Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 200 Društvene strani Mojca Šifrer Bulovec Malce prezebli in lačni smo se nato okrepčali v gostilni Pri Žu- panu na Dobračevi. Hitro so se nam povrnile moči. Po kosilu smo si ogledali razstavo Klekljarskega društva Cvetke Žiri, kjer so razstavljeni naklekljani grbi in zastave vseh držav, članic Evropske unije. Sama razstava je med drugim gostovala tudi v Bruslju ter tam predstavila ustvarjalnost žirovskih klekljaric. V tovarni obutve Alpina nam je gospod Marko Kavčič, vodja teh- nične podporne službe Alpina d. o. o., predstavil 65 let delovanja tovarne ter globalizacijo te dejavnosti v svetu danes. Naše potepanje po Žireh smo nadaljevali v Stari šoli, kjer sta nas pričakala predsednik Muzejskega društva Žiri, Miha Naglič, in član društva Rok Klemenčič. Po pozdravnem govoru in predsta- vitvi društva nas je mag. Tita Porenta, avtorica razstave, pope- ljala po stalni čevljarski zbirki, ki predstavlja razvoj čevljarstva na Žirovskem in blagovne znamke Alpina. Razstava nas na zelo poveden način vodi skozi zgodovino žirovskega čevljarstva, od nastanka prvih čevljarskih delavnic v 19. stoletju do zlate dobe žirovskega čevljarstva v dvajsetih letih 20. stoletja, ko se je odprl nov jugoslovanski trg. Seveda se krizi v tridesetih letih prejšnje- ga stoletja niso izogniti niti žirovski čevljarji. Združili so se v tri večje zadruge in eno delniško družbo, v katerih je bilo zaposle- nih okoli 250 čevljarjev. Med vojno, leta 1943, so Nemci čevljar- sko proizvodnjo iz Žirov preselili v Kranj. Po vojni so celotno opremo prepeljali nazaj v Žiri, kjer je bila že junija ustanovljena zadruga Čevljarna Žiri, iz katere se je razvila tovarna Alpina, ki je bila ustanovljena leta 1948 kot Tovarna športnih čevljev, leta 1951 pa preimenovana v Alpino. Njen najbolj znan vrhunski iz- delek, ki je predstavljen tudi na razstavi, je uveljavljena smučar- ska in tekaška športna obutev, uspešni pa so bili tudi s programi pohodne, splošne športne in modne obutve. Poleg čevljarstva je bila za preživetje človeka na Žirovskem pomembna še ena domača obrt – klekljana čipka. O zgodovini klekljarstva v tem koncu Slovenije nas je seznanila dr. Tadeja Primožič iz Galerije A. Primožič 1888. Ob tem nam je predstavi- la del bogate klekljarske dediščine, ki jo hranijo v svoji zasebni zbirki, saj je Anton Primožič iz Žirov leta 1896 odprl prvo trgo- vino s čipkami na Loškem. V večernih urah smo se poslovili od Žirov in prijetne družbe ter se polni lepih vtisov in novih spoznanj odpravili proti domu. Društvene strani Tina Palaić* * Tina Palaić, univ. dipl. etnol. in kult. antropol. 1000 Ljubljana, Na jami 4, E-naslov: tiu.tinna@gmail.com Slovensko etnološko društvo je v prostorih Slovenskega etno- grafskega muzeja v četrtek, 18. oktobra 2012, pripravilo zanimiv etnološki večer, na katerem smo se srečali z etnologijo v turizmu. Svoja razmišljanja in delovanje je predstavil etnolog in kulturni antropolog ter samostojni podjetnik Andrej Šumer. Andrej je nase opozoril že kot študent Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Spomnim se, kako nam je kolegom študentom večkrat govoril o pomembnosti načrtovanja študija, predvsem pa je že takrat pou- darjal svoje poklicne želje in cilje. Med študijem in tudi po njem je pomembne izkušnje pridobival v številnih podjetjih (Petrol d. d., Hosting Svetovanje d. o. o., Regionalni center za razvoj d. o. o., Polutke d. o. o.), leta 2011 pa je ustanovil lastno podjetje URTP, 1 Svetovanje v turizmu. V predavanju z naslovom Etnologija in turizem – od problemov do rešitev je najprej predstavil svoj pogled na vlogo in pomen etnologije in etnologa v turistični panogi, pri čemer je kritično ovrednotil študij etnologije in kulturne antropologije po starem univerzitetnem programu, ki ga je sam končal, ter opozoril na slabšo prepoznavnost stroke v praksi. V nadaljevanju je pred- stavil nekaj svojih izkušenj iz prakse ter lastno podjetje URTP, Svetovanje v turizmu. Sledila je razprava, ki je odprla še dodatna vprašanja in probleme. Študij na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo po predbolonjskem univerzitetnem