Narodu ia anlteulletaa kajllalca t LioblMfit 45009 ase ljube Gospe presvetega Serca, Svojim udom d a Spisal Janez Volčič, duhoven Ljubljanske škofije. Z dovoljenjem visoTcocastitega Kerskega knezoškofijstva. •» 1819. Natisnila tiskarniea družbe sv. Mohora v Celovcu. ..... # v 45009 Vvod. Šmarnice. Y> »Šmarnice Marijine", nam toliko priljubljena be¬ seda! Kaj so »Šmarnice Marijine", kdaj in kako so se začele, to vemo. Saj se pobožen Slovenec rad vsega dobrega poprime. To pobožno opravilo pa se nam je toliko priljubilo, da le težko čakamo vsako spomlad lepega Marijinega mesca. Zato pa tudi letos obilno se zbirajmo pred lepo ozaljšanim Marijinim altarjem; prinašajmo jej dišečih cvetlic, pokladajmo jih k njenim nogam; prižigajmo bele sveče v njeno čast; poslušajmo zvesto imenitne resnice in tudi mične prigodbe, ktere nam bodo kazale, kako mogočna je Marijina prošnja tudi dan današnji. Vendar naj precej omenim, da vsi zgledi, kar jih bote v teh bukvicah brali ali brati slišali, in vse milosti, čudežne reči in ozdravljenja, kolikor še niso od cerkve poterjeni, imajo le človeško veljavo , ter so zapisane le v zmislu cer¬ kvenih določil sploh in posebej papeža Urbana VIII. 1 * Ne častimo pa Naše ljube Gospe presvetega Serca le zunajno; prizadevajmo se, da bo to naše češčenje resnično; zato bomo premišljevali resnice, ktere nam zamorejo pomagati, da svoje serce vedno bolj in bolj čistimo, vedno bolj in bolj pripravljamo, da bo zmiraj bolj podobno neomadežanemu Marijinemu Sercu in tako vedno bolj vredno, se enkrat skleniti s presvetim Sercem Jezusovim. Tedaj naj bo namen teb „Smarnic“, da našo ljubo Gospo počastimo s tem, da svoje serce po njenem zgledu očistimo, ter ga po njenih maternih rokah Jezusu samemu posvetimo. Vsak naj jo pa še posebej kake milosti prosi. Saj ima vsak kako britkost ah nadlogo, ki mu teži ubogo serce, naj bo že dušna ah telesna. — Marsikdo ima pa še kako dolžnost do bližnjega, kte- rega vidi v dušnih in telesnih potrebah. Starši pro¬ site za otroke; otroci za starše; bratje in sestre za svoje. — Ne pozabite, da vsak za kako posebno milost prosi. — (En zdihljej k naši ljubi Gospej presvetega Serca prosim za me, ki sem te „ Šmarnice “ nabral.) 5 Pred premišljevanjem. (Po okoljščinah časa.) Naša ljuba G-ospa presvetega Sei’ca, prosi za nas ! (100 dni odpustkov. Pij IX.) Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! (100 dni odpustkov. Pij IX.) Ceščeno bodi sveto in neomadežano spočetje De¬ vice Marije! čast bodi . . . Oče naš ... 4 Oeščena si Marija. (Tako se ta Marijini roženkranček trikrat ponovi. 3QQdni •odpustkov. Pij IX) Pod tvojo pomoč pribežimo, o naša ljuba Gospa presvetega Jezusovega Serca! Ne zaverzi naših pro¬ šenj v naših potrebah, temuč reši nas vselej vseh nevarnosti, o preslavna zapovednica presvetega Serca •Jezusa, tvojega Sina. Amen. Po premišljevanji. (Po okoljlčinah časa) Spomni se, o naša premila Gospa presvetega Serca! svoje materne moči, ktero imaš čez Serce svo¬ jega prečeščenega Sina. Poln zaupanja do tvojih za- služenj, pridem tvoje hrambe in tvoje pomoči prosit. O prečastna zapovedovalka Jezusovega Serca, ki je neusušljivi studenec vseh milosti, in ktero nam ti po volji odpirati zamoreš, da naj razlija nad ljudi vse zaklade svoje ljubezni in usmiljenja, luči in zveličanja. Prosim te, dodeli mi milost, za ktero preserčno zdi¬ hujem .... Ne moreš, o ne moreš mi odreči, in ker si moja Mati, o naša ljuba Gospa presvetega Serca! zato milostno sprejmi mojo prošnjo, in dobrotno usliši me. Amen. Molimo. O Bog! kteri si v slavo svojega usmiljenja in v zveličanje naših duš neomadežani Devici Mariji dodelil toliko neizmerno moč čez Jezu¬ sovo Serce; prosimo te, dodeli nam po njeni priprošnji milost, v tvoji ljubezni živeti in umreti, po ravno tem Jezusu Kristusu, Go¬ spodu našem. Amen. 1 1. dan. Serce človeško. Dobro dete, ki resnično ljubi svojo mater, raz- veseluje kadar in kakor le more svojo preljubljeno mater. Ako se o pomladanskem času sprehaja v pre¬ novljeni naravi, in ve, da mati lepe cvetlice rada ima, naterga si šopek najlepših cvetlic, ter jih v otroški ljubezni svoji dobri materi poda. In mati jih vesela sprejme, ker prijetno dišijo, pa še bolj zato, ker jih je nabrala resnična ljubezen, in zato otroka še raje ima. — Mi vsi smo otroci Marijini; saj smo se zopet zbrali pred njeno ozaljšano podobo. Mi vsi jo preserčno ljubimo, spodobno častimo; in da se ji prikupimo, natergajmo tudi mi novih cvetlic, pa jih v prijetni šopek povijmo, ter ta duhovni šopek svoji nebeški Materi ponudimo. Kje hočemo pa nabrati Marije vrednih cvetlic? Letos vam hočem pokazati in opisati najlepši vert, kjer rastejo nebeške cvetlice. Teh hočemo na¬ brati in jih Mariji, naši Materi podati. Pa kje so te nebeške gredice? Kje je ta vert? Ta vert je pre¬ sveto Serce Jezusovo. Ali, kako vam bom pokazal, kako vam hočem opisati to preimenitno svetišče? Za danes poglejmo nekoliko le svoje serce. Človek je središče vsega vidnega vstvarjenja, ktero ima neštevilno, za čuda različnih delov. Sveti papež Gregor pravi: „človek ima vsake stvari nekaj; bitje ima skupno s kamenji, življenje z drevesi, čii- tenje z živali, spoznanje z angelji. Pa človek, ki ima neumerjočega pametnega, prostega in zavedajočega duha, in je živa podoba Božja, je povzdignjen ne¬ zmerno visoko nad vse brezpametne stvari te vidne zemlje, ki je le zavoljo njega vstvarjena, da nad njo gospodari. “ Sv. Bazilij pravi človeku: „Ti si izvoljeni 8 knez vsemu stvarjenju. 1 ' In Bog sam je perva človeka blagoslovil in rekel: „Naraščajta in množita se in polnita zemljo, in podverzita si jo, in gospodujta čez ribe v morji in ptice pod nebom, in čez vse živali, ki se gibljejo po zemlji." (I. Mojz. 1, 28.) Namen Božji pri stvarjenji vidnega sveta je bil človek. Zato je vse poprej vstvaril; človeku tako pripravil stano¬ vanje, z vsem potrebnim bogato ga preskerbel in ozaljšal; poslednjič je vstvaril človeka, da bi nad vsem gospodaril. Človek je tako gospod tej zemlji. In le človek sam je v vsem vidnem vst varjenji zmožen, pa tudi zato odmenjen, da svojega Božjega stvarnika z umom za neskončno pravico spozna, s svojo voljo po njem, neskončni dobroti, hrepeni, ga s svojo pametjo kot neskončno lepoto občuduje, da se ga s svojim spominom kot nezmernega oklepa, da ga s svojim duhom kot presveto veličastvo časti, ter ga z vsemi čutili v vseh stvareh, kot neskončno moč in modrost, dobroto in previdnost, svetost in pravico, kot neskončno usmiljenje in ljubezen išče, in da ga zato s svojim sercem nad vse ljubi. Sv. Avguštin piše: „Zares velika je čast človekova, ker podobo svojega stvarnika v sebi nosi, ter njegovo obličje vedno v sebi gleda, in ga v premišljevanji zmiraj pričujočega ima." In sv. papež Gregor pravi: „človek je zato vstvarjen, da svojega stvarnika premišljuje, da njegovo obličje vedno išče in v stanovitnosti nje¬ gove ljubezni prebiva." V človeku pa je serce najimenitniši ud ali ču¬ tilo. Za telesno življenje je serce po besedah sv. Antona Padovanskega studenec vse gorkote, izvirek kervotoka in začetek vsega gibanja; serce je pa tudi središče vsega duhovnega življenja in sedež ljubezni, v kteri se vse duhovno življenje razvija; zato sv. Buh opominja: „Z vso skerbjo vari svoje serce; zakaj iz njega izvira življenje." (Preg. 4, 23.) Z med vsemi stvarmi v nebesih in na zemlji je Bog le človeku 9 dal serce, ki je zmožno ljubezni, ki je namenjeno za ljubezen in cigar življenje je ljubezen, kakor pravi sv. Tomaž Akvinski: „Kakor je ognju dano, da gori, tako je sercu dano, da v ljubezni gori; zato ni mo¬ goče, da bi brez ljubezni bilo serce, ki živeti hoče.“ Serce človeško je toraj središče, bi rekel ognjišče vsega vidnega sveta. Bog sam, zmed vseli del svoje vsegamogočnosti v vidnem stvarjenju, stavi posebno veliko na človeško serce, in v sv. pismu ga imenuje sedež vsega dobrega in vsega budega, stvar svojega dopadenja ali svo¬ jega nedopadenja; človeku pa je vir vse sreče ali nesreče za čas in za večnost. Zato je pisano: „Gio- spod serca tehta. “ (Preg. 21, 2.) Kakor je pa Bog vse stvari vstvaril v svojo čast in svoje češčenje, in to češčenje od vseh stvari po odmenjenem redu tir j a; tako je še posebno člo¬ veško serce odločil v središče svoje časti in svojega počeščenja; in zato je sam prečudno vstvaril vsa serca človeška, jih z raznimi sprednostmi ozaljšal, da v popolnem soglasji, v imenu vsega vstvarjenja, čast in slavo svojemu stvarniku oznanujejo vedno tukaj na zemlji in tam v nebesih. Zato je Bogu vdano serce duhoven tempelj, skrivnostna cerkev. In Da¬ vid poje: ..Bog jim je vstvaril vsakteremu serce.“ (Ps. 32, 15.) In kadar Bog od človeka tirja njemu spodobno službo in njemu dolžno češčenje, oberne se do nje¬ govega serca in ž njim zahteva celega človeka za se, ko mu kliče: „Daj mi, moj sin, svoje serce!“ (Preg. 23, 26.) Kakor je pa Bog človeško serce vstvaril, da je središče vsega češčenja Božjega v vidnem stvarjenji in je tudi odmenjeno zato, da v ljubezni sklene člo¬ veka, z vsem vstvarjenjem vred, z Bogom, kot s ci¬ ljem in koncem vsega bitja; ravno tako je pa Bog v človeško serce tudi položil neizrekljivo hrepenenje, 10 nenasiteno poželenje, nikdar vtolaženo lakot po nje¬ govem zedinjenji, po njegovem posestvu, po njegovem vživanji; te neskončne praznote nič druzega nasititi ne more, le On sam. „Naše serce, pravi sv. Avguštin, je nepokojno, dokler ne počiva v Bogu, svojem stvarniku. u Daj temu majhnemu človeškemu sercu vsa po- zemeljska bogastva; ono je nepokojno. Ogemi ga z vso častjo, z vso posvetno hvalo; ono je nepokojno. Ytopi ga v vse veselje, v vse sladnosti tega življenja; ono je nepokojno. Povej mu, da vse vstvarjenje je njegovo; ono je nepokojno. Stavi mu nove svetove, brez števila, nakupiči mu zakladov, veličastva in slad¬ kosti brez mere; ono bo nepokojno. In nepokojno bo ostalo, dokler ne bo neskončnega Boga doseglo, posedlo in uživalo; potem še le bo mirovalo. Vsaka stvar, po nauku sv. Tomaža, mora natorno hrepeneti po svoji popolnamosti, po svojem doveršenji; to pa zadobi le v zedinjenji s svojim ciljem in koncem. Ker je zadnji cilj in konec človeškega serca, da Boga ljubi in zato ne najde svojega doveršenja, ne svoje popolnamosti, pa tudi nobenega pokoja ne, dokler ni zedinjeno z Bogom. Tako piše Hugo - od sv. Viktorja: „To je pokoj našemu sercu, da bo v poželenji, v ljubezni Božji vstanovljeno, vpokojeno.“ Tako je Bog Oče, kot stvarnik, človeško serce naredil in mu tak namen odločil; in ako mi v luči te resnice globočino svojega serca preiskujemo, bomo marsikaj na tanjko spoznali, kar nam je bilo temna skrivnost. O človek! veš li, zakaj je tvoje serce tako prazno, kadarkoli kako posvetno razveseljevanje po- vžiješ? Ali ne čutiš vselej le veči nepokoj v sebi, kadarkoli se kaki meseni sladnosti vdaš? Nasproti pa je tvoja duhovna žeja vedno veča, kadarkoli v čez- natorni ljubezni svoje serce proti Bogu povzdiguješ, in tvoje serce je toliko bolj mirno, kolikor bolj se nad stvari k svojemu stvarniku povzdiguje. Kakor 11 se magnetna igla nemirno giblje, sem ter tje trese, dokler v svojem tečaji ni, tako je naše serce nemirno, nezadovoljno, ako ni vse njegovo življenje in hrepe¬ nenje le na Boga obemjeno. Naše serce je za Boga vstvarjeno in bo le takrat se umirilo, ko bo v Bogu počivalo. Molitev. O serce človeško, ti prečudna stvar! Kdaj boš mirovalo ? — Le ko boš v Bogu počivalo. O Marija, naša ljuba Gospa presvetega Serca! brani ti naše serce, da se v posvetno neči- mernost ne zgubi; vodi ga, da po višji, pravi, sveti ljubezni hrepeni; pelji ga k studencu vseh milosti — k Jezusovemu presvetemu Sercu, da se večnih želj napoji in v svetem ognji Božje ljubezni vtopi. O Marija, bodi ti nam ogledalo, bodi pa tudi naše upanje in naše tolažilo; res, da smo revni, nase serce je omahljivo; pa tebi in tvojemu Jezusu bi ven¬ dar radi podobni bili. Tebi izročimo svoje sklepe, svojo voljo, svoje serce zdaj in na vekomaj. Amen. Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za na3! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. V Langestaju na Nemškem je majhna fara, kjer prebivajo revni pa pošteni ljudje, ki si svoj vsakdanji kruh služijo s tem, da v druge kraje na delo hodijo. Vneti dušni pastir omeni o priliki, da želi, da bi v 12 mali pa prav čedni farni cerkvi napravili podobo naše ljube Gospe presvetega Serca. Pobožna oseba mu prinese v ta namen 30 gold. Duhoven urno na¬ roči pri podobarju podobo, pa ne pomisli, da bo to premalo denarjev. Na veliko Gospojnico že nesejo lepo ozaljšano podobo iz farovža v cerkev v slovesni procesiji, in jo po cerkvenem blagoslovu postavijo na odločeni kraj. Bolan oče Mariji obljubi, da ako mu sprosi ljubo zdravje, koče tudi on v ta namen daro¬ vati 2 gold. In z veseljem je svojo obljubo spolnil. Nekaj dni pozneje vdari liuda strela v bližnjo vas in tri hiše so na enkrat v strašnem plamenu. Vsa vas je bila v veliki nevarnosti. Na enkrat pa začne sapa pihati in vas je rešena. Duhoven si misli: Zdaj pač ne bom za novo podobo nič več dobil, ker pogo- relcem bodo mogli pomagati. Čez ene dni pa pri¬ nesejo tri osebe vsaka svoj lep dar. Duhoven omeni, da bi zdaj bolj kazalo, ubogim pogorelcem pomagati. Vse prav,, odgovore, ali mi smo to Mariji obljubili, če se pri nas vžgalo ne bo. In ker nas je Marija uslišala, moramo obljubo spolniti. Tudi mi radi Mariji kaj v dar prinesimo. Danes pa ji darujmo še posebej svoje serce, ter jo prosimo, naj nam pomaga s svojo mogočno priprošnjo, da svoje serce odtergamo od vsega posvetnega; zato do jutre molimo 3 Ceščena si Marija. 2. dan. Serce Jezusovo, polno milosti. Bog je v svoji modrosti hotel, da ga njegove stvari v njegovi Božji natori vredno časte; zato je vstvaril presveto Serce Jezusovo, ki ni le pravo člo¬ veško serce, ampak tudi pravo Božje Serce. Bog sam je vstvaril to Serce, kakor je veliki angelj Gabriel Mariji oznanil: „Moč Najvišjega te bo obsenčila; in 13 za tega voljo bo Sveto, ktero bo rojeno iz tebe, imenovano Šin Božji. “ (Luk. 1, 35.) Sin Božji je v Mariji na se vzel človeško natoro, človeško dušo in človeško telo, pa ne človeške osebe. To človeško dušo in to človeško telo je za zmiraj, za večno nez- ločljivo zedinil s svojo Božjo osebo, ter je to človeško dušo in to človeško telo, vso človeško natoro, sklenil s svojo Božjo natoro, in sicer bistveno, resnično in nerazvezljivo; vendar ne da bi bil človeško natoro uničil; tako da ta človek je resnični Bog in da Bog — Beseda je resničen človek — da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek skupaj. In to je skrivnost, ktero beremo v evangelji sv. Janeza, ko piše: „In Beseda je meso postala, An je med nami prebivala.“ (Jan. 1, 14.) To veliko skrivnost nam sv. Atanazij tako popiše: „Kristus je Bog in človek skupaj v eni osebi, en Kristus; toda ne eden tako, kakor da bi se bila Božja natora v meso spremenila; ampak eden tako, ker je k svoji Božji natori človeško pri¬ vzel ; eden ne tako, kakor da bi se bili Božja in člo¬ veška natora - zmešali v eno natoro; ampak eden v eni sami — edini osebi. “ Druga Božja oseba — Beseda Božja — je toraj človeško natoro, človeško dušo in človeško telo na se vzela. Ta človeška duša je toraj duša druge Božje osebe; in tako je tudi Serce tega telesa Serce druge Božje osebe, ker v Kristusu ni človeške osebe, ampak v njem le Božja oseba; toraj je zares in resnično Serce Božjega Sina. Verni časte to Serce, pravi papež Pij VI., ker je Serce Jezusovo, namreč Serce osebe Besede, s ktero je nerazdeljivo sklenjeno. Kakor toraj tega Serca ločiti ne moremo od osebe Božje Besede, tako tudi češčenja tega Serca od češčenja osebe Božje Besede ločiti ne moremo; tako moramo skazovati temu Sercu tisto Božje češčenje, ktero skazujemo osebi Božje Besede, ker je njeno Serce, ker je Božje Serce. 14 Mi verujemo, pravi Toledski zbor, da ste v Sinu Božjem dve natori, Božja in človeška, kteri ste v eni osebi Kristusovi tako vsi sklenjeni, da se ne Božja od človeške, ne človeška od Božje nikdar več ločiti ne more. Toraj je Kristus popolnoma Bog in popolnoma človek v eni osebi. Potem je v Kristusu vsa Božja natora z vso človeško tako sklenjena, to je, z - vso dušo, in z vsem telesom in z vsakim delom telesa; toraj tudi s Sercem Jezusa Kristusa; in zato je to Serce zares pravo Božje Serce. Iz te resnice pa izhaja druga verska resnica, da smo temu Božjemu Sercu dolžni in mu skazovati moramo ne le navadno pobožno češčenje, kakor svet¬ nikom ali angeljem, in ne le višji češčenje, kakor Mariji neomadežani, deviški Materi Božji; ampak dolžni smo mu najvišji češčenje, resnično Božje če¬ ščenje, to je, mi moramo to presveto Serce Jezusovo moliti. To je tedaj Serce Jezusovo v svojem zedinjenji z osebo Božje Besede, v zedinjenji z Božjo natoro, to je Božje-človeško Serce Jezusa Kristusa. In to je resnično Serce, ne le podoba ali znamnje ljubezni Sinu človekovega, ampak to je tisto resnično Serce samo, ktero je tukaj na zemlji v Kristusu bilo, ktero je bilo na križi prebodeno, ktero se v Kristusu tam v nebesih v Božjem veličastvu blišči, ktero je v za¬ kramentu presvetega Bešnjega Telesa vedno živo pri nas, ktero nas je zmirom ljubilo, nas zdaj ljubi in nas bo večno ljubilo. To je predmet ali stvar naše pobožnosti, našega češčenja, naše ljubezni, naše za¬ hvale, našega pribežališča, naše pomoči, naših prošenj, naše hvale in našega častenja. To je, ker je Serce Jezusa Kristusa tudi Serce njegovega skrivnostnega Telesa, svete cerkve; in ker je Serce tega Telesa, je tudi Serce vseh skrivnostnih udov tega Telesa, je Serce vseh vernih, je naše Serce; je našega življenja solnce, iz kterega teče vsa svitloba, vsa gorkota, vse 15 življenje, vsa rast, vsa popolnamost in vse veličastvo na vse ude po celem Telesu sv. cerkve. To Božje - človeško Serce Jezusa Kristusa je ne¬ beški Oče v njegovem vstvarjenji postavil v sredo vseh. človeških sere, da ga vsa človeška serca, zedi¬ njena s tem Božjim Jezusovim Sercem, po njem, zares vredno, zares spodobno, zares Božje in neskončno molijo, se mu zahvaljujejo, zadostujejo in mu vso čast in hvalo darujejo. Ker je pa nebeški Oče to Serce vstvaril svojemu edinorojenemu, preljubeznjivemu Sinu, ter ga tako povzdignil v Božje Serce; moramo spoznati, da ga je nebeški Oče tudi po natori tako vredno storil, kakor je pristojno, kakor se je spodobilo njegovi vsegamogočnosti, njegovi modrosti, njegovi radodar¬ nosti in njegovi ljubezni. Ako že v sercih človeških vidimo toliko imenitne spretnosti, tako lepe lastnosti in pri svetnikih na tako visoki stopinji, da njih čistost, modrost, previdnost, krotkost, usmiljenje, velikodušnost, radodarnost, zvestobo, ponižnost, poterpežljivost, lju¬ bezen in druge prelepe čednosti le občudovati mo¬ ramo ; je pa nebeški Oče Serce Jezusovo z vsemi sprednostmi najbogateje ozaljšal. In zato so v tem presvetem Sercu zedinjene ne le vse lepe in dobre lastnosti vseh človeških sere in sicer v najlepši po- polnamosti, ampak one so v zedinjenji z Božjo osebo Sinu Božjega sklenjene z vsemi Božjimi sprednostmi in darovi, toraj Božja čistost, modrost, previdnost, Božja krotkost, usmiljenje, velikodušnost, Božja rado¬ darnost, zvestoba, ponižnost, Božja poterpežljivost, ljubezen, lepota in veličastvo; in zato Božja ljubez- njivost, ktera nebesom in zemlji daje toliko radost, kolikor je spoznana. In ker je to presveto Serce z Božjo natoro vse presvitljeno in na vzeto, zato ga an- gelji in ljudje po Božje čast-e in v goreči ljubezni po njem hrepene. IG Sv. apostelj Pavelj piše: „Ljubezen Božja je iz¬ lita v naša serca po sv. Duhu, kteri nam je bil dan. 11 (Rim. 5, 5.) Sv. Duh povzdigne človeško serce s svojo milostjo v čeznatomi, nebeški, Božji stan, tako, da očiščeno vsega madeža nesrečnega greha, je zares posvečeno, in postane serce otroka Božjega, da bije in ljubi, kot serce otroka Božjega, in da enkrat kot dedič Božji posede in vživa Boga v nebeškem veli¬ častvu skoz vso večnost. To je naše serce z gnado Božjo, da ima čeznatomo življenje, ker smo oprani, posvečeni in opravičeni v sv. Duhu. (I. Kor. 6, 11.) Ce je pa že človeško serce z gnado sv. Duha povzdignjeno k toliki časti, ktero serafinsko oko bi zamoglo spoznati lepoto, v kteri se blišči presveto Serce Jezusa Kristusa, ki je Bog in človek skupaj? Ako sv. Duh naša serca posvečuje, naša serca za dobro zmožna stori, razlil je pač vso polnost svojih gnad čez Božje Serce Jezusovo v tistem trenutku, ko je bilo vstvarjeno in se je z Božjo natoro skle¬ nilo, da res „v njem prebiva vsa polnost Božestva- telesno.“ (Kol. 2, 9.) Ja, polnost gnad je Sinu člo¬ vekovemu lastna, kakor pravi sv. pismo: „In Beseda je . . . polna milosti. “ (Jan. 1, 14.) Sv. pismo ime¬ nuje tudi Marijo „milosti polno 1 '; tudi od sv. Štefana pravi, da je bil „poln gnade “. Ali ta polnost gnade pomeni le, da sta toliko in tolike gnade prejela, ko¬ likor in koliktere sta jih v dosego svojega poklica po¬ trebovala; Marija, da je postala Mati Sinu človekovega in Mati milosti Božje; sv. Štefan pa, da je bil zvest služabnik in spričevalec Kristusov. Polnost gnade je bila tudi le oziroma na nje same, ne pa oziroma na gnado. Gnada ni bila v nje vsa razlita. V Kristusu pa, kakor v Bogu in človeku, je bila gnada, oziroma na njeno obilnost in velikost kakor oziroma na njeno moč in delavnost, v toliki polnosti, da, karkoli se za človeka gnada imenovati zamore, izvira le iz njega, in da vsa polnost gnad, ktere so prejeli in jih še 17 prejemajo Marija in vsi drugi svetniki, teče le iz pol¬ nosti ^njegovih gnad. Cez vso to neskončno polnost vseh gnad v Jezusu Kristusu pa gospoduje ljubezen njegovega serca. In ta ljubezen je zopet neskončna, ker je ljubezen ne¬ skončne osebe Sinu Božjega. In to je, kar blažena Margarita Alakok meni, kadar od češčenja presvetega Jezusovega Serca govori, ko pravi, Kristus odpera ljudem vse zaklade ljubezni, gnad in usmiljenja, sve¬ tosti in zveličanja, ktere brani to Serce; kteri mu vso mogočo čast in ljubezen skazujejo in dajejo, bodo v obilnosti vbogateni z zakladom, kteri rodovitno in neosahljivo izvira v tem Božjem Sercu. Sv. Duh je Božje Serce Jezusovo s svojimi gnadami tako ozaljšal, da je v njem vse prečudno, čeznatorno in Božje, da ne človek ne angelj tega razumeti ne more. Molitev. O Marija, Mati Božja, kraljica nebes in zemlje! ti gnade polna, ozri se na nas uboge grešnike! Glej nas z ranami obdane! Bog te je izvolil Mater milosti svoje, da nam ubogim zapuščenim pomagaš. Ob, imej usmiljenje z nami; pelji nas k Jezusu, svojemu Božjemu Sinu, odpri nam njegovo presveto Serce, da se razlije tudi na nas polnost njegovih gnad, da ž njimi okrepčani živimo zvesto po nje¬ govih zapovedih, da v tem presvetem Sercu enkrat uživamo večno veselje. Amen. Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas l Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Šmarnice. 