List za šolo in dom.
-----
Izhaja 1. in 15. dne vsakega meseca, in velji za celo leto 59 gold. 50 kr. za pol leta 1 gold. 30 kr.
Tečaj X.	V Ljubljani i. julija 1870. List 13.
Otroške igre.
Marsikdo se bode muzal temu naslovu, in bode djal: „Šole so že prišle daleč — do otroških igrač"; vendar, ako to stvar bolj na tanko prevdarjamo in jo opazujemo posebno z odgojilnega in izobraževalnega stališča, moramo priteruiti, da velik in znamenit del mladinske odgnje so ravno otroške igrače, kterih modri odgojnik nikdar ne sme zanemarjati. Vsak otrok jč že po svoji naravi več ali manj nagnjen k delavnosti. Ta delavnost pa se deli v telesno in v dušno delavnost. Nekteri otrojci so tako vstvarjeni, da so vedno nemirni, da se neprenehoma sim in tje gibljejo, in so, kakor jim pravimo „živ nepokoj" ; to pa se jim ne sme šteti v napako, temuč odgojnik mora poznati to njih naravo in se po tem tudi ravnati. Drugi otroci pu so tihi in zamišljeni, vedno kaj duhtajo in mirno delajo. Tu vidimo n. pr. dečka, da mirno sedi po več ur, in hoče s svojim nepripravnim orodjem — s kakim nožičkom in z malo lesom — narediti kako prav pripravno reč, ki si jo je načertal v svoji glavi. Deklica, n. pr. sedi pri svoji punčki, jo napravlja, spravlja, nježno varuje, ali pa se peča s kuhinjskimi opravili.
Kar zadeva take perve otroške igrače, se ve da šolski učitelj kot odgojnik pri tem ne more kaj pripomoči; njegova dolžnost je tu le ta, da pri takih igračah učence obderžuje v pravem kolovozu, t. j. da prežive otroke v njihovem početju zaderžuje toliko, da se ne pokvarijo kaj na telesu; vredjene telovadbe so pri takih otrocih edini pomoček, da se utrudi in umiri preživa jim gibčnost. Otroke pa, ki raji delajo z duhom, kot s telesom, naj učitelj prav skerbno opazuje, in naj iz tega posnema toliko važno nagnjenje ali umsko zmožnost za to in uno umetnost, ktero naj potem pri posainnih otrocih lepo goji
in napeljuje do pravega namena. Vendar pa naj učitelj pri tistih otrocih, ki so preveč in predolgo zamišljeni v svoje delo, toliko pazi, da jim to ne škoduje pri njihovem telesnem razvijanji. Tudi takim otrokom telovadbe zelo koristijo.
Druge verste so otroške igrače ali igre v družbi, t. j. take igre, kjer otroci sami med sabo ali tudi z učiteljem vred igrajo te ali une igre. Ako je pri takih igrah učitelj kot čuvaj ali oglednik, naj skerbi, da otroci igrajo take igre, ktere so telesnim vajam v obče vsem otrokom naj primerneje in pri kterih ni kake nevarnosti za zdravja voljo, n. pr. da se otroci preveč ne spehajo in ne pregrejejo, in če se to tudi zgodi, da se po tem polagoma umirijo in vstanovijo. Pri izbiranji družbinih iger naj učitelj tudi posebno gleda na to, da se izbirajo lepe domače, narodne igre, kajti vsak narod kaže tudi celo pri otroških igrah svoje značaje. Dobro bi bilo, ko bi kdo, ki živi med domačim ljudstvom, take igre dobro opazoval in nam jih potem na tanko popisal. Učitelji naj bi tedaj tudi o tem oziru varovali in ohranovali domače kosce, da bi ne poginili.
Kedar se pa učitelj vdeležuje otroških iger, t. j. da tudi sam igra z otroci, naj skerbno pazi, da si pri tem ne škoduje na svoji veljavi in potrebni časti. Nikdar naj z otroci ne igra iger, pri kterih bi bila njegova oseba v smešni podobi, ali da bi se n. pr. otroci učitelja tako ali tako dotikovali ali ga celo bili itd.
Naj primerneje za učitelja pri otroških igrah je to, da igre ravna in pri določbah določuje. Pri vseh igrah pa naj učitelj gleda na to, da se mladina vadi boljšega okusa in natančnega reda. Igre voditi ni lahko, in skušnja uči, da je za tako delo boljši skušen in že prileten mož, kakor pa mladeneč, ki mu še manjka skušnje in se pri tem prerad vtopi v svoje prežive mlade domišljije. Učitelj naj ima, kakor pri vsem podučevanju, tako tudi tukaj, pred očmi vodilo slavnega šolskega moža, ki pravi: „Kar je za odraščene prav izverstno, to je za mladost še komaj srednje dobro".	A. P.
Stari in mladi Slovenec, u.
D.
O. U je a) conj. iam, kar tudi uže; b) praep. ad, apud cum gen. iungenda; c) componitur «) cum adjectivis ad demi-nuendam signilicationem na pr. ubagru purpureus, ubledivu sub-
pallidus, ubeliznü- ninü subalbus, uzelenü, ucrünü; ß) cum verbis, respondens lat. au in auferre, aufugere, scr. ava ab, herab, weg, quod in compositione nominum respondet n privativo.
Za pervo pisarim navadno le že, u ali v opustivši; drugo rabijo Slovani in težko ga pogrešam časi (cf. fris. u lica); tretje razločujem še tudi p. ubežati, upeči se sich einhacken an grosse beim backen verlieren, «staviti einstellen t. j. abstellen, nasprot «staviti; ušteti se sich verzählen cf. Jezičn. I. 52).
Ubiti — ubyti.
O. Ubiti - bija - ješi occidere, od tod ubivati - jati; u b y t i - b^da - deši defieere, od tod ubyvati deminui.
/S. Po pervem tudi ubivinü atrox, ubivicinü caedis cupidus, uboj , ubij - bojstvo, ubici - ijeci - ijca-teli-bojca-boj-nikü homicida; po drugem pa ubytükü quod deest, tücinü de-ficiens, ubavljati deminuere, ubavka.
Udobljati — udovljati:
0. Udobljati vincere, kar ude -udoleti- evati, udole-linikü victor, -lenikü victus; udovljati tudi vincere, cum dat. pa sufficere, satisfecere.
/S. I udovliti - lj^- liši sufficere, idoneum reddere, ne-cessaria tribuere (cf. dobil VI, 28; II, 31); udovoliti sg fatigari.
