Časopis ta kritiko znanosti; 1991; 140/201; 143-157	143
James Lovelock & Gaia - kronika neke Lovestory
Marko Gabrijelčič
Veliko je bilo že povedanega o procesu specializacije in segmentiranja znanosti, o oženju pers|iektiv posameznih znanstvenih disciplin in o analitičnem krčenju njihovih predmetov. Od vzpostavitve fizike kot univerzalne znanosti o naravi do razvoja npr. imunologije je bilo potrebnih mnogo ločitvenih procesov, ki so proizvedli prav toliko znanstvenih področij. Moderne znanosti so se razbrstele v veje, ki postajajo čedalje bolj specializirane, in pri tem izgubile enotnost, skupno deblo, kar je znanosti dalo podobo nepreglednega tropskega pragozda.
Razmnožitve znanosti danes ni več mogoče razumeli kot parcializacije neke izvirne enotnosti: kar se je v tem procesu izgubilo, je univerzalni rnetaznanstveni diskurz, ki bi lahko neprotislovno integriral vse posamezne discipline. Multidisciplinarnost, interdisciplinarnost znanstvenih pristopov in danes že povsem utečeno timsko delo niso le odgovor na ta proces, pač pa se poprej njegov indeks in sami po sebi ne zagotavljajo preseganja nastalega stanja: znanstveni sinkretizem lahko pelje tako v nadaljnje segmenti ran je vednosti kot v nastanek sintetičnih vizij.
Prodor ekološke zavesti je pomenil močno spodbudo prizadevanjem za sintezo perspektiv posameznih naravoslovnih znanosti. Geslo Misli globalno in deluj lokalno skriva finalistično zvezo: da hi lahko (pravilno) deloval, moram misliti na celoto, ki moje delovanje določa. Vsak locus in vsak lokalizern pred|>oslavljata neko širšo teritorialnost, ki v zadnji instanci vodi k planetarni perspektivi. Proizvod združitve holis-tičnega znanstvenega pristopa in globalnosti predmeta je tudi vzposl-vitev zemeljskega globusa z atmosfero vred kol znanstvenega predmeta.
Na tem mestu vstopa James Lovelock. Njemu gre veliko zaslug za utrditev istovetnosti globalnega pristopa v naravoslovju z vzpostavitvijo zemeljskega globusa kot predmeta znanstvenega raziskovanja. Ker je pri nas njegovo delo znano samo ožjemu krogu poznavalcev, čeprav Lovelock že vstopa v sfero referenc globalne vasi in v njej daje
202
Marko Gabrijtllil
dominantno noto eni od smeri razumevanja ti. new age thinking, je prav, da njegovo življenjsko pot in znanstveno delo nekoliko širše predstavimo.
Kdo je torej James Lovelock ? Anglež, suhljat gospod 70-ih let, mehkih, vendar zato nič manj živahnih potez in kretenj ter bujnih belo sivih las, ki jih poudarja temen okvir očal. Njegova podoba na las ustreza stereotipu "norega znanstvenika", dobrega "norega znanstvenika", ki ga je ustvarila kulturna industrija. In to okoliščino s pridom izkorišča. Ker znanstvenik tudi v resnici je, in sicer znanstvenik v "ožjem" pomenu besede, naravoslovec, in ker so njegove znanstvene teze povezane z najplemenitejšimi cilji človeštva, mu spoj podobe in ideje v očeh svetovne javnosti, spoj, ki nekoga naredi za karizmatično osebnost, za utelešenje ideje, ki jo zagovarja, tudi dobro uspeva. Sicer pa ga svet prozna predvsem kot avtorja dveh knjig, v katerih je predstavljena ideja, ki je s svojo sugestivnostjo omrežila domišljijo milijonov ljudi in postaja simbol, prepoznavni znak ekološko osveščenega razmišljanja. To je ideja o Zemlji, kol enkratnem živem organizmu, tako imenovana Caia".