2 18 Zgled. Pobožni jezuit o. Nekaten pripoveduje od ne¬ srečnega človeka, ki je v hudi bolezni nezavedno ležal. Trideset let ni bil pri spovedi, živel je, kakor nevernik. Sveti mož ga je večkrat obiskal, da bi dušo tega nesrečneža rešil. Ali. če je za nektere trenutke se zavedel, ni hotel nič slišati ne o duhovnu ne o spreobernjenji. Duhoven pa, ker se mu je duša njegova smilila, je opravil sveto mašo v čast Materi Božji na njej posvečenem altarju, da bi se zopet za¬ vedel in se spokoril. In glej, ljubezen nebeške Matere! med sveto mašo se nesrečni bolnik prebudi in za¬ kliče : Ali ni nobenega duhovnika tukaj ? Hitro spo- roče to mašniku, ki po končani sv. daritvi urno pride k bolniku. Bil je nesrečni človek ves drugačen; opravil je prav skesano dolgo spoved in je prejel po¬ božno in spodbudljivo sv. zakramente. Ko je bil z Bogom spravljen, ves miren in v voljo Božjo vdan hvaležno prime roko mašnikovo ; in mašnik ga vpraša: Povejte mi, zakaj vam je mili Bog pred vašo smertjo toliko usmiljenje skazal? Je li morebiti ljuba Mati Božja vam to milost sprosila? — Ja, zares, reče s solznimi očmi, Mati Božja mi je pomagala. Ko sem imel štirnajst let, umerli so mi moja dobra mati. Zadnjo uro sem jim obljubiti moral, da bom vsaki večer saj en oddelek sv. roženkranca zmolil, preden spat grem. In ko so me izročili varstvu Matere Božje, umerli so mirno. Kakor nesrečno in hudobno sem pozneji živel, vendar nisem opustil te molitve; in ako sem že v postelji bil, moral sem to zadnjo voljo svoje ljube matere spolniti, ter sem vstal in kleče zmolil saj en oddelek ^sv. roženkranca, in še le potem sem zaspati mogel. Cez nektere dneve je umeri on, kterega je Marija nesrečne smerti rešila. Molite do jutri Oče naš in češčena si Marija za srečno zadnjo uro tistega, ki bo pervi zmed nas umeri. 19 3. dan. Serce Jezusovo je ljubezen. O človek poslušaj, kaj ti povem: Bog je v vseh svojili stvareh pričujoč. S svojim neskončnim bitjem vse napolnuje, vse prevzema, vse ■objema. Tako je Bog popolnoma v Sercu Jezusovem, pa tudi v sercu človeškem. Bog je v vseh stvareh s svojo vsegamogočnostjo, z modrostjo in s svojo ljubeznijo, ker vse ohrani, vse vlada, vse osrečuje. Tako je Bog tudi v Sercu Je¬ zusovem, pa tudi v sercu človeškem. Bolj, kot v drugih stvareh, je Bog s svojo raz- svetljevalno in podpiralno gnado v človeku, ki je s pametjo in prosto voljo obdarovan. Tako je Bog v Sercu Jezusovem, pa tudi v sercu človeškem, clo v sercu grešnikovem. Bolj veličastno, kakor v sercu grešnikovem, je Bog s svojo posvečujočo in delavno gnado v sercu človeka, ki je prost vsega greha. Tako je Bog v Sercu Jezusovem, pa tudi v sercu pravičnega človeka. Bog je v našem sercu v zakramentalnem zedi¬ njenji pri svetem obhajilu; pa veliko bolj nezapo- padljivo je Bog v Sercu Jezusovem. Bog je v nebesih z vsemi angelji in svetniki sklenjen v svetlobi večnega veličastva: pa veliko, nezmerno bolj je v Sercu Jezusovem. Bog je z Marijo, kakor je sklenjen sin z materjo; pa neskončno bolj je sklenjen Bog s Sercem Jezusovim. Opustiti moramo vsako primero; povzdignimo se višej, kakor je svetost in zedinjenje z Bogom v člo¬ veku na zemlji, v angeljih in svetnikih v nebesih; zapustimo vse stvari, povzdignimo se čez vsa nebesa in stopimo celo v Božje svetišče presvete Trojice, pred večno Besedo Božjo samo, ter molimo z najpo- nižnejšim spoštovanjem to neskončno Božjo skrivnost. 2 * 20 Ta Božja, večna Beseda Očeta nebeškega, ta Sin Božji, rojen od Boga Očeta od vekomaj, vzame to Serce, ga resnično in bistveno s seboj sklene, ga stori v svoje Serce, v svoje osebno, lastno Serce; tako, da to Serce je zdaj vse in resnično Božje Serce, kakor je serce, ki v našem telesu bije, zares naše osebno, lastno in resnično človeško serce. — To je skrivnost, ktere noben jezik dopovedati, pa noben človeški um raz¬ umeti ne more, ktero le vera in razodenje Božje ob- deržati zamore. Ako zdaj v veri spoznamo, kako je Bog Oče to prečudno Serce v svojem vstvarjenji ozaljšal, kako ga je sv. Duh s polnostjo svojih gnad prenapolnil, in. kako ga je Bog Sin s svojim bistvenim zedinjenjem v Serce Božje povzdignil; potem ni čuda, da so vse duše, ki to Serce poznajo, v češčenji, v ljubezni in hrepenenji vse vnete, da z blaženo Margarito.Alakok svojih gorečih želja v svojem serci zaderževati več ne morejo, temuč da vse ljudi z enakimi željami vneti hočejo, ter ž njo vsim ljudem kličejo: Ljubimo pre¬ sveto Serce Jezusovo, pa ljubimo ga brez prideržka, brez izjeme; znebimo se vsega, darujmo vse, da le to srečo dosežemo; saj vse bomo imeli, ako Serce Božje posedemo. Saj v tem Sercu je vsa natorna, je vsa Božja ljubezen zedinjena. Kot najpopolniše človeško Serce ima to presveto Jezusovo Serce vso človeško ljubezen v najviši stopnji, v največi popolnamosti. Mislimo si resnično ljubezen vseh prijatlov, ljubezen vseh zaročenih, vseh otrok, vseh očetov in mater, mislimo si vso pravo ljubezen vseh ljudi; pridenimo vso čistost, vso moč, vso bla¬ ženost, vso vnemo, vse terpljenje, in vse darovanje vse ljubezni vseh človeških sere, pa imamo komaj kapljico iz nezmernega morja presvete ljubezni pre¬ sladkega Jezusovega Serca. Mislimo si čeznatorno ljubezen vseh sv. spozna- valcev, vseh sv. devic, vseh sv. mučenikov, vseh sv. 21 aposteljnov, vseh sv. prei'okov in očakov, vseh sv. človeških sere na zemlji; pridenimo vso ljubezen vseh svetnikov v nebesih, ljubezen vseh angeljev, arhangeljev, knezov, oblasti, moči, gospostev, vseh sedežev, kerubimov in serafimov, ljubezen vseh zve¬ ličanih duhov v svojih naštetih trumah; pa nimamo več, kakor komaj iskrico v nezmernem ognji presvete ljubezni prečudnega Jezusovega Serca. Mislimo si vso ljubezen deviškega Marijinega Serca, ki je kraljica vseh angeljev in svetnikov, ki ima sama lepšo in popolnišo ljubezen, kakor vse stvari skupaj, pa imamo le slabo bliščobo nezmerne ljubezni presvetega Jezusovega Serca; kakor odmeva v tihi noči mila svetloba lunina svitle žarke solnca, ki po dnevi vsem stvarem gorko to, življenje in razsvitlje- nje daje. Mislimo si vso ljubezen vseh stvari, skoz vso večnost, pa mislimo si vso to ljubezen vsaki trenutek neskončno pomnoženo, poveličano; pa vendar nimamo nobene primere z nezmerno ljubeznijo Božjega Jezu¬ sovega Serca. Pustimo zdaj vse stvari Božje, povzdignimo se na perutah sv. vere iz te solzne doline do neskončne visokosti presvete Trojice same; mislimo si tisto lju¬ bezen, s ktero ljubi od vekomaj do vekomaj Sin Božji svojega večnega Očeta in sv. Duha; mislimo si to ljubezen, kako ona sama sebe, Marijo, vse angelje, vse svetnike, vse ljudi, vse stvari od vekomaj do ve¬ komaj ljubi; pridenimo še vse, kar vsa ta ljubezen čuti, misli, želi, govori in stori od vekomaj do veko¬ maj ; in tako imamo ljubezen, ld gori iz presvetega Jezusovega Serca; ker v tem presv. Sercu gori vsa natorna, vsa čeznatoma in vsa Božja ljubezen. — Blažena Marija Margarita Alakok nam opiše to presveto Serce tako-le: „Videla sem Serce Jezusovo na gorečem sedeži, na vse strani plameče, svetlejše kot solnce, jasno kot steklo; rana, ktero je na križi prejel, 22 je bila vidna. Okoli tega Serca je bila ovita ternjeva krona in križ vanj vsajen. Moj Božji učenik me je učil, pravi sv. devica, da to orodje njegovega terpljenja pomeni, kako je nezmerna ljubezen njegovega Serca do ljudi bila izvir vsega terpljenja njegovega; da je v pervem trenutku svojega včlovečenja videl vse svoje terpljenje, in že takrat je bil križ vsajen v njegovo Serce; da je takrat že prevzel bolečine, ktere je morala prestati njegova človeška natora, pa tudi vsa zasra¬ movanja, kterim se je izpostavila njegova ljubezen v zakramentu sv. Rešnjega telesa. Razodel mi je, piše še sv. devica, da le veliko hrepenenje, da bi ga vsi ljudje popolnoma ljubili, ga je nagnilo, da je sklenil, ljudem svoje Serce pokazati, ter jim v teb poslednjih časih skazati to zadnjo, sveto napenjanje svoje ljubezni, ko jim ponudi predmet in sredstvo, ktero jih zamore nagniti k resnični nasprotni ljubezni; da jim zato hoče odpreti vse zaklade svoje ljubezni, svojih gnad in usmiljenj, ktere posede njegovo presveto Serce; da, bi vsi, ki mu vso mogočo ljubezen in čast skazujejo, s polnostjo obogateni bili z zakladi, kteri so v vsi obilnosti v tem Božjem Sercu. Zagotovil mi je, da posebno dopadljivo mu bo, ako ta notranja čutila nje¬ govega Serca in njegove ljubezni častimo v taki po¬ dobi njegovega Serca, kakoršno mi je pokazal; in zato hoče, da se ta podoba očitno časti, da bi, kakor je rekel, neobčutljivo človeško serce presunjeno bilo. Ob enem je obljubil, da bo razlil nad častivee svojega Serca vse zaklade svojih gnad, s kterimi je prena¬ polnjeno to njegovo presveto Serce.“ O ubogo človeško serce! glej tu Serce, ki te za¬ more popolnoma srečnega storiti. Za ljubezen si vstvarjeno. Tvoje življenje je ljubezen; ako resnične nasprotne ljubezni ne najdeš, si nesrečno. Zato vse ljubiš, včasih nespametno, celo nezmerno. Povsodi in zmiraj beračiš ljubezen; ljubiš ljudi, ki ti ljubezen sicer obetajo, v resnici pa te sovražijo; ti ljubiš celo 23 živali, M ljubezni zmožne niso; ti ljubiš celo kamenje in rudo in v svoji strasti ne čutiš, da vse okrog tebe je ledeno, je neobčutljivo; in kar še za resnično lju¬ bezen imaš, je le merzla iskra v primeri neskončne ljubezni, za ktero si vstvarjen. In ako ti kdo pravi, da si za Boga vstvarjen, in da v Bogu gori tista ljubezen, ki te od vekomaj neskončno in mogočno do vekomaj objema, pa tožiš duhovno, nevidno, neob¬ čutljivo te ljubezni, in misliš, da je ljubiti ne moreš. No, poslušaj človeško serce iz mesa in kervi! glej, Božja neskončna ljubezen je, kakor tebi, vstvarila človeško Serce iz mesa in kervi, ter se je s tem Sercem sama sklenila, da ljubiš Serce, kakoršno je tvoje in v kterem je vsa človeška in Božja ljubezen. In to Serce je prečeščeno Serce Jezusovo, ki je vse tvoje ljubezni neskončno vredno, in ki te z nasprotno ljubeznijo popolnoma in resnično nasititi zamore, ter te bo tudi zares nasitilo, ako se mu le ti vsega in popolnoma vdaš. Molitev. O Marija, ti si Mati Jezusova; njegovo presveto Serce je meso tvojega mesa, je kri tvoje kervi; oh, ozri se milostljivo na nast Ti si vsa sveta, mi pa tako revni, tako grešni. Ti goriš v ljubezni do presvetega Serca svojega Božjega Sina; mi pa nespametno ljubimo le posvetno nečimernost. Ti si tako bogata vseh čednost, mi pa tako revni vsega dobrega. Zavoljo svoje posvetne ljubezni, za¬ voljo svojih grehov pač nismo vredni, da bi se imenovali otroke tvoje, nismo vredni, da bi se prištevali najslabšim služabnikom tvojim. Pa, ob Marija! saj si ti vendar tudi naša 24 Mati. In ta misel je tolaživna za nas. Če nas tudi Božja pravica zavoljo naših grehov straši, pa nas milo tolaži misel, da si ti naša Mati. O predraga Mati, pelji nas ti sama k Jezuso¬ vemu presv. Sercu, pa sprosi nam moč, da svoje serce odtergamo od vsega posvetnega in ga vsega Jezusu darujemo. O Marija, po¬ magaj nam, saj si ti za Bogom edino upanje naše. Pomagaj nam; prosi za nas, zdaj in na našo smertno uro. Amen. Naša ljuba Gospa presv. Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Imenitni zdravnik Fabas je zdravil bolnega vo¬ jaka, ki je imel hudega raka na desnem kolenu. Bana ta je bila kaj čudna. Vsaki dan se je v njej zaredilo veliko nagnjusnih červov. Vsa skerb zdrav¬ nikova, da bi jih pokončal, je bila zastonj. Že 20 let je ubogi bolnik prenašal to strašno bolezen, čudno se je to zdelo izurjenemu zdravniku; zato poprašuje vojaka, kako se je bolezen začela. In vojak mu pri¬ poveduje, da, ko je šel na vojsko in ž njim dva paj¬ daša, Tomaž in Franc, so neki dan prišli do ene vasi v hribih. Pred vasjo je bila podoba Matere Božje. Ko tovarša zagledata podobo, sta storila hudoben sklep, streliti v njo. Tomaž je pervi ustrelil in je podobo na čelo zadel. Franc ji je persa prestrelil in tretji je ranil njeno koleno. Stara ženica je jokaje videla to satansko početje, ter je serdito zaupila: „V vojsko greste; pa to, kar ste zdaj storili, vam ne bo sreče prineslo.“ In tako se je zgodilo. Komaj so dospeli do svojih tovaršev, bili so že sovražniki pred njimi. Po hudi bitvi je bil sovražnik premagan in 25 veseli so se pomikali nazaj. Pa še ena puška poči iz bližnjega zatišja , v in Tomaž je padel. Celo mu je krogla prebodla. Čudno! ravno na tistem mestu, na kterem je on podobo Marijino zadel. Vse preleti strah in groza; vsi so spoznali očitno šibo Božjo. Koč je bila temna, strašna, za pajdaša ubitega res peklenska noč. Dragi dan prihromi sovražnik z vso silo in polk, pri kterem sta hudobneža bila, je bil do malega po¬ končan. Kazen ni izostala. Smertno ranjen vojak se zverne in, kdo ve kako, sproži svojo puško in krogla zadene Franca v persa, da pade na tla. Vpije in kliče duhovna ; ali vse je derlo naprej pred silovitim sovraž¬ nikom. V obupnosti, zapuščen od Bogu in ljudi, je umeri. Tretji teh hudobnežev je šel sam v se, misleč, da tudi njemu ne bo odšla pravična kazen. Mislil je že, da bi poiskal mašnika. Pa ni ga bilo ravno blizo in ker v nobenem boju ni nič ranjen bil, je vse to v nemar pustil in za zdaj ni več mislil na spravo z Bogom. Ali glej! ko pridejo do vasi nazaj, kjer je bila hudobija storjena, ravno kjer je bila prestreljena podoba, enemu njegovih tovaršev spodleti in puška se sproži, pa zadene tretjega hudobneža v koleno, kakor je on podobo Matere Božje v koleno vstrelil. Bana je bila majhna in zdravniki so menili, da bo kmalu zapustil bolnišnico. Ali čez 20 let i’ana še ni zaceljena, temuč vsaki dan zredi toliko nagnjusnih červov, da revež ne trenutka miru nima. Nesrečnež vendar ni obupal, s skesanim sercem se je obračal k Njemu, ki je desnemu razbojniku obljubil sv. raj. Umeri je kot spokornik. Vprašaj se, o človek! ali ne strelaš tudi ti v podobo Božjo, ko z nečistimi pogledi moriš svojo dušo in dušo svojega bližnjega; ter tako nepokoj delaš svojemu sercu, ktero ne bo mirovalo, ako ne bo ljubilo presvetega Jezusovega Serca. Da bi na Marijino prošnjo obvarovani bili du¬ hovne smerti, molimo do jutri Oče naš, češčena 26 si Marija in apostol] sko vero v čast. presv. Jezu¬ sovemu Sercu. 4. dan. Serce Jezusovo nas Ejubi. Serce Jezusovo je meso in kri, kakor naše serce. 'j S tem presvetim sercem pa je sklenjena vsa človeška in Božja ljubezen Jezusa Kristusa. Ja, kakor je Jezus neskončen, tako neskončno ljubi to njegovo presveto Serce nas in vse ljudi brez izjeme. Resnica, j da v Jezusovem Sercu gori človeška in Božja ljubezen do nas, ta resnica je zastavljena v nezmotljivi besedi Božji sami. Kar Bog govori, to je. Vsaka beseda iz ust Božjih je resnična, je večna, je živa. Nebo in zemlja bota prešla, njegove besede pa ne bodo prešle. t, (Luk. 21, 33.) In le ena čerka, ali ena pičica ne bo ‘ prešla, dokler se vse ne zgodi; (Mat. 5, 18.) in to zato, 1 ker je beseda neskončne resnice in modrosti, ki ne more goljufati ne goljufana biti, ker je beseda vse¬ mogočnosti, kteri se nič ustaviti ne more. Ako tedaj usta Božje človeškim otrokom govore: „Jaz vas ljubim “; je to beseda večne resnice in vsemogočnosti in nas motiti ne more. Ako toraj tako besedo iz ust Božjih imamo, potem imamo neoveržljiv dokaz nje¬ gove ljubezni do nas. In tak dokaz nam je njegova ljubezen sama dala. Mi im amo besedo Božjo v zastavo, da nas on ljubi. Sin Božji sam pravi v sv. evangelji: „Jaz sem vas ljubil. “ (Jan. 15, 9.) In ker on tu govori od ljubezni do nas, kakor od ljubezni svojega Očeta do njega, ki pravi: ,,Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil,“ in ker je ljubezen Očetova do Sina, ne le pretekla, temuč tudi sedanja in prihodna, tedaj večna ljubezen, ako le mi nismo postali nevredni njegove ljubezni; ker pri Bogu ni nobenega časa: 27 tako tudi v njegovi ljubezni ni nobenega časa. Presveto Serce Jezusovo nas torej ljubi. Beseda Božja nam je zastava, da nas Kristus ljubi, kakor ljubi prijatel svojega prijatla. On pravi: „Posihmal vas ne bom več imenoval hlapce; ... pa prijatle sem vas imenoval. 14 (Jan. 15, 15.) Tedaj smo njegovi prijatli in presveto Serce Jezusovo nas ljubi z resnično prijateljsko ljubeznijo. Beseda Božja nam je porok, da Jezus nas ljubi, kakor ljubi brat svojega brata; ker sam nas imenuje svoje brate, kakor je Magdaleni rekel: „ Pojdi k mojim bratom. 11 (Jan. 20, 17.) Tedaj smo njegovi bratje in presveto Serce Jezusovo nas ljubi z resnično bratovsko ljubeznijo. Beseda Božja nam je porok, da nas naš Zveličar ljubi, kakor ljubi ženin svojo nevesto. Visoka pesem, po razlagi cerkvenih učenikov, nam kaže zavezo, ktero ima Jezus s človeško dušo, ktera njega ljubi, in ktera je zato njegova nevesta imenovana. In kako Gospod hrepeni po ljubeči duši, in koliko stori za njo, nam pravi v besedah: „Dokler se dan ne ohladi in sence ne nagnejo, pojdem k gori mire in k hribu kadila .., Kanila si moje serce, sestra, moja nevesta. 11 (Vis. pes. 4, 6, 9.) Tako hoče, da naše duše naj bodo njegove neveste, in to Božje Serce nas ljubi s priserčno ženinovo ljubeznijo. Beseda Božja nam je porok, da nas Sin Božji ljubi, kakor ljubi Oče svojega sina, ko nas imenuje svoje sinove ter od nas zahteva otroško ljubeče serce, ko pravi: „Daj mi, moj sin! svoje serce! 11 (Preg. 23, 26.) Tedaj smo mi njegovi otroci, in to Božje Serce nas ljubi z močno očetovsko ljubeznijo. Beseda Božja nam je porok, da nas Sin človekov ljubi, kakor ljubi mati svoje dete. Saj on slehernega izmed nas vpraša: „Ali more žena pozabiti svojega deteta? Inko bi ga ona pozabila, vendar jaz ne tora pozabil tebe. Glej, na svoje roke sem te zapisal. 11 28 (Iz. 49, 15. 16.) Tedaj nas ljubi to Božje Serce z vso darovalno materno ljubeznijo. Te so razne verste ljubezni, s ktero se ljudje med seboj ljubijo. In mi imamo Besedo Božjo za¬ stavljeno, da v presvetem Jezusovem Sercu je vsa ta ljubezen do nas; pa še v neskončno zvišani meri, ker v tej presveti ljubezni ni le natomo in človeško, ampak je vse čeznatorno in Božje. In tudi tega nas nezmotljiva beseda Gospodova prepriča. Kristus, naš Gospod, nam je dal svojo besedo, rekoč: „ Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. “ (Jan. 15, 9.) Bog Oče pa ljubi svojega edino- rojenega Sina z Božjo ljubeznijo, in ker nam Kristus pravi, da nas ljubi, kakor ga Oče ljubi; toraj nas njegovo presveto Božje Serce ljubi z Božjo ljubeznijo, in s to Božjo ljubeznijo nas koče večno ljubiti; zato pristavi k unim besedam: „Ostanite v moji ljubezni!“ To je bistvena potreba ljubezni, da ljubeči želijo vedno pričujoči biti, da v nasprotnem vživanji vsega, kar so in kar imajo, bi srečni bili; tako, da, ako ljubezen najvišo stopnjo doseže, silna ločitev celo smert nakloni. In tako je tudi z Božjo ljubeznijo presvetega Jezusovega Serca. Saj on sam pravi: „Moje veselje je, bivati s človeškimi otroci. “ (Preg. 8,31.) In zopet pravi: „Deni me, kot pečat na svoje serce, kot pečat na svojo roko; ker močna, kakor smert je ljubezen. “ (Vis. pes. 8, 6.) Najimenitniši dokaz zato pa je presveti zakrament Rešnjega telesa, v kterem je Božje presveto Serce, vedno med nami, se pri sv. maši vedno za nas daruje in nam je v sv. Obhajilu celo v hrano in živež, da se Serce sklene s sercem, da Serce govori k sercu, da Serce gori in počiva v sercu. In ta Božja ljubezen presvetega Jezusovega Serca ne obsega le pravičnih, ampak celo grešnike. Tudi tega nas Beseda Božja zagotovi, ko pravi sv. pismo: „Pokaže pa Bog svojo ljubezen proti nam, 29 ker je, ko smo Me grešniki bili, v odločenem času Kristus za nas umeri. 41 (Kirn. 5, 8, 9.) La: „Bog nas je pred ljubil. 11 (I. Jan. 4, 19.) In ta velika ljubezen žene Božjega Zveličarja, da išče grešnika, sili v nje¬ govo serce, da bi si njegovo ljubezen pridobil. Po¬ slušaj ga, kaj pravi: „GHej, stojim pri vratih, in terkam; ako kdo moj glas posluša, in mi vrata odpre, pojdem noter k njemu in bom ž njim večerjal, in on z menoj.“ (Kaz. 3, 20.) „Ogenj sem prišel na zemljo prinest, in kaj hočem, kakor da se vname? 11 (Luk. 12, 49.) — In zdaj, o človeško serce! veruješ li nezmotljivim besedam svojega Boga? In ako tem besedam veruješ, in po pameti ne moreš drugače, moraš tudi verovati na Božjo ljubezen, ki gori v presvetem Jezusovem Sercu in ki za te gori. Ako pa na to neskončno ljubezen veruješ, moraš, ako bi tudi v smerti greha ves merzel bil, moraš se vneti k novemu življenju svete ljubezni in goreti v nasprotni ljubezni na vse veke. Amen. Molitev. O Marija, naša ljuba Gospa presvetega Serca! poglej, poglej, kako revno je naše serce; pa vendar želi ljubiti. Presveto Serce tvojega Božjega Sina je polno neskončne lju¬ bezni do nas; ob, odpri nam ti ta studenec lepe ljubezni in dodeli, da se naša ledena serca ogrejejo v goreči ljubezni Jezusovega Serca. In kakor gori tvoje Serce v sveti ljubezni, da si Boga samega na se potegnila, sprosi tudi nam to veliko milost, da tudi mi ljubimo Jezusa čez vse. O Marija, vsa čista, vsa ponižna; pokaži nam, da si tudi naša 30 Mati, prosi za nas, da smo vredni otroci tvoji. 0 naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Iz nemškega Gradca piše mladenee, koliko milost je na prošnjo Marijino zadobil. Do 24. leta, pravi, sem posebno lepo Marijo častil. Tisto leto pa je moje serce vse posvetno postalo, in v nečimemem vesejji sem mislil dobiti svojo srečo. Pregrešna zaveza, ktero sem sedem celili let imel, meje krnalo pahnila v veliko nesrečo. Skoda in sramota ste mi bile v delež; in zraven še huda bolezen; vse to me je pri¬ peljalo skoraj do obupnosti. V tej zares hudi zadregi me je neki notranji glas vedno silil, da bi sprejel sv. zakramente. Pa sramota in preslabo zaupanje na Božjo milost me je zaderževalo tri leta, da nisem šel k spovedi. V tej svoji zapuščenosti sem se zopet obernil k Mariji, ki nobenega grešnika ne zaverže, in zaupljivo sem jo prosil, naj mi sprosi to milost, da se skesano in resnično spovedati zamorem. Marija zares nobenega ne zaverže. Pred nekaj časom sem šel s pokopališča memo Marijine cerkve in nekaj me je gnalo, da sem stopil v cerkev, da bi se spovedal. Videl sem, da je polno ljudi pri spovednicah, in to me še bolj spodbudi in vstopim se v versto. Sčasoma res pokleknem v spovednico, spoznam svoje grehe, pa le poveršno, brez vsega pravega obžalovanja. Spovednik, ki je kmalo spregledal moj nevarni dušni stan. pa tudi čutil mojo merzloto in vnemarnost, mi ne da sv. odveze, ter me povabi na drugi dan. Ali hudobno in merzlo sem odgovoril, da jutri za to nemam časa. Tako toraj nisem nič opravil. Ali vest 31 je v meni oživela, ter me je vedno bolj pekla. Noč in dan nisem imel miru; vse moje pregrehe so mi bile vedno pred očmi; v spanji sem videl pred seboj, kakor peklenske duhove, tiste osebe, s kterimi sem poprej grešil. Takrat sem zares čutil, kaj se pravi „hudobno vest imeti“. Ko veliko noči spati nisem mogel, se mi je vedno zdelo, da slišim zvon iz Marijine cerkve, ki me kliče nazaj k spovedi. Se le čez dalj časa sem se vdal vabljenju Matere Božje in na priprošnjo mogočne nebeške kraljice sem bil tako srečen, da sem se vseh svojih velikih hudobij čisto in skesano spovedal. In moje serce je bilo zopet mirno. Ljubi Materi Božji naj bo izrečena stokratna hvala in zahvala! Zakaj neštevilne so milosti, ktere mi je ona sprosila. Da bi na Marijino prošnjo se spreobernili vsi terdovratni grešniki, zlasti še, če je kteri med nami; molimo do jutri trikrat češčena si Marija. 