Ukora.
ö. Evprobatio, ukorü m. contumelia, -riti-rjati con-temnere, ukori vü insolens, - rilivü - rinü - nikü iniurius , riteli contumeliose tractans, ukorizna f. ludibrium, opprobrium , ignominia.
S. Pomen mi je znan iz karati- koriti, pokoriti itd.
Ukreniti.
<S. Ukrgnq,ti sg-neši sg sensus dubius, pravite, pa vendar primerjate z njim nsl. neukreten inexorabi'lis, cf. krgng,tL
Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja.
Spisuje Josip Levičnik.
Motto: ,,Nulla dtes sin« linea!"
Stari rimljanski pregovor.
Dalje pridemo pri gospodarstvenem uku do koruze. Imenoval jo je g. docent „naj dragocenejši dar, ki ga imamo iz Amerike". (Tudi podzemljice, tobak in solnčnice nam je dala Amerika.) V Avstriji se je zlasti na Ogerskem prav veliko pridela, in daje dobro moko, dobro kermo, slamo, žganje, pivo
13*
itd.*) Turšica je sicer le enega plemena, a zernja je različnega. Tista, ki ima drobno, močno-rumeno in tanko-luščinasto zernje, je veliko boljša mimo one z debelimi svitlo-rumenimi zerni. Turšica ljubi mehko podnebje, vender se na višinah 2000 čevljev čez morje še dobro ponaša: sploh pa rodi naj bolje v vinskih krajih. Vgodno ji je vsako zemljišče, in sme se ji dobro gnojiti. Orje naj se ji globoko. Naj boljši zerni so pri sredi storžanov, in dobro je, ako se ti zerni odbirajo za seme. Sadi naj se turšica ne pred sredo meseca aprila; še bolje pa je, če se sadi še le meseca majnika, ker si z mrazom ne živita v prijateljstvu. S turšico je med rastjo mnogo dela, posebno z okopovanjem, in se dobro ponaša v tovaršiji z bučami, s fižolom in krompirjem. — V nekterih krajih imajo napčno navado, prav za prav razvada, da turšici verhe pri-žanjejo in ji tudi perje tergajo o mislih, da s tem rast pospešujejo, kar pa nikakor ni res, marveč sadežu tako na mnogostran škodujejo. Zernje take turšice je namreč slabše, laglje , in tudi kalivost zarad tega terpi. K večjemu se sme, ako se zastran zgodnjega mraza hoče zorenje pospeševati, slama od storžičev odviti, da je tako sad bolj solncu razpostavljen. Za tim se je povedalo nekaj o turšičnih boleznih; zlasti rja in snetje ji radi škodujete, in kot pomoček zoper to seje svetovalo, da naj se seme nekoliko časa namakva v vitrijolu (Kupfervitriol). Govorilo se je tudi o nekterih škodljivih živalicah in zaželkah, ki so temu sadežu v kvar. Zrela je turšica takrat, kedar začenja perje veneti, in storžiči suhi postajajo. Za robkanje so se svetovali razni stroji. Sploh se nam je o tem pridelku skoraj naj več govorilo, in priporočevalo se je tudi sejanje turšice spomladi na zelnike ali druge prazne prostore kot presna piča, kar se tudi pri nas po Kranjskem že prav pogosto vidi. ***)
*) Po zagotovila g. docenta turšica celo brez maščobe ni, in so po od-stranjenju otrobi že olje iz nje dobili. Od tod izvira gotovo tudi njena redivna moč, ako se z njo živina pita.	Pis.
**) Nalašna škušnja je pokazala, da je vagan turšice pri neposekanilv verhovih tehtal 89 f., pri posekanih pa le 80 f.	Pis.
***) Znamenito mi je bilo slišati, da tako zgodno turšico v nekterih krajih — kisajo. Delajo pa to tako-le: Na suhih, vodeprostih krajih skopljejo globoke, v koncih okrožene jame, kakor jih pri nas n. pr. napravljajo za apno gasiti. Turšica se pokosi, se pusti 1 ali 2 dni na njivi ležati, da že malo zveni; potem se poveže terdno v snope. Ti snopi se potem v jamo vložijo in se tako zeld stlačijo (kakor se n. pr. stlači zelje v kadi), da se vzame zraku pristop. Bolje ko so snopi vkup zgnjedeni, bolje je. Na to se nasuje po verhu 2 do 3 čevlje zemlje, kar se pa tudi moro dobro pohoditi in zatlačiti. Paziti je
Od turšice prestopili smo na proso, o ktereni pridelku je g. docent vender vedel, da raste tudi po Kranjskem in spodnjem Štajerskem. Tudi prosa je več plemen, in se ponaša povsod dobro, kjer rada rodi turšica. V mnogih krajih tudi proso se-jejo, da ga imajo enako zgodnji turšici za presno kerrno. Na proseno žetev je treba posebno dobro paziti, ker ta sadež zelo neenako zori.
Sočive (grah, leča, fižol in bob), o kterem oskerbljevanji smo se dalje učili, imenoval je g. profesor naj tečniši živež za ljudi in živino, in sicer sad za ljudi, stročje pa za živino. Poslednje vender ne sme biti plesnivo ali rjavino. Sočive so navadno poletenski sadež; v nekterih krajih primesijo tudi zimski grah med ozimno rež, kar daje posebno dobro pičo. Naj boljšo zemljo zahteva bob; druga sočiva je v tej zadevi manj zbirčna. Sadijo se ti sadeži meseca aprila; fižol pa še le meseca majnika, ker ga prezgodnjega rad pomladanski mraz pricverkne.
Ajda — ktera je dar srednje Azije — je prav pohleven sad, ker povsod rada raste, in ne potrebuje kaj posebnega oskerbovanja. Da ajda daje dobro kernio za čebele, je sploh znano, kakor tudi to, da ji veter o času cvetja in tudi mraz zelo škodujeta.
