stvari, ki se mu zde primerne in ustrezne
in ki v večini primerov tudi so. In resno vprašanje je, ali se res splača izgubljati
to velikansko ustvarjalno energijo, ki gre zaradi podedovanih pogledov in prin-
cipov po zlu?
Iskanje,ustreznega odgovora na zgoraj postavljeno vprašanje pa spremlja vrsta
težav. Zlasti gre za odpor vodilnih ljudi, ki so v večini zoper uvedbo decentra-
lizirane kontrole. Klasičnemu menagerju je veliko ljubši položaj, ki mu sam
po sebi omogoča kontrolo, ki mu dovoljuje neomejeno ukazovanje. Počuti se
veliko bolj varnega, kot če to prepusti svojim bližnjim ali daljnim sodelavcem,
oziroma počuti se pri priči ogroženega, kakor hitro ve, da drugi, ali celo delavci,
vplivajo na njegove odločitve. Prepričan je, da pomeni kontrola v rokah navad-
nih delavcev oziroma zaposlenih, zmešnjavo in anarhijo. Kakorkoli, pri vsem
povedanem smo razkrili dve postavki, ki ju je treba bolj natanko proučiti.
Prvo lahko poimenujemo z »oblast ali brezvladje«. Gre za to, ali nekdo vodi
ali je voden, ali je nekdo močan ali šibak, ali nekdo kontrolira ali je kontro-
liran. Drugo izhaja iz prvega in iz domneve, da obstaja v vsaki organizaciji
določen in omejen obseg oblasti. To se pravi, več oblasti v rokah konkretnega
posameznika ali skupine nujno in samo po sebi povzroči zmanjšanje oblasti
pri drugem posamezniku ali skupini. Veljavnost teh dveh domnev — to so
pokazale številne raziskave, ki so se ukvarjale s porazdelitvijo kontrole v orga-
nizacijah — je hudo dvomljiva. Ilustracijo za to trditev lahko poberem iz
analize podatkov, ki so bili zbrani v 31 različno razmeščenih oddelkih velikega
industrijskega, servisnega podjetja. Vsak oddelek je opravljal delo povsem
enake vrste. Centrala pa je zbirala podatke, s katerimi je primerjala storilnost
posameznih oddelkov. Zaposlenim, ki niso bili mojstri, smo potem postavili
naslednje vprašanje: »Koliko vpliva ima na splošno in po vašem mnenju, vsaka
od naslednjih skupin na celotno dogajanje v vašem oddelku?-«. Odgovori so bili
ovrednoteni na petstopenjski lestvici z ekstremoma: malo ali nobenega vpliva
in zelo močan vpliv. Respondenti so s svojimi odgovori porazdelili vpliv na:
višje vodstvo, vodstvo podružnice, vodja oddelka in delavci. Nato smo vseh
31 oddelkov razvrstili v tri skupine: visoko storilne, srednje storilne in nizko
storilne. Spodnji grafikon ponazarja povprečje odgovorov na zastavljeno vpra-
šanje za zgornjo tretjino oddelkov, to je, oddelki z najvišjo storilnostjo in za
spodnjo tretjino oddelkov oziroma za oddelke z najnižjo storilnostjo.
Iz odgovorov se vidi, da so imeli v visoko storilnih oddelkih več vpliva na
dogajanje ne samo delavci kot skupina, temveč tudi mojstri in vodje oddelkov.
Nadaljnja analiza pa je še pokazala, da je bil socialni sistem v visoko storilnih
skupinah precej različen od sistema, ki je bil uveljavljen v nizko storilnih sku-
pinah. Za prve je bil značilen večji totalni obseg kontrole, tako s strani
delavcev kot s strani mojstrov in vodij oddelkov. V visoko storilni delovni
skupini je obstajala veliko večja stopnja vzajemnega vplivanja, kot v nizko
storilni skupini. Vodje skupin z visokimi dosežki so stvarno razširili totalni
obseg organizacijske kontrole s pomočjo posebnih procesov vodenja. Svoje
1242
1243
ljudi so bolj poslušali, za njihovo mnenje so se bolj zanimali in predvsem —
bolj so jim tudi zaupali. Delavci so pri svojih predstojnikih iskali podporo
in jo tudi dobili, skratka, v oddelkih je vladala višja stopnja komuniciranja
navzgor, navzdol in na isti ravni. To je prispevalo k povečani senzitivnosti čla-
nov organizacije in večalo njihovo dostopnost za vertikalne in horizontalne
vplive. Z eno besedo, v vseh primerih smo našli višjo stopnjo medsebojnega
vplivanja in kontroliranja. V teh pogojih visoka stopnja vpliva s strani delav-
cev ni pomenila grožnje menagerski oziroma mojstrski avtoriteti. Nasprotno,
višja stopnja medsebojnega vplivanja je bila del splošnega procesa, ki je vodil
k uspešnejšemu delu organizacije.
Podobne raziskave smo opravili še v številnih drugih organizacijah in prišli
povsod do istih spoznanj. (Med drugimi so bile izvedene podobne raziskave
v neki prostovoljni organizaciji — 100 krajevnih, zemljepisno različno razpo-
stavljenih podružnic — v sindikatih — 4 sindikati in to vsak v drugem mestu
in v drugi industrijski panogi — v trgovski družbi s 96 podružnicami, v 36
borznih agencijah in v 28 podjetjih, ki so se ukvarjala s prodajo avtomobilov.)
Dosedanje razpravljanje, ki smo ga naslonili na rezultate naših raziskav kon-
trole, jasno osvetljuje pomembnost vloge splošnih organizacijskih značilnosti
in strukture pri raziskovanju in razumevanju obnašanja posameznika v okviru
organizacije oziroma nemožnost razumevanja in napovedovanja obna-
šanja posameznika brez upoštevanja organizacijskega konteksta. Čeprav se
nam danes zdi povedano samo po sebi umevno, čeprav nam je jasno, da moramo
pri zadevnih raziskavah oziroma pri konceptualni osnovi raziskav upoštevati
in ustrezno vključiti vse vidike ožjega in širšega okolja, je preteklo skoraj
četrt stoletja in doživeli smo vrsto razočaranj, preden smo spoznali, da je treba
pri obravnavanju obnašanja posameznikov v organizaciji praviloma izha-
jati iz celostnega aspekta organizacije.
Zato je kazno, da bodo morali psihologi v prihodnje posvečati več pozornosti
spoznavanju socioloških konceptov oziroma pri raziskavah organizacij bodo
nujno morali odkrivati metode in načine merjenj ter opazovanj, ki bodo sloneli
na širših skalah, kot je to bilo do zdaj.
Navedene spremembe v konceptih in lotevanjih proučevanja ljudi v organi-
zacijah pa imajo tudi svojo praktično vrednost. Že iz povedanega je postalo
razumljivo, da ne moremo doseči izpopolnitve funkcioniranja organizacije
zgolj z metodami, ki se nanašajo neposredno na posameznikove percepcije,
stališča, motive itd. Obsežnejše in globlje spremembe bomo dosegli le tedaj,
če bomo hkrati spreminjali tudi formalno strukturo organizacije, politiko in
filozofijo vpliva. Seveda, še vedno bodo ostale pri življenju že znane metode
individualnega obravnavanja, prevzgoje, toda oplemenitene bodo morale biti
s tehnikami, postopki in koncepti, ki jih pravkar raziskujemo in razvijamo.
Poudarek bo postavljen bolj na »spremembo socialnega sistema v organizaciji«
kot pa na »spreminjanje posameznika kot takega«. Sprememba posameznika
bo ovrednotena bolj kot posledica spremembe sistema in ne kot izhodiščna
točka v procesu reorganizacije delovne organizacije. Nekatere konkretne na-
loge, ki izvirajo iz navedenih konceptov in vodijo do predvidenih modifikacij
v delovanju organizacije, imamo pravkar v delu.
Prevedel M. J.
1244
o konfliktih interesov
v socialistični družbi
Radomir Lukič
L Ker v socialistični družbi ni eksploatacije, tudi ni antagonističnih družbenih
razredov. S tem je odpravljen glavni vzrok za spopad interesov v tej družbi,
pa je zaradi tega razumljivo, da se vprašanje tega spopada tukaj postavlja
popolnoma drugače kot v eksploatatorskih družbah. Toda čeprav je to bistvena
sprememba, zaradi tega ne smemo spregledati dejstva, da določeni spopadi
interesov še vedno obstajajo v socialistični družbi. Socialistična družba še vedno
ni neka idealna družba, kjer bi obstajala obča skladnost interesov, h kakršnim
trditvam se je nagibala zlasti sovjetska teorija. Sam utemeljitelj znanstvenega
socializma, Marx, je uvidel veliki pomen nepopolnosti socialistične družbe,
kot bomo videli kasneje.
Zaradi tega je treba s proučevanjem dejstev iz stvarnega družbenega življenja
podrobno raziskati, ali in v koliko obstaja boj interesov v socialistični družbi,
nikakor pa ne smemo deduktivno zaključiti, da takšnih spopadov ni, ker
v socializmu izginja eksploatacija.
Toda preden ¡preidemo na proučevanje teh dejstev, moramo določiti dva
osnovna pojma, — socializem, oziroma socialistična družba, in interes, oziroma
spopad interesov.
2. Ko govorimo o spopadu interesov v socializmu, je zelo važno, da razli-
kujemo dve osnovni etapi v razvoju socializma, ki ju lahko ločimo na osnovi
dosedanjih izkušenj njegove graditve. Prva je etapa tako imenovane graditve
socializma, v kateri socializem še ni popoln družbeni sistem, in druga — etapa
tako imenovanega zgrajenega socializma. Razumljivo je, da je tudi tukaj zelo
težko razlikovati ti dve etapi, ker se dotikata in prepletata, toda v grobem
si vendar lahko zamislimo takšno razliko.
Da bi lahko razlikovali ti dve etapi, bi bilo seveda potrebno določiti samo
bistvo socializma, kar pa presega obseg našega vprašanja. Zadovoljili se bomo
s tem, da pod socializmom mislimo družbo, v kateri obstaja družbena lastnina
visoko razvitih proizvajalnih sredstev, kar pomeni, da ni več eksploatacije,
temveč da vsakdo dobiva po svojem delu. Ne spuščamo se v konkretno vpra-
šanje, ali danes obstaja družba, kjer je socializem popolnoma izgrajen. Jasno
pa je, da se v največjem številu socialističnih dežel socializem šele gradi.
1245
Da se socializem šele gradi, grobo povedano pomeni, da v tej družbi poleg so-
cialističnih obstajajo tudi nesocialistični odnosi, to je, da obstaja tudi nedruž-
bena (privatna ali kolektivna) lastnina nad sredstvi za proizvodnjo in da ob-
staja eksploatacija. Zaradi tega lahko v takšni družbi razlikujemo socialistični
»sektor« od nesocialističnega. Razumljivo pa je, da gre tudi sam socialistični
sektor skozi več razvojnih etap — niti on ni, takoj ko nastane (recimo z revo-
lucijo), popolnoma socialistični, posebno zaradi tega, ker nanj vplivajo številne
zveze z nesocialističnim sektorjem. Vendar, če govorimo na grobo, lahko za-
nemarimo ta njegov postopni razvoj k popolnemu socializmu.
Samo po sebi je razumljivo, da v družbi, kjer je socializem že popolnoma
izgrajen, obstaja samo socialistični »sektor«, ki zaradi tega preneha biti »sek-
tor«. Prav tako so v njej tudi popolnejši socialistični odnosi, bolj socialistični
kot v socialističnem sektorju družbe, v kateri se socializem gradi. Vendar, kakor
smo rekli, lahko predpostavimo, da za oba primera veljajo v glavnem iste
zakonitosti.
Zaradi tega tukaj ne bomo govorili o spopadu interesov, ki v družbi, kjer se
socializem šele gradi, obstajajo tako izven socialističnega sektorja, v sektorju,
kjer obstaja eksploatacija, kakor tudi med socialističnim in eksploatatorskim
sektorjem. Ti spopadi so očitni in jasni, kar pa seveda ne pomeni, da po svoji
strani ne bi zaslužili proučevanja. Zadržali se bomo samo na spopadu interesov
v samem socializmu, ne glede na to, ali zajema družbo v celoti ali pa samo
njen del.
3. Tudi o pojmu interesov oziroma spopadu interesov obstajajo pogledi, ki
prispevajo k nejasnosti raznih trditev. Glavno takšno pojmovanje je tisto, ki
razlikuje tako imenovani objektivni interes, interes v pravem pomenu besede
ali interes v »dobrem pomenu«, od nekega drugačnega interesa, ki naj bi bil
subjektiven, interes v širšem pomenu besede, interes v »slabem pomenu«, itd.
Pri tem ta drugi interes ne bi bil pravi interes, temveč samo neka zmota
o interesu. Ce ta dva interesa tako ločimo, potem je lahko trditi, da ne obsta-
ja spopad interesov, čeprav v resnici obstaja, ker ni spopada »dobro pojmo-
vanih« ali pravih, temveč samo spopad slabo pojmovanih ali navideznih in-
teresov.
To pa ne bi bilo slabo, če bi interes v pravem pomenu, objektivni, »dobro
pojmovani« interes, lahko točno določili, tako da bi ta določitev veljala za vse.
Toda ravno pri določevanju interesov pride do spopada interesov, ker ni ne-
kega enotnega merila za interese — vsakdo razume svoj interes na svoj, to pa
pomeni, na subjektiven način. Določitev interesov je namreč povezana z oceno
določenih ciljev — vrednosti, ki jih človek skuša uresničiti. Toda čeprav se
cilji velikega števila ljudi, ki so v istem položaju, pokrivajo, pa so vendar
subjektivna tvorba vsakega od njih, ki je odvisna od njegove subjektivne
ocene. Največje število ljudi bo, na primer, mislilo, da je osnovni cilj ohrani-
tev življenja, majhen del ljudi pa bo mnenja, da je iznad življenja še neki
drugi cilj — na primer uresničenje nekega ideala. Tisti, ki mislijo, da je živ-
ljenje najvišji cilj, bodo trdili, da je pravi, dobro pojmovani interes vseh ljudi
to, da ostanejo živi, medtem ko bodo drugi ljudje postavljali za svoj najvišji
cilj — žrtvovanje življenja. Bilo bi prazno dokazovati enim ali drugim, da
nimajo prav.
1246
Interes lahko zato točno določimo samo kot subjektivni pojav — interes je
samo cilj, za čigar uresničitev se človek bori. Zaman bi trdili, da je njegov
»dobro pojmovan« interes nekaj drugega — šele ko on ta »dobro pojmovan«
interes osvoji in se začne zanj boriti, postane to njegov interes v pravem po-
menu besede.
Iz tega sledi, da lahko govorimo ali o objektivno pojmovanih interesih in o
njihovem spopadu (kar pravzaprav pomeni o interesih, kakor jih razume tisti,
ki ustvarja takšen sistem interesov, kar potemtakem ni nič drugega kot nje-
gov subjektivni interes, ki ga on samo podzavestno razširja na vse) ali pa
o subjektivno pojmovanih interesih in o njihovem spopadu. To zadnje je bolje,
ker ustreza objektivno dani stvarnosti, v kateri se ljudje zares spopadajo
in se borijo za svoje interese tako, kot jih oni pojmujejo. Govorili bomo samo
o tako subjektivno pojmovanih interesih in o njihovem spopadu. Razumljivo je,
da s tem ne zanikamo niti tega, da ti interesi predstavljajo bolj ali manj
točen odraz »objektivnih-« interesov, to je objektivno danega stanja, v katerem
se ljudje nahajajo, niti tega, da obstaja borba mišljenja v zvezi z interesi,-to je,
da ljudje skušajo prepričati drug drugega o točnosti svojega lastnega pojmova-
nja interesa, kar v resnici predstavlja njihov interes, in se jim pogosto tudi
posreči, da druge prepričajo, da je njihovo dotedanje pojmovanje interesa
bilo napačno ter da sprejmejo njihovo pojmovanje. Toda to očitno ne spremeni
bistva stvari.
Kar se tiče samega spopada interesov, je to relativno preprost pojav, ki ga je
lahko opaziti. Spopad interesov obstaja v tem, da je uresničenje nekih interesov
nemogoče, v celoti ali delno, če se ustvarijo neki drugi interesi. Zato morajo
nekateri interesi, ali pa tudi vsi, ostati popolnoma ali delno neuresničeni. Tak-
šen spopad lahko pripelje do borbe ljudi, ki imajo nasprotne interese, to je
do dejavnosti, s katero je treba doseči, da se lastni interesi uresničijo v naj-
večji mogoči meri, da pa se tuji interesi ne uresničijo, ali da se uresničijo
čim manj.
4. Glavni vzrok za spopad interesov v socializmu kakor tudi v predhodnih
družbah je brez dvoma nezadostna materialna proizvodnja, ki ne more zado-
voljiti vseh potreb vseh članov družbe. Zato so spopadi materialnih interesov
osnovni spopadi. Brez dvoma pa izven njih obstajajo še številni drugi spopadi,
ki jih ni mogoče speljati iz teh, čeprav nastajajo na osnovi materialnih inte-
resov. Najvažnejše je pri tem poudariti, da vsi ti spopadi materialnih interesov
ne izginejo z izginjanjem samih razredov, kakor tudi, da so obstajali že pred
nastankom razredov. Popolnoma izginiti bi morali šele v komunizmu, težko
pa je predvideti, ali bodo v komunizmu popolnoma izginili tudi ostali spopadi.
Zato ni točno gledišče, da je nezadostna materialna proizvodnja vzrok, da
proizvod postane blago in da blagovno-denarni sistem proizvodnje predstavlja
edini sistem, v katerem obstájajo spopadi materialnih, ekonomskih interesov,
ki baje izginjajo z izginjanjem blagovno-denarne proizvodnje. Verjetno je,
da so spopadi interesov v sistemu blagovno-denarne proizvodnje najostrejši,
toda to ne pomeni, da izginjajo v obdobju, ki pride po blagovno-denarni pro-
izvodnji (kot so obstajali tudi pred tem sistemom proizvodnje). V »Kritiki
Gotskega programa« ima Marx pred očmi prav takšen sistem socialistične ne-
blagovne proizvodnje, kar se često spregleda (ali vsaj nezadostno poudarja).
1247
Marx pravi: »Tukaj očitno vlada isto načelo, ki urejuje izmenjavo blaga, v koli-
kor je to izmenjava enakih vrednosti... Kar pa se tiče delitve sredstev potroš-
nje med posamezne proizvajalce, pa vlada tu isto načelo kot pri izmenjavi
blagovnih ekvivalentov: enaka količina dela v eni obliki se izmenjuje za enako
količino dela v drugi obliki. Zato je tukaj enaka pravica v principu še vedno —
buržoazna pravica, čeprav načelo in praksa nista več v nasprotju, medtem
ko izmenjava ekvivalentov pri blagovni izmenjavi obstaja samo v povprečju
in ne v vsakem posameznem primeru.« Dalje govori Marx o tem, da v tej družbi
ni več razredov, ker pravi: »Ta enaka pravica je neenaka pravica za neenako
delo. Ta pravica ne priznava nobene razredne razlike, ker je vsakdo enako
samo delavec, molče pa priznava neenako individualno nadarjenost in zato
tudi neenako delovno sposobnost kot naravne privilegije.«
Kakor se vidi, Marx analizira družbo, v kateri proizvodi niso več blago, in
misli, da se tudi v njej izmenjava vrši na osnovi zakona vrednosti kot v bla-
govni proizvodnji, to pa ima za posledico neenakost in s tem nasprotje interesov
in težnjo k enakosti. Marxova analiza ne dopušča, da bi socialistično družbo
gledali kot idealno družbo, v kateri so vsi člani enako zadovoljni in v kateri
ni nobenih nasprotij materialnih interesov, ravno zato, ker dokazuje, da vsi
člani družbe ne zadovoljujejo enako svojih potreb, eni jih zadovoljujejo manj,
drugi — bolj.
Mimogrede pa moramo omeniti, da se ljudje, ki so v neenakem položaju z
drugimi, najprej borijo, da bi se z njimi izenačili, ko pa so že enkrat enaki,
se borijo, da bi postali ponovno neenaki, samo tokrat v svojo korist. Zaradi
tega cilj borbe v socializmu ni uresničevanje enakosti, kakor se zdi, ker tudi
njen končni vzrok ni neenakost, kakor se spet zdi, temveč je njen cilj to,
da doseže popolno zadovoljitev potreb na račun drugega, ki zaradi tega ne
bo mogel zadovoljiti svojih potreb, to pa zaradi tega, ker je materialna proiz-
vodnja nezadostna za zadovoljitev vseh potreb, kar pomeni, da je ona končni
vzrok nasprotij interesov in borbe.