5. dan. Serce Jezusovo nas ljubi. Bog nas ni le zagotovil, da nas ljubi, ampak on nam djansko skazuje to svojo neskončno ljubezen do nas. Sv. Ignacij piše, da resnična ljubezen se kaže v tem, da ljubeči ljubljenemu in ljubljeni ljubečemu vse da, kar ima in kar mu le dati zamore. Ljubezen Božjega Serca nam pa je dala vse svoje, da samega sebe, kolikor je le premogla in kolikor mi sprejeti zamoremo. Ako premislimo sebe, vidimo nad seboj le dela in dobrote te Božje ljubezni. Da smo in živimo, da čutimo in mislimo; da hočemo in smo prosti, da imamo dušo in telo: vse to je delo ljubezni, ki je v Božjem presvetem Sercu. Naši ravni udje, naše zdravje in vse naše moči, prečudna naprava našega telesa, kije verhunec vsega vidnega vstvarjenja, 32 da vidimo in slišimo, govorimo in delamo, čudno oživljajoče bitje našega serca, vse je delo ljubezni Božje. Duhovno življenje naše duše, um in volja, spomin in neumerjočnost, podoba Božja: vse to, ja vse dušne in telesne moči so delo ljubezni Božje. V Božjem Jezusovem Sercu gori ljubezen Božje Besede, zato ker je Serce te Božje Besede. Od te Božje Besede pa je pisano: „Vse je po nji storjeno; in brez nje ni nič storjenega, kar je storjenega . u (Jan. 1, 3.) Vse pa je iz ljubezni storjeno. Ozirajmo se proti nebu; ozirajmo se okrog sebe; ozirajmo se v globočino: vse nam kaže, povsodi vidimo le lju¬ bezen Božjega Serca, ki je vse to vstvarila le za nas. Vse nezmerno in veliko in veličastno vstvarjenje je ljubezen Božjega Serca nam v prebivališče napravila, ter ga tako bogato in prelepo ozaljšalo, kakor zamore storiti to le vsegamogočnost, modrost, radodarnost in ljubezen Božja sama. Pamet in sv. vera nas uči, da je ta ljubezen Božjega Serca v nas in v vsem stvarjenji povsodi in vselej pričujoča in delavna, ko nas in vse drugo zavoljo nas, nam v službo, v prid in razveseljevanje vedno ohrani, varuje in vlada, vsemu rast in popolnost daje in tako brez nehanja nam svojo moč, modrost in previdnost skazuje. To je zares celi svet vednih djanj ljubezni Božje do nas. Nezmerno veči in imenitniše pa še je vse v kraljestvu milosti Božje. Tu je celo to ljubezen in dobrota, kar je v natori nesreča. Revščina, zaničevanje in preganjanje, telesne slabosti, bolezen in njene bo¬ lečine, škoda in zguba vsega časnega, — ako vse to v veri sprejmemo iz Božje očetovske roke, s poter- pežljivostjo in z vdanostjo prenašamo, vse to so dragi biseri za krono nebeško, ker nam ljubezen Božjega Serca k temu svojo pomoč deli. Tudi dušne britkosti: skušnjave, boječnost, suhota, videzno zapuščenje, no¬ tranja revnost, težko spolnovanje svojih dolžnost, več- 33 krat dolgo in britko vojskovanje zoper dušne so¬ vražnike, stanovitno zatajevanje, k čemur nam zopet ljubezen Božjega Serca svoje gnade deli, so zasluge, ki nam prinesejo plačilo nebeško. Da smo katoliški kristjani, v sv. veri podučeni, neskončne milosti besede Božje, sv. zakramentov in daritve sv. maše deležni, brez¬ številna notranja razsvetljenja, navdibe sv. Duba k dobrim mislim, besedam in djanjem, kar vse miljonov ljudem ni dano, ali saj v toliki meri ne, vse to so prečudna dela Božje ljubezni v nas. Yse to pa ni nič, vse to zgine, ako se ozrimo v Božje Serce samo. Le Božja ljubezen je vstvarila in napravila to Božje Serce Jezusovo. — Božja ljubezen sama ga je oživila. Vsak udarec tega presvetega Serca, od pervega do zadnjega, bije ljubezen do nas, in ker je serce središče življenja in vsega djanja, je bilo vse človeško življenje Jezusa Kristusa le življenje gole ljubezni do nas, in vse to življenje je ta ljubezen Božjega Serca z zadnjo kapljico svoje kervi na križu za nas darovala. Vsak pregib njegovega telesa, vsako delo njegove duše, vsaka beseda, vsaka molitev, vsako terpljenje, vsaka solza, vsak čudež, sleherna kapljica njegove kervi, vsak trenutek njegovega življenja, ja tudi njegova smert, vse je bilo delo ljubezni tega Serca do nas. In to delo Gospodovo je bilo toliko in tako veliko, da učenec ljubezni tega Serca pravi: „Ko bi se to vsako posebej popisalo, menim, da bi na ves svet ne šle bukve, ktere bi bilo pisati. “ (Jan. 21, 25.) In to vse še ni bilo zadosti. Ta ljubezen Božjega Serca se je skrila še v podobo kruha v naj svetejšem zakramentu, da bi noč in dan pri nas bila, da bi se vsak trenutek nebeškemu Očetu za nas darovala, in da bi se, kolikorkrat le hočemo, v sv. obhajilu z nami priserčno sklenila. Da bi se vedno na to ljubezen spominjali, in jo nasprotno ljubih, se nam kaže to Božje Serce v ljubeznjivi podobi, in nas plačuje z Šmarnice. 3 34 velikimi iti obilnimi odpustki, z gnadami brez mere skozi celo življenje, o smertni uri, ako le skesano mislimo na presveto Ime Jezusovo, s popolnoma od¬ pustkom, da bi v neizrečnem zveličanji večno ž njim se sklenili, ako smo zvesti udje bratovščine tega presvetega Serca. Kaj tedaj zmeri, ako kdo more, ljubezen Božjega Serca do nas. Njena visokost se dotika neskončnega veličastva Božjega, njena globokost pa nezmerne reve vseli ljudi; njena širokost objema vse vstvarjenje; njena dolgost prešine čas in večnost; njena vsemogočna gorkota povživa sebe in vse svoje v neštetih, čudežih, pa se nikdar povžila ne bo. r Ljubimo Kristusa, in vse težko nam bo lahko, “ pravi sv. Gregor. Ljubezen do Jezusa je veselje du¬ hovno, je raj naši duši; ona zaverže svet, premaga satana, zapre pekel, odpre nebesa. Nič ni za te boljega, nič bolj zveličavnega, nič sladkejšega, nič prijetnejšega, nič vrednejšega, nič veličastnejšega, nič srečnejšega, nič popolnejšega, nič blagejšega, kakor da presercno ljubiš svojega Boga. Tako nas uči zveličani Tomaž Kempčan. In še pravi: ,,Stokrat povem, pa tisučkrat ponovim, da ni lepšega hrepenenja, ne veli¬ častnejšega djanja, kakor Boga ljubiti.“ O človeško serce! kaj boš pač zaslužilo, ako v sebi nimaš ljubezni, ali ako imaš le mlačno ljubezen, ali ako nimaš zadost goreče ljubezni do Božjega Je¬ zusovega Serca? Sv. apostelj Pavl na to odgovori: „Ako lcdo ne ljubi Gospoda našega Jezusa Kristusa, bodi odločen.“ (I. Kor. 16, 22.) To je, vse mu bo odvzeto, vse gnade bo zgubil in prekletstvu bo izdan. Ni li presveto Serce Jezusovo zveličanje našim ser¬ cem ? ni li naše bogastvo, naša lepota, naša radost, naše življenje, naše vse? Serce, ki se od njega odterga, mora biti revno, ubogo, nagnjusno, nesrečno, merzlo in mertvo, in ako se tej neskončni ljubezni ogreti ne da, ne zasluži zares druzega, kakor da v peklu gori. Molitev. O presveto Serce Jezusovo! o Božja lju¬ bezen! kako si Božje veličastno, pa tako glo¬ boko ponižno proti meni; kako si neskončno bogato, pa vse ubogo zavoljo mene; kako si nezmerno, pa z mojim sercem popolnoma skle¬ njeno ; kako si neskončno lepo, pa moji revščini v svoji podobi tako enako; kako si nebeško zveličano, pa za me vse v terpljenie pogrez¬ njeno; kako si prečisto in presveto, pa greš nikom tako milo in usmiljeno; kako si veli¬ častno v bliščobi neštetih čudežev, pa tako sa¬ motno in skrito v Božjem zakramentu; kako si goreče za rešenje in zveličanje celega sveta, pa tako zaničevano skoraj od vseh ljudi! O presveto Serce Jezusovo, poglej moje revno serce, ki te ljubiti želi, ki te čez vse ljubiti želi, pa je s stoterimi verigami oklenjeno na posvetne stvari, ter tako nezmožno storiti, kar želi; oh razbij njegove okove, vleci ga nase, vžgi ga z ognjem svoje ljubezni in stori, da bo gorelo v nasprotni ljubezni in da v tem ognju se povžije v dar molitve, zahvale, proš¬ nje, Zadostenja, vdanosti in zedinjenja na vse večne čase. O naša ljuba Gospa presvetega Serca! Ti si najbolj ljubila, ti tudi še zdaj najbolj ljubiš to presveto Jezusovo Serce, ob! sprosi nam 3 * 36 to milost, da tudi mi resnično ljubimo to pre¬ sveto Serce. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Castivci in častivke naše ljube Gospe presvetega Serca! ali pa vsi veste, kaj pomeni ta novi priimek „naša ljuba Gospa presvetega Serca ? u Meni se zdi, da vsi še tega ne veste. Nekteri mislijo, da ta izrek pomeni „Serce Marijino u in da je bratovščina „naše ljube Gospe presvetega Serca “ bratovščina ^Marijinega Serca. a Temu pa ni tako. Bratovščina „Marijinega Serca“ je bila že davno poprej vpeljana, kakor bra¬ tovščina „naše ljube Gospe presvetega Serca. u In bratovščina „Marijinega Serca u ima ta posebni namen, da časti milo, presladko Serce Marijino, ki je Serce Matere usmiljenja Božjega in li kteremu naj se za¬ tekajo v vseh svojih potrebah vsi častivci Sinu Bož¬ jega. Drugi pa mislijo, da z izrekom „naša ljuba Gospa presvetega Serca“ zakličemo in menimo Marijo, ki to presveto Serce ima. Da bi vi vsi prav razumeli ta novi priimek „naša ljuba Gospa presvetega Serca, “ zato moram vam danes namesto zgleda nekaj od tega povedati. „lšraša ljuba Gospa u — te besede pomenijo, se ve da, Marijo, ki je Mati Jezusa Kristusa. S temi be¬ sedami pa ne izrečemo le časti Materne, temuč s temi besedami spoznamo, da ima Marija vso pravico, vso moč hišne in družinske Matere, da toraj svojim otro¬ kom, svojim podložnim, vse potrebno za dušo in telo deliti hoče in zamore; da je tako gospa, gospodinja, oskerbovalka in delivka vseh hišnih ali družinskih dobrot. Najimenitniše, največe in najsvetejše dobro 37 v keršanski družini, v katoliški cerkvi, je pa gotovo Božje Serce Jezusovo, v kterem so zbrani, kot v sre¬ dišči, vsi zakladi njegove neskončne ljubezni. To pre¬ sveto Serce Jezusa Kristusa pa je iz prečiste kervi deviške Matere Marije; Mati pa ima vse pravice do serca svojega sina; zato je tudi Marija „naša ljuba Gospa presvetega Serca.“ To je, ona ima pravico, ima moč do nezmernega zaklada vseli milost, ona ima materno oblast do Serca svojega Božjega Sina, ki se je v svoji neskončni ljubezni toliko ponižal, da je v Marijinem naročji človeško natoro na-se vzel. Po vsi pravici častimo Marijo kot pribežališče grešnikov, kot zdravje bolnikov, kot tolažnico žalostnih, kot vedno pomoč, i. t. d.; in to je tudi ona v vsi resnici; ali vse to je Marija ravno zato, ker je „naša ljuba Gospa presv. Serca. “ Njej je do kraja odperto presv. Serce Jezusovo z vso polnostjo Božjih milost in usmiljenj; in ona iz tega nezmernega studenca Božjih dobrot zajema, kakor in kolikor hoče; ker v tem je čast Sinu Božjega, da ljubi svojo Mater, to je pa tudi radost usmiljeni Materi, da obilno milost deli. Saj vemo, kako je Sin Božji tukaj na zemlji, iz ljubezni do svoje Matere, odložil čas očitnega učenja, da je še dolgo v tihi samoti s svojo Materjo bival; pa tudi vemo, da je svoje poslanje in svojo Božjo moč očitno pokazal na prošnjo svoje ljube Matere, ko je storil pervi čudež. Ravno s tem nam je pa pokazal, kako celo njegovo Serce v ljubezni do Ma¬ tere bije, in da na njeno prošnjo vse stori. Koliko tesneja pa mora biti ta vez svete ljubezni še le tam v večnem veličastvu; saj ravno ta materna oblast čez presveto Serce Sinu Božjega je vsa radost in zveličanje deviške Matere Marije. Zato jo s terdnim zaupanjem pozdravljajmo s temi lepimi besedami: „Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas!“ da s temi njeno čeznatorno moč in čast spoznamo. Da bi toraj tudi mi to presveto Serce Jezusovo 38 vredno počastili, da bi po mogočni priprošnji Marijini iz njega vseli potrebnih milost se vdeležili, in da bi svoja serca temu presvetemu Sercu, kolikor mogoče, enaka storili, to je tudi namen teh premišljevanj. Da bi vse to dosegli, zdihnimo do jutri devetkrat : „Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas D 6. dan. Kaj zahteva Jezus od nas? 1. Jezus pravi: „Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen, in bote pokoj našli svojim dušam. u (Mat. 11, 2'?.) To so besede Jezusa Kristusa, našega Zveličarja. S terni besedami nam kliče in od nas tirja, da čednosti njegovega presv. Serca spoznamo in si prizadevamo za nje; in ako to storimo, bomo oprosteni vsega dušnega zla, in zamoremo resnično srečni biti. To je njegov nauk, to je tudi način njegovega nauka, pa tudi sad, namen tega nauka. Vsacega učenca imenitnost učenikova posebno k učenju spodbuja. Kje hočemo pa iskati imenitnišega učenika, kakor je sam Sin Božji? In on sam je naš učenik. Nebeški Oče ga je od vekomaj sem v to namenil. On ima vse zaklade modrosti in spoznanja Božjega. Njegov nauk je čista resnica, ki preseže vse vednosti tega sveta. Njegov nauk nas vodi ne k minljivim zakladom, ne k praznemu veselju, ne k časni slavi, ampak nas vodi k nezmernim, večnim bogastvom, k neizrečenemu in vednemu veselju, in k naj viši in neminljivi časti. Vse pa, kar nas uči storiti, je zavil v to pogla¬ vitno in pervo resnico: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen. 1 ' Ta nauk je vsem primeril, vsem dal, velikim in malim, ker 39 popolnoma je prepričan, cla vse, karkoli je potreba, je zapopadeno v tej zapovedi, kdor jo le prav spozna 'in spokmje. Vse njegovo življenje je bilo poterdilo tega nauka, kterega je v našo spodbudo najpoprej sam spolnil, potem še le nam dal. 2 . Ako se te kratke zapovedi dobro naučimo, bomo zadosti modri, bomo zadosti znali, in nič več nam ni potreba. Vsako učenje mora imeti dva dela. Na pervo ga moramo dobro premisliti in preudariti, potem pa v djanju zveršiti. Najpoprej moramo Boga pomoči prositi, da nas razsvetli, da to, kar premišljujemo, prav razumemo, da zamoremo potem tudi dognati, kar smo za dobro spoznali. Potem moramo zapoved na vse strani dobro pre¬ misliti in zgled svojega nebeškega učenika vedno pred očmi imeti, da spoznamo, kaj moramo na sebi poboljšati, kaj opustiti, kaj si prisvojiti, in za kaj se potegovati. Ker pa spoznanje zapovedi nič ne pomaga, ampak jo moramo spolnovati, in to se pa le v djanji pokaže, in jo ravno z djanjem še bolj spoznamo; zato moramo učenje zapovedi vselej z djanjem sklepati; toraj da smo v mislih, besedah in delih, pred Bogom in pred ljudmi krotki in iz serca ponižni. In ker moramo v znanji in djanji vedno napredovati, moramo si tudi prizadevati, da se resnična moč te zapovedi vsem in vsacemu vedno popolniši kaže in to v vsem našem življenji, v notranjem mišljenji, v govorjenji in v vsem obnašanji. •3. Ako se bomo tega naučili, kar Bog od nas tirja, bomo pa tudi dosegli sad, ki bo naš trud in naše delo gotovo zadostno poplačal, kakor je obljubil on, ki goljufati in goljufan biti ne more. In kakšno je to zagotovljeno plačilo? „Vi bot e pokoj našli svoji duši, 11 pravi Jezus sam. Kaj pa se to pravi, pokoj, mir dobiti? To dobiti, kar nas 40 nasiti, zadovoli, tako da mirujemo, da več ne iščemo, pa se tudi ne bojimo, da bi zgubili, ako le mi no¬ čemo. Kdor je našel ta pokoj, on je resnično za¬ dovoljen, je srečen. Kdor pa tega pokoja nima, on bo nemiren, nesrečen, naj ima drugače karkoli hoče; ker njegovo serce ni nasiteno in on mora le še naprej iskati, ter se vedno boji, da bi zoper svojo voljo ne zgubil še tega, kar si je že pridobil. Mi smo vsi tako vstvarjeni, da vedno hrepenimo po srečnem pokoju, in ni v naši moči, da bi tega hrepenenja ne imeli. Lito je prav velika dobrota, daje Bog to vedno gnanje, to vedno hrepenenje v naše serce vsadil; ker se tako ložej in bolj serčno pogan¬ jamo za dobro, ktero nas srečne storiti zamore. In če tudi, ker prosto voljo imamo, zamoremo tega po¬ koja iskati v raznih rečeh, nas bo to poganjanje in to hrepenenje vedno le še gonilo tako dolgo, da do¬ sežemo to, kar ravno s pomočjo tega hrepenenja iskati in si pridobiti moramo. Bog sam nam je to hrepenenje vsadil; toraj mora biti tudi stvar, ki zamore to naše hrepenenje nasititi, in ktero mi doseči zamoremo. Kristus, naš Gospod, nam pa tudi pove, kaj. in kje in kako iščemo, da bomo nasiteni. „Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz serca ponižen, in bote pokoj našli svojim dušam . 11 In ne stavi nobene pogoje, nobene izjeme. Mi bomo toraj zadobili pravi pokoj in res¬ nično zveličanje. Se ve da ta pokoj, ki je zveličanje naši duši, zavoljo umirajočega življenja tukaj, na vse strani popolnoma biti ne more; vendar je pa le res¬ ničen pokoj, pravi mir, kakor ga je Kristus obljubil in to poterjuje skušnja toliko svetnikov, ki so bili krotki in ponižni učenci krotkega in ponižnega Jezusa. Gotovo je, da bomo vživali mir, kterega nam noben sovražnik vzeti ne more; bomo imeli pokoj, 41 kterega nobene zdraženje kaliti ni v stanu, ter bomo tiste podobnosti in tistega zedinjenja z Bogom deležni, ki je največa sreča naša in vse dobro v sebi ima, in ktere nam zoper našo voljo nihče vkrasti ne more. 4. Z zadobljenim tem sadom si bomo pa tudi zagotovili svoj cilj in konec, večno zveličanje svoji duši; zakaj Jezus pravi: „In bote pokoj našli svojim duša m. a Duše naše so sicer naše, ali Bog jih je vstvaril in nam jih je dal, da bi jih mi zve¬ ličali s tistimi pripomočki, ktere nam on zopet sam daje. In to je naš namen: Naše večno zveličanje, ki je na tanjko sklenjeno s častjo Božjo. Ce je nam¬ reč Bog veličasten v vseh svojih delih, kako veličasten je še le v zveličanji naših duš, ki bodo, večno srečne, ga vekomaj častile. In da mi ta svoj namen dosežemo, nam Bog sam daje sto in sto pripomočkov. On sam hodi pred nami, kakor dober oče s svojimi otroci, nas spremlja in vodi, nam kaže pravo in gotovo pot, nas okrepčuje ha duši in na telesi, nas uterduje, pa tudi raz¬ veseljuje. 5. Ker je tedaj temu tako, hodimo radi za tem velikim in veličastnim vodnikom. Mar ni to za nas nezmerno velika čast, da smemo hoditi za G-ospodom? Mar ni to največi odlikovanje, da smo ljubljeni učenci njegovega presvetega Serca? Vse posvetne časti zginejo v primeri s tem odlikovanjem. Pa tudi ni za nas nič koristnejšega, nič boljšega; ker ravno v to je zastavljen pokoj naše duše, v tem je naše zve¬ ličanje časno in večno. Ja to delo je tako imenitno, da ga vse življenje zadost imamo, in da vse drugo je nečimemo, poslednjič nekoristno. Pa tudi je to delo lahko in sladko, saj „njegove za¬ povedi niso težke.“ (I Jan. o, 3.) Saj nam daje take zapovedi, pa nas podpira s takimi pripomočki, da jih lahko spolnujemo in da nas noben zaaeržek in noben sovražnik od njih spolnovanja odverniti ne more. In 42 ker se tega dela učimo v Sercu Zveličarja samega, zajemamo ravno iz presladkega studenca svete lju¬ bezni, da težavnosti, če bi se tudi pripetile, ali ne čutimo, ali pa jih še ljubimo, in da nam je vse sladko, vse lahko. Molitev. O Jezus, kteri si krotak in iz serca poni¬ žen ! vzemi me — prosim te lepo — za svo¬ jega učenca, za učenca svojega presvetega Serca. Dodeli mi, da se skerbno in zvesto učim, krotak in ponižen iz serca biti. da v tvoje večno poveličanje mir in pokoj svoji duši dobim. Ti pa, o naša preljuba Gospa presvetega Serca! ti, ki si najlepše posnemala to presveto Serce, in si s svojo ponižnostjo dosegla naj- večo čast in sediš zdaj na sedežu kraljice nebes in zemlje, ozri se na me in prosi za me, da postanem ljubi učenec presvetega Serca tvojega Božjega Sina. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Ha Tirolskem je živela pred petimi leti mati več otrok s svojim možem in z eno sosedo v veclnem kregu in prepiru, v sovraštvu. Dušni pastir jo zavoljo tega posvari. Zdaj tudi njega videti ne more. Imela je pa mati več otrok, med temi je bila odraščena pa pobožna hči, ki je veliko za svojo mater molila in še druge prosila, naj molijo za njeno mater. Bog pošlje tej materi hudo bolezen. Oče in otroci so si 43 prizadevali, kar so mogli, da bi se mati spravila z Bogom in z ljudmi. Posebno serčno je hči prosila našo ljubo Gospo presvetega Serca za svojo ubogo mater, obljubila je, ako jo Marija usliši in njeni ma¬ teri mir in pokoj serca sprosi, da bo to očitno pove¬ dala v veči češčenje Marije Device. Da bo pa vedela, da jo je Marija uslišala, naj ji bo v znamnje, da bi njena mati, ker človeško soditi, ozdravljenja niso mogli upati, umerla ali pa zakopana bila na Mariji posvečen dan. In ker je pobožna hči s terdnim, pa vendar ponižnim zaupanjem prosila, je bila res usli¬ šana. Mati poprosi domačega duhovna, da jo z Bogom spravijo, spravijo pa tudi lepo z možem in sosedinjo, in po lepo prejetih sv. zakramentih umerje 31. dan prosinca in bila je zakopana 2. svečana, ki je praznik Marijin. Priporočim vsem do jutra tri češčena si Marija v čast naši ljubi Gospej presvetega Serca za vse so¬ vražne duše naše fare, da bi na Marijino prošnjo ljubi mir in pokoj svojega serca zadobile. 7. dan. Nobena pozemeijska stvar ne more našega serca resnično vpokojiti in umiriti. 1. Duša keršanska! poslušaj, kaj ti danes povem: Mi vsi smo za zveličanje vstvarjeni. To nam razodeva pamet, to nam poterjuje skušnja, to nas uči sv. vera. Zato pa vsak brez nehanja išče sreče, po zveličanji hrepeni; in prav tako. Pa, o človek! ti iščeš svojega zveličanja v stvareh; odjenjaj od tega; pri stvareh svoje prave sreče, svojega zveličanja nikakor in nikdar našel ne boš. Nobena vstvarjena reč tvojega serca napolniti ni v stanu; če bi imel čisto sam prav vse vstvarjene reči, pa bi tvoje serce še bilo prazno in nesrečno. Pozemeljske stvari dražijo tvojo žejo, ali 44 napojile te ne bodo nikdar. Kolikor več pa jih boš imel, toliko hujšo žejo ti bodo napravljale. Kolikor bolj boš svoje serce na nje navezoval, toliko manj pokoja boš v sercu imel. In kako boš ti v stvareh dobil, kar v njih ni ? Nihče pa dati ne more, kar sam nima. 2. Boš mar li ti dosegel to, česar dozdaj še noben živ človek dosegel ni? Poslušaj, najmodrejši, kar je bilo ljudi na zemlji, je imel vseh pozemeljskih dobrot v vsi obilnosti, je vžival vedno nove radosti; njegovo nezmerno bogastvo so občudovali vsi narodi, slava njegovega imena se je razlivala po vsem zna¬ nem svetu. In vendar je bilo njegovo serce tako prazno, daje bil prisiljen spoznati: „Nečimernost čez nečimernost; in vse je nečimernost. u (Prid. 1, 2.) In ako bi ti imel vse, karkoli poželi na zemlji tvoje serce, in bi bil gospod cele zemlje, in bi te častili vsi ljudje, in bi ti vse poskusil; kmalo, kmalo bi te skušnja prepričala, da nisi našel drugega, kot ne- čimemost in obteženje duha. 3. Pa ne čudi se temu. Tvoje serce, če je tudi res mala stvarioa in se za ves svet napolniti ne more, ni za ta svet vstvarjeno. Vse na zemlji tebe in hre¬ penenja tvojega serca ni vredno. Ti si za kaj ve- čega, ti si za večnost vstvaijen, za neskončnost od- menjen. Ne ostani toraj v mlakuži te zemlje, ne berbraj v blatu te minljivosti, ki si odločen vekomaj kraljevati. Kaj boš neki imel, kaj ti bo pomagalo, če bi si ves svet pridobil, ako pa na svoji duši škodo terpiš? Zares, dvakrat nesrečen bi bil; tukaj na zemlji bi v vednem nepokoju živel, hudobna vest bi te neprene¬ homa pekla; po tem življenji bi pa zapadel v večno terpljenje. Blagor toraj njemu, kdor zaverže, zaničuje vse, kar bi njegovo serce prevariti zamoglo, serčno odvra- 45 čuje vse zaderžke pravega zveličanja in kdor ime¬ nitnost svojega namena spoznavši, svoje prave sreče čez vse stvarjenje le v svojem stvarniku išče. Molitev. O Bog, o moj Zveličar! ti si me za zve¬ ličanje, za večno srečo vstvaril. Te sreče sem tudi že iskal, ja vedno je iščem; pa nisem je če okusil, nisem je še našel. Moje strasti mi tolikokrat vpijejo: Tu je sreča, tam te išče, tu jo boš vjel! In oh, jaz neumnež! verjel sem; od svojih nerednih nagnjenj preslepljen, sem tekal in se pehal sem ter tje; pa namesto po- željene, toliko iskane sreče sem dobil le rev¬ ščino, sem skušal le britkost. O jaz nesrečniI vstvarjen, da bi popolno srečo dobil v tebi, o moj Bog! pa vtrudil sem se, ko sem sreče iskal zunaj tebe, v min¬ ljivih stvareh; in tako sem zgrešil srečo, za ktero sem bil namenjen, pa sem globoko za¬ bredel v nesrečo, za ktero nisem bil namenjen, in sem v njej skoraj poginil. — O moj Zve¬ ličar, o moj Bog! odpri mi moje oči, da spre¬ gledam in prav spoznam svojo veliko zmot- njavo, da se je rešim, da saj za naprej iščem le v tebi svojega zveličanja, kterega v stvareh najti nisem mogel. O Marija, ti si najbolji del zvolila; pelji tudi mene k studencu pravega miru in pokoja, da iz njega zajemam tisto modrost, ktera me bo učila, da odtergam svoje serce od vse po- 46 svetne nečimernosti, pa ga navezujem po tvo¬ jem zgledu le na Boga. