"KANTOVA ORIENTACIJA"
Kratka razprava Immanucla Kanta: "Kaj pomeni: orientirali sc v mišljenju? (Was heisst: sich im Denken oricnliren?")jc bila prvič natisnjena v "Berlinskem mesečniku" oktobra 1786 (51. zv„ str. 193-215).
Razprava jc predvsem kritika, naslovljena na "avtoritete" nemškega razsvetljenstva -Mendelssohna in Jacobija, ki sla svoje miselne postopke predstavila predvsem v sporu o Spinozi in njegovem nauku.
Kantova kritičnost jc v konsekventnem razmisleku, ki pokaže, da nekonsekventnost in ncdomišljcnost ne vodita samo mimo zapriseženega cilja, ampak zoper lc-tcga.
Razsvetljenstvo jc "naravo in družbo" mislilo po vodilih "zdravega razuma": "Poslužuj sc svojega lastnega razuma!", jc torej treba razumeti v tem ožjem smislu kot: "Poslužuj sc svojega zdravega razuma, svoje praktične pameti!"
Negativna nastrojenost razsvetljenstva proti dogmatizmu, avtoritetam, tradicionalizmu ..., ki služi predvsem konkretnemu boju za izboljšanje političnih in socialnih razmer, za artikulacijo novega, meščanskega kozmosa, sc v teoretskem polju kaže kol spccifični "agnosticizcm življenjske modrosti". Čistim filozofskim problemom sc bodisi zavestno odreka kot nerešljivim ali neaktualnim (ako rcflcktira in zavestno pristaja na meje zdravega razuma), bodisi jim ni kos (ker podlega mejam zdravega razuma). (Slednje velja morda v največji meri prav za nemško razsvetljenstvo).
Če rečemo, da jc Kantov "kriticizcm" izšel iz splošne negativne nastrojenosti tedanje dobe, smo povedali nekaj marginalncga in povsem trivialnega - namreč zgolj dejstvo, da jc Kant živci takrat in nič več.
Bistveno jc namreč ravno to, da se Kant, v nasprotju s svojimi sodobniki, dosledno giblje na filozofski ravni; šc več: Kant jc prav tisti mislec, ki jc kriterij filozofskega zaostril, s tem da jc sam način kot tak naredil za predmet premisleka. - Vsebina spoznanja jc brez vprašanja po tem, kako jc spoznanje sploh možno, povsem neobvezna. (Vsebina sama torej nc nudi nobene prave podlage za primerjanje.)
Kritika umske zmožnosti jc potrebna zaradi principiclnc zagotovitve uma v prid strogosti mišljenja; njen cilj torej nikakor nc more biti dctronizacija uma, ki vodi v poljubnost, "sanjaštvo" ali zgolj fragmentarno "modrovanje". To jc tudi votek Kantovega "oporekanja" Mcndelssohnu in njegovim sodobnikom.
Svoboda sc z odpravljanjem umskih zakonov nc zadobi, ampak izgubi. Svoboda mišljenja jc možna, kadar ima oblast um in samo um. Vzeti umu oblast, pomeni podredili sc neki drugi prisili, ki jc mišljenju vnanja (državni oblasti, ccrkvcncmu dogmatizmu, samovoljni "genialnosti drugih).
Svoboda mišljenja jc možna samo kot avtonomnost, samostojnost mišljenja, ki jo lahko zagotavlja samo konstitutivna moč uma samega kot nepogojenega.
"Samostojno misliti sc pravi: iskati najvišji preskusni kamen resnice v samem sebi (tj. v svojem lastnem umu) in maksima: vseskozi samostojno misliti, jc razsvetljenstvo. Za to ni potrebno toliko, kot si domišljajo tisti, ki postavljajo razsvetljenstvo v znanje; ker jc to prej negativno načelo uporabe lastne spoznavne zmožnosti, pogosto pa jc ta, ki jc v znanju nadvse bogat, v uporabi le-tc najmanj razsvetljen.
Posluževati sc svojega lastnega uma, ne pomeni nič drugega kol to, da pri vsem tem, kar naj bi domnevali, vprašamo sami sebe: ali lahko naredimo razlog, zakaj nekaj domnevamo, za obče načelo svoje umske uporabe?"*
Vsaka prva osvoboditev - vsaka "nova svoboda" ni zgolj razbitje spon, ampak predvsem nova določitev bistva svobode.
