Petančič Davorin: 43 Svefe go^e. Povest. »Spoved ali smrt?« je vprašal duhovnik po navadi. Janez se je ozrl in si popravil klobuk: »Nobeno! Samo odprite!« »Tako znan glas, pa le ne vem, kdo bi bil.« Odklenil je in poiskal došleca z očmi. »Janez?« Ni mogel odmah do sape. »No, to je dobro, da si prišel! Čakal šem.« Peljal ga je v sobo in ves čas zadovoljno vzklikal: »Pot te je ulaknila. Boš jedel in pil.« gel je sam, prlnesel in mu postregel. Ko se je okrepčal, je sezul škornjce. »Kaj te zebe?« se je brigal gospod. »Ne, ne! Nekaj drugega.« Segel je z roko v škorenj do konca, kjer počivajo prsti noge in privlekel iz škornjevega gobca, ki je bil neprimerno velik, vrečico bi jo vrgel na mizo. Ravno tako je poiskal po drugi škornjici. »Tu je pa pisanje. Vsakega, kateri je kaj dal sem zapisal.« Duhovnik je sklenil roke in se čudil: »Moj Bog, kdaj si nabral ves ta denar?« Janf. se je popravil in povedal: »Ko so me pregnali iz volčje jaine, eei^i bežal na Hrvaškc na Klanjec in sem se ob Sotli na hrvaški strani vrnil na Slovensko zgoraj pri Podčetrtku. Od tod sem pa obhodil v teh dveh mesecih vse fare, odkoder romajo k naši Mariji na Gore.« Preštela sta denar in izračunala, da ne bo vef5 manjkalo. »Kaj pa zdaj?« Janez se vjezil pri misli, da bo moral zopef bežati. »Trenutno si brez skrbi. Samo glej, da te nihče ne vidi. Boš že videl, kako dolgo bo šlo s skrivanjeip tu v bližini!« Janez je bil vesel tega nasveta, da je mogel vsaj nekaj dni preživeti blizu. svetih Gor. Bil je truden in zmučen in ura je bila že pozna, a vendar se je odpravil takoj proti vrhu. Drevje na Rožci se je majalo v vetru. Zemlja in vse je bilo kakor pobeljeno od mesečine. Bršlinje okoli Lenčkinega okna je šelestelo v vetru in polkne so popevale škripavo pesem. V Dramlji so kvakale žabe, v gori je zalajal lisjak.. * »Lenčka!« Prebudila se je Iz sanj in zazdeJo se ji je, da nekdo poje pod uknomj Legla je na stran in prislulinila... »Lenčka!« je »Aillcalo in potrkalo na okno. »Janez!« V hip« je zrasla pred u;o njegova podoba. Oblekla se je lr. se zavila, p* planila k vretom in jih odprle. »Janez!« je zapelo iz nje. »Lenčka!« je dahnil on. Pogledala ga je po rokah in nogah, v glavo in obraz, pa se čudila. »Kaj nisi bil ranjen!« »Nič! Z ognjem sem se rešil. Goreče treske, slamo in oglenje sem metal po njih. Nisem gledal, kam je.padlo. Rešiti sem se moral! Umrl ni nobeden...« »Čigava pa je bila kri malo vstran od jame?« Janez se je nasmejal: »Ah, zajca Bem ustrelil, ki ga je lisica drla, pa je krvavel. Ti si mislila...« »Da je tvoja, sem mislila ves čas in bala sem se, da si ranjen, bolan ali mrtev. Pa nisi nobenega poznal?« »Nobenega!« Lenčko je stisnilo v grlu nekaj pekočega in deJala je jezno: »Veš, Pavle je bil potem hudo bolan. Tončka je bila pri njem, pa ni nič povedala, kako mu je bilo. Da se je prehladil pri drvih, je menila kar tako. Drugi, ki so ga videli, so pa pravili, da je opečen in da je na pogled silno 'čuden, ker so mu zgoreli ]j>sje bi obrvi pri očeh.