GLEDALIŠČE CELJEX Lutz Hübner MARJETKA, STR. 89 70.SEZONA SEZONA 2020/21 WWW.SLG-CE.SI Slovensko ljudsko gledališče Celje upravnica MAG. TINA KOSI svetovalec upravnice DR. BORUT SMREKAR dramaturginji TATJANA DOMA ALJA PREDAN telefon +386 (0)3 4264 208 e-naslov blagajna@slg-ce.si Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00 ter uro pred začetkom predstav. lektor JOŽE VOLK tajništvo tehnični vodja MIHA PEPERKO vodja uprave LEA TOMAN vodja programa JERNEJA VOLFAND telefon +386 (0)3 4264 214 telefaks +386 (0)3 4264 206 e-naslov jerneja.volfand@slg-ce.si vodja marketinga in odnosov z javnostmi MAG. BARBARA PETROVIČ telefon +386 (0)3 4264 205 +386 (0)51 651 821 e-naslov barbara.petrovic@slg-ce.si koordinatorka in organizatorka kulturnega programa URŠKA VOUK telefon +386 (0)31 670 957 telefon +386 (0)3 4264 202 telefaks +386 (0)3 4264 220 centrala +386 (0)3 4264 200 e-naslov tajnistvo@slg-ce.si Ustanovitelj gledališča je Mestna občina Celje. Program finančno omogoča Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. svet Gledališča Celje MAG. ALENKA OBRUL ZLATKA ŠOŠTERIČ ERIK SAFRAN (predsednik) PRIMOŽ POGELŠEK (namestnik predsednika) MANJA VADLA informatorka-organizatorka URŠKA ZIMŠEK strokovni svet Gledališča Celje SIMON MLAKAR (predsednik) MAG. MILENA ČEKO PUNGARTNIK MOJCA MAJCEN DR. ANTON ŠEPETAVC UROŠ GORJANC ANDREJ MURENC strokovna administrativna delavka JERICA VITEZ www.slg-ce.si e-naslov urska.vouk@slg-ce.si blagajna Gledališče Celje sezona 2020/21 Zasedba 4 Ana Obreza Črna skrinjica 8 Prvič v Gledališču Celje 22 Nagrada 28 Pripravljamo 30 Zasedba in vsebina predstave v angleščini 32 prevajalec DARKO ČUDEN režiser ANDREJ JUS Lutz Hübner MARJETKA, STR. 89 Gretchen 89 ff. dramaturginja ANA OBREZA scenografka URŠA VIDIC kostumograf ANDREJ VRHOVNIK RENATO JENČEK/ BRANKO ZAVRŠAN ŽIVA SELAN/ BETI STRGAR LUKA BOKŠAN/ URBAN KUNTARIČ V predstavi so uporabljeni glasbeni citati: avtorica glasbe POLONA JANEŽIČ Gyuto Monks Tantric Choir: Chants For World Peace (White Swan Records, 2008), lektor JOŽE VOLK Der Koenig Von Thule (glasba: Carl Friedrich Zelter, besedilo: Goethe, aranžma: P. Janežič), oblikovalci svetlobe ANDREJ JUS URŠA VIDIC DENIS KRESNIK Faust 1960: https://www.youtube.com/ watch?v=x95x4ZF-3WQ (uporabljeni 2 sekundi posnetka), vodja predstave in šepetalka ZVEZDANA KROFLIČ ŠTRAKL oblikovalki maske MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ lučni mojster DENIS KRESNIK tonski mojster MITJA ŠVENER komedija premieri 16. in 18. septembra 2020 igrajo rekviziterka MANJA VADLA dežurni tehnike BRANKO PILKO sample Freesound: https://freesound.org/ people/juskiddink/sounds/84963. garderoberki MELITA TROJAR MOJCA PANIČ odrski mojster GREGOR PRAH pomočnik tehničnega vodja RAJNHOLD JELEN tehnični vodja MIHA PEPERKO Beti Strgar, Urban Kuntarič 6 GLEDALIŠČE CELJE 7 MARJETKA,STR.89 »Odkod je skrinjica v omari tej? Vem, da sem zaklenila prej. To je prečudno, res! Kaj more biti v njej?« — Goethe: Faust, 1. del, Marjetkin monolog ob skrinjici Črna skrinjica Ana Obreza Kot igralec_ka, režiser_ka, kostumograf_ka, scenograf_ka, dramaturg_inja, glasbenik_ca, lektor_ica, inspicient_ka, šepetalec_ka, vodja gledališča, ali gledališčnik katerekoli sorte prej ali slej spet dočakaš dan prve teatrske skušnje za pripravo nove predstave. Skozi vrata za uslužbence stopiš v prostor s črno pobarvanimi stenami. Ne da bi preveč premišljeval ali se kakorkoli obotavljal, stopiš naravnost v notranjščino črne skrinjice. Morda ti na ušesa lajajo vsi Pandorini demoni in pravičniško opozarjaš na prepih in zatohlost, netočnost in rigidnost, ljudskost in vzvišenost institucije, kjer začenjaš že svoj devetinsedemdeseti študij, morda pa te (kot) prvič oslepljuje bleščeči dar upanja in verno trdiš: »Vse je mogoče, vse možnosti so!