
ir,'J -: - V

VREMENOSLOVJE

Poljudna izdaja

NAPISAL

DSi REYA OSKAR

upravnik zavoda za meteorologijo na univerzi
v Ljubljani

LJUBLJANA  1940

ZALOŽILA JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA

NATISNILA JUGOSLOVANSKA TISKARNA V LJUBLJANI
(JOŽE KRAMARIČ)



PREDGOVOR

Slovenci smo že pred 40 leti dobili prve  »Temelje
vremenoznanstva«, ki jih je napisal profesor na uni¬
verzi v Gradcu dr. Simon Šubic in ki jih je izdala
Slovenska Matica v »Zborniku znanstvenih in poučnih
spisov « leta 1900. Od tedaj do danes je preteklo že
mnogo časa. Šubičevega vremenoznanstva na današ¬
njem knjižnem trgu ni več dobiti, pa tudi je veda o
vremenu do današnjega dne močno napredovala. Zato
sem smatral za svojo dolžnost, da sestavim za naš na-
rod nov, moderen vremenoslovni priročnik.

Morda se bo komu zdelo, da je moje »Vremeno-
slovje « preveč znanstveno za splošnost, zlasti ko vidi
v vsebini obilico tujih, malokdaj v vsakdanjem živ¬
ljenju rabljenih izrazov. Obdržal sem nalašč te izraze,
ker so internacionalni in se jih poslužujejo vsi narodi.
Marsikdo si bo po prečitanju te knjige skušal razširiti
vremenoslovno znanje s tujimi knjigami. Temu bodo
osnovni meteorološki pojmi že znani. Vse tujke sem
tudi razložil s prevodom grških in latinskih besed, ki
so iz njih sestavljene.

Katerim pa naj služi ta knjiga? Knjigo sem na¬
pisal predvsem za opazovalce na meteoro¬
loških postajah,  ki jih je v Sloveniji okrog 200,
ne vštevši postaj na Primorskem in Koroškem. Dalje
je med narodom mnogo takih, ki iz lastnega nagiba
opazujejo in zapisujejo vremenske pojave. To so pred¬
vsem umni kmetovalci, zlasti sadjerejci in vino¬
gradniki.  Za vinogradnika je ob času peronospore
življenjske važnosti opazovanje temperature zraka in
dežja. Če ob pravem času na podlagi svojih opazovanj
prične trto škropiti z modro galico, lahko reši vso trga¬
tev. Sadjerejec in vrtnar  lahko s pomočjo opazo¬
vanja temperature in vlage v zraku preprečita pogu-
bonosno slano. Isto velja za gozdarja  pri gojenju

5

mladih drevesnih sadik. Tudi čebelar  se bo ravnal
pri odvzemu medu iz panjev po boljši ali slabši paši
čebel, ki zavisi samo od vremena.

V zadnjem času se pri nas zelo razvija tujski
promet.  Uglednejše občine, ki pričakujejo naval
letoviščarjev, postavljajo na vidnih mestih meteoro¬
loške hišice, ki vsebujejo najvažnejše vremenske opa¬
zovalne naprave. Kdor hoče spoznati njih osnovno delo¬
vanje, se bo poslužil te knjige. Zlasti velja to za kraje,
ki so priznana zdravilišča.  Saj vemo, da potek
različnih revmatizmov in drugih notranjih bolezni za¬
visi od vremena. Planinstvo in turizem  sta po¬
stala pri nas že pravi narodni šport. Vsak izlet ali tura
zavisi od vremena in preden se odpravimo na pot, se
bomo vendar prej ozrli po nebu. Samo če poznamo
neke znake, lahko presodimo o bodočem vremenu in
te najdemo v tej knjigi.

Vsak dan čitamo, da so se tu in tam po naši domo¬
vini ustanovili aero-klubi. Letalec,  pa bodisi
motorni ali jadralni, se ne more prej dvigniti o zrak,
če ni prej povprašal po vremenu, zlasti po vetrovih.
Pa tudi visoko v zraku mora temeljito poznati vremen¬
ske činitelje, da eventualno prepreči smrtni padec.

Iz vsega navedenega vidimo, da novi časi tako re¬
koč vpijejo po  » Vremenoslovju «. V njem sem podal
najprej osnovne pojme, ki jih mora vsakdo poznati,
če hoče razumeti kateri koli vremenski pojav. V po¬
sameznih poglavjih pa sem se oziral tudi na posamezne
panoge, ki zavise od vremena. Toda samo bežno, kajti
vsaka panoga, kakor kmetijstvo, higiena in letalstvo, ima
svojo posebno literaturo o vremenu. Vsem pa so skupni
osnovni pojmi vremenoslovja, ki jih vsebuje ta knjiga.

Reya Oskar.

6

VSEBINA

Stran

Uvod. 9

Zračni pritisk 10

Pritisk zraka na zemeljsko površje.10

Merjenje zračnega pritiska. Barometer.13

Padanje zračnega pritiska z višino.16

Gorska bolezen.18

Sončna toplota 20

Prehod toplote s sonca na zemljo.20

Valovanje etra.21

Sončna svetloba.23

Jutranja in večerna zarja. Barva neba.24

Dnevna svetloba.25

Jakost sončnih žarkov.25

Večanje jakosti žarkov z višino.27

Temperatura zraka. 30

Segrevanje zemeljske površine in zraka.30

Ohlajanje zemeljske površine in zraka.32

Pregled toplotnega gospodarstva.34

Merjenje temperature zraka. Termometer.35

Segrevanje in ohlajanje morske površine.38

Veter 41

Nastanek vetra.41

Opazovanje in merjenje vetra.43

Odklon smeri vetra.46

Splošno vetrovno kroženje v ozračju.48

Gorski in dolinski veter.51

Vlaga v zraku 54

Suhi in vlažni zrak.54

Merjenje vlage. Psihrometer.54

Relativna vlaga. Higrometer.58

7

Stran

Pomen absolutne in relativne vlage.60

Zgoščevanje vlage. Rosišče.64

Adiabatično ohlajanje.65

Padavine. Dež, sneg, sodra, toča.67

Nevihta. Blisk in grom.68

Merjenje padavin. Ombrometer.70

Rosa, slana, ivje.71

Snežni plazovi.74

Ledeniki. 78

Slabo vreme 81

Polarna fronta. Diskontinuitetna ploskev. Ciklon ... 81

Vremenska karta.83

Vremenski dogodki na topli fronti ciklona.85

Vdor toplih vetrov v planinah.93

Vremenski dogodki na mrzli fronti ciklona.96

Smrt ciklona. Okluzija.99

Vpliv planin na ciklone. Sekundarni ciklon.101

Lepo vreme 104

Akcijski centri. Anticikloni.104

Tropični anticiklon.104

Polarni anticiklon.107

Anticiklon v planinah. Megleno morje.108

Poletne nevihte.109

Troposfera in stratosfera 113

Vremenska napoved. 116

8

UVOD

Pod vremenom razumemo vremenske spremembe,
kakor se nam pojavljajo v teku leta od dneva do dneva.
Medtem ko razumemo pod podnebjem glavne vremenske
obrise, ki so zelo značilni vsako leto za nek določeni
kraj. Vremenoslovje  ali s tujo besedo meteo¬
rologija  je tedaj veda, ki se bavi z dnevnimi vremen¬
skimi spremembami in skuša razjasniti te spremembe in
sploh pojave v ozračju s fizikalnega stališča. P o d -
nebjeslovje ali klimatologija  pa se bavi s
klimatičnimi potezami določenih krajev in jih skuša raz¬
ložiti z geografsko lego dotičnih krajev.

V naslednjem se bomo bavili predvsem z vremen¬
skimi pojavi in spremembami, podnebja pa se bomo do¬
taknili le v toliko, kolikor je važno za umevanje klime
naše Slovenije.

Tako vreme kakor podnebje sestavljajo gotovi čini-
telji. Najprej se bomo morali ogledati sedež vseh pojavov,
namreč zrak, ki pritiska kot zračni pritisk  na
zemeljsko površje. Pod dejstvom sončnih žarkov se zrak
segreje in se mu menja njegova temperatura.  Raz¬
ličen zračni pritisk in različna temperatura zraka po¬
vzročata veter.  Ker sončni žarki segrevajo tudi tlo
in morsko površino, pridejo v zrak vodni hlapi,  iz
katerih nastajajo megle, oblaki in padavine, to je dež in
sneg. Zračni pritisk, temperatura zraka,
veter in vodni hlapi  so činitelji, ki sestavljajo
tako vreme kakor podnebje. Oglejmo si jih po tem vrst¬
nem redu.

9

ZRAČNI PRITISK

Pritisk zraka na zemeljsko površje. Zrak je nevidna
mešanica plinov, ki ga sestavljata v glavnem dva plina,
dušik in kisik.  Dušika je nekako štiri petine, ena
petina je kisika. Poleg teh dveh plinov sestavljajo zrak
še nekateri drugi plini, kakor helij, argon, ksenon in
drugi, ki pa nastopajo v tako majhni meri, da ne pridejo
v poštev. V zraku se nahajata v majhnih količinah še dva
plina, ki pa sta za življenjske potrebe silno važna. To sta
ogljikov dvokis,  plin, ki ga izdihujejo živali in
človek in brez katerega bi rastline ne mogle živeti, in
vodni hlapi,  ki nam dajejo padavine in s tem vodo.

Vsa ta mešanica plinov, z eno besedo zrak,  leži
na zemlji in pritiska s svojo težo nanjo. Živimo tedaj
na dnu zračnega morja in vsa teža zraka sloni tudi na
našem telesu. Naše telo je tega pritiska tako navajeno,
da bi brez njega še živeti ne moglo. Zato zračnega pri¬
tiska tudi ne občutimo.

Zračni pritisk pride v vsakdanjem življenju najbolj
do izraza pri vodnih sesalkah. Tisti, ki pozna ustroj vodne
sesalke, ve, da potiska zunanji zračni pritisk vodo v cev
sesalke. Saj je bila ravno sesalka tista priprava, s katero
je človeštvo sploh izračunalo velikost zračnega pritiska.
Leta 1643 so v italijanski Firenzi kopali vodnjak, ki je
bil čez 10 metrov globok. Ko so hoteli s sesalko iz njega
vleči vodo, so opazili, da potegne sesalka vodo samo do
višine 10 metrov. Tedanja učenjaka Viviani in Tor¬
ricelli  sta ta pojav razlagala tako, da zunanji zračni
pritisk ne more v cevi potisniti vodo više kot 10 metrov.
Da bi to dokazala, sta poizkusila razrešiti vso zadevo s
težjo tekočino, z živim srebrom.

Vzela sta približno 1 meter dolgo stekleno cev, ki je
bila na enem koncu zamašena, in jo napolnila z živim
srebrom. Drugi konec pa sta zamašila s prstom in nato
cev pokončno postavila v skledico, kjer se je tudi na-

11

hajalo živo srebro. Ko sta odmaknila prst, bi pričakovali,
da steče vse živo srebro iz cevi. Pa ni bilo tako. Srebra
je izteklo komaj približno 24 cm, tako da je v cevi ostal
še steber živega srebra visok nekako 76 cm. Pojav sta
razlagala na sledeči način. Zračni pritisk pritiska na po¬
vršino živega srebra v skledici. Po živem srebru se ta

Slika 1

pritisk prenese na živo srebro v cevi, kjer je pritisk
usmerjen navzgpr. Živo srebro v cevi pa pritiska zaradi
svoje teže navzdol. Pritisk srebra v cevi in
zunanji zračni pritisk si tedaj držita
ravnotežje.

Zunanji zračni pritisk je potemtakem ravno tako
velik kakor pritisk živega srebra v cevi. Recimo, da znaša
površje prereza cevi 1 kvadratni centimeter. In ker znaša
specifična teža živega srebra 13,6 gramov, to je teža
1 kubičnega centimetra živega srebra, lahko izračunamo
težo vsega živosrebrnega stebra v cevi. Če pomnožimo
prerez cevi z višino srebra in vse skupaj s specifično
težo, dobimo težo stebra: 1 cm 2  X 76 cm X 13,6 gr = 1033

12

gramov. Ravno toliko, to je 1033  gramov ali
približno 1 kilogram, znaša zračni pri¬
tisk na površino enega kvadratnega cen¬
timetra.

Sedaj nam bo jasno, zakaj se ni mogla voda v slo¬
vitem vodnjaku v Firenzi dvigniti više kot 10 metrov.
Ker znaša specifična teža vode ali teža 1 kubičnega cen¬
timetra vode 1 gram, znaša teža vode v cevi s prerezom
1 kvadratnega centimetra in višino 10 metrov le 1 kilo¬
gram (1 cm- X 1000 cm X 1 Ž r =  1000 gr ali 1 kg). Teža
vode v cevi je ravno tako velika, kolikor znaša zračni
pritisk. Zračni pritisk pa more vodo samo tako visoko
potisniti, da znaša teža vode v cevi toliko, kolikor znaša
zračni pritisk sam. Pritisku lkg na 1 cm 2  pra¬
vimo 1 atmosfera,  ker pritiska s tolikšnim pri¬
tiskom tudi ozračje, ki ga imenujemo s tujo besedo
atmosfera, na 1 cm 2  zemeljskega površja.

Če poznamo velikost zračnega pritiska, moremo iz¬
računati tudi pritisk, ki ga izvaja zrak na naše telo. Po¬
vršina kože odraslega človeka znaša približno 2 kvadratna
metra ali 20.000 kvadratnih centimetrov. Naše telo, ki
se izprehaja na dnu zračnega morja, prenaša stalno težo
20.000 kg ali 200 kvintalov. Naše telo te ogromne teže ne
občuti, ker je nanjo navajeno. Nasprotno vpliva zelo
slabo na telo zmanjšanje te teže, kar občutimo, če se
dvigamo v gorah ali pa z zrakoplovi, o čemer bomo pa
kasneje govorili.

Merjenje zračnega pritiska. Barometer. Če bi cev v
sliki 1. na kak način tako pritrdili, da bi stala vedno
pokončno in če bi vsak dan opazovali živo srebro v
cevi, bi zapazili, da se višina živosrebrnega stebra v cevi
od dne do dne menja. Zračni pritisk ni stalen,
ampak je spremenljiv.  S stalnim opazovanjem
moremo ugotoviti tudi dotično višino srebra v cevi, ki je
najbolj pogosta. Enkrat je srebro nad to višino, drugič

13

zopet pod njo. Ta višina nam predstavlja srednji ali
povprečni zračni pritisk  v dotičnem kraju.

Za praktično uporabo je ob gornjem delu cevi že pri¬
trjena milimetrska tablica, da moremo višino srebra takoj
prečitati. Taka priprava nam služi za merjenje zračnega
pritiska in jo imenujemo živosrebrni barome¬
ter.  Najbolj enostavni barometer je
steklena cev, ki je zgoraj zaprta, spo¬
daj pa zavita in odprta ter nekoliko
razširjena. Vsakokratni zračni pritisk
je vedno teža živosrebrnega stebra
med obema nivojema v cevi. Višino
srebra nam takoj pove zgoraj pri¬
trjena tablica. Recimo, da se je
zračni pritisk zmanjšal. Gornji nivo
srebra se je nekoliko znižal, spodnji
pa nekoliko zvišal. Da bi mogli točno
izmeriti novo višino srebra, bi morali
imeti tudi spodaj pritrjeno tablico.
Na sliki pa vidimo, da je spodnji del
cevi znatno širši od zgornjega. Na¬
vadno sta si oba prereza cevi v raz¬
merju 1 : 50, to se pravi, da je ploščina
spodnjega prereza 50 krat večja kot
ploščina zgornjega prereza. Če je padlo srebro v zgornjem
delu cevi za 1 milimeter, se je dvignilo v spodnjem delu
samo za 50-ti del enega milimetra. Če pade barometer za
10 mm, kar je že zelo mnogo, se dvigne spodnji nivo ko¬
maj za eno petinko milimetra. Vidimo tedaj, da se pri
dviganju in padanju srebra v gornjem nivoju višina spod¬
njega nivoja zelo malo menja. Zato dviga in padca spod¬
njega nivoja navadno ne upoštevamo in zato spodnji nivo
tudi ne nosi tablice.

Višina spodnjega nivoja je tudi istočasna nad¬
morska višina barometra.  Pozneje bomo slišali,
da se zračni pritisk z nadmorsko višino zelo menja.

14

Zračni pritisk merimo tedaj z višino živega srebra,
izraženo v milimetrih. Zračni pritisk pa je teža zraka in
težo navadno izražamo v gramih. Vendar pa je popol¬
noma vseeno, ali povemo zračni pritisk v milimetrih ali
v gramih, kajti grame dobimo takoj, čim pomnožimo mi¬
limetre s specifično težo živega srebra, to je s 13.6 gr.
Za prvo silo si zapomnimo, da predstavlja višina srebra
760 mm, to je toliko, kolikor znaša navadno srednji ali
tudi normalni  imenovani zračni pritisk nad morsko
površino, 1033 gramov ali približno 1 kilogram.

V vsakdanjem življe¬
nju pa uporabljamo še
drugo vrsto barometrov,
ki niso napravljeni z ži¬
vim srebrom. Imenujemo
jih kovinske  barome¬
tre ali tudi a n e r o i d e
in imajo obliko ure. Glav¬
ni del kovinskega baro¬
metra je votla kovinska
škatlica, ki ima valovito
dno in valovit pokrov. Iz
škatlice je izsesan ves
zrak in je zato neprodušno
zaprta. Med pokrovom in dnom je prožna vzmet. Škat¬
lica ima zato valovito površino, da nudi zračnemu pri¬
tisku večjo površino. Navadno je več škatlic združenih
v eno celoto. Na pokrovu je pritrjen vzvod in na njem
kazalec. Če se zračni pritisk zveča, se škatlica vda in
potegne vzvod in z njim kazalec navzgor. Če pa se zračni
pritisk zmanjša, dvigne notranja vzmet pokrov navzgor in
kazalec se mora pomakniti navzdol. Ob kazalcu je seveda
milimetrska tablica. Kovinski barometri so zelo praktični,
morajo pa biti preizkušeni z živosrebrnim barometrom.

Kovinski barometer je že tako razširjen med ljud¬
stvom, da ga najdemo že pri vsaki hiši, kjer se le malo

15

brigajo za vreme. Pogostokrat so kovinski barometri pre¬
tvorjeni v barografe,  kakor jih vidimo v javnih
vremenskih hišicah. Pri tem se ob kazalcu vrti valj, ki ga
goni od znotraj ura. Na valju je pritrjen milimetrski papir,
na katerega piše kazalec neprestano črto. S pomočjo te
črte zelo jasno ugotovimo, ali se je zračni pritisk zvečal
ali zmanjšal. Navadno se valj zavrti enkrat na teden. Ko
snamemo papir, imamo lep pregled o poteku zračnega
pritiska v preteklem tednu.

Padanje zračnega pritiska z višino. Rekli smo, da
živimo na dnu zračnega morja in da nosimo na naših
ramah vso težo zraka. Če se tedaj dvignemo navzgor, na
primer v gorah ali z zrakoplovom, puščamo pod seboj
zrak. Zato se mora teža zraka na naših ramah manjšati.
In v resnici zapazimo, da pokaže barometer padec zrač¬
nega pritiska, če se z njim v rokah dvigamo v gorah
navzgor. Nasprotno pokaže barometer dvig zračnega pri¬
tiska, če se spuščamo navzdol.

Meteorologi so ugotovili, da se pri dviganju zračni
pritisk manjša po nekem določenem zakonu. Tu bodi
samo toliko omenjeno, da se pritisk tem počasneje manj¬
ša, čim više smo se vzpeli. Spodnje plasti zraka so najbolj
goste, ker so najbolj stisnjene. Zato se tik nad morjem
pritisk najhitreje manjša. Više gori pa zračne plasti niso
več tako stisnjene, so bolj redke in zato tu zračni pritisk
tudi počasneje pada. Naslednja tabela nam kaže, kako
se zračni pritisk menja z višino:

Tabelo je treba razumeti takole: Do 500 m pade
zračni pritisk na vsakih 11 metrov za 1 milimeter, od

16

500 m do 1000 m na vsakih 12 m za 1 mm, od 1000 m do
2000 m na vsakih 13 m za 1 mm itd. Recimo, da znaša
pritisk tik nad morjem 760 mm, v višini 500 m nad morjem
znaša še samo 760 — (500 : 11) = 760 — 45 = 715 mm ali
715 mm X 13,6 gr = 972 gramov na vsak kvadratni centi¬
meter. V višini 1000 m znaša normalni zračni pritisk še
samo 715 mm — (500:12) = 715 — 42 = 673 mm ali 875
gramov. Za višino 2000 m dobimo 673 — (1000:13) =
673 — 77 = 596 mm ali 775 gramov. Za višino našega
Triglava, 2864 m, dobimo 596 — (864 : 15) = 596 — 58 =
538 mm ali 732 gramov. Zračni pritisk se od morske po¬
vršine do vrh Triglava zmanjša približno za eno četrtino.

Meteorologi so izračunali, da pade zračni pritisk na
polovico svoje vrednosti ob morju nekako v višini 5500 m.
S podobnimi računi moremo tudi izračunati, kako visoko
nad zemeljskim površjem sploh sega zrak. Najbolj eno¬
stavno je rečeno, da zraka ni več tam, kjer ni več
zračnega pritiska. S človeškimi računi bi to bilo šele v
neskončnosti. Za praktične namene pa se omejimo na tisto
višino, kjer pade zračni pritisk pod 1 mm. Račun pokaže,
da se to zgodi nekako v višini 55,000 m ali 55 km. Tako
visoko bi tedaj segal zrak nad zemljo. Če pomislimo, da
znaša polumer naše zemlje 6370 km, vidimo, da obdaja
atmosfera našo zemljo samo kot tenek pajčolanast plašč.
Če bi gledali na globus s polumerom 1 m, bi bil ta atmos¬
ferski plašč debel samo 8 mm.

Človeštvu se je do sedaj posrečilo, da se je dvignilo z
zrakoplovi do višine 22.750 m. Doseglo rti tedaj še niti
polovice celotne atmosfere.

Pravilno padanje zračnega pritiska z višino je meteo¬
rologom pripomoglo, da so iznašli barometer, ki nam
pove, v kateri višini se vsakokrat nahajamo. Imenujemo
ga altimeter.  Napravljen je ravno tako kakor kovin¬
ski aneroid s to razliko, da ima na obodu poleg vrednosti
za zračni pritisk pritrjeno še drugo merilo za nadmorsko

2 Vremenoslovce

17

višino. To merilo je gibljivo, da moremo spraviti v sklad
zračni pritisk z višino, s katere se začnemo vzpenjati,

Altimetri so zelo praktične priprave, ker nam slu¬
žijo doma kot barometri, na potovanjih, zlasti v goratih
predelih, pa kot višiniometri. Njihova prednost je tudi v
tem, da niso predragi. Tovarne v Nemčiji jih nudijo že
za 300 din, medtem ko stane živosrebrni barometer 2000
do 3000 din.

Gorska bolezen, V zvezi s pojemanjem zračnega pri¬
tiska z višino se javlja tudi tako imenovana gorska
bolezen.  Nekako od višine 3500 m dalje navzgor ob¬
čuti turist močan glavobol, veliko utrujenost, želodčne
slabosti in zaspanost. Še više se pojavlja bruhanje in
krvavenje iz nosa. Šibkejši ne morejo več dalje in tudi
močnejši v višinah 6000—7000 m omagajo.

Pravi vzrok te prekomerne utrujenosti še ni dovolj
jasno dokazan. Vsekakor pa sta dve dejstvi, namreč
zmanjšanje zračnega pritiska  in s tem v
zvezi zmanjšanje potrebne množine kisi¬
ka,  v veliki meri kriva te bolezni. Že prej smo rekli,
da pritiska zrak na površino našega telesa tik nad morjem
z ogromno težo 100 kvintalov. V višini 5500 m se zmanjša
ta teža na polovico. Jasno je, da morajo v notranjosti
našega telesa nastati spremembe. Zdi se, da se zaradi
manjšega pritiska razširijo žile in počijo, kar dovede do
krvavenja iz nosa. Utrujenost pa razlagajo s pomanjka¬
njem kisika. Dokazalo se je, da je procentualna sestava
zraka v najvišjih višinah, do katerih se je človek že dvig¬
nil, skoraj enaka, kakor pri tlu ob morju. Pač pa je mno¬
žina kisika manjša, ker je manj zraka. Naše telo je
navajeno, da vdihuje zrak pod pritiskom 760 mm. Če pade
pritisk za polovico, vdihuje telo za polovico manj zraka.
Telo pa je navajeno na svojo stalno porcijo zraka. Zato v
velikih višinah zelo hitro dihamo, da s hitrim dihanjem
nadoknadimo to, kar smo izgubili zaradi vdihavanja bolj
redkega zraka. Že hitro dihanje nas utrudi. In ker ne dobi

18

telo potrebne količine kisika, mu zmanjka notranja za¬
loga energije, ki jo na zunaj trosi z vzponom in pre¬
velikim naporom.

Na ekspedicijah in v zrakoplovih skušajo kisik na¬
domestiti z umetnim kisikom, ki ga imajo zaprtega v
posebnih posodah. Drugi zopet se zapirajo hermetično v
neprodušne kabine, da ostanejo v njej stalno pod začetnim
zračnim pritiskom. Turisti, ki so se vrnili z ekspedicij na
Himalajo, pravijo, da more človek prenesti tudi razredčen
zrak, če je prej dalj časa bival v dotični višini, če se je
prej aklimatiziral.