V ožji strokovni javnosti je bil James Lovelock še nedavno znan predvsem kot eden vodilnih strokovnjakov za plinsko kromatografijo in kot iznajditelj posebne aparature za detekcijo elektronov (electron capture detector). Ta aparatura je nepogrešljiva pri vseh sodobnih analizah zraka in drugih plinskih vzorcev ter je zaznamovala tudi ekološko gibanje. Z njeno pomočjo so spoznali, da so pesticidi, npr. DDT in Dieldrin, prisotni v vseh, še tako odmaknjenih kotičkih Zemlje. Našli so jih tako v maščohnem tkivu antarktičnih pingvinov kot v mleku doječih finskih mater. Ti zastrašujoči |»odatki so spodbudili Rachel Carson k pisanju .'Vernepomladi, ene najodmevnejših ekoloških knjig, s katero je opozorila svetovno javnost na grozljive posledice, ki bi jih lahko pustila nebrzdana uporaba kčmikalij v kmetijstvu.
Kot strokovnjaka za atmosfero, ki je slovel po nenavadnih izumih, ga je v 60. letih povabila k sodelovanju NASA. Zaposlitev so ga pri projektu Viking. Njegova posebna naloga je bila projektiranje inštrumentov za odkrivanje življenja na Marsu. To povabilo mu je bilo potovanje v novi svet, avantura, ki ga je spominjala na polet otroške domišljije v svet Julesa Verna. Tistih trenutkov se še vedno rad spominja: "Znanstveno fantastiko seAi že od otroštva rad prebiral in to, da sem bil povabljen na potovanje v svet, kjer je moja domišljija že tolikokrat prej našla veselo igrišče, je vame vneslo nemir, podoben tistemu, ko sem prvič prejel ljubezensko pismo."
James Lotelock & Gata ■ kronska neke Lovtstonr
203
Pri projektu Viking seje Lovelock izkazal s svojo izvirnostjo. Medtem ko so nekateri strokovnjaki, prav tako vključeni v projekt za odkrivanje življenja na Marsu, so življenje na njem pričakovali v podobnih oblikah, kot jih poznamo na Zemlji, zalo so predlagali metode, podobne tistim, ki bi bile uspešne na Zemlji. Lovelock pa je to geocentrično predpostavko opustil. V Marsovce ni verjel, zato je sklepal, da bi še tako natančna naprava za odkrivanje slonov, ko bi jo poslali na Mars, dala podobne rezultate, kakor če bi jo poizkusili na Arktiki, tj. v napačnem okolju. Zato je predlagal splošnejši pristop. Po njegovem mnenju naj bi navzočnost življenja na Marsu prepoznali iz kemične sestave njegove atmosfere. Podobno kot maloverjelna molekularna distribucija s kisikom, metanom in drugimi reaktivnimi plini bogate zmesi kaže na navzočnost metaholizmov v zemeljski atmosferi, naj bi tudi odklon od kemijskega ravnovesja v Marsovi atmosferi pokazal na navzočnost življenja. Tovrstnih anomalij v strukturi atmosfere na mrtvih planetih namreč ni najti. Da sodi mednje tudi Mars, je Lovelock z opazovanji s teleskopom z infrardečimi žarki ugotovil že preti izstrelitvijo vesoljske ladje Viking. Rezultati, ki jih je dala vesoljska sonda so potrdili njegova pričakovanja, vendar to ni bilo najpomembnejše. Kot "stranski proizvod njegove naloge se mu je tedaj zastavilo vprašanje zakonitosti, ki urejujejo relativno stalnost kemijskega neravnotežja naše, zemeljske atmosfere. Zastavilo se mu je vprašanje, ali je mogoče govoriti o nekakšnem aktivnem kontrolnem sistemu, ki bi to ravnotežje uravnaval in ohranjal. Argumenti, ki bi dokazovali obstoj takšnega globalnega kontrolnega sistema, bi utrjevali hipotezo o Zemlji - živem organizmu. Na [»rajanje te hipoteze so vplivali tudi prvi [losnetki Zemlje iz vesolja, na katerih je bila drobna rnodro-bela obla v temni praznini prostranstva. Pogled iz vesolja na atmosfero, oceane, kontinente, vegetacijo, živalstvo in človeštvo je oživil tudi Zemljo samo.
