Amedeo Giacomini Iz zbirke IN AGRIS RIMIS - V TRPKIH STIHIH MOČERAD Vse življenje te gledam, močerad, riba, ki hodi, votli strah pred lastno vestjo, strah morda pred lastnim biti ali pred tem, da je treba živeti. Pa kaj bi se sprenevedal: tu sem, iz mesa in krvi, reven, ponižan, razdražen, kaj naj storim? Naj se skončam zaradi strahu pred gnitjem v tej mrtvi vodi? On, močerad, pa lahke vesti po njej brodi in svoj mrčes lovi. V SATURNOVEM NAROČJU Rojen januarja, sin dežja in snega, izpod razviharjenega srca matere, ki me ni želela... (zvonovi so pritrkavali, prikimavali moji želji, da bi ne bil na tem svetu...) Kakšno primitivno upanje te je spočelo v naročju življenja, v naročju Saturna, da moraš zdaj laziti, modras zeleni, med razpokami, shirana senca, avgustovska mačka... 303____________________________Iz zbirke IN AGRIS R1MIS - V TRPKIH STIHIH Amedeo Giacomini________________________________________________304 Ogenj in pepel te vroče božata prek šklepetavih kosti, rineta vate dan na dan, da spet poskušaš od začetka. ODKRITI KJE KOTIČEK IZ NIČA Odkriti kje kotiček iz niča, kamor bi se, modras nemočni, zatekel med levitvijo, ko si nadevaš novo kožo, ki bo od vsega grenkega morda še trša, se skriti pred pogledi, tudi če so brez sočutja, ko je nebo že čez in čez razbeljeno. Ko si zjutraj zagledal vrtnico, te je prežel njen duh: za hip je v prsih zaščemelo, potem spet nič, potem si spet sam s svojo golo resnico. MARINI CVETAJEVI Tvoje slovansko oko iz prepadnih senc, zazrto v danes z jutrišnje strani in razprto nad praznino. Marina, drobna, bela muza na vzhodu... tvoj pogled preko stradeža, niča, prek tistega svinčenega niča. Marina!, ko ti je hči umirala, pa niti ne tebi v krilu... Živel sem te v svojem srcu, sestra - posestrima moja, ko si objokovala to, kar spravlja druge v smeh. Sešla sva se na jezeru brez brega, sredi brezmejne brezbrižnosti: In izvisela sva oba, ti na vrvi, jaz pa tu, kot modras poniglavi. ZAGLEDAL SEM SE VATE, LUNA Zagledal sem se vate, luna in sredi noči me je zaslepilo besno pasje ljubosumje. 305 Iz zbirke IN AGRIS RIMIS - V TRPKIH STIHIH Vleče se in spotika človek prek te pustote, kjer se živi in umira, kot da vse sproti v pesek odteče. STIŠATI SE, UMRETI, ITI IZ SEBE... Stišati se, umreti, iti iz sebe, prilagoditi letenje votlini skromne govorice, ki je slepa kot ti... V tegobi dni in zapravljenih ur, ko opazuješ stvari in se njihov stržen zrine v kri, so one resnica, ti pa se zviraš in plaziš kot kuščar prek krušljivega življenja... OLJKE NA MIZI PREŠTEJ Oljke na mizi preštej, med kristalnimi kozarci je še staro vino, zanjo pripravljeno, z rdečo vrtnico, ki je zvenela, še preden ga je obšlo, da ne pride. Srce preplavlja grenkoba, ki se razliva prek roba samote, surove in mračne. Še bolj naj bom grenek, luna, in ko šteješ oljke, štej še mene! PRVI SNEG Pod noč je začelo snežiti, zima je prišla nad nas ko je bil srakoper še v živi meji in so se listi zlatih v svojem razkošju. Preko srca gredo zjutraj ostri sledovi. Sedim ob ognjišču, poln pelina: Amedeo Giacomini 306 »Kaj se je zgodilo?« si vprašal in mencal pipo v roki: ah, praznina večnosti! Prek svetlobe v lini se razpotegne senca galebove peruti. IN PRIŠLA BO LUČ... In prišla bo luč, in ti zapolnila življenje s sijajem, saj tvoje srce in oči samo luči pogrešajo... In prišla bo luč. venec za vsako stvar ob sveži jami... AMEDEO GIACOMINI, rojen v Varmu pri Vidmu leta 1940, docent za novejšo italijansko književnost na univerzi v Vidmu. Od leta 1968 objavlja poezijo, prozo in esejistiko. Poezijo v knjižnem jeziku je objavil v štirih zbirkah, njegova lirika v furlanščini pa je doživela sedem samostojnih izdaj. Prevaja tudi iz provan-salščine, srednjeveške latinščine in francoščine. Je glavni urednik semestralne revije DIVERSE LINGUE, ki izhaja v Vidmu in ki se posveča književnosti v narečju in v manj razširjenih jezikih. Prevedene pesmi so iz zadnje zbirke In agris rimis (Milano 1994).