Vsekakor pa je gorska ali višinska bolezen ena naj¬
hujših ovir, da človek ne more tako lahko prodreti v
najvišje višine.

2 *

19

SONČNA TOPLOTA

Prehod toplote s sonca na zemljo. Toploto imenu¬
jemo tisto energijo, ki jo uporabimo, da kako telo segre¬
jemo. To energijo vzbujamo bodisi mehanično, na primer
da s kakim predmetom tolčemo ali drgnemo ob drug
predmet, bodisi kemično, s tem da žgemo gorljive snovi.
Naša zemlja dobiva toploto od sonca, ker na njem stalno
gore plini in se sploh vsa sončna snov nahaja v žareče-
tekočem stanju. Sonce tedaj žari  toploto v ves nebesni
prostor, kakor izžareva toploto tleča žerjavica ali raz¬
beljeno železo.

Toplota, ki pride s sonca na zemljo, mora seveda prej
skozi zemeljsko ozračje. Človek bi mislil, da se pri tem
segreje zrak, v resnici pa to ni tako. Zrak se pri prehodu
sončne toplote ravno tako obnaša kakor steklo.  Vrt¬
narjem je zlasti znan blagodejni vpliv zimske grede.
Gredice in zimski cvetličnjaki so pokriti s steklenimi
pokrovi. Ti ne ustavljajo sončnih žarkov temveč jih svo¬
bodno propuščajo. Recimo, da v zimskem času sedimo
za zaprtim oknom, skozi katerega padajo žarki. Na svoji
koži bomo takoj občutili segrevanje. Če pa se šipe do¬
taknemo, čutimo takoj, da je hladna.

Sončni žarki tedaj svobodno prodrejo skozi steklo in
segrejejo  tl o ali predmete pod steklom. Pravimo, da
so se vidni  sončni žarki pretvorili v nevidno
toploto. Saj tudi tleča žerjavica v peči ali štedilniku se¬
greva stene peči ali štedilnika in ta na neviden način
segreva lonce in vodo v njih. Steklo pa ima to lastnost,
da nevidne toplote ne propušča,  ali pa jo
propušča zelo počasi. Od tod blagodejni vpliv zimskih
gred. Vidni sončni žarki lahko gredo skozi steklo, ne¬
vidna toplota, ki jo izžarevajo segreto tlo in predmeti
pod steklom, pa ne more nazaj skozi steklo, temveč
ostane pod njim.

20

Podobno se obnaša zrak nasproti sončnim žarkom.
Ti svobodno prodirajo skozi ozračje in ga pri tem n e
segrevajo.  Kajti če bi se to dogajalo, bi bila atmos¬
fera toplejša na gornji strani, ki je bližja soncu, kot pa
pri zemeljskem površju, ki je za 55 km bolj oddaljena od
sonca. V resnici je atmosfera tem hladnejša, čim više se
popnemo.

Valovanje etra. Kaj je toplota in svetloba, si prav
za prav še danes nismo na jasnem. Učenjaki si predstav¬
ljajo prehod toplote s sonca na zemljo na sledeči način:
Nebesni prostor med zemljo in soncem si ne predstavljajo
praznega, temveč izpolnjenega z neko snovjo, ki so jo ime¬
novali eter.  Tej snovi še niso določili kemične sestave
niti njene težine. Samo mislijo si, da obstoja. Eter so jo
imenovali zato, ker so stari Grki imenovali tako jasno
nebo nad zrakom. Eter se nahaja tudi v zraku, v zemlji
in v predmetih na zemlji ter izpolnjuje vse prazne pro¬
store med molekuli in atomi. Ves sončni sestav leži ne¬
kako zakopan v tem etru.

Kadar je tista stran naše zemlje, na kateri živimo,
obrnjena proti soncu, kakor se to dogaja podnevi, pride
ta del etra v dotiko z žarečim soncem. Žareče sonce
spravi eter v valovanje.  To valovanje si predstavlja¬
mo ravno tako, kakor valovi vodna površina, če vržemo
kamen vanjo. Zdi se nam, kakor da bi voda potovala od
točke, kjer jo je kamen zadel, v obliki kroga na vse
strani. V resnici ni tako. Voda ne potuje, ampak se giba
samo gor in dol. Če plava slučajno košček lesa na vodi,
bi moral ta les tudi z vodo potovati. Vidimo pa, da se les
giblje samo gor in dol. V resnici se prenaša naokrog samo
gibanje  ne pa voda sama. Pravimo, da potuje g i -
balna energija,  ki jo je povzročil padli kamen, od
vodnega delca do vodnega delca in jih spravi v n a -
vpično nihanje.  Tako dospe energija padlega kamna
s pomočjo gibajočih se vodnih delcev od enega konca
vodne površine do drugega.

21

Nekaj podobnega se dogaja v etru. Kadar pride tisti
eter, ki obdaja našo zemljo, v dotiko z žarečim soncem,
prične valovati kakor vodna površina. Sončna toplota je
namreč tudi energija ali delo.  Saj vemo, da mo¬
remo z delom vzbuditi toploto. Če tolčemo s kladivom
po kakem železu, se segrejeta kladivo in železo. Če je
tedaj delo toplota, je tudi narobe, namreč, da je toplota
delo ali energija. Sončna energija se spremeni v valovanje
etra, t. j. v delo, in valovanje etra se v zemeljskem po¬
vršju, kjer se eter tudi nahaja, spremeni zopet v toploto.
Tako si predstavljamo prehod toplote s sonca na zemljo.

Pri vsakem valu razlikujemo dolžino in višino vala.
Če vržemo v vodo velik kamen, povzročimo velike va¬

love, nasprotno povzroči majhen kamen majhne valove.
Valovanje etra je v primeri z valovanjem vode strašno
majhno. Na morju opazujemo valove dolge in visoke po
več metrov. Valovi etra pa dosežejo dosti manjše dolžine
kot je en milimeter. Eni tisočinki milimetra pravimo
mikron.  Sončna svetloba spravi eter v tako valovanje,
pri katerem so valovi dolgi samo nekaj mikronov ali pa
še celo krajši kot en mikron. Čim krajši so valovi etra v
kakem telesu, tem toplejše je dotično telo. Kadar pade
valovanje pod en mikron, tedaj prične telo žareti.  V
navadnem življenju pravimo, da se je toplota spremenila
v svetlobo.  V resnici pa sta tako toplota kakor svet-

22

loba energiji, ki se razlikujeta samo po valovni dolžini.
Učenjaki so izmerili s posebnimi pripravami, da znaša
dolžina svetlobnih sončnih žarkov od 4 do 8 desetink
mikrona.

Sončna svetloba. Sonce pošilja tedaj toplotno ener¬
gijo na zemeljsko površje v obliki svetlobe. Svetlobo se¬
stavljajo žarki, ki se razlikujejo med seboj po valovni
dolžini. Da je svetloba sestavljena, nam dokazuje pri¬
roda sama s prekrasnim svetlobnim pojavom, ki mu pra¬
vimo mavrica.  Vsakdo ve, da mavrica nastaja po
dežju. Recimo, da je preko nas neko popoldne poleti
prešla nevihta in da se je pričelo že jasniti. Nevihte po¬
tujejo navadno od zapada proti vzhodu. Na vzhodni strani
našega obzorja je nebo še temno in iz oblakov še pada
dež. Na zapadni strani pa že sije sonce. Sončni žarki
gredo preko naših glav in dosežejo na vzhodu oblake in
iz njih padajoče deževne kapljice.

Ko pade sončna svetloba na te kaplje, se razdeli v
vrsto prekrasnih barv, ki sestavljajo mavrico. Mavrica
ima obliko polkroga, v či¬
gar sredino pada nasprot¬
na točka sonca. Če sledi¬
mo barve tega kroga od
zunaj na znotraj, opazimo
sledeči vrstni red. Zunanji
rob je rdeč,  nato sledi
rumena,zelena,mo¬
dra  in končno zaključuje
notranji rob kroga vijo¬
ličasta  barva. Med temi glavnimi barvami so še
vmesne prehodne barve. Pogosto vidimo poleg ene mav¬
rice še drugo, ki pa ni tako lepa. Pri drugi mavrici pa je
vrstni red barv popolnoma obraten. Zunaj je vijoličasta,
znotraj rdeča. Mavrične barve nastanejo zaradi tega, ker
sončni žarki v vodenih kapljicah razpadejo na sestavne
barve in se nato odbijejo nazaj v naše oko.

ralecbt

23

Našli so, da valovna dolžina sestavnih sončnih žarkov
ni pri vseh enaka. Najdaljši so valovi rdečih žarkov, ki
dosežejo krog 8 desetink mikrona, najkrajši pa so vijoli¬
časti s približno 0.4 mikrona. Mavrico moremo napraviti
tudi umetno, če pustimo pasti sončne žarke na trioglato
steklo. Take mavrice opazujemo, na pr. če padajo žarki
na steklene lestence. Pri takih umetnih poizkusih so
ugotovili, da se poleg vidnih  sončnih žarkov nahajajo
še nevidni,  in sicer na obeh  straneh mavrice ali
spektra.  Te nevidne sončne žarke imenujemo ultra-
vijoličaste ali ultravioletne  žarke, ki leže
poleg vijoličastih, in ultrardeče,  ki leže poleg rdečih
žarkov v nevidnih delih spektra.

Jutranja in večerna zarja. Barva neba. Rekli smo,
da sončni žarki pri prehodu skozi zrak do zemeljskega
površja ozračje prav nič ne segrejejo. Vendar pa vsa
sončna energija, ki dospe do zraka, ne prodre do zemlje.
Zračni delci je nekaj odbijejo  nazaj v vsemirje. Pri
tem odboju pa ne sodelujejo vsi žarki enakomerno. Naj¬
bolj se odbijajo žarki z majhno valovno dolžino, to je vijo¬
ličasti in modri, najmanj pa rdeči. Ko dospejo tedaj žarki
na svojem potu od sonca do zemlje v prve sloje ozračja,

pričnejo ti odbijati nekaj vijoličastih in modrih žarkov

nazaj v vsemirje. Ti odbiti  žarki pobarvajo najvišje
plasti naše atmosfere s svojo lepo temnomodro

barvo. Tako nastane pre¬
krasna modrina  naše¬
ga neba pri jasnem vre¬
menu.

Čim bolj prodirajo

sončni žarki skozi gostej¬
še sloje atmosfere do

zemlje, tem bolj izgublja¬
jo svoje vijoličaste in

modre sestavne dele. Zjutraj in zvečer je pot sončnih
žarkov skozi atmosfero najdaljša, kakor nam kaže slika 6.

24

Na tej poti so že skoraj popolnoma zgubili vijoličaste in
modre dele. Če padejo večerni in jutranji sončni žarki
slučajno na kak oblak, ga pobarvajo s prelepimi rume¬
nimi in rdečimi  barvami. Tako nastaja jutranja in
večerna zarja.  Tudi žarkom nasproti stoječe nebo je
rdeče pobarvano. Zelo lepo vidimo zarje v planinah. Zju¬
traj in zvečer so gorski vrhovi ob lepem vremenu škrla-
tastordeči.

Dnevna svetloba. Kadar padejo sončni žarki na kak
predmet, ga razsvetle. Zadaj za predmetom pa nastane
senca.  Videti je tedaj, kakor da bi sončni žarki ne mogli
priti v senoo. Kljub temu pa je v senci do neke mere
svetlo in mi moremo pod kakim senčnatim drevesom prav
lepo čitati. Omenili smo že, da se nekaj sončnih žarkov
na zračnih delcih odbija. To odbijanje se vrši v vse smeri
v prostoru. Nekaj žarkov se odbije nazaj v vsemirje, ne¬
kaj pa jih pride po večkratnem odboju do zemeljskega
površja. Saj opazujemo lahko vsak dan, da je že davno
pred sončnim vzhodom svetlo, in ravno tako, da je še
dalj časa po sončnem zahodu svetlo. Poznamo jutranji in
večerni mrak,  ko se dela ali končuje dan. Ta
mračna ali dnevna svetloba  je tista, ki na¬
stane po odboju sončnih žarkov na zračnih delcih, še
preden se sonce pokaže nad obzorjem ali izgine pod njim.

Na isti način nastaja tudi svetloba v senci. Odboj
svetlobe pride prav lepo do izraza pri oblačnem dnevu.
Kljub temu, da se oblaki razprostirajo preko vsega neba
in tako preprečujejo neposredni dohod sončnih žarkov do
zemlje, je pod oblaki svetlo. Sončni žarki prodrejo po več¬
kratnem odboju na vodnih kapljicah oblakov in na zračnih
delcih prav do zemlje.

Jakost sončnih žarkov. Dnevno imamo priliko opa¬
zovati, da sončni žarki ne grejejo naše zemlje vedno ena¬
ko. Zjutraj in zvečer so šibkejši, opoldne močnejši. Ravno
tako so žarki pozimi v splošnem šibkejši, poleti pa zopet
močnejši. Vzroka temu spreminjanju jakosti sončnih žar-

25

kov sta dva. Omenili smo že, da morajo žarki zjutraj in
zvečer in ravno tako v splošnem tudi pozimi, ker stoji
sonce nizko nad obzorjem, preiti mnogo daljšo pot skozi
atmosfero kot opoldne ali poleti, ko sonce v splošnem
više stoji nad obzorjem. Glej sliko 6. Pri dolgem prehodu
skozi atmosfero so žarki podvrženi odboju in kar se jih
vrne nazaj v vsemirje, so za segrevanje zemlje zgubljeni.
Kasneje bomo govorili mnogo o vodnih hlapih in
oblakih,  ki se stalno nahajajo v zraku. Zemeljsko
površje je stalno do polovice pokrito z oblaki. Vodni hlapi
in oblaki imajo to lastnost, da zelo vpijajo  sončne
žarke. Odboj in vpoj  sončnih žarkov sta prvi vzrok,
da je jakost sončnih žarkov podnevi in med letom spre¬
menljiva.

Drugi vzrok je vpadni kot,  pod katerim padejo
sončni žarki na zemljo. V sliki 7 padajo sončni žarki na

ploskev AB pravokotno.
. Ta ploskev je proti ze-

meljskemu površju nagnje-
\ \ \  na ravno zato, da padajo

\ 'v \  žarki na njo pravokotno,

'v Nsz' Ves šop sončnih žarkov

N. od AB se uporabi za se-

grevanje te ploskve. Ce
isto ploskev položimo na
Slika 7 zemeljsko površje, tako da

leži vodoravno v legi AC,
padajo sončni žarki na njo poševno pod kotom e. Iste plo¬
skve ne segreva sedaj več šop sončnih žarkov AB, temveč
samo del šopa AD. Ostali del žarkov DB, ki je na sliki
označen s črticami, je za segrevanje ploskve v legi AC
izgubljen, ker je ne dosežejo več. Vpadni kot sončnih
žarkov je tedaj silno važen za segrevanje zemeljskega
površja. Čim bolj strmo vpadajo žarki, tem bolj segrevajo
zemljo, čim bolj poševno, tem manj. Zjutraj in zvečer ter

26

pozimi so žarki zelo poševni, zato je segrevanje majhno.
Opoldne in poleti so žarki strmi, zato je segrevanje veliko.

Zavisnost segrevanja od vpadnega kota žarkov pride
do izraza zlasti v kmetijstvu. Vsak vinogradnik ve, da
grozdje najbolj zori na južnih pobočjih  vinskih
goric. Ta pobočja imajo proti sončnim žarkom prav tako
lego, kakor ploskev AB na sliki 7. Tudi svoje hiše po¬
stavljamo zlasti na deželi na sončna pobočja. V Alpah
leže na takšnih pobočjih cela naselja z vso obdelano
zemljo, medtem ko leže na severnih pobočjih, ki so obr¬
njena proč od sonca, po večini le temni gozdovi.

Večanje jakosti sončnih žarkov z višino. Omenili
smo že, da se sončni žarki tem bolj odbijajo na zračnih
delcih in da jih vodni hlapi tem bolj vpijajo, čim gostejše
zračne sloje prodirajo. Zračni sloji so najbolj gosti tik
nad morsko površino in v nizkih legah vsebuje zrak tudi
največ vodnih hlapov. Jasno je, da je zaradi tega jakost
sončnih žarkov  manjša v nizkih nadmorskih viši¬
nah kot v višjih.

S posebnimi pripravami moremo jakost žarkov tudi
meriti, Rekli smo že, da predstavljajo sončni žarki to¬
plotno  energijo. Toploto merimo v kalorijah.  Ena
kalorija je tista množina toplote, ki segreje en liter vode
za eno stopinjo Celzija. Ker tehta 1 1 vode 1 kilogram,
pravimo tej množini toplote kilogramska kalo¬
rija.  Množina toplote, ki je potrebna, da se en kub. cen¬
timeter ali 1 gram vode segreje za 1° C, se imenuje
gramska kalorija.

Pri merjenju toplote sončnih žarkov so ugotovili, da
se iz prej omenjenih razlogov njih toplota z višino veča.
Pri tem se merilna ploskev postavi vedno tako, da pa¬
dajo žarki pravokotno ali navpično nanjo. Kot velikost
merilne ploskve so izbrali 1 kvadratni centimeter. Pri
tem merjenju je treba upoštevati tudi čas obsevanja. Čim
dalj časa obsevajo žarki kako ploskev, tem bolj se se¬
greje. Kot enoto časa so izbrali eno minuto. Kadar tedaj

27

primerjamo jakost višinskih žarkov z nižinskimi, primer¬
jamo vedno tisto toploto, ki jo dobi ploskev 1 cm 2  v toku
1 minute pri pravokotnem padanju sončnih žarkov.

Ugotovljeno je, da se jakost žarkov v višini 2000 m
poveča za 50 %.  Če smo n. pr. tik morske površine za
jakost žarkov dobili 1 gramsko kalorijo, bi istočasno v
višini 2000 m izmerili 1 Vi  grkal. Zanimivo je vprašanje,
kakšna je jakost žarkov v višini 55.000 m, v kateri, ka¬
kor smo v prvem poglavju izračunali, preneha atmosfera.
Vremenoslovci so izračunali, da mora jakost žarkov na
gornji meji atmosfere znašati približno dve gramkaloriji.
Sonce pošilja tedaj proti zemlji na vsak
c m 2  po 2 grkal v vsaki minuti pri pravokot¬
nem padanju žarkov.  Tej toplotni vrednosti pra¬
vimo sončna stalnica.

Ker poznamo površino naše zemlje, lahko izračunamo
s pomočjo sončne stalnice, koliko toplotne energije poš¬
lje sonce v enem letu na našo zemljo. Račun da ogromno
število

1 340 000 000 000 000 000 000 000 gramkalorij.

Če bi vsa naša zemlja kot planet bila obdana z ledenim
plaščem, debelim 36 m, bi ga ta toplotna množina lahko
raztopila.

Da je jakost sončnih žarkov v višji nadmorski višini
močnejša, vedo prav dobro planinski smučarji. Ti se
vračajo s svojih smučarskih tur vsi počrneli v obraz.
Pod vplivom močnejših sončnih žarkov postane naša koža
bolj črna, kar se dogaja tudi pri poletnem kopanju. V do¬
linah so poletni žarki močnejši samo zaradi strmejšega
padca, medtem ko so v planinah močnejši predvsem za¬
radi manjšega odboja in vpoja. Koža postane črna zato,
ker je počrnela koža veliko bolj odporna proti sončnim
opeklinam. Z zdravstvenega stališča so planinski sončni
žarki bolj zdravilni kot dolinski. Pri odboju žarkov se ne
izgubijo samo violetni, temveč veliko bolj nevidni ultra-

28

v i o 1 e t n i žarki, ki imajo še manjšo valovno dolžino.
Ker je v planinskem zraku odboj žarkov manjši, je tudi
ultravioletnih več. Ultravioletni žarki so zlasti za jetične
bolnike zelo zdravilni. Zato tudi zidajo v planinah sana¬
torije.

Če je jakost sončnih žarkov v planinah večja, bi
moralo zato biti v planinah topleje kot v dolinah. V res¬
nici pa je hladneje in na pobočjih v legah nad 3000 m leži
celo večni sneg in ledeniki. Res je, da je jakost sončnih
žarkov v planinah večja, toda meja večnega snega ne
zavisi od jakosti sončnih žarkov, ampak od tempera¬
ture zraka.  Zrak v teh višinah je že zelo ohlajen,
kar bomo izvedeli iz poglavja o adiabatičnem ohlaja¬
nju v višinah. Kljub večji jakosti sončnih žarkov je
temperatura zraka v planinah nižja in v visokih legah
celo stalno pod ničlo. Sneg v planinah ne raztopijo toliko
sončni žarki kolikor zrak s temperaturo nad ničlo. Kako
se zrak segreva, izvemo iz naslednjega poglavja.

29

TEMPERATURA ZRAKA

Segrevanje zemeljske površine in zraka. Omenili
smo, da sončni žarki pri prehodu skozi atmosfero zaradi
odboja in vpoja sicer nekoliko oslabijo, vendar pa da se
pri tem zrak prav nič ne segreje. Sončni žarki padajo
tedaj samo nekoliko oslabljeni na zemljo v splošnem za
40 odstotkov. Čim se sonce pokaže zjutraj pod obzorjem,
takoj prične zagonetna, nevidna in neotipljiva snov eter
tudi v zemeljski površini valovati, kar spravi v nihanje
tudi molekularne delce naše zemeljske skorje. Z eno be¬
sedo, zemlja se prične segrevati. Dospela toplotna ener¬
gija se razdeli na štiri dele.

En del prehaja polagoma od zemeljskega delca do
delca in se tako prenaša v notranjost  zemlje. Opa¬
zovanja so pokazala, da se toplota v enem dnevu ne
prenese globlje kot en meter. Drugi del se uporabi za
izhlapevanje  vode iz morebiti vlažne zemlje. Iz¬
hlapela voda preide nato kot vodni hlap v zrak. Tretji
del odbije  zemeljska površina nazaj v vsemirje. Ta
del razdeljene žarkovne energije je najmanjši in zavisi od
kakovosti same zemeljske površine. Hrapave in
temne  površine odbijajo najmanj. Tako odbija razorana,
temnorjava njiva zelo malo sončne energije. Najbolj pa
odbijajo bele in gladke  površine. Rekord v tem
pogledu nosi bela in gladka površina snega. Sončni žarki
se na snegu tako močno odbijajo, da ne moremo niti gle¬
dati. Odbije se jih do 80 odstotkov. Zato nosimo pri
smučanju barvana očala. Zelo se odbijajo žarki tudi na
vodnih površinah in na oblakih. Odbijanje od površine je
tudi vzrok, zakaj se zrak nad snegom ne more močno
segreti.

Četrti del žarkovne energije pa se porabi za se¬
grevanje zraka.  Z zemeljske površine prehaja
toplota na prvi sloj zraka, ki leži neposredno na njej.
Od prvega sloja prehaja na drugega, od drugega na tret-

30

jega in tako dalje navzgor. Ko se prvi sloji segrejejo, se
nekoliko razširijo. Kajti vsako telo in tako tudi plin, ki
se segreva, povečuje svojo vsebino. Zato je segreti plin
lažji  od hladnega. En kubični meter zraka tehta 1293
gramov pri 0° C in pri 760 mm zračnega pritiska. Pod
istim pritiskom, toda pri temperaturi 30° C pa tehta manj,
namreč samo 1165 gramov. Teža 1 kub. metra zraka se
je zmanjšala pri segretju za 30°, za 128 gr ali več kot za
eno osminko kilograma. Segreti in zato lažji zrak pa se
dvigne nad okolnega težjega, ravno tako kakor se
dvigne kos lesa, če ga potisnemo v vodo. Segreti zrak se
dvigne tedaj navzgor, na njegovo mesto pa priplava
okolni hladnejši zrak. Ta se zopet segreje in zopet dvigne.
Nastanejo tako imenovani vzponski zračni toki
kakor pri vretju vode. Vzpenjajoči se zrak pa nosi tudi
toploto, ki jo je dobil od zemeljske površine, navzgor. Na
ta način se s pomočjo vzponskih tokov prenaša toplota
v višje višine atmosfere.

Čim više je sonce nad obzorjem, tem bolj strmo pa¬
dajo žarki na zemljo, in tem bolj se segreva zemlja in
od nje zrak nad njo. Opoldne je sonce najvišje in takrat

Slika 8

je tudi segrevanje največje. Ko se začne sonce nižati,
ponehuje tudi jakost sončnih žarkov. Vendar pa kmalu
za poldnem pošiljajo še vedno dovolj energije, da se
zemlja in zrak še nadalje segrevata. Konec segrevanja
zraka nastopi šele nekako ob 2. uri popoldne. V sliki 8.

31

vidimo potek segrevanja in ohlajevanja zraka v teku
enega dne. Recimo, da vzide sonce ob 6. uri zjutraj. Zrak
se prične segrevati in dobiva vedno višjo tempera¬
turo,  ki se mu veča vse do 2. popoldne. Nato prične
temperatura padati preko vse noči do naslednjega sonč¬
nega vzhoda.

Pri segrevanju in ohlajevanju zraka in vsakega dru¬
gega telesa moramo točno ločiti pojma temperatura
in toplota.  Toplota je energija, ki telo segreva in jo
merimo v kalorijah.  Temperatura pa je samo toplot¬
no stanje telesa in jo merimo v stopinjah Celzija.
Celsius  se je imenoval neki učenjak, ki je začel prvi
meriti temperaturo v stopinjah, tako da pomeni 0° C
zmrzovanje vode in 100° C njeno vretje.

