»Ej, naš Huso!«
W    Pokaži dlani,  pa ti povem kdo si!
Husnija Delič, 47-let šteje, ima trde, žuljave dlani.
To sem občutil prvič pri sti-sku njegove roke ko sva se pozdravila in drugič, ko sem ga gledal kako v skladišču de-lovne organizacije Jub v Dolu pri Ljubljani kot transpoiini delavec preklada vreče in sode s surovinami.
Husnija je doma iz Bosne, vas Trtec, občina Cazin
-V Sloveniji sem peto leto, stalno v Jubu. Moja Selima mi je rodila šestero otrok: 4 sino-ve in dve hčerki. V Tricu ima-mo tiišico in 4 hektarje obdelo-valne zemlje. Toda. s čem, bra-tec, nahraniti lačna usta. Poi-skal sem si delo izven rojstne-ga kraja, daleč od doma. Naj-prej v Uki, potem v Nemčiji in sedaj v Sloveniji, v Ljubljani.«
Kogarkoli bi od 233 zaposle-nih v Jubu vprašali za Husnija Deliča, vsi po vrsti bi dejali, da je človek dober kot kruh, pri-den delavec in da mu ni para. Navadno rečejo kar: naš Huso!
Kakorkoli dela, dela hitro in natančno. Samo od časa do časa se zravna, da se oddahne, obriše potno čelo.  .
»Delo ni niti lahko, niti tež-ko. Kakšnikrat moji tovariši in jaz spustimo v enem dnevu skozi roke celih 50 ton suro-vin. Prišel sem, da bi pošteno de/a/ in dobro zaslužil in nič mi ni odveč. Zadovoljen sem. Sta-nujem v Jubovem samskem domu v Klečah. Zajtrk in toplo malico imamo kar v podjetju. kosilo in večerjo pa si kuhamo sami. Z mano v Jubu sta na-mreč zaposlena tudi moja si-nova Zahid, star 22 let, in 18-letni Esad. Mtajši stanuje na drugem koncu v Zaborštu. Za-hid in jaz greva pogosto do-mov obiskat družine. Starejši je namreč poročen in ima že
otroka. »Vsak vikend, razen na delovno soboto, se delavci iz Slovenije vozijo s posebnimi avtobusi v Bosno.
»Vprašaš kako se počutim v Sloveniji? Še kar. Toda jezik mi dela preglavice Lažje mi je, bratec, prekladati vreče in so-de kot se pogovarjati v sloven-ščini V glavnem se vsi delavci razumemo.«
Husnija mi je za slovo še pri-stavil:
"Samo, da se dokopljem do starostne pokojnine, pa mirna Bosna!«
IVAN  ŠUČUR