 LiETNlK VI.
SL0VENKA
   ŠTEV. 2.   
UČITELJICA NA DEŽELI. X.
(Konec).
Pa ko bi hoteli naštevati potrebe, ki
jih imajo ženske, a moški ne? Učitelj,
recimo, nima družbe v vasi, ali se sploh
hoće nekoliko razvedriti. Vzame palico in
hajd ! peš obiskat svojega kolego. Kaj pa
učiteljica ? Res gre lahko tudi ona peš,
ali vendar bi vzela voz bolj za potrebo
nego nje moški kolega. Na poti jo ujame
dež, — z dežnikom in brez dežnika pokvari
si obleko. In pa koliko drugih potreb ima
ženska, kojih moški nima ! Slcer pa, će
potrebuje več ali manj, to ne bi smelo
brigati nikogar. Istina je, da učiteljica ima
isto izobrazbo, iste izpite, isto delo, po
vrh pa še ženska ročna dela, in manjšo
plaćo ! In to iz edinega vzroka, ker je
ženska.
Preglejmo privatno življenje učiteljice !
Mlada učiteljica nima toliko, da bi si usta-
novila lastno gospodinjstvo. Ce nima sta-
novanja v naravi, da tam životari, kakor
ve in more, si najraje dobi hrano in sta-
novanje v kaki družini, kajti to jo stane
še najmanj. Dokler ji živijo starisi, komaj
čaka praznikov in poćitnic, in če je blizu,
še celo nedelj in četrtko^', da steče domov.
No to še ni tako hudo. Zdi se ji še celo
nekako nadaljevanje njenega veselega di-
jaškega življenja, kajti nje resnićni dom
ni tam, kjer učiteljuje, temveč doma pri
stariših. Ali so pa vse mlade učiteljice
tako srečne, da imajo stariše žive ? Ali so
vse mlade učiteljice tako srečne, da imajo
Ijubeče stariše v dobrem gmotnem polo-
žeiju, da hočejo in morejo skrbeti za hčc-
rino udobnost ? Ali so vse mlade učiteljice
tako srečne, da dobe službe blizu doma ?
Žal, mnogo mladih učiteljic mora že zgii-
daj okušati bridki sad osamelosti. Druge
pa ga okušajo pozneje, ko zgube Ijubeče
stariše, ko zgube dom. Tedaj učiteljica
nima drugega doma kakor tam, kjer uči-
teljuje, kjer je nastanjena. Stanuje n. pr.
v kaki družini. Kaj ji je družina! To velja
pri njih, kar plaća. Ako stanuje v boljši
hiši, gledajo jo od zgoraj navzdol. .Stanuje-li
v kaki slabši hiši, gotovo ji manjka družbe
in marsikakih'ugodnosti. Na vsak način
je privezana na družino, v koji stanuje.
Samosvoja ni, čuti se odvisno v svojem
zasebnem življenju. In bodi si družina še
tako dobra, ona se ne ćuti srečne, morda
pač par let, toda misel : ves čas svojega
življenja bodem morala prisedati k tuji
mizi ter spati v tuji postelji, greni ji živ-
ljenje. — Kaj pa še le, če se nameri na
slabe ljudi, kjer je vsakovrstnih spletk,
kjer presojajo vsako besedo, vsako deja-
nje po svoje ! V niestih si v takih slučajih
morda lahko prebere, a na deželi ? Bog si
ga vedi, kaj bi lahko nastalo, ko bi si ho-
tela prebrati, in pa prvo vprašanje je, če
si sploh ima kam prebrati. — Nič boljše
ni z;v one, koje imajo stanovanja v šolskih
poslopjih. Kaj vse lahko nastane, kjer je
skupni uhod, skupne stopnice, kjer se siisi
ropot iz enega stanovanja v drugo, to ve
le, kdor je poskus !. Kjer je gospodar in
najemnik pod eno ni isto streho, potrpi .
gospodar radi piacila, najemnik pa nekako
spoštuje gospodarja, posebno, če mu ugaja
stanovanje. Kjer je več najemnikov pod
eno streho, ćutijo se jednake. A pri uči-
teljici in voditelju m ne prvo, ne drugo.
Voditelj hoće imeti vse pravice, in gorje
učiteljici, če se ne zaveda svoie nejedna-
kopravnosti in če nima daru potrpežlji-
33
Vüsti ! Bati se ji je zlih posledic. — Kjer
si pa učiteljica najme sama svoje stanova-
nje ter ima sama svoje gospodinjstvo, tam
je pač najmanj odvisna od drugih. Ali le
malokateri se to posreći. Kjer je stano-
vanje v šolskem poslopju na razpolago, ne
dobi stanarine ; prisiljena je torej stanovati
v šolskem poslopju. Drugič, v mnogih va-
seh ni dobiti pri.nernega stanovanja. Bog,
da si dobi kako sobo v družini ! In tretjič,
lastno gospod'njstvo stane mnogo. Po mno-
gih krajih ne zadostuje učiteljičina plača
za tak luksus. Ko bi bile učiteljice v
gmotnem obziru jednakopravne z moškimi
kolegi, bi morda vendar lahko sanjarile o
lastnem gospodinjstvu. To naj bi premislili
vsi oni, kojL trde, da ženska rabi manj
nego moški. Gotovo, priprosta ženica, koja
si sama skuha, sama opere, sama opravi,
sama prinese vode, drv in živeža, nekoliko
iz prodajalnice, nekoliko od dobrih ljudi,
h kojim hodi na razvedrovanje, ne rabi
mnogo. Tu semkaj z vami, ki trdite, da
ena sama ženska porabi malo ! A učiteljica
ima druge dolžnoati, in tem dolžnostim
mora žrtvovati čas, kajti iz sole pride du-
ševno in telesno izmučena. V prvi vrsti ji
je tedaj skrbeti zx počitek in primerno
razvedrilo, da si ohrani čil duh in zdravo
telo. Skrbeti pa mora tudi za nadaljno
izobrazbo, kajti na deželi posebno ženski
ni mogoče tega pridobivati v družbah, v
zabavnih večerih, v gledališčih itd. Vse to
si zamore pridobivati le s čitanjem, da ne
zaostaja za duhom časa. Ne ostaja jej torej
časa za najmanjša hišna opravila, če noce
žrtvovati zdravja in lastne izobrazbe. Pri-
siljena je, vzdržavati drugo osebo za go-
spodinjstvo in hišna opravila. A ta oseba
sama pa stane gotovo dvakrat toliko ka-
kor zgoraj omenjena ženica. Kaj pa sedaj
še le učiteljica sama ! Nočem pretiravati,
denem jo v vrsto se služabnico, torej obe
skupaj štirikrat toliko kakor zgornja ženica.
Ce bi torej priprosti ženski zadostovala
ena krona, učiteljica bi jih morala  imeti
stiri, brcz knjig, časnikov, razvedril in brez
pomaganja svojcem. To vse skup denimo
po 2 kroni, skupno torej 6 kron. Ako bi
torej hotela biti učiteljica samosvoja ter
živeti paralelno s priprosto ženico, potro-
šiti bi morala šest kron na dan ! In kje
ima učiteljica toliko? Priletne učiteljice, da,
a to le v nekaterih krajih. Drugod pa
komaj da pride prileten učitelj do take
plače.
Ce že učitelj nima toliko plače, da bi
zadostovalo najbolj skromnim potrebam
učiteljice, ne vem zakaj bi imela učiteljica
le osemdeset odstotkov učiteljeve plače.
Ce se kje godi krivica ženskam, se godi
v gmotnem obziru učiteljicam gotovo ena
najvećjih krivic.
Clovek velja kar plača. Kak ugled
ima učiteljica na deželi, kjer je kolikanj
inteligence in kolikanj ljudi v dobrih gmot-
nih razmerah ? Ako si je znala pridobiti
spoštovanje ljudstva, Ijubijo in spoštujejo
jo kot učiteljico, ali kot človeka gledajo
jo od zgoraj navzdol. Ni li žalostno za
človeka, ki se vidi preziranega radi ubo-
štva ? Si pa zamore učiteljica zboljšati svoj
gmotni položaj ? Ako slučajno ne dobi
kakih istrukcij, kojim mora žrtvovati čas in
s tem veci del zdravje in morda še celo
življenje, ne vem s čim bi si nekoliko
zboljšala svoj gmotni položaj. Ona ne more
torej nikakor živeti življenja omikanega,
svobodnega človeka, temveč prisiljena je
prisedati k tuji mizi, ali pa životariti sama
za se brez pomočnice za hišina opravila.
Sama si mora v skromnem stanovanju ku-
hati, pomi vati, spravljati, šivati ter sploh
opravljati vsa hišna opravila. Bog, da si
zamore najeti majhno deklico ali staro
ženico, da jej prinese vode ter živeža iz
prodajalnice. Da ni v takib slučajih kosilo
redno, to se razume samo ob sebi, kajti
med dopoldanskim in popoldanskim pod-
ukom si ne more pripraviti kaj tečnega in
zdravega. A prvo vprašanje je, će si sploh
zamore kupiti zdravo in tečno hrano, Tu
34
manjka torej časa in cienarja. Primorana
je torej jesti mrzle ali pogrete, prestane
jedi od prešnjegn večera, ali si pa v na-
glici kaj spražiti. Učitelji, ki priđete o
poludne domov, pa ne najdete še kosila
pripravljenega, vi se ježite nad vaso so-
progo, očitate ji morda, da ne ve, kaj je
sola, kaj je trud itd. A vaša koleginja
mora vsa utrujena še le ogenj zanetiti,
da si v naglici kaj pógreje. Kaj pravite
k temu ? Ali ni ona tudi človek z enakimi
pravicami do življenja kakor vi? Ali ni
zaslužila tudi ona, kakor vi, da se ji pr*-
nese opoludne kosilo na mizo, kakor vam ?
A učiteljica, ako nima slučajno svoje ma-
tere ali kake sestre, ki se hoče za njo
žrtvovati in žnjo trpeti revščino, ne more
vzdrževati kuharice, da bi ji prinesla kosilo
na mizo,. kakor ga prinese vam vaša so-
proga, vaša hči, vaša služabnica. Prisiljena
je torej životariti prav po beraški, ali pa
prisedati k tuji mizi.
Nihče drug ne pozna tako natančno
učiteljičinih težav, kakor učitelji sami, nihče
drug ne ve torej tako dobro, kakor učite-
lji, da se godi učiteljicam kričeča krivica,
ker niso jednakopravne ž njimi v gmotnem
obziru. Iz tega sledi, da bi učitelji morali
delovati skupno z učiteljicami, da bi naj-
prej postale one ž njimi jednakopravne v
tem zmislu. potem pa bi morali delovati
zopet skupno, da bi se prvim in drugim
zboljšalo matrijalno stanje v toliko, da bi
jirvi in druge za mogli živeti vsaj nekoliko
stanu primerno.
Preglejmo še dalje zasebno življenje
učiteljice. Učiteljica nima navadno lastne
družine, da bi v njej našla razvedrila,
utehe, prisiljena je zatekati se v drugo
družino in bodi si že, kjer stanuje, ali kam
drugam. Tem je lahko dobro došla, lahko
pa tudi ne, kakor se že ujema njihov zna-
čaj ž njenim. Oni jo morda le trpe radi
njene živahnosti, radi dobička in tudi radi
usmiljenja, ker pomislijo, da nima lastne
družine. Ali to traja le nekaj časa. Kakor
hitro začenja ona postajati rcsna, žalostna j
in sitna radi lastnih težav in nadlog,- kakor 
hitro sprevidijo,  da jim  ne  daje Bog ve |
kakih dobičkov, kakor h tro  se  jim   kaj i
malega zameri, konec je prijateljstvu, ko- j
nec  usmiljenja ter nastane tim  večje  so-
vraštvo,  čim  večje je  bilo  prijateljstvo.
Kaj vse lahko nastane iz takega sovraštva, i
to bi gotovo vedela po vedati vsaka posa-•
mezna učiteljica. In posebno pa še ona, ki
je imela v takih slučajih Ijubimsko razmerjc. 
O tu se raztrobi o njej, da dela  skandali
v vasi, da deije pohujšanje mladini, da se !
ženi, mesto da bi učila itd., ko se v res-,
nici prosto ljudstvo niti ne zmeni za vse i
to ! Le par onih, kojim se je zamerila.i
vpijejo na vso moč, da pride na uho pred- ;
stojnikom. Vsled tega, posebno, če ne najde i
v voditelju zagovornika, to je, da je tudi ;
on na strani nje sovražiiikov, ali še celo ;
nje sovražnik sam, jo gotovo službeno, ali '
še celo disciplinarno premestijo. In če je
še provizorična, odpustijo jo lahko iz okraja.
In zakaj vse to ? Zato ker je iskala razve-1
drila v drugih družinah, ker si ni mogla I
preskrbeti lastnega ognjišča, — vsled sia-|
bih gmotnih razmer. i
Ko bi imela učiteljica stanu primerno
plaćo, zamogla bi si omisliti lastno gospo-
dinjstvo, vzdrževala bi lahko eno, dve, alij
še već oseb, kakor bi ji sploh ugajalo. .Sej
ve da bi pri tem lahko zahajala v družbei
in  na  obiske, ali  to  le,   kedar  bi  se ji;
zljubilo in  će bi ji sploh ugajala  družbaj
in osebe ; ne pa kakor sedaj,  ko je prisi- \
Ijena v to pri  vsaki volji,  in bodi ji že \
družba ali oseba ljuba ali ne. Tako pa naj
životari vedno sama !  Imajočo torej lastni ;
dom, lastno postrežbo, smatrali bijovaški!
mogotci za sebi jednako.  Bogata gospa,
koja morda še ljudske sole ni videla  alij
ni dovršila, bi se je ne upala obrekovatij
in napadati, kakor kako od nje odvisnol
osebo,  kajti učiteljica bi  ji bila  ugledna j
oseba, ne le po stanu, temveč tudi v gmot-|
nem   obziru.   Koliko  gorja,   koliko  solz, \
35
koliko obi-ekovanja, koliko žrtev bilo bi
prihranjenih, ko bi učiteljica zamogfla po-
stati samosvoja v zasebnem življenju! Stem
bi si pridobila splošen ugled v socijalnem
življenju. - Kar se pa tiče potreb, morda
res kaka ne ćuti mnogo potreb za lastno
osebo, a potrebovala bi mnogo, da bi za-
mog-la živeti primerno svojemu stanu. Če
vidimo toliko žrtev od strani učiteljic, iskati
moramo pač uzrokov. Ena se omoži, ne
toliko po nagibu svojega srca, kolikor da
se le resi tega stanu. Druga hira v bolnici
umobolna, ker ji ni bilo mogoće, ravnati
se po nagibu svojega srca. Tretja se po-
štara prezgodaj ter bolehuje na sto bolez-
nih, radi prenapetega dela, pi-emalo po-
čitka, premalo tečne hrane, premalo raz-
vedrovanja itd. In zakaj vse to ? 7a to, ker
je običaj, da učiteljice trpe krivice v jav-
nem, trpe krivice v zasebnem življenju.
Clovek pa, ki trpi krivice, ne more se
gibati svobodno, ne more posvetiti se popol-
noma svojer.-.u stanu in pokliču. .S tem pa
ne trpi le posamezna oseba, temveč tudi
prevažna stvar sama. Vsled tega ne bi
smelo biti obrnjeno le oko učiteljice v po-
ravnanje teh krivic, temveč moral bi gle-
dati na to vsak blagi ćlovek, ki se zaveda
svojega ćiovečanstva.
ŽARI TAM ZUNAJ MLADI DAN
FRAN ŽGUR. PODDRAGA.
Žari tam zunaj mladi dan,
mladost zemljo spreleta —
Pri koscili mladih sred poljau
pri senu so dekleta.
Src mladih spev iu sala njih
V daljavo se izgublja. —
Cvetice lie zaljubljenih
nebeski soj poljublja.....
In jaz grem ven, in pred menoj
mladost v svireli svira. —
Kak pesem, čuvstvovanj nebroj
iz polnih prs izvira ! —
ŠOLSKA IKONA. SRBSKI SPISAI. DR. LAZA K.'LAZARKViĆ.
PREVELA I  IN K KLEMFNNČIČ.
I.
Naše selo je imelo cerkev, cerkev pa
je imela popa.^) Pop je zopet imel cerkev,
selo in popadijo — svojo ženo. To je: pop
je služil cerkev, upravljal z vasjo in živel
s popadijo.
Pop je bil vse in zopet vse. Imeli smo
tudi solo, ki je pa bila podrejenega zna-
čaja, kakor je pisar na sodniji. Ona je slu-
žila cerkvi in selu. torej popu. — Pozneje
vam že tudi o njej kaj povem.
Celo selo je bilo popovo vlastelin.stvo.