Zato bodo vse do tistega časa, »ko bodo«, kot pravi Marx, »z vsestranskim
razvojem posameznika narasle tudi proizvodne sile in ko bodo vsi izvori
družbenega bogastva začeli obilneje teči«, ko bo »šele mogoče popolnoma pre-
koračiti ozko buržoazno pravno obzorje in bo družba lahko na svoji zastavi
zapisala: vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah!« — vse
do takrat, to je do komunizma, bodo ostajala nasprotja materialnih interesov.
5. Ce od bliže proučujemo ta nasprotja med materialnimi interesi, lahko opa-
zimo, da obstaja nasprotje interesov med družbo kot celoto in vsakim posa-
meznikom kot članom te celote. Družba pa se pojavlja v dveh oblikah in zato
obstajata dve vrsti nasprotij: družba—posameznik. Najprej obstaja nasprotje
med sedanjo družbo in posameznikom, nato pa nasprotje med bodočo družbo
in posameznikom. Ti dve vrsti nasprotij sta verjetno najvažnejši in zato najbolj
padata v oči.
Nasprotje med sedanjo družbo kot celoto in posameznikom je v tem, da družba
za svoj obstanek zahteva, po eni strani, kot je to pokazal že Marx v »Kritiki
Gotskega programa«, da je treba zadovoljiti določene splošno družbene po-
trebe, na drugi strani pa, da se izvr.ši enostavna reprodukcija tistega, kar jo
potrošeno v proizvodnji, in se tako zagotovi ista višina materialne proizvodnje.
1248
Eno in drugo se lahko doseže samo tako, da se od proizvoda dela vsakega po-
sameznika odvzame del in se ga uporabi v omenjene namene. Tisto, kar je
odvzeto, se vrača vsakemu posamezniku, toda posredno, tako, da on tega
ne vidi nedvomno, razen tega pa ne obstaja jamstvo, da mu bo vrnjeno ravno
toliko, kolikor mu je vzeto.
Toda celo če bi vsakomur bilo vrnjeno točno toliko, kolikor mu je bilo od-
vzeto, bi nasprotja še naprej obstajala, ker je mogoče, da bi posameznik ne h(#el
sodelovati pri tej posredni delitvi preko družbe, temveč bi hotel sam nepo-
sredno zadovoljiti neke druge (ali celo iste) svoje potrebe. Na primer, namesto
da kot splošno družbeno potrebo vzdržuje gledališče s svojim prispevkom
in da dobi to vrnjeno z izkoriščanjem družbenega gledališča, je mogoče, da
posameznik tega prispevka noče dati in tako neposredno zadovoljuje svoje
potrebe.
Nasprotje med bodočo družbo in sedanjimi posamezniki, oziroma sedanjo
družbo pa je v tem, da bi posamezniki ali sedanja družba hoteli odpraviti
obstoječa družbena sredstva za proizvodnjo, jih potrošiti in jih ne obnavljati,
ker njim osebno niso potrebna za prihodnost. Potrebna pa so bodoči družbi.
Toda nasprotje v tem smislu ni tako ostro, kot je nasprotje med povečevanjem
stalnih družbenih sredstev, ki bo v glavnem služilo bodoči družbi, ter sedanjimi
posamezniki, ki morajo dajati del svojega proizvoda za to. da bi se ta sred-
stva lahko razširila. To so dolgoročne investicije, ki dajo rezultate šele v re-
lativno daljni prihodnosti.
To je eno najostrejših nasprotij, posebno, če odvzemanje v ta namen prekorači
znosno mejo. Ljudje namreč poleg vseh svojih idealov živijo v glavnem za
sedanjost in si želijo, da bi jim bilo dobro, njim osebno, in da bodoča poko-
lenja tudi delajo zase. V praksi dosedanje socialistične graditve je večkrat
prišlo do takšnih nasprotij zaradi pretiranih novih investicij s ciljem dolgo-
ročne razširjene produkcije.
Razumljivo je, da nasprotje med bodočo družbo in sedanjim pokolenjem ni
nasprotje med bodočo in sedanjo družbo kot celoto, ker ima bodoča družba
v sedanji družbi svoje predstavnike, ki s tem, ko skrbijo za splošne interese
sedanje družbe kot celote, skrbijo istočasno tudi za potrebe bodoče družbe.
Tako se obe nasprotji družbe kot celote (sedanje in bodoče) in posamezniki
pojavljajo kot nasprotja določene skupine posameznikov, ki se pojavljajo kot
predstavniki družbene celote in ostalih posameznikov. To predstavlja poseben
razlog za zaostritev nasprotij, ker se posameznikom zdi, da so v nasprotju z
določenimi skupinami posameznikov, ki branijo svoje osebne interese, a ne
z družbo kot celoto. Ta skupina posameznikov se najizraziteje pojavlja kot
država s svojo prisiljevalno močjo, in se zato to nasprotje spremeni v na-
sprotje med državo in posameznikom, ali v klasično politično nasprotje oblasti
in podrejenih, o čemer bomo še govorili.
6. Sredstva za rešitev teh nasprotij v pravem pomenu besede ne obstajajo
zato, ker so nasprotja takšna, da se jim je nemogoče izogniti — družba, se-
danja in bodoča, mora obstojati, to pa je mogoče samo, če se posameznikom
odvzema del njihovih proizvodov za zadovoljevanje splošno družbenih potreb.
Edino pravo sredstvo za reševanje teh nasprotij bi bila sprememba gledišča
posameznikov, tako da bi nasprotje ne bilo več nasprotje med družbo in njimi
1249
in da bi postalo njihovo notranje nasprotje. To pomeni, da mora vsak posa-
meznik razumeti, da je v njegovem interesu to, da sedanja družba živi, ker
tako lahko živi tudi on sam, ker je obstanek družbe pogoj za njegov obstoj,
kakor tudi to, da mora živeti tudi bodoča družba, ker je njegovo čustvo lju-
bezni takšno, da želi, da bi ti bodoči ljudje živeli, da hoče nekaj žrtvovati za
njihov bodoči obstoj, in da si celo želi, da bi živeli bolje kot on. Tako bi
posameznik v sebi premagal željo po svojem neposredno boljšem življenju,
oziroma po upravljanju s svojim celotnim proizvodom.
Z drugimi besedami povedano bi to pomenilo, da bi morali posamezniki spre-
meniti svoje gledišče o svojih interesih. Ce realistično pogledamo na možnost
take spremembe njihovega gledišča, potem je jasno veliko verjetneje, da bodo
posamezniki uvideli potrebo po obstoju sedanje družbe, kakor po obstoju,
ali celo izboljšanju življenja bodoče družbe. Medtem ko lahko za obstanek se-
danje družbe trdimo, da predstavlja »objektiven« interes vsakega posameznika,
ki ga lahko spozna, če bo dovolj vzgojen in izobražen, pa je to težko trditi za
obstoj bodoče družbe. Takšnega interesa ne moremo zasnovati na pogojenosti
obstoja sedanjih posameznikov z obstojem bodoče družbe, temveč samo na
čustvu ljubezni in na žrtvovanju, ki ga to čustvo povzroča pri sedanjih po-
sameznikih. Toda žrtvovanje za bodočo družbo je po pravilu manjši interes,
kakor potreba po sedanjem življenju.
Ce bi posamezniki spremenili pojmovanje o svojem interesu, tedaj bi dobili
idealno stanje — posamezniki bi prostovoljno dajali toliko, kolikor je potrebno
za zadovoljitev sedanje in bodoče družbe. To bi bila popolna demokracija,
ki bi bila zaradi tega zanikanje vsake demokracije, ker bi pomenila popolno
osvoboditev posameznikov od kakršnega koli družbenega pritiska. Posamezniki
bi imeli še notranja nasprotja, v kolikor bi pri njih še obstajala želja, da ne
bi dajali za potrebe sedanje in bodoče družbe. Posameznik bi tedaj postal
istoveten z družbo, postal bi popolno družbeno bitje — tisto, kar bi delal, bi
postalo neposredno družbeno, in tisto, kar je družbeno, bi postalo globoko
osebno za vsakega posameznika.
Toda takšno stanje je nemogoče uresničiti v socializmu, lahko se mu samo
približamo, iz preprostega razloga, ker je nemogoče zadovoljiti vsem potrebam
posameznikov zaradi nezadostne materialne proizvodnje. S pomočjo družbene
vzgoje in izobraževanja, s spoznavanjem neposredne zveze med obstojem
družbe in lastnim obstojem, pa se posameznik vendarle lahko vse bolj pri-
bližuje takemu idealnemu stanju. Pri tem je potrebno poudariti, da samo
spoznanje nujnosti, da se na račun osebnih potreb zadovoljijo družbene po-
trebe (kakor tudi osebne ali samo posredno osebne), ni zadosten razlog za po-
sameznika, da bi prostovoljno dal od svojih dobrin za družbene namene. Samo
spoznanje namreč ni dovolj močno, da bi premagalo druge elemente psihe,
ki se upirajo takšnemu postopku, ki pa obstajajo in so bolj ali manj racionalni.
Zaradi tega se mora pojaviti družba kot celota in mora vršiti to ali ono vrsto
pritiska na posameznika.
Vendar možnost ublažitve teh nasprotij s spoznanjem omenjene zveze med
obstojem družbe in obstojem posameznika, glede na to, da ta zveza v resnici
obstaja, bistveno razlikuje nasprotja v socializmu od nasprotij v eksploatatorski
družbi. Nasprotje okoli eksploatacije je namreč takšno, da objektivno ne ob-
1250
staja zveza med obstojem eksploatacije in obstojem posameznika. Z drugimi
besedami, eksploatacija ni nujen pogoj za obstanek posameznika in družbe. Ce
bi posameznike tako vzgajali, bi jih uspavali s prevarami, res pa je, da obstoj
družbe pomeni pogoj za obstoj posameznika. Pri tem pa seveda ne smemo pó-
zabiti, da se tudi z eksploatacijo v eksploatatorski družbi zadovoljujejo splošno-
družbene potrebe, ter je s tem svojim delom eksploatacija nujna za obstoj
družbe in s tem tudi posameznikov. Toda v eksploataciji vedno obstaja del,
ki se ne uporablja za zadovoljevanje družbenih potreb, temveč samih eksploa-
tatorjev — ta del pa ravno predstavlja neopravičeno odvzemanje viška pro-
izvoda proizvajalcu in tako predstavlja izvor nasprotij, ki jih ni mogoče od-
praviti drugače kot z odpravo eksploatacije, in vsako vzgajanje v nasprotnem
smislu je lahko samo začasna rešitev, ker nazadnje resnica mora priti na dan.
S tem pa ne mislimo trditi, da eksploatacija v tem svojem delu ni bila nujna
na določeni stopnji družbenega razvoja, to pomeni, da je ona neizogibna, s
tem pa je neizogibno tudi nasprotje zaradi nje med eksploatiranimi in eks-
ploatatorji.
7. Med družbo kot celoto in delavci-proizvajalci z družbenimi sredstvi za pro-
izvodnjo obstaja nasprotje okoli mere oblasti nad sredstvi za proizvodnjo,
kakor tudi nad proizvodi, ki so nastali z delom na teh sredstvih. Odprava eks-
ploatacije v socializmu pomeni ravno dajanje proizvajalcu polne oblasti nad
proizvodom njegovega dela, ki si ga ne prisvaja nihče več. Ta čim večja oblast
proizvajalca je potrebna tudi zato, ker je proizvodnja nezadostna, pa je treba
proizvajalca spodbujati k čim večji proizvodnji in s tem — in v glavnem s
tem — da proizvaja »za sebe«, to pomeni, da ima oblast nad proizvodom
svojega dela. Imeti oblast nad proizvodom svojega dela pa pomeni v resnici
odločati, komu bo ta proizvod pripadel. Videli smo že, da je glede tega proiz-
vajalec v nasprotju z družbo kot celoto, sedanjo in bodočo, ker del teh pro-
izvodov vzame družba za zadovoljevanje svojih potreb. Izven tega pa oblast
proizvajalca nad proizvodom sestoji v tem, da — ker se proizvodi zamenjujejo
eni za druge — proizvajalec določi pogoje za izmenjavo svojih proizvodov za
druge, da jim določa vrednost (vsaj delno, razumljivo, ker je vrednost drugače
objektivno določena). Proizvajalec bo vedno nagnjen k temu, da svojim pro-
izvodom daje večjo vrednost, kot jo v resnici imajo, in da izkorišča svoj mono-
polni položaj, da takšno svojo oceno tudi vsili družbi.
Družba pa ima interes, da proizvodi služijo predvsem zadovoljevanju potreb
družbe in ne potreb proizvajalca po čim večji vrednosti njegovih proizvodov.
Družba se tu pojavlja kot potrošnik proizvajalčevih proizvodov, proizvajalci
pa — kot vršilci javne družbene funkcije — proizvodnje. Tako pride do na-
sprotja med proizvajalci in potrošniki.
Ne glede na to, ali so proizvodi blago, kot je to v prvi fazi socializma, ali pa
več niso (v drugi fazi socializma), vedno bodo proizvajalci težili za tem, da
bodo višje cenili svoje proizvode kot potrošniki, in vedno bo družba kot ce-
lota, kot zbor potrošnikov, posredovala pri določevanju vrednosti teh proiz-
vodov. Kolikor bolj je naglašena blagovna stran proizvodnje in posebno vloga
tržišča, toliko manjše je interveniranje s pomočjo planskih ukrepov, in obratno.
Vedno pa obstaja omenjeno nasprotje.
Tukaj nima velikega vpliva dejstvo, da je očitno vsak proizvajalec istočasno
tudi potrošnik, kajti on je proizvajalec samo ene vrste proizvoda, toda potroš-
1251
nik vseh ostalih, in kot proizvajalec te vrste proizvodov ni v nasprotju s samim
seboj, temveč je kot potrošnik vseh proizvodov v nasprotju z vsemi ostalimi
proizvajalci.
Druga oblika nasprotja pa je v tem, da so proizvodna sredstva družbena last
in ne last delavcev proizvajalcev, posameznikov oziroma njihovih združenj
(podjetij). Družbena last sredstev za proizvodnjo je osnova, da ima družba
delno oblast (torej neko vrsto lastnine) tudi nad proizvodom proizvajalcev na
teh sredstvih. Tako se ta sredstva spet pojavljajo pred delavcem-posameznikom
in njihovim združenjem kot neke vrste kapital, družba kot celota pa kot skupni
kapitalist. Kolikor večja je istovetnost mišljenja in interesov med posamezniki
in družbo, toliko bolj izginja ta stran družbene lastnine, toda obstaja vse do
komunizma.
Družba kot lastnik proizvodnih sredstev omejuje proizvajalca tudi zato, ker
mora ta proizvajati tisto, kar je družbi najbolj koristno, celo takrat, ko njemu
to ni neposredno najbolj koristno.
Tudi tega nasprotja v socializmu ni mogoče popolnoma odpraviti, temveč ga
lahko samo ublažimo, spet iz istega glavnega razloga — nezadostne materialne
proizvodnje. Kolikor se ta proizvodnja dviga, toliko manjše je nasprotje.
Razumljivo je, da tudi tukaj lahko do neke mere pomaga družbena vzgoja,
ki pa nikoli ne more biti odločilna.
8. V socializmu obstaja neenakost med ljudmi, ne samo zaradi tega, ker so
ljudje neenako sposobni, temveč, in zlasti, zaradi tega, ker družba ne razpolaga
s sredstvi, da bi vsak človek do konca razvil svoje sposobnosti, da bi jih upo-
rabil na ustreznem družbenem mestu, v delovnem procesu. Družbena potreba
po uporabi določenih sposobnosti posameznikov in zaradi tega tudi po
njihovem razvijanju, je lahko večja ali manjša od razpoložljivih sposobnosti
posameznikov. V kolikor je družbena potreba manjša od razpoložljivih spo-
sobnosti, pride do neenakosti med ljudmi z istimi sposobnostmi, ker eni lahko
razvijejo svoje sposobnosti do popolnosti in tako dobijo več s svojim delom,
drugi pa tega ne morejo. Idealna rešitev bi bila, da bi se vse takšne sposob-
nosti uporabile v enaki meri — torej vsaka samo delno. Toda to je zelo težko
doseči.
Tako pride na eni strani do nasprotja med družbo kot celoto in posamezniki,
katerih sposobnosti ostanejo neuporabljene, oziroma nerazvite, in na drugi
strani med temi posamezniki in tistimi, ki so razvili svoje sposobnosti in jih
uporabili ter s tem zavzeli boljši družbeni položaj, po socalističnem načelu,
da je človek plačan po svojem delu.
Tako lahko na primer tisti, katerim je družba omogočila, da delajo v bolje
opremljenih podjetjih, z istim delom proizvedejo več proizvodov in tako za-
služijo več kot tisti, ki delajo v neopremljenih podjetjih, kar pomeni, da so
sposobnosti teh zadnjih ostale ne popolnoma izkoriščene. Umski delavci lahko
svoje umske sposobnosti bolje razvijejo kot fizični delavci, meščani bolje kot
kmetje, itd., itd. Tako se razvijajo nasprotja med delavci v raznih panogah pro-
izvodnje, med umskimi in fizičnimi delavci, med mestom in podeželjem, med
razvitimi in nerazvitimi področji, itd.
Na drugi strani pa obstaja vrsta članov socialistične družbe, ki so družbeno
slabši, to je takšnih, ki s svojim delom ne morejo proizvesti toliko, kolikor je
1252
minimalno neobhodno potrebno, da bi si zagotovili zadovoljitev tistih potreb,
ki jih zahteva družbena zavest kot osnovo človeškega dostojanstva. To se
lahko zgodi ne samo zaradi njihove nesposobnosti (starci, bolniki, otroci), tem-
več tudi zaradi tega, ker družba nima dovolj sredstev, da bi izkoristila njihove
obstoječe sposobnosti (nezaposlenost). V tem primeru je družba prisiljena, da
jemlje od tistih, ki več proizvajajo, da bi tako zadovoljila minimalne potrebe
družbeno šibkih, to pa povzroča nasprotje med tema dvema skupinama članov
družbe. Kolikor bi se to nasprotje preostro reševalo v korist družbeno šibkih,
bi to lahko imelo nedogledne posledice za družbo, zato ker bi se s tem slabila
spodbuda družbeno produktivnejših, da bi dvigali proizvodnost dela. Tako se
mora postaviti meja pri pomoči družbeno šibkim, ki se je ne sme prekoračiti
ravno zaradi zavarovanja tiste pomoči, ki je v resnici mogoča in optimalna.
Tudi teh nasprotij interesov ni mogoče popolnoma odkloniti vse dokler bo
materialna proizvodnja ostala nezadostna, ker je ravno ona glavna ovira, da
veliko sposobnosti ostane nerazvitih in neuporabljenih.
Tukaj smo govorili samo o resnično obstoječih sposobnostih ljudi in o na-
sprotjih, ki jih povzroča njihovo nerazvijanje, oziroma neuporabljanje. Mo-
čan izvor nasprotij pa predstavljajo tudi želje in nagnjenja ljudi, da bi raje
opravljali eno družbeno delo kot drugo, ali — da bi sploh čim manj delali.
Te želje in nagnjenja do določenih vrst služb vedno ne ustrezajo objektivno
obstoječim sposobnostim, in tako nastane nasprotje med družbo kot celoto,
ki ji je do tega, da uporabimo samo svoje resnične sposobnosti, in tistih, ki si
želijo zaposlitve, za katero v resnici niso sposobni.
Kar pa se tiče nagnjenja k čim manjšemu delu oziroma k popolnemu brez-
delju, je še vedno močno v socializmu, kjer delo še ni postalo, kot pravi Marx,
»prva življenjska potreba« človeka. Zaradi tega gleda posameznik, da dela
čim manj, istočasno pa zahteva od vseh drugih, da delajo čim več, ker je za-
dovoljevanje njegovih potreb odvisno od dela drugih. Tako se družba kot
celota postavlja nasproti vsakemu posamezniku in zahteva od njega polno
mero dela, ki se ji on izogiblje. Tudi tukaj lahko vzgoja v marsičem po-
maga; je celo edina rešitev, lahko pa učinkuje samo na večjo časovno razdaljo.
