Dvojna sodba
esen je že jemala slovo in mrzel veter je bril črez travnike, njfve in gozdove. Kmet je bril nasejal ozimino, katera je veselo klila iz zemlje in se začetkoma  le malo menila za burjo  in mraz. Toda poslednji je pritiskal vedno  huje in huje in tudi ozimini je začelo postajati mrzlo.  Nekega dne pa je mraz odjenjal, a izpod sivoprepreženega neba so začele padati bele capice, najprej prav poredkoma, zatem pa gosteje in gosteje. Bile so snežinke, ki so zapadle tako visoko, da so temeljito pokrile zeleno ozimino.
Kako je ta zdihovala  pod  snežno   odejo  in   kako  je ječala, \   kajti jezila jo je temna ječa. ,,Oh, nesrečni sneg", tarnala je, ,,kako si hudoben! Prikrivaš nam zlato solnce in tnodro nebo."
Toda sneg je molčal in od dne do dne ga je več zapadlo. Ozimina se je udala nemili usodi, kakršna se ji je dozdevala, in prebila vso zimo pod neprijetno odejo, dokler ni prišla pomlad. Solnce je jelo ogrevati zimsko prirodo in ko je prisopihal na pomoč še celo topli jug, moral se je umakniti sneg. V slovo je slišal same neljube besede, a zopet je tnolčal. Prišel pa je na polje kmetič in si ogledal prezimelo žito, ki se je za-čelo stegovati in si ravnati prej tako hudo obtežene ude. Radosti se mu je svetilo oko in prisrčno se je zahvalil ljubemu Bogu za obili blagoslov. Rekel je pa tudi: ,,Oh, da smo le imeli letos toliko snega! Mraz je bil to zimo neizrečeno hud   in pomoril  bi mi bil  vse  žito,  ako bi je ne bil va-
roval in grel obili sneg."
Silvcster