Po izteku pogodbe z NASA se je Lovelock vrnil v Anglijo in od tedaj ni več sprejel stalne zaposlitve. Zavestno se je odločil izstopiti iz znanstvenega establišmenta in svoja prizadevanja usmeriti v raziskavo liipoteze Zemlja živi organizem. Sredi 70-ih let je hipoteza imela že dovolj trdno ogrodje, da jo je lahko predstavil v knjižni obliki. Izšla je knjiga Caia - New Look at Life on Earth (Oxford L'niversitiy Press, London 1979). Knjiga ni bila namenjena samo strokovnjakom, temveč širokemu krogu bralcev. Kot sam pravi, jo je napisal s pomočjo slovarja in se tako izognil uporabi zapletenega instrumentarija, ki ga zahteva znanstvena rigoroznost za dokazovanje tako senzacionalnih tez. Večina njegovih kolegov je tak pristop odklonila, vendar Lovclocka to ni odvrnilo, da ne bi tudi svoje druge knjige. The Ages of Gaia. .4 Biography of our living Earth (O.U. P., London 1988). napisal vsakomur
204
Marko Gabn/tUif
razumljivem jeziku. Znanstveno tehnološkemu pogonu je zavestno obrnil hrbet in nanj uperil ostre obtožbe. "V zadnjih letih so se stvari čudno obrnile; od časov slovitega Galilejetega boja s teološkimi institucijami so se postavile skoraj na glavo. Znastvene ustanove postajajo ezoterične in kaznujejo herezije." (Lovelock, The Ages of Gaia, XV.) Znanost primerja tudi z reklamno industrijo. Razlikujeta se le v tem, da reklamna industrija "živi" od svežih idej "neodvisnih ustvarjalcev", kakršen je sam, medtem ko institucionalni pogoji in tehnološka pogojenost sodobnega naravoslovja temu nasprotujeta. Kljub temu, ali prav zalo, se je sam odločil za to pot, in danes je eden redkih neodvisnih znanstvenikov v Veliki Britaniji. Njegov laboratorij in kabinet sta v njegovi podeželski hiši v Comwellu, kjer živi - pretežno z izključenim telefonom. Svoje raziskave financira z izkupičkom od avtorskih pravic in honorarjev, svoje delovne razmere pa z neprikritim zadovoljstvom primerja z delovnimi razmerami pesnikov in upodabljajočih umetnikov.
Za etablirano znanstveno srenjo je bilo najbolj iritantno njegovo pooso-bljenje Zemlje v starogrški boginji Gaii, mitološki potomki Kaosa. Preimenovanje in poosebijenje Zemlje v grško htonsko boginjo, - njena najlmlj značilna lastnost je vloga priče ob prisegah, kajti vedeti mora, kaj se dogaja na njenem površju - daje njegovim prizadevanjem poetično in religijsko noto, je del medijske strategije "radikalnega znanstvenika", kot se sam opredeljuje, ki skuša zaigrati na čimveč registrov hkrati in tako okrepiti odmev v javnosti. Skrb za čimvečjo razširjenost njegovih tez med ljudmi je le druga stran medalje njegovega holističnega pristopa.
