VELEJA.
Gostovanje igralcev Marib. gled. v Ptuju   ¦ dne 17. maja 1921.
Pisatelj „Veleje" Anton Novačan je por-tretist naše vasi, pri tem je realist v skrajnem razgaljenju njenih grehot in v prikazi-vanju najnežnejših in najmehkejših čustev. Tak se nam je predstavil svojčas v „Naši vasi", tak je v „Veleji", v glavni junakinji, ki daje drami ime, združuje nežno dekliško ljubezen z grehom vlačuge, v kateri se je vžgala kri. Vaški bahač Bogatin, oderuh in nečistnik pa nasilnik, ki „še nikoli ni ostal sredi pota" in ki se drži „hudičevih postav, postav pod zaprtim očesom" — pohotna starca Šiba in Daves, zvodnica stara Velejka, mladi mlinar Peter in mladi kmet Lenta so vsak zase figure, ki podčrtavajo Velejine lastnosti. Taka vsebina, vzeta iz ozkega okvirja vaškega se pač laže obdela v romanu kakor v drami, a tudi v dramatski obliki je bolj z užitkom čitaš kakor gledaš na odru, ako vsebina ni dovolj krepko obdelana zanj. Novačan pri tej obdelavi ni imel preveč srečne i roke in nadomestil je pogostokrat vsebino  s
teatraličnimi efekti, ki pa meje časih že na sirovost. A tudi robantenje, preklinjanje, pijanstvo in zmerjanje v knjigi ne odbija tako kakor če greš in poslušaš vse to   na odru.
Pa to mimogrede, zakaj v Veleji je kritika že pisana na bolj poklicanem mestu, tu se nam je pečati le s prej omenjeno njeno uprizoritvijo v Ptuju. Pri tem pa je omeniti najprej dobro pripravljenost in vestno insce-niranje, kajti v tem pogledu je režija storila v polni meri svojo nalogo. Maske, dasi so nekatere mejile že blizu na karikaturo, so odgovarjale docela. — Glavna vloga Veleje je bila v rokah gdč. Voukove vseskozi dobra (ako izvzamemo malenkosti v porogljivem odgovarjanju Lente v I. dej. in konec, ko je bila ob vzkliku „Vdova!" premalo izrazita groza in radost brečustncst in najskrajnejši egoizem.) Njena Veleja je bila nežna zaljub-ljenka in kot zapeljivka vse vasi; duševni boj v II. dej., ki ga bije žena, hoteča ostati poštena, ki pa se ji kaže poštenje le kot odurnost in odrivanje, potem ko je vabljivo blesti pred očmi v bogastvu in uživanju na-šoperjeni greh, je bil izveden dovršeno ; Voukova je podčrtala ta boj bolj, kakor ji daje za to možnost uprav tu pomanjkljiva vloga. Veleji enaka sta stala ob strani njen
mož Velej (g. Skrbinšek) in zapeljivec Bogatin (g. Bratina). Višek je dosegel g. Skrbinšek v umiranju koncem III. dej. in oprekati se da le njegovem glasu, ki je bil za hudo bolnega Veleja premočen ; g. Bratina pa bi bil še boljši bahač, ako bi krotil nekoliko svoje udarce po mizi. — Stara Velej k a g. Dragutinovičeva je bila skozinskoz egoistična, bogomolna figura iz naše vasi, razudanca Šiba (g. Velušček) in posebno Daves g, Ras-bergerja,pa prava vaška nepridiprava žganjarj a Škoda, da vloga Lentova (g. Grom) ni bil močen korenjaški fant, zmožen, da zmeša glavo Veleji; to pa g. Grom ni bil. Njegova postava je sicer primerna zanj, nikakor pa ne njegove trde, okorne kretnje, njegovo nenaravno zvijanje in njegovo kriljenje z rokami. G. Groma smo videli letos nekoliko-krat dobrega na našem odru (posebno v vlogah mestnega elegana), zato nam je 'žal, da se spušča tudi v vloge kmetskega fanta, ki odločno niso zanj ; morda čuti to tudi sam in se ne poglobi v take vloge. — Prav brez potrebe je postal tudi mlinar Peter (g. Miku-lič) nekak mlad tepček, ki je po svojih besedah pač bolj pretkan po opisu drugih pa ,,len in ošaben" in zopet „izpeljanček, ki ne obeta prida."                                       — e. —