« Naj začenjaš pri upanju ali brezupu, v gledališki skrinji boš našel, okusil in izkusil oba. Natisnjen dramski tekst na daleč deluje kot vsak potiskan papir. Dokler ga ne odpreš in pričneš z branjem, si lahko predstavljaš, da je mapa polna birokratskih podrobnosti v zvezi s potnimi stroški in bolniškimi odsotnostmi zaposlenih ali pa da gre za brošuro s podrobnimi 9 nasveti za opravljanje prve pomoči na delovnem mestu. Morda je dramski tekst res napisan z roko, sledeč umu birokrata ali v udarniškem duhu, ki skuša z masažo besede prebuditi otopela srca. Naj bo tak ali drugačen, če si gledališčnik, veš: črtalo se bo, dopisovalo se bo, premikalo se bo, izrekalo se bo, iskalo se bo pomene, zabrisovalo ali ostrilo kontraste, lovilo ravnotežje med fizičnimi in besednimi premiki, igralo se bo. Igralo naj bi se. Tako se zberemo za skupno mizo prvič v natanko takšni postavi: Andrej, Andrej, Urša, Brane, Beti, Urban, Živa, Renato, Luka, Polona, Zvezda, Gledalec vseh časov pravi: »Upam, da bodo igrali, kot je prav.« Imeti natanko izdelano predstavo o tem, kaj je prav, je le še dodatna iluzija. Joži in jaz. Skrinjica, ki jo je postavila pred nas upravnica gledališča, nosi naslov Marjetka, str. 89 in je predvidena kot prva uprizoritev Gledališča Celje v sezoni 2020/21. Besedilo Lutza Hübnerja Marjetka, str. 89 je eno zgodnjih del tega sodobnega nemškega igralca, režiserja in plodnega dramatika, ki je bilo napisano v iztekajočih devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za karakterno komedijo, ki preigrava odnos med režiserjem in igralcem, naslov igre in osrednje zanimanje MARJETKA,STR.89 dramskih oseb pa se nanašata na prizor iz Goethejevega prvega dela Fau­ sta, Marjetkin monolog s skrinjico. V dotičnem prizoru Marjetka v svoji omari presenečena najde skrinjico neznane vsebine. Najdba skrinjice sledi srečanju s Faustom – srečanju, ki določi nadaljnjo smer njene usode. Kako odzvanja véliko klasično Goethejevo besedilo skozi epizodično strukturirane prizore Hübnerjeve komedije, podnaslovljene kot gledališki kabaret? Kratek odmik h Goethejevi pripovedi, ki jo je v dramo oblikoval dobrih šestdeset let (med leti 1770 in 1831): Mefisto, hudič, sklene pogodbo s Faustom, učenjakom, po kateri bo Mefisto Faustov služabnik za časa življenja, po smrti pa mu bo Faust poplačal s svojim služenjem. Da bi ustregel želji »gospodarja« in zanj pridobil Marjetko, v katero se Faust zaljubi, Mefisto v njeno omaro nastavi skrinjico z nakitom. – Vzporednica se ponuja kot na dlani: Faust, predan sholast, ki išče odgovore na zapletene uganke, ki jih poraja tako opazovanje zvezdnega neba kot zemskih snovi, je duhovni dvojček Režiserja, ki neumorno ko­ plje po različnih virih, da bi se dokopal do ultimativne gledališko-alkimistične formule. Ko dnevi in noči in tedni in meseci minevajo brez dokončno odrešujočega odgovora, z zavednim ali nezavednim rotenjem k sebi prikliče Mefista, tj. v tej ali oni estetiki preoblečeno Iluzijo, ki nato 10 daje zaslombo in utrdbo njegovim stremljenjem ter utrjuje njegov položaj Režiserja. Igralec je Marjetka, ki ga Faust/Režiser skuša s svojim bleščečim darom – naj se ta materializira