"Vznemirjanje javnosti" mu dobro uspeva. Pričakovali bi, da se za Caio skrivajo mistične teorije o silah, ki z nevidno roko uravnavajo tok dogodkov, in bolj ali manj prikrito antropocentrično izhodišče, vendar ta vtis ne zdrži kritičnega branja Lovelockovih knjig. Mitološko poimenovanje podpira trezna znanstvena argumentacija biologa in medi-cinca, ki je predsednik Marine Biology Association, član Royal Society (sie!) in gostujoči profesor na Departement of Cybernet ics na Reading Vniversity. " Teorija Caia", vizija Zemlje, ki se obnaša kot živi organizem, je prej nasprotno, kritika antropocentrično zastavljenih znanosti, ki so jirn najpomembnejše neposredne koristi znanstvenih ugotovitev za človeka, ki želi izpopolniti svoje obvladovanje narave. Egologijo Lovelock zamenja z ekološkim pristopom, v katerem je Zemlja vrhovni ekosistem, celota. "Teorija Gaia" sili k planetarni perspektivi. Premestitev poudarka in zamenjava prednosti, postavitev skrbi za blaginjo planeta pred skrb za človeštvo, ga je med pisanjem druge knjige pripeljala do prepričanja, da je potreben nov poklic, "planetarna
James Lovelock & Caia - kronika neke Loveslory
205
medicina, ki bi temeljila na geofiziologiji". podobno kot je bila nekoč fiziologija temeljna veda nastajajoče modeme medicine. V tem smislu je tudi njegova zahteva, naj bi fiziki pred vročitvijo diplomskega naslova izrekli Hipokratovo prisego, ki naj bi med drugim vključevala obljubo, da ne bodo storili ničesar, kar bi škodovalo pacientu - Zemlji.
Kakšna je potemtakem Lovelockova razlaga Zemlje kot živega organizma? Ena osnovnih značilnosti njegove hipoteze je, da so zemeljska površina, atmosfera in ocean fizikalno in kemijsko aktivno prilagojeni navzočnosti življenja. Pomeni, da ne priznava ločenega razvoja živega in neživega, kot to pred[>ostavIjajo tradicionalne teorije, ki zagovarjajo tezo, da se samo živa bitja prilagajajo spremembam v njihovem ("neživem") okolju. Naš planet je po Lovelockovem mnenju enkraten živi organizem, adaplacijski kontrolni sistem, ki ohranja homeostatična razmerja v organizmu in se lahko odziva novirn in zmeraj drugačnim vplivom, ki rušijo vzpostavljena ravnotežja v njem. Gaio je skoraj vsakih 100 milijonov let s približno 60- kratno hitrostjo zvoka zadel asteroid v velikosti Mount Everesta. Če predpostavimo, da se je ob teh trčenjih energija enakomerno razpršila po celotni površini našega planeta, lahko domnevamo, da je imela kinetična energija, ki se je takrat sprostila, rušilno močj 12 atomskih bomb, kakršno so vrgli na Hirošimo, na vsak kvadratni kilometer zemeljske površine. Zadnje takšno trčenje je bilo pred približno 65 milijoni let in uničilo skoraj 60 odstotkov živalskih in rastlinskih vrst, vključno z dinozavri. Življenje na Zemlji pa se je kljub temu ohranilo. Da zna premagovali kataklizme, je Gaia dokazala ludi tedaj, ko je pred dvema milijardama let preživela spremembo akeonske atmosfere, v kateri je bil kisik samo v sledovih, in postala s kisikom bogata proteozojska atmosfera, predhodnica današnje atmosfere. V skladu s prepričanjem o Gaini trdoživosti Ix»elock komentira tudi sodobno onesnaževanje okolja: poudarja, da le-to ne bo uničilo Gaie, pač pa nas same; človeštvo opozarja, naj si ne domišlja, da bo življenje na Zemlji v prihodnosti takšno, kakor ga vidimo okoli nas danes; opozarja nas naj se ne počutimo gospodarji sveta. Če že mora bili kdo lastnik Zemlje, pravi Lovelock, (totem so njeni lastniki s človeškim očesom težko vidni mikroorganizmi, ki živijo na njej že 3,5 bilijona let. Lovelock se rad ima za "sindikalnega zaupnika" teh mikroorganizmov, njihovo zgodbo pa istoveti z zgodbo o evoluciji, z zgodbo o Gaii.