Zapovedoval je županu, župan pa selu. Ni
im?l beriča, vendar ni mogel nihče niti
pomisliti, da bi ne ubogal popa, on pa
zopet se svoje strani ni niti sanjal, da bi
njegova beseda bila bob v steno, ali pa,
da bi si on jemal oblast, ki mu ne tiče.
.Stepanu, ki hodi razkoračeno, je žito
prezorelo, on pa ga še ni požel.
— Kaj pa ti, .Stepane, ne žanješ ?
— Kako naj, oče
— .Se srpom !
— Vem, oče; pa kjc hi najprej ? Vcš,
da sem sam.
— A robota
— Trebalo bi zaklati ovna in nabaviti
vedro žganja, ti pa veš, kako nesrećen
sem bil.
— Pa vzemi kakšno cerkveno živinče
in menda bo tudi toliko žganja, pa pokliči
jutri zjutraj robote.
Drugega dne do večernic je bilo vse
požeto, zvezano in zloženo v križakc.
') Sveta podoba.
'-') „Pop" je V srbščini oficijelni naslov svećenika
ter ta izraz ni morda žaljiv, kakor bi kdo mislil.
•') Tako nagovarjajo pravoslavni  Srbi  duhovnike.
*) Tako imenujejo v tržaški okolici in na Krasu
brezplačno pomaganje sosedom pri domaćem delu, torej
isto, kar imenujejo Srbi ; moba.
30
Pop je vse, kar je imel, zval »cerk-
veno« in »narodno«, vse pa, kar je va-
škega, »naše«. Mogel je priti v kterokoli
hišo, vzeti, karkoli je htel —• nihče bi mu
ne rekel niti besedice. Tako je on tudi
delal. Popustila mu je šina na kolesih in
našel je Pera- kovača sedeti pred krčmo :
— Kaj ti — mu poreče -v— v delav-
nik sediš pred gostilno ?
— Blagoslovi me ! — pravi kovač in
se približa roki, — pa k^j bi, če nimam
dela ?
— Pa si videi ccrkveni voz in šino na
kolesih ?
— Nisem, oče !
— Nisi, seveda, nimaš časa iz krčme.
Treba, da se jaz brigam še za tvoje stvari.
Šel je dalje, kovač pa je kakor po-
parjcn tekel v popovo hišo ter stegnil
šino. Nabavil si je zelene barve v mestu,
pa jih je vse namazal, pod svoro pa, kjer
prijema klin, je podložil dve stari podkvi,
da se voz malo ziblje, kakor na »fedrih«
in da popa preveč ne »cuka«.
Enkrat o mraku zagledal je novega
poljskfcga čuvaja Luko ; vjel je svinje, pa
jih goni v ograd.
— Kam češ ž njimi. Luka?
— Blagoslovi, oče ! — V ograd !
— A čegave so ?
— Pa še sam ne vem.
— Je li  već krmljenk ali merjascev ?
— Krmljenk.
— Z rovaši ?
— Na desnem ušesu.
— E, to so cerkvene svinje ! Ženi jih
v ograd, pa jim daj koruze. Župana pa
pozdravi, naj zaukaže vasi, da bo pazila
na te svinje ; kajti će še enkrat čujem, da
so ušle v škodo, prodam jih takoj, pa če
še sto grošev ne dobim ! Ne bo moja
škoda.
Nihče ne ve, pa niti on sam ne, kdaj
se je rodil. V tišti dobi, o kateri sem vam
začel pripovedovati, računali smo mi, pa
tudi on, da mu je morda tako  kakih 50
let. Popadija je bila eno leto ali dve mlajša, !
ali pa tudi ne. Ali obadva sta bila kore-1
njaka.  Dece  ništa   imela.   Tem   bolj   sta j
računala vaško deco za svojo. Kdor ni
imel nogavic, trebalo mu je samo, da je v
nedeljo šel mimo popove hiše, pa ni već
hodil bosonog. Tistega posestva, kar sta ga]
imela, kakor sem rekel, ništa računala za !
svoje, marveč za narodno. Narod ga jej
poseval, žel, kosil, plastil, mlatil in vejal,
cerkovnik Mićo je nosil na trg-, a pop je
hranil denar.   — Pa čemu bi jima bilo j
premoženje ?  Niti kužka, niti mačiće ništa j
imela !   Dokler živita,   bosta  imela  dosti, j
pozneje pa — saj je narodovo tudi bilo.    i
Precej «lolgo je že temu, kar pop ne j
more zamahniti s koso ali motiko, vkljub
temu pa je vendar vedno pri delu. On
skrbi za vso vas. Enkrat je na eni njivi, \
drugikrat na drugi, zdaj je v soli, potem?
v cerkvi. Povsod je našel dela, povsod je >
dospel o pravem času in povsod je tre-j
balo njegovega razuma. i
Kadar je bil kak težji slučaj na žu- j
panstvu, takoj so tekli po popa in on je j
nemudoma vse poravnal, da je bilo vsa-j
kemu prav. |
Doma je živel skromno in po starinski
navadi. Popadija mu je poljubljala roko,
kadar je šel v vas ali kadar se je vraćaL
domov. Edini služabnik jima je bil cer-1
kovnik Mićo, katerega se je tudi smatralo;
za nekaj, kar pripada cerkvi in vasi, to-'
rej popu.
Pop je v cerkvi govoril pogostoma
propovedi. Silne, svete in podučne besede, !
da te je zona spreletala. Služba božja sej
je opravljala vsaki dan, ob nedeljah pa jej
bila cerkev vedno natlačeno polna. Po- i
prej, že davno, tudi kadar je bil kak osve-i
tek, pa tudi v petek, narilo se je v cer- i
kev vse polno ženskih, toda pop je enkrat j
po službi božji v petek stopil pred oltar j
ter začel govoriti, da je Bog pustil nedeljej
in praznike za cerkev, da pa človek druge |
dni Boga moli z delom, da on, pop, molii
37
za vse, kadar morajo oni delati, da Bog
to mrzi, če se v petek ne dela, ker je
petek samo turski praznik, in da bo on
vsakega izbrisal iz krstnih bukev, ki bi
od zdaj zanaprej ob petkih ne delal.
In verjemite, dragi moji, v našem selu
ni, kakor v drugih, niti enega človeka, ki
l)i praznoval v petek.
V nedeljo pa je bila cerkev, kakor
sem rekel, nabito polna. Pa tudi polovico
veže je natlačilo ljudstvo. Pop pa je še,
kadar je hotel kaj važnega propovedovati,
naročil županu, da pozove ljudi, katerih se
bo propoved najbolj tikala. Ako je kdo
storil kaj grđega, ga je on v cerkvi pred
vsem ljudstvom oštel in pozval k pokori. Ni
se nikdar pripetilo, da bi se njegovih sve-
tih besed ne ubogalo. Enkrat se je pola-
stila moških nekaka besnost, da so razdi-
rali tuje plotove in vpuščali živino. Rante
so pokale in razbitih glav je bilo kakor
buć. Vsaki dan vse hujše, in župan je bil
že naročil ciganu, da skuje zapah za ječo
ter predlagal, da se kupi ključavnica, kar
je pop neke nedelje stopil pred oltar ter
začel propovedovati. Lepo je govoril, drag-i
moji, da bi se človek kar razjokal. Na
koncu je ves zarudel, se začel tresti ter
rekel: »Kaj je to, bratje, ah .ste vi kri.st-
jani ? Kakšna zloba je udarila v vas, da
je huj.še pri nas, nego na Turškem ? .Sinoči
so me — pravi — pokucali, da čitam
molitev Arnautoviću, a ko sem bil tam,
sem zvedel, da mu je Srninić zlomil s
kolom rebro in to vse zaradi neke jalove
kobile. Pa kaj čete vi v tej hiši božji, če
tako delate? Kaj sem jaz zagrešil Bogu,
da mi na moje stare dni ne daste živeti ?
Kako bom jaz — je rekel — šel v ne-
besa, kamor me jutri ali pojutršnjem Naj-
vi.šji pozove, kako mu smem stopiti pred
oči in dati račun o svoji credi ? Ali hoćete,
da zaprem to sveto mesto, da ga ne ga-
zite z brezbožnimi nogami in da me ne
črnite vse bolj in bolj pred očetom nebe-
skim! Zadnjikrat vam pravim in vas po-
zivam, da pustite pasjo liudobijo in nesrečno
delo. Ali .si čul ti, Rajković, ti, Ivanković,
ti, Jovan Bojičić in ti, Nastas Andrić, ja,
ali vi mislite, da jaz ne vidim, da ste tudi
vi Stirje v tej hiši božji ? Pri mojih sivih
laseh, naženem vas, ako vstrajate pri tem,
iz te hiše in postavim Mica cerkovnika s
kolom pred vežo, da mu prebije golenicc,
kdor bi se od vas predrznil stopiti z nogo
na to sveto zemljo. Proklel bom vas in
vse nagajivce iii pretepače s tištim keli-
kom tam, potem pa živite, če morete.
Ubogajte me, zadnjikrat vam pravim ; vi
štirje ste vsemu zlu kolovodje. Ali se spra-
vite, ali pa se boste od zdaj z Bogom
boj e val i !«
Drgctali smo, kakor šiba na vodi —
saj ni šala : tište božje besede in pa grožnja
s prokletstvom! Ljudstvo se je obraćalo in
iskalo z očmi tisto četvorico, oni pa so
povesili glave, pogledali se izpod čela ter
se hoteli poljubiti že tu pred ljudstvom.
Po službi božji pa : cmok ! Pozdravljali so
se tudi tišti, ki se prej niso hoteli n'ti po-
gledati, in župan je odstranil kol, s kate-
rim je bil podprl vrata občinskega zapora.
— Ljudstvo je govorilo o popovih besedah,
in vsakemu je bilo polno srce in lahko
mu je bilo, kakor da se je okopal.
Tako je on deloval. Nikdar ni posta-
jal, dokler se ni utrudil. Boga je prosil :
»Moj Bog, odpusti mi grehe in obrani me
zdravega, dokler si mi naklonil življenja !«
In Bog g-a je skupaj z ženo obdaril z
zdravjem. Ko je pa popadija po našem
računu dovršila tako kakih petinpedeset
let, začelo ji je nekaj škoditi, vsako jutro
je povraćala jedi in čez nekoliko mesecev
so ji zaćele otekati tudi noge. Ni mogla
već niti kruha zamesiti. »Duša mi če —
je rekla -- na nos izleteti!« Težko ji je
bilo vsako delo in vedno je hotela ležati.
Sicer se ni pritoževala nikomur, toda popu
je palo neko breme na srce in crne misli
so mu prihajale v glavo, da izgubi tovari-
šico. Zelo ga je to skrbelo in po noći je
38
mnogokrat ustajal. Hodil je sam po dvo-
rišču ter prisluškoval pod kapom. Toda
popadiji je bilo teden za tediiom vse hujše.
Sicer je trpljenje semtertje tudi kaj popu-
stilo, toda noge so otekale bolj in bolj,
otek se je razširil tudi navzgor in pogo-
stoma se je je lotila omedlevica. Vedno
bolj je slabela in neko noć toliko da ni
umrla. Udarile so neke bolečine v križ in
zvilo jo je skoro v klopčič. Pop je sedei pri
postelji ter se ni odmaknil. Šepetal je
samo molitve, a popadija se je vsega le
slabo zavedala. Ječala je samo in prosila
Boga, da jo vzame k sebi.
Kaj bi se dalo tu storiti ? Naenkrat
se je popadija prijela za pas, zavrisnila in
vsa zarudela. Pop je ostrmel.
— Pošlji — je rekla ona — hitro po
Ikonijo Markovo.
Pop je zbudil Mica, ki je v skokih
tekel k hiši babice Ikonije, sam pa se je
zopet vrnil k svoji ženi.
Bolečine so nastopale v presledkih in
vse gosteje, ko so pa popustile, je ona
prišla zopet k sebi. Sramežljivo je pogle-
dala popa, a na obrazu se ji je videi nekak
plah pokoj. Potem so se bolečine z nova
gosteje ponavljale. Prišla je tudi Ikonija,
in popadija je rekla popu, naj gre ven, ter
je sama ostala z Ikonijo. Že se je začel
svitati prvi dan binkoštnih praznikov. Pop
je sei na klopico na dvorišču, položil sivo
glavo v roke ter se ni premaknil. Tedaj
mu je hipoma nekaj šinilo skozi glavo.
Skočil je s klopi in kakor da bi se na-
smehnil, v isti hip pa je čul krik malega
otroka iz sobe. Pokleknu je na travo ter
začel moliti Boga.
Ni se še doccia zdanilo, in že je vsa
vas vedela, da so pri popu dobili deklico.
Veselili so se moški in ženske, preoblekli
se ter šli v cerkev. Poljubljali so popu
roko in mu čestitali. On pa je postal čisto
mlad. Blagoslovljal je vse po vrsti, Miću
pa je velel, da prinese vse cerkvene no-
gavice, pasove  in perilo v vežo ter jih
razda siromašnemu narodu. Ta dan je bila
slovesna .služba božja, pop je krasno pel.
Po službi božji pa veselje na vseh straneh.
Polna je bila tudi krčma in vsi so
nazdravljali popu in njegovemu domu. Na-
šel se je tudi neki šaljivec, ki je napil na
zdravje »cerkvene popadijet, toda Krsta
Zamlata ga je z zaušnico položil na zem-
ljo, in razžaljeni narod je kričal : Udari,
Bog ti plati dobro delo ! Vse je šio dobro
in vsi so upali najboljše. Popadija se je
popravila, in že tretji dan se je vzdignila
v postelji ter pila mleko iz skledice. Pop
je hodil kakor poprej po vasi, toda bil je
zamišljen ter se je vedno trudil, da bi
zakril svojo radost. Kadar je pa bil na
samem, so se mu često razvlekla usta,
gledal je na tisto stran, kjer je mislil, da
sta mu žena in dete, ter je ponavljal :
»Slava tebi, o Gospod!«
Ali nekega večera, ko se je vrnil iz
vasi, našel je svojo ženo v nezavesti, do-
čim se je Ikonija potila, brisajé s cunjami
kri izpod postelje. Popu se je zazibalo pod
nogami. Zgrabil je štolo, vrgel jo za vrat
pa začel čitati » molite v od krvotočenja.«
— Vse zastonj. Odprla je še enkrat oči.
Pokazala je s svojo žolto roko na dete
kraj sebe, prijela potem popovo roko in
jo poljubila ter zašepetala*: > Blagoslovi
me ... in odpusti !« Potem se ji je menda
od bolečin razvleklo lice, naenkrat se je
stresla in potem kakor da se je nasmeh-
nila in kakor da je malo odprla roko, ko
ji je Ikonija djala v njo voščeno sveco.
Ko je lopata nasula gomilo zemlje nad
popadijo, mahnil je pop z roko proti nam
in mi smo šli na njegov dom, on pa je
ostai sam na grobu. Sedeli smo morda
kake pol ure. Mićo nam je prinesel žganja
vrču ter nam stregel z vinsko čašo.
Možki so pili, ženske pa so ječale in vzdi-
hovale, in iz čaše je ginilo žganje.*) Kaj je.
SrbskA rakija« je domača, zelo 1 a li k a ;
slivovka, ki nima nikakor tistih strašuih učinkov, kakor j
naš tovarniški »fuzel«. ••'Op. prev.    
39
pop delal sam na grobu, tega nihče ne ve.
Se-le čez kake pol ure se je vrnil, in ravno
ko je stopil skozi vrata na dvorišču, je
dete v sobi zakričalo. Ni pozdravil niko-
gar, marveč je šel naravnost v sobo, kjer
je bilo dete. Rekel je ženam, naj izidejo,
in je ostai sam nekoliko časa pri otroku.
Čudno, da je dete, čim je začutilo njegovo
brado na svojem obrazu, obmolknilo in
zaspalo. Dolgo ga je gledal. Potem si je
obrisal oči in prišel med ljudstvo. Vsi so
ustali.
— Imel bi se nekaj pogovoriti s sta-
rejšimi možmi, — je rekel pop.
Ženske so mu druga za drugo polju-
bile roko ter so sie kakor gosi druga za
drugo skozi vrata. Tudi mlajši svet je
odišel. .Samo Ikonija je ostala z otrokom
v sobi.
— Bratje! — je rekel pop -- vi vsi
veste, kako me je Bog blagoslovil in kako
sem se moral pokoriti za moje znane in
neznane grehe.
Vsi so molčali. Nihče .»^e ni upal niti
sesti. Tudi pop je stai in bela brada mu
je semtertje zatrepetala.
— Jaz — je rekel — bratje, sem ostai
tako sam samcat s tem-le črvičem. Tako
je božja volja, bodi Bogu slava ! Toda dete
treba tudi paziti. Kaj naj jaz star in sla-
boten človek ž njim počnem ?
Zopet .so vsi molčali in nihče si ni
upal dihati.
— Pticam pod nebom je dal Bog
druge moči in druga pota, človeku pa
ostaja razum in krščansko srce.