kot karkoli že – zapeljati. Mar zapeljevanje ni tudi ne­ kje prav blizu sami srži gledališča? Zapeljati – pritegniti k sebi, s sabo, vase – povabiti občinstvo, da skupaj z igrajočimi stopi v zgodbo, da prek njihovega doživljanja doživljajo tudi oni – no da, pa že, vendar: kako? Gledališče ima na razpolago kar največ sredstev in skozi gledališko Da razvoj dogodkov kot bralci/gledalci doživljamo komično in ne dramatično, je odločilno, da predstavljeni tipi ne puščajo prostora za kakršnokoli sočutje. Branko Završan, Beti Strgar zgodovino so večji del težine dobivale pa spet izgubljale različne umetniške prvine. Od poudarka likovnega izraza, ko so na odru kraljevale veličastno arhitekturno razgibane scenografije in se z neštetimi dragocenimi detajli šopirili kostumi pa do zvočnosti glasovne (in kdaj tudi glasbene) interpretacije teksta in razločnega posredovanja literarne umetnine, kar je dramski tekst nekoč po predpostavki še bil. Igralec je bil dolga stoletja poleg avtorja dramskega avtorja osrednji gibalec vsega, kar ga na odru obkroža, in vsega, kar GLEDALIŠČE CELJE 11 MARJETKA,STR.89 naj s tega posebej privzdignjenega podija posreduje svetu – dokler ni konec devetnajstega stoletja s tal vzniknil (ali pa se je morebiti pravzaprav spustil z neba?) Režiser. Režiser je bil v prehodni fazi svoje pojavnosti označen z imenom inscenator, saj se je njegovo delo tikalo predvsem inscenacije, organiziranja postavitve stvari in ljudi na oder in iz njega, njihovih prihodov in odhodov, postavljanja oz. prestavljanja teksta na gledališke deske. Z delom nekaterih vizionarskih posameznikov (Antoine, Appia, Jacques-Dalcroze, Craig, Copeau idr.) se je korak za korakom, leto za letom, predstavo za predstavo inscenator levil v režiserja, ki se mu v današnjem času pripisuje odločilen avtorsko-umetniški delež pri predstavi. Režiser naj bi zvečine določil, na kakšen način, s čim in kako bo predstava gledalca zapeljala. Gledalec vseh časov pa pravi (kot v svojem uvodnem nagovoru citira tudi Hübner): »Upam, da bodo igrali, kot je prav.« Imeti natanko izdelano predstavo o tem, kaj je prav, je le še dodatna iluzija. Iluzija gledalcev se večinoma naslanja na pred mnogimi leti videno ali pa od starejše generacije posredovana/podedovana prepričanja o gledališču. Zapeljati nekoga, ki si natanko predstavlja, kako naj bi zapeljevanje potekalo, znabiti precej trd oreh. A gledališčnik mora predtem streti še trše orehe od teh. Hübner v desetih zaporednih prizorih pred nami zvrsti različne tipe režiserjev in igralk, predstavi fenomena dramaturginje in asistenta ter zgolj očrta rekviziterja. Osrednji del pozornosti zavzemajo tipi režiserjev (Mučenik, Stara sablja, Frajer, Črtavec, Freudovec), ki se zapeljevanja lotevajo vsak na svoj način, pač v skladu s svojimi prepričanji, ustvarjalnim izhodiščem in temperamentom, nič manj prepričani v neizbežno nujnost zapeljevanja pa nista tudi izpostavljena igralska tipa Dive in Začetnice. Kdo jih ne pozna? Kdo še ni srečal Mučenika, ki mu je ves svet breme, za katerega je edini smisel bivanja trpljenje, ki pa mu ga venomer povzročajo drugi s svojo plehkostjo? Kdo v svojem krogu nima nobene Stare sablje, ki obuja stare čase ob vsakem času, se spominja dogodkov in ljudi, ki živijo le še v njegovem spominu, ki je odločen na mlajšo generacijo prenesti svoje znanje, da človeštvo ne bi zdrvelo v propad še isti trenutek, ko bo spravljen pod zemeljsko odejo? Kdo ne pozna Frajerja, čigar edina zakona sta