Pri opredelitvi življenja, ključnega pojma teorije "Gaia", kjer bi pričakovali največjo jasnost, ostaja zadržan. Od opredelitve tega sak-rosanktnega pojma se večkrat celo omeji, najjasneje v slovarju, ki je kot dodatek priložen njegovi Gaia - ,\ew Look at Life on Earth, kjer pravi, da se je življenje do sedaj uspešno upiralo vsem poskusom
206
Marko CabryeUii
Emiliana Huxley u, med prijatelji znana kot Emily, jc. Čeprav večini neznana, ena pomembnejših članic biocenoze. Cvetovi lega fitoplanktona prekrivajo ob*eina področja oceanov. Njena navzolnas! diskretno obvladuje naše okolje, saj Emily iz zraka črpa ogljikov dioksid in proizvaja dimetil sulfid, ki prispeva k oblikovanju oblakov.
James Lovelock & Caia - kronika neke Loveslory
207
formalno fizikalnega definiranja. V The Ages of Gaia doda, da ga prepoznava intuitivno, na način, ki ga znanstvena terminologija ne more zajeli. Zalo se Lovelock posveča predvsem razvoju življenja, ko to že obstaja. Na podlagi strukture ozračja, ki se že 10 milijonov let ohranja brez bistvenih sprememb, in na podlagi dejstva, da tudi slanost morja niha v okviru ozkih meja, kar omogoča življenje obstoječim oblikam živega v morju, seje oblikovala teorija o Zemlji kot avtoregu-lativnem, razvijajočem se sistemu povratnih informacij, ki zazna začetno spremembo in ustvarja interaktivno razmerje med organizmi in njihovim okoljem. Caia, kot teorija o razvijajočem se sistemu, ni nezdružljiva z darvinizmom: evolucija vrsi in mehanizmi naravne selekcije so sestavni del mehanizmov samouravnavanja.
Med kritikami Lovelockove teorije, predstavljene v njegovi prvi knjigi oCaii, je za primerno ocenil kritiko biologa Richarda Dawkinsa v knjigi The Extended Phenotype (1982), (v srbohrvaščino je prevedena Daw-kinsova knjiga The selfish Cene). V njej Lovelockovi tezi očita teleo-loškost. Združitev dveh tez, evolucije in samouravnavanja živih organizmov, trdi Dawkins, nujno vključuje predpostavko o usklajeni smotrni naravnanosti vsega živega, kar nujno pritegne novo predpostavko, namreč nujnost razumevanja tega usklajenega delovanja živega na način politične reprrzentacije. Mar naj koordinacijo razumemo kot posledico sklepov, doseženih na "summitih" predstavnikov Živega, se sprašuje Dawkins. Ali drugače, kako naj mikroorganizem prenese svoje "interese" na planetarno raven? Kako konceptualno združiti molekularno biologijo z tnakrobiološkimi ugotovitvami, ne da bi se pri tem oprli na sholastično teološko predpostavko nevidne roke, ki uravnava tok izmenjav?
Lovelockov odgovor na Davvkinsove očitke je bil Daisy-world, računalniška simulacija preprostega modela imaginarnega planeta, podobnega Zemlji. Lovelock gaje predstavil v svoji drugi knjigi, ki v veliki meri odgovarja prav na očitek o njegovem domnevnem teleološkem pojmovanju sarnoregulativnega sistema. Model poenostavljeno ponazarja življenjske razmere na Zemlji, pri čemer predpostavlja stalnost dejavnikov sprememb življenjskega okolja z izjemo enega, temperature, ki tako ostaja edina neodvisna spremenljivka v sistemu, biocenozo pa skrči na eno samo vrsto, marjetice. Imaginarni planet Daisyworld, ki je izpostavljen naraščajočemu solarnemu sevanju (astrofizika uči, da zvezde s staranjem povečujejo svoje toplotno sevanje; tako se je n.pr. sevanje Sonca od pojava življenja na Zemlji do danes povečalo za 25 odstotkov), zaraščajo bele in črne marjetice, ki se bojujejo za življenjski prostor. Ob odstranitvi vseh drugih vnanjih in notranjih spremeljivk sistema določa temperaturo na simuliranem planetu marjetic le en sarn
208
Marko GabryeUif
notranji dejavnik: albedo, stopnja vpijanja oz. odboja sončnega sevanja. Le- ta pa je odvisna od barve površine planeta, kar določa koeficient vpijanja sončne energije.