Končno je treba omeniti, da se razvijanje sposobnosti posameznikov z izobra-
ževanjem, delno — ko gre za šolanje, pa skoraj popolnoma (odtod tudi zahteve
po reformiranju šolanja tako, da bo vezano za delo) — vrši na račun proiz-
vajalcev, ki morajo delati, da bi se tisti, ki se izobražujejo za delo, lahko
izobraževali (tu pride delno do izraza tudi nasprotje med sedanjimi posamez-
niki, ki delajo, in bodočo družbo, za katero se izobražujejo nove sposobnosti).
Izobraževanje je lahko toliko popolnejše in temeljitejše, kolikor večja sred-
stva za to dajejo sedanji delavci, s čimer gredo na škodo neposrednemu zado-
voljevanju svojih osebnih potreb.
9. Končno pride do nasprotja med posamezniki v socializmu zaradi uveljav-
ljanja osnovnega načela socializma — nagrajevanja po delu. Ta nasprotja so
trojna.
Najprej ostaja nasprotje okoli točnega določanja meril za delo in meril za
dobrine, ki se dajejo za ustrezno delo. Vrednosti dela ni mogoče točno
določiti, ker delo ni predmet, ki bi se dal izmeriti z objektivnimi merili. Z do-
ločenega stališča so vsa dela enaka, ker vsako delo prispeva k družbenemu
1253
proizvodu, ki ga brez katerega koli dela ne bi bilo, pa tudi zato, ker vsako delo
pomeni trošenje človeka, to je življenja, ki je časovno omejeno. Zaradi tega
bi se delo moralo meriti samo po času, ne glede na vrsto. Ce pa je na drugi
strani točno, da vsa dela ne skrajšujejo enako življenja, zaradi tega, ker so
ena težja, a druga lažja, bi se morala med njimi postaviti razlika po tem nji-
hovem dejstvu.
Toda to je samo ena stran problema določevanja vrednosti dela, ki je rela-
tivno enostavna in lahka za reševanje. Druga, težja stran tega problema pa
leži v tem, da vsako delo že samo s tem, da je delo — trošenje življenja —
še ni družbeno potrebno oziroma koristno. Določiti stopnjo koristnosti dela
za družbo pa je zelo težko in kolikor je to tudi mogoče, se družbena koristnost
dela običajno ne pokriva z njegovo fiziološko težino. Družbena koristnost pa
se očitno določuje z določenimi merili, ki so vsaj delno subjektivna, ker so
odvisna od ciljev, ki jih hoče družba doseči z delom, oziroma od potreb, ka-
terim hoče zadovoljiti. Tako neko s fiziološkega gledišča zelo lahko delo lahko
daje družbeno zelo cenjen proizvod, to pa pomeni, da ima za družbo večjo
vrednost.
Proces dela je v socializmu tudi podružbljen v veliko večji meri kot prej, tako
da noben delavec sam ne proizvaja nekega proizvoda — ki se proizvaja v pod-
jetjih, ki imajo veliko število delavcev. Kolikor bolj je naglašen blagovni zna-
čaj proizvoda, toliko bolj družba (posebno preko tržišča) določuje vrednost
celega proizvoda in ne vrednost dela posameznih delavcev, ki sodelujejo pri
njegovi proizvodnji. Zato pride do nasprotij med samimi delavci, ki sodelujejo
pri proizvodnji nekega proizvoda, v vprašanju, kako naj določijo vrednost svo-
jega dela.
S tem pridemo do zaključka, da je vrednost človeškega dela zelo težko ob-
jektivno določiti, tako da bi bilo to sprejemljivo za vse. Ce se ta vrednost določa
s tržiščem, to je stihijsko, ima tako določevanje velike pomanjkljivosti, ki so
poznane in jih ni treba naštevati, Bistveno pa je to, da tudi tukaj pride stihija,
objektivno določevanje, do izraza šele s subjektivnimi odločbami tistih, ki
upravljajo proizvodnjo in blagovni promet. Ti se lahko zmotijo v svojih odloč-
bah, posebno zato, ker bodo težili z~a tem, da bi zadovoljili svoje interese,
družba kot celota, ki reagira post factum s tržiščem, pa ima vsekakor izgube
zaradi proizvajanja nekoristnega blaga in obratno. Ce pa se vrednost določa
z odločbami neke oblasti, potem ne obstaja objektivno popravljanje teh ocen
s tržiščem, ali če so odločbe netočne, pride do drugih, za družbo zelo škodljivih
posledic.
Toda katerikoli način za ugotavljanje vrednosti dela uporabimo, celo pod pred-
postavko, da točno določa to vrednost, bodo nasprotja med ljudmi vseeno
ostala zato, ker oni sami ne cenijo na isti način vrednosti istega dela — tisti,
ki dela, praviloma višje ocenjuje vrednost svojega dela. In tako vedno ostane
nasprotje med gledišči o vrednosti dela, ki je samo odraz nasprotja interesov,
ki je njegova osnova — s tem namreč, da više ceni vrednost svojega dela, bo
delavec skušal popolneje zadovoljiti svojim potrebam.
Uveljavljanje načela delitve po delu pa privede do neenakosti, kot smo videli
že v začetku, ravno zaradi svojega doslednega uveljavljanja. Ljudje, ki so
neenako delali, ne dobijo enako, in če predpostavljamo, da so njihove potrebe
1254
enake, jih ne zadovoljujejo enako, zaradi česar postanejo nezadovoljni. Ce pa
upoštevamo, da so njihove potrebe neenake, postane problem še bolj zapleten.
Iz tega nastane borba za zmanjšanje neenakosti, čeprav včasih za ceno kršenja
osnovnega načela delitve po delu. Vsako prisvajanje proizvoda tujega dela
pa ni nič drugega kot oblika izkoriščanja.
10. V socializmu obstaja nasprotje tudi med družbo kot celoto in raznimi manj-
šimi celotami v okviru te splošnodružbene celote — ali lokalnimi ali katerimi
koli drugimi, kot so združenja, podjetja, itd. Vsaka takšna manjša celota ima
svoje splošne potrebe, zaradi katerih pride v nasprotje na eni strani s svojimi
lastnimi člani — posamezniki, ker lahko svoje potrebe zadovolji edino na
njihov račun, na drugi strani pa z družbo kot splošno celoto, ki zadovoljuje
svoje potrebe. Kolikor ožja je celota, toliko manjša bodo nasprotja med njo
in njenimi člani-posamezniki, ker posamezniki neposredneje spoznavajo po-
vezanost svojih interesov z interesi manjših celot, katere člani so. Na drugi
strani pa so zaradi večje moči teh celot od posameznikov njihova nasprotja
z družbo kot celoto mnogo močnejša in družba zelo težko premaga odpor
takih ožjih celot. Obstaja nevarnost, da takšni premočni deli družbe, ki so bolje
organizirani in močneje povezani kot družba kot celota, prevladajo v družbi
in se vsilijo za njenega predstavnika, ko branijo svoje interese kot splošno-
družbene. Tedaj je konec družbene objektivnosti, kar pomeni, da je konec
tudi z napredkom v tisti meri, ki bi bila mogoča, če bi takšna objektivnost
obstajala. Tedaj nastane hipertrofija posameznih družbenih elementov na
škodo ostalih in neskladen razvoj cele družbe. V skrajnem primeru lahko to
privede do izkoriščanja posameznih nepriveligiranih grupacij v družbi od
drugih, privilegiranih.
Reševanje tega nasprotja je nenavadno težko, veliko težje kot reševanje na-
sprotja med posamezniki, tako zaradi večje moči teh ožjih družbenih celot,
kakor tudi zaradi večjega obsega njihovih interesov, ki se zelo pogosto lahko
zdijo interesi celotne družbe. Težko je najprej najti pravo merilo za splošno-
družbeni interes, ki se nahaja v vsakem takem skupinskem interesu, potem
pa je še teže tako merilo obdržati zaradi moči posameznih takšnih grupacij.
Odpravljanje ali ublaževanje tega problema s pomočjo vzgoje in spoznavanja
pravega merila za interese družbe kot celote ter povezanosti interesov družbe
in njenih ožjih celot je še težje kot v drugih primerih, ker so tu sile večje,
možnost spoznavanja in vzgajanja pa manjša kot pri posameznikih.
Kakor se pri posameznikih zaradi delitve po delu pojavlja problem družbeno
šibkih, ki jih je treba podpirati ali vzdrževati na račun družbeno močnejših
in produktivnejših, se tudi v odnosu med raznimi družbenimi ožjimi celotami
pojavlja problem podpiranja slabših na račun močnejših. Tako pride do na-
sprotja med samimi temi ožjimi celotami, močnejšimi in slabšimi. Koliko mo-
rajo razviti kraji dati za razvoj nerazvitih, koliko morajo dati razvite veje
proizvodnje za podpiranje nerazvitih, a koliko naj zadržijo za sebe? Vprašanje
je zelo zapleteno in bi ga morali reševati tako, da bi poiskali skupno merilo
interesov — podpirati nerazvite toliko, kolikor je v interesu razvitih. Ver-
jetno pa je, da se njihovi interesi vedno ne ujemajo, kajti razvitejši ima lahko
več interesa do tega, da še naprej bolj razvija sebe kot druge. Zaradi moči
teh ožjih celot pride do težkih konfliktov, ki jih ni mogoče reševati z vzgojo,
1255
posebno zato, ker pomoč razvitih nerazvitim ne pomeni nujno interes razvitih,
temveč samo njihovo žrtev, ki temelji na njihovi ljubezni in človečnosti.
11.	Pri reševanju vseh teh nasprotij interesov, kakor tudi mnogih drugih
manj važnih, ki jih tu nismo omenili, pride do novih nasprotij okoli samega
mehanizma reševanja že zato, ker rešitev nikoli ne more biti popolna. Na-
sprotje pri reševanju interesov postane politično nasprotje, ker mora naposled
za njihovo reševanje biti uporabljena tudi sila. Uporaba državne sile je dokaz
za moč in v nekem smislu tudi nepomirljivost nasprotij. Pri tem so mogoči
razni mehanizmi za reševanje nasprotij in nova nasprotja okoli teh mehanizmov.
Pri reševanju nasprotij sta mogoča dva sistema — demokratični in avtokratski,
to pomeni, ker ni mogoče enotno mišljenje o vprašanjih, zaradi katerih pride
do nasprotij, je mogoče osvojiti kot obvezno rešitev mišljenje večine ali obratno,
mišljenje manjšine. Katerokoli mišljenje je osvojeno, to je, naj je bil sistem
demokratični ali avtomatski, v obeh primerih se zelo redko zgodi, da bo rešitev
nasprotij prostovoljno sprejel tisti, proti katerega interesom gre. Toda če je
sistem reševanja demokratičen, ima takšna rešitev brez dvoma več avtoritete
kot avtokratska rešitev, ki jo vsili manjšina. Zato je demokratičen način re.še-
vanja boljši. Število nezadovoljnih je pri takšnem reševanju vsekakor veliko
manjše kot v primeru avtokratskega sistema.
Toda v stopnjah uresničenja demokracije so brez dvoma razlike. Ne obstaja
socialistični politični sistem, ki bi mogel odkrito zastopati avtokratsko načelo
reševanja nasprotnosti, obstajajo pa sistemi, ki so bolj ali manj demokratični.
Glavni problem je tu problem neposrednega odločanja od strani delovnih mno-
žic, ki je povezan s samo usodo socializma, oziroma z oblastjo delavca nad
proizvodom njegovega dela, to je, z ekonomsko demokracijo. Stopnja nepo-
sredne demokracije in posebno ekonomske neposredne demokracije, oziroma
stopnja neposredne oblasti delavca nad proizvodom njegovega dela, je lahko
različna, in celo mora biti različna v različnih in raznih etapah razvoja socia-
lizma, odvisno od vrste objektivnih in subjektivnih okoliščin. In prav okoli
te stopnje lahko nastanejo nasprotja, politična nasprotja, ki se tičejo politične
organizacije socialistične demokracije. Čeprav so ta nasprotja politična, nikoli
ne smemo pozabiti na njihovo resnično osnovo, namreč da so v skrajnem pri-
meru to vendar nasprotja ekonomskih interesov, katerih glavne vrste smo
poskušali orisati.
Tako se lahko zgodi, da se pod obliko demokracije skriva večja ali manjša
avtokracija v reševanju nasprotij. Na splošno lahko rečemo, da bo avtokracije
vse več, kolikor manj bo neposredne demokracije, s čimer pa seveda ne želimo
reči, da je neposredno demokracijo treba takoj in v največji meri uvesti, ker
to ni mogoče.
12.	In ravno zato se tukaj postavlja nov problem — problem vloge elite v
socialistični družbi, vloge specialistov za upravljanje družbe, kot tudi problem
birokracije.
Ni vredno zanikati dejstva, da v socializmu — in če je ta manj razvit, tem
prej — vsi ljudje niso enako sposobni (niti po prirodni nadarjenosti, a posebno
po strokovni izobrazbi, po znanju), da odločajo o splošnodružbenih interesih,
da določajo točno mejo med zadovoljevanjem interesov družbe in interesov
posameznikov ali delov družbe, takšno mejo, ki bi omogočala skladno zado-
1256
voljevanje vseh interesov. Določeni ljudje imajo to sposobnost in izobrazbo
v večji meri kot drugi in na žalost ti ljudje še vedno predstavljajo manjšino
v družbi. Postavlja se vprašanje, kakšna naj bo vloga te manjšine pri reše-
vanju teh nasprotij.
Načelno bi bilo to vprašanje lahko rešiti. Ker se predpostavlja, da ta elita bolje
ve, kako je treba pravilno rešiti nasprotje med interesi, to v resnici pomeni,
da bi večina, in celo vsa družba, morala sprejeti njene odločitve kot svoje.
Pravilno reševanje nasprotij interesov namreč ne pomeni nič drugega kot to,
da elita uresničuje stvarno mišljenje vsakega posameznika ali skupine o nji-
hovem interesu. S predpostavko namreč, da vsak subjekt želi uresničiti svoj
interes v čimvečji meri, bi bila vloga elite to, da osvoji ta splošni cilj vseh
in glede na objektivno povezanost interesov vseh — družbe kot celote, nje-
nih delov in posameznikov — glede na objektivno soglasnost vseh teh interesov
poišče rešitev, ki bi najbolje uresničevala ta cilj. Predpostavlja se, da običajni
ljudje ne znajo najti takšne rešitve, namreč, da ne znajo najti sredstev za
uresničenje svojega cilja. Tako, da če bi imeli drugačno mišljenje o sredstvih
kot je mišljenje elite, bi njihovo mišljenje bilo v resnici napačno, ker bi z
njim ne mogli uresničiti svojega cilja. Elita bi v tem primeru bila samo orožje
cele družbe in vseh njenih sestavnih delov za uresničevanje njihovih interesov.
Politična naloga elite, v katere delovanju bi se videla njena politična sposobnost
in spretnost, bi torej bila, da si pridobi zaupanje večine, oziroma vseh članov
družbe, in jih prepriča, da rešitve, ki jih ona predlaga, ustrezajo ciljem vseh
in da bi jih zato morali vsi osvojiti. Tako bi elita bila predstavnik družbe
ali vsaj njene večine.
Iz raznih vzrokov pa ni vedno lahko, da si elita pridobi zase večino, posebno
ne cele družbe. Kateri so razlogi za to, tukaj ne moremo pojasnjevati. Važno
je to, da pride pogosto do političnih nasprotij med elito, manjšino, ki ima v
rokah oblast, ki predstavlja družbo, in večino. Da bi se temu izognili, mora
biti politični sistem socialistične družbe tako elastičen in neposredno v rokah
delovnih množic, da nikoli ne dobijo vtisa, da ta sistem ni njihov, da nikoli
ne izgubijo zaupanja v njega, da imajo vedno resnično možnost, da ga po zako-
niti poti spremenijo, kakor hočejo. Samo polna demokracija omogoča stabil-
nost sistema in pravo, plodno vlogo elite.
Izhajati moramo iz osnovnega načela, da se množice učijo na izkušnjah, pa
tudi na lastnih napakah, ker izkušnje si morda bolje pridobimo na napakah
kot na uspehih. Bolje je, da elita pojasni množicam, da je določen ukrep v
skrajni meri za množice boljši, kakor tisto, kar one hočejo, če pa v skrajnem
primeru množice tega ne osvojijo, da ne brani, da množice odvržejo ta ukrep
in se na lastnih izkušnjah prepričajo o točnosti mišljenja elite, kakor da upo-
rabi državno nasilje zaradi odpora množicam, ter da s tem vzbudi odpor v mno-
žicah, s katerimi postopa kot z mladoletniki. V socializmu ljudje nikoli ne
smejo imeti vtisa, da niso oni pravi nosilec oblasti, da država ni njihova.
Ce postopamo tako, bomo zaželene rezultate dosegli morda kasneje, kot če bi
množice šle za elito, oziroma če bi elita lahko uresničila tisto, kar misli, da je
potrebno, ne glede na voljo množic. Zavedati pa se moramo, da je edina pot
za doseganje rezultatov omenjena demokratična pot, in da pot, ki se zdi nuj-
nejša, v resnici v nobenem primeru ne vodi k cilju.
1257
13. Prva stopnja birokratizacije države se pojavlja ravno takrat, ko se elita
posluži državnega nasilja proti volji večine. V začetku gre večina za elito,
čeprav je ne razume, pač na osnovi zaupanja, ki si ga je prej pridobila, zaradi
dolgotrajnega nerazumevanja pa izgubi zaupanje v elito, ki se ji vse bolj od-
tujuje, in tako pride do ločitve množice, na eni strani in elite, države, na drugi.
Elita in država, ki jo ima v rokah, se birokratizira.
Ko se je enkrat navadila na metodo ukazovanja namesto na metodo prepri-
čevanja, pa je elita vse bolj nagnjena k temu, da se izključno poslužuje metode
ukazovanja in uporabe državnega nasilja. Vse bolj se zapira sama vase, od-
daljuje se od družbe, ustvarja posebno zavest o svojem poslanstvu, o svoji
neobhodnosti, itd. Skratka, ponavlja se zgodovina vseh vladajočih grupacij,
ki so se postopoma oddaljevale od družbe in se iz služabnikov družbe spre-
menile v njene gospodarje.
Zadnji korak tega razvoja je storjen, ko začne birokracija svoja že tako obsto-
ječa ter objektivno družbeno nujna in potrebna pooblastila (ki jih kot takšne
množice sprejmejo) povečevati na osnovi že spremenjene zavesti o svoji važ-
nosti za množice. Tako se ustvarjajo za socializem neznosne razlike med mno-
žicami in birokracijo. Birokracija nastopa kot predstavnik družbe in brani
njene interese, istočasno pa vse bolj in bolj istoveti sebe z družbo in brani
svoje lastne interese. Nasprotje interesov v osnovi družbe, nasprotje ekonom-
skih interesov, privede tako do političnega nasprotja okoli mehanizma za reše-
vanje prvotnega nasprotja, to politično nasprotje pa spet privede do novega
nasprotja materialnih interesov med birokracijo in množicami. Tako se ustvarja
začarani krog nasprotij, ki se medsebojno povezujejo v nerešljiv splet.
Tu se pojavlja zelo resno vprašanje, ali pooblastila, ki si jih pridobiva biro-
kracija, lahko privedejo do nove oblike izkoriščanja, do preobrazbe birokracije
v novega izkoriščevalca, in s tem v nov razred, kar bi pomenilo zanikanje
socializma. Vprašanje se razširi na splošno na vse tiste, ki na osnovi delitve
po delu dobivajo boljši položaj v socialistični družbi. Namreč, kako dolgo ne-
enakost v delitvi, glede na to, da meril za delo in njegovih vrednosti ni mo-
goče nikoli točno določiti, lahko obstaja v socializmu, a da sam socializem
še ni v nevarnosti? Kako dolgo lahko neenakost raste, a da se ne spremeni
v novo izkoriščanje? Ali sploh preti socializmu nevarnost, ne glede na biro-
kracijo, da s svojim napredovanjem v določenih primerih privede do novega
izkoriščanja, čeprav samo začasnega?
Na ta vprašanja je težko odgovoriti. Teoretično ni mogoče zanikati nevarnosti
takega razvoja, posebno pa ni mogoče zanikati nevarnosti, da birokracija ures-
niči tisto drugo stopnjo oddaljevanja od množic, da postane nov izkoriščevalec.
Vrsto takšnih negativnih pojavov je bilo mogoče opaziti v praksi graditve
socializma, na žalost pa so nezadostno proučene, da bi lahko zaključili nekaj
gotovega o njihovem značaju.