le joie de vivre in esprit du temps? Vsaka inštitucija ima tudi svoje zagrete dobro poučene na vse pripravljene pozitivno naravnane k patetičnosti ali histeričnosti nagnjene Začetnice in svoje Dive prefinjenega okusa, preudarnega sloga, preizkušenega izraza, prepoznavnega parfuma in zanesljivega ugriza, ki gotovo od vseh najbolje vedo, »kako je prav«. Poznajo jih banke in šole, orkestri in zavarovalnice, odvetniške pisarne in parlament, četrtne skupnosti in družine – in kakor svoje pozna nemški gledališki krog, slovenski krog (pre)pozna svoje. Avtor je v vseh prizorih vodilno osebo (najsi bo ta katerikoli od režiserjev ali igralk, dramaturginja ali asistent) izpisal zgolj na nivoju tipa, čigar akcije ga prepričljivo združujejo s prepoznavnostjo in pavšalnostjo stereotipa. Antipod protagonista je bolj ali manj megleno naznačen – pravzaprav gre bolj kot za antipod za dodatno podporo in podčrtovanje karikiranih značilnosti izpostavljenega tipa. Tip je ploščat, enostaven in prepoznaven, zaverovan je vase in svoj »prav«, dosleden je v svoji okoreli okostenelosti in konstanten v svoji nespremenljivosti. Oprijemlje se tistega, za kar je prepričan, da je bistveno, če naj s svojo gledališko predstavo zapelje gledalca – ali kar samega Duha Gledališča – ali pa zgolj Igralko; v tem svojem prizadevanju postane povsem slep za vse mimo svoje vizije. Po znani predpostavki naj bi cilj opravičeval sredstva. Črtavec črta, kolikor je po njegovi zaskrbljeni presoji za sprejemljivost gledališke predstave potrebno. Mučenik se muči in muči, trpi in trpinči, da bi pred svetom razkril pravo naravo stvari. Frajer frivolno uživa, da bi gledalci uživali v frivolnosti. Stara sablja se potaplja v spomine in utrjuje vez z minulostjo, da ta ne bi prehitro minila. Diva pretkano uveljavlja svoj okus, da bi na odru ugajala občinstvu. Začetnica se zanaša na znanje in metodo, saj bo le tako lahko dala najboljše od sebe. Dramaturginja intelektualizira in se naslaja nad koncepti in idejami, da predstava ne bi zdrsnila v profano banalnost vsakdanjega fizičnega življenja. Edini odnos, ki ga imajo ti tipi, je odnos do načina uresničevanja lastne vizije, pri tem pa zvečine popolnoma spregledajo prisotnost drugega živega bitja, ki naj bi bil njihov sodelavec, soustvarjalec, sogovornik. Spregledani se tako bolj ali manj zgolj trudi slediti napotkom k viziji vodilnega, saj se prostor za njegov izraz znotraj vloge nenadoma skrči na natančno odmerjeno prostornino skrinjice, ki mu jo v roke, nič kaj skrivoma ali posebej zapeljivo, potiska dominantnež. Da pa razvoj dogodkov kot bralci/gledalci doživljamo komično in ne dramatično, je odločilno, da predstavljeni tipi ne puščajo prostora za kakršnokoli sočutje. Slabosti, vzete pod drobnogled (pravzaprav gre v vseh primerih zgolj za variacijo zaverovanosti v svoj prav oz. domišljavost), so potencirane in podoba osebe pred nami se spreminja v lastno karikaturo. Ker karikirani ni zmožen niti najmanjše distance do sebe in ne premore niti mrvice samorefleksije, zaradi katere bi nato skušal svojo slabost na kakršenkoli način korigirati ali omiliti, postane 12 GLEDALIŠČE CELJE 13 MARJETKA,STR.89 za gledalca, ki ga opazuje s pozicije domala popolne čustvene distance, nesmiselna, komična, smešna. Komedije, ki z nepopustljivo ironičnostjo opozarjajo na slabosti bodisi posameznika bodisi družbenega telesa in prikličejo smeh, s tem postanejo »oblika družbene graje« (Bergson 1977: 84). Kot take so lahko gostoljubno