Kako model deluje? Na začetku, ko je planet zaradi manjše moči sončnega sevanja hladnejši, na njem uspevajo, ko je dosežen minimalni temperaturni prag, ta je za marjetice 5°C, samo temne marjetice. Te imajo v prvi sezoni prednost, saj so zaradi svoje barve toplejše od površine planeta. Svetlejše marjetice so takrat v slabšem položaju, kajti odbijajo več svetlobe od temnih marjetic in so zato hladnejše od površine. Ob koncu sezone je zato v prsti več semen temnih marjetic. Ker so bolje semenile, tudi naslednjo sezono - in seveda še mnogo sezon zatem - uspevajo predvsem temne marjetice. Uspevanje in razraščanje temnih marjetic po površini planeta ima med drugim za posledico tudi to, da poleg samih sebe postopoma ogrevajo tudi svojo okolico. Iz krivulj na priloženih grafih je razvidna skokovita razrast in prevlada temnih marjetic, ki ji sledi tudi skok temperature. Virtualna meja njihovega razmaha je v tej računalniški simulaciji posledica njihove dejavnosti: pri temperaturi 22,5°C, tj. najugodnejši temperaturi za rast marjetic, temne marjetice izgubijo svojo prednost pred svetlimi, ki postanejo temnim enakovreden tekmec v bitki za prostor. Pri močnejšem solarnem sevanju bolje uspevajo svetle marjetice, ki z višjim albedom
Slik. 1:	Slika 2:
— populacija temnih marjetic	— nara&ajoče sončno obsevanje, tem-
— populacija svetlih marjetic	peralura na «poraslem planetu
— temperatura na poraslem planetu, kol • funkcija v *£mh* in Virih' dejavnikov DaujuatUa
James Lovelock & Caia - kronika neke Loveslory
209
odbijajo več sončnih žarkov in tako hladijo okolico, planet. Spričo vhodnih predpostavk računalniške simulacije je uravnavanje podnebnih razmer, ki ga opravljajo marjetice, uspešno, dokler sevanje sonca ne postane premočno in ternj>eralure previsoke, da bi jirn albedo lahko še pariral. Takrat planet "umre".
Daisjusorld na preprost način poveže rast organizmov s spremembami v neživem okolju in tako predstavi matematična razmerja, ki spremembe v okolju povezujejo z razširjenostjo določenih vrst organizmov. To je temeljna misel nove evolucijske teorije, geofiziologije, ki se od modelov teoretske ekologije in biogeokemije razlikuje v tem, da etolu-cijo organizmov spaja z ev olucijo okolja r nerazdružljivo povezan koet o-lucijski proces.
Z modelom Daisrmorld je Lovelock prikazal na samorcgulacijsko sposobnost živega, ki ne vključuje namenov ali načrtovanja, in tako ovrgel očitek teleološke predpostavke. S svojim odgovorom pa je proizvedel prvi teoretski biološki model, ki dokazuje, da je raznolikost vrst dejavnik stabilnosti življenjskih razmer na planetu. Argumenti varuhov narave za ohranitev plejade rastlinskih in živalskih vrst v tropih so se morali opirati na sentimentalne razloge, Lovelock pa je tem prizadevanjem ponudil racionalno utemeljitev.
Po zgledu Daisyn>orlda, katerega zasnutek je nastal že na začetku 80-ih let, je Lovelock proizvedel še druge modele, v katerih je npr. urejanje podnebnih razmer ekosistema zaupal desetim barvno različnim vrstam marjetic; po želji jirn je dodal še zajce, lisice... Te njegove ideje so že postale tržno blago. Računalniška družba Apple - Mackintosch je ravnokar dala na trg programski paket Stella, ki na osebnem računalniku omogoča npr. spremljanje pričakovanih posledic naglega izseko-vanja tropskih pragozdov.
