IVO TROŠT:
Tatvina in laž
 Ivanka je večkrat kaj izmaknila, pa je vselej srečno utajila svoje zlo delo. Starši so ji verjelj, pa so se jezili na součenke, ki so jo tožile, in tudi na gospoda učitelja, ki je vodil ponesrečeno pre-iskavo. Nekega popoldne ie odhajala Ivanka zaradi premajhne mar-ljivosti poslednja iz šole. Učitelj se vrne po nje odhodu v razred, pa sede k delu, da nadaljuje svoje delo. Solskega pečata ni bilo več tam, kam je izginil? Vse iskanje po sosednjih razredih je bilo zaman. S pečatom je izginila tudi škatla z močilom, kamor se pritiska pečat pred uporabo.
Vse povpraševanje je ostalo brezuspešno. Drugi dan je šolskega voditelja še bolj skrbelo, kaj bo: brez pečata ne sme oddati nobenega dopisa, ne šolskega naznanila. Treba bo naročiti nov pečat, a dotlej, do-kler ga ne pošlje tvrdka, ne more biti brez njega.
Popoldne začno čitati. Tudi Ivanka odpre svojo knjigo in poišče označeno berilce. Vzklik tihega začudenja se dvigne izmed součenk njene klopi. Učitelj pogleda, zakaj se iztezajo vsi vratovi v Ivankino knjigo: povsod ob robu so stali satni krožki šolskega pečata z napisoin Solsko vodstvo v R., kakor so bili znani otrokom že iz šolskih naznanil. Šolsko vodstvo v R. zgoraj, Šolsko vodstvo v R. spodaj, ob robu, po-dolgem in počez.
»Ivanka!« pozove učitelj. »Danes se ti tajitev ne posreči. Stvar, ki si jo ukradla, se je oglasila sama! Ali meniš, da je šolsko vodstvo v R. kar ponoči priplavalo v tvojo knjigo in na platnice in na ovitek? Pečat si ti sinoči ukradla!« —
3»
Ivanka taji po navadi, pa se oglasijo itčenc. na moški sUani: »Oho! Se veliki zvon ukradi in zvoni z njim, pa trdi, da ga nisi, tatica!«
Tudi o škatli z močilom je tajila, da ie ni vzela, pa so jo zavrnite isoučenke: »Kam si pa namakala, da se je poznalo? Ali imaš barvan jezik?«
Velika sramota je bila to Ivatiki in njenim roditeljem.