620 M. JARC: POLETNO POPOLDNE. — FR. ROŠ: JESEN PRI NAS.
MIRAN JARC:
POLETNO  POPOLDNE.
Zavese v sobi vse so razpuščene. S tišino uspavalno je polmrak hladan prepregel naju, kakor skozi pajčolan te zrem omotno, ko opajaš mene
s spomini, ki rasto prečudežno
v molčanje okrog naju------Morje mirno diha...
tam kopališče... godba... smeh... življenje... tiha ubranost vrtov s tuberozami... noči razkošne v velemestu... O, kako oči ti godbo let oživljenih s strastjo pij o.

O, ti čarovnica prelestna sladkih sanj, da sem še jaz doživljal jih od njih pijan.
FRANJO ROŠ:
JESEN PRI NAS.
<
Spravljamo že otavo. Odcvela so polja ajde in za njimi krotko gričevje rumeni, *                            tam so težke, svetle grozde rodile brajde;
skoro njih sladka moč nam v sodih zašumi.
To je jesen pri nas, ki se večno z zemljo borimo, da ji iztrgamo plode za svoje bežeče dni, gorkega vina, da ž njim si trdi kruh sladimo in dekletom ogrejemo grešno živo kri.