programu je po Andrejevem 1 URTP: Uresničevanje razvojnih turističnih priložnosti. mnenju ponujal vpogled v raznolika področja raziskovanja, kar je bilo lahko pri iskanju interesov in oblikovanju poklicnih ciljev študentov zelo koristno. Tisto, kar je manjkalo in morda otežuje zaposlitev mladih diplomantov, je bila usmeritev študentov že med študijem v določeno področje raziskovanja. Aktivna vloga študentov pri usmerjanju svoje poklicne poti je po Andrejevem mnenju nujna, zato predlaga, da študentje strateško načrtujejo kariero že med študijem, obenem pa opozarja tudi na speciali- zacijo samega študijskega programa v zadnjih letnikih. Opisano razmišljanje je aktualno tudi v trenutnem bolonjskem sistemu študija. Smiselno bi bilo predlagati obravnavo splošnih oziroma širših etnoloških/antropoloških tem na prvi stopnji študija, na drugi pa specializacijo oziroma usmeritev študentov v izbrano interesno področje. Slaba prepoznavnost etnološke stroke v turizmu je eden od de- javnikov, ki otežujejo zaposlovanje etnologov in uporabo etnolo- ške vednosti v njej. Etnologija je na področju turizma uporabna disciplina, vendar je naloga stroke, da se kot takšna uspe pred- staviti in na trgu poiskati svoje mesto. Turistični panogi je treba predstaviti številne prednosti etnologije v primerjavi z drugimi disciplinami. Poleg tega, da etnolog pozna številna okolja, nava- de in rituale ljudi, pri raziskovanju na terenu uporablja različne metodološke pristope, s katerimi pridobiva podatke neposredno od ljudi, pozoren je na njihova razmišljanja, zamisli in ideje ter se je zmožen postaviti v njihovo kožo. Andrej predlaga bolj učin- kovito promocijo etnologije v turizmu, kamor med drugim spada tudi obveščanje javnosti o etnoloških raziskavah in že izpeljanih ETNOLOGIJA IN TURIZEM – OD PROBLEMOV DO REŠITEV Etnološki večer z Andrejem Šumrom Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 201 Društvene strani Tina Palaić projektih, pri katerih so etnologi sodelovali, definiranje dejanske uporabnosti etnologije v praksi, pri čemer morajo etnologi zelo dobro poznati delovanje in potrebe trga, ter vključevanje v pra- kso na lastno pobudo, s prikazovanjem svoje vloge pri projektu. Zanimiv del predavanja je bila predstavitev primerov iz prakse, s pomočjo katerih je Andrej opisal nekatere svoje izkušnje pri so- delovanju z različnimi podjetji. Morda so nekoliko neodgovorje- na ostala vprašanja dejanskega dela etnologa pri vključevanju v projekte. Vsekakor pa je treba poudariti Andrejevo odločitev, da na področju turizma kot etnolog deluje samostojno. Leta 2011 je namreč ustanovil lastno podjetje URTP, Svetovanje v turizmu, v katerem v svoje praktično delovanje vključuje etnološka znanja. Andrejevo predavanje vsekakor odlikuje usmerjenost od prob- lemov k rešitvam. Če želimo etnologi in kulturni antropologi storiti korak naprej, je identifikacija problemov seveda bistvena, a ključno je iskanje rešitev. Andreju lahko za pogum pri iskanju rešitev le čestitamo. Društvene strani Karla Kofol* * Karla Kofol, univ. dipl. etnol. in soc. kulture, muzejska svetovalka, kustosinja etnologinja. Tolminski muzej, Mestni trg 4, 5220 Tolmin, E-naslov: karla.kofol@guest.arnes.si »Rdeči alarm«, ki je bil napovedan za ponedeljek, 12. novembra, ko so se člani SED namenili na rajžo proti Severni Primorski, ni obetal nič dobrega. Soča in njeni pritoki so namreč že pred tednom močno prestopili bregove in obsoške kraje za krajši čas povsem odrezali od preostalega sveta, zato je ponovna grozeča vremenska napoved marsikoga navdajala s strahom. Kljub temu sta raziskovalni duh in avanturistična žilica, ti dve pomembni lastnosti etnologov, premagali začetni strah in negotovost. Iz Ljubljane se je že navsezgodaj proti Primorski odpravilo več kot trideset potnikov, trdno odločenih, da jim prav nič ne bo pokva- rilo dneva, ki je bil pred njimi. Za prihod na Primorsko so si izbrali nekoliko nenavadno, vendar izredno zanimivo pot. Z manjšim avtobusom in s kombijem so se v Bohinjski Bistrici vkrcali na avtovlak, se zapeljali v najdalj- ši slovenski železniški predor in v borih desetih minutah prispeli na primorsko