Zopet molk, nihče ne ve, kaj bi počel,
kako bi ga tolažil, kaj bi mu rekel. - -
Pop je vzdignil glavo ter pogledal po vseh :
— Ali je to težavno selu ?
— Bog ne daj ! — kričali so kmetje.
— Ne govori tako, za božjo voljo !
Aksentij Smiljanić priril se je naprej :
— Če je tvoja volja in tvoj blagoslov,
pa mu vzemimo dobro dojiljo, ali pa ga
dajmo kaki otročnici, da ga prehrani, dok-
ler ne bo moglo samo jesti.
V tem hipu so se odpila hišna vrata
in Ikonija, vsa umazana od solz, je prinesla
dete na rokah.
— Jaz — je rekla — ne dam deteta
od sebe, pa če me na koščke razsekate.
Mene je pokojna zarotila, da ga čuvam in
nanj pazim.
— Pa vzamimo Ikonijo - so klicali
kmetje.
-- Dobro! — je rekel pop. — Toda
detetu treba prsi.
Stanoje Gluvić je sramežljivo stopil
naprej :
— Oprosti mi ti, pop, in vi, bratje; vi
vsi veste, da je moja gospodinja pred
dvema raesecema porodila. Dajte meni dete
in Ikonijo, dokler je ono še za prsi ! Pa-
zil bom nanje kakor na svoje !
— Ako je s tvojim blagoslovom, pop,
jaz bi rekel, da je tako dobro, — je dejal
župan.
— Bodi z božjim blagoslovom !
Ikonija se je vrnila v sobo.
— Se nekaj ! - je dejal pop. — Clo-
vek je umrljiv in neznana mu je ura smrti.
Naš je greh, če urare poleg nas živih ne-
krščena duša. Jaz želim, da krstimo dete,
predno ga dam iz hiše.
— Krstimo ga ! — so rekli kmetje.
— Kdo bo kum ?
Med vaščani je nastalo živahno giba-
nje, toda kraalu je iz šel Ninko Vilot'ć :
— Če sem ti prav, oče, pa se poku-
miva ! Tako je narod, hvala mu, mene
izbral.
Pop se je trikrat ž njim poljubil. Po-
tem so odnesli dete v cerkev, ki se je na-
polnila ljudstva.
Tako so dete krstili in mu dali ime
Marija.
Ko so se z otrokom zopet vrnili v
hišo, je Mićo z nova prinesel žganja. Prvo
čašo je dal kumu Ninku. Isti je vzel čašo,
snel kapo  in vstal,   vaščani  pa  so  tudi
40
nehüte vsi drug za drugim ustali in vzeli
kape raz glav, a Ninko je začel :
— Kum moj in oče, naj ti je srečna
Marija in naše kumstvo ! Bog daj, da bi
vse dobro in vse veselje od nje pričakal ;
naj te to'aži in ti streže v tvoji starosti,
da boš se dičil in ponašal ž njo, kakor se
narod diči in ponaša s tabo, vse pa v
zdravju in veselju za dolgo in na mnogo !
— Bog daj ! Amen ! — so tiho odgo-
varjali meščani.
Vsi po vrsti so pili žganje, potem so
nekaj pošepetali med seboj, in Ninko Vi-
lotić je prvi stopil v sobo, kjer je bilo
dete, in mu položil pod glavo zlat. Za njim
župan, za županom Aksentije Smiljanić in
za njima vsi drugi po redu in starešinstvu,
in vsaki je obdaroval dete. Ko so to sto-
rili vsi po vrsti, je Ikonija naštela dva
dukata v zlatu in stiri in pol v srebru in
bakru ; zvezala je denar v robec ter ga
dala popu :
— Na, sbrani ; to je Marijino !
Potem jo je vzela na roko in jo nesla
popu poljubit ter je z Gluvićem odišla v
njegovo hišo. Poslovili so se tudi ostali
vaščani od popa in odšli, in on je ostai
sam kakor suho drevo, in na srce mu je
padla žalost.
Dolgo se je upiral srcu, nehoteč »raz-
srditi Boga«, toda starost ga je zlomila.
Pal je z obrazom na posteljo, kjer je še
včeraj pokojnica ležala, ter se je britko
razjokal. Solze so mu spirale crne misli,
zalile mu počeno srce. Zlomljena ladja je
potonila, in nič več se je ne vidi. In samo
še, da spanec iz polomljenih koščkov ust-
varja nejasne slike.
(Pride še,)
MOLITEV. UTVA. TRST.
V kolu ])red razpcloni svetim
lučica trepeče,
in k Spasitelju molitev
ustnica šepeče.
Zunaj divja vibra tuli,
jaz pa molim za-te,
jaz pa molim, da bi božji
angel pazil na-te.
Molim, da bi mi Ijubezcn
tvojo zvesto čuval,
da bi je vihar življenja
s tebe ne izruval.
In vihar me nič ne plaši,
ki divja in ruši —
saj k .Spasitelju molitev
šepetam jaz v duši.
JOŽE PLEČNIK. J. F.
Nehote mi prihaja na misel oni res-
nićni »nemo prpfeta in patria*, će se spom-
nim na našega Plečnika. Kdo je Plećnik?
Kdo ga sploh pozna pri nas doma ? Naša
mila slovenska domovina še ne zna prav
ceniti svojih vrednih sinov ; velikokrat
morajo priti še le drugi, da nam, slepim
»rodoljubom«, povedó : evo vam talenta,
genija. Tako je tudi sedaj pri Plećniku.
Bili so zopet Cehi (kakor enkrat pri Pre-
šernu), ki so nam povedali in pokazali, kdo
in kaj je naš Plećnik.
Prekrasne »Volne Smery«*) so po-
svetile celo januarsko številko arhitektu
Jožetu Plećniku. Poleg studije o njem in
njegovih delih so prinesle celo vrsto slik,
glavno načrtov, map itd.
Eden najlepših Plečnikovih načrtov je
nacrt za Guttenbergov spomenik, kterega
je naš Plećnik skupaj s O. Schimmkovi-
tzem dovršil leta 1898. na Dunaju. Ta
nacrt je poča.-itilo umetniško razsodišče s
prvo ceno in bil bi tudi izveden, če bi
bili imeli takrat odločilno besedo pri izva-
janju — umetniki. Žalibog pa je zmagala
tu filisterska koterija, in Plečnikov ženijal-
ni nacrt je bil zapostavljen. Celo ob nje-^^
*) „Volne Smcry" izdaja češko umetniško društvo
„Manes". Ta mesečnik bi si imela naša intehgenca
omisliti in opustiti raje druge malovrčdne „ilustracije".
Naročajo se : Praga IT. V Tunich č. 8. Op. pis.
41
govern imenu so se odločujoči gospodje
opotikali, ker je slovansko.
Plečnik je poskušal že enkrat nasta-
niti se stalno v Ljubljani ; ni se mu po-
srećilo, moral je v tujino. In tu nas mo-
rajo še le tujci na-nj opozarjati ! Težko je
ne pisati satire . . .
MOJA DUŠA. FRAN VALENČIČ. DUNAJ.
V teiiiiiih, tnidapolnih urah
ti prihajaš, Icalvor raegla,
ti odhajaš, liakor rosa,
žalostila, potrta.
Ü, zakaj bojiš se meue ? —
Kaj so ti jiretesne prsi,
tak nemirne kakor morje,
c'.a od tod hitiš.
Odbežali so mi dnovi
in minute davno prošle,
jasne kakor zlato solnce,
crne, kakor noč.
Vsi trenotki, polni raja,
večnolepi, najsvetejši,
plavajo kot crna tica
nad glnbokira breznom.
V večnili, dolgotrajnih borbah,
V razkosanih harmonijali,
kakor v blaznem nepokoju
s tabo jaz živini.
Pal sem, pal v cvetoče gaje,
pal sem, pal v neskončno morje,
in gasil si V prsih ogeuj,
in objel mladost.
A sedaj nii duša plalia . . .
Srce moje, ti si mrzlo ...
Vsepovsod se meni roga
grehov mojih stud.
SOCIALNI TEMELJI NRAVSTVA.
BERTA PAPPENHEIM. PREV. LEDA.
(Nadaljevanje.)

Med kopo prikazni, katerih škodljivo.st
opazimo morda še le tedaj, ko smo jih
delj časa natančnejše gledali, nas takore-
koč bode v oči vprašanje o stano-
vanj ih.
Kdor se je tudi le površno bavil z
oskrbovanjem revežev ter imel pri tem
priložnosti, da se je osvedoćil o stanju, v
katerem se nahajajo stanovanja ljudi, ki
nimajo nobenih sredstev, se kmalu prepriča,
da proti obstoječim nedostatkom nima vse
teoretićno razmotrivanje nikakoršne vred-
nosti. Treba-li okrepiti zginjajočo religi-
oznost, ali pa na mesto nje postaviti nravni
pouk — potrebujemo li propovedi ali omike
— dokler bodo stanovanjske razmere de-
lovale s silo na to, da dobijo Ijudje glede
obnašanja in čustvovanja debelo kožo, dotlej
ne bode padala graja radi posurovljenja
na sloje, ki postajajo bolj in bolj surovi,
marveč na korporacije, ki ne zastavijo vseh
moči, da bi prišle takemu posurovljenju
uspešno v okom. So bivaliSča, v katerih
bi se okrog mize, ako bi je bilo, ne moglo
zbrati število prebivalcev, ki se morajo
tukaj po noći štlačiti vodoravno na najnc-
verjetnejša ležišča.
Se subjektivnega stališča najemnikov,
podnajemnikov in prenočevalcev je njih
neobčutljivost glede obnašanja, (ki je dan-
danes v mnogih slučajih že prirojena, iz-
večine pa pridobljena s tem, da se je do-
tičnik prilagodil neizogibnim razmeram), še
sreča žanje. Kajti cela vrsta živalsko-člo-
veških nagnenj in dejstev, v katerih se iz-
ražajo, se ne da jednostavno potlačiti ali
zatajiti, in zato bi večja rahloćutnost po-
vzročila le, da bi množica še bolj in globlje
čutila svojo nesrečo.
Z objektivnega stališča pa moramo
seveda globoko obžalovati takšno do in-
dolence ali surovosti vodečo topost v stva-
reh, ki tvor-jo lestvico med brezbrižnostjo
glede dostojnosti in med kršenjem nravnosti.
Kajti navada brani Ijudem, da bi
vsaki dan in vsako uro spoznavali, kako
neznosne in nevredne so razmere, v katerih
živijo, in s tem jim gine volja in moć, da
42
bi se vzdignili do sklepa, da bi te razmere
skušali na kak način zboljšati.
Ta ozka, v vsakem oziru nedostatna
človeška bivališča pa niso samo zato v
najSiršem smislu besede nevarna in ne-
zdrava, ker sloju ljudstva, ki je malo vajen,
da bi se vladal sam, usiljujejo priložnost,
da razvija spolno občevanje na pogubono-
scn način ; ona so .škodljiva narodu tudi
za to, ker uničujejo pojme o domu, o bi-
vanju v družini, ki bi mu naj bilo cilj,
Vreden, da za njim stremi. Tu ni prostora,
ni zraka, ni luči, po končanem dnevnem
delu ne morejo ostati udje iste družine
sami za se v svojem krogu, kamoli okraski
ali kaka udobnost v stanovanju  odkod
pa naj po tem takem pride veselje do
doma? Cesar ne ljubimo, temu ne posve-
čamo nege, in cesar ne negujemo, to se
nam pogubi — v našem slučaju domačnost
in družina.
Poleg vprašanja o stanovanjih naha-
jamo vprašanje o zaslužkih, ki glede
važno.sti prvo vprašanje še daleč prekaša.
To vprašanje spada med stvari, o katerih
se dandanes najveć govori; ker se pa tu
ne morem ozirati na ves obseg in ves po-
men istega, bodi mi dovoljeno, da v zvezi
se svojim predmetom opozorim vsaj na
tište umetnike, katerih življenje zaslužuje
toliko naše občudovanje, kolikor naše ob-
žalovanje, na umetnike namreč, ki umejo
shajati z običajnimi mezdami. Samostojna
dekleta in fante, ki zaslužijo na dan i do
1.20 mark, in načelnike družin, ki zaslužijo
po 3 marke, ako imajo le reden zaslužek,
moramo prištevati že dobrosituiranim Iju-
dem. Sedaj pa računite ! Na teden po :8
mark za vzdrževanje družine, ki šteje pov-
prečno 6—8 oseb. Poskušala sem ta račun
večkrat, a rezultat mi je delal že na pa-
pirju velike stiske. .Sedaj pa pomislite, ako
bi morali posamezne postavke računa pre-
živeti, ali pravzaprav prestradati z lastnim
telesom ali gledati kako jih pretrpe na
svojih telesih osebe, ki so nam drage! Ne
recite, da se človek tudi stradanju privadi,
da mu isto postane lahko. .So .stvari, o
katerih se ne smemo na vaditi, da bi
jih lahko pogrešali, ker bi, ako se jim
odrečemo, pomenilo, da smo ponižali člo-
veka. K temu še pride, da nara va noce
askeze. .Sila malo je ljudi, ki bi se v svo-
jem pokliču vprežne živine ali domaćih
živali drage volje odrekli vsakem.u užitku,
vsakemu velikemu ali malemu, modremu
ali nespametnemu veselju, in potem ni
težko razumeti strašne besede o »prostitu-
ciji kot poboljšku zaslužka.« Vsa beda n.
pr. v pokliču natakaric, moralno in fizično
propadanje na stotine deklet, temelji v
delavskih razmerah, v katerih skoro ni
mogoće shajati brez takozv. »nepoštenih
postranskih zaslužkov.«
.Slabo urejene mezde pa ne provzro-
čajo le, da se morajo dekleta sama poni-
žati v kupljivo blago, nego one v mnogih
slučajih onemogoćujejo tudi možem, da bi
sklepali legitimne zakone ter si nalagali
vse stroške in odgovornost, ki so z istimi
v zvezi. Posledica tega so divji zakoni, ki
izročajo žene in otroke doccia samovolj-
nosti, slabemu ali dobremu razpoloženju
moških, in iz katerih, v zvezi s padanjem
nravnega čustvovanja pri možu iij pri ženi,
nastaja obilica neizrecnega gorja, bede in
srčnih bolečin.
Radikalno obrambo in pomoć proti
vsakovrstnim zlorabam, ki izhajajo iz ob-
stoječih mezdnih razmer, more nam nuditi
le organiziranje dela, združevanje delavcev
v strokovne zadruge.
.Sicer pa se je že mnogokrat opozar-
jalo, kako odločilno lahko glede plač, pri
katerih bi človek lakote umri, uplivajo v
blagodejnem in pravičnem- smislu žene, ne
le kot konsumetinje, nego tudi kot delo-
dajalke. Seveda pa, da bodo mogle ta upliv
dejanski izvrševati, morajo se naučiti opa-
zovati, misliti, soditi in razširjati svoj po-
gled čez mnogokrat ozke meje domaćega
gospodinjstva. Ne da bi poslednje trpelo,
43
bi se potem marsikatera žena prepričala,
da je pri tekmovanju na »venčkih s kavo«
možno tudi višje zanimanje in višja časti-
hlepnost nego ta, da se da modistki ali
šivelji I — 2 desetici manj dnine, nego ji jih
daje »neekonomična« prijateljica ali soseda.
*        *        *

Dočim zahteva reševanje mczdnega in
stanovanjskega vprašanja, ako se bavi ž
njima posameznik, že nekakšnih teoretičnih
predpostavk ter so uspehi na teh poljih
odvisni od razmer, na katere mnogokrat
ne more uplivati dotičnikova volja, — na-
hajamo pavposelskem vprašanju
velik odsek nravnostnega vprašanja, v ka-
terem so posamezni slučaji pogostoma od-
visni od uvidnosti, dobrohotnosti in pra-
vičnosti dotičnih oseb ali družin.
Nočem tukaj govoriti o zločinih možkih
udov hiše, kateri zlorabljajo, kakor jim je
drago, neizkušenost, neumnost ali lahko-
miselnost služkinj, marveč samo nekaj naj
omenira, kar dame brezsrčno obsojajo in
zabranjujejo, namreč »nemoralna razmerja«
deklet. Izvečine postanejo taka razmerja
nenravna še le vsled tega, ker gospodinje
in glavarji družin niso umCli, ali pa- se jim
ni zdelo vredno, da bi ista se svetom iii
dejanjem spreminjali v nravna.
Prihajam torej do vprašanja, ali naj
nagon, ki ga je narava, da bi ne izumrle
dotične vrste, položila v vsa bitja, obsojamo
pri dekletih samo za to, ker so služkinje ?
Ce ima kakšna služkinja, da se po-
služim tehničnega izraza, ki ga rabijo g'ospc,
kakšnega vrtnarja, služabnika ali mesarja
»za fanta«, ker upa v svojem srcu, da se
na ta način omoži in preskrbi za starost,
ne dela v bistvu pač nič druga, nego do-
maća hči, ki koketira se svojimi »partnerji«
pri tennisu in na plesih. Samo to je raz-
lika, da je gospa na »uspehe« svoje hčerke
ponosna, dočim meri uspehe svoje služkinje
z doccia drugim vatlom.