Vseeno pa ne smemo biti pretirani pesimisti. Zaradi dviganja zavesti delovnih
množic, ki neprestano napreduje, je nevarnost pred birokratizmom in novo
obliko izkoriščanja gotovo samo začasna. Socializem mora biti sposoben, da to
nevarnost premaga, tako da je birokracija do te stopnje lahko samo začasna
deformacija socializma, in težko je verjeti, da lahko postane trajni družbeni
sistem.
1258
Kljub temu pa je dejstvo, da obstaja vrsta takšnih nevarnosti, in da politična
nasprotja v socializmu predstavljajo važno vrsto nasprotij, ki se ji mora po-
svečati največja pozornost.
14. Ce gremo k vse večji neposredni demokraciji v reševanju obstoječih na-
sprotij interesov — in to moramo — vse bolj raste pomen ožjih družbenih
celot v socialistični družbi, krajevnih ali drugačnih. V okviru teh ožjih skup-
nosti posamezniki laže razumejo interese te skupnosti in interese drugih po-
sameznikov ter jih uskladijo, in laže se prostovoljno odločijo na omejevanje
svojih lastnih interesov, kar v bistvu pomeni, da so razumeli, da je svoje
kratkoročne interese treba podretiti svojim dolgoročnim interesom. Zveze od-
visnosti med člani ožje skupnosti so veliko bolj očitne vsakemu njenemu članu,
čeprav ima nizko izobrazbo, kakor zveze v okviru širše skupnosti. Ožja skup-
nost je zato prava šola upravljanja za široke množice. V svojem podjetju, v
svoji občini, v svojem okraju, v prosvetni ali zdravstveni ustanovi, se navadni
delovni ljudje učijo spoznavati povezanost svojih osebnih interesov, interesov
skupnosti in vseh ostalih ljudi, in pravilno reševati nasprotja interesov.
Tukaj igrajo posebno važno vlogo krajevne skupnosti, a predvsem komune,
ki so najbliže posameznikom. To pa zaradi tega, ker v teh krajevnih skup-
nostih pride do istih vrst nasprotij kot v okviru celotne družbe, samo v manj-
šem razmerju. Nasprotno, v skupnostih, kot so na primer podjetja, so nasprotja
interesov veliko manj raznovrstna in poenostavljena. Ravno zaradi takšne
narave krajevne skupnosti ji je treba dati čim širšo samoupravo, da bi se na
eni strani njeni interesi v zadostni meri ščitili, in da bi se na drugi strani
državljani mogli v čim večji meri učiti reševanja nasprotij med interesi in se
tako usposabljati za njihovo reševanje v okviru širših skupnosti, pa tudi družbe
v celoti. Zato ima komunalni sistem tako velik pomen za socializem.
Razumljivo je, da ni treba pretiravati v ničemer, pa tudi ne v dajanju pooblastil
komunalni skupnosti na račun družbene celote. Pretiravanje v tem pogledu
bi lahko privedlo do okrepitve tistega nasprotja med celotno družbo in manj-
šimi skupnostmi, o katerem smo že govorili, ter do napačnega reševanja tega
nasprotja interesov na škodo celote, a s tem, če gledamo na daljše obdobje,
tudi na škodo skupnosti.
Prevedel Jože Plešej
1259
o krizi v literaturi
Jan Grossman
Ta sestavek je bil objavljen v dvanajsti številki Nového života leta 1956, torej v
obdobju, ki mu lahko rečemo "^nepregledno«. Verjetno zato sestavek ni izzval
javne polemike. Brez odmeva sicer ni ostal, čeprav ta odmev ni imel značilnosti
nazora postavljenega proti nazoru in kljub precejšnji pronicljivosti ni bil takšen,
kakršnega si je avtor želel.
Letos se je za sestavek začela zanimati redakcija H o sta do domu* v pre-
pričanju, da analiza literarne krize lahko nekaj doprinese tudi k današnjim
diskusijam. Izredno sem hvaležen redakciji ne samo za to mnenje, ampak tudi
za zelo izjemno odločitev, da se znova natisne članek, ki je v časopisu izšel pred
osmimi leti.
Razen dveh treh stilnih popravkov je sestavek O krizi v literaturi na-
tisnjen tu tako kot v prvi objavi.
1.
Realnost nam daje pravico, da smatramo položaj naše literature kot posebno
obliko potlačene krize.
Tudi če je bil pojem krize v minulih letih kakorkoli zbanaliziran, nam v svojem
pravem pomenu ostaja kot posrečena oznaka situacije, iz katere pri analizi
izhajamo. Propadanje, agonija, konec — to je samo ena stran krize. Mi bomo
seveda govorili o krizi kot o trenutku, s katerim se srečamo na straneh literarne
zgodovine v zvezi z gospodarskimi, družbenimi in nazorskimi prevrati; torej
kot o mejni situaciji, kjer se dolgo dozorevajoči razvoj nasprotij zgoščuje v
posebno intenzivne in hkrati zapletene ter nepregledne konflikte.
Zadnjo globoko krizo te vrste je preživljala literatura v obdobju tako imenovane
avantgarde: višek doseže po prvi svetovni vojni in je v tesni zvezi s pregru-
pacijo sil v družbi. Bujnost smeri, programov in teorij, trenja metod in estetskih
nazorov, popolno pomanjkanje zedinjujočega sloga — ti zunanji znaki so izraz
posebnega procesa, ki pelje k temu, kar bi mogli imenovati diferenciacijo
sestavin umetniškega dela.
* Članek o krizi v literaturi je avtoriziran prevod iz revije »Host do domu«, meseč-
nika za literaturo, umetnost in kritiko (št. 4/1964), ki izhaja v Brnu. Objavljamo ga
zato, ker posreduje zanimiv vpogled v polpreteklo in sodobno literarno dogajanje na
Cehoslovaškem, pa tudi zaradi aktualnosti avtorjevih pogledov na probleme litera-
ture in kritike.
1260
Te sestavine literarnega dela, katerih posebna eksistenca se do sedaj ni občutila,
ker so funkcionirale tako kot funkcionirajo organi v zdravem telesu, se naglo
iztrgajo iz celote in se v večji ali manjši meri osamosvajajo. Noetične osnove,
kompleksi konkretnih nazorov, poetična načela, področja tem, umetniški po-
stopki in stilistična sredstva — ki so do sedaj tvorili relativno harmonično
enotnost dela — začenjajo živeti samostojno in med seboj neodvisno. In ne samo
to: razvijajo se nesorazmerno in celo v nasprotujočih si odnosih. V konfron-
taciji z novo resničnostjo se raziskujejo, preverjajo in večkrat hitro diskredi-
tirajo. Nujno se postavlja vprašanje smisla in upravičenosti njihove eksistence,
načinov in oblik te eksistence: problematiziraj o se.
Diferenciacija in problematiziranje literarnega dela in njegovih sestavin ni samo
pasiven odraz naglega družbenega razvoja. Najenergičnejši napredni tok avant-
garde jo razume kot namerno preformiranje sredstev, nujno za dosego ade-
kvatne, resnične interpretacije izredno komplicirane stvarnosti. Samo pri po-
vršnem pogledu se ta faza kaže kot kaos. Vendar odločujočim silam nič ni bilo
bolj oddaljeno kakor zmeda in nedoločnost. Obratno: verjetno ni bila umetnost
nikoli prežeta s takšno voljo po točni formulaciji lastnih problemov in proble-
mov svojega odnosa do realnosti; verjetno nikoli ni izstopala s tako heroičnim
eksperimentalnim stremljenjem, katerega težnja po eksaktnosti je mejila na
preciznost znanstvenih disciplin. Verjetno se ni nikoli — težeč po posodobljenju
— tako metodično poučevalo o najrazličnejših in najoddaljenejših področjih
ustvarjanja, filozofije in znanosti vseh zvrst.
Diferenciacija sestavin je seveda večkrat vodila celo k mejam, za katerimi se
je delo kot celota razbilo v nepremagljivih protislovjih: teoretična in pro-
gramska komponenta sta težili po tako subtilni in izspekulirani situaciji, da je
umetniška praksa ni bila sposobna enakovredno uresničiti. Plan se je razšel
s konkretnim rezultatom, tendenca je ostala neobjavljena in neobjavljiva, pro-
gram nepojasnjen. To je, mislim, zgodovinsko protislovje surrealizma — na
primer — protislovje njegovega programa in njegove prakse. Torej ni »forma-
lizem« tisti, ki omejuje vpliv Bretonove smeri — surrealizem je bil visoko »vse-
binski«, dosledno je preziral formo — ampak nerešljivo protislovje programa
in njegove realizacije. In to protislovje je tipično.
Prevratni pomen Oktobra vpliva od začetka na ideološko orientcijo avantgarde
in na njene perspektive. In nastnek ter razvoj sovjetske kulture daje krizi
posebno podobo.
Predvsem znova problematizira samo funkcijo umetnosti, njen namen in druž-
beni smisel. Ali naj bo umetnost kritična, reprezentativna, ali samo rekreacijska,
ali naj izpolnjuje propagandne in pedagoške naloge? Kje so meje njene samo-
stojnosti in kaj je sploh ta samostojnost? Kakšne so pravice in kakšne dolžnosti?
So obvezni samo filozofski pogledi ali tudi konkretne umetniške rešitve? Ti
problemi nastopajo v posebno ostri in komplicirani formi: literatura se ne sre-
čuje z novo stvarnostjo kot z zahtevo in s snom, ampak kot z življenjsko in
organizacijsko prakso. Vprašanja ustvarjanja postajajo politična vprašanja, več-
krat v smislu politike dne. Zato se ne pojavljajo jasno formulirana, ampak v
kompleksih, kompliciranih prispodobah, poenostavljena ali obratno v nejasnih
zapletih previdnih in neprevidnih polresnic in pollaži.
Lahko se zdi, da konstruirajo probleme, ki se jih ustvarjajoči umetnik ni niti
zavedal ali jih je premagoval s samoumevnim aktom ustvarjanja. Toda je bilo
1261
res tako? Genijalni Majakovski, pisatelj bolj kot drugi disponiran za takšno
situacijo, je priča in suveren te krize. Do zadnjega trenutka — ali bolje: tudi
v zadnjem trenutku — se bori z nerazumevanjem, napadi, dvomi, vprašanji.
No samo z načrtnimi škodljivci — ne poenostavljajmo razvoja literature na
raven kriminalnih zgodbic — ampak tudi z drugimi nazori in koncepcijami,
protislovji in konflikti, s kakršnimi je zaznamovana pot do velikega cilja: raz-
rešiti odnos med umetnostjo in družbo. Pozitivno, pravično in bogato ga razvoz-
Ijati, plodno za obe strani.
Zdi se, da so pomembno vlogo v tem obdobju odigrale tendence sintetizirajoče
narave: tiste, ki so premagale izključnost in abstraktnost nekaterih eksperi-
mentov; ki so znale njihove rezultate v stiku z življenjsko prakso urediti, pre-
vrednotiti in napolniti z novim pomenom. Takšne tendence so določile smer
nadaljnjega razvoja Majakovskega, ali recimo Brechta — da omenim samo ta
dva programsko politična pisatelja, ki sta ustvarjala tudi iz vzpodbud aktual-
nosti dne. Oba sta na svoj način razvijala avantgardne principe svojih začetkov
in jih znala obogatiti z zahtevo po smotrnosti dela. Nikoli jih seveda nista
negirala ali opustila; ni res, da so bili ti principi samo epizoda v njunem razvoju.
Sintetizirajoče tendence so aktualizirale tudi problem tako imenovane realistične
klasike, ki jo je avantgarda v svojem antitradicionalizmu večinoma zavračala.
Spet so vzpostavile zvezo z njo: premagale so akademsko razlago klasikov in
podajale njihovo bistvo, osnovno življenjsko situacijo velikih realistov, njihov
angažirani odnos do realnosti, sposobnost, izraziti z mogočnim ljudskim tipom
to realnost v vsej njeni širini in dinamiki. To zelo zanimivo poglavje se mogoče
najočitneje izraža v gledališču, kjer je obnova odnosa med zgodovinsko vrednoto
in sodobno družbeno ter umetniško problematiko osnovno vprašanje.
2.
Kriza v tem smislu je bila nujna etapa; protislovja, gibalna sila razvoja, so se
do skrajnosti zaostrila in umetnik se je z njimi spoprijel kolikor mu je dopuščal
talent, sposobnost spoznavanja, socialni pogoji in možnosti. Kriza ni bila kata-
strofa.
Situacijo so zaostrile šele tiste tendenco, ki so skušale krizo zastreti in jo
zamaskirati z določenimi shemami, predvsem razvojnimi. Njihove korenine bi
seveda zaman iskali v znanosti in umetnosti.
Mehanična teorija zaostrovanja razrednih nasprotij je vodila k avtomatičnemu
poenostavljanju, dogmatični predstavi razvoja, ki je prešla ali bagatelizirala
zapletene forme, v katerih se izraža razvoj in tekmovanje dveh svetovnih druž-
benih in političnih sistemov. Podobno je bilo na področju kulture. Izhodišče je
bil obrazec nasprotij dveh sfer: socialistične in kapitalistične. Vendar se je po-
zabljalo, da ima ta obrazec samo splošno veljavnost, da se pa konkretizira, realno
odigrava v neskončno kompliciranejših procesih; v konfliktih, ki nimajo jasne
meje ali pa se njihove meje ijeprestano spreminjajo, v protislovjih, katerih
ločnice potekajo znotraj smeri, del in zavesti avtorjev. In da so končno forme
in podobe progresivnih vsebin vedno drugačne in pestte.
Poenostavljajoča shema te vrsto se najjai;neje odraža v tekstih Ždanova. Dejstvo,
da so njegove teze objektivno zoževale pojem napredne socialistične umetnosti,
1262
ni posledica pomanjkanja občutka za umetniško vrednost. Izhaja direktno iz
bistva sheme. Ta shema je očividno prišla v protislovje z zapleteno stvarnostjo.
Ce bi dovolila široko koncepcijo napredne kulture, ki jo soustvarjajo najrazlič-
nejše smeri z zelo specifičnimi postopki, bi morala negirati sama svoje bistvo
in se demantirati. Svoje protislovje je rešila obratno: iz vsesplošnih temeljev
je izpeljala približno točen model literature — ki s svojim premočrtnim odnosom
do ideje odgovarja shemi — in ta model naredila več ali manj obvezen za
prakso.
Področje avantgardne literature je bilo iz tako ustvarjene sfere več ali manj
izvzeto, potlačeno ali izolirano. Kritika, zrasla pod vplivom Zdanovih tez, ji tudi
ni bila sposobna slediti in jo vrednotiti, ker je bil ves njen spoznavni aparat
poenostavljen in otopel, njena merila pogrobela. Ves razvoj moderne literature
s svojimi kompliciranimi nasprotji in izraznimi formami se je tako znašel popol-
noma izven dosega te kritike. Ostali sta samo dve stališči, ki jih je mogla
zavzeti: ničesar videti ali pavšalno negirati.
Te t^dence so seveda v velikem merilu delovale kot močna zavora v razvoju
napredne kulture. V skrajnih primerih, kot je dokazal Lukacs, so pomagale
tipično reakcionarnim silam postaviti vprašanje svetovnega razvoja v ideali-
stično pojmovana in nepomirljiva nasprotja Zapada in Vzhoda itd.
Takšna dušitev krize — tega skrajno kompliciranega in nasprotujočega si raz-
voja — se je odrazila v naši literaturi. Dvakrat težko: shematične osnove so bile
predvsem genetično tuje osnove, mehanično prenesene z enega področja na
drugo. Njihova odvisnost od dejanskega stanja literature je bila toliko bolj nedo-
ločna, čim določneje in avtoritativne j e se je uveljavila. Komplicirana proble-
matika se je zastirala in zavrla razvoj, literatura, ki je po okupaciji naletela na
cel kompleks vprašanj, ni mogla teh vprašanj javno in svobodno rešiti. Ni jih
naredila za predmet svojega zanimanja, ni jih priznala. Saj priznavati krizo
bi lahko vzbudilo sum, da slabiš pozicije, črniš zmago, zapadaš dekadentskemu
razpoloženju, zaostruješ in mogoče celo rušiš.
Kriza se je skrila v notranjost in na površini se je pojavila stagnacija.
Literatura je postajala podobna človeku, ki preboleva težko bolezen. Vendar
bolezen je morala izbruhniti pozneje in v težjih pogojih.
3.
Za krizo avantgardne literature je značilna neobičajno ostra klasifikacija, pre-
verjanje vrednot in meril. To je vodilo k okrepitvi in razvoju kritičnih in teore-
tičnih elementov, ki so se večkrat tvorili znotraj pesnikovih del in smeri ali
istočasno z njimi: v širini estetskih nazorov, poetik, manifestov, programov,
metodoloških študij. Brechtovo delo na primer raste iz stalne zavesti krize in iz
zaključkov izhajajočih iz tega. Brecht ve, da je treba znova in znova obnavljati
odnos med umetnostjo in stvarnostjo ter iskati način, kako stvarnost enako-
vredno izraziti; da je treba iskati najrazličnejše postopke in sredstva, in to prak-
tično in teoretično; da je treba oživljati pozabljene žanre, če lahko postanejo
nositelji aktualnih pomenov.
Teorija Zdanova je napadla predvsem te kritične vrednote avantgarde — ker so
s svojo vsestranskostjo zanikale absolutno vrednost sheme. In če jih ni tlačila,
1263
tedaj jih je razdrobila in jim odvzela individualnost. V bistvu je bil to izraz
nezaupanja v literaturo in njeno sposobnost, da bi se razvijala samostojno — to
pomeni v svojevrstnem stiku z življenjem. In druga plat tega nezaupanja je bilo
nerazumljivo precenjevanje praktično socialnega pomena umetnosti, posebno v
primeru, če bi idejno »pobegnila«. Nečastna kuratela je spodkopala moč publi-
cirane literature, njeno avtonomijo in pogum pomeriti se z novimi prilikami
in tudi z neuspehi. Kolikor ni samo umetnikovo notranje razpoloženje odgo-
varjalo favoriziranim zahtevam — je večina del bolehala za politično tremo,
ki je vodila naravnost v posploševanje, nevtralnost, preizkušene in odobrene
konvencije.
Shematične tendence so zajele tudi profesionalno kritiko.
Ena izmed važnih funkcij kritike (nikakor ne edina) je, uvajati sodobno litera-
turo v živ stik s starejšo literaturo ali z literaturo drugega naroda. Ne samo
površno informirati, ampak aktivno odkrivati te tuje ali zgodovinske vrednote,
ki- lahko v danem trenutku odigrajo pomembno vlogo v razvoju sodobne in
domače literature. Tako je kritika soustvarjalec gibanja, formira njegove te-
melje, mu išče predhodnike in sodobnike in ga razlikuje od antagonističnega.
Lahko, da bi bila literatura s svojo zgodovinsko znanostjo in izdajateljsko
prakso dobro seznanjena s Shakespearom — pa je vendar šele neka nova
kritična interpretacija, ki recimo odkrije edino komnonento Shakesoearovega
dela — sposobna aktualizirati tega velikega angleškepa klasika in narediti
iz mrtvega velikana živ inspiracijski vir. Kritika je v tem primeru neko splošno
znano vrednoto na novo razložila, nekoliko drugače predstavila, odkrila v njej
aktualno in razvojno odločujočo vsebino.
Shematizacijske tendence so to raziskovalno vlogo kritike zelo omejevale, pri-
pisujoč ji bolj funkcijo ilustratorja in komentatorja že prej znanih vrednot.
V bistvu je bil to izraz teženj, o katerih smo že govorili: preprečiti literaturi
eksperimentalni odnos do predmeta, torej preprečiti takšno raziskovanje snovi,
ki ne bi imelo že vnaprej dovolj znanih rezultatov in ki bi moglo priti navzkriž
z dogmo.
Omejevanje je prišlo do izraza tudi v metodološkem razvoju kritike in v njenem
šibkem pritisku na teoretične osnove. Sredstva za spoznavanje umetniškega dela
se niso izboljševala, ampak so začela stagnirati in se nadomeščati s posplošu-
jočimi normami. Tu so nastajale določene šablone, odvisne med drugim tudi od
narave raziskovanih del in njihovega mesta v naprej ustvarjeni lestvici vrednot.
Di nekaterih avtorjev je zavzela kritika takšen odnos kot do dokumentov.