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Na Ogerskem je leta 1873 živel 73 letni starček, ki je veliko obhodil, veliko se trudil in dolgo iskal sreče, pa vedno je bil le čmeren in nezadovoljen. Kakor navadni posvetnjak za dušo ni kaj skerbel; zato pa tudi pravega pokoja ni imel. Imel je pa dobro ženo, več pridnih otrok, pa pobožno hčer. Veliko mo¬ litve je bilo zanj storjene. Dalje časa je bolehal. Na sv. Magdalene dan, na večer pa hudo zboli. Skerb in žalost njegovih ljudi je bila vedno huja, zlasti ker od prejeme sv. zakramentov ni nič slišati hotel. Ko mu njegova ljuba žena le od strani v misel vzame, hudo zareži nad njo: Od tega mi pa le molči. Nihče si ni upal, ga s tem dražiti in ga opomniti nevarnosti, ktera mu proti. Prav poterpežljivo, brez vsega go- demjanja je prenašal hude bolečine; vedno pa si je delal upanje, da bo še ozdravel, akoravno so ga moči zapuščale in je vidoma se svojemu koncu bližal. Kaj početi v tej sili? Še bolj serčno so molili k presvetemu Sercu Jezusovemu in presladkemu Sercu Marijinemu. Bil je mož, če tudi vedel ni, čez 20 let zapisan v bratovščino Marijinega Serca; in zanj so otroci opravljali molitev, čez eno leto že je bil tudi zapisan v bratovščino naše ljube Gospe presvetega Serca in veliko tisučkrat so za njega njegovi zdihovali: Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Veči je bila nevarnost, bolj pobožno so molili zanj. Vsi so terdno zaupali, da se ga bo mili Bog usmilil, 47 da na prošnjo naše ljube Gospe presvetega Serca ne bo zastonj tekla Kri Jezusova. V praznik sv. Filomene, kteri so vsi domači še posebej bolnika priporočevali, 11. vel. šerp. poskusi pobožna hči, da bi ljubega očeta opomnila velike ne¬ varnosti. Trikrat je šla k bolnemu očetu, da bi mu napovedala bližnjo smert; ali od velike žalosti spre¬ govoriti ne more. Še enkrat se zbere, ker duša ljub¬ ljenega očeta ji je bila čez vse v mar. S prečudnim občutljejem, pa vterjena z zaupanjem na pomoč Ma¬ rijino, prime roko očetovo, jo milo kušne. Pa ta kuš- ljej ni bil navadni kušljej spoštovanja, ampak pomeniti ]e imel vse kaj druzega, kar se je tudi očetu zdelo. Zdaj mu pokaže malo podobico in rahlo pa milo pravi: „To je kraljica angeljev . . . Oh, oče! za vas jih na stotine moli. “ In ko preserčno njegov obraz boža, še pristavi: ,,Zdravnik pravi, da je nevarno.“ Beseda ji zastane; dene pa pod glavo očetovo malo svetinico. Bolnik jo pogleda in pravi: „Kaj hočeš? povej!“ Na predrago Kri Jezusovo se opiraje in v zaupanji na Marijo, pravi: ..Ljubi oče, kadar ste se kam na pot podali, ste s toliko skerbjo se vselej pripravljali; kaj ne bi se tudi na dolgo pot v večnost se pripravili, ko zdravnik pravi, da je nevarno? Mar ne bi se z ljubim Bogom spravili. Saj je Bog tako neskončno dober;. saj vse odpusti . . . Pa bi se spovedali! ljubi moj oče, saj ni tako težko . . J Kakor jagnje vdan, ves ginjen pravi: „Naj se zgodi, kakor Bog hoče; spraviti se hočem, sv. Obhajila želim. “ Urno pošljejo po spovednika; in ko bolnik ske¬ sano opravi dolgo spoved od celega svojega življenja, zdihne: „Zdaj sem lehak, kakor metuljček.“ Kmalo je bilo vse pripravljeno za sv. Obhajilo. Kar je pa še posebnega pri tem, je to-le: V tistem mestu je veliko krivovercev in več let niso šli z najsvejejšim zakra¬ mentom po mestu. Zdaj pa so vzeli tudi nebo in ko iz cerkve stopijo, pride cela procesija z banderi; veliko ljudi z gorečimi svečami; in ko tako slovesno skazujejo očitno češčenje preš v. Rešnjemu telesu, je pobožna družina v tem spoznala nekako zadostenje usmiljenemu Jezusu, ki je tako dolgo terkal na po¬ svetno serce tega bolnika. — Da bi mi svojega serca na nobeno posvetno stvar ne navezali, molimo danes tri očenaše in tri češčena si Marija v čast presvetemu Jezusovemu Sercu. 8. dan. Naše serce ima v Jezusovem Sercu popolnoma pokoj in svojo pravo srečo. 1. Moj sin, moja hči, ti kliče Jezus, ako hočeš imeti pravo srečo, glej, da bo tvoje serce mojemu Sercu vse podobno, z mojim Sercem vse zedinjeno. Le v Jezusovem Sercu najdemo mir in pokoj, kterega ta svet niti dati, niti vzeti ne more. Ako bi se mi enkrat v notranje Jezusovega presvetega Serca popolnoma podali, bi od tam videli vse posvetno tako, kakoršno je v resnici, ne pa kakor to gledajo zatelebani posvetnjaki; potem bi se lahko znebili vseh nepotrebnih in težavnih skerbi za posvetno, ter bi iskali in hrepeneli le po resnično dobrem. 2. Kakšno je naše serce? vedno se spreminja; sedemkrat na dan je drugačno. Zdaj veselo, zdaj ža¬ lostno; zdaj mirno, zdaj razburjeno; zdaj ljubi ne¬ zmerno kako stvar, kmalo je sito njene nečimernosti in tisto stvar studi; na mah je vse goreče, pa zdaj vse merzlo; nestanovitno je, kakor morje. O da bi bilo pa naše serce sklenjeno z Jezu¬ sovim Sercem; na enkrat bi bilo srečno in stanovitno mimo. Zedinjeno z Jezusovim presvetim Sercem bi bilo, kakor v gotovem zavetji zveličanja, vedno enako, neomahljivo in nespreminljivo, naj bi bilo od zunaj mimo ali viharno. Ako smo skriti v Jezusovem. 49 Sercu, nam noben sovražnik nič škodovati ne more. Satan hodi sicer okoli, in išče, koga bi požerl; pa jih tudi veliko na vekomaj požre; ali v tem za¬ vetji se nam bližati ne more, nam našega miru vzeti ni v stanu. 3. O človek! da bi ta dar Božji spoznal! 0 da bi vedel, kako velike dobrote so s tem sklenjene! Ja ves tvoj pokoj, vsa tvoja prava sreča je le v tem, da, si zedinjen z Jezusovim presvetim Sercem. Vedni mir, neskaljeno gotovost, pravo serčno veselje vživajo vsi,, ki ljubijo to presveto Serce in prebivajo v njem. Kaj ti je vse bogastvo, kaj vsa čast? kaj vsa raz¬ veseljevanja, ako je pa serce nepokojno, nezadovoljno? In kaj neki ti zamore dati ves svet druzega, kakor le nepokoj in britkost serca? Vedno in povsodi in vselej boš toraj nesrečen, dokler ne miruješ v njem, ki ti je sam popolnoma zadosti. Oh, pojdi in se skrij v presveto Serce Jezusovo! Molitev. O Grospod! to moram spoznati, skušnja me to uči: Povsodi in v vseh rečeh sem iskal miru; ali povsodi sem naletel le na zmešnjavo čez zmešnjavo. To je tvoja sveta volja, da naše serce le v tvojem Sercu mir in pokoj najde; ker ti si naše serce le za se vstvaril, m nepokojno in nesrečno bo, dokler ne bo v tebi počivalo. O presladko Serce Jezusovo! Ti radost presvete Trojice! Ti veselje vseh angeljev in svetnikov! Ti rajska sladkost svetih in pobožnih ki se tudi veseli tega čudnega ozdravljenja. Se ve da se je šla vsa vesela Mariji v njeno svetišče v Fili¬ povo zahvalit. „Tu je moje zagotovilo“, je rekla Marija tej ubogi udovi. S terdnim zaupanjem se tudi mi ober- nimo k Mariji pomagaj, naj nam ona sprosi to milost od svojega nebeškega Sina, da nam odpusti vse grehe in da stanovitni ostanemo na poti pokore. In da bomo vselej, v vsaki britkosti s toliko večjim zaupanjem klicali na Marijino pomoč, molimo do jutri prav pobožno trikrat Oče naš in Oeščena si Marija v čast naši ljubi Grospej presvetega Serca. 111 19. dan. Kako se moramo ponovljenja v greh varovati. 1. O človek! ako si grešil, storjeno je; ti tega dolga pri Božji pravici sam nikoli poplačati ne moreš. Pa, glej, kako dober je tvoj Jezus; če se resnično spokoriti točeš, odpusti ti on ta nesrečni dolg. In saj zdaj , za naprej, nikar več ne greši. Skerbno se varuj, da nazaj v poprejšni greh več ne padeš. Slišal si že, kaj pravi naš mili Jezus sam. Kadar je nečisti duh izgnan iz tvojega serca, hodi po suhih krajih, in ker pokoja ne najde, se verne nazaj. Oh, pa ne sam; privzame si sedem druzih duhov, hujših kakor on, in vsi gredo v hišo tvojega serca in tam prebivajo, ako se z vso skerbjo ne vstaviš; in poslednje tvoje bo hujše, kakor pervo. (Mat. 12, 43—45.) Ti se moraš toraj skušnjavam hudičevim na vse strani dobro, serčno vstaviti, ako nočeš zapasti večnemu pogubljenju. Nikar pa se ne plaši , ako si večkrat skušan zoper tvojo voljo. Bodi vesel in serčen; ker ravno to je znamnje, da si v stanu milosti Božje, ktero bi ti satan rad vzel. Ako bi bil ti njegov, na njegovi strani, bi te ne napadal; ker čemu bi lovil to, kar že v svojih krempljih ima? Ker si pa na strani Jezusovi, zato te skuša, te draži in si vse pri¬ zadeva, da bi te na svojo stran pri varil. 2. Ljuba duša keršanska! vedi, da skušnjava še ni greh. Skušnjava, dokler ti ne dopade, dokler jo sovražiš, se ji skerbno vstavljaš, je celo Božjega plačila vredna. Naj bo šepetanje hudobnega duha še tako gerdo, skušnjave njegove še tako nagnjusne, ne daj se premotiti, ne daj se zbegati; in če satan še tako hudo pritiska, nikar ne misli, da si zapuščen; Bog je še s teboj. Ravno, ko boš tako hudo skušan, ti je Bog blizo in je pripravljen, ti pomagati; ravno 112 ' takrat je Bog na tvoji strani, ter je priča tvojega serčnega bojevanja; pa ti je tudi gotov pomočnik, da ti s svojimi navdihljeji in s svojo pomočjo daje ne le stanovitnosti v hudi vojski, ampak on ti tudi pomaga k slavni zmagi. Bodi toraj vedno oborožen, vedno pripravljen za boj; zakaj nihče ne bo kronan, kdor se postavno vojskoval ne bo. Zmagovalec pa bo dosegel krono življenja. In ker te sovražniki od vseh plati obdajajo in te znotranje in zunanje lahko napadajo; moraš vedno pripravljen biti, da te nikdar brez orožja ne zasačijo. Zato se podaj v zavetje, v presveto Jezusovo Serce, skleni svoje serce s tem mogočnim Sercem; in skleni za terdno, raj vse preterpeti, raj v svetem boju umreti, kakor še kdaj nezvest postati. Ta resnična volja ti je tako potrebna, da brez nje težavnega boja prestal ne boš. Dvoje orožje ti je v tej vojski še potrebno: Eno, s kterim se braniš, drugo, s kterim sovražnika napadeš. Pervo orožje, s kterim se skušnjav hudobnega duha braniti zamoreš, je ponižnost. Ta naj te uči, da na se čisto nič ne zaupaš, da vse svoje zaupanje staviš le na Boga. In ker boš ravno v ponižnosti spoznal svojo lastno slabost, zato se pa skerbno, ko¬ likor je le mogoče, ogibaj vsake grešne priložnosti. Zares je neprizanesljiva prederznost, ki mora osramotena biti, če kdo sam priložnost išče, ali se je ogniti noče; zlasti še v mesenih skušnjavah. Ako pa te sovražnik vendar napade, kliči k svojemu Jezusu, k svojemu Bogu in zaupaj na nje¬ govo pomoč. Kdorkoli v skušnjavi prav moli, ne bo premagan. Kdor pa molitev opusti, navadno obleži. Vstavi se skušnjavi precej pri napadu; pa vstavi se jej serčno, resnobno, potem pa milo zdihuj. Lahko zdihneš: O Jezus! skrij me v svoie presveto Serce, na da se ne ločim od tebe . . . Gospod, moj Bog! po¬ magaj mi! . . . Jezus, Marija! Tecite mi na pomoč! . . . Baj naj umerjem, o Bog, kakor da bi grešil!... Ali zdihuj zaporedoma: Presveto Serce Jezusovo, usmili se me! . . . Ali: Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za me! . . . Poznal sem pošteno devico — Marija ji je bilo ime, — ktero je hudobnež dolgo zalezoval; ko neki večer priplazi do nje, glasno zaupije: Marija, zdaj mi pomagaj! Bežal je potepuh in nikdar ga več ni bilo blizo. Ako skušnjavec ne odjenja in te le še nadleguje, obemi resnobno svojega duha proč, ter se ukvarjaj z drugimi dobrimi ali negrešnimi misli. Ne jenjaj pa zdihovati k Bogu. In tako se vstavljaj nestrastno ali nepokojno, ampak mirno pa stanovitno, in sovražnik bo bežal, bo sramotno odstopil. 