O podzemeljskih sadežih se je v obče govorilo, da se jim more globoko orati in gnojiti, zato pa pustijo tudi v toliko boljšem stanu njive za prihodnje poljnine. Izmed mnogih plemen repe, pese, krompirja in korenja hvalila seje zlasti sladkorna pesa, iz ktere delajo, kakor že ime pove, sladkor. Omenjalo se je za vsako teh rastlin, kako zemljišče ji je vgodno, koliko naj se jim gnoji, kdaj naj se sejejo ali pa sadijo, kako med rastjo oskerbljujejo in zrele spravljajo, vendar zavoljo obširnosti predmeta ne moreni o vsaki reči posebej govoriti; le o krompirju, ki je eden poglavitniših sadežev naših krajev, naj povem, da se je priporočevalo, naj se sadijo celi krompirji, ali če so debelejši, naj se razkerhljajo na večje kose, da ima mlada rastlina v zemlji o kalitvi več živeža. (Tako sem omenjal tudi o pšeničnem semenu). Premajhne obrezke saditi — kakor je pri
treba, če se zemlja kaj spoka, da se špranje zopet dobro zadelajo. Turšica se potem pod zemljo spari (razkroji). V 6 do 8 tednih je parnica (Prozess) končana, turšica je skisana, in živina jo žre, zmešeno s suho klajo, kaj rada, in je nek taka kerma za pitovno in vožno živino prav dobra in tečna piča. Ohrani se skisana turšica 1 do 2 leti. — Tudi repnik se baje daje tako kisati.	Pis.
nas po Gorenskem v mnogih krajih navadno — ni dobro. Pri-poročevalo se je tudi, naj se sadi zjutraj ali pa pod noč, in ako je mogoče, na oblačni dan. V misel se je jemala tudi krompirjeva bolezen, ktera je bila že v pretečenem stoletji znana, pri nas pa se še le 1. 1845. in 1846. prikazala. Ta bolezen izvira od nekake gobe, se pričenja na perji *), in se zavleče potem v steblica in v sad. Svarilo se je v zadevi krompirjeve bolezni zelo pred slabim semenom in pred bolnim sadikom.
V daljnih ukih prestopili smo na kermne rastline, ki so ali detelja, ali pa nji sorodne trave. V Avstriji sejejo deteljo še le od kakih 100 let sim. Posebno je bil za razširjenje te rastline vnet neki Hubart, zato ga je pa tudi cesar Jožef povzdignil v plemeniti stan z naslovom: vitez Kleefeld-ski. Detelje naštelo seje 10 ali 11 plemen, in govorilo seje več ali manj bolj na drobno o njeni ponaši. Akoravno so vsa deteljna plemena zastran njih redivnih obstankov priporočila vredna, se je vendar posebno lucernki (donni iz Perzije) govorila gorka beseda, ker na dobri zemlji rodi po 10 in še več let. Zahtevajo pa kermne rastline vse od kraja globoko orano, dobro zrahljano, plevela prosto zemljišče. Skerbi naj se tudi, da se med semenom samim ne nahaja plevel; seje naj se prav gosto, in naj se po potrebi prignoji z mavcem, s hlevnim gnojem, z gnojnico itd. Mraz, moča, suša, miši, tudi polži so detelji škodljivi. Mišem v nekterih krajih pokladajo strupa, kar je pa zelo nevarno. Mišnice naj se rabijo v to. Zoper polže, ki tudi na deteljščih veliko škode napravijo, v nekterih krajih potegnejo okoli deteljišča brazdo; po Češkem pa nasujejo žaganja okrog takih njiv, kjer se boje tega merčesa.
Seče naj se detelja takrat, kedar začenja cveteti. O tem nam je g. docent navedel nek švicarski pregovor, ki se nam zdi tako originalen, da ga od besede do besede tii ponovimo , namreč: „Man muss das Futter mähen, so lange es einem noch wehe thut", kar bi se po našem n. pr. reklo: Kosimo kermo, ko se nam je še škoda zdi! Ko se je dalje še priporočevalo, naj se detelja ne pusti na polju tako zelo posušiti, da bi se ji perjiče osipalo, se je potem govorilo še o nekem drugem načinu, deteljo kot dobro kermo pripraviti in rabiti. Pusti naj
*) Perje je imenoval gosp. docent kuhinjo, ktera krompirju življenje pripravlja.	Pis.
se namreč pokošena detelja na pol oveneti, potem naj se naloži na kup, naj se dobro stlači in s slamo zakrije. Detelja se spari, ter se začenja kaditi; pa kup naj se le pri miru pusti; v 6 ali 8 tednih se sme potem taka detelja že klasti, in jo živina nek prav rada je. — Priporočale so se dalje kot zelena (presna) kerma še sočiva, tako n. p. grah, grahorica; dalje ajda, oger-šiea, tudi bela gorušica. Zadnjič so se svetovale tudi še razne trave, ki se sejejo med deteljo, kar so tudi „Novice'* našim slovenskim gospodarjem že mnogokrat priporočevale. Te trave so zlasti za take kraje in zemljišča dobre, kjer se detelja sama preslabo obnaša.	(Dalje prih.)
XIX. splošni nemški učiteljski zbor.
Po poglavitniših čerticah spisal Fr. Govekar.
V torek 7. junija zvečer ob Y49 je bilo predzborovanje; nadučitelj in okrajni šolski nadzornik Bobies iz Dunaja pozdravlja zbrane učitelje; potem predstavlja g. dr. Sulce-ta kot 21 letnega sporočevalca pri splošnih nemških zborih. Dr. Šulce predlaga, da hi Bobiesa za predsednika predzboru izvolili, kar se tudi zgodi. Na to sporočevalec našteva, kaj naj bi se iz programa izpustilo, kaj pa naj se privzame za prihodnje tridnevno zborovanje. Vname se na to o tem živahna debata, ktere se je vdeleževalo več govornikov; na zadnje se zedinijo, ter določijo za pervi dan „semenišče učiteljsko", drugi dan „verski nauk" in za tretji dan pa „vprašanje o ženski izobraženosti" In o „prevravnavi splošnega nemškega učiteljskega društva".
Na to je bil za pervega predsednika splošnemu zboru enoglasno izvoljen Teodor Hoffmann iz Hamburga, za drugega Bobies in za tretjega Bertelt iz Draždan.
Pervi občni zbor 8. junija začel se je s petjem, s prekrasnim 133. psalmom, ktereg,a so izverstno izpeljevali pevci Subertove družbe. Bobies potem v imenu krajnega odbora zbor pozdravlja. Dalje spodbuja k vzajemnemu delovanju na blagor mladine, ter pristavlja, da v tem obziru ni razlike ne to stran, ne uno stran Litave, ne to, ne uno stran Mene. Konečno še željo izreka, da bi sklepi tega posvetovanja koristili domu in šoli!