Njihovo delo ji je služilo kot argument in primer. Večinoma se je poudarjala
samo spoznavna funkcija dela: kritika se je koncentrirala na sestavne dele,
objektivno zajemajoč zgodovinsko in socialno resničnost predstavljene epohe,
njeno razredno osnovo; ta del je predstavljala, primerjala z rezultati novega
raziskovanja ali z avtorjevo ideologijo itd. Literarno delo kot umetniška celota,
ki je nadrejeno spoznavnim funkcijam, ker jih zajema v sebi. je stopalo v
ozadje. Delo je postajalo vir, del dokumentarnega študija s področja zgodovine
razrednih bojev.
Drugod se je poudarek premaknil na samo metodo raziskovanja. Delo je postalo
nekakšno sredstvo, na katerem je kritika demonstrirala delovanje raznih teorij:
1264
teorija odrazov, odnos med bazo in nadstavo. Zdelo se je, da je naloga kritike
izčrpana, ko je našla dovolj zadovoljiv odnos med gospodarsko osnovo avtorjeve
dobe in resničnostjo njegovega dela. Te tendence so se včasih pojavljale v štu-
dijah in razpravah o zahodnih realistih, o Balzacu in Stendhalu na primer.
Druga šablona se je pojavila pri raziskovanju del, ki so bila vzori. To je bila
absolutizirajoča šablona. Tu je najkonkretneje prišel do izraza vpliv Zdanovih
tez. Delo se je sicer razložilo iz konteksta, toda ta kontekst je bil zaradi abso-
lutnega poudarjanja Zdanovih tez oslabljen. Avtor že ni bil več predmet raz-
prav, postal je sam merilo, ki se ni raziskovalo, ampak osvetljevalo in apliciralo.
Spomnimo se, kako je Zdanov obsojal moderno glasbo, katere osnovo je videl v
kakofoničnosti. Ne priznavati principe Cajkovskega mu je pomenilo »opuščati
zakone muzike«. Jermilov je polemiziral s knjigo profesorja Kirpotina o zgod-
njih delih Dostojevskega, vendar ne na osnovi analize — ampak na osnovi pri-
merjanja Kirpotinovih nazorov z nazori avtoritet, predvsem Dobroljubova.
Ogorčenje, s katerim nastopa v zaključku kot zagovornik načel marksistično-
leninističnega mišljenja, dokazuje, kako globoko je bila ta šablona zakoreninjena
v zavesti znanstvenikov.*
Absolutizacija se je kazala posebno pri oblikovanju večjih literarnih celot, tako
imenovanih izročil preteklosti, klasične dediščine. Izbor se je izvajal ozko, izbrani
avtorji so postali dogme in merilo ter bili izvzeti iz resničnega raziskovanja.
Res je, da je bilo z literarnozgodovinskega vidika mnogo del, zlasti avtorjev
19. stol., preštudiranih temeljiteje kot kdajkoli poprej. Toda v odnosu do sodob-
nega ustvarjanja so bile te analize tudi negativne, kadar so avtorje kanonizirali
in jih tako postavljali v nepomirljivo nasprotje z drugimi pesniki.
Nastajal je nekakšen Olimp in sodobna literatura je morala imeti do njega enak
odnos kot klasika do antičnih modelov.
Tudi to je bil odraz osnovne sheme, ki je poenostavljala razvoj na razvoj skoraj
abstraktnih nasprotij. Nepripravljenost ali nesposobnost interpretirati sreča-
vanje dveh kultur v vsej njeni kompliciranosti vodi k posploševanju delnih,
čeprav specifično umetniških razlik na načelne, svetovnonazorske razlike. Ta
tendenca je opazna v znanem Stollovem predavanju o poeziji. Razlike v poetiki
in umetniških nazorih so tu pritirane do skrajnih stališč in absolutizirane v
svetovnonazorske razlike, v nasprotje naprednega in reakcionarnega nazora.
Trganje delov tekstov iz zgodovinske odvisnosti in montaža citatov — to so že
samo posledice osnovnega odnosa do snovi.
Razvoj takšnih šablon je podpirala še nezgodovinska koncepcija tako imeno-
vanega kozmopolitizma in boj proti njemu. Nacionalistični poudarek te kon-
* »Dobroljubov pravi, da v romanu Ponižani in razžaljeni ni socialnega posploševanja,
socialnih povzročiteljev zla, ampak da se tu pojavlja uživanje v zlu, naslajanje s
pokvarjenostjo. Kirpotin pa v delu F, M, Dostojevski trdi, da ima zlo, poosebljeno v
postavi Valkovskega, pri Dostojevskem jasno socialno osvetlitev. Dobroljubov doka-
zuje, da roman ne izzove smrtnega sovraštva do zla kot posledice nesocialne ureditve
sveta, toda Kirpotin nas spet prepričuje, da zlo, opisano v romanu, izziva gnev proti
tej nesocialni ureditvi, Dobroljubov ugotavlja ,popolno brezbrižnost' Dostojevskega
do glavnih zakonov realizma — do socialnega tolmačenja pojavov, Kirpotin pa iz-
javlja, da je bil Dostojevski realist do konca življenja.
Takšna idealizacija Dostojevskega nima nič skupnega z znanstvenim marksistično-
leninističnim študijem pisateljevega ustvarjanja,«
1265
cepcije ni vodil samo k izoliranemu pojmovanju razvoja posameznih literatur;
preprečil je tudi kritiki, da bi videla resnično osnovo kozmopolitizma, zavedel
jo je od vzrokov h golim posledicam, zunanjim pojavom. Nehalo je pojmovanje,
da kozmopolitizem — v smislu breznačelnega, pasivnega sprejemanja tujih
impulzov — nastaja kot posledica dolge neprirodne odtrganosti domače lite-
rature od ostalih literatur. Češka književnost bi lahko to potrdila z neštetimi
pričevanji in tudi v ruski literaturi se je kozmopolitizem pojavil v podobnih
pogojih; kakor hitro se po dolgi izolaciji naveže stik, so kritične in klasifikacij-
ske funkcije tako oslabljene — predvsem s posredovanjem publike — da se
sprejema vse: prepovedanega kruha največji krajec.
Problem kozmopolitizma v tem smislu je eksistiral in eksistira. Vendar se
je treba ukvarjati z njegovim bistvom. Sicer pa vidimo recidive kozmopolitizma
okrog sebe vedno in tudi danes. Pojavljajo se v posebnih paradoksih: povzro-
čajo, da določena umetniška dela vplivajo bolj v negativnem kot v pozitivnem
smislu; ne s tem, kar oznanjajo, ampak s tem, česar ne oznanjajo; ne s tem,
kar so, ampak s tem, kar niso. Ni verjetno, da bi veliki uspeh Olivierovega
Hamleta ali Hemingwayeve novele izzvala samo potreba po njunih pozitivnih
vrednotah. Vzrok je tudi v tem, da se obe deli razlikujeta od stereotipne in
prekomerne produkcije prejšnjih let. Da te izenačevalne funkcije nimajo samo
takšni pomembni filmi in knjige, ampak tudi plaža in komercialni kič •— je
samoumevno; in kozmopolitizem v našem pomenu besede je tu.
Popolna zadušitev ustvarjalne vloge kritike — vloge navezovanja aktivnega
stika — se je najočitneje pokazala v odnosu do sodobne zahodne literature.
Ni dvoma, da je eksistencializem eden od najizrazitejših in najutemeljenejših
smeri z velikim vplivom v Evropi; da je dokument sodobne krize francoske
literature: s svojo zgodovino, protislovnostjo posameznih sestavin, z navzkriž-
jem teorije, umetniške prakse in stališč, ki jih zavzemajo posamezni njegovi
zagovorniki v raznih obdobjih do politične zgodovine; da je torej zaradi svoje
občutljivosti posredno dokaz razvoja socializma in naprednih gibanj. Kakšen
predmet študija je to zlasti za marksistično znanost in filozofijo! Kako bi lahko
znanstvena polemika z njim prispevala k spoznavanju zapletenega razvoja,
kakšne zahtevo bi lahko postavljala na izbrušeno metodo raziskovanja in argu-
mentacijo!
Se dobro se spominjamo odločujočih nazorov, ki so smatrali publiciranje eksi-
stencialističnega gradiva in kritične komentarje za odvečno in škodljivo
dejavnost.
Do Sartra smo zavzemali samo praktično stališče. Njegova dela so se prevajala
ali ne prevajala, glede na Sartrovo trenutno politično orientacijo, njegovi obrati
so se nam morali zdeti uganka ali kaprica, ker nismo sledili njihove razvojne
logike. Tu se je torej protislovje apriorne sheme in žive resničnosti pokazalo
najmarkantneje in tudi z najtežjimi posledicami.
4.
Historizirajoče in absolutizirajoče šablone, o kakršnih je bilo govora v prejš-
njem poglavju, imajo nekaj skupnega: u.smeritev na vsesplošne vrednote umet-
niškega dela in nesposobnost izluščiti posebne, edinstvene in specifične vrednote.
Ce so se na primer v klasično dediščino uvrščali časovno in umetniško obrobni
1266
avtorji, so bile lahko njihov skupni imenovalec samo vsesplošne vrednote, ki
so s stališča kompleksnega raziskovanja dela malo povedale, posebno spričo
zmede, ki je vladala v osnovnih pojmih: realizem, ljudskost, resnična podoba,
idejnost, umetniško mojstrstvo. Vztrajanje pri tako nedoločenih oznakah in
nesposobnost raziskati delo v celoti — to se pravi razumeti specifičnost vseh
njegovih sestavin — je spet ena izmed značilnosti shematizma.
Shematizem je tudi preprečil kritiki, da bi dobro izpolnjevala vlogo tolmača,
uvajala dela v odnos s sedanjim ustvarjanjem; to je mogoče samo s finim
občutkom za posebne vrednote, v katerih se vsesplošne šele konkretizirajo.
Duh splošnosti se je pokazal tudi v nivelizaciji mlade literature, najizraziteje
morda v nivelizaciji mlade poezije. Kar se tiče odnosa do nekdanjih vrednot,
pesniki niso navezovali na Sovo, Neumanna ali Nerudo: navezovali so na »rea-
listične tradicije-«. Ko se je začelo čutiti pomanjkljivost tega omejevanja, se ni
čutila v njegovem bistvu, ampak v njegovem obsegu; navezovati je treba tudi
na mladega Nezvala, Halasa, Biebla. Redkokdaj smo srečali pesnika, ki bi se
zavestno, z občutkom nujnosti opredelil za določeno smer, ki bi se s strastno pre-
pričanostjo navezal na principe ene šole (ali bi jih z isto prepričanostjo negiral),
ki bi s trmoglavo enostranostjo branil svojskost poezije. Razume se, da ne gre
samo za odnos do avantgardnih smeri, ampak sploh za poglobljen odnos do
specifičnih vrednot, ki je znak umetniške osebnosti.
Glavna značilnost nastajajoče poezije ni bila enoličnost. To je bil eklekticizem,
breznačelnost, nespecifičnost. Ne govorim tu o nekaterih priznanih posamez-
nikih, ampak o splošni tendenci. Založniški ekspert vam bo brez obotavljanja
karakteriziral povprečno poezijo zadnjih desetih let: dobra obrt, nežaljiv okus,
poznanje preizkušenih metod — vse, kar se lahko povzame iz dovršenega
pesniškega jezika že pred vojno — prevladuje nad smelostjo, barbarizmom,
pogumno enostranostjo, ki recimo ne najdejo svojega polnega in pretehtanega
izraza.
Kakšno je to pričevanje o pesmih, ki se rodi sredi nemirne gmotne in duhovne
prezidave sveta, sredi velike tekme!
Na založniške izkušnje se sklicujem namenoma: poplava nikoli publicirane
literature, ki se je stekla v redakcije, navadno jasno izraža splošne tendence,
in sicer prav zato, ker jih izraža deformirano, napihnjeno, često nehote paro-
dično. Važne so za spoznavanje celotnega stanja — prav tako kakor obrobna
literatura ali celo plaža.
Duh vsesplošnosti se je zrcalil v estetskih nazorih mladih pesnikov, v njihovih
priložnostnih, teoretičnih, kritičnih ali programskih izjavah. Spomnimo se
na eseje, študije in polemike pesnikov predvojne avantgarde: bili so ali pa so še
danes ne samo živ dokument, ampak tudi trajna vrednota na področju zelo
specialnih vprašanj umetniškega ustvarjanja. V sodobni literaturi nimamo
od mladih pesnikov ničesar, kar bi lahko primerjali s tem.
Prijatelj, pisatelj, ki uči na enajstletni šoli v nekem industrijskem mestu, mi
je posredoval posebno spoznanje. Ugotovil je, da se nekaterim njegovim dija-
kom spajajo v en lik tri osebe: Jánošík, Kozina in Petr Bezruč. Hitro je našel
skupni imenovalec, ki je povzročil to spojitev. To je bil stavek: Boril se je
proti gospodi.
1267
Tudi če bi bila to anekdota, bi bila dobra anekdota. Zelo nazorno ilustrira
karikaturno pretiravanje, pojav, o katerem govorimo: premoč poenostavljajoče
karakteristike, ki se s stalnim ponavljanjem spremeni v brezvsebinsko formulo,
izven realnega spoznavanja predmeta v njegovem polnem in konkretnem
pomenu; premoč splošnega nad posebnim.
5.
Ce stalno govorimo o »splošnih tendencah«, ni to samo poenostavljajoča fraza.
Prepričan sem, da bo bodoči literarni zgodovinar naših desetih povojnih let
ugotovil čudno dejstvo: kako majhno vlogo je igrala v tem obdobju češke lite-
rature osebnost, kako njenega razvoja niso določali najboljši posamezniki,
tvorno povezani z življenjem, njihova dela, principi, konflikti in dvomi —
ampak prav te splošne tendence.
Ta bodoči zgodovinar ne bo ničesar razumel, dokler ne prodre skozi goščavo
sklepov, kampanj, akcij in konferenc; dokler ne bo sposoben dešifrirati pravega
pomena formalnih tez in deklaracij; dokler ne spozna zgodovine pojmov in
pomenov, ki so izmenoma predstavljali vse in nič; dokler ne bo razumel tra-
gičnih protislovij med patosom splošnih načel in njihovega izmaličenja v praksi.
Verjetno bo prišel do paradoksnega zaključka: te literature, ki teži k objektiv-
nim vrednotam, ne bo razložil brez podrobnega poznanja zakulisnih kulturno-
političnih, organizacijskih, izdajateljskih, oblastniških in popolnoma osebnih
vprašanj, brez skrbnega raziskovanja dejavnosti raznih institucij, uradov, svetov
in uprav, njihovega dejanskega ali formalnega pomena, njihovih menjavajočih
se funkcij in spreminjajočega vpliva na umetnost in njene ustvarjalce.
O teh problemih razpravljamo v trenutkih, ko so začasno prikrita naravna proti-
slovja spet prevladala; ko je izbruhnila kriza, tokrat v težjih pogojih: posega
nazaj v preteklost in se razteza tudi na moralne kategorije.
Kakšna je bodoča pot?
Prve napake ne moremo iskati nikjer drugje kot v teh poenostavljajočih she-
mah, ki niso ustrezale dejanskemu položaju literature in so .zato zavirale njen
razvoj. Bistvo sektaštva, kot je bilo dobro rečeno, je defetizem: nezaupanje
v moč misli, v moč gibanja. Tudi pri nas je bilo kulturno sektaštvo izraz neza-
upanja v sposobnost literature, da živi in se razvija v široki nazorski konfron-
taciji in množici vplivov. Toda nikar ne govorimo o široki konfrontaciji kot o
posebni licenci ali privilegiju, ki se zahteva za literarno ustvarjalnost: Je osnovni
pogoj umetnosti, njene prirodnosti, moči in zdravja.
Bodoča pot je torej samo pot globlje, konkretnejše in svobodnejše kritike v
najširšem pomenu besede. Ni dovolj samo na splošno priznati napake in jih
prav tako na splošno obsoditi. In ne bo našel zadoščenja v seciranju tisti, ki
hoče študirati proces nastajanja zmot, delovanje njihovih mehanizmov, njihov
razvoj in zapletene posledice. Tu ne gre samo za to, da se rešimo starih bre-
men. Pot kritike je pot sproščanja zvezanih sil, to je pot iskanja zgubljenih
in doslej neodkritih možnosti, pot za široko koncepcijo nove literature, ki skuša
na novo sintetizirati humanistične tradicije in katere osrednji problem postaja
problem ustvaritve velikega človeškega tipa.
1268
Resnično »preživljanje« krize kot klasifikacijskega in preizkuševalnega procesa
vodi k okrepitvi res progresivnih sil v literaturi. Prav tako je v literarni vedi,
v estetiki. Omajane vrednote, merila in celi nazorski sistemi dajejo tem strokam
posebne priložnost: razširiti poznanje problematike moderne literature (čeprav
so tudi te stroke prizadete in utegne biti njihova sposobnost oslabljena). Svoje
področje »lahko študirajo v gibanju«. Pod pritiskom zvulgarizirane zahteve
po združitvi teorije s prakso, smo to možnost zanemarili. Znova se moramo
zavedati, da je teorija zbirka spoznanj, temelječih na raziskovanju snovi:
odkriva problematiko, jo sintetizira, kaže na možne rešitve; vendar se pa v
pripravljene rešitve ne more preliti. Usmerja se k praksi, toda ni rečeno, da
se mora v njej spremeniti. Danes je mogoče tudi tako formulirati: če naj
teorija praksi služi, mora biti najprej v smislu specifikacije od nje ločena.
Ponovno je treba preštudirati obdobje, ki ga je ždanovska politika najbolj
izmaličila, obdobje avantgarde: nepristransko, kritično in brez romantike. Ne
mogoče samo zaradi rehabilitacije umetnikov, tem manj seveda zato, ker bi se
bilo nujno avtomatično vračati k nespoznanim formam. Brez notranje potrebe
na nekaj navezovati je prav tako narobe, kot nečemu se brez prepričanja ogibati.
Tudi zato je treba raziskati smeri in cilje avantgardnega gibanja — in ga
tako spraviti v sklad s sedanjostjo: popisati bele lise na zemljevidu teritorija,
ki je zelo blizu. Monografjična dela o posameznih pesnikih nam seveda ne povedo
mnogo. Potrebne bodo študije, ki jim bo predmet obravnave velika in izredno
vabljiva tema, polna junaškega tekmovanja, zmag in porazov; tema moderne
literature v obdobju krize. V zvezi s to temo bo verjetno potrjeno, da se je
nujno spet treba zamisliti nad metodo, ki so jo poenostavi j alci črtali: nad
primerjalno metodo. Moralo se ji bo omogočiti, da pokaže, da to ni samo meha-
nična vplivologija, kot se ji je podtikalo. Te nujnosti seveda ne izziva samo
navedena tema. Brez primerjalne metode bi težko zadovoljivo obdelali tudi
najnovejše teme, ki zadobivajo velik obseg: temo socialistične poezije, socia-
listične drame.
Ni se treba bati krize, če ne bomo krize imenovali idilo.
Ni se treba bati razvoja v protislovjih, če ne bomo teh protislovij smatrali za
harmoničen in enoten razvoj.
Literatura je lahko šibka s svojimi pomanjkljivostmi, če je močna v zavesti
teh pomanjkljivosti.
Ce naj naša literatura raste iz svojih temeljev — in ne kot kopija tujega zgleda,
pa naj bo ta zgled kakršenkoli — nikakor ne more obiti svoje krize. Nihče je ne
bo preživel namesto nas, da bi nam posredoval rezultate. Noben bog je ne bo
rešil namesto nas, noben mag nam proti njej ne bo zvaril čudežnega eliksirja,
niti je ne bo zarekel.
To je tako kakor v deseti zapovedi, ki si jo je nekoč zapisal Jifl Mahen: Zlata
je svoboda, brate, če si jo sam izbojuješ. Vsaka druga smrdi.
Prevedla Ada Muha
1269
o »Sodobnosti« in ob njeni usodi
Dušan Pirjevec
Splošno znano je, da so se v uredništvu revije Sodobnost izvršile v zadnjem času
spremembe, ki so zbudile najrazličnejše komentarje in ki so bile celo predmet
javne razprave v študentskem naselju dne 21. decembra prejšnjega leta pa tudi
v Društvu slovenskih književnikov istega dne. Spričo tega, kar je bilo doslej
javno povedanega in zaradi nekaterih posebnih vprašanj, ki so se pri tem
sprožila, se zdi potrebno navesti nekaj konkretnih podatkov, hkrati pa opozoriti
na tiste aspekte celotnega dogajanja, ki so ostajali doslej nekoliko v ozadju.