Ohlajanje zemeljske površine in zraka. Kmalu za
2. uro popoldne se prične zemeljska površina ohlajati. Po¬
jem ohlajanja si moramo nekoliko natančneje ogledati.
Svetloba sončnih žarkov se v zemeljski površini spremeni
v toploto. Že zgoraj smo ugotovili, da sta svetloba in to¬
plota ena in ista energija. Razlika je samo v tem, da je
svetloba vidna, medtem ko je toplota nevidna. Valovne
dolžine toplotnih žarkov so mnogo večje kot svetlobnih.
Vsako telo izžareva toploto v obliki nevidnih toplotnih
žarkov in sicer je izžarevanje tem večje, čim višjo tem¬
peraturo ima telo. Omenili smo že, da se približno pri
temperaturi 500° toplotni žarki spremene v svetlobne,
telo žari.

Kadar tedaj odhaja toplota iz telesa, bodisi v obliki
toplotnih ali svetlobnih žarkov, pravimo, da se telo
ohlaja.  Telesa pa oddajajo toploto pri vsaki tempera¬
turi, torej tudi takrat, kadar se telesu temperatura viša,
tedaj med segrevanjem. Samo z oddajanjem toplote, nam
pojem ohlajanja ni jasen. Ohlajanje telesa nastopi takrat,
kadar je prihod toplotnih žarkov z manjšo valovno dol¬
žino manjši kot odhod žarkov z večjo valovno dolžino.
V takem trenutku prične temperatura padati, se prične

32

ohlajati. Telesa od nekega toplejšega telesa toploto do¬
bivajo, jo vžarevajo,  istočasno pa jo tudi sama
oddajajo, jo i z ž a r e v a j o. Ta zakon je postavil sloven¬
ski učenjak Stefan.  Kadar je vžarevanje večje kot
izžarevanje, temperatura telesu raste. Nasprotno mu pada,
kadar izžarevanje prekaša vžarevanje. Ti pojmi nam po¬
stanejo najbolj jasni pri kurjavi sobne peči. Peč zakurimo,
to se pravi, da prižgemo v njej drva in premog. Z izgore¬
vanjem teh peč toploto vžareva. Peči se temperatura
veča. Istočasno pa jo tudi zunanji okolici izžareva. Saj to
ravno hočemo, da nam peč daje toploto. Čim prenehajo
drva in premog žareti, peč ne dobiva več toplote, ampak
jo samo oddaja, jo še samo izžareva. Njena temperatura
pada.

Isto se dogaja med soncem in zemljo. Sonce žari
toploto v obliki svetlobe proti zemlji. Zemlja jo vžareva.
Istočasno pa jo izžareva v obliki nevidnih toplotnih žar¬
kov nazaj v vsemirje, Ker pa je vžarevanje večje kot
izžarevanje, temperatura zemeljski skorji in zraku nad
njo raste. Čim pa postanejo sončni žarki popoldne bolj
poševni, prekosi izžarevanje zemlje svoje vžarevanje in
temperatura zemlje in zraka prične padati. Izžarevanje
dolgih toplotnih žarkov skozi zrak se vrši zelo počasi.
Največ teh od zemlje poslanih žarkov vpijejo zopet vodni
hlapi v atmosferi. Saj smo že zgoraj omenili, da se atmo¬
sfera obnaša ravno tako kakor steklo pri zimskih gredah.
Svetlobni žarki z lahkoto prodro skozi steklo do zemlje,
toplotni žarki pa gredo silno počasi nazaj ven skozi
steklo.

Toploto, ki jo je zrak dobil od zemlje, izžareva zrak
v višjih slojih nazaj v vsemirje. Čim pa pade temperatura
zemeljske skorje pod temperaturo zraka, prične zrak od¬
dajati svojo toploto nazaj proti zemlji, zemlja pa jo odda
dalje vsemirju. Pod specifično toploto  razumemo
tisto množino toplote, ki je potrebna, da se 1 gram ali
1 cm 3  kake snovi segreje za 1° C. V vremenoslovju pri-

3 Vremenoslovje

33

merjamo navadno 1 cm 3 . Specifična toplota zemlje na
njivi znaša pol gramkalorije, zraka pa samo 0.00031 grkal.
Ko prične zrak oddajati svojo toploto bolj ohlajenemu tlu,
se zrak hitro ohlaja, ker ima majhno specifično toploto.
Ker pa ima zemlja večjo specifično toploto, ne more
toplota od strani zraka segrevati tla. Tlo pa tudi hitro
izžari v vsemirje od zraka dobljeno toploto. Ponoči je
tedaj zrak toplejši kot tlo pod njim. Nastane tako imeno¬
vani temperaturni obrat,  pri katerem so višji
sloji zraka toplejši kot spodnji. Zlasti pozimi opazujemo
pogosto ta pojav. Medtem ko pokriva doline slana, ivje
in megla, vlada nekoliko višje toplejši zrak. Pri obrav¬
navanju meglenega morja se bomo na pojav temperatur¬
nega obrata zopet povrnili.

Pregled toplotnega gospodarstva. Verjamem, da so
se marsikomu pri razmotrivanju prehoda toplote s sonca

Slika 9

na zemljo in zopetnega odhoda toplote z zemlje nazaj v
vsemirje marsikatera dejstva in pojmi pomešali. Ta pro¬
blem je silno zamotan in ga hočemo še enkrat ponoviti s
pomočjo slike 9. Na mejo atmosfere pošlje sonce v enem

34

letu neko množino toplote, ki jo hočemo zaznamovati s
100%. Vemo, da je ta množina toplote enaka že omenje¬
nemu gornjemu velikanskemu številu. Ko prične sončna
toplota prodirati skozi atmosfero, se sledeče razdeli:
15% vpijejo vodni hlapi, 33% .odbijejo oblaki v vsemirje,
9% odbijejo zračni delci. Od preostanka pride v zemljo
27% kot sončna svetloba, 16% kot dnevna svetloba. Kaj
se sedaj izvrši s toploto, ki so jo vpili vodni hlapi v
atmosferi in ki je prišla v zemeljsko tlo? 8% odda tlo
naravnost skozi zrak v vsemirje, 16% je odda atmosferi,
23% dobljene toplote je zemlja vporabila za izparivanje
vlage. Ta toplota pride z vodnimi hlapi v atmosfero.
Vodni hlapi se namreč zgostijo in oddajo toploto zraku.
Pri nočnem ohlajevanju je atmosfera dala zemlji 4%.
Končno odda atmosfera z izžarevanjem v vsemirje 50%
na razne načine dobljene toplote. Zemeljsko tlo je tedaj
dobilo 27 + 16 + 4 = 47% od poslanih 100%. Oddalo pa
je 8 + 16 + 23 = 47%. Kolikor je tlo dobilo, toliko je tudi
oddalo. Atmosfera je dobila 15+ 16 + 23 = 54%, oddala
pa je 50 + 4 = 54%. Tudi atmosfera je ravno toliko od¬
dala kot dobila. Do gornje meje atmosfere je prišlo 100%,
skozi gornjo mejo pa je odšlo 33 + 9 + 8+ 50= 100%.
Vidimo, da vlada popolno ravnotežje.

Kljub temu, da je toplotno gospodarstvo zelo zamo¬
tano, vendar pa je na podlagi slike 9. razumljivo. Omenim
naj samo še, da se ves dohod sončne energije izvrši v
obliki kratkovalovnih svetlobnih žarkov, njen odhod pa
v obliki dolgovalovnih toplotnih žarkov.

Merjenje temperature zraka. Termometer. Tempera¬
turo zraka izmerimo s pomočjo termometra.  Ter¬
mometer je ozka steklena cev, iz katere je izsesan zrak.
Spodaj je cev nekoliko razširjena in napolnjena z živim
srebrom. Kadar se živo srebro segreva, se razširi, in ko se
ohlaja, se krči. Že imenovani C e 1 s i u s je zaznamoval
točko, ki jo kaže termometer v topečem se ledu z 0° C,
točko, ki jo pokaže v vreli vodi, s 100 n  C. Če je tempera-

3 *

35

tura nižja kot zmrzišče vode, štejemo stopnje od 0° na¬
vzdol  in dodamo številu znak minus (—). — 10° pomeni,
da je 10 stopinj mraza.

Temperaturo zraka  merimo vedno v senci in
nikoli  na soncu. Temperaturo izmerimo tako, da po¬
stavimo termometer v zrak. Toplota prehaja od zraka na

Slika 10

r

Slika 11

Slika 12

termometer in ko doseže termometer enako temperaturo
kakor zrak, se dviganje termometra ustavi. Kadar pa se
zrak ohlaja, oddaja termometer toploto zraku in živo
srebro pada. Kaj pa se zgodi, če padejo sončni žarki na¬
ravnost na termometer? Živo srebro se ne segreva od
zraka ampak naravnost od sončnih žarkov. Termometer
se v tem primeru segreva kakor zemeljsko tlo. Saj je živo
srebro in steklo, ki ga obdaja, sestavljeno iz istih snovi

36

kakor zemeljska skorja. Že prej smo omenili, da se tlo
močneje segreje kot zrak. Termometer na soncu pokaže
svojo lastno temperaturo ne pa tempera¬
ture zraka.  Da se izognemo sončnim žarkom, posta¬
vimo termometer v senco. Najboljša je za te namene
majhna lesena hišica, ki je podobna golobnjaku in belo
pobarvana.  Bela barva odbija sončne žarke, tako da
se hišica ne segreje preveč. Hišica mora biti zelo zračna,
da pride zunanji zrak v dotiko s termometrom. Navadno
visi termometer krog 2 metra nad tlom. Če bi bil termo¬
meter preblizu tal, bi kazal previsoko temperaturo, ker
bi stal preveč pod vplivom segrete zemlje. V vremensko
hišico postavimo tudi vse ostale aparate, ki morajo biti
zunaj na prostem in zaščiteni pred sončnimi žarki. Če
nimamo pripravne hišice pri rokah, postavimo termome¬
ter tudi na zunanjo stran okna na severni  strani hiše,
kamor sončni žarki ne pridejo.

Za vsakdanje potrebe je najvažneje ugotoviti, kakšna
je bila najvišja in kakšna najnižja temperatura v teku
dneva. Za ta namen uporabljamo tako imenovani ma¬
ksimalni in minimalni  termometer. Ta obstoji
iz zavite cevke, kakor kaže slika 12. Spodaj je napol¬
njena z živim srebrom, ostali del je izpolnjen z alko¬
holom.  V tem termometru opazujemo prav za prav
gibanje alkohola. Če se temperatura zraka veča, se širi
alkohol v levem kraku cevi. Alkohol potiska živo srebro
v levem kraku navzdol, v desnem pa se srebro dviga.
Desni krak cevi je zgoraj razširjen v bučko, ki je samo do
polovice napolnjena z alkoholom. Ostali del ibučke izpol¬
njujejo alkoholovi hlapi.  Ko se živo srebro v
desnem kraku dviga, pritiska na alkohol in na njegove
hlape. Zaradi pritiska se hlapi vtekočinijo, ker s pritiskom
moremo tudi plin vtekočiniti. Živo srebro se v desnem
kraku dviga vse dotlej, dokler se zrak segreva. Nad živim
srebrom plava v alkoholu v vsakem kraku železni
žebljiček,  ki ga srebro potiska navzgor. Ko doseže

37

srebro svojo maksimalno višino, ki zavisi od maksimalne
dosežene temperature zraka, prične srebro v desnem
kraku padati, žebljiček pa ostane na svojem mestu.
Spodnji  del  žebljička nam tedaj pokaže najvišje do¬
seženo temperaturo, to je temperaturni maksi¬
mum,

Ko se zrak ohlaja, se alkohol v levem kraku prične
krčiti, zato v desnem kraku preneha pritisk na alkoho-
love hlape. Zaradi zmanjšanega pritiska pa prej vtekoči-
njeni hlapi zopet izhlapijo in vrše pritisk na spodnje
srebro. Srebro v desnem kraku pada, v levem pa se dviga
in potiska levi žebljiček navzgor. Čim preneha zrak ohla¬
jati se, se ustavi dviganje srebra v levem kraku in pri
ponovnem segrevanju prične zopet padati. Levi žebljiček
pa je ostal na svojem mestu in nam njegov spodnji  del
pokaže najnižje doseženo temperaturo, to je tempe¬
raturni minimum.  Da moremo odčitati minimum in
maksimum temperature tudi v naslednjem dnevu, poteg¬
nemo z majhnim magnetom oba žebljička zopet do
živega srebra.

Alkohol uporabljamo tudi v tako imenovanih t e r -
mografih,  ki neprestano beležijo temperaturo. Pri teh
je alkohol zaprt v metalnem obroču. Če se alkohol segreje,
se razširi in z njim seveda tudi obroč. Obroč je v zvezi
s kazalcem, ki nam pokaže večanje ali manjšanje obroča
in s tem gibanje temperature zraka.

Segrevanje in ohlajanje morske površine. Dve tretjini
naše zemlje sta pokriti z morjem in komaj ena tretjina
je sestavljena iz suhe zemlje. Zato je silno važno vedeti,
kako se segreva morje in zrak nad njim. Energija sončnih
žarkov se na morski površini popolnoma drugače razdeli
kakor na zemlji. Omenili smo že, da vodne površine zelo
odbijajo  žarke. Delež odboja je na morju mnogo
večji kot na zemlji. Dalje se mnogo energije porabi za
izhlapevanje  vode. Saj je vendar za zrak morska
površina tisti neizčrpljivi dobavitelj vlage, ki pade nato

38

kot dež ali sneg na tla. Tretji del energije prodre kot
svetloba globoko v morje, medtem ko je tlo za svetlobne
žarke neprodirljivo. Pri tem prodrejo violetni, modri in
zeleni žarki veliko globlje kot rumeni in rdeči. Zadnji dve
vrsti žarkov vpije morje že takoj pri vrhu in jih porabi
za svoje segretje. Ostali žarki pa prodirajo naprej v glo¬
bino, pri čemer se njihova energija porazdeli na zelo
debel sloj vode. Ti žarki dado morski vodi tudi tisto pre¬
krasno modrozeleno barvo,  ki jo z obale vedno
tako zamaknjeno občudujemo. Violetne in še bolj ultra-
violetne žarke so s pomočjo fotografske plošče ugotovili
celo v globinah 1500 m.

Za segrevanje morske površine je najvažnejši tisti
del žarkov, ki jih voda takoj pri vrhu vpije. Voda se
segreje, nekaj pa je tudi izhlapi. Čim voda na morju iz-
hlapeva, postane površinski sloj težji, kajti morska voda
je slana.  Zaradi izhlapevanja se sol vedno bolj zgo-
ščuje in povečuje težo morske vode. Zaradi povečanja
teže se površinski sloj na nekih mestih potopi,  na
njegovo mesto pa priplava hladnejša, toda lažja voda. S to
se isto zgodi in to se ponavlja dotlej, dokler traja segre¬
vanje. Nastanejo navpični toki  podobni kakor v
atmosferi. Ti nosijo toploto v globlje sloje vode. Tako se
prenese toplota v morju veliko globlje, kot pa prodre v
zemeljskem tlu. Dnevno spreminjanje temperature se v
morski vodi občuti do 15 m, letno celo do 200 m, med¬
tem ko se v zemeljskem tlu občuti dnevno do 1 m, letno
samo do 15 m.

Podobni vzponski toki nastajajo tudi, ko se morska
površina ohlaja. Čim prične gornji sloj izžarevati toploto
v vsemirje, se prične tudi ohlajati in postaja težji. Zato
se mora potopiti, na njegovo mesto pa priplava toplejša
voda iz globine, ki je lažja, Z njo se isto dogodi, kakor s
prvim slojem. Vidimo, da nastanejo tako pri segrevanju
kakor pri ohlajanju vzponski tokovi, ki prenašajo toploto
v ali iz večjih globin morja.

39

Zrak se nad morjem na enak način segreva in ohlaja
kakor nad zemeljskim tlom. Razlika je samo v tem, da se
zrak nad morjem niti ne segreje niti ohladi v toliki meri
kakor nad zemljo. Meteorologi so izračunali, da »požre«
steber morske vode, ki je širok 1 m 2  in visok 100 m v
našem Jadranskem morju približno 440.000 kilogramskih
kalorij na leto. Ravno toliko mora seveda tudi oddati.
V zemeljskem tlu je ta sloj visok samo 14 m in znaša zato
letni toplotni promet samo 25.000 kgkal. Da je toplotna
zaloga v morju večja, je vzrok tudi večja specifična
toplota vode. Saj je pri vodi največja, namreč 1 grkal.,
medtem ko znaša pri zemlji samo pol grkal. za vsak
kubični centimeter.

Iz tega je razumljivo, zakaj je zrak pri morju pozimi
toplejši kot v notranjosti celin nad zemljo. Saj ima pri
morju za svoje segrevanje na razpolago 440.000 kgkal.,
medtem ko jih ima nad zemljo samo 25.000. Poleti pa je
zrak pri morju hladnejši kot nad segretimi celinami.
Sončna toplota se v morju porazdeli v globino, v zemlji
pa se segreje samo plitek sloj. Vsa ostala toplota se nad
zemljo porabi za segrevanje zraka. Na teh dejstvih počiva
prednost morske klime  pred celinsko.

40

VETER

Nastanek vetra. Ravnokar smo v prejšnjem odstavku
govorili o različnem segrevanju zraka nad morjem in nad
zemljo. Različno segrevanje zraka na različnih mestih
zemeljskega površja je odločilnega pomena za nastanek
vetrov. Da dobimo pojem o vetru, opazujmo dogajanja pri
segrevanju samotnega otoka sredi širokega morja. V
sliki 13. pod a) si predstavljamo razmere tako, da se ne
segreva niti morje niti otok. Zrak je nad morjem in nad
otokom enako topel. Zračni sloji, ki so v sliki pred¬
stavljeni kot črte, potekajo vodoravno.

Čim padejo sončni žarki na otok in na morje, se zrak
nad otokom bolj segreva kot nad morjem. Nad otokom
nastanejo vzponski toki, ki nosijo zrak navzgor. V vi¬
šini A nad otokom je več zraka kot v isti višini A nad
morjem, jasno, ker so vzponski toki prinesli zrak navzgor.
Če hočemo, da vlada v ozračju mir, mora v isti višini biti
povsod enako zraka. Če ga pa ni, odteče zrak od tam,
kjer ga je več, tja, kjer ga je manj. V sliki b) se tedaj
zrak v višini A preliva iznad otoka nad morje. S tem pa
se povečuje množina zraka nad morjem in pritiska na¬
vzdol proti morju. Ker prihaja iznad otoka vedno več
zraka, ga je nad otokom vedno manj, nad morjem pa
vedno več. Zato mora zrak z morja odteči proti otoku, da
izpolni tam »praznino« zraka, ki je z vzponskimi toki
odšel navzgor in se zgoraj prelil nad morje. Z nadaljnjim
segrevanjem se tudi ta z morja došli zrak nad otokom
segreje in se dvigne navzgor. Nastane tedaj sklenjen tok
zraka, kakor ga kaže slika 13. pod b).

Če bi merili v višini A zračni pritisk z barometrom,
bi dobili, da je pritisk v tej višini večji nad otokom kot
nad morjem. Na dnu pa je pritisk večji nad morjem kot
nad otokom. Neenakomerno segrevanje zraka nad otokom
in morjem povzroči neenaki zračni pritisk, različni pritisk
pa povzroči tok zraka, ki ga imenujemo veter.  Veter

41

a

h

je tedaj gibajoči se zrak. Veter piha vedno od
visokega zračnega pritiska k nizkemu.
Slika c) nam predstavlja razmere ponoči, ko je zrak
nad morjem toplejši kot nad otokom. Dobimo ravno
obratne zračne toke kot pod b). Sedaj piha pri dnu
veter z otoka proti morju, Črte na vseh treh slikah pred-

42

stavljajo tako imenovane izobarne ploskve.  Po¬
vsod na izobarni ploskvi je zračni pritisk enako velik.

V sliki b) so izobarne ploskve visoko nad otokom dvig¬
njene, na dnu pa spuščene. V sliki c) pa so visoko nad
otokom spuščene in pri dnu dvignjene. Na meji med
otokom in morjem potekajo v obeh slikah poševno. Veter
piha vedno v smeri padca  izobarnih ploskev.

Izmenjavanje vetra, kakor smo ga opisali v sliki 13.,
se pojavlja povsod na morskih obalah. Veter, ki piha z
morja proti obali, imenujemo morski veter,  onega,
ki piha z obale proti morju, pa celinski veter.
Kadar vlada pri dnu morski veter, piha v višini celinski
veter, kadar pa je pri dnu celinski veter, je v višini
morski veter. Med obema mora biti v višini neka meja.

V sliki b) in c) je ta meja predstavljena z izobarno
ploskvijo N. Opazimo, da poteka vodoravno, zato tudi ni
tu nikakega vetra, temveč vlada nevtralna zona.

Opazovanje in merje¬
nje vetra. Pri opazovanju
vetra moramo ločiti nje¬
govo smer  in njegovo
hitrost.  Smer vetra je
vedno tista, iz katere
veter piha. Če smo s hrb¬
tom obrnjeni proti vetru,
je smer vetra vedno ti¬
sta, iz katere piha veter
v hrbet. Smer vetra ime¬
nujemo po straneh neba.

Poznamo štiri glavne stra¬
ni neba: sever, jug,
vzhod, zahod,  in
štiri vmesne strani: se¬
verovzhod, jugovzhod, jugozahod in se¬
verozahod.  V glavnem ločimo tedaj osem smeri
vetrov.

43

Smer spoznamo najlaže po dimu. Veter žene dim
vedno v nasprotno stran svoje smeri. V to stran se upo¬
gibajo tudi listje in veje na drevesih. Na njivah spoznamo
smer vetra po upogibanju žitnega klasja in višjih travnatih
bilk, na vodnih površinah po valovih. Če ne moremo prav
z ničimer v prirodi dognati smer vetra, kot na pr. v skal¬
natih planinah, izobesimo robček. Veter ga odpihuje v
nasprotno stran. Ponoči, ko malo vidimo, in če je jakost
vetra prav šibka, si pomagamo tako, da si oslinimo ka¬
zalec in ga raztegnjenega dvignemo v zrak. Na tisti strani,
iz katere piha veter, nas bo na prstu hladilo.  Veter
namreč odpihuje hlape z mokrega prsta, zato mokrota
vedno bolj izhlapeva, potrebno toploto pa jemlje prstu,
ki se zato ohlaja. Pri opazovanju smeri vetra moramo
točno vedeti, kje ležijo sever in ostale strani neba. Po¬
dnevi si pomagamo s soncem, ponoči s severno zvezdo, v
oblačnih in meglenih dneh pa s kompasom.

Vremenski opazovalci ugotavljajo smer vetra s tako
imenovano »vetrnic  o«. Najbolj enostavne vetrnice
so »klopotci« na drevesih ali »petelini« na cerkvenih
zvonikih. Žal so poslednji pogostokrat že tako zarjaveli,
da jih niti srednjemočni veter ne premakne več.

Ni mesto tu, da bi opisoval silno komplicirane pri¬
prave, ki nam zelo točno pokažejo ne samo smer, temveč
tudi jakost vetra. Te priprave imenujemo anemome-
t r e. V vsakdanjem življenju jakost ali hitrost
vetra samo ocenimo. Kadar govorimo o jakosti vetra, si
mislimo vedno, s kako silo pritiska veter na kako
ploskev, če piha nanjo navpično. Kadar pa govorimo o
hitrosti vetra, takrat si vedno mislimo, s kako hitrico se
zrak premika o.d mesta do mesta na zemeljskem površju.
Anemometer nam vse to točno izmeri. Če nimamo ane-
mometra, moremo jakost ali hitrost približno oceniti s
pomočjo vpliva, ki ga veter vrši na svojo okolico. Vreme¬
noslovci so jakost vetra razdelili na 12 stopenj. Stopnja

44

O pomeni popolno tišino, stopnja 12 pa vihar, ki odnaša
strehe ter ruši drevje in hiše.

0 — popolna tišina.

1 = zelo šibka sapica, dim se dviga skoraj navpično.

2 — lahek veter, ki ga že čutimo.

3 = šibek veter, premika že listje na drevesih.

4 srednji veter, upogiba že vrhove dreves in

manjše vejice.

5 = svež veter, premika že veje in je za občutek

že neprijeten.

6 — močan veter, piska že okoli vogalov in pre¬

mika večje veje,

7 — zelo močan veter, upogiba šibkejša drevesa,

na vodi dviga valove, ki se penijo.

8 — viharni veter, premika cela drevesa in lomi

vejice, ustavlja človeka pri hoji.

9 =  vihar, odnaša strešno opeko, lomi veje in

manjša drevesa, človek težko hodi.

10 = popolni vihar, ruva močnejša drevesa.

11 = zelo močan vihar, podira gozdove in meče ljudi

ob tla.

12 = orkan, podira hiše in odnaša strehe.

S pomočjo teh stopenj moremo prav lahko oceniti
jakost ali hitrost vetra. Hitrost vetra izražamo kakor
vsako drugo hitrost, n. pr. hitrost kolesarja, vlaka ali
aeroplana. Izrazimo, koliko metrov napravi zrak na se¬
kundo, ali koliko kilometrov na uro. Zadnji način izra¬
žanja je v vsakdanjem življenju najbolj znan. Jakost pa
izrazimo, če povemo, s koliko težo v kilogramih pritiska
veter na 1 m 2 . Sledeča razpredelnica nam pove razmerja
med stopnjami, hitrostjo in jakostjo.