Dunajski župan dr. Felder pozdravlja učitelje v imenu dunajskega mesta. V daljšem svojem pozdravu pravi, da izobraževanje ljudstva in mladine ne ločijo deželne meje.
Dr. žl. Czedik pozdravlja zbor v imenu vlade. Omenja prena-redbe, ktere je avstrijska vlada na šolskem polju pričela; omenja skerbi presvitlega cesarja, vlade in deželnega zastopa za povzdigo ljudske omike. Dalje pravi, da bo vlada s paznini očesom opazovala delovanje tega zbora, ter da jej bodo njegovi sklepi velike važnosti.
Dr. K. Hoffer pozdravlja zbor v imenu nemškega društva ; omenja naloge ljudske šole, rekši, da more ona mladino zrejati tako, da bode kos veliki politični nalogi v prihodnosti.
Na to zbor poterdi volitev predzborovo, ter predsednik Hoffmann začenja sejo s tem, da se naj prej zahvaljuje za zaupanje, ter željo izreka, da bi vladal ta zbor ravno tisti duh, kakor je vladal druge zbore.
Pervi govornik vodja Kühler iz Dunaja govori „o pomanjkljivosti in povzdigi nemške omike in njene naprave iz znanstvenega stališča". Jedro tega govora je bilo, da naj na viših šolah na Nemškem napravijo učiteljsko stolico za skupno nemško izobraževališče.
Dr. Briillov iz Berolina predlaga gledé učiteljskih semenišč: 1. učiteljska semenišča naj bodo po velikih mestih; 3. notranjost ali internat v semeniščih je nepotreben. To dokazuje in pravi med drugim, da v semenišču more se učitelj povzdigniti na toliko duševno stopinjo, da si potem sam more prisvojiti za važno ljudsko življenje potrebne izobraževalne pripomočke. Semenišče naj mu da kal k znanstvenemu prizadevanju za vse življenje. Prevzetoval se potem ne bode, kajti le bedaki se prevzetujejo. Semenišča pa morejo biti tudi za to po velikih mestih, ker si tukaj učenec zraven nauka za učiteljstvo tudi pridobuje splošne omike, kajti po velikih mestih se oživlja čutstvo za umetnost, v velikih mestih najdejo učenci v zgodovinskih spominkih navod k preiskavanju zgodovine svoje domovine itd. Pa tudi družbena olika se po velikih mestih nahaja. Slepa pokorščina, hlapčevstvo, nepoterpežljivost pa je sad internata. Le ta, ki je sam v resnici značajen, more v to odgojevati svoje učence. V znotranjih šolah (internatih) pa cvetč le ovajavstvo, hinavščina in svetohlinstvo.
Lederer iz Pešte podpira predlog Köhler-jev, pa zraven pristavlja, da naj se v semenišču učitelji tudi vadijo in napeljujejo duševne moči učencev poznavati ; to se more pa le doseči, ako se vsakemu pripravniku izroči po enega učenca v izrejo, da more nad njim duševne moči opazovati, ter to za-se rabiti.
Profesor Sviker iz Pešte govori tudi zoper internat.
Eckhardt, profesor na Dunaju, podpira Köhlerjev predlog, ter pravi, da zaderžek ljudske izobraženosti je umazano književstvo.
Lüben, vodja iz Brema, pravi, da pred vsem je naj važniša naloga, napraviti izgledna semenišča, in da naj se vodstvo semenišč izroča le takim možem, kteri so prosti bogoslovskih predsodkov, ter da vzorno podobo ljudske šole prinesô že seboj v semenišče.
Dr. Borucman iz Draždan govori zoper Brüllov predlog, 1er pravi, da Köhlerjev predlog naj se spolnuje tam, kjer so pomočki iti možje za to. Po njegovem mnenji se pa v manjših mestih poprej v druščino vpeljujejo učenci, nego po velikih mestih. Internat naj se pa ohrani v nizih razredih, v viših naj pa vlada prostost.
Dr. Pollok pobija predgovornika, ter podpira Köhlerjev in Brüllov predlog.
Neuman govori tudi zoper Bornemana, ter še pristavlja, da naj se zahteva za sprejem v semenišče drugi realni razred (peti razred avstrijskega realnega gimnazija).
Dr. Herraes, dekliški učitelj v Berolinu, pravi, da je treba z dečki drugače ravnati, kakor z dekleti, zato naj se v semeniščih tudi o ženski pedagogiki podučuje. Semenišča naj se tedaj združujejo z dekliškimi šolami.
Dr. Heinrich iz Prage predlaga, da naj se denar porabi rajši za štipendije, kakor pa za internat.
Obert, fajmošter iz Erdeljskega, se v obče vjema s predlogom Brullovim, pravi, da pa vendar ni treba pozabiti, da je Diestervveg gojil značaje tudi v internatu.
Dr. Meier iz Liibene predlaga: 1. semenišča naj iščejo javnosti s programi, enako drugim spretnejim učilnicam, da jih obsodi peda-gogična kritika, ktera so dobra ali slaba, bodisi da so ali v velikih ali v malih mestih; 2. da se učitelji in učiteljice morejo dostojno izobraževati, naj se jim dovoljuje potrebnega odpusta in potnine v denarjih; 3. vsaka šola naj se tako prestroji in vredi, da si skupuo osobje odgaja za potrebo samo dovolj mladih učiteljev.
A. Petsch iz Berolina pripoveduje, da je pruski minister Bethman-Holvveg pripoznal, da je vspeh ljudske šole veči od universe, ter da se more ta od une učiti. Učitelj naj se posebno soznanja z družinskimi razmerami. Djanja je premalo, pedagogične umetnosti in izobraževanja pa da je na kupe.
Dr. Dittes, vodja na Dunaju, pravi, da za Kohlerjev predlog se bode le takrat oživel, kedar bode videl učilni načert učiteljske stolice. Da bi se pa internat brezozirno zavergel, se mu ne zdi dovolj dokazano. Da bi se pa učiteljska izobraževališča prenesla na vseučelišče, se mu pa od praktične strani ne zdi modro. Naj bolje bi bilo, da sledi dobri ljudski šoli šest razredno semenišče. Učiteljska semenišča pa naj se napravijo po večih mestih. Da se šolstvo boljša, potreba je, da se na naj pervem mestu ali na čelu šolstva kaj spremeni. Nesreča je, da je ministerstvo za uk in bogočastje združeno. Po večih deržavah naj bo ministerstvo za uk samostojno, po manjših pa naj se združuje z notranjim ministerstvom.