stran. Skozi predor so se vozili v temi, zato niso vi- deli, da se vozijo tik ob predorski reki, ki ob močnejšem deževju pogosto prepreči vožnjo skozi predor. Iz Podbrda so nadaljevali pot navzdol po dolini Bače, seveda še vedno z avtovlakom, ki je že vrsto let dobrodošel in priljubljen dodaten način transporta po ozki in vijugasti grapi. Na žalost se večina potnikov, ki se pelje na odseku Bohinjske proge od Podbrda do Mosta na Soči, ne zaveda, koliko naporov ter predvsem vrhunskega gradbenega in inženirskega znanja je bilo potrebnega, da je bil ta del proge zgrajen. Da so se izognili namočenemu in plazovitemu svetu ter premostili reko in številne potoke, so morali na komaj 6,5 ki- lometra dolgem odseku med Hudajužno in Grahovim zgraditi kar osem mostov in 33 propustov, na poti skozi Baško grapo pa železnica preči dolino kar enajstkrat. Kljub nesporni vsestranski izjemnosti Bohinjske proge, zgrajene leta 1906, pa je najbrž še dolgo ne bomo uspeli vpisati na seznam nacionalne, kaj šele sve- tovne kulturne dediščine. Udobna vožnja z avtovlakom se je končala na Mostu na Soči, kjer seveda ni šlo brez krajšega postanka za kavo in druge nujnosti, ki običajno spadajo zraven. Potem pa se je začelo zares. V Tolminu sem se jim namreč pridružila v vlogi vodičke in organizatorke in jih nato vneto podučevala, opominjala in priganjala vse do nji- hovega odhoda domov. Prvi zaresni postanek na tokratni rajži je bil v Breginju, tik ob meji z Italijo. Čeprav sem bila prepričana, da večina etnologov pozna tudi najbolj skrite kotičke Slovenije, sem bila presenečena, da je bilo v skupini kar lepo število tistih, ki v Breginjskem kotu še niso bili. Pri družini Mazora, kjer smo se najprej oglasili, pa jih je bilo pred tem le par. Ogled njihove bogate zasebne zbirke, ki so jo uredili v pritličju domače hiše, je bil zato še zlasti zanimiv. Valentin Mazora je etnološke in dru- ge predmete začel zbirati po furlanskem potresu, ki je leta 1976 močno prizadel celotno Posočje. Med domačini je takrat začel nabirati različne predmete, ki bi jih sicer ob rušenju starih bre- ginjskih hiš doletelo uničenje. Najprej jih je zgolj shranjeval, po letu 1993, ko se je upokojil, pa jih je začel tudi načrtneje urejati, čistiti in pripravljati, da jih razstavi in pokaže javnosti. Pri njego- vem delu se mu je tedaj pridružila še žena Marta, pozneje pa tudi sin z družino, in nastala je bogata zbirka z okrog 5.000 predme- ti. Poleg prevladujoče stavbne opreme in kmetijskega orodja so med predmeti tudi bogata zbirka oblačil in oblačilnih dodatkov, celotna čevljarska delavnica, gostilniška oprema, raznovrstno numizmatično in arheološko gradivo ter obsežnejša zbirka orož- ja in vojaške opreme, dediščina vojska, ki so se zvrstile na tem najzahodnejšem robu slovenskega etničnega prostora. Časa za ogled in dodatna vprašanja je bilo za večino obiskovalcev vseka- kor premalo, zato bo najbrž marsikdo »Etno-vojni muzej« druži- ne Mazora še kdaj obiskal. Nas pa je pot vodila naprej po vasi, do edinega še ohranjenega dela nekdanjega Breginja. Od starega Breginja je namreč po potresu leta 1976 ostalo le še nekaj stavb. Najznačilnejši je kompleks gospodarsko-stanovanj- skih poslopij, ki se nahajajo v bližini cerkve in so danes name- njene muzejski, turistični in drugim vaškim dejavnostim. Ohra- nili so ga kot pričevalca o nekdanjem življenju in podobi vasi, pri večini obiskovalcev, ki so si ta dan prvič ogledali ta značilni primer beneškoslovenske arhitekture, pa je bilo ob ogledu čutiti predvsem razočaranje in ogorčenje nad ravnanjem oblasti, ki so se po potresu odločile dokončno porušiti večino nekdanjih objek- tov in zgraditi novo in povsem drugačno naselje. Vzpenjanje po strmih stopnicah, hoja z ganka na gank in stikanje po majhnih in še manjših prostorih zanimivo členjene stavbe bi seveda lahko trajalo in trajalo, vendar je bilo treba ponovno naprej oziroma nazaj proti Kobaridu. Tu so nas namreč v Mlekarni Planika že čakali naslednji gostoljubni gostitelji. Ogled Gornjega Posočja namreč brez predstavitve sirarstva, te nekdaj zelo pomembne gospodarske dejavnosti, ne bi bil popoln. RAJŽA PO KOBARIŠKEM IN TOLMINSKEM