In v napitnicah, pri zarokah in poro-
kah, naglašajo radi, kako romantično sta.
se mlada dva spoznala in zaljubila ; enako
znanje in Ijubezen služkinje pa lahko pro-
vzt-oči, da jo odpuste iz službe ter tako
doccia pahnejo v propast.
Kakor ne sme biti v nijedni stvari, ki
se tiče morale, privilegiranega spola,
tako ne sme imeti predpravic tudi noben
stan, in zato si moramo »znanja« služkinj
. in koketiranje domaćih hćera razlagati iz
istih vzrokov, iz istih razlogovjih presojati
ter z istega vzgojnega stališča pobijati.
Poselsko vprašanje je morda tišti del -
socialnega vprašanja, na katerem najlažje
dokažemo, da se je vzbudila naša socialna
vest, kjer zamoremo najprej uveljaviti pra-
vičnost.
Volja in možnost hodita tu lahko mno-
gokrat vsporedno, kajti, kakor sem že ome-
nila, za to ne treba nikakšnih studij, ni-
kakšnih priprav niti preosnov v javnih
ustanovah, da pokažemo človeški duši,
katera biva z nami pod isto streho, z do-
broto, potrpežljivostjo, prijazno pozornostjo
in Ijubećim zanimanjem za njene o'^ebne
zadeve — pot do poštenega in zdravega
življenja.
Gospodarji in gospodinje naj bi se
trudili, da si pridobe zaupanje služkinj ;
saj so iste v nekem smislu njihove varo-
vanke. Zaupanje, toda brez pogrešene in
neumestne zaupljivosti, zamore avtoriteti
delodajalcev le koristiti.
(Pride še.)
NAjDENIŠNICE NA RUSKEM. J. F.
Prvo najdenišnico na Ruskem je usta-
novila carica Katarina II. leta 1764. v
Moskvi. Ljudstvo je dalo temu zavodu ime
»bela hiša.« V začetku je imel ta zavod
253 otrok na leto v svoji oskrbi, a danes
jih ima letnih 25.000. Ta najdenišnica je
sploh najveća na svetu (brez porod-
nice 1), obsega mimo postranskih prostorov,
shramb, hodnikov itd., 19 velikanskih, svet-
44
Uh in zdravih salonov. Otroci se spreje-
majo od 9. zjutraj do g. zvečer, a to ne
samo odloženi in zatajeni, ampak tudi osi-
roteli otroti.
Vsaka neomožena mati prinese lahko
noter svoje dete, izkazati se mora seveda
z uradnim potrdilom o rojstvu deteta, krstu
itd. Če pa noće povedati svojega imena,
zadostuje, da odda s posredovanjem duhov-
nika krstni list svojega otroka v zapečate-
nem pismu. Taka mati vstopi potem lahko
kot dojilja ali oskrbovalka svojega otroka
v zavod in dobi za to obleko (ruski na-
rodni kroj) hrano in 7 in pol rubljev me-
sečno,  kakor vsaka druga  najeta  dojilja.
Po cepljenju se odda najdenec pe.stu
nji na deželi, kjer skrbi za-nj zavod do 21.
leta. Zavod skrbi za vse : za hrano, obleko,
.solo itd. Po želji rednikov se da najdenca
izučiti navadno za kakega rokodelca, če
pa kaže najdenec posebno nadarjenost,
pusti .se ga dalje .studirati. Veliko takih
bivših najdencevje danes advokatov, zdrav-
nikov, uradnikov itd. Pogostoma redniki
adoptirajo najdenca ; takih slućajev je okoli
1500 na leto.
Deklice najdenke se ne smejo nikdar
vrniti do mesta kot delavke, izjemoma se
jih pripušča za pomoćnice do materinskega
zavoda.
Za vzgojo na deželi izda zavod okolo
600,000 rubljev na leto. Vzgojo nadzorujejo
inspektorji in zdravniki.
Če sedcklć — najdenka — omoži pred
21. letom dobi 50 rubljev dote; če se
omoži potem, dobi še 30 rubljev povrh in,
će vzame najdenca, pa 45 rubljev. — Po
2 I. letu dobe vsi taki gojenci, najdenci in
najdenke, domovinsko pravico v občini,
kjer so odgojeni, in obdrže kot dar 30 -35
rubljev.
Za te darove izda zavod blizu poldrugi
milijon rubljev na leto.
Drugi, manjši zavod iste vrste je v
Petrogradu, kterega je ustanovil že sin
Katarine IL, car Pavel I.
ZLA USODA.
FRAX ŽGUR. PODDRAGA.
Na usodo zlo
kdaj sem že priprt —
Rekel bi : Zdrav.stvuj
majka, bela smrt !
Ce kedaj želiš
V svóbodo si ven —
in zahrejieniš
si Ijubezni sen —
Že zakrohota
vrag se ti zlobiv —
Pravi ti v porog :
eb, li klas snetiv ! .
Kar ti oče dal —
dal život ti čvrst ;
Kar ti župnik dal —
dal ti božji krst . . .
V delo mučno je
tvoj život priprt —
Kdo te resi, kdo ?
Majka dobra, smrt !
Ah, V usodo zlo
ves čas gledaš mrk —
Piješ vince li ? —
kolneš tiho v brk :
Naj že svet bi ves
vrag al zlodej vzel,
ker V usodo zlo
bedne nas pripel !
Ah, usoda zla,
tak namisljena,
kakor žgoča vest,
kakor težka pest . . .
Devam bil bi všeC
fantič kodrolas —
a rojen ubog,
sem v nepravi čas !
Psalmov ne pojo
župnik v grob teman
Ko te vgrabi smrt
ne zakraka vran !
Tak v usovo zlo
ves svoj čas strmiš,
vince piješ in
pipico kadiš . . .
45
MUČENICA NA KRALJEVSKEM
PRESTOLU. F. K.
Zc lani smo omenjali krivic, ki jih dela
evropsko, zlasti tudi avstrijsko časništvo in
posebej še slovensko—srbski kraljici Dragi.
Zadnji čas so se ponavljali ti blatni na-
padi, katere more zakriviti le umazana
duša plačanega Zida ali Ijudje, ki so od-
visni od židovske internacijonale ali pa
zaslepljeni sovražniki Slovanstva.
Ti Ijudje blatijo srbsko kraljico prav
kakor da je kaka priprosta — urednica
slovenskega ženskega lista. Nič bi jih bolj
ne veselilo, nego če bi mogli napraviti
razdor med kraljevsko dvojico in razdor
med vladarjema in med narodom. V po-
jasnilo zadnjih homatij dunajskih šmokov
proti kraljici Dragi priobčujemo izvadek
iz brošure, došle nam od prijateljske strani
iz Belgrada, z opombo, da smo svoj čas
poskrbeli za to, da je vsebina te brošure
potom cenjene »Edinosti« prešla tudi v
druge slovenske liste ter prispevala, da se
na Slovenskem spoznava resnico o slovan-
ski .Srbiji.
Brošura prinaša prevođ razgovora, ki
ga je imel dopisnik »New York Heraida«
(pariške izdaje) s kraljevo dvojico srbsko.
Evo glavne podatke iz nje :
Kralj je rekel imenovanemu dopisniku :
»Vi zamorete izjaviti od moje strani, da so
absolutno lažne vse vesti, ki se nanašajo
na mojo abdikacijo, ali da obstoji kakšna
agitacija v moji deželi zbog prestolonasled-
stva ; recite, da zamorejo take vesti edino
prihajati od sistematskih neprijateljev moje
dinastije ali pa od ljudi, katerih možgani
so zmešani. Take vesti so doccia fanta-
stične in ravno toliko verojetne, kakor bi
bi bila vest, da imajo Ijudje po belgraj-
skih ulicah pereti !
»A nasledstvo. Vaše Veličanstvo?« —
je vpračal dopisnik.
»Kar se tega tiče«, je odgovoril kralj,
»imate mojo izjavo pred skupščino v od-
govoru na adreso, katero mi je ista pred-
ložila«. (Tu je kralj izjavil svojemu narodu,
da on tega vprašanja ne smatra za nujno,
in narod je soglašal ž njim).
»Je-li v tem kaj pameti. Vas vpra-
šam«, je dejal kralj, ki je bil sedaj videti
razburjen ter je govoril hitro in energično,
»če se povdarja že sedaj, da v mojih in
kraljičinih letih ne bo naslednika ? Po
okolnostih ne morem nikakor dopustiti ta-
kega vprašanja. — Ce bi imel — brata,
bi bilo obće stanje drugačno. On bi bil
naravni presumtivni naslednik. Na žalost
ne spadam v to kategorijo in nimam dru-
žinskega naslednika. — Toda mi imamo
lahko naslednika vsaki čas. Zato bi, po
mojem menenju, ustvaril le nove kompli-
kacije, če bi imenoval naslednika, ki mi
ni udan in ki bi takoj  postal  pretendent.
— Zato, in s pogledom na vladanje 20 do
30 let pred menoj, ne uvidevam nujnosti,
da bi si ob takih okolnoitih imenoval na-
slednika. Narod pa se v tem šlaga z menoj.
— Po preteku 10 let še le bi se stvar
mogla iznesti pred narodno zastopništvo,
če bi ne imel otrok. Kralja holandskega
so neprestano nadlegovali radi prestolo-
nasledništva. In še le v starosti se mu je
rodil otrok«.
Dopisnik je vprašal dalje: »Hoče-li
Vaše Veličanstvo odgovoriti na trditev, da
je vprašanje o abdikaciji kraljica iznašala
iz gmotnih razlogov?«
Kralj je odgovoril z indignacijo:
»Niti jaz, niti kraljica je kdaj govorila
o tem vprašanju. Jaz sem skrival pred
kraljico časnike, v katerih se nahajajo no-
tice o tem, toda po nesreći jej je jeden
padel v roke. Ona je prišla k meni zelo
razžaloščena ter me vprašala, zakaj jej
nisem rekel, da se objavljajo tako sra-
motne, lažne in podle trditve«.
»Ce bi jaz želei abdicirati, bi to storil
za časa proklamacije. Tedaj je živel moj
oče in jaz bi mu bil lahko izročil vladne uzde«.
46
Na vprašanje, hoče-ll kraljica demen-
tirati, je odgovori! kralj hitro: »Vsako be-
sedo takih nesramnosti ! Kraljica ni nikdar
niti pomislila na abdikacijo. Istotako so
lažni dostavki, da je kraljica predlagala
svojega brata za presumtivnega naslednika.
Ne, kraljica ni nikdar govorila o taki in-
famiji«.
Po tem zatrdilu je dopi.snik menil, da
bi bilo važno, če bi kraljica sama pove-
dala kaj o tej stvari.
Kralj  pa,   kakor da bi ne slišal  te
opazke, je nadaljeval :
»Razven tega pa je vsa dežela v tej
stvari na moji strani. Morem Vam reči, da
je vse te vesti o nasledstvu  in to pra-
vim odkrito vsemu svetu — »izmajstorisai «
bivši minister in predsednik min. sveta
Vladan Djordjević, ki je to vprašanje več-
krat pretresal z menoj pred mojo poroko.
— Vladan Gjordjević je sedaj izven dežele
in živi na Dunaju. On je napisal in razširil
več člankov o tem predmetu in on je ne-
prestano v tesnih zvezah s pretendentsko
familijo Karadjordjevićev.«
»Ali ni Vaše Veličanstvo nikdar raz-
motrivalo vprašanja o abdikaciji ?« je vpra-
šal dopisnik.
»Vsi taki poskusi so absolutno lažni,
in to iz razloga, ker stališče vladalca ni
tako, da bi se je moglo zapustiti«.
Z resnim naglasomje kralj nadaljeval:
»Če zapreti mojemu prestolu nevarnost,
jaz bom ga branil z mečem v roki, na
čelu svoje zveste vojske, kakor se spodobi
ustvaritelju nove Srbije, - Kako neumna
so poročila o notranji neslogi, vidi se iz
nedavnega potovanja, ki sva je jaz in kra-
ljica izvršila po deželi. Povsod sem našel
izrazov in demonstracij najgloblje lojalnosti
od strani naroda srbskega napram dina-,
stiji. — Financijske razmere moje države
so resne, toda obupne niso«.
Kialj je izrazil nado, da se finance
popravijo v treh letih. O vojni situvaciji
je rekel, da glede iste ni nevarnosti niti
nezadovoljstva.
Proti koncu avdijencije je kralj še re-
kel : »Kar se tiče vseh grdobij, ki so jih
raznašali o kraljici, ne morem razumeti,
kako zamore svet o kraljici civilizirane
države govoriti, kar bi se smatralo za ne-
dostojno tudi glede najbolj divje države.
— Kraljico vsa dežela zelo ljubi in ona je
dobro znana zbog svoje velike prijaznosti.t
Kralj je dopisniku izposloval tudi avdi-
jencijo pri kraljici Dragi, katero dopisnik
opisuje zelo simpatično, češ, da ista nika-
kor ni podobna političnemu intrigantu,
ampak da je lepe žene sama dobrota in
Ijubeznjivost.
Kraljica je rekla :
»Jaz smatram, da je kralj pameten
mož. On pozna vseskozi svoje politične
može in svojo deželo. On je na ta način
popolnoma sposoben, da sam vodi politične
stvari. Zato ne potrebuje sveta o takih
predmetih, in jaz bi tudi ne bila sposobna,
da bi mu svetovala. Jaz sem doccia preši-
njena z delom, ki po mojem menenju ko-
mursibodi v takem položaju najbolj pri-
stoja, namreč po delu, ki se nanaša na
dobrotvorstvo.«
»Oprostite, prosim, zaradi vprašanja...«
»Da«, je posegla kraljica dopisniku v
besedo, »vprašanje o vesteh, ki se tičejo
mojih odnošajev s kraljem. -— Vsa poročila,
ki govorijo grdo o najinem razmerju, so
podlo obrekovanje. Jaz ne morem ničesar
bolj želeti svojim prijateljem, nego da uži-
vajo popolno srečo v svojem zakonskem
življenju, kakor jo uživava midva. Kralj
mi je v Ijubezni naklonjen in prisrčen,
oblakov ni med nama.«
Na vprašanje glede abdikacije iz finan-
cijskih koristi je kraljica odgovorila vidno
ožaloščena : »Vem, da se oni i;neprijatelji)
ničesar ne strašijo. Pa kedar » zloslutni c
Ijudje vzamejo na sebe trud, da razširjajo
lažne vesti, zakaj se vsaj ne potrudijo, da
bi prišli kglikor bliže resnici ? — Da abdi-
47
eira ! Čemu bi abdiciral ? Absurdna misel !
Vprašam vas, je-li tu količkaj zdravega
razuma, je-li količkaj logičnega v misli,
da bi mož v njegovih letih — še le v
petindvajstem letu — ne mogel imeti
otrok ? ! — Kralj je populären v svojem
narodu. Na najinem nedavnem potovanju
so naju povsodi navdušeno pozdravljali,
da je bilo ginljivo videti. Svobodno sva
stopala med narod brez kakoršnega koli
spremstva, in oni so naju obkrožali v
množicah. — Ko sem se poročila s kra-
ljem, pričakovala sem opozicijo. Moj vspeh,
moja popolna sreča, morala mi je ustvariti
neprijateljev. Poznam svet. Vedela sem, da
bo trnja v tej kroni. Bila sem pripravljena.
Cesar pa ne umejem, to je brezkončno
nadaljevanje te kampanje laži in da se ta
g'onja tako dolgo drži. Ravno to ni lepo.«
O teh besedah se je kraljica le težavno
vzdržala solz. ¦— Tako se je završila avdijen-
cija, o kateri se nam je zdelo potrebno
obvestiti slovensko ženstvo, da vsaj isto
ne bo zajemalo samo iz motnih virov du-
najskih Židov. Ce kje, treba je v stvari
slovanske dinastije slišati vsaj — dva zvona.
MAGDALENA.
J. S. MACHAR. Z DOVOLJENJEM PESNIKOVIM
PREVEL ANT. DERMOTA. PRAGA.
II.
Bralec dragi, jaz svarim pred
avtorji te psihologu
Logiki njih ne verjemi,
s kojo mislijo junaki
in junakinje baje njih.
Ne veruj ni monologom,
ki se govorijo tukaj,
tam, spominom, ki se.v dušah
vlačijo sanjavih kakor
na verigi naravnani —
to so stare znane zanjke,
ki nastavlja zviti avtor
jih po dobrih vzorih tvoji
zaupljivosti brezskrbni,
smeje se, roke si mane
in šepeče sam pri sebi :
Čitaj le -- saj bodeš moj . . .
Duša naša ... V njo pogledi :
tu gladino vidiš vodno.