Nujno je, da na začeku opišemo nekaj temeljnih dejstev iz same zgodovine
revije Sodobnost. Vprašanje povojnega revijalnega življenja je bilo, kot mi
je znano, predmet razprav že v partizanih. Pri tem seveda ni bilo mogoče
mimo dejstva, da so v letu 1941 prekinile svoje izhajanje tri najpomembnejše
slovenske revije: Sodobnost, Ljubljanski zvon in Dejanje, ker so se njihovi
sodelavci odločili za OF in torej tudi za kulturni molk. Slo je tedaj za vprašanje,
ali naj bi po osvoboditvi obnovili predvojno stanje ali pa naj bi našli drugačno
rešitev. Prevladal je privid o posebni osrednji reviji in njeno uredništvo je
bilo takoj po osvoboditvi izročeno Jušu Kozaku. Spominjam pa se, da se je
Boris Kidrič v letih 1945 in 1946 ogreval za misel o dveh revijah, vendar se ji
je Juš Kozak tako odločno upiral, da se ni uresničila.
Nova osrednja revija ni začela izhajati že leta 1945, ker se je uveljavil Kozakov
načrt o posebnem zborniku, ki naj bi bil analogon Slovenskemu zborniku 1942
in v katerem naj bi slovenska inteligenca povzela svoje medvojne skušnje,
definirala pomen Osvobodilne fronte. Komunistične partije, narodnoosvobo-
dilnega boja in partizanstva in tako po svojih močeh prispevala k temu, da bi
zgodovinska akcija slovenskega ljudstva postala zares glavni in trajni temelj
našega bodočega življenja.
Tako je izšel najprej Slovenski zbornik 1945 in šele z letom 1946 je začela izha-
jati tudi centralna revija Novi svet. Na posebnem letaku, ki je izšel že pred
njeno prvo številko, je bilo napisano, da jo bo »za Društvo slovenskih književ-
nikov izdajala Državna založba Slovenije«. Isto formulacijo najdemo tudi na
platnicah revije. Juš Kozak je bil podpisan kot odgovorni urednik, medtem ko
je bil naslednje leto podpisan že »za uredniški sosvet«, ki pa ni bil nikjer
imenoma naveden. Revija je imela precej težav, primanjkovalo ji je gradiva,
da ni mogla redno izhajati, in urednik sam je na straneh revije o tem tudi
odkrito spregovoril. V letu 1948 je revijo prevzel Ferdo Kozak, bil podpisan za
1270
neimenovani »uredniški odbor« in na platnicah je še vedno stalo: »Izdaja za
Društvo slovenskih književnikov Državna založba Slovenije«.
V	letu 1953 je mesto revije Novi svet začela izhajati kot njena naslednica Naša
Sodobnost. Kot urednika sta bila podpisana Ferdo Kozak in Boris Ziherl, na
platnicah pa je ostala samo še Državna založba Slovenije brez Društva slo-
venskih književnikov, kar pomeni, da je s tem letom izgubilo društvo sleherno
neposredno zvezo z revijo. Tudi Naša Sodobnost je imela težave z izhajanjem,
dokler ji v letu 1955 ni gradiva popolnoma zmanjkalo in je prišlo do zaključka
krize: revija je bila v zaostanku za pet mesecev.
V	tej kritični situaciji je IO SZDL izbral za glavnega in odgovornega urednika
Draga Sego, ki je najprej obiskal velik krog kulturnih delavcev, si zagotovil
njihov pristanek na svoje urednikovanje in na sodelovanje, nato pa se je okrog
njega zbral širši uredniški odbor, ki je bil po svoji sestavi kompromis med
intencijami Izvršnega odbora in predlogi novega urednika. V odboru so bili:
Matej Bor, Jože Goričar, Filip Kalan, Ferdo Kozak, Anton Ocvirk, Ivan Potrč,
Drago Sega, Janez Vipotnik, Vlado Vodopivec, Boris Ziherl in Beno Zupančič.
Očitno torej je, da je pri sestavi tega odbora odločilno sodeloval Izvršni odbor
SZDL, sodeloval pa je tudi pri kasnejših spremembah, ko so bili v odbor koop-
tirani poleg pisca pričujočega članka še Vladimir Kavčič, Kajetan Kovič in
Mitja Mejak.
Revija je pod vodstvom novega urednika postala sposobna za redno izhajanje,
vendar se je morala otepati z najrazličnejšimi težavami. V samem uredniškem
odboru je bilo vedno bolj pogosto govora o tem, da revija ni dovolj aktualna
in živa. Hkrati se je skazalo, da je tako širok uredniški odbor preokorno telo,
medtem ko sta revijo še posebej blokirala njena podedovana »centralnost« in
»reprezentativnost«, navzven pa je učinkovala vse preveč oficiozno. Vse te
»napake« so postale še bolj očitne, ko se je začelo naše revijalno življenje v
procesu splošne demokratizacije sproščati, zlasti še ko so se pojavile Perspektive,
ki so že s samim svojim nastankom uveljavljale popolnoma nov model revi-
jalnoga tiska. Zaradi tega se je že v tem času v okviru uredniškega odbora
izoblikovala manjša skupina ljudi, ki so bili za revijo še posebej zainteresirani
in hkrati pripravljeni posvetiti njenemu urejanju več svojega časa. Tako je
čisto organsko dozorevala misel o drugačnem načinu urejanja revije. Ta nova
misel je dobila svojo konkretno podobo ob koncu leta 1960. Uveljavilo se je
načelo zbora sodelavcev kot glavnega in odločilnega telesa revije, ki voli ured-
niški odbor in ki mu je ta odbor tudi neposredno odgovoren. Novi uredniški
odbor naj bi bil izrazito delovne narave, se pravi po svojem številu manjši, in
sestavljen iz ljudi, ki med seboj res lahko ustvarijo ustrezen in dovolj inten-
ziven delovni kontakt. Ob koncu leta 1960 je bil sklican zbor sodelavcev, ki je
opisana načela potrdil in izvolil petčlanski uredniški odbor, v katerem so bili
Marjan Brezovar, Dušan Pirjevec, Drago Sega (kot glavni in odgovorni urednik),
Bojan Stih in Beno Zupančič. Predlogi za vse opisane spremembe so bili izdelani
v soglasju z našim političnim vodstvom.
Prehod na zbor sodelavcev, ki naj bi bil glavni organ revije, torej ni bil
posledica samovolje in akt uzurpacije, marvtič je v tistem času veljal za uve-
ljavljanje samoupravljanja in je po svoje impliciral ves nadaljnji razvoj revije.
Ob koncu leta 1963 je prišlo do novih sprememb, ki so bile potrebne deloma iz
razlogov, ki so bili vezani na osebe posameznih urednikov, deloma pa zaradi
1271
tega, ker so se začeli v reviji pojavljati prispevki, ki so zavzemali izrazitejša
stališča do nekaterih aktualnih splošnih in kulturnih vprašanj, pa je tako prišlo
do bolj ali manj očitnih nasprotij z drugimi stališči. Vse to je bilo del znane
diferenciacije, ki se je v tistem času vršila v slovenskem kulturnem področju,
in padati so začeli očitki, da se je revije polastilo nekaj posameznikov, čeprav
je zbor sodelavcev redno »posloval« in čeprav je uredništvo vsak mesec zbiralo
svoje sodelavce na delovne sestanke in organiziralo izven Ljubljane celo nekaj
srečanj s svojimi bralci.
V	tem vzdušju se je izoblikovala misel o dvajsetčlanskem uredniškem odboru,
ki naj bi po svojem številu in po svoji sestavi zavračal trditev o »nekaj posa-
meznikih« in hkrati tudi zares preprečeval nastanek ozke vodilne ekipe. Ker
pa je vsa pretekla skušnja jasno dokazovala, da tako širok odbor ne more nepo-
sredno pripravljati in urejati vsake številke sproti, je bilo nujno misliti še na
ožji uredniški odbor, ki pa naj bi bil izrazito delovno telo, kar je pomenilo, da
mora biti posameznim članom tega odbora točno določeno delovno področje ali
resor. V tem trenutku seveda funkcija nekdanjega glavnega urednika ni bila
več potrebna, saj bi za neposredno koordinacijo in tehnična opravila lahko
skrbel profesionalni tajnik redakcije. Zaradi pravnih predpisov je bilo treba
ohraniti naslov odgovornega urednika, ker pa ta naslov prinaša s seboj tudi
precej obsežno delo — kdor hoče namreč odgovarjati, mora vse, kar je objav-
ljeno, tudi natanko prebrati — se je porodila misel o primerni razdelitvi tega
dela in o dveh odgovornih urednikih.
Zbor sodelavcev, ki je bil ob koncu leta 1963, je vse te predloge sprejel
in izvolil za dve leti naslednji dvajsetčlanski uredniški odbor: Marjan Brezo-
var (tajnik), France Cerne, Niko Grafenauer (kritika), Aleksander Colnik, Mar-
jan Kolar, Vladimir Kralj, Pavle Merkù, France Novak, Boris Paš, Ivo Petrič,
France Pibernik, Dušan Pirjevec (splošna publicistika), Smiljan Rozman, Ivan
Sedej (kritika). Drago Sega (leposlovje), Jože Sifrer, Stanko Simec, Bojan Stih,
Rapa Suklje, Pavle Zidar. Zbor sodelovcev je potrdil tudi resorno razdelitev
in s tem konstituiral ožji uredniški odbor. Za odgovorna urednika sta bila
izvoljena Drago Sega in pisec tega članka.
V	tem dvajsetčlanskem odboru res pogrešamo nekaj imen, ki so postala zlasti
aktualna ob razpravah o sedanjih spremembah v reviji. Vendar je treba
poudariti, da se je pri oblikovanju tega odbora uveljavilo predvsem načelo
že izpričane ali pa vsaj v predhodnih konzultacijah deklarirane pripravljenosti
za intenzivno sodelovanje pi;i reviji, kar seveda pomeni, da so se začeli nekateri
sodelavci že pred začetkom leta 1964 od revije oddaljevati.
Delo tega za dve leti izvoljenega uredniškega odbora je prenehalo dne 5. ozi-
roma dne 8. decembra 1964. V zvezi s tem naj navedem naslednja dejstva:
V	torek dne 1. decembra sta na redni uredniški seji dobila oba odgovorna
urednika v roke osebna vabila na posvetovanje, ki ga je o pravnem statusu
revij skliceval IO GO SZDL v klubu poslancev za dne 3. decembra dopoldne.
Vabilom so bile priložene tudi teze. Spričo dejstva, da je bilo vabilo s tezami
poslano odgovornima urednikoma osebno in spričo časovne stiske ni bilo mogoče
sklicati niti širšega uredniškega odbora niti zbora sodelavcev.
Na tem posvetovanju, ki je bilo sklicano samo zato, da razpravlja o vprašanjih
pravnega statusa vseh slovenskih revij, pa se je nenadoma pojavila tudi ostra
1272
kritika revije Sodobnost. Glavna kritika sta bila Mira Miheličeva, ki je nasto-.
pala v imenu Društva slovenskih književnikov, in Matej Bor. Naslednjega dne
je imel sejo lO GO SZDL. O tej seji je bila javnost obveščena v Delu dne
6. decembra in tam je bilo povedano, da je lO GO SZDL obravnaval tudi »na-
loge, ki izhajajo iz u.stanoviteljskih pravic in dolžnosti GO SZDL proti reviji
,Sodobnost'«. Iz tega poročila, ki ni bilo nikdar niti preklicano niti izpopolnjeno,
pa je možno sklepati, da Izvršni odbor ni posebej razpravljal, zlasti pa ni po-
sebej sklepal, o kakšnih konkretnih spremembah ali o usodi dosedanjega ured-
ništva. Ze pred to sejo in celo že pred posvetovanjem v klubu poslancev je
imel Mitja Mejak razgovore na sedežu IO GO SZDL in ponudili so mu mandat
za sestavo novega uredniškega odbora. O vsem tem staro uredništvo ni bilo
prav nič obveščeno in nikoli ni prišlo do kontakta med revijo in IO GO SZDL.
Pač pa je dne 5. decembra Vida Tomšičeva na posebnem sestanku z obema
odgovornima urednikoma in ob prisotnosti Ivana Bratka ter Vitje Rodeta, spo-
ročila kritiko starega uredništva in še posebej obeh odgovornih urednikov,
hkrati pa povedala, da sta mandat za sestavo novega uredniškega odbora spre-
jela Matej Bor in Mitja Mejak. Po ugotovitvah tega sestanka naj bi novi letnik
revije začel izhajati že pod novim uredništvom, kar pomeni, da stari uredniški
odbor nima nobenega dela več, kakor tudi ne more več vzpostavljati kontakta
s sodelavci, niti jim ne more poslati več sporočila o izvršenih spremembah. Kljub
temu pa se lahko sestane širši uredniški odbor na svojo zadnjo sejo. Ta seja je
bila dne 8, decembra 1964 in na njej sta odgovorna urednika ob prisotnosti
Ivana Bratka in Vitje Rodeta poročala o posvetovanju v klubu poslancev in
o sestanku na sedežu IO GO SZDL,
Pri vsem tem res ni nikoli padla beseda »odstaviti«, vendar pa je hkrati res
tudi, da je stari uredniški odbor izgubil vse dolžnosti in pravice tako v odnosu
do revije kakor tudi v odnosu do sodelavcev. Kakor je razvidno iz pojasnil, ki
jih je na razpravi v študentskem naselju dne 21. decembra 1964 podala Vida
Tomšičeva, je IO GO SZDL docela zavestno zavrnil možnost razpravljanja z
zborom sodelavcev, ker bi bilo to, po njegovi presoji v konkretni situaciji ne-
kakšno nepotrebno dramatiziranje. Tako sta širši zlasti pa še ožji uredniški
odbor izgubila sleherno možnost, da bi spoznala pravo resnico o svojem dose-
danjem delu. Tista komunikacija, ki je uredniški odbor kot delovno telo sploh
omogočala, je bila v najbolj kritičnem trenutku pretrgana. S tem pa je bila
zapravljena tudi možnost, da bi prišlo do sprememb organsko, saj bi se spričo
uveljavljene prakse uredništva Sodobnost takšnega zbora sodelavćev ne udele-
žili samo tisti, ki so se reviji pridružili šele v zadnjih šestih mesecih, marveč
ravno tako tudi tisti nekdanji sodelavci, ki z njo že nekaj časa niso bili več
zadovoljni. Nihče namreč ni apriori zanikal možnosti, da pride v reviji prej
ali slej do takšnih ali drugačnih sprememb, vendar pa je hkrati jasno, da so ne-
smotrne in neplodne vse takšne spremembe, ki ne potekajo v duhu splošnih
demokratičnih načel in ki ne upoštevajo enakopravnosti vseh prizadetih in zain-
teresiranih — in docela nedvomno je, da so izvršene spremembe potekale mimo
teh načel in norm.
Priprave za izvršene spremembe pa tudi spremembe same seveda niso potekale
samo »po politični liniji«, saj so njihovi nosilci bili tudi kulturni delavci sami.
Prav zaradi tega hoče pričujoči članek spregovoriti zlasti o tistih sestavinah, ki
so del naše kulturne situacije in našega kulturnega življenja sploh,
1273
Enega izmed glavnih očitkov, ki so ga nekateri naši pesniki, pisatelji, esejisti
in kritiki zadnje čase vedno bolj pogosto izrekali na račun revije Sodobnost in
njenega uredništva, je možno opisati približno takole: revija se je zadnje čase
vedno bolj zapirala vase in je od sebe odbila celo vrsto svojih nekdanjih dolgo-
letnih sodelavcev, med katerimi je Ivan Bratko na javni razpravi v študentskem
naselju poleg sebe navedel še Josipa Vidmarja, Mitjo Mejaka, Miro Miheličevo,
Mateja. Bora, Miška Kranjca in Franceta Bevka.* Zaradi vsega tega se je po
prepričanju oči talcev revija spremenila v glasilo ozke skupine, ki ni drugega
kot čisto navadna klika. Temu se je pridružilo še Društvo slovenskih književ-
nikov, oziroma nekaj njegovih članov, na čelu s predsednico. Ugotavljali so,
da se je revija društvu odtujila, da njegovi člani zdaj nimajo kje objavljati in
da društvo nima nobenega neposrednega vpliva na revijo več.
Za pravilno oceno navedenih očitkov je treba upoštevati predvsem dvoje dej-
stev. Prvič, res je, da se je v zadnijh letih — in ne šele po izjavi štiriinšestdesetih
sodelavcev, objavljeni v juHjski številki lanskega letnika — vrsta nekdanjih
sodelavcev od revije oddaljila in ji odtegnila svoje redno sodelovanje. Vendar
pa je hkrati iz rednega izhajanja revije očitno vsaj to, da bolj ali manj ekspli-
citna, bolj ali manj dosledna abstinenca določenega števila nekdanjih sodelavcev,
revije-same ni resneje prizadela, ni je potisnila v kritično stanje in ni ji grozilo,
da ji bo zmanjkalo gradiva, kot se je to zgodilo npr. leta 1955 kljub prisotnosti
zdaj abstiniranih sodelavcev. Revija je tudi v novih razmerah in mimo absti-
nence izpričala svojo življenjsko, njeni sodelavci pa svojo delovno sposobnost.
Položaj je bil torej glede na delovno zmogljivost docela normalen.
Drugič, v širšem tj. dvajsetčlanskem uredniškem odboru je bilo kar devet čla-
nov Društva slovenskih književnikov, ki predstavljajo hkrati tudi vse danes
aktivne generacije. Dodati je treba vsaj še tri člane, ki po značaju svojega dela
ravno tako sodijo v tisto kategorijo delovnih ljudi, za katere uporabljamo izraz
književnik. V ožjem, t. ,j. petčlanskem uredniškem odboru pa samo eden iz-
med urednikov ni bil član društva. Iz tega izvira za ravnanje Društva slovenskih
književnikov več posledic. Najprej je očitno, da je imelo društvo kar dovolj
možnosti za vpliv na revijo: skoraj polovico širšega uredniškega odbora in
absolutno večino v ožjem uredniškem odboru. Spričo takšne strukture uredništva
tudi ni mogoče trditi, da se je revija odtujila celotnemu društvu, pač pa je možno
reči le, da se je en del članstva odtujil drugemu delu članstva. V takšnem po-
ložaju bi moralo društvo oba dela obravnavati enakopravno in opraviti funkcijo
* Ob izjavi Ivana Bratka je treba dodati naslednja dejstva: Miško Kranjec je že leta
1955 izjavil uredniku Naše Sodobnosti, da pri reviji ne bo sodeloval in je tej svoji
izjavi ostal vseskozi zvest, ne da bi zaradi tega kakor koli nastopal proti reviji. Josip
Vidmar je reviji odpovedal svoje sodelovanje v drugi polovici leta 1962 in sicer
zaradi članka Nekaj kritične bilance, ki ga je napisal Drago Sega. Mitja Mejak je
bil med konzultacijami za sestavo novega uredniškega odbora v novembru 1963 povab-
ljen v širši uredniški odbor, a je izjavil, da ponudbe zaradi osebnih in tehničnih raz-
logov ne more sprejeti, da ima sicer glede revije nekaj kritičnih pomislekov, ki jih
pa ni posebej navedel, vendar je obljubil sodelovanje. France Bevk, kolikor je znano
uredništvu, ni nikdar odpovedal svojega sodelovanja. Matej Bor, Mira Miheličeva in
Ivan Bratko so se reviji odpovedali zaradi znane izjave štiriinšestdesetih sodelavcev.
Vsi navedeni sodelavci — razen Miška Kranjca seveda — so bili vabljeni na vse
zbore sodelavcev in na vse posebne delovne sestanke, ki jih je organiziralo ured-
ništvo. Imeli so torej priložnosti več kot dovolj, da bi neposredno vplivali na delo
in življenje revije.
1274
posredovanja, če nič drugega, bi moralo v sporazumu z obema pripraviti javno
razpravo o aktualnih problemih. Zgodilo pa se je nekaj čisto drugega. Društvo
je začelo preko svojih predstavnakov zastopati samo interese tistih, ki so se
abstinirali. Interes enega dela članstva je postal s tem splošno društveni interes,
in tako je bilo molče »povedano«, da interes drugega dela ni in ne more biti tudi
društveni interes. Zdaj se je začela uveljavljati seveda svojevrstna dialektika
posebnega in splošnega in sicer tako, da je eden izmed posebnih interesov postal
splošni, t. j. društveni interes, medtem ko je drugi izmed posebnih interesov, ki
bi moral biti in ki je že per definitionem enakopraven, potisnjen izven območja
splošnosti, pod nivo društva, kot nekaj neeksistentnega ali vsaj skrajno proble-
matičnega. Takšno ravnanje ni moglo ničesar prispevati k razreševanju nape-
tosti, ampak je lahko sprožilo samo krizo in jo tudi do kraja zaostrilo.