45

Iz te razpredelnice je razvidno, da ima veter s stop¬
njo 1 hitrost človeške hoje, s stopnjo 3 hitrost zmernega
kolesarja, s stopnjo 6 hitrost osebnega vlaka, s stopnjo 9
hitrost brzega vlaka. V naših krajih opazujemo redko
stopnje nad 7. Edino kraška burja  doseže včasih
hitrost brzega vlaka, to je stopnjo 9—10 ali 100 km na
uro. Na 1 m 2  pritiska s silo več kot 50 kg.

Jakost vetra zavisi od razlike v zračnem pritisku
med dvema krajema na zemeljskem površju. Čim večja
je razlika v pritisku, tem močnejši je
veter.  Smer vetra pa zavisi od lege visokega pritiska.
Mislili bi, da veter piha od visokega pritiska naravnost
k nizkemu. V resnici pa to ni tako. Zakaj ne, zvemo iz
naslednjega odstavka.

Odklon smeri vetra. Preden preidemo na opazo¬
vanje v prirodi, oglejmo si sledeči poskus. V sliki 15.
predstavlja krog ploščo, ki se vrti okoli svojega središča
v smislu narisane puščice. Na robu plošče je kroglica K.
Če plošča miruje in kroglico na lahko sunemo, se krogli¬
ca premika točno proti sredini plošče, če smo kroglico
sunili v smer proti središču. Recimo pa, da se plošča vrti.

46

s e

Če sedaj sunemo kroglico, ne pride več v središče plošče,
temveč v lego Ki. Vidimo, da se je smer gibajoče se kro¬
glice odklonila od smeri proti središču za kot e. Vsako
gibajoče se telo ostane v svoji prvotni
smeri, tudi če se giblje na vrteči
podlagi.  V času, ko bi
morala kroglica priti v
središče, se je plošča za¬
vrtela za kot a. Pot krog¬
lice je bila v začetku
svojega gibanja usmerjena
v sliki 15, navzgor, tedaj
tudi proti središču. Po
zavrtenju plošče za kot a
mora smer kroglice biti
še vedno usmerjena na¬
vzgor, a ne več proti sre¬
dišču. Od smeri proti
središču se je odklonila
za kot e na desno.  Vi¬
dimo, da je kot e enak
kotu a.

Enako se dogaja z vetrom na zemeljskem površju.
Vrteča se plošča je naša zemlja, središče plošče je sever¬
ni pol, rob plošče ekvator, gibajoča se kroglica zrak.
Smer vetra se na severni polobli naše
zemlje odkloni na desno.  Smer vetra se od¬
kloni na desno ne samo, če piha veter z juga na sever,
temveč v vsaki  smeri, tudi če piha s severa na jug, z
vzhoda proti zahodu ali narobe, skratka v vseh smereh in
pri tem vedno na desno, če imamo hrbet obrnjen proti
vetru.

Enako razglabljanje privede do zaključka, da se smer
vetra na južni polobli naše zemlje odklanja na 1 e v o. Za
naše vremenske razmere pa pride samo severna polobla
v poštev.

47

Recimo, da imamo v naših krajih visok zračni pritisk
na jugu, nizek na severu, V sliki 16. predstavljajo vodo¬
ravne črte i z o b a r e , to so črte, ki vežejo kraje z ena¬
kim zračnim pritiskom. Vidimo, da pada pritisk od

770 mm na jugu do
740 mm na severu. Pri¬
čakovali ibi južni veter,
Ker pa se naša zemlja
pod vetrom vrti od za¬
hoda proti vzhodu, se
smer vetra odkloni na
desno. Namesto južnega
vetra smo dobili jugo¬
zahodni veter. Na vsa ta
obravnavanja bomo še
prišli v poglavjih o sla¬
bem in lepem vremenu.

Splošno vetrovno kroženje v ozračju. Na našo zem¬
ljo kot planet padajo stalno sončni žarki. Enkrat jo ob¬
sevajo na eni, drugič na drugi strani, kakor je pač obrnje-

Slika 17

48

na proti soncu. Že v prejšnjih poglavjih smo govorili, da
se zemeljsko površje tem bolj segreva, čim bolj strmo
padajo žarki nanj. Kakšni so vpadni koti sončnih žarkov
na različnih delih naše zemlje, vidimo v sliki 17. Takšen
položaj do sončnih žarkov ima zemlja spomladi in jeseni.
Ker se ta položaj ponovi dvakrat na leto, je ta položaj
najbolj običajen pri obravnavanju povprečnega vpadanja
žarkov na zemljo. Na ekvatorju padajo navpično, pod ko¬
tom 90°, na polih pa se sončni žarki samo dotaknejo ze¬
meljskega površja in švignejo potem preko zemlje naprej
v vsemirje. Na ostalih geografskih širinah pa je vpadni
kot tem manjši, čim bolj se bližamo od ekvatorja k polom.
Na 30° g. š. padajo pod kotom 60°, na 60" g. š. pod kotom
30°, na polih pa je ta kot enak ničli.

Iz tega sledi dejstvo, da se zemlja najbolj segreva na
ekvatorju in najmanj na polih. Zato so polarne pokrajine
večno pokrite z ledom in snegom, medtem ko vlada na
ekvatorju večno poletje in večno uspevanje rastlinstva.
Ker se zemlja stalno neenakomerno segreva v posamez¬
nih geografskih širinah, mora biti zračni pritisk preko
zemlje neenakomerno razdeljen in morajo zaradi tega
stalno vladati vetrovi. Vetrove, ki se razprostirajo preko
vse naše zemlje kot planeta, imenujemo splošne pla¬
netarne vetrove.  Tudi ti so, kakor vsak drugi kra¬
jevni veter, podvrženi odklonski sili zemeljskega vrtenja
in kakor bomo videli, igra ta sila silno važno vlogo.

Zrak se tedaj najbolj segreva nad ekvatorjem in naj¬
manj na polih. Segreti zrak se na ekvatorju dviga v višine
in se nato zgoraj preliva deloma proti severu, deloma
proti jugu. Istočasno so ti gornji vetrovi podvrženi odklo¬
nu na desno. Če bi ne bilo tega odklona, bi vladalo zelo
enostavno kroženje v atmosferi. Na ekvatorju bi se zrak
dvigal, v višini bi odtekal na obeh straneh ekvatorja proti
polom, kjer bi se spuščal k tlom. Od polov bi se končno
zopet vračal pri tleh nazaj k ekvatorju. Tu bi se ponovno

4 Vreraenoslovji

49

dvignil in bi začel znova isto potovanje preko zemlje. To
bi se dogajalo, če bi zemlja mirovala.

Ker pa se zemlja vrti, pride do veljave odklonska
sila. Na poti proti polom se vetrovi hitreje odklanjajo na
desno, kot pa potujejo proti severu odnosno proti jugu.
Ko je zrak dosegel 30° g. š., je njegov odklon na desno že
tako velik, da je veter prešel iz smeri proti severu v smer
proti vzhodu. Prvotni čisti jug se je pretvoril v čisti zahod

in kroži sedaj okrog zemlje. Zaradi enostavnosti opazu¬
jemo samo kroženje na severni polobli. Ker pa prihajajo
z juga vedno nove zračne mase, se mora zrak na 30° g. š.
spustiti k tlom, da napravi zgoraj prostor novemu zraku.
Ob tlu pa odteče nazaj proti ekvatorju, kjer se ponovno
dvigne v višave. Ostali zrak, ki se ni spustil k tlom,
potuje dalje proti polu in se šele tu spusti k tlom. Od
pola odteče pri tlu nazaj proti jugu. Na 30° g. š. dobimo
zaradi odklona na desno neko nakopičenje zraka in s tem

50

seveda visok zračni pritisk. Od tega visokega pritiska
odteka zrak pri tlu deloma nazaj proti ekvatorju in so ti
vetrovi mornarjem znani kot pasati.  Deloma pa odte¬
ka proti severu in se nekako na 60° g. š. sreča z zrakom,
ki je pripotoval s pola. Tem južnim vetrovom, ki imajo
svoj izvor na 30° g. š., pravimo tropični vetrovi,
ker prihajajo iz bližine t r o p i č n e ali povratne geo¬
grafske širine (23K 0 ), kjer sonce 21. junija še sije navpič¬
no in se nato vrne nazaj proti jugu. Vetrovom, ki pridejo
s pola, pa pravimo polarni  vetrovi. Na polih mora
tedaj vladati visok pritisk, ker od tam pridejo vetrovi.
Nizek pritisk pa vlada nad ekvatorjem in na 60° g. š., kjer
se srečajo južni tropični in severni polarni vetrovi.

Srečanje teh dveh vetrov iz različnih smeri je za
naše kraje silno važnega pomena in bomo o tem še mnogo
govorili v poglavju o slabem in lepem vremenu.

Slika 18. nam prikazuje pregled splošnega vetrov¬
nega kroženja preko naše zemlje kot planeta in sicer v
profilu in tlorisu. Zaradi odklonske sile so vsi vetrovi v
tlorisu odklonjeni na desno na severni polobli, na južni
pa na levo. V sliki letijo puščice z vetrom.

Gorski in dolinski veter. Preden končamo poglavje
o vetru, si ogledamo še dva krajevna vetrova, ki sta za
planine zelo važnega pomena. Predstavljajmo si v sliki
19. a) prerez kake doline s precej strmimi pobočji. Dolina
naj ima tako smer, da padajo sončni žarki precej strmo
na desno pobočje. V sliki padajo nanj navpično. Desno
pobočje se zelo segreje in s tem tudi zrak nad njim. Zrak
se najprej visoko na pobočju dviga navzgor, tako da na¬
stane pri pobočju nekaka praznina. Ta praznina sesa
zrak iz dna doline ob pobočju  navzgor. Tako nastane
dolinski  veter. Imenuje se dolinski, ker prihaja iz do¬
line. Sredi doline pa se zrak spušča navzdol proti dnu.
Zračni sloji ali izobarne ploskve so za časa dolinskega
vetra visoko nad desnim pobočjem dvignjene, spodaj
spuščene.

4 *

51

a

6

V sliki 19. b) so prikazane razmere za časa ohlajanja
desnega pobočja. Čim se začne pobočje ohlajati, se začne
ohlajati tudi zrak nad njim. Zrak postaja zato težji in se
končno zvali na dno doline. Na njegovo mesto priteka
zrak iznad sredine doline in z njim se isto dogodi. Tako
nastaja gorski  veter. Imenuje se gorski zato, ker piha
z gore v dolino. Na dnu doline se nabira vedno več hlad¬
nega zraka, ki potiska zrak nad seboj navzgor, da lahko

52

v višini odteče proti ohlajenemu pobočju, Ker se ohla¬
janje vrši ponoči, imenujemo gorski veter tudi nočni
veter ali n o č n i k. Pri gorskem vetru so izobarne
ploskve zgoraj ob ohlajenem pobočju spuščene, spodaj
dvignjene.

53

VLAGA V ZRAKU

Suhi in vlažni zrak. Rekli smo že, da pride vlaga v
zrak po izhlapevanju iz vlažne zemlje, zlasti pa iz morske
površine. Vodna površina izhlapeva pri vsaki tempera¬
turi, tudi pri temperaturah pod 0° C. Izhlapevanje je tem
večje, čim višja je temperatura vode. Če pustimo na mizi
kozarec, poln vode, bomo čez nekaj dni opazili, da je
voda izginila, ker je izhlapela v zrak. Z izhlapevanjem
se tedaj pomešajo vodni hlapi med ostale pline zraka.

Pod pojmom vlažnega  zraka razume večina ljudi,
da se je zrak napojil z vlago, to je z vodnimi hlapi.
Mislijo, da postane ravno tako vlažen kakor suha cunja
ali suha šolska goba, če smo jo vtaknili v vodo. Zato
postaneta cunja in goba tudi bolj težki. Vlažni zrak
pa je lažji kot suhi.  Ko pridejo vodni hlapi v zrak,
se ne oprimejo zračnih delcev tako, kakor se oprime
voda vlaken v cunji ali gobi, temveč se gibljejo prosto
med ostalimi plini. Vodni hlapi tako rekoč izpodrinejo
druge pline v zraku. Vemo, da je vodna para pri enakem
pritisku lažja  kot zrak. Enaka vsebina vodnih hlapov
tehta samo %  teže, ki jo ima enaka vsebina suhega zraka.
Če tehta 1 m 3  suhega zraka pri normalnem pritisku
760 mm 1293 gr, tehta 1 m 3  vodne pare pri enakem pri¬
tisku samo 808 gr. Zato je umljivo, da mora biti mešanica
suhega zraka z vodnimi hlapi lažja kot sam suhi zrak.
Vodni hlapi izpodrinejo nekaj suhega zraka, da zavzamejo
potem sami njegovo mesto.

Merjenje vlage. Psihrometer. Ker so vodni hlapi
sestavni del zraka, sodelujejo tudi oni pri zračnem
pritisku. Merili jih bomo tedaj na isti način kakor
zračni pritisk. Vzemimo n. pr. steklen pokrov. Pod
njega denimo barometer in okrog tega natresimo
nekaj kosov živega apna. Nato poveznik krog in krog
dobro zamašimo s kitom, da ne pride več zunanji zrak
pod poveznik. Pred zamašenjem kaže barometer zračni

54

pritisk, ki pač v tem trenutku vlada. Po zamašenju vsrka
apno vso vlago iz zraka pod poveznikom. Zračni pritisk
mora sedaj pod poveznikom pasti, ker manjkajo vodni
hlapi v zraku, ki pri ce¬
lotnem zračnem pritisku
tudi sodelujejo. Če je pa¬
del zračni pritisk za 10 mm,
odpade na pritisk vodnih
hlapov 10 mm. Vidimo te¬
daj, da merimo vlago v
zraku tako, da izmerimo
njeno soudeležbo pri ce¬
lotnem zračnem pritisku
in jo izrazimo v milime¬
trih.

Če vem, koliko zra¬
ka je pod poveznikom, in
če sem si zapomnil zrač¬
ni pritisk pred zamaše-
njem in po njem, in ker
poznam težo 1 m 3  suhega zraka, morem izračunati, koliko
tehta vsebovana vlaga v 1 m 3  vlažnega zraka. Račun
pokaže, da se število v gramih ne razlikuje mnoge od
milimetrov. Če smo tedaj dognali pritisk vodnih hlapov v
milimetrih, moremo z mirno vestjo lahko reči, da vsebuje
1 m 3  vlažnega zraka ravno toliko gramov vode v obliki
nevidnih vodnih hlapov. V sliki 20. smo predpostavili,
da znaša pritisk vodnih hlapov 10 mm. Vsak m 3  tega
zraka vsebuje tedaj po 10 gramov vodnih hlapov.

Vremenoslovci pa ne merijo zračne vlage tako, ka¬
kor kaže slika 20. Poznamo nek veliko bolj enostaven
način, kakor kaže slika 21. V vremenski hišici imamo
obešena dva popolnoma enaka termometra. Pri enem je
spodnja razširjena bučka, ki vsebuje živo srebro, ovita
s čisto in tenko pavolnato cunjico, ki se stalno namaka
v čisti destilirani vodi. Dobra je tudi deževnica. Voda

55

suhi mofo-i

Slika 21

namreč ne sme vsebovati apnenca. Cunjica
vpija vodo in je stalno mokra. Termometer
z mokro cunjico se imenuje vlažni ali
mokri,  drugi pa se imenuje suhi.  Na
vlažnem termometru stalno voda izhlapeva.
En del toplote, ki jo dobe termometri od
okolnega zraka, se uporabi za izhlapevanje
vode. Zato kaže vlažni termometer vedno
nižjo temperaturo kot suhi, kar je na sliki
tudi razvidno. Čim toplejši je zrak, tem
večje je izhlapevanje in tem večja je raz¬
lika med obema termometroma. Vremeno¬
slovci so ugotovili, da morejo s pomočjo
temperaturne razlike obeh termometrov
'izračunati množino vlage v zraku.

Preden pridemo na ta račun, moramo
spoznati prej še tako zvano nasiče¬
nost  zraka z vodnimi hlapi. Učenjaki
so ugotovili, da more zrak pri določeni
temperaturi vsebovati samo določeno mno¬
žino vodnih hlapov. Sledeča razpredelnica
kaže nasičenost zraka pri različnih tem¬
peraturah.

56

Razpredelnica obsega vrednosti za temperature od
+ 39° C do —29° C. Na pr. za temperaturo 5° C dobimo
v vodoravni vrsti pod 0° in v navpični pod 5° vrednost
6,5 mm, ali, kar je skoraj isto, 6,5 gr. Pri temperaturi 5°
zrak ne more vsebovati več kot 6,5 gr vode v vsakem m 3 .
Če se zraku dovaja še nova vlaga, jo zrak izloči v vidni
obliki megle ali oblaka.  Pravimo, da je zrak na¬
sičen  z vlago.

Suhi in vlažni termometer tvorita skupaj pripravo za
določevanje vlage v zraku. Oba termometra skupaj se
imenujeta z eno besedo psihrometer.  Psihros po¬
meni v grščini moker. Temperaturna razlika obeh termo¬
metrov se imenuje psihrometrska razlika.  S
pomočjo te morejo vremenoslovci na zelo enostaven
način izračunati vlago v zraku. Brez globljega razmiš¬
ljanja si zapomnimo, da dobimo vlago, če odštejemo
polovico psihrometrske razlike od nasi¬
čenosti zraka pri temperaturi vlažnega
termometra.

Recimo, da znaša temperatura suhega termometra,
torej temperatura zraka, 25° in temperatura vlažnega
termometra 20”. Razlika med obema termometroma
znaša 5° in njena polovica je 2,5. Nasičenost zraka pri
temperaturi vlažnega termometra, tedaj pri temperaturi
20°, dobimo iz zgornje razpredelnice in znaša 17,5 mm
ali gr. Od tega odbijemo 2,5 in dobimo 17,5 — 2,5 = 15 mm
ali gr. Vsak m 3  vsebuje pri gornjih razmerah 15 gr vode.
Vidimo, na kako preprost način moremo izmeriti vlago
v zraku.

Pozimi je določevanje vlage s psihrometrom nekoliko
otežkočeno, ker je mokra cunjica vlažnega termometra
pogosto zmrznjena. V takih primerih raztopimo s tekočo
vodo led, odmaknemo posodico z vodo in počakamo ka¬
kih 10 minut, da se vlažni termometer prilagodi vladajo¬
čim razmeram zraka. Na ta način moremo tudi pri tem¬
peraturah pod 0° C dovolj točno izmeriti vlago. Tako iz-

57

merjeno vlago, izraženo v milimetrih ali v gramih, ime¬
nujemo absolutno vlago.

Relativna vlaga. Higrometer. V vsakdanjem življe¬
nju najdemo rekdokje kak psihrometer. Bolj v navadi je
druga priprava, ki jo imenujemo higrometer.  Higros
pomeni v grščini vlažen. Glavni del higrometra so žen¬
ski lasi.  Las ima lastnost, da se v vlažnem zraku
podaljša, v suhem pa skrajša. Svojo največjo dolžino dobi
las v nasičenem zraku, najbolj se skrči v absolutno suhem
zraku. Krajšanje in daljšanje las pa ne zavisi od tem¬
perature zraka. Lasi se zdaljšajo ali skrajšajo za enako
dolžino tako v hladnem kakor v toplem zraku, samo če
je zrak vedno procentualno  enako vlažen. Vemo,
da more zrak vsebovati tem več vlage, čim toplejši je.
Pri temperaturi 20° C more največ vsebovati 17.5 gr in
pravimo, da je zrak z vlago nasičen. Zrak pa ni v
prirodi vedno z vlago nasičen. More jo vsebovati manj,
kakor bi jo lahko vseboval. Recimo, da smo izmerili
pri 20° C samo 8.7 gr, tedaj samo polovico nasiče¬
nosti. V tem primeru pravimo, da znaša relativna
vlaga  50 %.  Pri 0° C znaša absolutna vlaga samo 2.3 gr,
če znaša relativna vlaga 50%.

V obeh primerih se lasi za enako dolžino podaljšajo.
Lasi nam tedaj pokažejo samo relativno vlago, ki pa
nam popolnoma zadostuje za določitev absolutne vlage,
samo moramo imeti tudi pri takem merjenju vlage raz¬
predelnico nasičenosti. Recimo, da kažejo lasi pri 18°
temperature zraka 60%, Razpredelnica pove, da bi na¬
sičen zrak pri 18° vseboval 15,5 gr. Zrak pa je nasičen
samo do 60 %.  S pomočjo sklepnega računa (15.5 X 60) : 100
dobimo 9,3 gr.

V sliki 22. vidimo princip higrometra. Šop las je pri¬
trjen na kazalec, ki se vrti ob lestvici. Kadar se zrak
suši, potegne konec kazalca na levi strani mostička na¬
vzgor, desni konec pa gre ob lestvici navzdol, kjer so
nizki procenti vlage. Če pa postaja zrak vlažen, potegne

58

utež pod lasmi levi konec kazalca navzdol, tako da
gre desni konec ob lestvici navzgor, kjer so visoki
procenti vlage. Na lestvici opazimo, da niso razdelki
procentov povsod enako veliki. Od 0—10 % je večja
razdalja kot od 90—100%, Lasi se namreč ne daljšajo

Slika 22

enakomerno. Če prehaja zrak iz suhega stanja v vlažno
in končno v nasičenost, se lasi v začetku daljšajo zelo
hitro, potem pa vedno bolj počasneje.

Higrometer navadno ni tako točen kakor psihro-
meter. V vremenskih hišicah imamo navadno vedno oba,
tako da higrometer lahko vedno kontroliramo s psihro-
metrom. Higrometer pa ima dve zelo dobri lastnosti. Če
smo ga enkrat s psihrometrom tako dobro uredili, da mu

59

lahko zaupamo, moremo z njim na zelo preprost način
in točno določiti vlažnost zraka pri temperaturah pod
0°C. Drugič se da higrometer tako urediti, da neprestano
riše vlažnostno krivuljo. S tem smo dobili higrograf,
ki ga vidimo v vremenskih hišicah.

Pomen absolutne in relativne vlage. Kadar merimo
vlago, odnosno kadar hočemo označiti vlažnostne raz¬
mere zraka, moramo povedati obe vlagi, absolutno in
relativno. Kajti pri dveh enakih relativnih vlagah moremo
imeti dve različni absolutni vlagi. More pa biti tudi na¬
robe. Pri dveh enakih absolutnih vlagah moremo imeti
dve različni relativni. Vlaga v zraku zelo vpliva na člo¬
veka, živalstvo in na rastlinstvo.

Tako je na pr, za človeka najbolj ugodna relativna
vlaga 60% pri temperaturi 18° C. Pri teh razmerah znaša
absolutna vlaga 9.2 gr. Če je relativna vlaga manjša, je
zrak presuh. V presuhem zraku se nam sušijo ustnice in
nas zelo žeja. Pomagamo si na ta način, da položimo na
peč ali radiator centralne kurjave posodo z vodo. Voda
izhlapeva in povečuje vlago v zraku. Kako se spremi¬
njajo vlažnostne razmere v sobi pozimi, ko kurimo, naj
nam pokaže sledeči primer. Recimo, da stopimo v sobo,
ki ni zakurjena. Najprvo jo hočemo dobro prezračiti. Od¬
premo okna, skozi katere pride zunanji zrak. Tempera¬
tura zunanjega zraka naj znaša 0° C in naj bo meglen dan.
Relativna vlaga zunanjega zraka naj znaša zato 95%.
Absolutne vlage je v njem 4,4 gr. Zapremo okna in peč
zakurimo. Čez nekaj časa kaže sobni termometer 18° C.
Pri temperaturi 18° in absolutni vlagi 4,4 gr pa znaša
relativna vlaga komaj 29%. Zrak je presuh. Postavimo
posodo z vodo na peč in čez nekaj ur ugotovimo, da se
je relativna vlaga povečala na 60%. Z lahkoto izraču¬
namo, da se je absolutna vlaga povečala na 9.2 gr. Če so
dimenzije sobe 10 X 10 X 4 = 400 m 3 , vsebuje ves zrak v
sobi 400 X 9.2 = 3680 gramov ali več ko tri litre in pol
vode.

60

Visoka absolutna vlaga pri visoki temperaturi je za
človeško telo zelo nevarna. Saj smo že večkrat slišali,
da je koga zaradi s o p a r i c e zadela vročinska
kap.  Pod soparico razumemo topel in absolutno zelo
vlažen zrak. Dognano je, da soparica prične v Srednji
Evropi pri sledečih razmerah. Prve številke pomenijo
temperaturo, druge relativno vlago. 22°, 75% — 24°, 70%
— 26°, 60% — 28", 50% — 30°, 45%. Vidimo, da mora
biti relativna vlaga tem nižja, čim višja je temperatura,
da nam prevlažni zrak ne škodi. Zrak je najbolj soparen
v tropičnih krajih blizu obale, otokov ali blizu velike
reke. Ob Kongu v centru Afrike znaša relativna viaga pri
zračni temperaturi 30° povprečno 60%. Gori pa smo
videli, da se prične soparica za evropski organizem že pri
45%. Za Evropejca je soparni tropični zrak nevzdržljiv
in se mora belec po preteku nekaj let vrniti bolan v
domovino, ali pa se izseliti v višje nadmorske višine, kjer
vladajo zaradi manjše količine vlage zopet normalne
razmere.