V nji zrcali se modrina
nebesa, oblački beli,
žarki sonca, rdeč zapad,
ptič, ki daleč nekam speje,
deblo, ki nad njo se spenja ;
vetrič jo kodra igraj e ;
a razljučeni vihar to
čisto zrkalo vgonablja :
vidiš vale zatemnele,
kak se spenjajo, ženo se,
čuješ njihovo obupno,
breznadejno melodijo —
taka je i naša duša.
Zdaj pač dol nekje globoko
tebi svet se tuj zakriva ;
morda tam propast, skalovje,
gozd korald je, bisernice,
divji toki, čudni stvori —
toda ti o tem ne veš nič . . .
Casih v tihem snu pogledaš
hipno le v globino tajno,
časih spet na breg le burja
kruta vrže drobno školjko,
al pa kakošno pošast . . .
Naše misli niso nič več
nego ribice srebrne,
hčerkice globine, ki se
izprehajajo po solnčni
vodi časih četoma ;
sem ter tja katera švigne
kakor bel denar iz vode,
le zabliskne se, zapade . . .
kje pač logiko tu imaš ?
Kaj ta svignila je, kaj da
ravno v tem momentu ? In od
kod prišla je, kam zdaj plava ?
Bralec dragi, jaz svarirn pred
avtorji te psihologi!
48
Ob devetih z belih pernic
dvigne Jurij svojo ghivo,
ozre se z zaspanim okom -
na zelene žaluzije,
skoz katere solnčni žarki
kakor zlate žice v sobo
vijejo se, in pogleda
na kanarčka v kletki, ki baš
čopasto potaplja glavo
v svojo kopelj ; in zazdeha
se mu glasno, gleda v strop in
na svetilko, krog katere
muhe so tenko brenčale.
Kar mu šine v glavo slika
tista zopet: vidi devo
počesanih svetlih las, kak
v luč se je zagledala :
— Nič ne mislim, saj ni časa
za tako ničevno stvar kot
moje je premišljevanje. —
Slika zgine. Scena druga :
starce suh opotekaje
spremlja nekaj ga korakov :
— To Antigona je moja —
prav: mu . . . smehljaj slaboten
ustni Juriju skrivi.
Roke dene si pod glavo
in se zlekne. In tu vidi
iz Italije prizor spet :
V Apeninah je razpaljen
ves od sonca neki kraj in
kamenit. Krog žilaste so
skale. In razgled na eno ij
stran je le odprt : tam daleč
v nebesa modrino pa se
vzpenja crna mi cipresa,
crna, tožna, brezutešna . . .
To izgine . . . Raje bi vas
videi mrtvo v rakvi nego
tukaj živo — tak zvene mu
v duši zdaj besede lastne,
govori jih vitki devi,
ktera glavico poveša.
— Nisem včeraj bil neumen ?
Ni-H deva se smejala
skrivoma besedam mojim ? —
šine mu naenkrat v glavo.
In tak v duši vlačijo se,'
scene, slike mu, besede
brez vse logike in zveze,
kakor ribice Srebrne,
koje švigajo po mirni
gladki solnčnotopli vodi . . .
Nekdo nalahno potrka.
«Dalje.«
V sobo pride tiho
v beli čepići s pogledom
milim, bledomodrim, a na
ustnih velih z »dobrim jutrom«
starka drobna in neznatna.
K postelji na mizico mu
krožnik s kavo dene,
gleda vsa Ijubezni polna
na razmršeno to glavo
na blazinah in molči.
»No, kaj teta ?« začne Jurij
»kak si spala ? Kaj je danes
novega? Kaj tvoji vbožci ?«
malomarno skoro vpraša,
pije kavo.
»Sanjala sem
o očetu tvojem. Čudne
sanje. Kar ne vem, odkod to
vse človeku se priplete . . .
•Äloji vbožci ? I, poslala
včeraj nekaj cunj k sosedi
sem zidarjevi. Ta žena
pet ima otrok. Pred mescem
mož ubil se je pri stavbi . . .
Zdaj imam že pet rodbin —«
»Zdi se mi«, smeji se Jurij,
»da okraj te kmalu celi
bo obsul. In ti imela
naročnikov več boš, nego
V Pragi prvi naš krojač.
49
Tvoja hiša vsa bo skoro
deških kril etablisman!«
»Smej se, le! Saj.jaz bi rada.
Samo da imela boljše
bi oči . . . Moj bože, saj je
to le v radost in zabavo
mojo. Toda, Jurče, htela
sem te vprašati, kaj bode
s kmeti ? Pojdeva-li, kdaj že
ideva ven na deželo ?
Vroče že je in pol Prage
že je zunaj —«
»Tetka, tetka !
Kaj se ti že zopet h^če
na deželo? Pač lepo je
biti v sobah, kjer pod okni-
gnoj smrdi. Zvečer te žabe
v spanju motijo, petelin
zjutraj. Muh povsodi polno.
Poleg tega opravljanje
mestne honoracije,
treh gospej — sodnikove in
davkarice, doktorice.
Zarjavele in nerodne
žabice z razumkom majhiiim . .
Će že hoćeš, no, le idi . . .«
»Jurče, ne, ne jezi se, ne
pojdem. Mislila sem radi
tebe le. Nekako zdiš se
mi upadel. Cisto nič ti
ni Italija hasnila —«
»Daj miru s skrbjo mi svojo.
Jaz upadel ! . . . No, pa morda
le dočakaš, da mi bode
dobro      ko umrjem!*
->Jurče«,
tetka v la je z rokama,
dve veliki solzi sta se
vkradli v nje oči ugasle.
Odšla je opetekaje.
Jurja to je malce grizlo.
Tak končavali pogosto
njuni so pogovori. In
smilil se obraz mu dobri,
često šla mu je na ustni
lepa že beseda -— toda
zmir ostala mu je v grlu
iz navade brezobzirne.
Morda bal se je sam sebe,
da naenkrat ne zagazil
v ginjenost bi strašno glupo . . .
Z roko mahnil, vstal, umil se,
dolgo cesai se, oblačil,
brke vihal in telovnik
poškropil s parfumom in
šel . . .
Neskončno dolg se zdel mu
dan je, čakal je večera.
Kot da vleče moč magneta
ga, o prvem mraku že
hitel je v hišo v peti okrj'.j.
(Dosti. Bralec dovoli mi,
da poročam suhoparno
in odmerjeno, na kratko.
Imam vzrok svoj. Mnogo častnih
in častitih možkih, brumnih
duš pastirji, dame čiste
avtorju bi lahko rekle
in njega povesti : vale !
Tega nočem, saj še v glavi
nad šest tisoč hranim verzov,
ki šume in me tiščijo —
tako škromen pa jaz nisem,
kakor tišti mož iz bajke,
kteri šepetal je pesem
v zvotljeno si vrbo staro.)
Ves večer se je potapljal
Jurij v lesk oči Lucije,
ves večer je čutil v sebi
tisto nravnostno resnobo,
karal spet, pomiloval jo,
vroče govoril in mnogo,
stisnil ji o polnoči je
roko in domov odhajal.
A med potjo spet se vrnil
trezni mu je mir. In zmerjal
50
7. oslom se je idealnim,
tepcem, ki na kraju takem «
ga hinavsko čisto oko '
zapelja v komedijo.
In prisegel je, da nič več j
tja ne poj de ... In doma je
legel in spai mirno spanje
kakor vedno do devetih.
Pet, šest dnij je tak preteklo . . .
Znanci pa so brili norce
z njega, dražili so ga na
ulici in pa v kavarni.
Kaj »Krepostna Manon« dela,*)
vpraševali so ga. Kak ga
blagoslovlja stara madam,
pravili so. Luci da več
dnij že plače kakor nuna, ^
V sobico da se zapira
celi dan in ves večer,
da molči, nič ne smeji se ;
ko madam jo nagovarja,
da z glavo le odkimava.
Pri konkurzu bi kreposti
zdaj dobila prvo ceno.
Jurij se smejal je vsemu,
a v notranjosti sprejemal
vse s pekočo ironijo.
— Prav imajo — je govoril —
s tem se smešim. Lep tak konec !
Po vsem, kar učilo žitje,
po vsem, kar užil sem v žitju,
v to močvirje sem zagazil.
In kaj neki knji me veže ?
Al romantika to stara,
ki jo zvó Ijubezen ? (ilupost !
V meni strune te so davno
izzvenele . . . Druzega nič
nego paradoks vsakdanji,
cvetka v blatu pomandrana,
ki sicer bi je v življenju
ne pogledal ... A končajmo 
To in ono si je zmišljal :
*) >Krepostna Manon« je Ijubezniva koketa, ki
jo je krasno orisal abbć Prevost v romanu Manon
Eescant. a
zginii bi, odšel, — tu bi ne
bilo končnega efekta.
Kot dijak ujeti spet bi
znova se osmešil. Čemu
bi odhajal ? Skratka, enkrat
pojde še tja v te prostore,
kakor drugi jo poišče,
kakor drugi jo užije,
kakor drugi ji poplača —
saj telo to je razkošno,
saj to mora lep trenotek
biti, ko ga bo pretresal
strastr.i ogenj — kaj, da pred na
to še nikdar ni pomislil ?
In potem spet s čistim čelom
lahko sede v krog prijatljev. —
Mrak večerni polagano
padal je v naročje ulic.
Nébes bil je poln oblakov,
gorki zrak je bil nasičen
in soparen. Plina luči
slabo, motno so gorele
po svetilkah. Nekaj redkih
kapljic je škropilo tlak.
Pust trenotek, kteri stiska
grlo nam in davi nas.
Duša vklenjena je v grozen
kolobar, ki v njem premeta
brez pomoći se brezvspešno.     ^
Bijejo jo misli temne,
vstajajo v nji cemne slike,
brezutešna melodija
v vse globine jo pretresa.
Poletela bi najraje
iz telesa težke ječe,
z žalostne te naše zemlje
nekam tja v višave, v eter
nad črnikasto nebo . . .
In trenotek ta Lucija
v sobici je svoji sama.
Na okrogli mizici pred
njo je knjiga, in šivanje —
menda to jo je popoldne
bavilo. Roke v naročji
51
zdaj počivajo ji. Lampa
z abažurjera pe.strim tam na
kraju mize pridušeno
njen profil ozarja. Trudne
gledajo oči v nasprotno
steno, v ornamente. Časih
jih zapre in vzdihne dolgo,
kot da so jo utrudile
misli ; časih z glavo lahno
maje, kakor bi hotela
sebi kaj odgovoriti.
Notranjost nje dva, tri dni je
tak razburjena prečudno.
Zdi se ji, da se loteva
je bolezen. Živci v glavi
so napeti. Cesto meni :
v sencih čuje biti kri.
Casih spomni se, kak bilo
je pred mescem, pred par tedni —
in strmi in zdi se ji, da
to vse bilo je že davno,
kot pred dvema, tremi leti.
Tuja zdaj je sama sebi.
Kakor da ji kdo podkopal
pod nogami tla jo, kjer je
preje stala tako trdno,
kakor da potem je padla
v vrtoglavem letu nekam
v kraje daljne in neznane.
Vedno čuti neko žalost.
V njeni duši zdaj je crno,
 tak ji bilo je v mladosti
v cerkvi na Veliki petek —•
nekdo tam umri je — ah, da,
njena veselost. Gotovo
nikdar več se ne zasmeje . . .
— Kot refren teh slik prikaže
moška se ji glava redkih
las, temnih očij, ki s strogim
in ogorčenim ji glasom
pravi: — Vi ste bedna ! Vi v tem
ste življenju prenesrečna !
Kak tu sopsti vam je možno ?
Al kaj mislite v prihodnost ?
Kakor Katja ? Al ne morda ?
V rakvi bi Vas raje videi ! —
Prvič, ko prišel ta človek
ji je V misel, (to sobotni
oni večer bilo, ko si
spletala je svetle laske),
mislila si je : no, lep ni —
druzega nič. Spet prišel je
z istimi besedami. In
kot čebele so besede
te začele ji šumeti,
čula jih je v duši svoji,
ko smejala v krogu družic
se šaljivih: In nevoljna
bolj glasno bi se smejala,
a .spet strogo šepeta ji :
Bedna ste, obsojena ste !
.Smeh se zaduši ji v grlu . ..
In zvečer ga s tajnim strahom
čfkala je. Prišel, spet jo
gledal je pomilovalno.
.Strogo zopet govoril ji :
— Vi ste bedna. —
Čuden človek !
Kaj že drugih tak je prišlo
karajočih jo z besedo ! . , .
Toda tu-le v sobici so
vsi umoiknili — s poljubci
so obsipali telo ji . ..
gnus in stud jo je pretresal
pri spominu teh trenotkov . . .
On le noce več od nje, kot
da mu stisne roko ! . . .
Nekak
instinktiven strah prešinja
pred tem možem jo. In bolje,
da ne bil prišel nikdar bi,
da ne pride več nikoli !
Kaj govoril ji o tem je,
kar ne da se spremeniti?
Zdaj ji je kakor človeku,
ki je nosil težko breme
mnogo ur ; v naročju roke
brez n-.oči leže ji, udje
brez moči so in povsodi
onemoglosti sled čuti ., .
52
Temna slika trdovratnö
vrača se ji iz mladosti :
daleč v izbi tam sedi na
tleh in s punčiko igra se.
Mamica nad njo se vklanja,
(nedoločno nje poteze
na obrazu vidi še),
z velo roko läse gladi :
— Angeljček, Bog daj ti srečo —¦
čuje šepetati. Britko
ji je, da bi zajokala . . .
— Kaj prišel je nek ta človek ? -
— Kaj z oči ji muselin snel,
skoz kateri pred na svet je
zrla, na-se ? Na življenje! —
— In zavržena . . . prokleta ! —
— Pride danes ? — Zbodlo jo je,
češ, saj ni, da moral bi. . .
Čuje ga, pozna korake.
Brzo se ozre še enkrat
na zrcalo, z mehko dlanjo
k sencem laske si pritisne.
Ves olikan brez napake
Jurij vstopi in s klobukom
v roki vljudno jo pozdravi.
Prve kaplje zazvené na
Sipe okna. Bliski, gromi.
In nasproti nji sede .spet
gleda ji v oči, nekdaj tak
smehljajoče in vesele,
danes z žalostjo zastrte,
gleda in v sramoti se nad
dnešnjimi nacrti stresa.-
Misliti ne mara nanje.
Kri- pa vre tako mu v glavo,
v duši mu šume, ob glavo
govori bijó mu celi ;
z glasom pravi ji sočutnim,
da prihaja danes zadnjič ;
cele dni, noci da cele
le o nji premišlja, danes
če, da ona se odloči.
Vpraša jo, če se ločiti
od življenja hoče tega,
od otrovljenega vzduha ;
ako hoče spet živeti
med poštenimi Ijudmi —
in tak dalje govori ji.
(V duši mu je pialo čustvo
vzvišeno, iskal besed je,
fraz visokih in citatov
1 pesmij in novel prebranih.)
Pravil je, da dost bogat je,
da razum ima dost bister,
da izkušnje ima mnogo
in dostojno izobrazbo,
a da kakor tišti hlapec,
ki zakopa 1 svoj talent je
v zemljo, doslej vsega tega
izkoriščal ni zadosti.
Niti zase, ni za svet.
Da je ničla v tem človeštvu,
da živi tu kar brez cilja.
Toda to je drago placai :
da obupal je in trpel
bridke zgube, mnogo muke,
a od tega nima zdaj nič,
nego vrsto pustih ur . . .
Da pa ve, da i v bodoče
se drugače ne uveljavi,
da kosti ležale bodo
v grobu mu pozabljenem . . .
Naj torej vsaj njo izruje
s tega blata in spet vrne
čiste njene oćke svetu,
kamor spadajo, v njegovem
žitju potlej bo vsaj ena
lepa rasa tabula. . .
Ima teto. Dobra ženka,
kakor dete, kakor angelj,
 sam da tak nad njo gresil je,
da ga sram je zdaj pred sabo.
K nji da peljal bo Lucijo.
Nje srebrni lasje bodo
ščit njen. Ve, da kakor svojo
hčerkico pozdravi jo.
53
Kmalu rad bi k mi peljal jo,
danes še, takoj — če hoče . . .
Luci zre z meglenim okom
v eno točko : njega roko,
ki nervozno tak na mizi
trese se. In brez besede
naenkrat to roko prime,
jo poljubi in zaplaka.
Duri z lahka se odprejo,
in diskretno gleda v sobo
stara madam.
»Trkala sem
menda petkrat, oprostita,
ako motim. Tu z gospodom
par besed bi —«
>I jaz z Vami«,
Jurij de. »Danes oba, jaz
in gospica, pojdeva od
tod za vedno«.
»Svatba morda ?«
»Ne, ne«, pravi naglo Luci,
kri zaliva ji obraz, vrat.
»Svetu vrača se gospica,
med ljudi poštene«, Jurij
pojasnjuje resno.