Sack iz Berolina predlaga, naj se koj sedaj izvoli 18 udov, kteri naj bi na podlagi govorov tretji dan zboru naznanili resolucijo glede učiteljskega izobraževanja. Toda zoper ta predlog se je oglasilo več govornikov, in zato se je začelo precej glasovati, in bili so sprejeti tile predlogi:
Svikerjev: „Imenovana semenišča in preparandije so neprimerne, nevarne in škodijive, zato naj se odpravijo". Bohmov: „Nemško učiteljsko semenišče na podlagi splošne ljudske omike in izobraženosti je prava šola za narodno pedagogiko". — Kehrov in Brullov: 1. „Za učiteljski stan so sposobni le taki učenci, kteri so terdnega zdravja, duševno dostojno zmožni, ter nravno dobro izrejeni, pa da so vstrezali dolžnostim ljudske šole; 2. z vsakim učiteljskim pripravljiščem naj bo združeno zgledno vredjeno semenišče, za to je pa potreba, da so taka po velikih mestih; 3. za mestne in ljudske šole različna seme-uišča so nepotrebna; 4. tisto semenišče je naj boljše, ktero učence naj bolj napeljuje k lastnemu daljnemu izobraževanju; 5. internat je za ljudske učitelje nepotrebna naprava".
Ledererjev: 1. „Po semeniščih naj se naravoslovje bolj goji, kakor do sedaj; 2. vsak pripravnik naj se tudi na to napeljuje, da bo, kakor izrejnik na svojem mestu starišem duševen zdravnik, in kakor izvedenec v znanstvu človeške nature jim tudi olikan svetovalec".
Kehrov predlog: „K višji omiki učiteljevi je potreba boljše plače, drugega nadzorstva in proste šole".
Petschev: „Zbor naj opominja večja mesta, da naj napravljajo v duhu noveje pedagogike mestna semenišča".
O Kohlerjevem predlogu se je dvakrat glasovalo, in je bil sprejet pri drugem glasovanji.
Dittes-ov predlog: „Ministerstvo za uk naj se popolnoma loči od mintsterstva za bogočastje, ter naj se napravi za uk ali samostojno ministerstvo, ali naj se pa združi z znotranjim ministerstvom".
O pol treh popoldne je bil konec pervega zbora. (Dalje prih.)
Otroški vertec.
Kralj iu kmetic.
(Svobodno poslovenjeno.)
Neki mogočni, pa Ijudomili kralj je jezdaril enega dne mimo njive, na kteri je ravno postarani kmetic oral. „Oče! ali je to polje vaše?", vpraša kralj kmetica. „Ne, vaše veličanstvo!" odgovori pohlevno kmetic, „obdelujem ga le za dnino". „In koliko doboste plačila za svoj trud?", vpraša kralj dalje. „Štiri desetice", odgovori vprašani. Priprosto, nevstrašeno obnašanje kmetičevo je kralju všeč, torej še dalje z njim go-ričava: „Kako nek potrosite vi te štiri desetice"? Kmetic se malo za ušesmi popraska, potem pa pravi: „Kako jih neki potrosim? Ena desetica je za me in za mojo ženko za živež; z drugo plačujem svoje dolgove; tretjo vložim na obresti, in zadnjo dam vbogaime^. Kralju je bil ta odgovor nerazumljiv, torej reče kmetiču, naj mu te potroške bolj natančno razloži. Kmetic tako-le pripoveduje: „Kar se tiče perve desetice moj odgovor ne potrebuje razjasnila. Kar zadeva drugo dese-tico, s ktero dolgove plačujem, je pa tako-Ie: Imam doma še žive stariše, ki so zavoljo velike starosti že za vsako delo nezmožni; ker so pa oni v moji mladosti za mene tako lepo skerbeli in me preživili, je pač več ko prav, da jim sedaj plačujem, kar sem kdaj od njih dobil. V to tedaj potrosim drugo desetico. — Tretjo dajem na obresti s tem, ker jo potrosim za dobro odgojitev svojih dveh otrok, o kterih upam, da bosta tudi ona mene na starost lepo preskerbovala, ko ne
20?
V	-
bo (le m mogel dalje delati. Z zadnjo desetico, ktero dajem vbogaime, pa preredujem iz bratovske ljubezni svoje dve revni in bolehni sestri, ki si nič prislužiti ne morete. Kralju so bili potroški kmetičevega zaslužeka tako všeč, da ga bogato obdaruje. Ta dar pa je tudi kmetiču podlaga lepše prihodnosti. Postal je vsled umnega gospodarenja premožen mož, in vsi, ki so ga poznali, so ga zelo čislali.
Kdor starše hvaležno spoštuje, Sam srečo obilno si kuje.
Rodoljub Podratitovski.
Ogled po šolskem svetu.
Iz Idrije. Ker sem toliko o pisnih zvezkih tožil, bode me morda kdo zaveruil s tem, da mi Greinerjeve in Pokornitove pisne knjižice v zgled stavi. Kakor so ti zvezki izverstni, ker imajo lep, terden papir, čedne predpise, polegne čerte, vendar so za rabo v ljudskih šolah manj pripravni, toda bolj pa za zasebno in domače po-dučevanje. Učenec ravnaje se po tih zvezkih mora pervo predpisno versto po strani, 8 do 10 krat prepisovati, kar je učencem večkrat predolgočasno delo, ker jih veseli le sprememba. Ako učitelj pri rabi teh zvezkov ne kaže na tabli izpeljave čerk in njih vezave v zloge in besede, bodo otroci to predpisno versto napak posnemali, morda v vsaki poslednji versti. Ker pa mora učitelj v ljudskih šolah v sleherni uri na šolski tabli razlagati in predpisovati, torej je vsaki lepopisni zgled v pisnih knjigah nekako odveč, ker otroka dostikrat zapelje, da ga le mehanično prav ali neprav posnema in za učiteljevo razkladanje na tabli se dostikrat ne zmeni. Le, kjer je velika različnost med učenci, so taki zvezki dobri, da morejo po njih zmožnostih v različnih zvezkih pisati. Tudi notranja oprava teh zvezkov ne bo morda vsem vstrezala. V Greinerjevih zvezkih je sim ter tje pisna lega nekoliko zelo nagnjena in pri latinskem pisanji so nektere čerke po podobi in načinu nemških čerk zavite, kar je zoper pravi značaj latinskega pisanja. Sicer so pa zgledni spisi v Greinerjevih zvezkih tako lični, da bi jih posebno učitelj ljudskih šol pri svojem poduku v marsičem moral posnemati.
