Obisk pri pisatelju Antonu Ingoliču
Malokdaj se čioveku nasmehne taka sreča, da sediš v prijetnem prostoru nasproti pisate-Ija in se z njim pogovarjaš sproščeno, doživeto in odkrito, kot bi kratnljai s prijaleljem iz mladih let... Vendar, to je naš pisatelj in krajan Anton INGOLIČ, ki živi in uslvarja v svoji hiši na Vrhovcih.
Rojen je bil leta 1907 v Spodnji Polskavi pod Pohorjem. Po maturi na mariborski realki (1927) je leto dni študiral v Parizu in nato v Ljubljani, kjer je jeseni leta 1931 diplomiral na slavistiki. Po skoraj poldrugoletni brezposel-nosti je poučeval na ptujski gimnaziji do oku-pacije. Junija 1941 je bil z družino izgnan v Srbijo, kjer je poučeval, delal raed slovenski-mi izgnanci in bil povezan z narodnoosvobo-dilnim bojem. Po osvoboditvi Beograda -novembra 1944 je na beograjskem radiu prev-zel odgovomo delo. Po vojni je poučeval v Ptuju in Mariboru ter v Ljubljani. V tem času se je aktivno vključil v kulturno politično delo in opravljal vrsto odgovornih funkcij.
Težko se je prebijal skozi mladostna, štu-dentska in poznejša leta. Svoje otroštvo, dija-ška in deloma študentska leta je lepo opisal v svojih dveh knjgah: Zgodbe mojega jutra in Nemir mladostnika. Sicer pa je v svojih pove-stih, romanih in novelah opisal kmečico Žvlje-nje (Lukarji, Soseska), delo splavaijev (Na splavih), viničarjev (Vinski vrh), tekstilnih de-lavcev (Stavka), naJih izseljencev v Ameriki in zahodni Evropi (Kje sta Lamutovi, Nebo nad domačijo, Lastovka čez ocean). Napisal je tudi nekaj mladinskih romanov: Pot po nasi-pu, Mladost na stopnicah, Giraazijka in več knjig za otroke. Najbolj brani sta: Tajno dru-štvo PGC in Deček z dvema imenoma.
Skoraj polovica njegovih knjig je bila preve-dena v tuje jezike. Gimnazijka v osem jezikov, Tajno društvo PGC v deset jezikov, med dru-gimi tudi v kitajščino. Kitajski prevod je izšel v mestu Čengduu, s katerim je pobrateno mesto Ljubljana.
Napisal je dva potopisa in sicer: Sibirska srečanja in Pri naših v Ameriki. Potoval je po
Afriki in bil tudi na Kitajskem. Skupaj je napisal čez 60 knjig. Njegova zadnja knjiga je izšla lani pod naslovom: Clovek ne jezi se.
Ima lepo, veliko knjižnico z nekaterimi dra-gocenimi knjigami. Skromno pove, da je med drugimi nagradami prejel Prešernovo nagrado in nagrado AVNOJ. Je redni člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Preskromne so te besede za opis tega, kar je pisatelj Anton INGOLIČ doživel, ko se je srečeval s trdimi preizkušnjami v življenju in premajhne za opis njegovega bogatega ustvar-jalnega dela. Ob začudenju, kako zmore toli-
§ Anton Ingolič
ko delati, pravi: »Res je, pisateljevanja se ne naučiš tako kot slovenščine. To je trdo delo, ki zahteva veliko veselja, nekaj je tudi nadarje-nosti, predvsem pa moraš imeti veliko vztraj-nosti. Nekdo se uspešno ukvarja s sadnim vrtom, drugi z zelenjavnim vrtom, jaz pa pi-šem knjige. Kaj bom pa delal drugega?«
Večkrat si proti večeru vzame čas za spre-hod po bližnji okolici. Rad gleda zemljo, tra-ve, rože, zelenje, rad se pogovarja z Ijudmi. Na vprašanje, kako se počuti kot krajan na Vrhovcih, pravi: »Odkar sem se poročil (1929), sva se ženo selila (med vojno so naju selili Nemci) štiriindvajsetkrat. Nazadnje -petindvajsetič sva se preselila na Vrhovce. Nikjer se še nisem tako dobro počutil, kot tu.!
Krajani Vrhovcev smo veseli teh besed.
MARA VRHOVEC