»Luci,
mnogo sreče voščim srčno
Vam, ne vem, ne vem pa —«
»Dosti,
dost besed, formalitete
raje poravnaj va, madam r,
Juri) govor ji prekine.
»Torej z Bogom, Luci moja,
z Bogom, draga goiobica.
Pomnite pa : če vam bode
v onem svetu kako čudno —
iiiša moja je odprta«.
Stara madam poljubila
Luci je pri tem na čelo ...
Divja ploha kruto bije
na tlak ulic. Plin v svetilkah
plapola. Nebo je crno.
Mesto pusto. V temnem plašču
tu pa tam se k vratom stiska
stražnik nočni ... In to noč
roko v roki z Jurij em
Luci vstopa v novo žitje . . .
ŽENSKO VPRAŠANJE IN NAŠI
NARODNI STRANKI.*) HOMO NOVUS.
LJUBLJANA.
(iotovo je za vsako politično stranko
potrebno, da se resno zanima tako i za
splošno socialno gibanje kakor tudi za žen-
sko vprašanje. Zanimalo bo torej marsi-
koga zvedeti, na kako stališče da ste se
postavili glavni slovenski politični stranki
glede ženskega gibanja. Koristno je to
tudi za vse one, ki se s tem pečajo, da
bodo vedeli, kdo jim je prijatelj, kdo na-
sprotnik. Označiti hočem torej na kratko
stališče narodno napredne in katoliško-na-
rodne stranke proti glavnim težnjam žen-
skega gibanja in ga medsebojno primer-
jati. Moja naloga bo pokazati, v koliko da
odg'ovarjajo nazori »liberalne«, oziroma
»klerikalne« stranke splošnim namenoni
ženske emancipacije in programu, ki ga
zastopa »Slovenka«. Opiral se bodem na
izjave, katere sta podala v svojih preda-
vanjih : »Žen*ka in javnost« dr. Tavčar
*> Uredništvo „Slovenke" si iz kratkih poročil v «
Ijublj. dnevnikih ni moglo ustvariti lastne sodbe ne o i
predavanju g. dr. Tavčarja niti o onem g. dr. Lampeta I
ter priobčuje ta članek s primerno reservo.    Op. ur.    ^
54
za »liberalno« in dr. Lampe za »kleri-
kalno« stranko.
Dr. Tavčar zavzema ženskemu giba-
nju prijaznejše  stališče  nego dr.  Lampe.
V svojem predavanju v »Splošnem ženskem
društvu« nam ni povedal sicer nič novega.
Glavna misel njegovega govora je bila :
žena naj nastopa v javnosti ! Toda povedal
ni, kako naj žena nastopa v javnosti ! Pri-
poročal je le, naj se žena oprosti duhov-
niškega varuštva in nadzorovanja in da naj
sama svobodno misli. To je sicer pri nas
na mestu, ker so zlasti nižje mase ženstva
popolnoma v roki duhovnov, ki ravnajo ž
njimi, kakor se jim ravno zdi najprimer-
nejše. Toda proti drugim ženskim zahte-
vam je to vendar malenkostna stvar. Žen-
sko gibanje pozna tudi važnejše točke,
kakor je »osvoboditev iz duhovniškega
varuštva«, in o teh točkah je dr. Tavčar
molčal. Sploh je bil ves govor dr. Tavčarja
precej rcserviran in nezaupen, ker se dr.
Tavčar sploh mnogih stvari ni dotaknil.
Ali toliko pa zamoremo zagotovo posneti
iz dr. Tavčarjeva govora, da narodno na-
predna stranka ženskemu gibanju ni na-
sprotna, ampak da je le nekoliko nezaupna
proti prehitremu prodiranju naših nazorov
o ženskem vprašanju. Ce tudi ni torej
»liberalna« stranka navdušena boriteljica
za naše ideje, pa nam vendar ni nasprotna.
In to nam daje up, da dobimo vendar
sčasoma pri njej trdnejše opore. — Če bi
se vprašali po vzrokih, ki bi nam pojašnje-
vali to reserviranost in nezaupnost, ki
vlada tudi pri inteligentnih krogih narodno-
napredne stranke, tedaj bi si mogli to le
tako tolmačiti, da je velik del slovenske
inteligence sploh proti vsemu novemu,
modernemu zelo nezaupen in da je naša
»napredna« inteligenca v marsikaterem
oziru neznansko konservativna. To se da
opažati tudi v drugih stvareh, tako n. pr.
v leposlovju in drugod. Poznam odlične,
zelo izobražene može narodna-napredne
stranke, ki gledajo s prezirljivim nasmehom
na vse delovanje v prospeh ženske stvari.
Ne vem, če vlada ta nezaupnost in apatija
iz prepričanja ali iz kakih osebnih ozirov,
ali iz napačnega tolmačenja ženskih za-
htev ! Nočem dalje razmotrivati tega vpra-
šanja, faktum je enkrat, da je tako in da
bo treba še mnogo časa in truda, da se
dovedejo naši inteligentni krogi do pravega
naziranja o ženskem vprašanju.
No, če nimamo v narodno-napredni
stranki navdušenih soboriteljev, imamo pa
v »klerikalni« stranki naravnost nasprot-
nike. To se je videlo že večkrat, ko je
nanesla govorica na žensko vprašanje in
zlasti na žensko gibanje na Slovenskem,
to se je videlo tudi sedaj pri dr. Lampe-
tovem predavanju. Jedro njegovega pre-
davanja je bilo : ženi, katero je postavilo
krščanstvo na boljše stališče, naj bosta
odprta dva pota: zakon, v katerem je
seveda odvisna od moža, in krščansko
devištvo v samostanu. Dr. Lampe
seveda ni izrecno rekel, da bi morala vsaka
ženska, ki se ne poroci, v samostan. Toda
iz tega, da je samostansko življenje toliko
hvalil in mu dejal nekako prednost pred
življenjem v svetu, je razvidno, da je ideal
dr. Lampetovega naziranja o ženi : zakon
ali samostan. Omejenosti dr. Lampetovega
naziranja o ženskem vprašanju nam ni
treba še le dokazovati ; vidi jo lahko vsakdo,
ki le pomisli, kaj bi bilo, če bi bila ženi
mogoča le ta dva pota. Dr. Lampe je s
tem enostavno zavrgel vse moderno žen-
sko gibanje, ker je s tem pomaknil ženo
naravnost za nekaj sto let nazaj. .S tem se
je pokazal on in stranka, v katere imenu
ali sporazumljenu (?) je govoril, nasprotnika
vsega modernega ženskega gibanja, onega
gibanja, ki hoče omogočiti ženskam, ki
čutijo za kak poklič veselje in zmožnost,
da se zamorejo proste in neodvisne same
obraniti, ki hoče narediti iz žene človeka
iste veljave, ki jo ima možki, ki hoče upe-
Ijati eno moralo in en zakon možkemu in,
ženski, sploh, ki hoče napraviti možu ena-
55
kopravnega in istovrednega človeka tudi
iz žene. O vsem tem gibanju, ki navdušuje
vsakega človekoljuba, možkega in ženo, in ¦
s katerim se peča ves moderni svet, noce
dr. Lampe nič slišati. Mi verno sedaj, da
je dr. Lampe, ki se je norčeval iz onih,
kateri se trudijo, da bi bila tudi žena bolj
izobražena nego je bila dosedaj, ki hočejo
pripraviti, da bi se tudi žena pecala z res-
nimi opravili, tudi z onimi, ki ne spadajo
v gospodinjstvo, ki hočejo ženi zbistriti
duha in ublažiti srce, naš nasprotnik, da
sta našemu gibanju in delovanju dr. Lampe
in njegova stranka sovražna.
Spoznali smo torej svoj položaj, verno,
kdo nam je prijatelj, kdo neprijatelj. Trdne
zaslombe nimamo ni pri eni, ni pri drugi
stranki. Žalostna resnica je, da ni našla
morebiti še nobena ideja pri nas in tudi
drugod toliko nasprotnikov, kakor ravno
žen.sko vprašanje. In vendar ni toliko vzrok
tej apatiji prepričanje dotičnikov, saj ne
morejo dobiti tehtnih vzrokov za svoje
nasprotovanje, vzrok je ali v osebnih ozi-
rih in dobičkaželjnosti moškega
spola ali v splošnem n e r a z p o r a z u m-
ljenju in velikanski nevednosti! Zla-
sti zadnja nam škodi naj več. Kdo ne pozna
onih bajk, da hočejo postati ženske —
možki itd. Če hočemo torej kaj doseči, je
treba najprej, da vsak po svojej moči uči
ljudi in jim razjašnjuje nejasne ali pobija
napačne pojme o ženskem gibanju. Skrbeti
moramo najprej, da dobimo inteligentne
kroge na svojo stran, potem bo pronicala
ideja enakopravnosti in osamosvoje žene
tudi v ljudske mase in odobrila obilen sad !
Potem se zmanjša in izgine krog nezaup-
nežev, propade pa tudi zbor naših nasprot-
nikov ! A da se uresničijo naše nadeje, bo
treba še mnogo napora in požrtvovalnosti,
in zato na delo !
SAVINSKI VENEC. ZLOŽIL ŽIGA
LAJAKOV-MOZIRSKI.
Na Zidanem mostu.
Kjer objema bistra Sava
gor solčavskih brhko hči,
tam ni zemlje naše meja,
sklep celote tam leži.
Most granitni nad globino,
— skalna vez slovenskih tal, —
jasno pne nad njim se nebo,
V dnu šumi deroči val ! . . .
.Sloga zidaj most mogočni,
nad prepadom tujstva svod,
in V Ijubezni bratski, močni
k zmagi stopal boš, moj rod !
Mimo Celja.
V obrazu jeze rudečica
podviza mojo pot od tod,
kjer V gnezdu tujem kukavica
zli svoj je izvalila rod.
Na lazvalinah ob strmini
oko trenotek se mudi,
in V duši temnih dob spomini
bude prizore lepših dni . . .
Mogotcev krutih stebri stari
razsuti V sip in prah leže,
nad njimi pa se v solčnem čari
slovanski sokol smelo pne.
V pivarni v Žalcu.
Mogočno se kupe pene
in radostuo vriska srce,
da jek se ra,zlega okrog :
Domaci sok, živi te Bog !
Kot hmelj korenito navzgor
oklepa se trdnih opor,
oklenirao mi se povsod
Ijubezni za dom in za rod !
Bog čuvaj te, cvetna ravan,
in jasno naj sije ti dan,
da sladni tvoj hmelj bo zórél,
sok zlati nam srca razgrel !
Mogočno se kupe pene
in radostno vriska srce,
da jek se razlega okrog :
Domaci sok, živi te Bog !
56
ZAVOD SV. NIKOLAJA V TRSTU.
Važen in vesel dogodek v razvoju
zavoda sv. Nikolaja nam je danes zabele-
žiti. Vstrajnemu prizadevanju vodstva za-
voda se je namreč s pomočjo vrle Tržaške
posojilnice posrečilo, kupiti pripravno hišo,
v katero se zavod preseli meseca avgusta
t. 1. S tem je ta velevažna ustanova po-
stavljena na trdna tla.
V »Slovenki« smo že večkrat ocrtali
namen zavoda sv. Nikolaja ter povdarjali
njegovo važnost. Zato bi bilo odveč, ako
bi se danes zopet spuščali v dokazovanje,
kako silno potreben je ta zavod baš tu v
Trstu, kolikega pomena je to zavetišče za
naša dekleta, ki si v Trstu iščejo kruha.
Opozarjamo le na to, da bo zavod sedaj
lahko razširil svoj delokrog ter svojo za-
ščitno, vzgojevalno in izobraževalno nalogo
vršil vspešneje, nego je bilo to doslej
mogoče.
Pred vsem bodo sedaj prostori dopu-
ščali sprcjematl večje število deklet ter
daljše bivanje oziroma izobraževanje istih
v zavodu. Vodstvo zavoda namerava zasno-
vati gospodinjsko solo za služkinje. Tudi
nekaka nadaljevalna oziroma ponavljalna
sola se uredi, in začela se bodo tudi toliko
zaželjena predavanja. Sploh bo sedaj zavod
lahko uresničil marsikako dobro in koristno
namero, katero je moral sedaj opuščati
vsled neugodnih prostornih razmer, in pri-
čakovati smemo od njega dalekosežnih
vspehov.
Vsako človekoljubno slovensko srce
se mora torej veseliti nad važno pridobit-
vijo zavoda sv. Nikolaja v Trstu. V tem
veselju pa ne smemo pozabiti, da si je,
zavod z nakupom hiše vzel na rame veliko
in teško gospodarsko breme. Treba mu
bo plačevati obresti od kupnine in kapital
ter tudi davke. V pokritje teh izdatkov
nikakor ne bodo zadoščali redni dohodki
zavoda. Treba torej z obilnimi darovi pri-
spevati v njegovo blagajno, da bo zmogel
piacila. Slovenke in Slovenci, bodimo torej
točni in velikodušni ob vplačevanju tega
narodnega davka !
NOVE KNJIGE.
Magdalena. (Naše Doba. II. 651 —
658.) (Nadaljevanje.) V tem pa grozi bridko
izkušani Luciji nova izkušnja. V neko
krčmo pride njen oče. V pijanosti razlaga
celi družbi o svoji hčeri, o njeni preteklosti,
o pravicah očeta. o tem, kako mu je bila
odpeljana Luci. Ta vest je svignila po
mestu. Ženska honoracija mestna se je
zbrala v navadnem kraji, kjer je oprav-
ljala. Z ogorčenjem govori o skandalu,
pripoveduje z nenasitnira poželjenjem o
izmišljenih podrobnostih, razlaga o hišah
prostitutk. Mahoma je Luci obsojena pri
njih. Vse mesto se od nje obrača z zani-
čevanjem. Tako je šla nekoč v tem času
v grajski park. Tu je našla znanega jetič-
nega studenta. Posluša njegove revolucij-
ske socialne nazore, katerih ne razume
dosti; toda po resničnem in prepričeval-
nem glasu je čutila, da ima ta človek prav.
Napade ga pošastna slabost njegove bo-
lezni — v tem hipu Luci izda svojo so-
čutno Ijubezen do njega. Od njega zve, da
vse mesto pozna njeno zgodovino. Ona mu
priznava, da je šla po blatu, a da hoče
živeti novo, čisto življenje. »Buržoa to ne-
dovoli, utepe vas«, ji reče otožno. Luci
odhaja po tem srečanju, »v one tupe re-
signaci, jako zvife, které citi zapach krve
z porazky.«
Patricijske dame smatrajo za svojo
dolžnost, opozoriti Jurijevo teto, češ, kako
nizko jo je prevaral. Nič ne dosežejo. Pri-
čakujejo, da bo opozicijski list izkoristil
skandal. V tem je pa doktor, poglavar
opozicije, hotel loviti v kalni situvaciji.
Pregovoril je Jurija, ki je bil po mišljenju
buržoastičen aristokrat, na stran opoziciji.
Jurij je bil izbran celo za kandidata po-
slanstva. Pri slavnosti, ko so blagoslovili
zastavo društva opozicijskih veteranov, se
je prvič oglasil s frazovitim in bombastič-
nim govorom. Bil je popolnoma njihov.
Pri ti slavnosti je bila navzoča i Luci s
teto. Mučen trenotek zanjo. Nekateri so jo
prezirali, drugi pa, ki so govorili ž njo, so .
57
je brezobzirno spominjali na atmosfero in
življenje razupite hiše.
V tem se Jurij pripravlja na kandi-
datsko potovanje. Doma si je nabavil pri-
merno opravo, knjige in slike. Iz Prage
prihaja zaupnik, ki ga spremlja po okraju.
List vladajoče stranke pa ni pasel lenobe,
ampak trgal Jurija in njegovo življenje z
dokaj jasnim namigavanjem na Lucijo.
»Volnv Občan« je odgovarjal in ilustrirana
14 dnevna priloga je potegnila većino na
svojo stran. Boj je zagazil do krvi in sodišč.
Zaupnik pride. »Všecko znal a o všem
mluvil, je všim možnvm : politikem, kriti-
kem a literatem, žoldnefem je listu v Praze,
venkovskych pet platku syti hlubokymi
uvahami o té naši situaci.» Jurij mu cita
pripravljene kandidatne govore. Zaupnik
mu prorokuje bodoćo slavo. — Opozicija
se je zbrala v sijajnem številu v svoji go-
stilni. Njen creme je obkrožil dolgo mizo.
Tu se debatira v tonu gostilniške politike.
Vsak bi se rad zabliskal s svojo pametjo
pred zaupnikom iz Prage. Ta razlaga svoje
izkušnje in teorije. Govorica se je potem
dotaknila mestnih razmer in naposled Lu-
cije. Jurija interpelira doktor; pripoveduje
ves dogodek. Vsi ga slave zaradi njegove
humanitete.