Kako vpliva presuh  zrak na človeka, vidimo iz
sledečih primerov. Na zemlji je zrak najbolj suh v pu¬
ščavah. V puščavi Libiji so v oazi Kufra nekega poletja v
avgustu bile naslednje razmere: temperatura je znašala
38.9", absolutna vlaga 4.5 gr. Če pomislimo, da je pri
gornji temperaturi zrak nasičen šele z 51.5 gr, tedaj nam
je to zadosten dokaz, kako suh je bil zrak. Relativna vlaga
je znašala samo 9%. Evropski potniki pripovedujejo, da
jim v tako suhem zraku pokajo ustnice in nohti na prstih,
na rokah pa se jim je ločila koža - povrhnica. Nekaj slič¬
nega sem doživel tudi sam na svojem potovanju po
Maroku. Bilo nas je 20 turistov, ki smo potovali v gore
Visokega Atlasa. Zaradi presuhega zraka smo vsi krva¬
veli iz nosa. Pri vdihavanju so se nam nosnice posušile,
pri čemer so žilice popokale, tako da so nosnice po malem
krvavele. Pomagali smo si s tem, da smo držali pred
nosom moker robec, iz katerega smo vdihavali vlago.

61

Pri dihanju tudi oddajamo vodo iz svojega telesa.
Vdihujemo razmeroma suh zrak, ki se v pljučih pomeša
z vodnimi hlapi, in izdihujemo vlažnega. Če dahnemo na
hladno steklo, se izdihani zrak na njem ohladi in ga orosi.
Človek pa oddaja vodo tudi skozi kožo. Tako izda človek
dnevno povprečno 900 gr vode, od tega odpade na samo
kožo 540 gr. Čim bolj je zrak suh, tem več vode oddamo,
čim bolj je vlažen, tem manj. V suhem zraku nas žeja,
ker smo oddali preveč vode. V vlažnem zraku pa se
potimo,  ker voda ne more izhlapeti hitro iz telesa.
Vlažni zrak je že ima itak preveč.

Vlaga vpliva tudi na drugo delovanje v telesu, Zdrav
človek v normalnih razmerah urinira poleti v suhem zraku
bolj malokrat in bolj zgoščeno, pozimi v vlažnem zraku
pa večkrat in bolj razredčeno. Ker ne moremo pozimi
zaradi vlažnega zraka oddati z dihanjem toliko vode ka¬
kor poleti, se voda izloča z urinom. V vseh teh primerih
smatramo, da je zrak vlažen zlasti takrat, če je njegova
relativna vlaga visoka. Pozimi je zrak vlažen, ker je pri
svojih nizkih temperaturah s svojo nizko absolutno vlago
skoro nasičen. Vlaga vpliva tudi na človeško razpoloženje.
V krajih, kjer je zrak suh, vsebuje kri manj vode kakor v
krajih, kjer je zrak bolj vlažen. Posledica bolj zgoščene
krvi je živahen, vesel, pa tudi bolj razburljiv tempera¬
ment. Kri, ki vsebuje več vode, pa naredi človeka bolj
umirjenega in flegmatičnega. Naši Dalmatinci, Italijani in
Španci žive v krajih z nizko relativno vlago, od tod nji¬
hova živahnost. Angleži in Skandinavci pa žive v pre¬
težno vlažnem podnebju, ki jim je vtisnilo pečat mirnosti
in hladnosti.

Tudi za prenesljivost zelo nizkih temperatur igra
vlaga veliko vlogo. Čudimo se na pr., kako morejo prebi¬
valci centralne Sibirije prenesti temperaturo do —60° C.
Če je zrak zelo suh, tedaj človeško telo prenese nižje
temperature kakor pa v vlažnem zraku. Pri nizkih tem¬
peraturah v Sibiriji znaša absolutna vlaga komaj ne-

62

kaj desetink gramov, relativna je zato zelo nizka. Če pa
je zrak vlažen, tedaj občuti telo celo višje temperature
bolj hladne. Na obalah v polarnih morjih zrak ni tako
mrzel kakor v Sibiriji, je pa zaradi bližine morja bolj
vlažen in zato za občutek bolj hladen. Vlaga vedno od¬
vzema telesu toploto, zato se človeško telo ohlaja. V
suhem in mrzlem zraku pa se to ne dogaja.

Zelo važen je tudi vpliv vetra  na vlažnostne raz¬
mere. Ko prihaja voda v zrak z vodne površine, je zrak
neposredno nad vodo kmalu nasičen z vlago, tako da iz
segrete vode ne more več sprejemati vlage. Veter po¬
spešuje izhlapevanje s tem, da odnaša izhlapelo vodo.
Na njegovo mesto pa prinese veter drug zrak, ki še ni
nasičen. Čim močnejši je veter, tem močnejše je izhla¬
pevanje. Sedaj nam je jasno, zakaj uporabljajo gospodične
na plesih pahljače. Med plesom se razgrejejo, tako da se
spote. Pot zgine z obraza samo, če izhlapi v zrak. Da bi
pot prej zginil, si delajo veter s pahljačo, kar pospešuje
izhlapevanje. Poleg tega pa izhlapevanje vode z obraza
odvzema toploto koži, kar prijetno hladi. Če z vetrom
izhlapevanje pospešimo, je odvzemanje toplote s kože še
večje in občutek ohladitve tem jačji. Veter tudi bolj suši
izobešeno perilo.

Pospešeno izhlapevanje z vetrom ima tudi v gospo¬
darstvu svoj pomen. Vsakdo, ki se razume na dobro je¬
dačo, pozna slastno primorsko surovo gnjat. Na Primor¬
skem je znana pot italijansko popačenko »pršut«, kar
pride iz italijanskega »prosciutto«, posušen. Primorci
namreč še svežo gnjat obesijo na podstrešje, da se pri-
rodno posuši. Ker piha na Primorskem pozimi močna
burja, se gnjat kmalu posuši. Burja prodre skozi špranje
do gnjati in odnaša izhlapelo vodo iz nje. V Ljubljanski
kotlini ne more nastati taka posušena gnjat, prvič, ker je
zrak vlažen (ljubljanska megla), in drugič, ker ni močnega
suhega vetra. Zato so tu kmetje prisiljeni sušiti koline v

63

dimnikih, kjer je zaradi ognja zrak topel in suh in s tem
relativna vlaga nizka.

Izhlapevanje vlage zavisi tudi od jakosti zračnega
pritiska. Brez vsakega globljega razglabljanja si zapom¬
nimo, da je izhlapevanje tem večje, čim manjši  je
zračni pritisk. Vemo, da se pritisk z nadmorsko višino
manjša. Zato je izhlapevanje v planinah večje kot v
dolinah. Poleg tega je v planinah tudi veter močnejši.
Zato padla drevesa ali poginule živali na planinah ne
zgnijejo,  temveč se p o s u š e. Iz njih izhlapi vsa
voda, tako da ostane samo posušeno meso, kost in koža.

Zgoščevanje vlage, Rosišče. Ker sonce segreva stal¬
no zemeljsko in morsko površino, izhlapeva tudi voda
neprestano. Voda pa mora nazaj iz zraka, ker bi drugače
vedno na novo prihajajoči hlapi ne imeli prostora. Pra¬
vimo, da pride do zgostitve  vlage. Do zgostitve pa
pride takrat, kadar doseže relativna vlaga 100%. V na¬
ravi ne postane zrak nikoli nasičen s tem, da se absolutna
vlaga zveča do stopnje nasičenosti. Navadno se zniža
temperatura zraka do tiste točke, ko zrak ne more več
vzdržati vsebovanih hlapov. Recimo, da ima zrak tem¬
peraturo 20° in 60% relativne vlage, to je 10.5 gr abso¬
lutne. Naj temperatura zraka iz katerega koli vzroka
pada. Istočasno se veča relativna vlaga. Pri temperaturi
12° je dosegla 100%, ker je zrak pri tej temperaturi z
absolutno vlago 10,5 gr nasičen. V tem primeru pravimo
temperaturi 12° rosišče.  Rosišče je tedaj tista tem¬
peratura zraka, do katere se mora zrak ohladiti, da
postane z vsebovano absolutno vlago nasičen.

Če pada temperatura preko rosišča, se vsa odvišna
vlaga zgoščuje in izločuje v obliki silno majhnih vodnih
kapljic, ki zaradi svoje lahkote lebde v zraku in ki se¬
stavljajo oblak ali meglo.  Recimo, da je v gornjem
primeru padla temperatura na 6°. Pri tej temperaturi je
zrak nasičen že s 7,1 gr. Ker pa je prvotno zrak vseboval
10.5, je moral izločiti 10.5 — 7.1 =3.4 gr.

64

Do zgoščevanja hlapov pride tedaj z ohladitvijo
zraka. Slišali smo že, da se zrak ohlaja ponoči, ko oddaja
toploto hladnejšemu tlu. Če so vlažnostne razmere take,
da pade temperatura med ohlajenjem do rosišča, nastane
megla. Megle nastajajo najraje jeseni. Takrat vsebuje
zrak še mnogo hlapov, temperatura pa ponoči precej nizko
pade. Megle nastajajo zlasti v bližini rek, jezer, močvirij
in morja. Znane so megle v Ljubljani zaradi bližnjega
barja. Pravijo, da so na barju megle nekoliko manjše,
odkar so barje deloma izsušili. Znane so megle v Lon¬
donu. Bližina morja da mnogo vlage, hladni severni
vetrovi pa jo zopet zgoste.

Zgoščevanje pospešuje tudi prah in dim v zraku. Ko
se zrak ohlaja, se obnašajo delci prahu in dima v zraku
kakor trdno telo, kajti hitreje se ohlade kot zračni delci.
Zato se hlapi okoli njih preje ohlade in zgoste. Takim
mehaničnim delcem pravimo zgoščujoča jedra.
Velemesta in industrijski kraji so navadno vsako jutro
pokriti z meglo, ki jo je povzročil dim.

Adiabatično ohlajanje. Glavno ohlajanje zraka in
s tem zgoščevanje hlapov se vrši pri vzpenjanju zraka v
višine. Ker je ta način ohlajanja v vremenoslovcu silno
važnega pomena, si ga moramo zelo natančno ogledati.
Vzemimo na primer, da se zrak vzpenja zaradi vzponskih
tokov. Hlape, ki so prišli v zrak zaradi izhlapevanja vode
iz tal, nosi seveda tok zraka s seboj. Vemo pa, da se
zračni pritisk z višino manjša. Ko dospe zrak v višje
višine, pride pod manjši pritisk. Zato se njegova vsebina
razširi.  Zračni delci so se morali drug od drugega
oddaljiti, da so  izpolnili povečani prostor. Kajti prostor¬
nina plinov je tem večja, čim manjši je pritisk. Če se
pritisk zmanjša za polovico, se prostornina podvoji. Pri
širjenju zraka morajo njegovi delci napraviti neko pot.
Če hočemo, da kako telo napravi kako pot, moramo v
njega vložiti delovno energijo. Če hočemo, da se po¬
vzpnemo na kak hrib, se moramo prej najesti. Hrana v

5 Vremenoslovje

65

želodcu »zgori« v toploto  in ta se uporabi pri vzponu.
Delo, ki ga izvršuje naše telo pri vzponu »požira« toploto.
Isto se dogaja pri širjenju zraka. Zračni delci napravijo
neko pot na račun svoje lastne toplote. Toplota se tedaj
pretvarja v delo. Zaradi tega pada temperatura zraka,
zrak se ohlaja zaradi širjenja.

Ugotovljeno je, da se zrak ohladi na vsakih  100 m
vzpona za 1° C. Takemu ohlajevanju pravimo adiabati-
čno. Adiabaino pomeni v grščini »ne grem skozi«. Zrak se

namreč ohlaja, ne da bi šla toplota skozi ali iz njega. Pre¬
tvarja se namreč v delo pri širjenju. Čim pada tempera¬
tura zraka, se mu mora višati relativna vlaga in mora
nastopiti trenutek, ko nastopi rosišče in s tem zgostitev.
Vzemimo zopet primer s številkami. Zrak se je pri tlu
segrel na 30° in znaša njegova relativna vlaga 30%. Ab¬
solutna vlaga znaša tedaj 9.6 gr. Zrak se vzpenja kakor v
sliki 23. in nosi hlape s seboj. Pri tem se ohlaja na vsakih
100 m za 1°. V kateri višini nastopi zgostitev? Z 9,6 gr

66

je zrak nasičen pri 11°. Razlika med temperaturo in rosi-
ščem je tedaj 30—11 = 19°. Zrak se mora dvigniti za
100 X 19 = 1900 m, da pride do zgostitve.

Čim pride do zgoščevanja vlage, se zrak pri nadaljnjem
vzpenjanju ne ohlaja več tako hitro. Na vsakih 100 m
vzpona se ohladi manj kot za 1°. Rekli smo že, da se en
del toplote sončnih žarkov uporabi za izhlapevanje vode
iz zemeljskega tla. Čim se vlaga iz zraka zopet izloči, je
toplota, ki je vodo vzdrževala v plinskem stanju prosta in
se sedaj ta toplota uporablja za delo pri širjenju zraka.
Zato temperatura zraka ne pada več tako hitro. To spro¬
ščeno toploto imenujemo utajeno ali latentno
toploto. Kasneje bomo videli, kako velikansko vlogo igra
utajena toplota za temperaturo zraka v višjih slojih.

Padavine. Dež, sneg, sodra, toča. Nevidni vodni hlapi
se zgoste v vidne, majhne vodne kapljice, ki sestavljajo
oblak. Zaradi svoje majhne teže lebde v zraku, oblak
plava v zraku in potuje v smer, kamor piha veter.
Z oblaki moremo ugotoviti smer vetra v višinah, ne
smemo pa misliti, da vlada isti veter tudi pri tleh.
Pogosto je veter pri tlu popolnoma nasproten kakor v
višinah. Zato ne smemo smer vetra pri tlu nikdar dolo¬
čevati z oblaki.

Čim bolj se še niža temperatura, potem ko je dosegla
rosišče, tem več kapljic je v oblaku. Posamezne kapljice
se združujejo v večje in postanejo končno tako težke, da
padajo kot kaplje na tla. Nastal je dež.  Pozimi je tem¬
peratura rosišča pogosto pod 0" C. Če se hlapi zgošču-
jejo pri temperaturi pod 0°C, ne nastanejo vodne
kapljice, temveč hlapi se zgoste takoj v ledene kristale,
ki jim pravimo sneg.  Pogostokrat pa se zgodi, da kljub
temperaturi pod 0°C preidejo hlapi v vodne kapljice.
Voda teh kapljic ima seveda temperaturo pod 0°C. Taki
vodi pravimo, da je podhlajena,  in more doseči
celo—20°. Končno pa le pride nekje do tvorbe prve
snežinke.  Ko pada ta snežinka skozi oblak s podhla-

5 *

67

jenimi kapljicami, primrznejo te na snežinko, ki pada
končno kot »babje pšeno« ali sodra  na tla. Če se le¬
deno zrno še bolj veča, do velikosti lešnika ali celo oreha,
nastane toča.  Opazovali so celo točo debelo kakor kurja
jajca. Padavine sem tu samo mimogrede obrazložil, kako
nastajajo. Mnogo bomo govorili o njih še v poglavju o
slabem vremenu.

Okoli leta 1905 so hoteli preganjati točo z nekimi
posebnimi topovi.  Na vzvišenih mestih v vinorodnih
krajih so postavili kakih 10 m dolgo cev, ki je navpično
štrlela v nebo. Zgoraj je imela do 1 m premera, spodaj je
bila ožja. Cev je bila zbita iz močne železne pločevine. V
spodnjem delu so polagali smodnik in s posebno ročico
sprožili. Spodnji del je bil zaščiten proti dežju z majhno
leseno barako. Namen tega streljanja je bil, da so z
močnim pokom spravili zrak v valovanje. Ker je bila cev
pokončna in odprtina stožčasta, so se zračni tresljaji širili
predvsem navzgor proti oblakom. Zračno valovanje naj bi
preprečilo, da bi se kapljice v oblakih preveč ne pod¬
hladile.  Če bi se posrečilo preprečiti preveliko pod¬
hladitev, ne bi moglo priti do tvorbe velikih točinih zrn.
Voda se namreč more nizko podhladiti samo, če mirno
stoji. Čim pa jo stresemo, zmrzne. Nekaj podobnega naj
bi se dogajalo s podhlajenimi kapljicami v oblakih. Zračni
tresljaji naj bi jih pretresli, da bi padli kot majhna zrna
ali celo kot voda na tla. S tresenjem moremo podhladitev
celo preprečiti. Izkazalo pa se je, da so ti umetno po¬
vzročeni tresljaji prešibki, da bi preprečili podhlajenje v
oblakih, ki so včasih do 8 km visoki. Zato so s tem stre¬
ljanjem prenehali in »topove« odstranili. Takih topov je
bilo mnogo v Goriških Brdih in po Štajerskem.

Nevihta, Blisk in grom. Poleti doživljamo nevihte,
pod čimer razumemo zelo močan dež ali celo naliv, ki ga
spremljajo bliski z gromom, in ki nam prinesejo pogosto¬
krat tudi točo. Čim več vlage je v zraku, tem več se je
mora zgostiti. Ker je poleti segrevanje močno, je tudi

68

izhlapevanje veliko in je zato tudi mnogo vlage v zraku.
V naših krajih doseže absolutna vlaga do 20 gr, v tro-
pičnih krajih pa celo preko 30 gr. Kam pa gre vsa tista
toplota, ki se je sprostila, ko se je zaradi ohladitve zraka
v višinah naenkrat  zgostilo toliko vode? Saj vemo, da
porabimo za raztopitev 1 kg ledu 80 kgkal in za izparitev
1 kg vode 600 kgkal. Po tvorbi 1 kg točinih zrn je na¬
enkrat prostih 680 kgkal. Pomislimo samo, koliko kvin-
talov ledu in vode pade med nevihto na tla. Vsa ta spro¬
ščena utajena toplota švigne nenadno kot blisk  v tla.
Ker gre toliko toplote skozi zrak v tla, se zrak silno
segreje, da zažari. Tako nastane blisk. Segreti zrak se
hipoma razširi in po odhodu bliska se hitro stisne. To
povzroči valovanje zraka, kar pride do naših ušes kot
grom.  Jasno nam je sedaj, zakaj toplota, ki se vrača
kot blisk nazaj v zemljo, vžge predmete na zemlji. Pra¬
vimo, da je udarila strela.  Zato postavljamo kovinaste
strelovode.  Kovine so namreč dobri prevodniki
toplote. Skozi nje in po žici švigne blisk v zemljo tako,
da se ne dotakne vnetljivih predmetov.

Znano je, da strele zelo udarjajo v drevesa. Gozdarji
so sešteli, koliko od 100 strel udari v različna drevesa, in
prišli so do sledečih zaključkov: v smreke in jelke udari
32%, v hraste 20%, v topole 15%, v bore 16%, v bukve
3 %, v vsa ostala drevesa, kakor lesko, lipo, jelšo, javor,
brezo, jablan, hruško in druge skupno 15%, tako da pride
na vsako posamezno zadnjo vrsto komaj 1%. Vidimo, da
strela najraje udarja v smreke in jelke, najmanj v bukve
in sadna drevesa. Pri tem moramo vedeti, da je od dežja
premočeno  deblo zelo dober prevodnik elektrike.
Mokro  deblo predstavlja nekako strelovodno žico.
Pri smreki se ob dežju deblo ne zmoči tako hitro in ostane
še dalj časa suho. To preprečujejo goste veje, zlasti pa
njihova vodoravna lega ali pa celo lega poševno navzdol.
Voda ne odteče po vejah k deblu in po njem navzdol v
zemljo, temveč kaplja naravnost na tla, tako da ostane

69

deblo suho. Ker je vrh smreke špičast, saj ravno špičaste
konice si strela izbira, priteguje smreka strelo k sebi, ne
more pa po njenem suhem  deblu hitro v zemljo. Zato
si strela napravi s silo pot in razčesne deblo. Bukev pa
ima navzgor štrleče veje, po katerih pricurlja voda do
debla in nadaljuje svojo pot po njem k zemlji. Če pritegne
bukev strelo k sebi, švigne strela po mokrem deblu hitro
v zemljo, ne da bi napravila škodo. Gornji procenti po¬
vedo prav za prav koliko škode od 100 poškodb utrpe
po streli razna drevesa. Priporočljivo je tedaj, da se ob
nevihtah izogibamo smrek, jelk in hrastov ter si raje
iščemo zavetja pod bukvami, javorji, brezami itd.

V planinah so že mnogi opazovali tako imenovani
Elijev ogenj.  Iz ostrih kamnov na grebenih puhti
žareč ogenj, zlasti če so nad grebeni oblaki. To ni nič
drugega kot počasen odhod elektrike iz oblakov v zemljo.
Pogostoma nam prasketa  tudi cepin, če držimo nje¬
govo konico navzgor. Železna konica priteguje elektriko
iz ozračja, ki zgineva po ročaju cepina in dalje po našem
telesu v zemljo. Če je malo elektrike v zraku, ni to ne¬
varno. Smrtno nevarno pa postane to pred grozečo
nevihto. Takrat moramo konico cepina
držati navzdol ali še bolje je, da cepin
odložimo  in ga pridemo ob drugi priliki zopet iskat.
Tudi se je že dogodilo, da je strela udarila v moža, ki je
nosil dežnik z železnim  ročajem. Železna konica dež¬
nika priteguje elektriko, lesena konica pa ne tako.

Merjenje padavin. Ombrometer. Padavine, to je iz
zraka padlo vodo, merimo na zelo preprost način. Kje na
prostem postavimo posodo, pri kateri poznamo površino
njene odprtine. Nato izmerimo vsebino padle vode v litrih
ali v manjših merilih kot je liter. Posodo in merilno pri¬
pravo imenujemo ombrometer,  Ombros pomeni v
grščini dež. Vremenoslovci uporabljajo nalašč zato na¬
pravljene posode. Površina odprtine znaša točno 200 cm 2
Kot merilo pa uporabljamo posodo, kakor kaže slika 24.

70

To merilo pove, kako visoko bi stala voda, če bi med
padanjem dežja ne odtekala. Izmerimo tedaj višino vod¬
nega sloja v milimetrih. Recimo, da smo izmerili 10 mm.
Na 1 m 2  je padlo v tem primeru 10 1 vode. Če je padavina
padla kot sneg ali toča, jo prej razto¬
pimo, vendar ne pri ognju, temveč na
mizi pri sobni temperaturi. Pri ognju
bi voda izhlapevala in bi je bilo pri
merjenju nekoliko manj. Zato imajo
ombrometri v notranjosti pokrov v po¬
dobi lijaka, da padla voda do prihod¬
njega merjenja ne izhlapi.

Padavine merimo enkrat
na dan, navadno ob 7. uri zju¬
traj. Izmerjena količina velja
za 24 ur; od 7. ure zjutraj do
7. ure zjutraj naslednjega dne.

Bolj točni kot ombrometri so
ombrografi.  Ti zapišejo
čas in množino padlega dežja.

Izumili so tudi priprave, ki
beležijo višino in množino
padlega snega. Navadno pa
izmerimo s centimetrskim me¬
rilom višino snega kje na pri¬
pravnem prostoru, kjer se
nam dozdeva, da ga veter ni
niti prinesel niti odnesel.

Rosa, slana, ivje. Poznamo še drugo vrsto padavin,
ki ne padajo iz neba, temveč se iz zraka izločajo narav¬
nost na predmete. Izmed teh je najbolj znana rosa.
Rekli smo že, da se zemlja ponoči bolj ohladi kot zrak
nad njo, Recimo, da je zemlja pokrita s travnatimi bilkami.
Tudi te se ohlade bolj kot zrak nad njimi. Samo tisti tenek
sloj, ki se neposredno dotika bilk, pade do iste tempera¬
ture kakor bilke same. Če je ta temperatura istočasno

71

rosišče zraka, se izločijo iz zraka hlapi kot majhne vodne
kapljice na bilke. Tako je nastala rosa. Tudi rosa je
najbolj obilna v poznem poletju in jeseni, ko vsebuje zrak
še mnogo vode, temperature pa že nizko padajo.

Če se bilke ohlade na temperaturo pod 0°, se vodni
hlapi zgoste na bilke takoj v lednih kristalih. Tako na¬
stane slana.  Slana pa more nastati tudi tako, da na¬
stane najprej rosa in potem rosa zmrzne. Slana nastaja
pozimi in pogostokrat tudi še v zgodnji pomladi. Takrat
more napraviti tudi v poljedelstvu ogromno škodo. Tudi
mladi poganjki sadnega drevja in vinskih trt se ponašajo

tako kakor travnate bilke.
Če jim pade temperatura
pod 0° C in če je dosegla
rosišče, se na njih vsede
slana in jih z mrazom po¬
konča. Sadje in trgatev je
uničena. Zato so se vreme¬
noslovci že od nekdaj mu¬
čili, kako bi preprečili sla¬
no. V zadnjem času so iznašli
tako imenovanega napo¬
vedovalca slane.  To
je čisto navaden psihrome-
ter, pri katerem so ugotovili
neko zavisnost vlažnega ter¬
mometra z nastopom slane.
Če namreč vlažni ter¬
mometer med 5 in 6 uro
popoldne  prične padati
pod temperaturo 11°, tedaj
je verjetno, da bo v teku noči
zračna temperatura padla pod 0°C in da bo dosegla
rosišče. Natančnejšo napoved nam pokaže grafikon v
sliki 25. Če se temperatura vlažnega termometra (črtkane
črte) sečejo s temperaturami suhega termometra (izvle-

Slika 25

72

čene črte) v polju »nevarno«, se moramo na slano že pri¬
praviti. Iz grafikona vidimo, da prične nevarnost, če kaže
suhi 16°, vlažni 11° (točka N). Če kaže suhi 16°, vlažni
9° (točka S) mora slana po tem grafikonu gotovo nasto¬
piti. Temperaturi obeh termometrov se od te točke dalje
pričneta sekati v polju »slana«, V sliki 24. kaže suhi 8°,
vlažni 4°. Temperaturi se sekata v polju »slana« pri
točki A. Pri teh temperaturnih in vlažnostnih razmerah
bo slana nastopila.