izhodišče za razmislek o sebi in svetu in povabilo k spremembam. Kako in zakaj pa naj izpostavljamo karikirane anomalije gledališča v času, ko se zdita gledališče in kultura nasploh nekje čisto na dnu seznama družbenih struktur, ko se skuša pojem kulture bolj in bolj skrčiti in nato izenačiti na pojem zabave, saj je to njen edini potencialno sprejemljivi del, s kritiko, sočutjem in poetičnostjo pa naj raje ne moti zglednih državljanov pri zasluženem počitku? V naši ustvarjalni ekipi spočetka negotovo valoví. Kot da se zbojimo nepravilnih krivin naših nosov, neukročenih griv las, prsi, ki brez modrca plapolajo po odru, in prsi, zategnjenih v korzet, kot da se zbojimo slabega zadaha in vonja po potu, kot da se zbojimo sentimentalnosti, frivolnosti, ukazovalnosti, avtoritarnosti, samovšečnosti, mučeniškosti, kot da se zbojimo svoje človeškosti – sprva skušamo tekst narediti bolj konverzacijsko smešen, popravljamo ga tu in tam, skušamo polepšati in polišpati karakterje. Ne gre. Bradavica na konici nosu nam sili izpod pudra, Beti Strgar , Urban Kuntarič 14 GLEDALIŠČE CELJE 15 raste in raste in se rdeči in kriči, da popolnosti ni. Vsaj v zanikanju polnosti ne. Smeh je naraven odziv distanciranega pogleda na nekoga, ki trpi popolno pomankanje distance do samega sebe. V kontekstu razprave o komediji Alenka Zupančič znano Smeh je naraven odziv distanciranega pogleda na nekoga, ki trpi popolno pomankanje distance do samega sebe. Lacanovo misel preformulira: »Komičen ni nek ubogi revež, ki zase verjame, da je kralj, temveč kralj, ki verjame, da je (res) kralj.« (Zupančič 2004: 45) Komičen je kralj na vrhuncu svoje kraljevskosti, komičen norec v skrajnostih norčevsta, komičen je skopuh, ki mu je skopost edini zakon, in svetohlinec, ki mu je hinavstvo edini način. Tako so torej komični tudi režiserji, do ledvic in obisti zlepljeni s svojo genialno idejo, svežo vizijo ali sodobnim konceptom predstave, komični so igralci, ki nepopustljivo in izmojstreno prodajajo vedno eno in isto preizkušeno igralsko maniro, in komični so dramaturgi, ki bi radi rekli nekaj v premislek, pa si ne drznejo niti pisniti, ali dramaturgi, ki svoje globlje razumevanje stvari dokazujejo z babilonskim stolpom tujk … in tako dalje bi lahko še naprej povsem neobčutljivo pikirali v najpogostejše MARJETKA,STR.89 in najobičajnejše slepe pege gledališ­ čnikov vseh sort in oblik. Na srečo je naši ustvarjalni ekipi podtaknjena še ena skrinjica. Režiser sprašuje: od kod je skrinjica na odru tem? Rekviziter pravi, da nič ne ve, on je za prizor prinesel škatlico za cigare, vse čisto prav, kot po tekstu in kot želi gospod režiser. Igralci skomigajo z rameni, dramaturginja in glasbenica zmajujeta z glavo, scenografka, kostumograf in lektor se sklicujejo na svoje alibije, inšpi­ cientka telefonira v vodstvo, če bi tam kaj vedeli o njej. Ta majhna in črna skrinjica navzven ni nič posebnega. Morda bi jo pustili kar pri miru, saj verjetno v njej ni nič pametnega, nobenega nakita, nikakršnega zlata, naj jo rekviziter odnese nazaj – pa je noče, saj vendar nima inventarne številke teatra, kako tega ne vidimo. Malo se še spogledujemo, malo ugibamo, na koncu pa le sine odločitev: odprimo jo. In jo odpremo. Ko pa jo odpremo, v njej zagledamo presenečene oči, ki strmijo v nas iz malega ogledalca, tako osuplo presenečene so te oči in tako resnobno resne, da se ustnice same od sebe raztegnejo v nasmeh, ko pa se končno uspemo prepoznati v preresnem zrcalnem