Descartesov metodični dvom, ki privede do gotovega temelja resnice, je v osnovi akt svobode. Kant je (prek kritične distinkcije med teoretičnim in praktičnim umom, s težiščem na praktičnem umu) ta zasnutek nove svobode sasmo še radikaliziral: svoboda je v tem, da daje um samemu sebi zakon. Svoboda ni osvoboditev od nujnosti kot samovolja, pač pa je svoboda svoboda tega, da si tisto nujno človek sam postavlja.
Vsaka stvar narave je zakonu nujnosti podvržena ; samo umno bitje je sposobno, da deluje po predstavi zakona, tj. po principih, in ohrani svobodo. Čisti praktični um je namreč zakonodajalen, to pomeni, da lahko iz sebe - avtonomno - poslavlja zakone volji; hoteti odvzeti umu njegovo zakonodajalno moč., pomeni: hoteti pasti pod zakon naravne (ali družbene) nujnosti (to pa seveda pomeni hkrati tudi izgubo svobodne volje same).
Moralo v strogem smislu je tako mogoče utemeljiti samo v avtonomni zakonodajalni moči (praktičnega) uma; morala v pravem smislu je namreč samo avtonomna morala.
Tako kot Kanta v "Kritiki čistega uma" zanimajo sami pogoji možnosti spoznanja, ga v "Kritiki čistega uma"zanimajo sami pogoji možnosti delovanja.
Najvišji moralni zakon a priori (kategorični imperativ) zapoveduje delovanje, ki ni sredstvo za dosego nekega cilja, ampak je samo že cilj. Treba ga je razumeti kot princip, kot večni zakon človeka vrednega delovanja. Medtem ko so eksistenca Boga, nesmrtnost duše (ali svobodna volja sploh) postulati praktičnega uma, postulirani, da bi naše delovanje doseglo cilj najvišjega dobrega.
Kant torej ni moralist, moralni reformator (kot so bili npr. francoski razsvetljenci), ampak skuša priti do apriornih pogojev čiste moralne prakse. Njegov cilj je utemeljitev avtonomije človeške moralne zavesti kot najglobje osnove človeške svobode in človečnosti sploh.
Kot umno in samostojno misleče bitje je človek lastni zakonodajalec; teži za smotrom, ki si ga je sposoben sam postavljati, in uresničuje svoje dostojanstvo v prizadevanju za pravico, enakostjo in svobodo.
Principi prava kot principi legalnosti morajo, v kolikor naj bodo trajni in veljavni, nujno temeljiti na principih moralnosti.
Eden izmed osnovnih pogojev napredovanja legalnosti je javnost, ki predstavlja apriorni kriterij javnega prava - ga legitimira.
Zahteva po svobodi mišljenja kot samostojnega (avtonomnega) mišljenja se lahko realizira samo v javnosti, tj. kadar je hkrati zagotovljena svoboda govora in pisanja.
"Sicer pravimo: vrhovna oblast bi nam lahko vzela svobodo govora ali pisanja, nikakor pa ne svobode mišljenja. Samo koliko in s kakšno pravilnostjo bi res mislili, ko bi ne mislili prav v skupnosti z drugimi, s katerimi si medsebojno sporočamo misli.
Vsi citati so vzeti iz teksta "Was heisst: sich im Dcnken orientieren?".
Torej res lahko rečemo, da ljudem lista zunanja oblast, ki jim vzame svobodo, da svoje misli javno sporočajo, odvzame tudi svobodo mišljenja..."'
Prepričljiv zgled, da človeštvo napreduje v smeri vse večje pravnosti (legalnosti) in posredno v smeri dobrega (moralnosti) sploh, vidi Kant v entuziazmu, s katerim so njegovi sodobniki pozdravili francosko revolucijo kot poskus, da sc realizira republikanska ustava; čeprav ponuja samo "dogajanje revolucije" hkrati tudi zgled nepravnosti - izvršitev smrtne kazni nad vladarjem smatra Kant za neopravičljiv zločin.
To Kantovo stališče ravno ni paradoksalno; bere se takole: kršenje pravnosti (legalnosti) ne more( v nobenem primeru) služili izboljšanju in napredovanju pravnosti. (Poljubnost intcrprctacijc je izključena.)
Andrina Tonkli - Komel