Aniielček 4                                                              Lcrnik 35
LETO 1926-27                        -                            DliCEMBEli
Miklavževo jutro
'T*o je tisto jutro, ko se otroci najbolj zgodaj zbude, •^   in jih ni treba nič klicati.
Tudi Verovškova Verica se je ta dan prav zgodaj prebudila. Prva njena pot — brez molitve seveda! — je bila h košari, ki jo je nastavila prejšnji večer. Pa jo je mama, ko jo je opazila, hitro nagnala: »Prej poklekni in moli!«
Verica je ubcgala. Ali kakšna je bila ta dan njena molitev! Oko se ji je venomer oziralo proti košari, jezik je brbral nekaj nerazuraljivih besedi, in noga bi bila najrajši poskcčila spet h košari... A Bog, ki je ne-skončno usmiljen, je irrel to jutro neskončno potrpljenje tudi z Verovškovo Verico.
Ko je Verica odmolila, je pregledala celo vrsto dobrot. Kako je bilo vse lepo naloženo! Tako zna na-ložiti pač samo Miklavž. Koliko je teh piškotov, podol-gastih in okroglih! Kar po tleh lete!... Joj, koliko jih je! Pobira jih Verica in deva spet nazaj. A zdaj niso več tako lepo naloženi! Miklavž zna vse lepše.
A! Cemu bi piškcte prekladala! Cemu bi se trudila, da bi jih lepo naložila? Saj ni dobila teh darov zato, da bi jih prelagala in preštevala in pregledovala-------
Samo, kaj bi najprej pojedla, to jo zdaj skrbi. Pa jo bo tudi ta skrb naglo minula. Piškot za piškotom bo iz-ginil, slaščica za slaščico, dokler ne bo posoda prazna. Najbolj pametno bo tako! Bo vsaj Miklavž vedcl, da mora drugo leto spet kaj prinesti. Ne: mora! Ce bo Verica pridna, bo žc prinesel; če pa ne bo, se pa še nič prav ne ve, kako bo. Miklavž je zelo moder mož, ki otroke presoja, pa prinese mesto bonbonov hudobnim otrokom — suh fižol, mesto torte — puhlo repo in mesto igrač — leskovo šibo.
J. E. Bogomil