odsevu, se naglas zasmejemo, zahehetamo, zahrzamo in zakrohotamo, saj smo vendar ustvarjeni, da bi se radovali svojih posebnosti, da bi si drznili izstopati v kraljevskih odevalih in beraških capah, da bi se neomejeno igrali, 16 smejali in jokali, da bi razposajeno oponašali, da bi s sveto resnostjo pričevali za verne izmišljenosti in takole na skrivoma podtikali občinstvu male črne skrinjice, da iz njih buškne vanje malo popra, če bi si hoteli v svojem ogorčenju, ker »spet ne igrajo, kot je prav«, kar med predstavo malo popudrati vse bolj škrlatno bradavico na konici svojega nosu. Beti Strgar, Branko Završan Literatura in viri Bergson, Henri: Esej o smehu. Prev. J. Gradišnik. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Chevaller, Jean; Gheerbrant, Alain: Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. Goethe, Johann Wolfgang: Faust, 1. del. Prev. A. Funtek. Ljubljana: Slovenska matica, 1908. Hübner, Lutz: Marjetka, str. 89. Prev. D. Čuden. Zupančič, Alenka: Poetika: druga knjiga. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2004. GLEDALIŠČE CELJE 17 MARJETKA,STR.89 Luka Bokšan, Živa Selan 18 GLEDALIŠČE CELJE 19 MARJETKA,STR.89 Renato Jenček, Luka Bokšan 20 Luka Bokšan, Živa Selan GLEDALIŠČE CELJE 21 MARJETKA,STR.89 PRVIČ V GLEDALIŠČU CELJE ANA OBREZA Specificirana biografija izbranega tipa neke (tudi) dramaturginje Rojena pod vročim poletnim soncem 1990 prične pri petih letih najprej pisati, nato brati – njena zapisanost pisani besedi je odločena. Ko v času odločanja za študij izgubi tla pod nogami, jo veter milostno odnese v smeri meglene ideje o dramaturgiji, ki se ji sliši kot nekak­ šna obljubljena dežela. Na AGRFT se vpiše leta 2009, kjer žejno pije pri vseh dramaturških zajetjih in 2013 s predelavo Camusevega Kaligule (Kaligula et al.) tudi diplomira. Ker jo kot diplomantko prve generacije bolonjskega študija vsa leta profesorji s starševsko doslednostjo opozarjajo, da samo z diplomo nisi nič (in ker se tega niča tedaj še precej boji), se istega leta vpiše na magistrski študij, smer praktična dramaturgija in dramsko pisanje. Da bi dejansko okusila praktičnost iz študijskega predmetnika v sezoni 2015/16 odide na sedemmesečno prakso v SSG Trst, kjer najprej tiho asistira in tuhta sama pri sebi (Pes, noč in nož), nato sodramaturgira in napravi vskok v predstavo kot violinistka (Dogodek v mestu Gogi) in nazadnje predvsem in kolikor mogoče konkretno dramaturgira (ter malce malo tudi pomaga pri šivanju kostumov – Amfitrion). Ob pričetku pomladi 2018 naposled dozori njeno magistrsko delo Ustvarjenje, za katerega isto leto prejme akademijsko Prešernovo nagrado. Leto zatem jo preseneti Grumova 23 MARJETKA,STR.89 nagrada za mlado dramatičarko, ki ji je podeljena za besedilo Iskalci zlata. Konec maja 2020 prejme povabilo na projekt Marjetka, str. 89, ki ga po trimesečni karanteni in samotnem preizpraševanju vesela sprejme – in kmalu ugotovi, da marsikaj, predvsem pa sebe, še vedno jemlje preresno. Zdaj spet in spet odlaga resnost in se napotuje k radovanju: petju in plesanju, pisanju, risanju, igranju (violine in ukulele ♥) in pohajkovanju. Živa Selan, Renato Jenček 24 GLEDALIŠČE CELJE 25 MARJETKA,STR.89 Urban Kuntarič, Beti Strgar, Branko Završan 26 GLEDALIŠČE CELJE 27 MARJETKA,STR.89 NAGRADA MANCA OGOREVC priznanje župana Občine Bled za bogato gledališko delovanje in ustvarjanje izjemnih umetniških vlog ter prejeto nagrado na XXVI. mednarodnem božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu decembra 2019 za najboljšo žensko vlogo v uprizoritvi Večni otrok Nave Semel v režiji Yonatana Esterkina 29 MARJETKA,STR.89 PRIPRAVLJAMO Florian Zeller LAŽ Le Mensonge Zakonski par povabi drugi zakonski par na večerjo. A stvari se zapletejo, ker naj bi gostiteljica na cesti videla prijateljičinega moža, kako se poljublja z drugo komedija žensko. Zato prva slovenska želi večerjo uprizoritev odpovedati, prevajalka saj se ji zdi, Živa Čebulj da mora prijarežiser teljici povedati Jernej Kobal resnico. A mož premieri septembra/ jo prepričuje, oktobra 2020 da se je v življenju treba kdaj pa kdaj tudi zlagati ali resnico prikriti, kot znak ljubezni in takta, in da se v življenja drugih nima smisla vpletati. Ta načelna moralna dilema se kmalu razraste v nebrzdan klopčič resnic in laži, ko nihče ne ve več, kdo koga vara in s kom, in ali so vsi štirje akterji v resnici zvesti ali nezvesti. Slednje pravzaprav niti ni več pomembno. Pomembno je zaupanje, ki ga človek izgubi, ko svojo ljubljeno osebo ujame na laži. Francoskega dramatika, romanopisca in režiserja Floriana Zellerja (1979) poznamo predvsem po uspeš­ nici Oče, ki jo v našem gledališču igramo že tri leta. V Slovenskem stalnem gledališču Trst so pred časom uprizorili njegovo komedijo 31 Resnica (videli smo jo tudi na Dnevih komedije 2018), v Mini teatru v Ljubljani pa pred kratkim tudi dramo Sin. Zeller je dobitnik vseh najuglednejših francoskih in mednarodnih nagrad za dramatiko, od Molièrove do nagrade Laurencea Oliviera. Zeller se v svojih številnih igrah poigrava s tematiko laži in resnice. Največkrat razčiščuje to večno zagato znotraj družinskega kroga, kjer naj bi veljalo, da je najbolj odprt in dovzeten za resnico, a se nemalokrat izkaže, da je še kako podvržen laži in sprenevedanju. V današnjem svetu nas družbena omrežja namerno preplavljajo z lažnimi novicami, da bi nekateri dosegli politične cilje in družbeni vpliv. Resnica postaja vse bolj relativna, a ne le v tistem metafizičnem, rašomonskem smislu, temveč povsem konkretno: potvarjajo se dejstva, razpihujejo se laži. Relativiziranje resnice pa pomeni legalizacijo laži. Etika? Kaj je že to? Se danes sprašujemo nekateri redki osamelci, ki se jim tistih prastarih deset zapovedi ne zdi zaprašena neslanost. A ko pogledamo pod odejo lastnih družinskih skrivnosti, bi mogoče kazalo tudi pomesti pred svojim pragom. Ali ne? Vrag ve. MARJETKA,STR.89 Translator DARKO ČUDEN Director ANDREJ JUS Lutz Hübner GRETCHEN, PAGE 89 Gretchen 89 ff. Dramaturg ANA OBREZA Set Designer URŠA VIDIC Costume Designer ANDREJ VRHOVNIK Composer POLONA JANEŽIČ Language Consultant JOŽE VOLK Lighting Designers ANDREJ JUS URŠA VIDIC DENIS KRESNIK Stage manager and Prompter ZVEZDANA KROFLIČ ŠTRAKL Lighting master DENIS KRESNIK Sound master MITJA ŠVENER Comedy Openings 16 and 18 September 2020 Property master MANJA VADLA Front-of-house manager BRANKO PILKO Cast RENATO JENČEK/ BRANKO ZAVRŠAN ŽIVA SELAN/ BETI STRGAR LUKA BOKŠAN/ URBAN KUNTARIČ The following music quotes are used in the production: Gyuto Monks Tantric Choir: Chants For World Peace (White Swan Records, 2008), Der Koenig Von Thule (music by Carl Friedrich Zelter, lyrics by Goethe, arranged by P. Janežič), Faust 1960: https://www.youtube.com/ watch?v=x95x4ZF-3WQ (a 2-second clip), sample Freesound: https://freesound.org/ people/juskiddink/sounds/84963. Make-up artists MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ Wardrobe masters MELITA