Pristransko ravnanje pa je vendarle moralo imeti neko utemeljitev, ki pa jo
je bilo možno doseči le s porušenjem prvotnega in prirodnega razmerja med
obema posebnima interesoma. Tu pa je bila spričo dejstva, da proglaša naša
ustava delo in uspehe dela za edino merilo, ki sme določati materialni in druž-
beni položaj človeka, ena sama možnost: uporabiti je bilo treba načelo preteklega
dela, tj, načelo nekdanjih dolgoletnih sodelavcev — a še to na izrazito eno-
stranski način in samo za določene posameznike: tistim nekdanjim sodelavcem,
ki so se od revije abstinirali, so bili podeljeni prav poseben pomen, prav po-
sebna teža in prav poseben status. V tem je bil najbolj dosleden Ivan Bratko,
ko je na razpravi v študentskem naselju uporabil za tiste, ki so se abstinirali,
nekako tole formulacijo: »tako prominentni kulturni delavci kot...« Ista ten-
denca je udarjala na dan tudi v vseh tistih izjavah, ki so nas hotele prepričati,
da imajo starejši, dolgoletni sodelavci več pravic od tistih, ki so k reviji komaj
šele prišli, kar seveda v zadnji konsekvenci in v trenutnem konkretnem polo-
žaju pomeni, naj o reviji odločajo tisti, ki so se abstinirali, ne pa predvsem in
najprej tisti, ki so jo s svojim delom sploh ustvarjali. To je eden izmed pogla-
vitnih vzrokov, da v večmesečnih pripravah za spremembe niso bili konzultirani
niti dosedanji ožji niti širši uredniški odbor, pa tudi ne zbor sodelavcev.
Vzpredno s poudarjanjem pomena prvih je teklo prizadevanje po devalvaciji
drugih. Tako je npr. Mira Miheličeva uporabila izraz ad hoc, spregovorila je
namreč o ad hoc zbranih sodelavcih in tako uveljavila izrazito devalvacijski
odnos. Isto razločevanje se je pojavljalo tudi v razpravah o »krivdi« za absti-
nenco in za nastali položaj. Vsa krivda je nenehoma padala samo na revijo, in
vsa dejstva, ki so skušala pokazati problem v drugi luči, so ostala brez odmeva
in zlasti brez slehernega učinka za potek dogodkov. Vsi, ki so se abstinirali, so
bili odvezani sleherne »krivde«, tako da se je njihovemu posebnemu statusu
pridružila še neomadeževanost.
Te logike seveda ni bilo mogoče izvesti do kraja, saj bi prišlo do formalizirane
notranje shizme, ki bi v svojih najbolj grotesknih skrajnostih imelo nekako
tole podobo: na eni strani prominentni kulturni delavci brez madeža na sebi,
na drugi strani ad hoc sodelavci, obremenjeni s temnim žigom dvomljive pre-
teklosti. V konkretnem položaju in v zvezi z bodočnostjo revije bi takšna shizma
resno ogi-ozila sam obstoj revije, zato se je bilo treba shizmi izogniti, kar je bilo
možno doseči le s svojevrstno diferenciacijo, zaradi česar je proces devalvacije
krenil v novo smer. Ta nova smer je zahtevala najprej, da struktura in fiziogno-
mija revije nista mogli obveljati za plod skupnega prizadevanja celotnega t. j.
1275
razmeroma širokega kroga sodelavcev, pač pa sta se morali spremeniti v nepri-
jetni rezultat ozke skupine ali samo nekaj posameznikov, kar pomeni, da se je
moralo izvršiti zoževanje odgovornosti. To zoževanje pa je vsebovalo neizrečeno
trditev, češ da sodelavci sami niso bistveno in odločilno vplivali na delo revije,
in s tem so bili odrešeni tudi skoraj vse odgovornosti. Ker pa so vendarle sode-
lovali in ker je revija živela samo od njihovega dela, je bilo treba to odvze-
manje odgovornosti še posebej utemeljiti. V tak.šni pregnani situaciji je bila na
razpolago samo ena možnost, ki jo ponazarjajo besede: zapeljanost, nezrelost,
neznanje, neobveščenost. Ravno zapeljanost, nezrelost, neznanje, neobveščenost
podarjajo neomadeževanost, le-ta pa omogoča reintegracijo, se pravi identifika-
cijo s tistimi, ki so bili že prej neomadeževani in ki uživajo že prej opisani po-
sebni status. S tem so sodelavci sicer izgubili svojo težo in svojo družbeno
razsežnost, saj njihovo delovanje, ki je bilo obremenjeno z zapeljanostjo, ne-
zrelostjo, neznanjem in neobveščenostjo, ravno zaradi te obremenjenosti ni
moglo biti izraz pomembnejših družbenih problemov, vendar pa jim je bila prav
zaradi tega v tem trenutku bodočnost spet na stežaj odprta, saj so bili postav-
ljeni v stanje čiste pogojnosti.
Druga plat vse te implicitne logike pa nas vodi do vira neobveščenosti in zape-
Ijanosti ter do vzrokov, ki pojasnjujejo, zakaj je bilo sploh možno, da sta se
uveljavljala neznanje in nezrelost. Ta vir so lahko samo redki posamezniki in
njihove čisto osebne »napake-«. V tem je bil najbolj dosleden Ciril Zlobec, ko
je na razpravi v študentskem naselju zdrknil v najčistejše privatizerstvo. Spričo
te vrste sklepanja in razpravljanja so tudi posamezniki izgubili svojo družbeno
razsežnost. Zdaj je bilo namreč očitno, da se njihovo ravnanje ni opiralo na
prizadevanja in sugestije širšega kroga kulturnih delavcev, pač pa je izviralo
lahko le iz njih samih, kar seveda v zadnji konsekvenci pomeni, da se je po-
rajalo iz njihove nekakšne apriorne narave, ki v tem primeru ne more biti
drugačna kot bolj ali manj problematična. »Zlo« se je torej spremenilo v nekaj
čisto subjektivnega, in ker je nekaj čisto subjektivnega, postane lahko tudi
predmet čiste manipulacije. Zdaj so tudi tisti redki in izolirani posamezniki
postavljeni v stanje pogojnosti.
Iz povedanega sledi dvoje. Po eni strani je pred nami model magičnega rav-
nanja po logiki pars pro toto, se pravi takšnega delovanja, ki raste iz prepri-
čanja, da sem konkretni družbeni problem razrešil že, ko sem ga reduciral na
čisto subjektiviteto. Na drugi strani pa je zdaj posplošeno tisto stanje odloga,
pogojnosti, začasnosti in ki je na eni strani lahko vir najrazličnejših eksceso-
idnih pojavov, na drugi strani pa vir upanja in bodočnosti za tiste, ki se vklju-
čujejo v pravkar opisani tip delovanja.
Družbena razsežnost, ki je bila z redukcijo na posameznika in na čisto sub-
jektiviteto razdrobljena in deloma celo ukinjena, se torej spovrača, vendar
zdaj tako, da se nam razkriva posebna družbeno eksistencialna problematika,
ki je prisotna v dogodkih in ravnanju, o katerih je v tem članku govora. Ce so
namreč naša dosedanja razmišljanja točna, potem je očitno, da so bila naravna
in upravičena prizadevanja nekaterih kulturnih delavcev za možnost rednega
revijalnega delovanja v resnici vse preveč enostranska, apodiktično zaprta,
napetosti raed posameznimi interesi pa so razreševala tako, da so nekatere
izmed teh posameznih interesov izolirala in jim onemogočila komuniciranje.
S tem pa je bilo zanemarjeno tisto dejstvo, ki nam pravi, da se enakopravnost
276
posameznih interesov in da se resnična vrednost individualno izraženih potreb
kakor tudi resnični pomen in resnične vrednote lahko izpričajo in konstituirajo
šele v svobodnih komunikacijah, ki se sproščajo sredi dinamičnega, neobre-
menjenega socialnega prostora in ki tak prostor sploh šele ustvarjajo.
Vsa ta problematika, ki prihaja do nas ravno skozi nekatera kulturna priza-
devanja, pa spet enkrat resno prizadeva iluzijo o čistem kulturništvu in o
čistih, večnih kulturnih vrednotah, ki naj bi bivale mimo in izven socialnega
komuniciranja. Očitno je namreč, da temelji ta iluzija na prepričanju, češ da
so kulturne vrednote nekaj, kar biva sámo po sebi in sámo zase kot mrtve
inertne stvari in ki jih z muko odkrivajo le v ta namen posebej posvečeni,
izvežbani in nadarjeni posamezniki kot iskalci biserov v temnih globinah
neprosojnega sveta. Takšna vizija pa zahteva stalno prisotnost izjemnih posa-
meznikov in pojavljanje vrednot ima tedaj značaj precej očitnega dekretiranja
in apodiktičnega razsojanja, ne pa več značaj spontanega početja. Ravno v tej
strukturi je vir tistega odnosa, ki se skriva v predstavi o posebnih, tj. »tako
prominentnih kulturnih delavcih«, in ki se je uveljavil tudi v ravnanju neka-
terih predstavnikov Društva slovenskih književnikov oziroma v tisti svoje-
vrstni dialektiki splošnega in posameznega, ki smo jo opisali.
Docela naravno je, da je v opisani strukturi spet oživela misel o nekakšni
centralni in reprezentativni reviji, kar pomeni, da so spet udarila na dán
prizadevanja, ki jih je revija s svojim delom že zdavnaj prerasla in se jim
tudi zavestno odrekla. Še več. Ista struktura je morala sprožiti tudi potrebo
po formalizaciji posebnega statusa, kar se kaže v dejstvu, da se je pojavila
trditev, češ da se bodo sodelavci delili na stalne in priložnostne, pri čemer bo
status stalnega sodelavca takorekoč uradno podeljeval ustanovitelj oziroma
nosilec ustaviteljskih pravic. Oživljanje anahronistične predstave o central-
nosti in reprezentativnosti ter privid posebej »imenovanih« stalnih sodelavcev
pa že sama po sebi upravičeno vzbujata domnevo, da ni mogoče govoriti o
kontinuiteti in o uveljavljanju novega, pač pa prej o regeneraciji že pre-
maganih in zastarelih prvin, in prav zato prevladuje vtis, da gre za neustrezno
prekinitev organske rasti, ne pa za sproščanje novega in tvorno razreševanje
protislovij. Tista notranja shizma, ki se ji je bilo treba izogniti, se je torej v
določeni meri vendarle uresničila.
Cisto kulturništvo, ki se je v vsem tem uveljavilo, je tako razodelo vso svojo
neustreznost in zato problemov, pred katerimi smo se zdaj znašli, ni mogoče
zožiti na razpravljanje o tem, kdo bo in kdo ne bo »prevzel« te ali one revije,
pa tudi dolžnosti in pravic ustanoviteljev ni mogoče obravnavati izven opi-
sanega konteksta. Stojimo najbrž pred novim prestrukturiranjem našega kultur-
nega prostora in urejanje pravnega statusa revij se bo hočeš nočeš oprede-
ljevalo predvsem do vprašanja dela, sodelovanja in komuniciranja. Zato tudi
ne bi imela nobenega smisla kritika, ki bi se ukvarjala v glavnem le z uve-
ljavljenim načinom podeljevanja »prominentnosti«; možna in smotrna je samo
takšna kritika, ki se osredotoči na prvine in strukture, ki onemogočajo ali pa
ovirajo svobodno sodelovanje, saj bo le odstranitev takšnih sestavin in struktur
zagotovila nedotakljivost dela, omogočila vsestransko in resnično družbeno
verifikacijo posameznih interesov in le v takem primeru bo tudi možno, da bo
posameznik pri svojem delovanju prevzemal nase samo tisto mero tveganja, ki jo
kot človek sploh lahko prevzame in sploh lahko nosi.
1277
Ocene in poročila
POLJSKA RAZISKOVANJA DRUŽBE-
NIH SPREMEMB PODEŽELSKIH INDU-
STRIALIZIRANIH PODROČIJ
3. Predmet raziskovanj
Raziskovanja, ki jih usklajuje Odbor za
-aziskovanje industrializiranih pokrajin
pri Poljski Akademiji znanosti, vodi letos
preko 60 ljudi iz skupno 20 visokih šol,
'aziskovalnih centrov ali ustanov. Lokalne
sekcije Odbora so ustanovili pri akadem-
ikih centrih, ki sodelujejo pri raziskavah.
Гаке sekcije imamo v Varšavi, Poznanju,
Lodžu, Krakovu in Wroclavu, njihov na-
nen pa je vpeljati in koordinirati tista
•aziskovanja na industrializiranih področ-
jih, ki so najbližja tem centrom. Skupno
;e raziskuje skoraj 70 problemov, največje
število med njimi (30) pa raziskujejo var-
šavski centri. Naslednje največej število
raziskovanih problemov je na področju
Plocka (29) in Pulawyja (14). Nekatere pro-
3leme raziskujejo na dveh ali celo več
področjih.
2:elotna raziskovanja obsegajo nekaj sku-
pin problemov:
Prva skupina obsega probleme, ki se na-
našajo na demografske odnose kakor tudi
na delovno silo in delo. V začetnem sta-
iiju raziskovanj so posebno važna tista,
ki imajo za cilj določiti višek delovne
sile, kakor tudi raziskovanja o osebju, ki
se je pred kratkim nastanilo v proiz-
vodnih ustanovah, raziskovanja o adapta-
cijskem procesu delovne sile, ki prihaja ?
dežele, o razvojni smeri družbene in de-
lovne strukture prebivalstva na področjih,
ki se industrializirajo, zlasti na deželi, za-
radi tega pa tudi o razvoju delovnih od-
nosov v poljedelskih in mestnih pod-
ročjih.
Druga skupina obsega probleme, ki se na-
našajo na kmetijsko proizvodnjo. Tukaj
imamo opravka predvsem s problemom
sprememb v nivoju in razvojni smeri kme-
tijske proizvodnje in s proučevanjem vrste
vzrokov in učinkov omenjenih sprememb.
Med velikim številom problemov naj ome-
nimo naslednje: investicije v kmetijstvu;
vzorna kmetijska posestva; vpliv sistema
s pogodbenim odkupom na nivo in raz-
vojno smer v kmetijski proizvodnji; razvoj
proizvodnih in družbenih odnosov med
poljedelskimi zadrugami in kmečkimi po-
sestvi, itd.
Tretja skupina obsega raziskovanja o do-
hodkih in izdatkih kakor tudi o življenj-
skem standardu prebivalstva na industria-
liziranih področjih.
Četrta skupina se nanaša na spremembe
v kmečkih družinskih in posestniških od-
nosih. Področje kmečkih družinskih in po-
sestniških odnosov — ki predstavlja speci-
fično družbeno-ekonomsko in kulturno
kategorijo, polno predsodkov, ki pa je
istočasno tudi podvrženo posledicam indu-
strializacije in kulturnim vplivom mestnih
središč — je prizorišče nasprotij in kon-
fliktov med tradicionalnim in modernim
načinom življenja in dela. Na področjih
z naglim razvojem postajajo ta nasprotja
vse večja, kar ima za posledico postopno
spreminjanje odnosov v kmečki družini in
na posestvu. Bistvo teh sprememb obstaja
v postopnem razvoju racionalnih faktorjev
v delu in življenju družine in v postopnem
prehodu posestnika od navadnega kmeta v
kmeta-specialista.
Raziskovanje se je zato razširilo na pro-
učevanje novih odnosov med kmečkimi
posestvi in poljedelskimi ustanovami in
organizacijami, novih oblik in metod dela
na kmetijah, sprememb v delovanju posa-
meznih članov, kmečke družine, sprememb
v moralnih zakonih in običajih, sprememb
v odnosu do vloge kmetije in družine,
sprememb v odnosu do družbenih pojavov
današnjega sveta, itd. Vse te spremembe
1278
se posebno ostro kažejo v odnosih med sta-
rejšo in mlajšo generacijo, ki je iz raz-
umljivih razlogov bolj konservativna v
svojih pogledih, in mladino, ki ima šte-
vilne stike z nekmečkim življenjem in pre-
cejšnje možnosti zaposlitve v nekmečkih
poklicih, mladino, ki ne sprejme, ali pa
sprejme le proti svoji volji, način življenja
in dela svoji staršev. Nasprotje med dve-
ma generacijama je v tem primeru nasprot-
je med dvema zgodovinskima obdobjema.
Peto skupino tvorijo problemi, ki se na-
našajo na družbene in kulturne spremembe
na raziskovanih področjih. Najrazličnejši
stiki kmečkega prebivalstva z mesti, velika
razširjenost radia, televizije, časopisov in
knjig na deželi, pa tudi močan razvoj ko-
munikacijskega sistema povzročajo daljno-
sežne spremembe v kulturnem nivoju
kmečkega prebivalstva. Temu se pridru-
žuje medsebojni vpliv med vsebino tradi-
cionalne kmečke kulture in kulturnimi
vrednotami, ki jih je ustvarilo mestno
okolje. Podobno kot v primeru kmečkih
družinskih in posestniških odnosov sta tudi
v tem primeru nasprotni strani mlada in
starejša generacija.
Raziskovanja obsegajo torej proces druž-
benih in kulturnih sprememb v tistih me-
stih, ki so središča industrializirajočih
področij. Doslej mala mesta — Plock,
na primer, je imel še do pred kratkim
stalno okoli 35 000 prebivalcev — se zače-
njajo razvijati zelo naglo. V naslednjih
10 letih se bo prebivalstvo Plocka povečalo
na 100 000, kar bo gotovo spremenilo po-
dobo mesta. Številni raziskovalci v okviru
Odbora proučujejo delovanje kulturnih
ustanov in razvoj kulturnih potreb raz-
ličnih družbenih skupin v mestu.
Spremembe v družbenem in kulturnem
življenju raziskovanih področij so tesno
povezane s šesto skupino problemov, ki
se nanašajo na simptome družbene dez-
organizacije. Koncentracija ekonomskih
stimulansov in naglo menjavanje dogod-
kov v industrializiranih področjih, povz-
roča nagel razvoj novih ali pa preobrazbo
že obstoječih družbenih skupin in struk-
tur. Dinamične procese vedno spremljajo
nenamerne in nepredvidene deformacije.
Jasno je namreč, da je takšen porast pre-
bivalstva, kot je na primer v Piocku ali
nekaterih drugih mestih, kjer se vršijo
raziskovanja, in sicer za več kot 100 »/» v
obdobju desetih let, nujno povezan s pro-
cesi, ki uhajajo kontroli in normam druž-
benega reda, ki se je utrdil v desetletjih
mirnega življenja. Številni pojavi te vrste
privlačijo pozornost raziskovalcev zaradi
tega, ker poznavanje teh dejstev bogati
znanje in teorijo o družbenem razvoju v
pogojih nagle industrializacije, pa tudi
zato, ker znanstvena analiza teh pojavov
lahko postane sredstvo za omejevanje nji-
hovih nasprotujočih si družbenih vplivov
na praktično življenje.
Sedma skupina problemov se nanaša na
regionalne razvojne oblike mestnih in
kmečkih področij ter vmesnih področij
med mestom in vasmi. Proučevanju teli
problemov sledi formulacija postavk, ki se
nanašajo .na potrebe danega področja v
pogledu stanovanjskih vprašanj, komuni-
kacijskih olajšav, uslug, itd. So pa
še druga raziskovanja, ki posegajo izven
torišča zgoraj omenjenih skupin proble-
mov in včasih nudijo podatke za posamez-
ne študije. Med njimi bi lahko omenili
raziskovanja, ki temeljijo na informacijah
iz delovnih knjig kmečkih gospodarjev in
podatkih tako imenovane Puiawyjske vpra-
šalne pole, ki se je v glavnem nanašala
na agrarno strukturo ter družbene in de-
lovne odnose med prebivalstvom, pa tudi
raziskovanja, ki se poslužujejo osebnih
zapisov, zlasti avtobiografij predstavnikov
prebivalstva industrializiranih področij.
Do sedaj je bilo morda najuspešnejše raz-
iskovanje problemov, ki se nanašajo na
delovno silo in kmetijsko proizvodnjo.