Čedne, proste in naravno zložene, lahko izpeljive oblike, naravna, neposiljena vezava posamnih čert in čerk, obilost tankih (lasnih) potegljejev, kar vse tudi hitropis pospešuje — vse to kinča Greinerjeve zvezke. — Pokornitovi zvezki so zlasti za vaje v lepopisji pripravni; manj se priporočajo za hitropisje. Predpisi ali lepopisni zgledi so prav krasni in razodevajo pravi znak latinščine. Lega pisa je nekoliko zelo stoječa, in oblike so za male otroke pretežke. Široka lini-jatura v teh zvezkih in obilo praznega prostora je menda za to, da se več zvezkov popiše. (?) Pretresovaje Greinerjeve in Pokornitove zvezke našli smo torej v obeh nekaj pomanjkljivega pa tudi marsikako
dobro zemice, ktero se pri lepo- in hitropisnem poduka z vspchom more porabiti. Naj bolj pa so nam vstrezali Levčevi „lepopisni zgledi", zlasti „slovenski". Ne samo lepa oblika posamnih čerk in čert in njih čedna, ročna, za hitropisje vgodna izpeljava, ampak posebno tudi temeljito razkladanje obstojnih delov pisnih čert in njih skladba v čerkine celote iu izvrstni način (amerikanski), po kterem se učenec lepo - in hitropisja ob enem uči — vse to so lepe prednosti teh „lepopisnih zgledov." Slehernemu slovenskemu učitelju so ti lepopisni zgledi zelo potrebni, če si hoče lep način lepopisnega poduka prisvojiti i svoje učence pravilnega slovenskega rokopisa naučiti, a ne jim siliti svojih lastnih, večkrat uepravilnih i napčnih oblik. Le škoda , da je vvod, ki tem zgledom v pojasnjevanje stoji na čelu, težko razumljiv i v nekaki okorni slovenščini.
V lanskem sporočilu Šentjakobske glavne šole v Ljubljani sem bral o polegnih čertah (Lagelinien), ktere je g. Belar pri Iepo-pisnem poduku priporočal. Ta stvar se je pretresovala pri 3. od-borovi seji učiteljskega društva. Priporočalo se je, da bi imeli pisni zvezki tiskane polegne čerte, in dokler se to ne zgodi, naj se to nado-mestuje s svinčnikom. To učitelju obilo časa vzame, učenci pa ne znajo čedno prečertati, in verli tega take debele s svinčnikom narisane čerte kazijo pis.
Tanke tiskane čerte bi bile sicer koristne, a pomagamo si lahko z drugim pripomočkom, kterega je idrijski učitelj, g. Stegnar, že pred neki leti v našo šolo vpeljal.
To je namreč podkladek s polegnimi čertami (Faulenzer mit Lagelinien), Kakor so navadni podkladki z ležečimi čertami boljši mimo debelo tiskanih čert v naših „diktandah"', tako so tudi taki podkladki s polegnimi čertami primernejši, kakor tiskane polegne čerte po pisnih zvezkih. Otrok potrebuje take podkladke le toliko časa, dokler pri pisanji ne zadobi stalne lege. Če je pa učenec vedno prirnorau, rabiti pisne zvezke s tiskanimi polegnimi čertami, nadlegujejo i ovirajo ga te čerte prav pogostoma v urnem pisanji. Kdor tedaj korist polegnih čert spozna, rabi naj omenjene podkladke*), ker so boljši od tiskanih polegnih čert.	(Prih. dalje.)
Iz Cernomlja. V dopisu iz Gorenskega od 1. junija se čudi g. dopisnik, da toliko učiteljev, kakor je nas, ne dobi več in bolj tehtnih vzrokov zarad zanikernega šolskega obiskovanja, kakor smo jih ravno mi omenili. — Mislili smo, da jih bode on dokaj naštel, pa le dva je povedal, ki sta za nas „null und nichtig", tedaj neveljavna. — Šolski obisk in napredek nič ne zaderžujejo naše uradnije, kajti pri nas pišejo gg. uradniki nemško iu slovensko, slovenska pisma sprejemajo, in tudi po šolah se nemško podučuje, kjer občine to zahtevajo ; tudi duhovščina ni temu pri nas kar nič kriva , ker pri nas je še vse pri starem, razun da imamo namesto dekana okrajnega poglavarja kot šolskega nadzornika. Kako je pri vas, nam ni znano in nas to tudi ne briga, sej mislimo, da ste vendar videli, da smo mi
*) Take podkladke rabijo tudi pri sv. Jakobu v Ljubljani. Kdor jih želi na zgled dobiti, rado se mn postreže.	Pis.
govorili le o svojem šolskem okraji, da pa mi za naš okraj bolje vemo ko vi, nam ne bole zamerili. To si pa tudi lahko mislite, da se učitelji ne bomo vtikali v uraduijske reči; kar je še tu pomanjkljivega, naj tisti popravijo, ki imajo o tem pravico govoriti. Ljudski učitelji ne bomo pisarnic predrugačili, če jih vlada ne bo; zatorej se pa tudi nismo o tem pomenkovali, in se nismo nikogar bali, in ako bi se bili tudi na druge okraje ozirali. G. dopisnik! tu niste prave zadeli, akoravno ste mislili. Kar zadene „Pr. Slovnico", prav dobro sami vemo, da v pravih rokah, t. j. v dobri glavi dober sad rodi; tudi mi smo jo pregledali, ne le, kako je vezana, ampak tudi kako je pisanar sicer bi ne bili mogli o njej nič omeniti; toda mi nismo imeli učitelja pred očmi, ampak učence. Mi tudi prav dobro vemo, da gola pravila se učiti je prazno slamo mlatiti; kaj pa mi želimo, vam je gotovo čisto neznano, tedaj bi bili kaj pametno storili, ako bi bili vgodnega časa počakali. G. izdatelj imenovane ^Slovnice" je sam omenil, da se mora zraven nje še tudi Janežičev „Sprachbuch" ali ktera druga si. Slovnica pri podučevanji rabiti; zakaj bi pa tedaj tudi mi svoje želje ne smeli povedati. ?	Odbor
okrajnega učiteljskega društva.