TROJAR MOJCA PANIČ Head of construction GREGOR PRAH Assistant technical manager RAJNHOLD JELEN Technical manager MIHA PEPERKO Lutz Hübner (1964), a German playwright, director and actor is an internationally recognized and versatile theatre maker. In 1990s, he authored more than twenty plays that were staged to great acclaim in German theatres and internationally. Since 2001 he has been working closely with Sarah Nemitz. They have written more than twenty plays together. He is the recipient of many prestigious awards and is one of the most frequently staged contemporary German playwrights since 1990s. His work includes plays for adults and young audiences and opera librettos. In 2015, a film adaptation of Hübner and Nemitz’s Frau Müller muss weg (2010) was released. The star-studded film was seen by more than one million viewers and received numerous awards. Hübner’s writing for theatre is distinguished by precise and rapidly paced dialogues. His understanding of language and dramatic situations clearly shows that he is a theatre practitioner who always writes with the actors in mind. Hübner’s comedy Gretchen, page 89 premiered in 1997 and became a major hit in German and international theatres. The author used Gretchen’s famous monologue from Goethe’s Faust after her meeting with Faust and restaged it in scenes rendered by two actors playing a set of directors, actresses and other professionals working in the theatre. Wittily, Hübner managed to present 34 in an entertaining way what goes on behind the scenes in the theatre and what is not meant to be seen by the audience. The routine of the process of staging a play, normally reserved for theatre makers, generates a wealth of comic situations. By staging the monologue in different versions, Hübner discloses what goes on during the rehearsals, how the production slowly evolves and what is needed for it to be born. The author shows no restraint when it comes to the whims of main protagonists in the making of a production. Often, the creative process depends on the good mood of those involved and of the mundanity of life situations in which they find themselves, as well as on the level of patience, good will, affection, empathy, technical facilities and, of course, financial resources of the theatre. Sometimes the director gets up on the wrong side of the bed, the actress is convinced that she deserves more respect, the prop master does not arrange the right props, the up-and-coming director is seized by an unconquerable stage fright, while someone else does not like the play at all … Hübner’s Gretchen, page 89 is a brilliant comedy addressing serious predicaments taking place behindthe-scenes in an amusing way. SPONZORJI IN PARTNERJI V SEZONI 2020/21 glavni medijski pokrovitelj generalni radijski pokrovitelj partnerji Alpina Mladinska knjiga Celje Artoptika Osrednja knjižnica Celje Broadway NYC Fashion Pekarna Geršak Caffe studio Turistično informacijski center Celje Lekarna Apoteka pri teatru GLEDALIŠČE CELJE Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! Gledališki list letnik 70, sezona 2020/21 številka 1 izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MAG. TINA KOSI urednica TATJANA DOMA lektor JOŽE VOLK fotografi JAKA BABNIK (fotografije z vaje) UROŠ HOČEVAR (str. 29) OSEBNI ARHIV ANE OBREZA (str. 23) oblikovalca ANJA DELBELLO in ALJAŽ VESEL / AA avtor črkovnih vrst FLORIAN RUNGE Vse pravice pridržane. Celje, Slovenija september 2020