Lovelock je ena ključnih osebnosti ekološkega gibanja, vse pogosteje pa ga etiketirajo tudi kot Metu Age misleca. Njegova Caia doživlja plaz kontroverz, ki njeno uspešnost samo še dodatno fermentira. Tako je Caia že ime knjižnih zbirk, revij, ladje, namenjene raziskavam in nekaterih drugih projektov. Velika navzočnost Caie v medijih izhaja iz provokativne svežine Lovelockove hipoteze. Lovelockova retorika z radikalnimi in provokativniini metaforami buri duhove. Izzivi, ki jih ponuja, so glasni in odmevni. Topla greda, ki jo neutrudno polnimo z ogljikovim dioksidom, je fenomen, ki mu že znamo določiti večino vzrokov. V naši zavesti se počasi kristalizira kot slutnja apokalipse in prav na tem področju Lovelock zahteva takojšnjo akcijo. Fosfatna goriva, ki so ključnega pomena za našo civilizacijo, so le eden težko rešljivih vzrokov, ki nas približujejo trenutku, ko bodo učinki tople
210
Marko GabnjeUit
grede prestopili prag možnosti njihovega uravnavanja. Tako se Lovel-ocku zdi potrebno umiriti včasih že kar histerično proti nuklearno razpoloženje, ki pozablja na katastrofalne učinke fosfatnih goriv. Prepričan je, da je prava strategija delovanja človeštva v trenutku, ko globalnih odgovorov na vprašanja rušenja ekološkega ravnotežja še ni, pridobivanje časa. Uresničitev te neodložljive naloge je neposredno povezana z ohranitvijo obstoječih gozdnih regij in z ustvarjanjem novih. Zato Lovelock poziva k skupni akciji proti sečnji tropskih gozdov, saj so ravno ti s svojim mclat>olizmorn ena najučinkovitejših klimatskih naprav s planetarnimi razsežnostmi. Tropski gozdovi namreč nad področji, kjer je sončno sevanje najmočnejše, iz oblakov ustvarjajo belo prekrivalo, ki s svojim visokim alhedom odbija vedno močnejše sončne žarke. Amuzonijo je treba zaščititi pred neusmiljenim izsekavanjem in |K>žiganjem, saj tako nastali pašniki nasitijo le trenutno logiko profita. hkrati pa vodijo k nepopravljivem opustošenju teh občutljivih ekosis-lernov. Samozastrupljevanju, ki ga doživljamo, botrujemo ljudje sami z nebrzdanim naraščanjem našega števila, kar Lovelock komentira, s tem ko na|tove vojno govedoreji v tropih. Lovelock deluje tudi z lastnim zgledom. Je vegetarijanec, na svojem posestvu, na "idiličnih angleških fiašnikih" pa je zasadil 20 000 dreves. S tem ko neutrudno priporoča pazljivost in občutek odgovornosti, [»unija alternativno pojmovanje tistim, ki vidijo naravo le kot primitivno silo, ki ji jc usojeno podrejanje človeku, pa tudi tistim, ki imajo Zemljo le za nekakšno ponorelo vesoljsko ladjo, ki brezciljno tava po vesolju. Na drugačnost njegovega gledanja je gotovo vplivala nenavadna pot znanstvenika, ki jo ima za seboj. Njegov poliprizmatični pogled na stvari je plod tako mikroskopskega poznavanja molekul kot zvezd v teleskopskih razsežnostih; do teh zadnjih goji Lovelock že kar osebni odnos. Virtuaini prostori sistemov leč so mu gotovo približali tudi mnogo manjše in mnogo večje dimenzije, vendar to njegove pozornosti ne razpršuje. Zaupa in ostaja zvest predvsem najpomembnejšim prijateljem, ki jih za večino ljudi sploh ni. Mikroorganizmom in Gaii.