« Janez se ni nič začudil: »Lahko, da je bil on! Ne mara me, vem.« Petelin je zapel na sedalu ... »Lenčka, z Bogom. Stopil je do vrta. Ona je šla za njim. Segla mu je na glavo in mu vzela klobuk. Janez je napel uho v- zrak. »Zrak ni čisto miren.« Lenčka se je stresla: »Kaj je?« »Nič! Za vremenom gledam.« Jutranja zarja je ugašala in sonce se je poljubilo z Rožco. »Jutro je.« Lenčka je včesnila vejico rožmarina in ga zataknila za klobuk. »Adijo!« je komaj jecnil in se povzpel po stezi na Goro. »Grera s teboj do cerkve!« se je ponudila in se mu pridružila. Janez je bil nemiren. »Kaj ti je?« jLenčko je zaskrbela njegova vznemirjenost. »Lenčka, vrni se! Prosim te, vrni se!« Glas je zvenel žalostno in res proseče. Lenčka se je čudila: > »Kaj me ne maraš?« Janez je postal in se opazno okrenil proti gozdu, potem pa odgovoril nežho: »Ne, Lenčka. Nikar napačno ne razumi moje prošnje! Povedal ti bom resnico: Slutim, da ne bo mirno prešlo to lepo jutro. Lahko se zgodi, da umrem.« V Lenčki se je pretrgalo in jok jo je posilil: »Ne, ne smeš umreti. Ce pa, jaz moram zraven umreti. Ne ločim se od tebe, ravno zdaj nikakor ne!« »Kako si dobra!« jo je pohvalil Janez in pospešil korak. Pri cerkvi sta se ustavila in se razgledala po pokrajini, ki je rasla iz noči. Prevorje sta videla silno lepo. Bohor je že ozelenel in Veternikova snežna kapica se je bleščala v soncu. Kukavica je pela in po cerkvah je zvonilo dan ... Janez in Lenčka sta hodila okoli cerkve in si ogledovala novo stavbo, ki se je dvignila že visoko. »Ce le zidarji ne dajejo . iesto rezanega kamna, navaden kamen!« je mislil Janez. Pri kapelici sv. Jurija sta pokleknila in molila ... Janez je vstal. Zožil pogled in zaiskal. Uho je napel, da bi slišal pretakanje krvi po žilah ... Lenčka se ga oklene in krikne ... »Kaj je,« sprašujejo prestrašene oči. Listje je zašelestelo. Kamen se je odtrgal od apnenčaste skale in se zrušil navzdol. Pozornemu Janezovemu ušesu ni ušel odzvok korakov. »Lenčka v kapelico sfe skrij! Jaz bom bežal.« »Ne! Jaz grem s teboj!« »Ne moreš, ne smeš! Žakaj bi tebe —?« »Kaj je to?« sta dahnila oba naenkrat. »Kakor da bi se zemlja dvigala.« »Kako to hrumi, kakor da bi se pogrezala ...« Janezu se je pognala kri po žilah, mišice šo se mu napele. Pograbil je Lenčko in bežal z njo... Grmenje je šlo za njim pod zemljo ... Bobnelo je; kakor da bi se mogočno skalovje valilo in treskalo v hiše, kakor da bi vse rušilo... Lenčka prebledi in pade v nezavešt. »Stoj!« zakriči glas od cerkve. Janez se okrene. Proti cerkvi beže biriči. Vidijo ga. Zdaj je nastavil, napel petelina ... Še ... Rrrrr... Cerkev se je zamajala. Zvonova sta zaklenkala tožno. Zidovje se je zrušilo. Zbobnelo na tla... Krik in vik in — v hipu molk, le tu in tam pade še kamen s stavbe in zvonova vpijeta ... Janeza je vrglo na zemljo. Pobil si je glavo na kamenu, da krvavi... Šele čez čas vstane in dvigne Lenčko. »Sanjala sem!