Iz Černomlja. (Konec.) G. J. Kolbezen, posestnik v' Čer-nomlji: Znano je, da store posli velik del celote pri delu. Posle moramo drago plačevati, pa nimamo zaželenega dobička. Imajo slabo navado, da iz službe stopajo, kedar je naj več dela, postava pa veli, da naj se o božiču ali o novem letu menjujejo. Veliko jih o božiču v službo stopi, da se čez zimo prežive, o svetem Jurji grejo pa iz službe, da potem nadničijo in se gostijo, kakor je bilo že omenjeno. Gospodje učitelji, ki imate priliko pogovarjati se z občinani o različnih zadevah, razglašajte tudi to postavo, da bode ta slaba, škodljiva navada pri poslih postavno nehala. Drevesce se da upogniti, drevo ne več. Vi gospodje učitelji imate tudi zrejati drevesca (otroke), ki se dajo še upogovati, njih serca so mehka, polagajte jim tedaj med drugim tudi prav živo na serce, da naj ne bodo drevoderci. Glejte, kaj se je meni zgodilo I Zasadil sem murbe, prišel je pa hudoben človek, in mi jih spodrezoval, da so se posušile. Enkrat zadenem na starčeka pri tem delu, ga prašam, zakaj mi to dela, in on hladno odgovori: „Čemu bo pa rastlo to nepotrebno drevje tukaj pri njivah"? Taki so ljudje. Ne vejo, čemu je murba. Koliko revnih vasi je po naših krajih, ki bi si prav lahko opomogle, ako ki znale s svilorejo se pečati. — Potreboval sem pri nekem zidanji veliko lesa, in skoraj ves svoj les sem posekal. Da bi precej drug les rastel, zasadil sem mlade smrekice. Vedel sem, da meni ne bodo prinašale dobička, temuč še le mojemu nasledniku, hotel sem pa v tem pokazati, da naj bi ljudje precej mlada drevesca posadili tam, kjer stara posekajo; pa kaj se mi je zopet zgodilo? Hudobneži so mi skoraj do čistega smrekice uničili. Da , na ta način jenja ves napredek.
G. P. Borštnik: Pri nas bi se ne odgojila mlada drevesca , ako bi se tudi zasajala, ker bi koze verhove pogrizle, in potem bi le
germovje rastlo. Ako bi se hotli gojzdi zasajati, moralo bi se prepovedati koze imeti.
G, J. Juvan: Z druženimi močmi se more kaj storiti. Tudi kmetje naj bi se tedaj združili. Kmetijske družbe so že osnovane, tedaj druzega ne manjka, kakor da kmetje k nji pristopajo. Toda koliko kmetov pa ve za te družbe? koliko jih ve, da je tudi v Beli Krajni podružnica kmetijske družbe? Gotovo malo, še manj jih pa ve namen teh družeb. Učitelji tedaj , kteri hočejo kmetijstvo pospeševati, naj občinjanom o tej družbi in njeni podružnici kaj več povedo. Ako bi imela družba več udov, lože bi si orodja, semena, posebno dobra plemena za živinorejo itd. kupovala in kmetom pošiljala. Dobri rokodelci bi se vadili orodje delati, ktero bi se jim naj priprav-niše zdelo. Želeti je posebno dobrih plugov, kajti s sedanjimi kaj težko in slabo orjejo; v vsak plug so po štirji voli vpreženi, in potem se še naj manj po trije ljudje zraven dolgočasijo; z novimi plugi pa lahko en sam človek orje. Kmet hoče vsako reč popred poskusiti, potem si jo še le omisli. Za kmeta je, se ve da preveč, toliko letne društvenine plačevati, toda upati je, da bi jih c. kr. družba za znižano društvenino sprejemala, ako bi se jih veliko vpisalo. Kmetijska družba bi tedaj za povzdigo kmetijstva lahko veliko storila, naj pervo je pa potreba, da društvenino za kmete zniža, in prošnjo za to naj bi poslale vse podružnice c. kr. družbi v Ljubljano.
G. P. Borštnik: Kmetje o pravem času ne kose ali ne sečejo. Oni pravijo, da se takrat kosi, ko je trava zrela, namreč ko cvetice odcveto in bilke začenjajo rumeneti. Takrat je pa že naj manj polovico redivne moči trava zgubila. Košnje naj boljši čas je, ko trava ravno naj lepše cvete. O tem naj bi se nevedni kmetje podučevali, da si bodo bolj tečne kerme pripravljali.
G. M. Stanonik: Pri nas sta dva fantička z žveplenimi klinčki zažgala suho resje. Posestnik je prišel mene prosit, da bi ju za to kaznoval. Rečem mu, naj gre rajše k njunim staršem, oni so premožni, mu bodo že škodo poplačali. Ali glejte — posestniku se ni škoda storila, kajti tam na pogorišču je zrastla naj lepša trava, in sedaj že poljanci sami požigajo resje.
Pervosednik: Mislim, da smo danes že dovolj o kmetijstvu govorili. Ta stvar je sicer važna, lahko bi se tedne in mesece o njej pomenkovali, vendar jenjajmo o tem, ker pridejo še druge reči na dnevni red. Drugi predmet, ki ima priti na dnevni red, je telovadba v ljudski šoli. Kaže naj se tudi praktično, kako se da v šolski izbi o telovadbi podučevati. O tem je hotel pervi govoriti g. L. Kožuh. Kakor pa vidite, ni ga danes tukaj, gotovo so ga važni vzroki zader-žali, da se ni mogel zbora vdeležiti,
G. J. Schiller (po nemški): Ministerski ukaz bogočastja in nauka z ukazom 26. jan. 1. 1868. ukazuje, da naj se že po ljudskih šolah telovadi. Ker pa niso vsi učitelji zmožni, da bi znali v tem nauku podučevati, ker se sami niso vadili in učili, torej bo skoraj gotovo c. kr. vlada sklenila, da hoče vsako leto o počitnicah nekaj učiteljev v glavno mesto na deželne stroške sklicati, da se
bodo učili telovaditi. To bi pa deželo, kakor tudi učitelje, ki bivajo daleč od gl. mesta Ljubljane, preveč stalo, in jaz sem prepričan, da bi se marsikteri nas rajse tukaj doma vadil, ko pa za več časa od doma sel, posebno tisti, ki imajo družinico. — Mislim tedaj, da bi bilo marsikteremu vstreženo, ako bi mi tukaj za se v našem šolskem okraji, kjer je že učiteljsko društvo osnovano, tudi šolo za telovadbo vstanovili, posebno, ker sta dva med nami o telovadbi precej izurjena, ktera bi lahko potem druge vadila. C. kr. vladi bi bilo naše početje gotovo všeč in tedaj tudi upam, da bi nas o tej reči rada podpirala. Da se pa o telovadbi bolj izurimo, potrebujemo precej orodja, kterega si sami ne moremo kupiti, torej predlagam: „Odbor učiteljskega društva v Černomlji naj pošlje v Metliko si. oskerbništvu vitežkega reda prošnjo, da hi za omenjeno telovadnico podarilo ali saj za znižano ceno dalo potrebnega lesa; si. oskerbništvu rudarskega društva v Gradacu za potrebno železo, da bi ga dalo aliv zastonj, ali, saj za žnižano ceno, in mestnima občinama Metlike in Černomlja za druge stroške.