Luci se pa v tem pregrozno godi v
ti družbi. Ta jo preganja povsodi s svojim
zaničevanjem ; celo v cerkvi. Poleg tega
pa Se umrje edini ćlovek, kateri ji je od-
pušćal, kakor njena dobra teta, in katerega
je ljubila z resnično Ijubeznijo, tisti revo-
lucijonarski jetićni student umrje. — Luci
mu gre na pogreb v revnq in zanemarjeno
predmestje. Težke misli jo prešinjajo. Po
pogrebu ostane sama nad svezo gomilo in
jo moći s solzami. Vrača se domov.
Na dvorišču stoji zaprašena kočija.
Jurij se je pripeljal s kandidatnega poto-
vanja. Ves opojen je od svojega vspeha.
Luci se zdi čuden tisti žar v njegovih očeh.
Jurij skoči za njo v njeno soIdico — pože-
lei si je njenega telesa. Grabi za njo, po-
ljublja jo — ona ga pa sune od sebe, da
se opoteče — in beži iz hiše. Jurij je ve-
del, kaj pomenja nje »Z Bogom!«, a ne
zadržuje je. Tem več pridobi s tem za svojo
bodoćo karijero.
Luci v tem hiti iz mesta, na isto cesto,
po kateri se je pripoljala sera. Nazaj hoče
v Prago. Njene misli se vrte vse v eni
smeri. Tam v Pragi pri železnem mostiču
bo konec vsega. Sia je že skozi Libeii,
Karlin, Prago, gre mimo žalostno ji znane
hiše — odtod do mosta ima le še par sto
korakov. Prišla je do skrivnostne tihote
okrog Rudolfina, stopila do ograje. Bori
se v strašnera duševnem boju : živeti ali
dol v valove ? — Naenkrat zamahne z
roko, obrne se »v tepnu žiti« nazaj, napoti
se proti hiši. dobro ji znani, pritisne kljuko
— vrne se v kraje nekdanje sramote.   —
S tem zaključkom je pesnik dal naj-
bolestnejši udarec zakrknjenim našira dru-
žabnim nazorora — v njem vidim najkrep-
keje se pojavljati gnjev pesnika proti bur-
žoastični pruderiji. Čul sera, da so se čudili
nad tera, ker Lucija ne uraira s samomo-
rora. Ne oziraje se na to, da se samomor
ne strinja nikakor z značajem Lucije —
kot še nadalje dokažem — koliko slabot-
nejši bi bil ta obrabljeni način, mnogo
manj učinkujoč ! Družba, v svojem jedru
gorja nego Luci, jo zaganja v prejšnje
blato življenja, ne dovoljuje, da bi se vrnila
v pošteno življenje. »Buržoa ne dovoli
vam . . . buržoa nič ne odpušča.«
Z »Magdaleno« je pesnik hotel podati
kos tište poezije, o kateri je drugod dejal :
»In nad grobi naših časova bo grmela ta
poezija kakor obsodba svoje dobe na zgo-
dovinskem sodišču!«
».Samo te kitice, samo ti toni lahko
izpreg-ovore enkrat za railijone teh ljudi,
kateri tu izginjajo brez imena.« (Péle-Mele,
str. 53.)
Moderna poezija mora po pesnikovem
nazoru in prepričanju v prvi vrsti služiti
socialnemu razvoju, mora iti na ćelu reforra
skill teženj v krivični uredbi naše družbe,
brez strahu odkrivati ture in rane našega
življenja in naj tudi razburja živce mirnim
privilegiranim obćanom. Pesnik je izrazil
že večkrat ta svoj nazor. V »Magdaleni«
n. pr. ostro napada jetični student današ-
njo poezijo : »Nenavidim z cele duše tohle
dnešni rymovani ; nepcctivec je dnes bas-
nik!« Češ, da piše ponarejeno, umetno.
Zlaga samo to, kar se prilega »našim
buržoazijcem.« »Jen nie borit! Tomu jaksi
ruši nervy. On se boji prevratu, vséch
revoluci. A tak naše poesie konservativnim
tim proudem plyne cehi — cela, ceh'i!«
(Zvršetek i)ridc.)
Ivan čankar; Knjiga za
lahkomiselne ljudi. Ljubljana
1901. L. Schwentner. — Nekje sem  bral
58
oceno te knjige, v kateri meni modri in
za vse blago in dobro uneti kritik, da ni
za pametne ljudi, za lahkomiselne pa tudi
ne. Da bi presojevalec ne vedel, za kaj
tako govori, seveda ni misliti, zato je go-
tovo njegova sodba neovržno pravilna. V
resnici je pri Cankarju malo ali nič hvale-
vrednega, kajti da bi nas vodil in učil
mladenič tako dvomljive moralne vrednosti,
ki se posmehuje najsvetcjšim narodnim in
verskim idealom, to bi bilo pač žalostno.
Ta bogokletna knjižica bi se morala, ako
bi že obstajal davek na take proizvode,
obdačiti tako visoko, da bi jo kmalu mi-
nulo veselje po belem dnevu. Ker tega
žalibog še ni, ne preostaja drugo, nego da
jo pokupi kak slovenski škof ter sežge,
bolje je namreč, stokrat bolje, da na mošnji
škodo trpi eden nego da bi jih sto in dvt-
sto bilo oblatenih na duši. To je moje pre-
pričanje, saj vendar tudi v meni tiči dober
kos tistega policijskega duha, o katerem
govori Cankar s tisto svojo strupeno iro-
nijo. Toliko V zavarovanje, da bi vendar
nikdo ne sklepal iz dvoumnih besedij mojih,
da morda celo hvalim to velepogubno, po
kužnih ideah smrdečo knjižico človeka, ki
se slabšega dela, nego je v resnici. Kaj
neki namerava Cankar s svojimi deseterimi
črticami, katere nam je podal v svoji naj-
novpjši objavi ? Meni se zdi, da se bojuje
proti — mlinom na veter. Ce količkaj po-
znam dušo in obisti tega vseskozi nevar-
nega človeka, rekel bi, da sam sprevideva
ta svoj neplodni namen, saj priznava z
najnaivnejšo odkritosrčnostjo sam: »Vse
moje življenje je posvečeno brezvspešnemu,
popolnoma brezvspešnemu boju.« (2). Glejte
ga, to je ! In zakaj ? »Moj sovražnik je
neranljiv in nesmrten« (prav tam). Se bo-
lje, torej — mlini na veter, ti so neranljivi
in tudi — cum grano salis — nesmrtni.
Tega Cankar seveda ne pove tako narav-
nost, vendar če mu sledite po vseh solncih,
mesecih, in zvezdah, priđete do cestnih
jarkov itd., včasih pa so blizu cest tudi —
mlini na veter. Meni se — oprostite mi to
sentimentalno mehkost — res, meni se
Cankar smili. Da se gre vendar zapisati
hudiču, to je prežalostno : ko bi Cankar
vsaj ne bil — Slovence ; satanist, satanist
V slovenski obleki, to je najhujši udarce,
ki je mogel zadeti naso toliko obetajočo
mlado književnost. Seveda daje C. po na-
vadi simbolističnih zapeljivcev hudiču ves
drug pomen : »Jaz sem volja in sila in
oblast« (42), govori njegov hudič, ali pa-
meten človek .se ne bo dal preslepiti. Ali
se ne ježijo lasje človeku, ki ima še kaj
kršćanske poniznosti in vdaiiosti v voljo
božjo, ko čita take besede : »Poznal sem
te in zdelo se mi je čudno, da si grizel
toliko časa ovsenjak kršćanske zadovolj-
nosti. Ti, iz tistega testa, ki mislim napra-
viti iz njega novo ćloveštvo . . . (39)« ; ni
čuda, da je vedno slabejše in da bo še
hujše na svetu, če se oznanjajo taki nauki,
kakor: »Nezmernost, prijatelj, je morala
pač blagosloviti .skromnost — od kod bi
drugače jemala?« (prav tam). C. menda,
misli, da je povedal s tem grozno modrost,
nam pa se zdi, da je pokazal le svojo ne-
zdravo nezadovoljnost in tisto nevarno re-
volucijonar.sko naravo, ki si ne da dosti
ne malo imponirati po  policajski. Zato
ni čudo, če je — pozabivši vse spoštovanje
do duhovske in posvetne avtoritete — ne-
zadovoljen s seboj, družbo in svetom, da
se ne zadovoljuje več z zrakom, vodo, šu-
raenjem gozdov in žuborenjem studencev,
ktere dobrote mu je podarila kakor drugim
kreaturam dobrotljivost božja; kako ža-
lostno-disharmonično sedaj v primeri z
mirom božjim, ki je prej kraljeval v U:m-
peljnu njegove duše, ko je ponosen vskli-
kal : »Tudi moja je vsa zemlja in na raz-
polago so mi vsi cestui ogli in vsi jarki
in vsa gnojišća, da ležem pod milim sinjim
obokom ter poginem, prav kakor vse kre-
ature božje, psi, mačke in vrabci«, (38 ;
zdi se, kakor da je bil že od začetka v
njem kal nezadovoljnosti, kajti ne gre ime-
novati pse, mačke in vrabce v eni sapi s
— človekom !)
Kakor požar se je potem razlila po
njegovi mladi duši smrtna bolezen, koji ni
leka - razun v vrnitvi k poniznosti in
udanosti. Ali malo je upanja, da bi se C.
rešil, zdi se mi, kakor da bi v svoji sle-
poti bil prepričan, da pokore in spreobr-
nenja ni, da je to vse le — hinavstvo, ali
kakor bi rekel C. v svoji prešernosti : Po-
licajski nagon je dobil nadvlado. Da je naš
mladi pisatelj brez idealov, pravi pravcati
-— nihilist, to brž sprevidi vsak, če le opa-
zuje, s kakim ognjem hrumi proti glavnima
Strebroma ćloveške družbe : duhovski in.
deželski gosposki. Kaj naj si misli ud po-
štene družbe, korišten član človeštva o
spaki, V kateri zre C. svojega namišljenega
59
Sovfaga, o ktefeiti govori kaj tiespoštljivo :
»Njegova zunanjost je bila znamenita. To
je bil tisti dvorni svetnik z dostojanstve-
nim, resnim obrazom ; a olslečen je bil v
popovsko haljo« (14V O neobhodni duhov-
ski gosposki govori, kakor da bi ne bila
namestnica božja na svetu, ampak kakor
da se redi ob omejenosti človeškega uma ;
vsakdo ve, da je to rečeno tako nedostojno,
da se človelf zdravega uma niti zmenil ne
bo za te izrodke nezdrave domišljije. Ali
mlađemu pisatelju ni dovolj, da mimogrede
priloži nami.šljenim parasitom človeške dru-
žbe kako gorko, to razpravlja tudi na dolgo
in široko (K rižev pot), opisujoč dečka, ki
je baje Boga sovražil. Take psihologične
probleme reševati je kaj vabljivo za na-
darjenega pisatelja Cankarjeve vrste —
kajti treba priznati, da je C. nadarjen —,
vpraša se pa. če je to zdravo za pobožno
slovensko dušo. — Isto zasleduje na drugi
strani proti posvetni zavori človeškega na-
predka in svobode v crtici »Kralj Malhus«,
kjer opisuje kralja z mozolčastim obrazom
in velikim trebuhom tako nespoštljivo, ka-
kor kakeg-a poganskega malika. Kjer so
seveđa premise napačne, tam 50 krivi tudi
zaključki, in to moramo trditi z vso resnobo
o črticah, ki imajo neko socijalno ozadje
(Iz predmestja, Hudodelec) ; mesto da bi
iskal pisatelj korenino zla v grehu in ne-
omejeni nezadovoljnosti sedanjega, krščan-
.stvu odtujenega rodu, zdi se, da meri na
posvečene in neposvečene, javne in za-
sebne faktorje, ki bi morali pomagati, a
iz sebičnosti, omejenosti in zakrknjene le-
nobe še vzdržujejo to kričečo krivico. Se-
veda je tudi C. privrženec vsakojakih mo-
dernih teorij in išče izvor pregreham v
krvi in bedi sami, za prosto voljo, najvišji
dar božji, pa se ne zmeni. Kakor se v svoji
suhi, neidealni duši posmehuje vsemu, kar
smatra človeštvo za najvišje ideale, tako
se roga tudi rodoljubju in najsvetejšim
prizadevanjem za boljšo bodočnost naro-
dovo. Crtica »Iz življenja odličnega rodo-
ljuba« nam kaže istega C, ki je spisal
tudi nedostojno komedijo »Za narodov bla-
gor« ; res, C. dela dosledno ! Zdi se, kakor
da bi hotel vse podreti, kar so sezidali
naši veliki prvoboritelji, ki ne zaslužijo
samo spominskih plošč na svojih rojstnih
kočah, ampak prave iz mramorja rezane
.spomenike s celo ali vsaj doprsno podobo.
Žalostno, nel i ? da sin slovenskega naroda
odkriva sovi'ažnira riam tujcem rane tla
narodnem telesu, da nas bodo še bolj za-
ničevali in prezirali. Upamo in trdno pri-
čakujemo, da bodo merodajni krogi poskr-
beli za to, da Cankar nikdar ne postane
narodov — Ijubljenec. Te bridke besede
mi je nehote iztisnila iz peresa rodoljubna
bolest, sicer pa — resnica nad vse ! C. v
svoji pokvarjeni duši ne priznava, kaj je
storila cerkev in duhovščina našemu na-,
rodu, ampak si upa g-ovorjti celo o suženj-
stvu iz Akvileje, o pomehkuženosti etc.;
vsakdo, ki pozna naše sedanje razmere in
slovensko zgodovino, dobro ve, s kolikim
opravičenjem. V vsi svoji framasonski pro-
stomišljenosti vendar niti ne priznava po-
svetnih narodnih mož, kar nam priča nje-
gov Stefan Frfila iz Sentflorjana ; najbližje
Cankarjevemu srcu je pf. Kosirnik, ali ne
verno, če tudi ne postane filister  saj je
zaljubljen in se bo gotovo ženil — ali vsaj
— pijanec. Vse torej kaže, da znači C.
knjiga — deficit. Ali — oprostite — začela
me je peči vest, zdi se mi, da sem preveč
zdelal Cankarja ; Cankarja pa se jaz tudi
bojim, in vem, da bi ne bil dovolj zado-
voljen z menoj, če bi samo pohvalil še
papir in da knjiga nima ti.skovnih napak
in da je vendar tu pa tam kako zrno. Jaz
sem sebi tudi najbližji, zato moram kapti-
virati njegovo blagonaklonjenost, sicer me
dene prihodnjič še v kako povest ali ne-
dostojno zvezo, dasi sem jaz najpoštenejši
človek, skoraj brez — greha. - - C. je na-
pisal svojo knjigo za ljudi »lahkih mislij«,
ne za lahkomiselne ali celo — pametne
ljudi. Od prve do zadnje strani je treba
mnogo misliti ž nj'm, in če se povzdig-
nemo nad vsakdanje verske in filistersko-
moralne predsodke. imeli bomo velik užitek
od berila, saj v resnici ni bilo menda še
V nobeni podobni slovenski knjigi napisa-
nih toliko jedrnatih, sentencijalnih mislij,
ki te često frapirojo po svoji originalnosti,
kakor v »knjigi za lahkomiselne ljudi.«
Tega užitka seveda ne bo imel tisti, ki
sploh ne sme uživati tega prepovedanega
plodu človeške fantazije, zlasti ne, če se
mora šteti hočeš nočeš med tište, kojim
napoveduje C. in ves mladi svet neizprosen
boj. In če taki kritiki imenujejo C. pesi-
mista in — nihilista, so kvečjemu smešni,
kajti naš mladi pisatelj ima najvi.šji člo-
veški ideal — prostost človeškega duha.
On ve sicer, da je človeška narava in vsa
60
uredba ćloveške družbe zakleta sovražnica
temu svetlemu idealu, on ve, da je njegov
sovražnik skoraj neranljiv, takorokoć ne-
smrten, vendar veruje in upa. »Nekaj le-
pega in velićastnega je v tem tragićnem
upanju . . . Tisto globoko neumljivo upanje,
da se nazadnje vendarle porušijo tempeljni...
(8)«. Zato se mu zdi ta ideal skoroj nedo-
segljiv. »Ali ne vidiš, da želim nedoseglji-
vega? Daj mi, kar je nedosegljivo (48)!«
To so njegovi ćloveški ideali. Njeg'ovi so-
cijalni in narodni ideali so izraženi bolj
indirektno in skrito ; samo zavest, zavest
da nosi narod verige — to bo narodov
preporod. Ne suženjsko prosjaćenje, ampak
možato zahtevanje svojih pravic, to je
možato, taki naj bi bili naši javni zastop-
niki. Kakor Prešeren tako tudi C. ni
menda še obupal o narodu, a nevesele
razmere ga silijo, da v perećih satirah
izraza svoje ogorćenje nad to narodno
grdobo. Njegova satira pa ni brezsrćna,
trda, saj on upa, radi tega ćuti sam udarce-
po takozvanem narodu bolj nego tišti, ki
jih zaslužijo. C. lahko smatra to svoje delo
za program svojemu prihodnjemu književ-
nemu delovanju, toliko obsega ta knjiga
»Za lahkomiselne ljudi«. Prav radi tega
seveda, ker je tako bogata mislij, je tu pa
tam kaj oćitati umetniški dovršenosti, ven-
dar pa je hvalevredno, da se C. ćim dalje
^ bolj oprašća tište moderne meglenosti in
nejasnosti, ki ni .nobenemu umotvoru na
korist. Sicer pa se C. gotovo tudi zaveda,
da krog njegovih bralcev ni še velik, treba
bo, dasi svoje »lahkomiselne« ljudi sele
vzgoji, to pa je ravno pot proti uresniće-
vanju njegovih vzvišenih ćloveških in narod-
nih idealov.