« je dahnila. »Zdaj ni časa za sanje!« je mislil Janez. »V eni sekundi bi bila lahko mrtva. Ce bi spodaj ostala, bi naju zasulo, kakor je ona in zdaj, če ne bi bilo potresa, — bi naju ustrelili. Pojdiva in rešiva beriče, če se da.« Lenčke je bilo groza, ko je gledala, kako teče izpod kupov kamenja kri... Tu gleda odtrgana roka, tam noga ali celo glava z očmi, ki so močno izstopile. Smrt!... »Kako je to strašna smrt!« Janez je planil na kamenje in ga razmetaval z močjo, kar je je imel. »Lenčka, kamen tu-le! Ta-le še diše!« Pomore in odvali nekaj kamenov, ki so tiščali nesrečneža k tlom. Pogleda in prepozna. »Pavle!« Janez ga prime in zanese na travo. »Lenčka, zakliči dol! Lojza zakliči in Maro!« Ko sta prišla še onadva, je šlo delo hitreje. Kamenja ni bilo tako silno dosti, ker se je razletelo na vse strani in je ostalo več kot polovico stavbe nepokvarjene. Samo dva sta bila mrtva, ker ju je zadelo ravno v glavo in ju s hrbtom pribilo na zemljo. Enemu je odtrgalo roko, drugerau nogo, Pavletu pa je stisnilo prsni koš in razmrcvarilo obraz. Dihal je še. Zanesli so ga v hišo in skrbeli zanj. Tončka je bila čisto pobita in zmešana, čeprav še ni vedela, kako se je zgodilo. Mara je potlačila upor, ki je vstal v njej proti Pavletu in mu stregla z vso ljubeznijo. Še predpoldne so prihajale žalostne procesije na Gore. Materi in očeta, bratje in sestre obeh mrtvih in mnogo drugega Ijudstva. Štirje vozovi so se premikali počasi od stopnišča navzdol. Dva sta vozila umrla biriča, na drugih dveh pa ranjenca, ki nista mogla govoriti. Zvonova sta pela turobno, da je bolelo v duše. Ljudje so se držali, kakor da bi jih zeblo. Skrivali bo solze pred drugim, pa vendar vsi jokali. »Marija! Kaj si nam naredila?« so jo tožili, kakor da bi ona hotela nesrečo. Pozabljali so na božje sklepe, ki vidijo daleč in vodijo vedno v dobro. Janez je resnično žaloval, potočil pa ni niti ene solze. Njemu je bilo tako, da ni mogel povedati. Skrival pa se ni več. Šel je k župniku popoldne in mu pojasnil nesrečo. t)ekanu ni bilo potem za nobeno besedo. Izpil je kozarec in se vsedel, star in slab. »Sami mladi ljudje! Dva sta umrla, drugi bodo pohabljeni.« Cez čas je dejal Janezu, mehko brez očitanja: »Vidiš, da Bog ni kakšen paragraf. To so bili objestni fantje, ki so ti hudo želeli, pa jih je udaril, Tebe pa ni, pa si mogoče hujše grešil. Bog dobro ve, kdaj šiba zaleže, kdaj pa ljubezen.« Ko je že hotel oditi, se je še obrnil: »Skrival pa se ne bom več!« »Se ti ni treba. Poglej pismo! Zjutraj je prišlo! Grofica, ki si ji življenje rešil, te je izprosiia.« Janez je mislil: »Da sem prost, piše! Ko je prispelo, bi že lahko bil mrtev.« Dekanu pa je povedal še nekaj: »Zidarji so nas goljufali. Slabo kamenje, nerezano so dali vrhu. Zato se je zrušilo.« »A? Jih bomo prijeli! Reci jim, da tri dni ne smejo zidati. O kamenju pa molči za enkrat!«