Sprejme se ta predlog s ^ristavkom, da naj se namesto znižane cene postavi: zastonj.
G. J. Schiller: Korist telovadbe je tako vsakemu znana; tedaj bom le še pokazal, koliko in kako se more v šolski izbi telovaditi. (Kaže djanjsko.)
Na dnevnem redu je bil še pogovor o Praprotnikovi „Slovnici", toda, ker je čas že potekel, se ta razgovor odloži za drugo sejo, in zbor se konča.
Iz Teržiča smo dobili obširen odgovor na g. „Resnicoljubovo" zavernitev, v ktereni g. „Poročevalec" pravi, da ni tako hudo mislil, ko je popisovaje uč. zbor mimo grede izustil nektere zbadljive — pa resnične opombice, — o kterih ga tudi g. „Resnicoljub" ni kaj spre-obernil. Prostora nam manjka, da bi take k raj ne zadeve obširneje obravnavali; „Tov." še z drugimi bolj važnimi spisi ne more priti na versto; prosimo tedaj: G. „Por.", ne bodite zavoljo tega hudi!
Vredn.
Iz Podratitovca. (Poslano.) Ker po nekih zunaj uč. zbora izustenih besedah sodim, da je berž ko ne g. „Resnicoljub" iz Skofje-loke v svojem dopisu v zadnjem listu „Tovarša" na str. 190. z besedami : „Ce se je ravno g. poročevalec (iu z njim morebiti še e n gospod) dolgočasil itd." — tudi po meni udariti hotel, ga vljudno poprosim, naj ostane drugi pot v svojih dopisih tudi on pri tem, kar drugim svetuje, namreč „pri reči", naj ne sodi nikogar krivo, ter ne pika sohratov, ki mu nič žalega nočejo. Dobro vem, da lastna hvala nikogar ne odlikuje; toliko pa vender mislim, da smem povedati, da do sedaj me višje šolske oblasti niso poznale kot takega, ki se k učiteljskim zborom hodi dolgočasit. — Brez zamere! Podratitovski.
Iz Ljubljane. (Vabilo.) Moje „serbske, hervatske in slovenske pesmi" (op. 5.) se že tiskajo, in bojo do konca tega meseca gotove. V tem zvezku so sledeče pesmi: t. „Sablja moja'' za glasovir in moški zbor; 2. ^Uzor", samospev s spremljevanjem glasovira; 3. „Domo-čutstvo", moški zbor.
Prosim svoje prijatelje in znance in vse ljubitelje narodne umetnosti, naj se potrudijo tudi naročnikov nabirati. Na vsakih 5 eksemplarov dajem enega po verhu. Cena je 1 gl. Denar se posije naprej ali po poštnem povzetji (Postnachnahme).
Na svetlo prišle so moje „serbske, hervatske in slovenske pesmi" (op. 4) in sicer: 1. Slavenska himna; 3. Onam' onamo; 3. Moja ladja; 4. Što čutiš; 5. Oj kerčmar, čaše amo; 6. Bogovi silni; 7. Beše jedno zlatno doba. Cena temu zvezku je 3 gold. Kdor vzame 5 eksemplarov, dobi enega po verhu. -	Davorin Jenko.
Praga Vaclavske namesti Nr. 13 u zlate husi.
—	V gospodarsko šolo na Dunaj in v Gradec pojde toliko-le učiteljev: iz spodnje Avstrije 13, iz Salcburškega 6, iz Tirolskega 30, iz Marskega 40, iz Slezije 10, iz Bukovine 6, iz Štajerskega 30, iz Koroškega 10, iz Kranjskega 8, iz Primorskega 6, iz Dalmacije 6.
—	Pri 19. nemškem uč. zboru na Dunaju je bilo 4983 vdeleže-valcev. Darila za ta zbor so znesla vkup 14.000 gold.
—	Po naj novejših novicah bode menda zopet Stremayr minister za bogočastje in uk. Bog daj naši toliko terpeči Avstriji vendar enkrat že nemoten ljubi mir!
—	V .založbi Ceško-Tilla ste ravnokar prišli na svetlo dve „Tantum ergof za sopran in alt (ali tenor in bas) in za orgle, ki jih je zložil slavni skladavec g. Anton Ne d ved, in jih je poklonil preč. g. proštu in deželnemu šolskemu nadzorniku dr. A nt. Jarcu. V tem novem delu, kakor v prejšnjih njegovih, veje krasen, reseu in častitljiv cerkveni duh, ki človeško serce povzdiguje k Onemu, pred kterim se uklanjajo vsa kolena na svetu in v nebesih. Izpeljava je prav lahka. To krasno delo živo priporočamo tedaj vsem mestnim in vaškim orglavcem. Cena temu zvezku (op. 19) je 35 kr.
HJ- Po posebni dobroti g. skladatelja dobivajo vsi p. n. g. g. naročniki „Uč. Tov." ta zvezek po znižani ceni za 20 kr., za kar se mu „Tov." vredništvo priserčno zahvaljuje.
na naročbo „Učiteljskega Tovarša" za II. polovico tega tečaja.
Vljudno prosimo vse p. n. g. g. naročnike, ki so „Tov." le za pol leta naročili, da bi sedaj naročnino doplačali. Želimo pa tudi, da bi se k „Tovaršu" zbralo še mnogo novih tovaršev, da bi bil čedalje krepkeji, in da bi vedno bolje služil sedanjim velikim potrebam domačega šolstva. Slovenski učitelji in šolski prijatelji, podpirajte edini domači šolski list!	Vrednisdo in založništvo.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnlk,
Tiskar in založnik :
Jož. Rudolf Mili o