Miha Jagnje: Učitelj Borštnik študira Učitelj France Borštnik je bil sposoben človck, govoril je resno in napol svečano, nikoli ni zavijal besed in jim dajal še kakega poscbnega namena. Hodil je pokonci in po srcdi ceste, kozjih steza in blata se je ogibal, nikoli ni bil opravljen preveč po modi, pa tudi ne prestarinsko. Bil je ravnodušen do vseh novih misli, ki so plašile svet, mirno je poslušal in bral vsakovrstne stvari, potem pa je skomiznil, češ če bo treba kaj ukreniti, bodo itak ukazali in je vsako prezgodnje napenjanje in početje tvegana in povrh še nezdrava stvar. Zato je bilo Borštnikovo zdravje v redu, nikoli ni lazil okrog zdravnikov in zdravnic. Kadar so ga klicali k delu, je prišel, če so ukazali, je izvršil vse, sam od sebe se pa ni nikjer ponujal. Volil je vedno po volji naroda in njegovih voditeljev, ni bil proglašen za bavbava in tudi francoskega poraza ni zakrivil. Sedel je v svojem Zakotju že nekaj let in zrak se mu je zdel dober in zdrav, tudi hrana je bila primerna in soba zračna. Prešle so pomladi, prešle so jeseni, napredoval je iz skupine v skupino, tiho in neopazno in točno je vedel, kdaj bo v peti in kdaj bo upokojen. Potem je prišla ta preklicana draginja. Ob koncu mesca se je vzdramil, nekako začuden je pregledal listnico in ugotovil praznoto. Pomencal si je oči in se ozrl okoli sebe. Odrinil je od sebe račune in se zamislil, če ni pri vsem kaka nepravilnost. Potem se je ujezil in slabe volje je stopil na cesto. »Kaj pa je z vami, gospod Borštnik?« je dejal kmet Oblanček. »Ta nepravilnost! Pomislite, kar na celem so se cene dvignile in jaz nisem bil prav nič pripravljen na to. In zdaj naj gledam!« »Da, da,« je kimal kmet, »dvignile so se in nekako zmešalo se je vse skupaj. Ne vem, kako bo.« »Krompir ste podražili in drva, tega ste vi krivi.« »Moko kupujem kot vi, od kod naj vzamem zanjo denar?« »Kdo je pa kriv?« »Tega ne vem, vem pa, da mi kmetje poslednji. Če hočejo drugi živeti, imamo pravico tudi mi. In tudi dolžnost.« »To bom moral vsekakor preštudirati«, je dejal gospod Borštnik. Sedel je h knjigam in čez teden dni mu je bila glava polna novih misli o cenah in kapitalu in o prometu in vsem podobnem. Sedel je pozno v noči pri petrolejki in majal z glavo. »Tu vendar nikjer točno ne pove, da bi morala cena prav zato zrasti. Vojna ni vzrok. Blokada ni vzrok.« Tehtal je še nekaj dni, nato se je odločil. »Tako stvar je treba videti na licu mesta.« Vzel je palico in pot pod noge in se ustavil pri prvem kmetu. »Tako in tako, odločil sem se, da vidim, kako živite in kaj je s ceno, kako ste pridclali in kaj ste prodali.« Kmet je zmajal z glavo in ravnodušno razližil: »Kot druga leta, gospod, samo letos so neke druge številke, več je prišlo v žep in več šlo iz nje(?a. Ravnotežje se pa ni nič spremenilo. Ogrinc pod bregom prodaja svojo robo, jaz pa krompir in drva. Če dvignem jaz ceno za pol dinarja, jo Ogrinc za celega, če pritisnem jaz za cel dinar navzgor, gre on za dva. Zmeraj je vražje za nas, kadar cena raste, počasni smo, počasni.« »Pa bi več pridelali, poskusili živeti od same zemlje. To je tako zvana avtarkija, veste, zdaj je povsod moderna.« »Učena stvar«, je pljunil kmet po tleh. »Ni živine, ni gnoja, ni pridelka. In še zmeraj moram kupovati. Kdo pa je prav za prav kmet? Kričijo, da nas je šestdeset odstotkov. Polovica od teh šestdesetih odstotkov kupuje kruh in pridela komaj za zimo, spomladi pa strada.« »Torej je premalo zemlje«, je uganil Borštnik. Kmet je skomignil z rameni. »Ni pa ni, kdo se bo še otepal s tem!« Učitelj Borštnik si je pa pomel roke in se veselil, da je našel pravo pot. Kakopa, kaj naj bo drugega, kakor agrarna reforma! Potem bo več zemlje in cena se bo znižala, ker bo tudi več pridelka. Nekaj dni je veroval misli in z ognjem prebiral knjige. Seveda, saj že številke povedo. Potem se je ustavil. Nezaupljivo je bral še enkrat in še enkrat. Vzel je svinčnik in začel računati. Nezadovoljen je vrgel vse skupaj po mizi. Ljudje so pač ljudje, ni jih mogoče spraviti s sveta. Vsi ne morejo imeti zemlje. »To bi mi moral razložiti kdo bolj učenih in imenitnejših, kakor sem jaz. Pojdem k nekomu in se mu razodenem, mučijo me dvomi, naj me potolaži.« Šel je k enemu izmed imenitnikov. Ta je sedel v naslonjaču in prebiral časopis v opoldanskem miru. Pogledal ga je iznad naočnikov ter zmajal z glavo: »Pa saj draginja ni nič posebnega. Inteligent ste in poznate zgodovino. Draginja, lakota in podobne stvari, to so naravni pojavi. Koliko je že bilo lakot in kolikokrat je že bila draginja. Pa svet še zmeraj živi in sonce ni ugasnilo in dežuje tudi še zmerai in otroci se rodijo, pomlad, poletje, jesen in zima, vse se vrsti drugo za drugim, kakor bi ne mio nič hudega. Da, da, svetovni red se ne poruši kar tako, le verjemite.« In zleknil se je v naslonjač in bral dalje. France Borštnik pa študira. Zakotje je postalo nenadoma silno širok svet, kjer se pretakajo vse ceste, ki jih doslej ni poznal. Mehka pokrajina je dobila ostrejše poteze, ljudje so nehali govoriti v krepkih primerih kar tako iz navade in zaradi slikovitega jezika, iz kratkih besed žge resnica, bajte v bregovih so izgubile idilično nadihnjenje in lepoto. France Borštnik je spoznal kozje steze in blato. Pokončna postava se je nekoliko ukrivila, omahovala je z brega na breg in oči so dobile čuden sijaj. Zakotje se ziblje, pasti noče. Tudi France Borštnik noče pasti. Hodi z velikimi koraki, dohiteti hoče, kar je v dolgih letih zamudil.