Če tedaj na ta način ugotovimo, da se bliža nevar¬
nost slane, jo bomo skušali po možnosti preprečiti. Že pri
ohlajevanju zemeljskega površja smo rekli, da je izža¬
revanje toplote iz tal pri jasnem  nebu največje. Če
pokrivajo nebo oblaki, zlasti nizki, je izžarevanje zmanj¬
šano, ker vodni hlapi in kapljice v oblakih preprečujejo,
da bi toplota prehitro izžarela v vsemirje. Nevarnost za
slano so vedno jasni večeri. Če tedaj umetno  povzro¬
čimo oblak, preprečimo do neke mere odhod toplote iz
zemlje. Zato žgemo stvari, ki dajo mnogo dima, kakor
vlažna slama, ter smola in slično. Dim povzroči meglo in
s tem umeten oblak. S sežiganjem tudi vzbujamo toploto,
ki preprečuje, da se zrak ne ohladi preveč. Morda se
nam ne bo posrečilo preprečiti slane po vsem vinogradu
ali sadovnjaku, vendar pa blizu tistih delov, ki nam leže
najbolj pri srcu, prižgemo ogenj in s tem preprečimo vsaj
najhujše.

Zadnja padavina, ki se izloči iz zraka naravnost na
predmete, je i v j e. Ivje nastaja v trdi zimi, ko so tem¬
perature globoko pod 0°C in če je zrak nasičen. Zem¬
ljo pokriva tedaj megla. Zaradi nizkih temperatur so
meglene kapljice podhlajene.  Tudi travnate bilke in
drevesne vejice imajo temperaturo pod 0° C. Ko trčijo
meglene kapljice na mrzle vejice, se takoj spremene v
led. Nadaljnja kapljica zopet primrzne na ta led in tako
se ledeni pokrov vedno bolj debeli. Nastalo je ivje. Ivje
nastaja zelo pogosto na vrhovih planin, ki so zaviti v

73

oblake s podhlajenimi kapljicami. Navadno je ivje na¬
brano na tisti strani predmeta, iz katere piha veter, ki
nosi kapljice na predmet. Ivje nastaja zelo rado na snežni
površini, in ga smučarji poznajo pod imenom srez.  Na
gladkih cestah, kjer ni prostora za nabiranje ivja, pri-
mrznejo podhlajene kapljice na tlo in narede poledico.
Na takih poledenelih tleh si mestni ljudje zelo pogostoma
zlomijo noge.

Omenil bi še en primer rose, ki se pojavlja v vsak¬
danjem življenju. Pozimi se šipe na oknih »pote«. Če
stopimo pozimi v zakurjeno sobo, se tistim, ki nosijo
očala, steklo »orosi«. Zunanja stran šipe ima temperaturo
zunanjega zraka, ki morda pri vladajoči absolutni vlagi
še ni nasičen. Toda polagoma dobi tudi notranja stran
šipe zunanjo temperaturo in ravno tako tudi neposredni
notranji zrak, ki meji nanjo. Ta pa ima višjo absolutno
vlago, ki pa je za temperaturo zunanjega zraka previsoka.
Zato se izloči v obliki rose na notranji strani šipe. Če ima
zunanji zrak temperaturo pod 0° C, nastanejo na šipi
»ledene rože«. Na enak način se orosijo tudi očala.

Snežni plazovi. Pod besedo snežni plaz  razumejo
naši Gorenjci velike množine snega, ki se iz različnih
vzrokov odtrgajo na strmih pobočjih in zdrče navzdol v
dolino. V Alpah je snežni plaz splošno znan pod besedo
1 a v i n a. Beseda je latinskega izvora in pomeni isto kot
»labina«, to je »padajoča« (labilen). Latinski izraz lavina
se je še danes ohranil pri Retoromanih v švicarskem En-
gadinu, kjer se je zimska turistika razvila do najvišje
stopnje. Italijani imenujejo snežni plaz »valanga«, Fran¬
cozi »avalanche«, kar pride od besede »avaler a val —
k dolini«, to je kar pada ali drči v dolino. Tudi pri nas
zlasti v mestih se je izraz lavina že udomačil.

Preprosti narod ne razlikuje raznovrstnih plazov,
temveč imenuje vsak sneg, ki drči v dolino, le plaz. Šele
strokovnjaki zimske turistike kot Zdarsky, Coaz, Hess,
Paulcke, Laig in še mnogi drugi so začeli znanstveno

74

proučevati ta prirodni pojav, ki je pozimi in spomladi
eden najstrašnejših v Alpah. Saj od snežnih plazov ne
preti nevarnost samo nedeljskim smučarjem, temveč vsem
alpskim prebivalcem, njihovim vasem in celo gorskim
železnicam, ki vodijo preko Alp.

Plazovi ali lavine se dado grupirati v dve veliki sku¬
pini, v suhe in mokre.  To zavisi v prvi vrsti od vrste
snega, ki sestavlja lavino. Sneg razlikujemo predvsem po
njegovi teži. Pod specifično težo vode razumemo težo
1 dm 3  (1 litra) vode, ki znaša 1 kg ali 1000 gr. Enaka
vsebina ledu je lažja, znaša samo 900 gr. Specifična teža
starega od dežja zelo premočenega snega znaša 800 gr,
snega raztopljenega od sonca, ki ga poznamo kot »firn«,
500 do 800 gr, zapadlega in že vsedlega snega 200 do
300 gr, novo zapadlega snega »pršiča« 50 do 100 gr,
snega, ki je padel pri zračni temperaturi —10° do —20°
in ki je v visokih Alpah znan kot »puh«, 10 do 50 gr. Če
klasificiramo plazove glede na specifično težo snega,
tedaj nam suh sneg, pršič in puh, da suhe, firn in premo¬
čen sneg pa mokre plazove. Vsedli in vležani sneg, ki ni
ne suh ne moker, pa nam da plazove, ki so na prehodu
med suhimi in mokrimi.

Glavni vzrok vseh plazov je obilica snega na strmem
pobočju. Katera je spodnja meja strmine, na kateri se
more plaz še utrgati, si strokovnjaki še niso na jasnem.
Prvotno so mislili, da na strmini pod 27° do 30° ni več
plazov. Toda dogodili so se že primeri, ko so se suhi
plazovi utrgali že na strmini 20° in mokri celo na strmini
14°. Seveda so taki primeri bolj redki, vendar pa mora¬
mo zlasti pri veliki množini snega in pri južnem vremenu
računati tudi s temi možnostmi. Gornja meja je pri strmi¬
ni 50°, kajti na še bolj strmih pobočjih se sneg ne drži več
in zdrči v glavnem že med naletavanjem navzdol.

Suhi  plazovi so znani tudi kot prašni  plazovi.
Pri teh sneg ni kompakten in se med dričanjem, posebno
pa med padanjem preko sten razkadi, tako da nastane bel

75

oblak. Ko pa udari sneg na pobočje pod steno ali pa ko
se po dričanju zarije v ovire, ki plaz ustavijo, se zelo
zbije, tako da postane kompakten in trdno zbit. Suhe
prašne lavine spremlja močan sunek zračnega pritiska,
pri čemer se razvije tudi zelo močan veter, ki polomi
drevje in vrže turista na tla že pred prihodom drvečega
snega. Kadar se pode ogromne količine snega z velikan¬
sko brzino navzdol, posebno pri prašnih plazovih, pri¬
tiskajo snežne mase na zrak pred seboj in ga potiskajo
naprej. Tako se zračni pritisk pred plazom zaradi stis-
njenja poveča, za plazom pa nastane neke vrste prazni
prostor, v katerem je zrak zelo razredčen. V ta prostor
vdere okolni zrak z veliko brzino, kar povzroči močan
veter. Še večji veter povzroči stisnjeni zrak pred plazom,
ki ga potiska plaz navzdol, in često že ta prevrne smu¬
čarje, še preden jih je plaz dosegel.

Močan zračni pritisk pa je povzročen še po nekem
drugem dejstvu, ki spremlja stalno predvsem suhe pla¬
zove. Te sestavlja suh sneg, ki vsebuje mnogo zraka. Saj
ravno zaradi tega je sneg suh. Ko se plaz bliža svojemu
dolnjemu koncu, se sneg zbije, pri čemer se zrak iztisne
iz snega. To se vrši z veliko naglico in to tudi pojači
močan zračni pritisk pred plazom. Recimo, da je plaz
širok 100 m, dolg 500 m in visok samo lm. V začetku
je sneg imel specifično težo 100 gr, po dokončanem
plazu pa 500 gr. Tedaj se je iz vsakega kubičnega me¬
tra snega iztisnilo 4 desetine kubičnega metra zraka. Iz
vsega plazu se je tedaj iztisnilo naenkrat nič manj kot
100 X 500 X 1 X 0,4 = 20.000 m 3  zraka. Zaradi močnega ve¬
tra, ki stalno spremlja suh prašni plaz, se ta imenuje tudi
vetrovni  plaz.

Med suhe plazove spada tudi k 1 o ž a s t i plaz. Pod
kložastim snegom razumemo tak suh sneg, ki že dalj časa
leži in ki ga je veter močno skupaj zbil, deloma tudi že
odpihal. Često se dogodi, da se široke klože pod grebeni
utrgajo in zdrče navzdol, zlasti če leže na zmrznjeni

76

snežni podlagi. Recimo, da je pobočje že pokrito s M m
snega, ki je nekdaj kompaktno zapadel. Sneg se je usedel
in se trdno oprijel bodisi ruševja ali trave ali grušča na
pobočju. Površina tega snega je bila kasneje podvržena
sončnim žarkom in se je nekoliko stopila. Ponoči in v
poznejših mrzlih dneh površina snega trdno zmrzne, na¬
redil se je sren.  Na to srenasto zmrznjeno površino pa¬
de, recimo, 30 cm novega snega. Ta sneg se s spodnjim
srenom nikoli trdno ne sprime, leži tako rekoč vedno na
gladki površini. Nasprotno med spodnjo površino novega
snega in srenom nastanejo celo prazni prostori. Recimo,
da je po novozapadlem snegu pritisnil mraz. Novi sneg
se zaradi mraza širi in pridobiva na prostornini. Površina
novega snega se zato na srenu na lahko vzboči in se od
njega celo loči, kar povzroči med obema prazen prostor.
Če gredo smučarji preko takega snega, se naenkrat usede
z zamolklim glasom »vum«. Nevarnost je v tem, da nasta¬
ne pri tem na površini gornjega snega vprek po pobočju
podolgovata razpoka, ob kateri se novi sneg, posebno
če je kložasto zbit, utrga in zdrvi navzdol. Gladke zmrz¬
njene srenaste snežne površine so idealna drsališča za
vse vrste plazov.

Druga skupina plazov so mokri  plazovi. Te povzro¬
ča vedno voda, ki je pronikla bodisi zaradi topljenja gor¬
nje površine snega po sončnih žarkih skozi gornji sloj
snega do srenaste površine ali celo do samega pobočja
gore, bodisi da je pronikla zaradi neprestanega deževja.
Če obsevajo sončni žarki staro snežno površino, se ta
začne topiti in nastane f i r n. Skozi firn pronica voda do
srena in teče po tem pod firnom navzdol. Jasno je tedaj,
da je sedaj prostor med firnom in srenom nekako »na¬
mazan«, da firn laže drči v dolino. Takim plazovom
pravimo f i r n a s t i plazovi ali tudi slojni  plazovi,
ker se je odtrgal samo gornji sloj. O slojnih plazovih go¬
vorimo tudi pri suhih plazovih, če se odtrga samo gornji

77

sloj. Podoben plaz povzroči tudi dež, če pada na star
sneg in pronica voda do srena.

Če pa pronikne voda v obeh primerih do pobočja
samega, tedaj nastane talni  plaz. Takrat se zruši na¬
vzdol vsa snežna odeja in povleče s seboj tudi travo,
zemljo in kamenje. Zato so talni plazovi umazane barve,
medtem ko so vsi ostali beli. Mokri plazovi in od teh
posebno talni so najbolj nevarni. Sneg je moker in težek
in je ponesrečenec v njem tako rekoč zacementiran. Talni
plazovi se zvrše predvsem spomladi, ko sonce že bolj
močno pripeka. Med plazom se sliši bobnenje in pokanje,
kakor da bi streljal s topovi. Talni plaz je od vseh najbolj
nevaren, kajti obseči more ogromne dimenzije. Pod se¬
boj pokoplje ne samo posameznike, temveč poruši cele
gozdove, da celo cele vasi in železnice z vlaki vred.

S tem bi bili najvažnejši plazovi opisani in iz gornje¬
ga moiremo zaključiti sledeče dobre nasvete. Kadar je v
planinah zapadlo dosti snega, tedaj ne smemo v planine,
zlasti tja ne, kjer se plazovi stalno in redno pojavljajo.
Taka nevarna pobočja so starejšim in izkušenim planin¬
cem bolj ali manj poznana. Ti kraji so nevarni tudi tako
v močnem dežju kakor ob lepem sončnem vremenu. Po¬
čakati moremo dobe spomladi, ko strokovnjaki lahko
presodijo, če je sneg v glavnem že zdrvel v doline.

Ledeniki. V visokem gorovju v višinah nad 3500 m
padajo padavine stalno v obliki snega tudi v poletnem
času. V teh višinah je temperatura zraka vedno pod 0° C,
zato se zgostitev vodnih hlapov izvrši takdj v obliki le¬
denih kristalov. Če se je to zgodilo slučajno nad ravnina¬
mi ali vsaj dolinami, se ledeni kristali med padanjem
skozi toplejše sloje zraka raztope in padejo končno kot
vodne kapljice na tla. Če pa se to tlo nahaja približno
vsaj v višini 3500 m, se ledeni kristali ne utegnejo raz¬
topiti in obleže kot sneg.

V teh višinah visokega gorovja se sneg v teku vsega
leta nabira v visoke in debele sloje, ki dosežejo po nekaj

78

10 m debeline. Gornji sloji vrše ogromen pritisk na spod¬
nje. Pri tem poseže vmes nek pojav, ki ga imenujemo
regelacija,  kar bi se reklo po naše zopetno
zmrznjenje.  Zaradi ogromnega pritiska se spodnji
snežni sloji raztope, kljub temu da imajo temperaturo pod
0° C. Če pa gornji pritisk poneha, se voda, ki ima tempe¬
raturo pod 0° C, spremeni takoj v led. Vedno na novo
padajoči sneg potiska spodnje sloje navzdol po pobočju.
Ker se spodaj nahaja voda, je to zelo lahko, ker vsa
grmada snega nekako plava na plitvem sloju vode. Ko
dospejo spodnji sloji nekoliko niže navzdol, se zmanjša
prvotni pritisk in spodnja voda se spremeni v led. Tako
nastajajo ledeniki.

Opazovanja so pokazala, da se ledeniki prav počasi
pomikajo proti dolini, za nekaj centimetrov na leto. Ko
dospe ledenik v svoji strugi do zelo strmih ali celo navpič¬
nih sten, se ledeni sloji lomijo in nastanejo ledeniške
razpoke.  Merjenja v teh razpokah so pokazala, da mo¬
rejo ledeniki biti nekaj 100 m debeli. Ko dospe ledenik do
višine, kjer se prične temperatura zraka nad 0°C,  se led
topi in ledenika je konec.

V Zahodnih Alpah okoli Mont Blanca so ledeniki
dolgi do 10 km in se končujejo v višinah 1500—2000 m.
Tudi mi imamo majhen ledenik pod Triglavom. Kljub temu
da so naše planine nižje kot 3500 m, imamo, če ne izrazite
ledenike, pa vsaj ležišča večnega snega, pod katerimi se
nahaja led. Od jeseni do pomladi pade na nekaterih
mestih v naših planinah toliko snega, da ga poletno de¬
ževje in sonce ne moreta vsega raztopiti. V velegorjih,
kakor Himalaja, so ledeniki dolgi do 70 km.

V polarnih pokrajinah so cele dežele stalno pokrite z
ledom, kakor na primer Gronlandija. Tu se ledeniki zli¬
vajo naravnost v morje, od koder potem posamezni kosi
kot ledene gore  potujejo dalje proti jugu. V polar¬
nih pokrajinah je tik morja temperatura zraka tudi poleti
pod 0°.

79

Led v ledenikih ima zeleno  barvo. To nastane za¬
to, ker od sončnih žarkov prodrejo globlje v led samo
zeleni, modri in vijoličasti, medtem ko rumene in rdeče
žarke vpije že vrhnji sloj ledu, na enak način kakor
morska voda.

80

SLABO VREME

V prejšnjih poglavjih smo spoznali vremenske čini-
telje in najnujnejše priprave, s katerimi jih merimo. Šele
sedaj moremo vsaj malo znanstveno govoriti o vremenu,
za kar prav za prav v tej knjigi gre. Ogledati si hočemo
sedaj, kako se obnašajo posamezni činitelji pri nastajanju
slabega in lepega vremena. Razložiti hočemo vzroke
prvega kakor drugega vremena in ko bomo spoznali te
vzroke, bomo lahko na njihovi podlagi sklepali o bodo¬
čem vremenu.

Polarna fronta. Diskontinuitetna ploskev. Ciklon.

Spomnimo se, da smo v odstavku »splošno vetrovno kro¬
ženje v ozračju« pod poglavjem »veter« rekli, da se ne¬
kako na 60° g. š. srečajo tropični in polarni  ve¬
trovi. Polarni vetrovi pihajo iz polarnih pokrajin proti
jugu. Ker se odklanjajo na desno, postanejo iz severnih
severovzhodni vetrovi, Tropični vetrovi pihajo iz tropič-
nih krajev proti severu in ker se odklanjajo na desno,
postanejo iz južnih jugozahodni vetrovi. Tistemu mestu,
kjer se ti dve vrsti vetrov srečata, pravimo polarna
fronta.  Vetrove si namreč predstavljamo kakor dve
sovražni armadi, ki dereta druga proti drugi. Ker ostanejo
na tem »bojnem polju« vedno »zmagovalci« polarni ve¬
trovi, je to polje dobilo ime polarna fronta.

Glede temperature in vlage se oba vetrova zelo raz¬
likujeta. Zrak nad polarnimi kraji je mrzel in ne more
zato vsebovati mnogo vlage. Bitna lastnost polarnih ve¬
trov je, da so mrzli in suhi. Zato je polarni
zrak težek.  Tropični vetrovi pa so- topli,  ker pri¬
hajajo iz krajev, kjer sončni žarki strmo padajo. Ker
more topli zrak sprejeti mnogo izhlapele vode, so tro¬
pični vetrovi tudi vlažni. Tropični zrak je za¬
radi tega lahek.  Na polarni fronti se tedaj srečata
severni, težek in južni, lahek zrak. Jasno je, da mora biti
prehod iz enega zraka v drugega zelo občuten. Med obe-

6 Vremenoslovje

81

ma mora obstajati neka prehodna meja, v kateri se naglo
spremenijo temperatura, vlaga in seveda tudi smer vetra,
To prehodno mejo so imenovali diskontinuitetna
ploskev.  Diskontinuo pomeni v latinščini: ne nadalju¬
jem se več. Namreč na tem prehodu se ne nadaljujejo več
enaka temperatura, vlaga in smer vetra.

Pozabiti ne smemo, da sta oba vetrova tudi pri sre¬
čanju podvržena še vedno odklonski sili. Zato bi moral

a

5

kmalu po srečanju nastati položaj, kakor ga kaže slika
26 b). V sliki je severni veter prikazan z izpolnjeno pušči¬
co, južni s prazno. Neposredno srečanje kaže slika 26 a).

82

Kmalu po srečanju sta se oba vetrova zaradi odklona
odmaknila drug od drugega. V točki A, sl. 26 b), bi moralo
tedaj zraka zmanjkovati, ker severni veter vleče v
svojo stran na desno in ravno tako vleče tudi južni
veter v svojo stran na desno. V resnici pokaže barometer
v točki A nižanje zračnega pritiska. Ugotovili pa smo že
dejstvo, da teče zrak vedno od visokega pritiska k nizke¬
mu. Zato se stanje b) ne more nadaljevati. Ko se začne
pritisk v središču A nižati, že privlači to središče zrak
iz najbližje okolice k sebi. Iz položaja b) je nastal po¬
ložaj c).

V novem položaju c) so vetrovi podvrženi dvema sila¬
ma, B a r i č n a sila, to je sila nizkega pritiska, privlačuje
veter v središče A. Istočasno pa so vetrovi podvrženi
odklonski  sili in silijo proč od središča. Zato
prično vetrovi krožiti v obliki vrtinca
okoli središča nizkega pritiska.  To kro¬
ženje se vrši v nasprotnem smislu urnega kazalca. Vidi¬
mo, da se je polarna fronta, ki je sprva potekala narav¬
nost, sedaj upognila. Severni zrak vdira proti jugu, južni
pa proti severu. Tako nastajajo zračni vrtinci ali ci¬
kloni.  Ciklos pomeni v grščini krog, zrak v njem namreč
kroži. Ciklon imenujemo tudi depresija.  Deprimo po¬
meni v latinščini: zmanjšati pritisk.

Vremenska karta. Ciklone opazujemo na tako zvanih
vremenskih kartah.  Preden preidemo na nadalj¬
nje dogodke, ki se dogajajo v ciklonih, si moramo bolj
natančno ogledati vremenske karte, ker predstavljajo
vremenoslovcem nepogrešljiv pripomoček za vremensko
napoved in sploh za raziskovanje vremenskih sprememb.
Vremenska karta nam prikazuje trenutno vremensko sta¬
nje nad večjim obsegom zemeljskega površja. Slika 27.
prikazuje tako karto za 22. november 1938 ob 7. uri zju¬
traj. Izbral sem nalašč ta dan, ker je ob pisanju te knjige
vremensko stanje tega dne povzročilo močno deževje in

6 "

83

poplave pri nas v Sloveniji. Na Gorenjskem je padlo tega
dne do 130 mm, tedaj na 1 m 2  130 litrov vode.

Prvo, kar na vremenski karti zapazimo, so krožne
črte. Te črte vežejo kraje z enakim zračnim pritiskom in
jih imenujemo izobare.  Vidimo, da je središče nizkega
pritiska nad Dansko, to je med 55° in 60° g. š, Tu se je
pritisk znižal na 735 mm. Barometer je padel pod nor¬
malo 760 mm za 25 mm. Poleg tega običajnega merila
zračnega pritiska v milimetrih so v zadnjem času uvedli
še neko novo merilo v milibarih,  v karti zaznamo¬
vano z mb. To novo merilo je izraz sile, s katero pritiska
zrak na zemeljsko površino. Rekli smo že, da je ta sila
enaka teži zraka, izraženi v gramih. Milibari pa so enote
sile, izražene v dinah. Je pa popolnoma vseeno, kako iz¬
ražamo zračni pritisk. Na ciklonu se prav nič ne spre¬
meni. Ne da bi bolj podrobno razlagal milibare, zapom¬
nimo si samo to, da je število v milibarih samo za ma¬
lenkost 2 % manjše od števila v gramih. Pritisku 735 mm,
kolikor znaša v karti na Danskem, ustreza 980 mb ali
točneje 999 gr. Grame pomnožimo s tisočinko zemeljskega
pospeška 0,981, izraženega v centimetrih, da dobimo mili¬
bare.

Od tega središča se pritisk na vse strani veča in pri
debelo izvlečeni izobari doseže nekako normalno vred¬
nost 761,3 mm ali 1015 mb. Pritisk se za to izobaro še
nadalje veča in doseže izven mej te karte na severu in
jugu visoke vrednosti.

Drugo, kar je na karti zelo važno, so vetrovne
puščice.  Čim več repov imajo, tem močnejši je veter.
Puščice letijo z vetrom. Z njimi lahko ugotovimo, iz kake
smeri piha veter. Črtkana črta v karti pomeni polarno
fronto. Ima prav sličen potek kakor na sliki 26 c). Vzhod¬
no od nje pihajo južni tropični, zahodno severni polarni
vetrovi. Kakor bomo kasneje videli, je ta ciklon že zelo
blizu svoje smrti. Sektor z južnimi vetrovi je že zelo
majhen in bo kmalu prišlo do okluzije.

84

Slika 27


Vremenoslovci si vsak dan sproti narišejo vremen¬
sko karto. S pomočjo radia dobe vremenske podatke v
nalašč za to prirejenih brzojavkah. Ni tu mesto, da bi
opisoval tehnično stran nastanka take karte. Nas zanima
samo to, kaj nam vsaka karta z vremenskega stališča
pokaže. Pripomnim naj samo to, da je za njen nastanek
potrebna internacionalna skupnost. Vsaka država mora
iti druga drugi na roko, kajti vreme ne pozna državnih
mej. V Jugoslaviji izdajata dnevno vremenske karte le¬
talski oddelek vojnega ministrstva v Zemunu in vojna
mornarica v Splitu. V velikih državah (Anglija, Nemčija)
prinaša vremenske karte tudi dnevno časopisje in more
vsakdo, ki se nanje razume, sklepati o bodočem vremenu.
Vreme se točno napove samo z vremensko karto. Žal v
Sloveniji nismo prišli še tako daleč, da bi jih sami izdajali.