Proučevanje delovne sile je največ vredno
kot tehtno raziskovanje, ki prikazuje se-
danje stanje o višku delovne sile na da-
nem področju in daje podatke, ki jih je
mogoče praktično izkoristiti v lokalni po-
litiki zaposlovanja. To velja jMsebno za
področje Plocka in Pulawyja, Ostala raz-
iskovanja proučujejo, kot je bilo že ome-
njeno, začetne stadije procesov, ki se raz-
vijajo na industrializiranih področjih, in
je zaradi tega njihova vrednost za takojš-
njo praktično uporabo precej omenjena.
Vendar je večina raziskovanj takšnih, ki
bodo obogatila teoretično znanje o razvoj-
nih procesih na industrializiranih področ-
jih in istočasno omogočila kolikor mogoče
široko uporabo — sedaj in v prihodnosti —
rezultatov v korist ekonomske in družbene
politike, ki jo vodi državna oblast na raz-
iskovanih področjih. Kot primer lahko na-
vedemo avtorjevo raziskovanje o tako
imenovanem dvopoklicnem kmečkem pre-
bivalstvu (delavci-kmetje ali delni kmetje).
Raziskovanje se je vršilo na področju
Plocka na vzorcu 505 oseb, na področju
Pulawyja na vzorcu 489 oseb in na pode-
želju na vzorcu 1489 oseb. Namen razisko-
1279
Vanja je bil proučiti mnenje kmečkega
prebivalstva o vzrokih za razvoj kmetij na
osnovi deljenega časa in o vztrajnem ob-
stajanju te kategorije družbene in delovne
strukture med kmečkim prebivalstvom.
Avtor se je pri raziskovanju poslužil po-
datkov, ki so jih zbrale predhodne raz-
iskave in skupine, zlasti podatkov iz tako
imenovane Velike kmečke vprašalne pole,
ki so jo razdelili na področju Plocka (Kme-
tijski sociološki raziskovalni center pri
Varšavskem institutu za kmetijsko gospo-
darstvo) in na področju Pulawyja (Poljska
Akademija znanosti. Center za industria-
lizirana področja). Podatki iz teh vprašal-
nih pol dajejo popolnoma jasno sliko o
kmečkih družinah in posestvih na obeh
področjih. Ta neprava fotografija druž-
beno-ekonomskih odnosov na deželi je po-
zneje služila raziskovalni ekipi, ki se je
ukvarjala s proučevanjem pogledov na
delavce-kmete. Ti pogledi naj bi služili
kot osnova za lažje razumevanje razvoj-
nega procesa skupiac delavcev-kmetov in
vs^ bolj odločujočih pogledov kmečkega
prebivalstva na ta proces.
Poleg tena se je raziskovalec posluževal
tudi podatkov o proužcvan.iu rezerv delov-
ne sile in odhajanju kmečkega prebival-
stva ra d-^l'i v mesta in. čeprav v manjši
meri. tudi podatkov iz del drugih razisk-j-
valnih ekip.
Omenjeno raziskovalno .delo daje objek-
tivno sliko o dvopoklicni skupini kmeč-
kega prebivalstva in ? javnem mnenju o
problemih, ki se nanašajo na to skupino,
na orimrr: a) proizvodnost kmetij, ki jih
vodijo ljudje z dvema zaposlitvama; b)
obseg problema dvom'^licnega prebival-
stva; c> mnenje o razvoju kmetij, kjer de-
lajo delni kmetje, in d) mnenja o vpra-
šanju. ali dvigniti produktivno sposbnost
zanemarjene Kmetijo ali pa se zaposliti
izven nje.
Izhajajoč iz poznavanja objektivne situa-
cije dvopoklicnega prebivalstva in javnega
mnenja o njem je avtor kot zaključek
svojega dela lahko dal konkretne pred-
loge, kako zajeziti spontani razvoj dvo-
poklicnega prebivalstva in ga usmeriti v
kanale plansliega delovanja. To razisko-
valno delo ustreza tako zahtevi, da pove-
zuje teoretično znanje o družbenem ''a^t*^
1280
voju s praktičnimi zahtevami organizator-
jev družbenega življenja na industrializi-
ranih področjih, kakor tudi zahtevi o kom-
pleksnosti raziskovanja.
4. Popularizacija rezultatov raziskovanj
Odbor ima svojo lastno založniško dejav-
nost. Približno vsaka dva meseca izda eno
številko »Brošure o raziskovanju na indu-
strializiranih področjih«, z informativnimi
članki, kjer so zbrane različne količine
podrobnosti. Pogosto so med njimi infor-
macije o napredovanju raziskovanj in od
časa do časa komentarji. Brošura je igrala
posebno pomembno vlogo v začetnem sta-
diju raziskav, kjer je informirala posa-
mezne raziskovalce o delu. ki so se ga
lotili posamezni znanstveni centri.
Letos bo izšla prva knjiga razprav, kjer
bodo zbrane razprave in problemski članki
o raziskovanjih na industrializiranih pod-
ročjih. V prihodnosti bo ta publikacija
verjctro izhajala četrtletno ali vsaka dva
mescca.
Odbor torej izdaja svoja dela v obliki
knjige. Do sedaj je izšlo že sedem knjig,
nadaljnje tri pa so v tisku.
Druga oblika popularizacije rezultatov
raziskovanj pa jc njihovo objavljanje v
raznih znanstvenih, poljudnoznanstvenih
in drugih revijah.
Rezultati raziskovanj se lahko popularizi-
rajo tudi v obliki predavanj ali posveto-
vanj, ki se prirejajo v znanstvenih centrih
. in na raziskovanih področjih. Dobre rezul-
tate so na primer dala skupna posvetova-
nja raziskovalcev in predstavnikov držav-
ne oblasti, ki so odgovorni za razvoj na
področjih, kjer se vršijo raziskovanja. Ra-
zumljivo je namreč, da je izmenjava gle-
dišč, recimo, o razvojni smeri javnih in
stanovanjskih zgradb, ali o organizaciji šol
in kulturnih ustanov na raziskovanih pod-
ročjih lahko koristna za ljudi, ki so pri
tem praktično zainteresirani, in za teore-
tike. Člani Odbora za raziskovanje indu-
strializiranih področij na splošno menijo,
da bo njihova dejavnost koristna tako s
praktičnega kot teoretičnega gledišča nji-
hovi deželi posebno, morda pa tudi drugim
deželam, kjer se vršijo isti procesi druž-
benih sprememb,	jože Plešej

KAZALO LETNIKA 1964
PROZA
Brecelj Barbora: Slavnostni odhod . .	288
Njegova vita nova.......292
Igra o pogrebu........599
Cigale Marija: Pogovor v prazni sobi	196
Debič Dane: Balada o modri svetlobi	383
Hof man Branko: Mož brez obraza . .	1182
Kamenik Ignac: Poslednje Srečanje	97
Kavčič Vladimir: Korak navzgor . .	129
Prijateljsko prepričevanje . . .	304
Tišina...........413
Na službenem obisku.....664
Tavanje ..........732
Velika odločitev za majhno stvar	990
Od tu dalje.........1049
Kmecl Matjaž: Za naš skupni sociali-
zem ............830
Kranjec Miško: Prokleti pês ....	1
Vse za devize........402
Lesar Ladislav: Lilijana.....342
Partljič Tone: Ribe na plitvini . . .	1092
Petan Žarko: Smrt........80
Prepovedane parole . . . . 128	270,
Najmanjši človek na svetu ...	237
Suhodolčan Leopold: Slovenska plošča	29
Norec iz mesta D.......1207
Vari Vita: Samota........89
Svet, ki v njem živim.....211
Dve polovici življenja.....986
Vuga Saša: Bemardek......642
Cundrič Valentin: Zarotitev .... 1074
Filipič France: Ob usodni uri, Sanje
v ujetništvu. Otožni pes. Srečanje
z grmom. Namišljena veličina.
Moja revolucija.......191
Fritz Ervin: Pesem, Sonet.....83
Hvalica Doro: Izpoved, Zorenje, Jutro
lepega dne. Nedokončano, Sence,
Balada...........287
Kalan Ludvika: Luščine bledega zlata,
Moj čudni brat.......88
Konjar Viktor: Monologi.....752
Lakovič Franc: Temna paleta, Biser-
na školjka.........604
Mevlja Dušan: Prosektor, Lev, Molk 1227
Miškot Rudi: Pepel v vetru ... 273
Sončnica in zmaj.......608
Sence v ločju........1085
Olaj Jože: Svetlo zelena pesem, Ma-
rec, Spoznanje, Pričakovanje I,
Pričakovanje II, II. jesen .... 84
Na svojem grobu.......1088
Palir Rado: Večeri, Meditacija, •
Scherzo, Pred večerom, Spomi-
njala se boš.........410
Pisk Bojan: Pesmi.......158
Šalamun Tomaž: Gobice.....970
Vurnik France: V kaplji časa . . . 1169
Zagoričnik Franci: Sveder.....977
Vedra katedrala.......1201
Zagorski Cvetko: Iz »Istrskega dnev-
nika« ...........1080
PESMI
PREVEDENA PROZA
Capuder Andrej: Zgodba neke ljubez-
ni, Labod, Iz geografije življenja 605
Darilo, Misel, Svet in jaz .... 974
Egipt v pripovedi svojih najboljših
sodobnih piscev (prevedel Jože
Plešej)...........485
Huxley Aidons: Krasni novi svet
(prevedel Boris Verbič).....220
Sušić Derviš: Danilo v Beogradu
(prevedel E. F.)........1229
PREVEDENE PESMI
Iz alžirslte poezije (prevedel Miroslav
Košuta) ..........686
Prévert Jacques: Pesmi (prevedel
Andrej Capuder) ..•:.... 474
ČLANKI IN ESEJI
Arko Marko: Slovar.......540
Bauman Silva, Cahuk Geza, Kavčič
Bogdan, Svab Mitja: Ocena statu-
tov osnovnih in srednjih šol v
SRS............796
Bavcon dr. Ljubo: Socialne, psiholo-
ške in zdravstvene značilnosti de-
linkventnih in nedelinkventnih
alkoholikov.........56
Bernik Stane, Murko Matija: Trubar-
jeva cesta — »predmestje« v osrč-
ju ljubljanskega mestnega orga-
nizma ...........941
Blatnik Vinko: Odnos med zakonom
vrednosti in planiranjem . . . .1119
Debenjak Božidar: K vprašanju o
alienaciji..........396
.Misli o situaciji intelektualca . . 571
K vprašanju o alienaciji (2) . . 635
K vprašanju o alienaciji (3) . . 755
Socializem in neke dimenzije alie-
naci je v nauku Karla Marxa . .1025
Derganc Jože: Nekaj odprtih proble-
mov delavskega samoupravljanja 297
Kako delavci pojmujejo vsebino
samoupravljanja.......696
Dokler Janez: Kriterij aktivnosti in
kritika na delu.......240
Izkušnja akcije .......561
Fritz Ervin: Paradoks o zgodovinski
drami...........460
Agitka in estetski nivo.....1019
Clonar Ivo: O statistiki življenjskih
stroškov ..........517
Življenjski stroški......865
Grosman-Dokler Meta: Problem vred-
notenja v sodobni angleški lite-
rami teoriji in kritiki.....17
Vprašanje dveh kultur .... 369
Hribar Tine: O razvrednotenju samo-
upravljanja .........354
Iz dokumentacije Inštituta za socio-
logijo in filozofijo v Ljubljani 550, 712
Jančar Tažo: Misli ob »prispevku k
proučevanju nacionalnega vpraša-
nja . ..........508
Kavčič Bogdan: Človek v statutih de-
lovnih organizacij.......156
Kavčič Bogdan, Kroflič Marjan:
Družbeni položaj likovnega umet-
nika ............897
Kavčič Vladimir: Zavestno potvarja-
nje dejstev? ........103
O položaju slovenskih revij . . . 1151
Kirn Andrej: »Samoupravne pravice
študentov« minus enakopravno
odločanje..........556
Kmecl Matjaž: Peter Božič — Izven 437
Konjar Viktor: Na hudi dan si zme-
rom sam..........445
V čigavem imenu?......512
Navidezna ali dejanska protislovja 589
Kralj Lado: Puljski zapiski .... 852
Kreft Ivan: Se o samoupravnih pra-
vicah študentov.......351
Kriterij aktivnosti in kritika na delu
(pojasnilo)..........473
Materialne osnove osnovnega šolstva
in možnosti za prehod na celo-
dnevno bivanje otrok v šoli ... 772
Mihevc Edo: Regionalni načrt sloven-
ske obale . . . . '......207
Milič Jolka: Veter, popotni veter, pti-
cam skrivnost ukradi.....1162
Mlinar Zdravko: Družbena struktura ko-
mune in problem oblasti .... 69
Sociološki aspekti alienacije v
mestu in na vasi.......528
Socialna kontrola v procesu urba-
nizacije ......... 764, 1010
Paternu Boris: Krakarjev »Cvet pe-
lina« ........... 9
Menartovi Semafori mladosti in
Bela pravljica........283
Minattijeva lirika......613
Pirjevec Dušan: O »Sodobnosti-« in ob
njeni usodi.........1270
Pirnat Janez: Slovenska oblika impre-
sionizma v delu Ivana Gro-
harja .......... 177, 330
Ne gre za to, ampak.....500
Mi smo za — mi smo proti ... 597
Cene, ocene in razvrednotenja . . 936
Saksida Stane: Prva polovica leta
1964 ......... 574, 1029
Sćepanović Ratko: Ricardova analiza
vrednosti..........1136
Somen Branko: Intelektualistična
kriza v jugoslovanski kinemato-
grafiji ...........857
Ulčar Marjan: Nekateri aspekti delo-
vanja Zveze komunistov na ljub-
ljanski univerzi.......721
PREVEDENI ČLANKI IN ESEJI
Ferl-j Edmond: Antilska poezija vče-
raj in danes (prevedel Jože Plešej) 702
Grossman Jan: O krizi v literaturi
(prevedla Ada Muha).....1260
Lukič Radomir: O konfliktih intere-
sov v socialistični družbi (prevedel
Jože Plešej).........1245
Pancjfsky Erwin: Zgodovina umetno-
sti kot humanistična veda (preve-
del Jože Plešej).......954
Tannenbaum Arnold in Stanley Sea-
shore: Novi koncepti raziskovanja
vloge posameznika v organizacijah
(prevedel M. J.)........ 1236
OCENE IN POROČILA
A. S.: Sociološki pregled.....1021
Ferly Edmond: »Vikar-« Rolf a Hoch-
hutha v »Athéneè ■— théâtre vi-
vant-«: pogumno delo (prevedel
Jože Plešej).........268
Fritz Ervin: Eugene O'Neill: Strast
pod bresti .........120
B. Hofman, Zvezde na jutranjem
nebu............243
Groo Jolanta: Nekaj besed o pravem
ljudskem gledališču (prevedla
Marjana Cigut)........245
Hahn Otto: Pop-art in happenings 1167
Krof lié Marjan: Zapis ob mednarodni
raziskavi na področju semantike 250
Lafourcade Erique: Novejša čilska
literatura (prevedel Jože Plešej) 122
Lucio Mendieta y Nuñez: Sociolo-
gija razvoja (prevedla Jolanta
Kvas) .........124, 161
Pirkovič Ivo: Freisinški urbarji . . 263
Poljska raziskovanja družbenih spre-
memb podeželskih industrializira-
nih področij...... 1221, 1278
Rioseco Arturo Torres: Latinskoame-
riški roman (prevedel Jože Plešej) 885
Gaučevska literatura (prevedel Jo-
že Plešej)..........889
Ukmar Kristijan: Dane Skerl, 2. sim-
fonija monotematica.....125
Watson Bruce A.: Kritična elita (pre-
vedel F. Zupan).......266
Zadravec France: Književni teoretik
Ernst Fischer........359
BRUŠENO OGLEDALO
Čarobna kreda, piše S., riše P. (ri-
sanka) ...........183
Gelée royale..........368
J. D.: Proti simplifikaciji.....893
Rudolf Branko: Ogledalo, ki pači . .	271
LIKOVNA PRILOGA
Butina Milan: Stol (olje), 1959;
Tihožitje z rdečim vrčem (lep-
ljenka), 1963; Hruške (gvaš),
1960; Tihožitje (gvaš), 1963 Pr. 20—21
Cetin Mire: Portret v oranžnem,
Portret v rumenem . . . Pr. 15
Didek Zoran: Tihožitje, Kmečka
nevesta, Kmečko dekle. Glava Pr. 13
Lenasi Janez: Srečanje (mavec),
1961; Objem (mavec), 1958; Pia-
stika na kiparskem simpoziju,
1959, St. Margarethen — Avstri-
ja; Plastika na kiparskem sim-
poziju, 1961, Kiirchhen — Nem-
čija; Spomenik E. Rusjanu v
Novi Gorici (beton), 1961; De-
tajl spomenika E. Rusjanu Pr. 16—17
Pirnat Janez: Studija za plastiko v
Novi Gorici, 1963; Drugi slog,
1964; Noša (skica), 1964; Noša II
(skica), 1964 ......Pr. 18—19
Planine Stefan: Prasvet, 1963 Pr. 14
Pohlen Jože: Sedeča figura; Žen-
ska figura.......Pr. 15
Slana France: Kovačija, 1963 Pr. 14
Smrdu Frančišek: Relief matere z
otrokom; Bakhantka; Žena z lut-
njo; Mali ženski akt . . . Pr. 23 -
Stupica Marlenka: Ilustracije Col-
lodijevega Ostržka . . . . Pr. 24
Subie Ive: Slovo, 1963 .... Pr. 14
Trubarjeva cesta (f. S. Bernik) Pr. 22
Zelenko Karel: Zajtrk, 1963 . . Pr. 14
Z razstave DSLU: Janez Bernik:
Pismo II; Peter Cerne: Skulptu-
ra XV; Andrijana Haraž: Okno;
Marjan Keršič: Dekle izpod Hi-
malaje; Tone Lapajne: Avtopor-
tret; Vladimir Makuc: Vol; Bog-
dan Meško: Ščit I; Miloš Požar:
Kompozicija; France Rotar: Mrt-
va ptica; Albin Rogel: Beli zi-
dovi; Janez Sede j: Cesta; Anton
Sigulin: Žanjica — terakota;
Marjan Tršar: Elementi vresja
— pred zidovjem; Aladar Zaha-
riaš: Školjke......Pr. 22
PROBLEMI — revija za kulturo in družbena vprašanja. Ureja uredniški odbor:
Božidar Debenjak, Janez Dokler, Bogdan Kavčič, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu, Janez Pirnat (odgovorni urednik), Andrej Rijavec,
Stane Saksida, Vita Vari in France Zupan. — Lektor: Samo Savnik.
Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk, izdelava kiišejev in vezava: Tiskarna
»Jože Moškrič« v Ljubljani. — Naslovno stran je opremil Janez Pirnat.
vsem sodelavcem, bíalcen
iíi íiaíocíiÉííi íevije píOÉni
ü
/elimo síecíio novo leío Iffi
VABIMO BRALCE IN SODELAVCE, DA NAM SPOROČIJO SVOJE
MIŠLJENJE ALI UGOVORE O VSEH OBJAVLJENIH ČLANKIH
IN LITERARNIH PRISPEVKIH, S KATERIMI SE NE STRINJAJO.
PRAV TAKO VABIMO K SODELOVANJU V REVIJI VSE BRALCE
IN SODELAVCE, KI CUTIJO POTREBO, DA BI RAZPRAVLJALI
o PROBLEMATIKI, KI SE JIM ZDI VREDNA RAZPRAVE, NE
GLEDE NA TO, ALI SE JE POJAVILA V OBJAVLJENIH ČLANKIH
IN LITERARNIH PRISPEVKIH ALI NE. UREDNIŠTVO JE MNENJA,
DA SO VREDNI OBJAVE VSI TISTI ČLANKI IN LITERARNI PRI-
SPEVKI, KI SO - ZARADI AKTUALNE VSEBINE IN KLJUB
PROBLEMATIČNOSTI STALISC - SPOSOBNI VZBUDITI ZIVO,
PRIZADETO IN ODGOVORNO RAZPRAVO. ZA SODELOVANJE
SE VNAPREJ ZAHVALJUJEMO.
VSE NAROČNIKE IN BRALCE PROSIMO, NAJ NAM OPROSTE
ZAMUDO V IZHAJANJU REVIJE. NASTALA JE IZ OBJEKTIVNIH
RAZLOGOV. V TEM LETU JO BOMO SKUŠALI ODPRAVITI.
UREDNIŠTVO