Dr. Iv. M.
Knjige družbe sv. Mohorja v
Ce lo vc u za 1. igoi.: Fr. AI a lo graj-
ski. Za srećo. Povest. -- Na popol-
noma realnih tleh se razvija povest. Hva-
lisavo pismo iz Amerike, spreten agent in
navihan domaćin pripravijo lepo število
prebivalcev neke Dolenjske vasi, da gredo
sreće iskat v Brazilijo. Preden se vkrcajo,
odnese jim Komar, njih zapeljivec, ves
denar, prepustivši jih brezvestnemu agentu
z izrecnim namenom, da se naj ne vrnejo
nikdar več. Po grozni vožnji se izroće vsi
(ražen Franceta in Blaža, ki gresta de-
mante kopat) veleposestniku, ki jih posije
v kavine nasade. Huj.še se jim godi nego
sužnjem. Le Tonćika, dekle krepkega zna-
čaja, se ubrani pijavk in pripravlja tla za
osvoboditev svojih naivnih domaćinov. Ti
sicer poskusijo enkrat ubežati, ali nakana,
nerodno zasnovana, se posreći le godcu
Tončku, položaj drugih se še poslabša : bič
po hrbtu, mnogo dela, slaba hrana ! — V
istem času jo popihata tudi omenjena dva
demantokopa, z dobrim uspehom. Ali be-
gunca zajdeta med ustaške in vladne ćete,
ki so se imele pravkar spoprijeti : ene za-
jamejo Franceta, druge Blaža. Med bitko
se slučajno snideta ujetnika kot — sovraž-
nika ; skupno odneseta pete v bližnje mesto,
Tam jo pouči neki Hrvat, da in zakaj
imajo Avstrijci konzulat. Med tem pa
so tudi delavci v kavinih nasadih dobili
navodilo, kako je treba postopati ; njih
odposlanca se snideta s Francetom in Bla-
žem V — ćakalnici pri konzulu. Zdaj pri-
dejo veseli trenutki. Dosedanji gospodar
mora vsem izplaćati, kar so zaslužili, tudi
nezaslužene batine. — Družba gre potem
iz Brazilije v New-York, kjer preskrbi
Tonćika vsem dobre službe.
Vsporedno z dogodki v Ameriki se v
posebnih poglavjih opisuje, kaj se godi
doma v Evropi. Odkrije se marsikatera
temna stran iz življenja našega seljaka,
risana crno, ali izborno : mnoge bralce bo
ganilo do solz angeljsko potrpljenje lepe
Lojzike, ki jo oče, živinski pijance, muči
do krvi in jo naposled proda postarnemu
zapeljivcu Komarju, vrnivšemu se iz Ame-
rike. —
Dekle se upira in upira očetovi nakani
— saj prićakuje, da se vrne njen ljubimce
Trance, ki je šel zaradi nje i.skat demantov
V Brazilijo ; ali njen telesni in duševni od-
por pojema na sproti krutosti očetovi;
naposled se uda, zlasti ker se ji javi, daje
požrlo morje parnik, ki se je ž njim že
vraćal Foranee. — Poroka se vrši, čez ne-
kaj tednov pa se vrne — France, ki se
je ćudežno rešil ; ali Lojzika je zdaj zakon-
ska žena in ga resno zavrne: zavrne ga
celo, ko se čez 14 dni njen mož ponesreči
in ona postane udova, češ, z drugo bo po-
stal srečen. In res je Lojzika čez leto dni
botra pri I<"rancet'i.--
To dvojno dejanje je dobro zapleteno
in se razpleta zaniniivo. Dejanja je v po-
vesti, kakor smo videli, mnogo, skoraj
premnogo, ali — povest obseza skoraj 200
strani — obdelano je tako, da se ne občuti
61
prisiljeno gro.nadenje. Seveda opazimo,
kalio porablja pisatelj ugodne prilike, da
govori obširno o kaki postranski zadevi ;
ali kaže se tolika rutina, da se včasih res
malo pomuzano, pa se le radi udamo pi-
sateljevi volji. Slučaj je sicer velika go-
nilna sila v povesti, ali nekaj je vedno
podkrepljen. Frapantno je, kako zna pisa-
telj prav na amerikanski način z zgodo-
vinsko in dejansko resničnimi dogodljaji
podajati svoji povesti pečat resničnosti :
opazovali smo že, kako je ljubljanska po-
licija zavračala izseljence — ali ima origi-
nalna uporaba — živinskih potnih listov
realno podlago, ne vem ; kar zavzamemo
pa se, videč, s kako skoraj drzno primer-
nostjo Se porabi potop ladje Bourgogne
ter se opiše prav tako, kakor smo ga či-
tali svojedobno v časnikih.
Da i\Ialograjski pazi zelo na duševno
stran, to verno že od drugod zdavna. Pri
Ijubki Lojziki nas zanima zlasti njen nepri-
čakovan preobrat. Njeno nasprotje je mo-
žata Tončika, ki pravi pred poroko svo-
jemu »možu«, jokavemu Janezu : »Povem
ti, moj mož me bo moral ubogati.« — Med
moškimi osebami je dobro pogojen krčmar
Majhen. nadalje tipičen pijanec Cxril in
godec Tonček. Glavna oseba v povesti,
Komar, se slika v pretemni luči ; zatc> se
nam zdi proti vesoljni pravici, da mu na-
posled prisodi pisatelj nedolžno Lojziko ;
je li hotel pokazati s tem Lojzikino žrtev
v svetlejšem sijaju ? Najbolj poetična —
ako je ta izraz prav — oseba je stari
Campa (grdo ime !), ki mu je trpljenje
slast : alegorija slovenskega trpina ! ...
Genre je pogojen jako dobro. Tu so
pravi kmetje s svojimi govori, kretnjami
s priprostimi površnimi dovtipi in svojim
zbadanjem. Le pisma so pisana previsoko.
Nedostatki — kje bi jih ne bilo ? —
so nekaj implicite že doslej navedeni. Mo
tivacija je včasih nedostatna ; n. pr. bralec
zmaja z glavo., ko čita, da delavci v ka-
vinih nasadih poskusijo prav v istem času
beg kakor daljna kopača v demantnikih ;
razlog na str. 104. >druge rešitve ni bilo«,
ne velja — za povest celo ne. Tudi je
čudno, da goljufivega Komarja, ko se
vrne domov, ne prime roka pravice, da
se ga n. pr. Lojzika, ki ve o njegovi go-
Ijufiji, ne odkriža lahkim potem, s pomočjo
sodnije ; pozneje kot njegova žena seveda
ne more nastopati proti  njemu,   kakor ji
namigne France ; zlasti se nam tudi njeno
odločno vedenje kot žena in udova ne zdi
prav verjetno, če pomislimo, da se je prej
le pasivno branila moža — goljufa, tata !
Očitamo ji. da ni poskusila vsega, kar bi
jo resilo one zveze, ki še nam preseda.
Namen povesti je od začetka očividno
resno svarilo pred izseljevanjem v Ame-
riko, naposled pa se ta tedenca zvršuje v
toliko, da se Ijudje svare pred lahkomi-
s ein im izseljevanjem. Ker ima povest
vse lastnosti za pravo narodno knjigo, je
celo mogoće, da bo kak bođoči izseljeva-
lec v njej iskal — poučila za izseljevanje !
V jezikovnem oziru bi lahko pedan-
tično pilili to in ono. Na str. 37. je tiskovna
pomota »ljuknja».
Dr. J. T.
BELEŽKE.
K današnjemu članku : »Žensko vpra-
šanje in naši narodni stranki« omenjamo,
da je bil isti poprej stavljen, nego je izšlo
predavanje g. dr. Tavčarja v podlistku
».Slov. Naroda.«
Slušateljice na dunajskem vseučilišču.
V dokaz, kako se širi emancipacija v
Avstriji, naj navedem tukaj nekaj podat-
kov o številu vseučiliščnih slušatcljic v
zadnjem semestru. Vseh slušateljic je bilo
na vseučilišču 119. Od tih je poslušalo
medicino 20 in sicer: 12 rednih in 8 iz-
rednih. Najveć obiskovalk je imela filozo-
fija. Bilo jih je 51 : 29 rednih, 22 izrednih.
Najrajši poslušajo študentke naravoslovje,
matematiko in fiziko. Pravo jih ima naj-
manj. Tu so le 3 izredne. Vidi se, da se noće
ravno mnogo ženskih posvetiti — advoka-
turi. Lekarničark pa je spet mnog-o, 45
namreč.
Letos je prva ženska slušateljica usto-
pila tudi v višjo poljedelsko .solo tukaj na
Dunaju, neka Rusiidja.*)
.Sploh se opaža, da Rusinje v-edno
rajši obiskujejo dunajsko sveučilišće. Jako
mnogo je tudi Poljakinj, ki so morda naj-
pridnejše. Cehinj je le malo, ker posećajo
po najveć praško univerzo.
Opaža se tudi pri študentkah neki
ponos,   neka*samozavest,   ker jih je  že
*) 0 tem smo že iioročali v zadnji štev. Ured.
62
toliko na vseučilišču, kar enkrat pri prvih
ni bilo. Udeležujejo se veliko bolj visoko-
šolskega življenja in gibanja, nego nekdaj.
Slavorad.
Na dunajski univerzi je priglašeno za
zimski semester igoi—02. 490 žen.
-ap.
Na zagrebški univerzi je letos, kakor
naznanja hrvatski uradni list, dovoljen tudi*
ženam vstop na filozofično fakulteto.
-ap.
16.000 švicarskih žen je podpisalo pe-
ticijo k ondotnemu zveznemu svetu za
podelitev naslova »gospa« za one neože-
njene žene — matere, ktere svoje otroke
same živijo in odgajajo ; 34 ženskih društev
je izrazilo soglašanje s to akcijo.
- ap.
Knjižnica ženskih avtorov. V Petro-
gradu je umrla te dni ga. Kaisarov, ktera
je zapustila knjižnico, broječo i8.oqo zvez-
kov, kojih avtorji so same — ženske. To
knjižnico je kupil Anglež Hutchinsonen v
Londonu za 25.000 rubljev.
—ap.
Prva ženska delavska šola na Cetinju
je bila nedavno odprta. Najveće zasluge
za to solo si je pridobila ga. Sofija Pe-
trovna Mertvago, ravnateljica ženskega
Ijceja na Cetinju, t. zv. »ruskega instituta«.
Sola se imenuje po princezni Jolandi, hćerki
italijanske kraljice Helene.
—ap.
Razstava ženskega dela. V pariškem
»Journalu« ćitamo, da pripravljajo pariške
žene mednarodno svetovno razstavo, na
kteri bi se naj razstavili umetniško-roko-
delski izdelki, zgotovljeni od ženske  roke.
-ap.
Žene in studij. V Zagrebu studira
sedaj pet žen na filozofićni fakulteti ; dve
sta redni in 3 izredne slušateljice.
Ženske docenture na vseučilišču v Cu-
rihu. Pred kratkim sta dobili dve ženi-
doktorki na profesorski fakulteti curiškcga _
vseućilišča »veniam legendi.« Na vprašanje
profesorskega zbora je najviši šolski urad
odloćil docentkama v prilog a vsejcdno
pripomnil, da se naj ženske docenture pri-
pušćajo le V slučaju resnične potrebe.
Žene in medicina. Ogerski minister
za uk in bogočastje je imenoval gdć. Dr.
Charlotto Steinberger, prvo ogersko zdrav-
nico, ktera je dovršila svoje studije na
univerzi v Budapešti, za vseućiliško prak-
tikantinjo na ginakologićnem oddelku ta-
mošnje medicinske fakultete.
Na Japonskem so bile žene nedavno
pripuščene k politehničnemu studiju.
V Parizu prakticira sedaj 218 zdrav-
nic. Uredništvo časopisa »La P'ronde« je
vprašalo vsako teh zdravnic posebe, če je
zadovoljna v svojem stanu in kaj sploh o
njem misli. Vse so soglasno odgovorile, da
so prav zadovoljne s svojim pokličem in
priporočale ob enem vsem študujočim mla-
dim dekletom, naj se posvetijo zdravništvu.
Na Angležkem bojkotirajo zdravniki
svoje koleginje. V Londonu se bolnice
ženskam zapirajo. Iz bolnice maclesfieldske
je izstopilo šest zdravnikov in naznanilo
vodstvu, da ne sprejmejo prej svoje službe,
dokler se ne odstrani iz zavoda kirurginja
miss Murdoch-Clark.
-ap.
Demokratizem v Ameriki in na Dan-
skem. Prezident Zjed. držav severoameri-
ških Rosevelt pošilja svojega šestlet-
nega sinčka Arhibalda v javno ljudsko
solo. Kot pristen demokrat in odločen
nasprotnik zasebnega poučevanja se prav
nič ne ženira, da sedi poleg njegovega
sina i sin pekov, gostilničarjev, kočijažev,
črevljarjev, grobarjev itd.
Na D a n s k e m je minister poljedel-
stva — kmet, posestnik 120 johov zemlje.
O prostem času pridno dela na polju. —
Minister za uk in bogočastje je bivši ljud-
ski učitelj Christin Stadil v starosti 45 let.
Leta 1887. je bil izvoljen poslancem, bil
je člen in pozneje voditelj opozične levicc.
Potem je bil imenovan držnvnim revizorjem
in pred kratkim ministrom. Da je kaj
takeg'a sploh mogoče, razlagati si moremo
le iz dejstva, da je ljudska sola na Dan-
skem in ljudska omika sploh na veliko
višji stopinji nego pri nas. Od Ijudskega
učitelja se tam veliko več zahteva kakor
drugod. Na Danskem so sedaj v cvetju t.
zv. ljudske, kmetske univerze — Hejskoler,
ktere so za ljudsko omiko naravnost ne-
ocenljivega pomena.
—ap.
Priloga. Dctiiašnji številki prilagamo
reklamno polo tiskarne g. Antona Scholza
V Zagrebu s pozivom na naročbo lista
»Prosvjeta«.
63
Ivana Biljaka
Bermaline-Pecivo
z varstveno znamko
V Ljubljani, poljanska cesta štev. 25.
Naznanjam velecenjenemu občinstvu, da izdclujem od i.januvarja
1902. Bermaline-pecivo, in sicer: Bermaline kruli, Bermaline namizni kruli,
Bermaline kolače, Bermaline prepećenec I. in li. in Bermaline biskuit.
To pecivo ima poleg okrepčevalnega svojstva tudi izvanredno
redilno moč ter pri pravilncm zavživanju jako povspešuje moči pri zdravih
in bolnikih. Ima obenem prav posebno redilno moč za malokrvne, bolne
na želodcu, na živcih, bledične, jetične in okrevajoče.
—^ Eoino jaz imam na Kranjskem pravico, talco pecivo izDelovati.
Zavarovanje življenja
je eminentne važnosti za vsaeega človeka, osobito pa za
gospodinje in matere.
V maraikateri obitelji je življenje moža oziroma oeeta edini kapital, od katerega je
odvisen blagor cele družine. Ako mož predčasno nmrje in zapusti uepreskrbljeno udovo z
otroci, je često cela rodbina izpostavljena najhujši bedi. 8krbni soprogi toraj ne more biti
vsejeđno, ako so soprog oziroma otroci zavarovani aii ne. Z zavarovanjem na življenje je možno:
Varovati družino za slučaj smrti rediteljeve, preskrbeti otrokom doto, zagotoviti obstanek za-
konskim, množiti rodbinsko premoženje, višati privatni kredit trgovcu, obrtniku itd.
Pod najugođnejšimi pogoji sprejema
„SLÄVIJA"
vzajemno zavarovalna banka v Pragi zavarovanja na smrt in doživetje, dote otrokom in pokojnine.
Ker ves čisti dobiček pripada členom. se po petletni zavarovalni dobi zmanjšujejo uplačila.
.Doslej se je členom placalo dividende K    716541'2<S
Reserve in fondi znašajo „ 2Q579494'88
vsa dosedanja izplačila pa ,, G2922942'86
Pojasnila radovoljno daje
Generalni zastop banke „Slavije" v Ejubljani
— v Gospodskih ulicah št. 12, —
64