Vremenska karta na sliki 27. nam pove, da cikloni
niso majhni vrtinci, kakor jih vidimo na primer v rekah,
temveč da zavzemajo ogromne daljave. Pričujoči ciklon
pokriva vso Evropo in je širok do 4000 km. Jasno je, da
so jih vremenoslovci odkrili šele z risanjem vremenskih
kart. Zaradi velikanskih razdalj jih ne moremo videti z
očmi. Kakor vsako drugo stvar je človeštvu tudi vremen¬
sko karto prinesla potreba. Za časa krimske vojne 1. 1854
je silovit vihar nenadoma uničil francosko vojno morna¬
rico v Črnem morju. Francoska admiraliteta je vprašala
tedanjega zvezdoslovca in vremenoslovca Leverriera,
če bi bilo mogoče že vnaprej slutiti take viharje in po
možnosti se že vnaprej pred njimi ubraniti. Leverrier je
prvi prišel na misel risati dnevno vremenske karte, in
kakor bomo pozneje videli, bi se z njihovo pomočjo ta¬
krat mornarica lahko rešila pogube.

Vremenski dogodki na topli fronti ciklona. Na karti
vidimo, da sestavljata ciklon dva dela. Prednji del, to je
vzhodno od središča, izpolnjujejo topli vetrovi. Zato se ta
del imenuje topli sektor.  Zadnji del pa je hladni
ali mrzli sektor,  ker ga sestavljajo hladni vetrovi.

85

Smer pomikanja ciklona.

Oba sektorja loči polarna
fronta. Vidimo, da je topli
sektor kakor neka za¬
gozda zagozden v polarni
zrak, kajti vzhodno od
njega se razprostira nad
vso Rusijo visok pritisk,
ki ima svojo zvezo z vi¬
sokim pritiskom nad se¬
vernim polom. Ta ciklon
je že več dni star, zato
je topli sektor že močno
stisnjen. Kadar ciklon iz¬
umre, zaprejo severni ve¬
trovi topli sektor popol¬
noma.

Ciklon potuje od za¬
hoda proti vzhodu iz vzro¬
kov, ki jih bomo pozneje
obravnavali. Kadar se
nam tedaj ciklon pribli¬
žuje z zahoda, nas najprej
doseže topli sektor. Zato
imenujemo tisti del fronte,
ki meji na topli sektor,
topla fronta.

Na sliki 28. vidimo
navpični prerez skozi sre¬
dino ciklona od zahoda
proti vzhodu. Ogledovati
si ga hočemo istočasno z
vremensko karto na sliki
27. Čisto na desni opazi¬
mo hrib hladnega zraka,
ki ga na vremenski karti
sestavlja visok pritisk nad

86

Slika 29. Cirrus (ci)

Južno Rusijo. Kadar se zaradi vzrokov, ki smo jih ome¬
nili pri razlagi slike 26., stvori topli sektor, trčijo jugo¬
zahodni vetrovi na hrib hladnega zraka pred njimi. Ker
so topli in vlažni, so lažji in se dvignejo nad hladni zrak.
Narinejo navzgor, pa ne zaradi vzponskih tokov, tem¬
več zaradi ovire, ki jo jim stavlja težji hladnejši zrak
pred njimi. Tudi sedaj pride do adiabatičnega ohlajanja
in do zgoščevanja vodnih hlapov. Navadno so tako južni
vetrovi prisiljeni, da se dvignejo do višine 8—10 km. Topla
fronta se zato tudi imenuje fronta nariva.

Iz slike je jasno, da se pojavijo visoko nad nami
južni vetrovi že mnogo prej, preden nas doseže pravi
topli sektor ciklona. Spoznamo jih po tenkih srebrnobelih
oblakih, ki jih nazivljemo cirrus  (ci). Čiri so tedaj prvi

87

Slika 30. Cirro-stratus (ci-st), krog okoli sonca

znak, da se bliža ciklon. V višinah čirov ima zrak tem¬
peraturo že globoko pod 0° C, zato so sestavljeni iz le¬
denih kristalov. Čim bliže prihaja ciklon, tem bliže nad
našimi glavami so topli vetrovi. Tudi oblaki postajajo
vse bolj gosti. Za čiri pridejo ciro-s trati  (ci-st), to
so oblaki, ki se kakor kak pajčolan razprostirajo preko
neba. Če je slučajno na nebu luna ali sonce, nastane okoli
njih krog, ki ima pri luni celo mavričaste barve. Krog
okoli lune je vedno znak slabega vremena. Za cirostrati
pridejo alto-strati  (al-st), ki so že tako gosti, da se
sonce skozi nje vidi samo kot medla pika. Končno do¬
spejo nad nas temni in težki oblaki, iz katerih že prši
ali pa tudi močneje pada dež ali sneg. Deževnemu oblaku
pravimo n i m b u s (ni).

88

Slika 31. Alto-stratus (al-st)

Med zgoščevanjem vodnih hlapov ob topli fronti raz¬
likujemo tedaj štiri glavne vrste oblakov: cirus, cirostra-
tus, altostratus in nimbus. Preden razmotrivamo slabo
vreme dalje, moramo spregovoriti nekaj besed o vrstah
oblakov. V glavnem poznamo štiri vrste oblakov: cirus,
stratus, nimbuš in kumulus. Cirus že poznamo, stratus je
slojevit oblak, ki prekriva vse nebo kakor neka siva
plahta. Navadno je stratus dvignjena megla. Nimbus je
deževni oblak. Kumuli pa so kupčasti oblaki, kakor smo
jih spoznali pri vzponskih tokih na sliki 23. Iz teh štirih
osnovnih vrst se označujejo vmesni oblaki, ki so podobni
hkrati dvem vrstam. Tako dobimo cirostratus, to je oblak,
ki je že zelo podoben čiru, ker pa se razprostira preko
vsega neba kakor stratus, mu dodamo še to ime. Alto¬
stratus pa je oblak stratus, toda zelo visoko nad nami.

89

Slika 32. Nimbus (ni)

Altus pomeni v latinščini visok. Še druge vmesne oblake
bomo spoznali v nadaljnjem.

Pogosto vidimo na nebu oblake, ki se vlečejo vzpo¬
redno kakor brazde na njivi. To so tako zvani valo¬
viti  oblaki, Diskontinuitetna ploskev ne poteka gladko,
temveč valovito. Ko drče na topli fronti ob njej topli
vetrovi navzgor, jo vzvalove kakor morsko površino. Če
so razmere take, da pride do zgostitve hlapov samo v

90

Slika 33. Cirro-cumuli (ci-cu), „ovčice“

valovnih vrhovih, v dolih pa ne, pride do tvorbe valo¬
vitih oblakov. Iz cirostratov nastanejo c i r o k u m u 1 i,
ki jim po domače pravimo tudi »ovčice«. Iz altostratov
pa nastanejo alto-kumuli.  Vseh šest najbolj tipičnih
oblakov s tople fronte vidimo na slikah 29.—34.

Kmalu po prihodu prvih čirov, navadno en ali dva
dni kasneje, nas zajame pravi topli sektor. Ni potrebno,
da bi že deževalo pred prihodom tople fronte. Lahko je

91

Slika 34. Alto-cumuli (al-cu)

dež, lahko ga ni, lahko je dež prej in ga potem ni, često
je celo topli sektor jasen, eno pa je gotovo. Ko nas
zajame topla fronta, to je, ko dosežejo tropični, topli in
vlažni vetrovi tudi tlo, kajti visoko nad nami so se že
davno pojavili, se močno dvigne temperatura in pade
relativna vlaga. Tropični vetrovi so absolutno bolj vlažni
kakor prejšnji zrak, ker pa so tudi bolj topli, je rela¬
tivna vlaga manjša. Vdor toplih vetrov je zelo značilen
pozimi. Kar naenkrat mraz popusti, sneg in zamrznjene

92

ceste se naglo tope, z eno besedo, mislimo, da je že po¬
mlad v deželi, V toplem sektorju se moremo nahajati
tudi po več dni. Navadno v presledkih po malem prši,
more se pa tudi za kratek čas zjasniti. Ves čas pa pi¬
hajo jugozahodni topli in vlažni vetrovi.

Vdor toplih vetrov v planinah. Fen. Na svoj poseben
način se pojavilo južni vetrovi v planinah. Že v sliki 28.
smo rekli, da se morajo vetrovi iz lahkega zraka dvigniti,

če trčijo na težji zrak. Še veliko bolj so prisiljeni k dvi¬
ganju, če trčijo na pobočje gorovja, kakor vidimo na
sliki 35. V določeni višini pride do zgostitve in do tvorbe
oblaka, ki sega navadno čez greben. Pravimo, da so
vrhovi dobili »kape«. Na vsem južnem pobočju tudi zelo
dežuje. Ko dosežejo vetrovi vrh planin, se na severnem
pobočju spuste zopet navzdol. Če opazujemo tak oblak
na vrhu planin, bomo videli, da stalno spreminja svojo
obliko. Nam se zdi, da čepi nad hribom vedno en in isti
oblak. V resnici pa se stalno presnavlja. Ko se spusti
zrak na severni strani planine navzdol, potegne s seboj

S

Slika 35

93

tudi svoj oblak. Iz novodošlega zraka pa se zgosti nova
vlaga in nov oblak.

Ko se je zrak vzpenjal, se je adiabatično ohlajal, ko
se spušča, pa se mora adiabatično segreti.  Pri tem pa
mu pride v dobro tudi tista utajena toplota, ki je postala
pri zgoščevanju hlapov prosta. Spuščajoči se zrak pride
zato na severni strani planin bolj topel v doline, kot pa
je bil na začetku južnega pobočja. Recimo, da dospe južni
veter do južnega pobočja s temperaturo 25° in 45% rela¬
tivne vlage. Absolutno vsebuje zrak 10,5 gr vodnih hla¬
pov. Ob južnem pobočju naj leži nek kraj A 150 m nad
morjem. Vrh gore naj bo visok 2650 m, to je 2500 m nad
krajem A. Z absolutno vlago 10,5 gr je zrak nasičen pri
12°. Dvigniti se mora tedaj za (25 —12) X 100= 13 X 100 =
1300 m, da pride do zgostitve vodnih hlapov. Spodnja
baza oblaka bo tedaj v višini 1300 + 150= 1450 m nad
morjem. Zrak pa se mora dvigniti še za 1200 m, da pride
preko grebena. Ker postaja sedaj utajena toplota prosta,
se zrak ne ohlaja za 1 0  na vsakih 100 m, temveč sedaj
samo za pol stopinje. Do vrha se tedaj ohladi še za na¬
daljnjih 6°, tako da doseže vrh s temperaturo 6°. Rela¬
tivna vlaga znaša na vrhu seveda 100%, absolutna pa

7,1 gr.

Ko se zrak prične na drugi strani grebena spuščati
navzdol, se prične adiabatično segrevati, sedaj pa vso pot
za 1 0  C na vsakih 100 m padca. Ko dospe v dolino v
kraj B, ki leži v enaki nadmorski višini kakor A, se je
spustil za 2500 m in se je moral zato segreti za 25°. Dospe
tedaj s temperaturo 6° + 25° = 31° C. Pri tej temperaturi
in pri absolutni vlagi 7,5 gr, ki je še ostala v zraku, znaša
relativna vlaga 21 %>,  Zrak je na svoji poti od kraja A
preko grebena v kraj B bil prisiljen, da izloči 3,4 gr vod¬
nih hlapov in da se tako osuši za 45—21 = 24%. Bitna
lastnost južnih vetrov v planinah je, da dospejo do juž¬
nih pobočij topli in vlažni, na severno pobočje pa topli
in suhi.

94

Adiabatično segrevanje se vrši na obraten način
kakor pri ohlajanju. Tam smo videli, da uporabljajo zračni
delci toploto, da napravijo neko pot pri širjenju plina.
Ko se zrak spušča v doline, prihaja pod vedno večji pri¬
tisk, ki ga vrše gornji sloji ozračja. Zrak se neprosto¬
voljno stiska, njegovi delci so prisiljeni, da se zopet
zbližajo, zato je tista toplota, ki se je pri širjenju upo¬
rabljala, sedaj prosta in znova segreje zrak. Sproščanje
toplote pri zgoščevanju vodnih hlapov in njeno uporab¬
ljanje pri adiabatičnem segrevanju zraka za zvišanje
njegove temperature igra pri razdelitvi temperature v
ozračju silno važno vlogo zlasti za višje sloje, na kar se
bomo še povrnili.

Pojavov, kakor kaže slika 35., ima naša domovina v
obilni meri. Z Jadranskega morja dospejo južni topli in
vlažni vetrovi do južnega pobočja naših Alp. Tu se
vzpnejo in izločajo zelo visoke padavine. Soška dolina in
Beneška Slovenija sta znani kot najbogatejši pokrajini
padavin v Evropi. Na nekaterih mestih pade do 4000 mm
dežja na leto. Ti vetrovi so znani ob Sredozemskem morju
kot »široko«, kar pride iz arabščine »šaruk«. »Široko« je
tedaj topel in vlažen, soparen veter. Isti veter prispe na
severne strani alpskih grebenov kot topel in suh veter
in so ga že Rimljani, ki so prebivali v Alpah, poznali kot
»ventus favonius«, to je prijetni veter. V nemških Alpah
je ta veter znan zato kot »Fohn«, kar pride od favonius.
Mi Slovenci nimamo zanj posebnega izraza in ga eno¬
stavno imenujemo fen.  En primer vdora fena v našo
Savsko dolino naj pokaže slika 36. V njej je diagram s
higrografa meteorološke postaje na Jesenicah od 30. ja¬
nuarja 1938. Vidimo, kako pero higrografa točno zazna¬
muje prihod fena. Ob 18. uri je relativna vlaga padla za
58% od 98% na 40%.

Fen ima zelo velik vpliv na človeško razpoloženje.
Saj smo rekli, da se človek najbolje počuti pri tempera-
tudi 18° in 60% relativne vlage. Naj se sedaj temperatura

95

zraka naenkrat dvigne in istočasno pade relativna vlaga,
mora ta sprememba vplivati na človeka, V fenu postane
človek len in razdražljiv. Otroci so v šoli zelo nemirni.
Zlasti pomladanski feni poslabšajo duševno stanje že itak

Slika 36

otožnih ljudi. Ugotovili so, da se spomladanski samomori
izvrše ravno za časa fena. Fen je tudi tisti veter, ki najbolj
žre sneg spomladi v planinah.

Vremenski dogodki na mrzli fronti ciklona. V svojem
razmotrivanju slike 28 , smo prišli iz hladnega sektorja
preko tople fronte v topli sektor. Ciklon se pomika dalje
proti vzhodu in kmalu nas zajame mrzla fronta,  to
je mejna črta med toplim sektorjem in za njim priha¬
jajočim mrzlim sektorjem.  Enkrat se imenuje ta
sektor mrzli, drugič samo hladni. V bistvu ni to nikaka
važna razlika, ker je lahko istočasno mrzli in hladni. Za
tem mrzlim sektorjem sledi nov topli sektor naslednjega
ciklona. Nasproti novemu toplemu sektorju igra mrzli

96

sektor enako vlogo kakor v sliki naznačeni hladni sektor.
En in isti sektor se tedaj imenuje hladni, kadar se na¬
haja pred toplim sektorjem, mrzli, kadar se nahaja za
njim. Zrak v mrzlem sektorju ima nižjo temperaturo kot
v hladnem, zato to tudi bolj krepko povemo z izrazom
»mrzli«.

Na vremenski karti od 22. novembra vidimo, da se¬
stavljajo mrzli sektor severozahodni vetrovi. Vemo, da je
njihov zrak težji kot zrak južnih vetrov. Zato z veliko
silo pihajo proti južnim vetrovom in jih nasilno dvigajo
navzgor, kar je v sliki lepo razvidno. Zato imenujemo
mrzlo fronto tudi fronto izpodriva,  ker izpodrivajo
severni vetrovi južni zrak pred seboj. Južni vetrovi se
morajo tedaj neprostovoljno dvigati. Pri tem se zopet
adiabatično ohlajajo in pride v določeni višini do zgošče¬
vanja.

Prednji del zračne mase v mrzlem sektorju ima obliko
naprej štrlečega roga. Zrak se namreč pri tlu tere ob ne¬
ravnih delih zemeljskega površja in drevesih, zato ima pri
tlu manjšo hitrost kot nekoliko više nad tlom. Zaradi tega
gornji zrak prehiteva spodnjega. Ravno ta rog najbolj
izpodriva topli zrak in ga zelo krepko meče navzgor. Na¬
stanejo neke vrste vzponski toki. Vemo pa, da morajo
istočasno z vzponskimi toki nastati tudi toki, usmerjeni
navzdol. Na sliki so narisani za vzponskim tokom. Te
zopet vrže rog mrzlega sektorja navzgor in tako nastane
vrtinec z vodoravno osjo,  ki igra silno važno
vlogo za stvarjanje toče.

Tudi za tem vrtincem je topli zrak prisiljen, da se
dviga krepko navzgor, pri čemer pride do hitrega in iz¬
datnega zgoščevanja. Pri tem pride do silno močnih na¬
livov in do neviht. Stvorijo se silno visoki in ogromni
oblaki, ki jih imenujemo kumulo = nimbe  (cu-ni).
Kumulus se ta oblak imenuje zato, ker ima kopičasto
obliko, nimbus pa ker iz njega dežuje.

7 Vremenoslovje

97

Slika 37. Cumulo-nimbus (cu-ni) z nepravim čirom. Nastaja
na mrzli fronti in pri poletnih nevihtah

Slika 37. nam prikazuje primer takega kumulo-
nimba.

Opazujmo sedaj, kako se spremene vremenski ele¬
menti po prehodu mrzle fronte preko nas. Ker so severni
vetrovi težki, se mora zračni pritisk zvečati, barometer
se torej dvigne. Ker so mrzli, mora termometer pasti. Ker
so suhi, pade absolutna vlaga. Ker pa je temperatura
istočasno zelo nizka, se zveča relativna vlaga. Smer vetra
se takoj obrne od jugozahoda k severozahodu, istočasno
se zveča tudi njegova hitrost. In končno padajo padavine
v obliki močnega naliva, ki pa ne traja dolgo časa.

Omenil sem že, da pade ob mrzli fronti pogostoma
tudi toča, seveda samo v poletnem času. V najvišjih slojih
so komulo-nimbi sestavljeni iz podhlajenih kapljic. Iz teh
se končno stvori ledeno zrno toče na način, kakor smo

98

ga v odstavku o padavinah že omenili. Med padanjem
dospe zrno v vzponske toke, ki jih je povzročil rog
mrzlega sektorja. Ti vržejo zrno zopet navzgor, pri čemer
se ponovno spaja s podhlajenimi kapljicami in se še bolj
odebeli. Nato zopet pade v toku, usmerjenem navzdol,
pa ga morda nov vzponski tok nese še enkrat na¬
vzgor in zopet odebeli. Končno pade kot debelo ledeno
zrno na tla. Pri vzdigovanju in padanju se zrna toče med
seboj udarjajo, kar se pogostoma sliši kakor mešanje
orehov do tal. Ker so zrna mnogo težja od deževnih kap¬
ljic, padejo najprej na tla in šele čez nekaj časa se usuje
dež. Jasno je, da se med zgoščevanjem vodnih hlapov
sproščajo električni bliski in strele. Zaradi vseh teh po¬
javov imenujemo mrzlo fronto tudi fronto nevihte.

Smrt ciklona, Okluzija. Ker imajo severni vetrovi
zelo veliko jakost, izpodrivajo hitro topli sektor in po
nekaj dneh ujamejo prejšnji hladni sektor, tako da je
topli sektor popolnoma zaprt. Nato prično izpodrivati tudi
zrak hladnega sektorja na isti način, kakor so izpodrinili
topli zrak. Tudi sedaj pride do nasilnega zgoščevanja
vodnih hlapov in do nalivov. Zaporu toplega sektorja pra¬
vimo okluzija.  V ciklonu od 22. nov, 1938 v sl. 27. bo
kmalu prišlo do okluzije, Occludere pomeni v latinščini
zapreti. Ko je izpodrinjen tudi hladni sektor in dvignjen
navzgor, je ciklona konec in izumre. Na mestu polarne
fronte je ostal gospodar polarni suhi in čisti zrak, ki po¬
vzroči visok pritisk in jasno nebo.

Pri okluziji moramo ločiti zimsko in poletno okluzijo.
Recimo, da imamo pred seboj poletni ciklon. Tisti mrzli
sektor, ki je dospel z Atlantskega oceana nad Evropo in
ki je povzročil smrt ciklona, se nahaja sedaj na primer
nad srednjo Rusijo. V teku časa se je od spodnjih toplih
tal segrel in je sedaj že zastarela segreta polarna zračna
masa. Za njim se rodi nov ciklon, ki ga nov mrzli sektor
Evropo. Mrzli sektor novega ciklona se
polarno zračno maso, ki je seveda to-

99

plejša od njega. Jasno je, da jo bo mrzli sektor izpodrinil,
kakor kaže slika 38 a). Pozimi pa je zrak nad morjem
toplejši kot nad celino. Ko pripotuje mrzli sektor pozimi
iznad Atlantskega oceana nad Evropo, se nad mrzlim tlom

a.

m  nr/i j \ Motolm s 1 .

&

še bolj ohladi. Mrzli sektor novega ciklona ga tedaj najde
bolj mrzlega, kot pa je sam. Zato ga pri okluziji ne iz¬
podrine, temveč narine na njega, kakor kaže slika 38 b).
V obeh primerih pa imamo dvig zraka in s tem ohladitev
in zgostitev hlapov.

Po okluziji potujejo dvignjeni topli vetrovi dalje proti
severnemu polu, kjer se morajo spustiti k tlom. Tu se nad

100

večnim ledom in snegom močno ohlade in se vrnejo,
sedaj pa kot mrzli polarni vetrovi, nazaj proti jugu, kjer
se srečajo z novimi toplimi tropičnimi vetrovi na polarni
fronti, pri čemer se stvarjajo vedno znova novi cikloni.

Polarni vetrovi pa prodirajo po okluziji dalje proti
jugu, kjer se spoje z visokim pritiskom na 30° g. š. Tu se
silno segrejejo in dobe popolnoma tropični značaj. Od tod
se lahko vrnejo kot tropični vetrovi nazaj k polarni fronti
k tvorbi novih ciklonov ali pa odpotujejo dalje proti ekva¬
torju kot pasatni vetrovi. Na ekvatorju se zopet dvignejo
navzgor in večna igra splošne vetrovne cirkulacije se
prične znova.

Vpliv planin na ciklon. Sekundarni ciklon. Videli
smo, kako se ciklon, prinašalec slabega vremena, rodi,
razvije in umre. Tak potek ima na širni gladini morja in
na nepreglednih planjavah Severne Evrope in Rusije. Ko
pa se na svojem pomikanju sreča z visokim gorovjem, ni
njegov potek več tako enostaven, Za našo Slovenijo je
to silno važnega pomena, ker je izrazito planinska dežela
v jugovzhodnih Alpah.

Recimo, da leži jedro ciklona visoko na severu od
Slovenije, tako da pride v njegov topli sektor. Z Jadran¬
skega morja pihajo jugozahodni vetrovi proti slovenskim
planinam, pred katerimi se morajo dvigniti, če hočejo
nadaljevati svojo pot proti severu. To pa ne gre tako
hitro. Planine do neke mere zaustavijo južne vetrove.
Zrak se tedaj stiska med pobočjem planin in med priti¬
skom, ki ga izvajajo vedno znova prihajajoči južni vetrovi.
To se mora seveda poznati v zračnem pritisku. In v res¬
nici opazujemo v takih primerih zvečanje pritiska pred
južnim pobočjem Alpskega gorovja. Na vremenski karti
se to opazi kakor nekak upogib izobar na južni strani
Alpskega gorovja z vzhoda proti zahodu, kakor kaže slika
39 a). Tak izobarski klin  na južni strani Alp je
silno nevaren za naše kraje. Kopičenje in nasilno dviganje
južnega zraka pred Alpami more povzročiti zelo močno

101

deževje, ki dovede mnogokrat do poplav. Tako je bil tak
izobarski klin vzrok katastrofalni poplavi, ki se je dogo¬
dila 26, septembra 1926 in je obsegala predele od Ja¬
dranskega morja do Ljubljane.

Ko se je ciklon pomaknil tako daleč proti vzhodu,
kakor kaže slika 39 b), da ovira Alpsko gorovje prost
odtok severnih vetrov proti jugu, se sedaj na severni
strani Alp kopiči mrzli zrak in veča tam zračni pritisk.
Nastane zopet sličen izobarski klin, sedaj pa na severni
strani Alp, in sega od zahoda proti vzhodu. Ko pa na¬
polni severni zrak ves prostor pred Alpami, se zlije preko
grebenov na južno stran kakor nekak ogromen slap. Za¬
ustavljanje tako južnih kakor severnih vetrov more imeti
za posledico, da nastane na južni strani Alp nov ciklon C 2 .

102

Pravimo  mu  sekundarni  ciklon. Ta potuje potem
samostojno svojo pot dalje proti vzhodu. Večina ciklonov,
ki dosezajo našo Slovenijo, je sekundarnega značaja.

Ko se je severni zrak prelil preko grebenov Alp
na njih južno pobočje, se kakor mogočen slap vrže na
Jadransko morje. Znan je ta veter kot b u r j a. Burja je
v naših krajih, zlasti na Krasu tik nad Trstom, znana kot
silno močan veter, ki more v skrajnih primerih doseči do
150 km na uro. Tudi burja je padajoči veter, ki je pod¬
vržen adiabatičnemu segrevanju. To segrevanje pa se pri
burji ne pozna tako močno kakor pri fenu, kajti ko se je
severni zrak dvigal na severni strani Alp, ni prišlo do
zgostitve vodnih hlapov in do sprostitve utajene toplote.
Zato se pri ponovnem padanju segreje samo za toliko, za
kolikor se je pri dviganju ohladil, če je pri dvigu in padcu
napravil isto višinsko razliko. Na južni strani Alp je
severni zrak ravno tako hladen kakor je bil na severni.
Dospe tedaj na toplo Jadransko morje kot mrzli veter.
Beseda burja pride od grške besede boreas, kar pomeni
sever, tedaj severni veter.

S tem smo dobili kratek vpogled v nastanek sla¬
bega vremena, ki ga povzročajo cikloni. Poznamo pa še
neko drugo vrsto slabega vremena, namreč poletne
popoldanske nevihte.  Te so zelo kratkotrajne.
Pojavijo se navadno popoldne med 2. in 5. uro in trajajo
nekako pol ure. Pred nevihto in po nevihti pa vlada
lepo sončno vreme. Zato si jih hočemo ogledati na koncu
poglavja o lepem vremenu, ker imajo do neke mere zvezo
z njim.

103

LEPO VREME

Zvedeli smo, da je glavni vzrok slabega vremena
dviganje zraka, njegovo adiabatično ohlajanje in zgošče¬
vanje vodnih hlapov. Ne bo težko razumeti, da nastaja
lepo vreme na nasproten način. Če se zrak spušča na¬
vzdol, se mora adiabatično segreti in že morda zgoščeni
vodni hlapi morajo znova izhlapeti. S tem zginejo oblaki
in pokaže se modro, jasno nebo.

Akcijski centri. Anticikloni. Že pri obravnavanju
splošnega vetrovnega kroženja v ozračju smo ugotovili,
da se zrak na dveh mestih zemeljskega površja dviga in
sicer na ekvatorju in na 60° g. š. Na dveh mestih pa je
prisiljen, da se spušča k tlom in sicer na 30° g. š, in na
polu. Imamo tedaj po dva predela s stalno prevladujočim
slabim in po dva predela s stalno prevladujočim lepim
vremenom. S tem še ni rečeno, da se v enem ali drugem
predelu ne pojavi slabo odnosno lepo vreme. Kadar na
primer na območje polarne fronte prodre visok zračni
pritisk, bodisi s pola, bodisi s tropičnih širin, imamo ta¬
krat lepo vreme. Kadar pa se pojavi nad njo ravno sre¬
čanje polarnih in tropičnih vetrov, se stvori ciklon in z
njim slabo vreme.

Visokemu pritisku pravimo tudi anticiklon,  o
čemer bomo kmalu govorili. Tropični in polarni anti¬
ciklon ter polarni in ekvatorialni fronti imenujemo ak¬
cijske  c e n t r e. Ti štirje centri namreč dirigirajo vse
svetovno vreme. Podobna fronta, kakor smo je videli na
60° g. š., se nahaja tudi na ekvatorju, kjer se srečajo
pasati z južne in severne zemeljske poloble. Te ekva¬
torialne  fronte pa nismo obravnavali, ker za vreme
v naših krajih ne pride v poštev. Na njej se stvarjajo ci¬
kloni, ki so znani pod imenom tajfun ali tornado.

Tropični anticiklon. Opazujmo sedaj, kaj se do¬
gaja v Evropi, kadar jo preplavi tropični visoki
zračni pritisk ali anticiklon.  Rekli smo že,

104

Slika 40

da je tropični anticiklon zalagatelj tropičnih vetrov za
polarno fronto. Cesto se dogodi, da ta tropična zaloga ne
daje samo golih vetrov, temveč da se en del zaloge
odcepi in priplava kot samostojno zračno telo nad Evro¬
po. V tem primeru se polarna fronta umakne daleč na
sever preko 60° g. š. Od te odcepljene zaloge odhajajo
potem vetrovi k ciklonom na odmaknjeni polarni fronti.
Ciklon tedaj vetrove dobiva, medtem ko jih anticiklon
pošilja. Zato se ta tudi imenuje a n t i - ciklon. »Anti«
pomeni vedno nekaj nasprotnega kot beseda, ki sledi.

Lep primer tropičnega anticiklona vidimo na karti
od 17. junija 1938 v sliki 40. Jedro visokega pritiska leži
nad Anglijo, kjer je dosegel nad 1025 milibarov. Iz tega
anticiklonskega centra pihajo tropični vetrovi k ciklonom
na polarni fronti. Eden se nahaja med Islandijo in Gron-
landijo, drugi nad Finsko. V teh dveh predelih vlada
slabo, ciklonsko vreme, medtem ko je nad vso ostalo
Evropo jasno in lepo.

Ker v anticiklonu zrak iz središča odhaja, mora kot
nadomestek priti zrak iz višjih slojev k tlom. To se tudi
dogaja. Pri tem se adiabatično segreva in pride do tal
zelo topel. Vsi vodni hlapi so nevidni, relativna vlaga je
nizka, zato je nebo jasno. Ker ni oblakov, imajo sončni
žarki podnevi prost dostop do zemeljskega tla, ki ga se¬
grejejo, in to seveda zrak nad seboj. Zrak v tropičnem
anticiklonu je tedaj topel iz treh razlogov. Prvič je že
sam po sebi topel, ker je kot anticiklonska celota pri¬
spel iz južnejših toplejših krajev. Drugič se adiabatično
segreva in tretjič ga segrevajo še sončni žarki. Tropični
anticiklon nam prinese izredno jasno in zelo toplo
vreme.  Na njegov račun gredo vsi tisti krasni poletni
dnevi, ko iščemo ohladila s kopanjem v prijetni hladni
vodi. Vendar pa morejo biti taki dnevi, če trajajo dalj
časa brez presledka, zelo nevarni za poljedelstvo, ker
povzročijo sušo.  Če se pojavi tropični anticiklon po-

105

Slika 41. Cumuli (cu) lepega vremena

zimi, silno blagodejno vpliva na puste mrzle zimske
dneve, da se nam zdi, da je pomlad v deželi.

Že zgoraj sem omenil, da se zrak v tropičnem anti¬
ciklonu pri tleh zaradi jasnega neba zelo segreje od son¬
čnih žarkov. Kljub spuščajočemu se zraku z višin nasta¬
nejo na primernih mestih vzponski toki, ki pa so zelo
šibki in ne segajo visoko. Tudi sedaj nosi zrak nekaj
vlage s seboj in nekako v višini 1000—1500 m pride do
zgostitve. Nastanejo majhni oblaki, podobni kupom volne
in ki so nepravilno raztreseni po nebu. Zlasti se to do¬
gaja v širokih ravnicah kakor pri nas v Sremu. Takim
oblakom pravimo kumuli lepega vremena.  Sli¬
ka 41. nam prikazuje tak primer. Proti večeru kumuli

106

zginejo, ker vzponski toki prenehajo, pojavijo pa se zopet
naslednjega dne, če traja še vedno lepo vreme.

Polarni anticiklon. Pogostokrat, zlasti pozimi, se
dogodi, da preplavi Evropo polarni anticiklon.
Kot primer polarnega anticiklona naj služi vremenska
karta od 23. decembra 1937 v sliki 42. Jedro tega
anticiklona, nad 1035 mb, leži nad Madžarsko, drugo
jedro pa leži visoko gori v severni Rusiji nad Uralom,
in se razprostira dalje v Sibirijo. Oba dela anticiklona
pa sta v tesni zvezi, ker jih spaja izobara 1025 mb.
V prejšnjih dneh se je anticiklon, ki pokriva sedaj Sred¬
njo Evropo, odcepil od sibirskega, prodrl daleč na jug in
se celo spojil s tropičnim anticiklonom v severni Afriki.
Dejstvo je, da pokriva sedaj Evropo zrak polarnega
izvora. Prinesel je nizke temperature, tako da smo v
Sloveniji beležili —15° do —20° C.

Ta anticiklon zalaga z zrakom v obliki jugovzhod¬
nih vetrov ciklon, ki ima svoje središče nad Islandijo. Če
se spomnimo na sliko 27., igra ta rusko-madžarskii anti¬
ciklon vlogo hladnega sektorja pred toplo fronto.

Tudi v središču tega anticiklona se spušča zrak
z višjih slojev navzdol in odhaja v sosednje ciklone.
Zrak se adiabatično segreje in razprši vse eventualne
oblake. Nebo je jasno. Kljub adiabatičnemu segretju
pa so temperature nizke, in sicer iz dveh razlogov.
Prvič je zrak polarnega izvora, kjer vladajo stalno nizke
temperature. Drugič moramo pomisliti, da so pozimi noči
daljše kot dnevi. Zato prevladuje nočno izžarevanje nad
dnevnim dobivanjem toplote in zrak se ponoči tako
ohladi, da mu dnevno segrevanje prav malo zviša tempe¬
raturo. Zaradi zelo nizkih temperatur je tudi relativna
vlaga visoka. V polarnem anticiklonu vlada tedaj mrzlo
in jasno vreme, medtem ko prinese tropični anticiklon
toplo in jasno vreme.

V obeh anticiklonih se zrak spušča navzdol. S tem se
anticiklon v navpični smeri vedno bolj plošči, v vodo-

107

ravni pa širi. Tako postaja vedno bolj plitev, dokler se
popolnoma ne razleze. Na ta način anticiklon izumre.
Tudi anticikloni se pomikajo od zahoda proti vzhodu.
Vsak anticiklon zalaga z zrakom dva sektorja v dveh
ciklonih. Prejšnjemu ciklonu pošilja vetrove v mrzli sek¬
tor, ciklonu za njim pa v hladni sektor. Ker je odhod
zraka v prejšnji mrzli sektor bolj krepek, se ves anti¬
ciklon pomika proti vzhodu.

Anticiklon v planinah. Megleno morje. Zgoraj smo
rekli, da je relativna vlaga pri anticiklonalnem vremenu
pozimi zaradi nizkih temperatur precej visoka. Zlasti
ponoči, ko je izžarevanje zelo močno, pade tempera¬
tura pogosto do rosišča in nastane megla, to je rela¬
tivna vlaga doseže 100 %.  Zimski anticikloni nudijo najbolj
ugodno vreme za tvorbo dobro znanega in prekrasnega
meglenega morja.

V planinskih kotlinah in dolinah se zrak tik ob po¬
bočjih bolj ohladi kakor v isti višini nad sredino doline.
Zato postane težji in se zvali v dolino. Nastal je tako
zvani gorski veter. Na dnu doline se nabira nekako jezero
hladnega zraka, ki se v teku noči še nadalje ohlaja. Tem¬
peratura pade do rosišča in vodni hlapi se zgoste v obliki
megle. Ko se je valjenje zraka s pobočij ustavilo, smo
dobili tako zvani temperaturni obrat,  to je, zrak
je više zgoraj bolj topel kot spodaj pri dnu doline.

Če traja anticiklon dalj časa nad pokrajino, morejo
biti planinske doline tedne in tedne pokrite z meglo,
medtem ko vlada nad meglo najlepše sončno vreme. Son¬
ce pozimi nima toliko moči, da bi meglo razgnalo. En del
sončnih žarkov se na megleni površini odbije kakor na
vodi, nekaj jih vpijejo vodne kapljice, samo majhen del
tako zvane dnevne svetlobe doseže tlo, kjer mrko raz¬
svetljuje v meglo zavite predmete. Šele vremenski pre¬
obrat razžene meglo. Topli južni vetrovi, zlasti fen,
kmalu meglo raztope, toda više na nebu so že oblaki,
ki oznanjajo prihod ciklona.

108

Foto ing. Avčin

Slika 43. Pogled s Šmarne gore na megleno morje proti
jugozahodu

Ljubljanska kotlina je klasična pokrajina, kjer se
stvarja megleno morje. Medtem ko je mesto zavito v
megleni plašč, se kopajo Šmarna gora in bližnji vrhovi v
najlepšem soncu. Megleno morje je tudi en znak, da bo
istega dne trajalo še nadalje lepo vreme.

Poletne nevihte. Omenili smo že pri slabem vreme¬
nu, da nastajajo poleti popoldne nekako med 2. in 5. uro
krajevne nevihte, ki pa trajajo malo časa. Pogostokrat se
nebo samo pooblači, tudi parkrat zagrmi, dežja pa ni no¬
benega. Govorili smo že, kako nastajajo nevihte na mrzli
fronti odnosno na fronti izpodrivanja. Ker so te nevihte
navezane na fronto, jih imenujemo frontalne  nevihte.
Že ime samo »poletne« nevihte pove, da se frontalne
nevihte razlikujejo od poletnih predvsem po času na-

109

stopanja. Medtem ko nastopajo poletne nevihte izključno
poleti popoldne, nastopajo frontalne nevihte ob vsakem
dnevnem in letnem času. Tudi nevihte, ki se pojavljajo
zelo zgodaj spomladi lin pozno v jeseni, mnogi slišijo
grmenje tudi pozimi, so frontalnega značaja. Nadaljnja
razlika je tudi v tem, da se frontalna nevihta pojavi
vzdolž cele mrzle fronte, ki more v skrajnih primerih biti
dolga tudi do 1000 km, poletne nevihte pa so čisto
krajevne.

Ravno krajevnost poletnih neviht je značilna za nji¬
hov postanek, Nekateri deli zemeljskega površja se
močneje segrejejo kljub enakim sončnim razmeram na
nebu, zlasti kamenita in peščena tla, s hribi obdane kot¬
line lin pokrajine, ki so proti morju zaprte. Tu se tlo zelo
segreje in seveda tudi zrak nad njim. Nastanejo živahni
vzponski toki, ki odnesejo mnogo zraka v višje sloje. Na
mesto odnešenega zraka pa vdere okolni zrak na način,
kakor smo obravnavali sploh nastanek vetra v sliki 13.
Močno segrevanje tla je tedaj prvi pogoj za nastanek
poletne popoldanske nevihte. Ker se sonce pomika od
vzhoda proti zahodu, je zrak vzhodno od nas bolj segret
kakor zahodno od nas. Saj pridejo kraji vzhodno od nas
prej pod sončno segrevanje kakor tisti, ki leže zahodno
od nas. Zato vdere zrak z zahodne strani v mesto, kjer
so nastali močni vzponski toki, z večjo naglico kakor
pa z vzhodne strani. Zahodna stran igra nekako vlogo
mrzlega sektorja, vzhodna pa hladnega. Pri močnih vzpon-
skih tokih se tedaj zrak na podoben način izmenjuje ka¬
kor v frontalnem ciklonu, samo da je sedaj ta ciklon
krajevnega pomena in ne zavzema večjega obsega kot
50—100 km, mnogokrat pa še celo manj.

Zahodni hladnejši zrak vdira sedaj z veliko naglico
pod toplejši zrak in ga dviga navzgor. Segreti zrak se
tedaj dviga najprej v vzponskih tokih in potem ga krepko
dviga navzgor še vdirajoči zahodni zrak. Seveda pride
pri tem vzpenjanju do adiabatičnega ohlajanja in do

110

zgoščevanja vodnih hlapov. Najprej se narede nad vzpon-
skimi toki majhni kupčasti oblaki — kumuli, ki pa se
pozneje spremene, če seveda razmere to dopuščajo, v
ogromne grmadaste oblake kumulo-nimbe. Mogočni obla¬
ki nastanejo samo tedaj, če je v zraku dovolj absolutne
vlage.

Mnogo vlage rv zraku je tedaj drugi pogoj za nasta¬
nek poletnih neviht. Zgoraj smo omenili, da nastanejo
močni vzponski toki zlasti na kamenitih in peščenih tleh.
kjer pa je zelo malo vlage. Raziskovanje je pokazalo, da
nastanejo močne poletne nevihte le takrat, kadar prepla¬
vijo pokrajino južni vlažni vetrovi. Sedaj že vemo, da
so ti vetrovi vezani na topli sektor ciklona. Kadar leži
tedaj nad Severno Evropo ciklon, je vsa Srednja in Južna
Evropa poplavljena z južnimi tropičnimi vetrovi. Obe
fronti ciklona, topla in mrzla, se nahajata daleč na se¬
veru, kjer nastaja frontalno deževje. Na jugu pa so tro-
pični vetrovi še blizu svojega zalagatelja — tropičnega
anticiklona, in nimajo še prilike, da bi se kje dvigali nad
polarni zrak, z izjemo v planinah, kjer so prisiljeni, da jih

nepravi cirus

111

prekoračijo. Ko pa dospejo, recimo z Jadranskega morja
na naš Kras, se silno segrejejo od že segretih tal. Nasta¬
nejo vzponski toki, zrak se v višinah ohladi in obilna
vlaga se izloči. Tudi kadar leži nad Evropo tropični an¬
ticiklon, pride poleti iz istega vzroka do popoldanske
nevihte. Tropični anticiklon ima vedno absolutno zelo
vlažen zrak. Saj je priplaval iznad Sev. Afrike preko
Atlantskega ali Sredozemskega morja nad Srednjo Evropo.

Zaradi močnega vdiranja zahodnega vetra potujejo ti
krajevni, termični  cikloni proti vzhodu. Tudi tu se
stvori v višini na meji med zahodnim vetrom in toplim
zrakom, ki ga vzdiguje, zračni vrtinec z vodoravno osjo,
kakor smo to že videli na mrzli fronti. V sliki 44. kažejo
puščice tak vrtinec, v katerem se istvarja, če razmere temu
ustrezajo, zelo debela toča. V sliki tudi vidimo, da se
je stvoril na vrhu oblaka kumulo-nimba bel in pajčo-
lanast oblak. V teh višinah, 8—10.000 m, je zrak že glo¬
boko pod ničlo in vodni hlapi se izločijo takoj v ledene
kristale kakor v oblakih čirih, ki se stvarjajo visoko
nad toplo fronto. Zato imenujemo ta oblak tudi ne¬
pravi cirus,  ker je samo krajevnega značaja. Ne¬
pravi cirus je vedno znak bližajoče se poletne popoldan¬
ske nevihte.

112

TROPOSFERA IN STRATOSFERA

Kot končno poglavje si oglejmo še razdelitev atmo¬
sfere v troposfero in stratosfero.  V zadnjem
času večkrat čitamo o pogumnih letalcih, ki so se drznili,
da so v svojih balonih in letalih prodrli v stratosfero.
Razdelitev atmosfere v tropo- in stratosfero ima svoj

vzrok v razdelitvi temperature. Slika 45. nam predstavlja
prerez naše atmosfere od ekvatorja, 0° g. š., do 70° g. š.
in sicer do višine 16 km. Črte v sliki so izoterme,  ki
vežejo točke z enako temperaturo. Povprečno vlada tik
nad ekvatorjem temperatura nekaj nad 25° C, na 70° g. š.
pa —10° C. Vemo že, da se pri tlu temperatura manjša od
ekvatorja proti polu. Ni pa tako v višjih višinah. V višini

8 Vremenoslovje

113

16 km znaša temperatura zraka nad ekvatorjem nekaj
nad —75° C, nad 70° g. š, pa nekaj pod —50° C. V v i š j i h
višinah je temperatura nad polarnimi
kraji višja kot nad ekvatorialnimi.  To je
eno dejstvo.

Drugo dejstvo pa je, da se temperatura na vseh širi¬
nah spočetka z višino manjša,  od neke določene
višine dalje pa postaja stalna  ali pa se prične celo
večati. V sliki vidimo, da je nad polarnimi kraji ta višina
že pri 10 km, nad ekvatorjem pa šele pri 15 km.

Na podlagi drugega dejstva so vremenoslovci razde¬
lili vso atmosfefo v dva dela. Spodnji del, kjer se tempe¬
ratura z višino manjša, so imenovali troposfero.  V
tem delu se vrše vsi vremenski preobrati, Trepo pomeni
v grščini obračati. Zgornji del, kjer je temperatura z viši¬
no stalna, so imenovali stratosfero.  Sem gor vre¬
menski preobrati ne segajo, zlasti vzponski toki ne do¬
spejo s tal. Zrak je vedno vodoravno uslojen in miren.
Sloj pomeni v latinščini stratus, zato tudi stratosfera.

Mejo med tropo- in stratosfero prikazuje v sliki
črtkana črta. Vidimo, da je nad ekvatorjem mnogo višja
kot nad polom. V sliki so razmere narisane samo do
70° g. š. Kajti iznad polov še nimamo merjenih podatkov.
Sklepamo pa, da je tam meja še nižja kot nad 70° g. š.

Zakaj vladajo tako čudne razmere v razdelitvi tem¬
perature celotnega ozračja, si vremenoslovci še niso na
jasnem. Nekateri postavljajo sledečo domnevo: Če bi ne
bilo sonca, bi ne bilo segrevanja niti tal niti zraka. Ze¬
meljsko površje in zrak v vsej svoji višini bi imela enako
temperaturo. Sonce pa obseva zemljo, zemlja segreva
zrak, na ekvatorju bolj kot na polu. Zato mora tempera¬
tura zraka z višino padati in sicer na ekvatorju hitreje
kot nad polom. Silno važno vlogo igrajo pri tem vzponski
toki. Ti nosijo sicer toploto s seboj, se pa adiabatično
ohlajajo in izločajo vlago. Na polu so navpični toki usmer¬
jeni navzdol in se adiabatično segrevajo. Pri tem uporab-

114

ljajo tudi utajeno toploto, ki se je pri zgoščevanju vlage
nad ekvatorjem sprostila. Zato se vetrovi na polu v višjih
višinah vračajo k tlom toplejši, kot so se nad ekvatorjem
dvigali. Imamo neke vrste stratosferske fene. Ker pa so
polarne pokrajine zaradi majhnega obsevanja od sonca
zelo mrzle in pokrite z ledom, odda zrak toploto tlu,
tako da dospe do tal mrzlejši, kot je bil v enakih nižjih
višinah nad ekvatorjem.

Ker v stratosferi ni več vzponskih tokov, ne pride
več do zgoščevanja vlage in zato tudi ni oblakov. Nebo
je vedno jasno. Vladajo samo vodoravni vetrovi, ki pihajo
od ekvatorja proti polu. Zračnih vrtincev tedaj ni. Četudi
bi imeli stratosferski vetrovi veliko hitrost, imajo majhno
jakost, ker je zrak že silno razredčen. Letalom stavlja
tak veter zelo malo upora. Zato nudi stratosfera idealne
razmere za zračne polete. Edino oviro bi predstavljal ne¬
znosen mraz, ki doseže do —80° C. Toda z električnim
segrevanjem kabin v zrakoplovih bi se ta mraz že kako
prenesel. Zato streme drzni letalci, da bi svoje dolge po¬
lete okoli zemlje izvrševali po možnosti v stratosferi.

Želimo jim na njihovih nevarnih poletih srečno pot!

8 *

115

VREMENSKA NAPOVED

Če na razloženi način rišemo vremenske karte za
vsak dan sproti, moremo z lahkoto napovedati vreme. Če
vidimo, da se z zahoda bliža Evropi anticiklon, napovemo
lepo vreme, če se bliža ciklon, pa slabo. Vsakdo pa nima
vsak dan pri sebi vremenske karte. Moramo si pomagati
z golim opazovanjem vremenskih elementov. Po vsem
tem, kar smo govorili pri obravnavanju anticiklonov, so
znaki lepega vremena sledeči: visok zračni pritisk, se¬
verni vetrovi, nizka absolutna vlaga in razmeroma visoka
relativna, temperatura zraka pozimi zelo nizka, poleti
zelo visoka. Na podlagi proučevanja ciklonov vemo, da
so znaki slabega vremena sledeči: zračni pritisk pada,
južni vetrovi, absolutna vlaga se zviša, relativna pade,
temperatura pozimi visoka, poleti nizka, na nebu se po¬
javijo oblaki čiri, poleti je zrak pred nevihto soparen.

S temi predznaki moremo do neke mere zadeti bodo¬
če vreme. Zlasti tisti, ki stalno od dne do dne opazujejo
vreme, bodo z lahkoto zaznali spremembo vremenskih
činiteljev in s tem spremembo vremena, bodisi na boljše
ali na slabše.

Na podlagi prejšnjih razlag vemo, da je zlasti v pla¬
ninah nekaj znakov, ki kažejo na dobro ali slabo vreme.
Megleno morje v dolinah je prav dober znak, da bo vsaj
še tistega dne trajalo lepo vreme. Če ni meglenega morja,
je vsaj temperaturni obrat tu, ki nastaja samo pri lepem
vremenu. Če temperatura zraka pada normalno z višino
za Jž° na vsakih 100 m, je slabo vreme v deželi. Zelo do¬
ber znak za lepo vreme v planinah je tudi' pravilno iz¬
menjavanje gorskega in dolinskega vetra, za katera vemo,
da nastajata samo pri jasnem, tedaj pri lepem vremenu.

Eden najboljših znakov za slabo vreme v planinah
so oblaki, ki se kakor »kape« usedejo na vrhove in gre¬
bene. Z vrhov pa piha v doline močan južni veter, topel
in suh, in ki smo ga spoznali kot fen. Ko se fen spušča

116

> a

v doline, potegne s seboj tudi nekaj delov oblaka, da se
zdi, kakor da bi se oblak v obliki slapa spuščal navzdol,
sliki 46. vidimo primer takih fenskih oblakov iz naših
anin.

Triglav ima

Slika 46

Foto ing. Avčin

„kapo“. Pogled z Velikega Dražkega vrha

117

<





' . c






NARODNA IN UNIUERZITETNA