4. Ne bodi pa s tem zadovoljen, da bi sovražnika se le znebil; ampak skusi, da ga popolnoma pre¬ magaš, ko ravno s tem orožjem, kterega ti ljubezen Božja daje, skušnjave sovražnikove zoper njega sa¬ mega oberneš. Kadarkoli toraj te satan skuša; naj te ravno skušnjava sili, da se tesneje in serčneje z Bogom skleniš, bolj ljubeznjivo v Jezusovo presveto Serce zatečeš, da ga tako s svojo zvestobo poveličuješ, sebi več moči pridobiš, ter si veči zasluženje prislužiš. In tako se bo zgodilo, da sovražnik s takim pobojem oplašen, si ne bo več upal, te napasti; ali, če te še napade, ti bo pripomogel le k veličastnejši zmagi in k svitlejši kroni. 5. Ako bi bil pa tako nesrečen, da bi padel; hitro, hitro vstani, ter se vojskuj toliko bolj ponižno, pa tudi toliko bolj serčno; Bog ne daj pa, da bi se sovražniku vdal in njegov suženj postal! Veliko njih je pogubljenih , ki so po hudem , serčnem boju, že blizo zmage, po velikem napadu skušnjave onemogli Šmarnice. 8 114 in so sramotno propadli. Tedaj serčnost, ljuba duša! le še serčnost! kratek je boj, večna je zmaga. Ve¬ likodušno naj bo tvoje serce in zmaga je že skoraj gotova. Velikodušnost, serčnost stori tvojega duha spretnega za milost Božjo, ga povzdigne, mu po¬ množi moči, mu polajša delo, pa oplaši in oslabi sovražnika. Bojuj se serčno za svojega Boga in Zveličarja; vojskuj se slavno za svoje zveličanje, za večno krono, za kraljestvo nebeško. Vojskuj se hrabro, da boš vreden, da te gledajo Bog, angelji in ljudje. Molitev. O moj dobrotljivi Jezus! hvaljen bodi, ki učiš mojo roko za boj in moje perste za vojsko, (ps. 143, 1.) Ti, o Gospod! mi serce pripravljaš, mi serčnost daješ, da sem pri¬ pravljen in bom poskušal svoje moči in bom serčno se vojskoval. Vem in spoznam, da sam iz sebe sem slab in nezvest. Ako sem le sebi pripuščen, sam na se zidam, kaj me bo zadelo druzega, kakor da bom zaničljivo odstopil, sramotno padel ? O moj mili Jezus! daj mi svojo pomoč; prosim te, razsvetli me, da ne bom prederzen, da ne iščem nobene nevarnosti, ampak da se je skerbno ogibam in sovražnim mrežam srečno uidem. Kadar pa me bo sovražnik napadel, ali se bom ž njim že vojskoval, vstani, o Gospod! prosim te, vstani urno in hiti mi pomagat, ker ti edini si moja pomoč! Stoj 115 mi na strani, ali postavi me zraven sebe; potem naj se vojskuje z menoj, kdorkoli koče, s teboj zedinjen bom zmagal, s teboj sklenjen bom slavno veselje obbajal. — Pa tudi ti, o Marija! stoj mi na strani; ti me brani, ti me vodi po pravi poti v sveti raj. Položi svojo roko na moje Selo, da se ohladi moj um vseh posvetnih, nespametnih misel 1 Položi svojo roko na mojo glavo, da se poleže vsa nevihta hudih skušnjav, ki z veliko močjo butajo v me! Položi, o Marija! svojo roko na moje usta, da ne pride nobena pregrešna beseda čez moje ustnice! Zakrij, o Mati! s svojo roko moje oko, da nic pregreš¬ nega in nevarnega videlo ne bo! Zagerni moja ušesa s svojo roko, da nič gerdega slišal ne bom. Položi svojo materno roko na serce moje, da bo obvarovano vseh napadov hu¬ dobnega duha. Tvoja mila roka naj me vodi. tvoja mila roka naj me pripelje v sveti raji 0 naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Dva dijaka ali študenta sta bila bližnjo nedeljo povabljena na večerno veselico. Drugi dijak, součenec, znan v tisti hiši, naj bi jih vpeljal v veselo dražbo, kjer je plesavek bilo veliko, plesavcev pa je manjkalo. Bilo je leta 1859 pred pustom, ko se po ajdovsko še huje peklenščaku služi. Ta dva dijaka sta skupaj stanovala, sta imela dosti talentov, pa malo veselja za 8 * 116 učenje; bila sta lahkomišljena, precej prederzna dobro- voljčeka. Vedno vesela in šaljiva, sta imela vendar eno lepo navado, ktera edina na nju je bila hvale vredna, in ktera ju je ta večer velike nesreče rešila. Vsaki večer namreč sta skupno obiskala lepo podobo Matere Božje v bližnji cerkvi, kjer sta svojo večerno molitev opravila. To je bilo pa tudi skoraj vse, kar sta po¬ božnega storila. Hitro pride nedelja in naglo se približa večer, ki je bil namenjen, da se bodo tla dergnala in se ves prah v plesu spravil na kviško. J Svitlo si čevlje nabiksata; naj lepši, vsa naštirkana srajca, čema suknica se poišče, celo rokovice si iz¬ posodi eden teh čudnih novakov; drugi si pri svojemu znancu izprosi lep čem napersnik. In ko tako eden druzega pokertačita, se podvizata na terg, na vogel znane cerkve , od kodar jih prijatel pripelje na ple¬ sišče, kakor so bili zgovorjeni. „Nič prav se mi ne zdi, reče eden teh nališpancev po poti, in bolj pa¬ metno bi bilo, ko bi šla tudi necoj k Mariji in bi saj svojo navadno molitev opravila u „Strahopetec! ga drugi zaveme, poprej si toliko hrepenel po veselici in komaj čakal, zdaj si pa tako boječ; da te sram ni! — Mar meniš, mu še vgovaija, da bi Materi Božji res dopadlo, če bi jo obiskala na poti, ki pelje ramo v nevarnost, ktere naj bi naju Marija rešila, kakor sva jo vsaki večer prosila ?“ •— „Veš kaj, od¬ govori pervi, ravno necoj nama je ena Ceščena si Marija bolj potrebna, kot kadaj; in ker sva prezgodaj prišla in pajdaša še ni, pojdiva nekoliko v cerkev . u —- Bes stopita v cerkev, pred podobo Matere Božje po- , klekneta in čisto na kratko opravita svojo molitev, ker kmalo, kmalo sta zopet pred cerkevjo. — Ali čudno! Komaj se ozreta okoli sebe, od kod bo znani pajdaš pritekel, pristopi k njima neznan duhoven. Vljudno ju vpraša, bi mu h ne vedela povedati, kje bi bila poštena gostilnica, kjer bi prenočiti zamogel; celo j poprosi ju, da bi ga do gostilnice spremila. Ker jima 117 gospod pove, da je učenik in nista imela še spridenega serca, sta šla z duhovnom, če tudi ne rada. Ko pa urno nazaj prisopihata, je bilo že prepozno; pajdaša ni nikjer, vse pričakovano veselje je šlo po vodi. Eden dijakov je bil hud, je protU, zabavljal in na¬ ravnost očital drugemu, da če bi ne bila šla molit k Materi Božji, bi bila vživala celi večer neznansko veselje in radost. V tej ne volji se vležeta na terde postelji in prespita svojo izmišljeno nesrečo. Precej drugi dan pa šolski ravnitelj ostro poprašuje in tudi zve, kdo je bil na plesišču in eden je bil iz šole iz¬ gnan, drugi pa so dobili slabe pike v svoja spriče¬ vala. — Kako sta bila una dva vesela in rada sta dopolnila kratko molitev k časti Materi Božji. Eden je že v večnosti, drugi pa je šel v samostan. Nihče naj ne opusti molitvic, s kterimi se vsaki dan priporočuje v varstvo ljubi Materi Božji. — Necoj in jutri zjutraj se prav lepo izročimo naši ljubi Gospej presvetega Serca z znano molitvico: O Gospa moja, o Mati moja! ... ali kdor bi te molitvice ne znal, naj se je nauči; necoj pa naj moli „angeljevo češčenjeh 20. dan. Kako moramo greh in vse napake s korenino izdreti. 1. Ako hočeš imeti zares popolnoma čisto serce, ni zadosti, da bi imel le dobro voljo, da bi veliko molil in premišljeval in da bi pogostoma k spovedi hodil. Vse to je potrebno in zares koristno. Vse to storiti moraš. Pa vse to je še premalo, da bi greh in vse napake s korenino iztrebil iz svojega serca. Še druzega pripomočka se moraš poslužiti, da boš škodljivi plevel, pregrešne izrastke svojega serca s korenino izroval, ali da boš serce svoje popolnoma 118 očistil, da se zamoreš skleniti z Jezusovim presvetim Sercem. To zveličansko dobroto ti bo dalo skerbno spo¬ znanje samega sebe; in to je izpraševanje vesti. To je tista duhovna vaja, na videz sicer majhna, slaba; ali v sebi pa zveličanska in ostrejši kot na obe plati brušen nož, ki presune dušo do živega, razdeli duhove, sodi vse misli in želje našega serca. To je pripo¬ moček, le premalo poznan, premalo čislan, ki ne prežene iz serca le pregreškov . in slabih navad; ampak, kar je še bolj čudno, in tudi bolj koristno, pridobi resnične čednosti in pripelje serce k popol- nomostk 2. To izpraševanje vesti pa je trojno. P er v o, ki tvojega duha zbere, je v tem, da greš sam v se, da greš v svoje serce, pa se skerbno ogledaš, preiščeš vsa kota, da vidiš, kaj tvoje serce dela, s čem se ukvarja, kaj ga zanimiva; da tako prevdariš, kaj je storilo in kaj hoče še storiti; in kako je storilo in kako hoče še storiti. To je hitro in lahko dognano pri vsaki priliki. Tako, kadar kako imenitniše delo pričneš ah končaš; kadar se ti kaj pripeti, kar tvojega duha skušati ali prevzeti zamore; ali kadar bi v kaki greh padel; tudi če zadeneš na kaj nasprotnega, kar te v skerbi ali zadrego pripraviti zamore; ah pa, če že dalje časa nisi svojega serca nič pregledoval. To izpraševanje je toraj v tem, da pomisliš, kaj in kako si že storil? ah kaj in kako hočeš še storiti? To lahko storiš povsodi in vsaki čas; tudi v pričo druzih, brez da bi kdo vedel za to. To je pa tudi lahko brez vse težave. V začetku je treba le nekohko pazljivosti; kmalo pa ti bo v sveto navado, ki ti bo najlepši, najsladkejši sad obrodila. Toraj samo to: Kaj in kako si storil? ah kaj in kako boš storil? 3. Drugo je splošno ali navadno izpra- 119 sevanje vesti. To je v tem, da si dvakrat ali saj enkrat na dan odločiš gotov čas, ki ga saj nektere minute v to obemeš, da sam sebi odgovor daš, ali sam s seboj računiš, kaj in kako si delal, kaj in koga si opustil. Tudi to ni tako težavno, kakor misliš. Postavi se v pričujočnost Božjo, zahvali se mu, pa pokliči svetega Duha na pomoč, in zdaj premisli, kako si od zadnjega izpraševanja notranje in zunanje se obnašal; preglej svoje misli, svoje besede in djanja in premisli, kako in kaj ni bilo prav? kaj je bilo pregrešnega? pa si to saj v svojem duhu zapomni. Ako si za duhovno življenje kaj prizadevaš in se v tem kaj vadiš, postavi svoje Serce k presvetemu Sercu Jezusovemu, in primeri obedvoje in prevdari razloček misli, želja in djanj obehdveh. Ko boš svoje pregreške zapazil, spoznal, spoznaj tudi svojo nehvaležnost do dobrot Božjih, obžaljuj, kolikor premoreš, preserčno svoje napake, pa poprosi ponižno pomoči in milosti, da se poboljšaš in v čednosti napreduješ. 4. Tretje izpraševanje vesti pa je posamezno izpraševanje. To ima poseben namen, da se lotiš posebnega greha, kterega se zares iznebiti hočeš. To izpraševanje ima zares prečudno moč in ne¬ verjetno korist. O da bi to moč vsi prav spoznali in njeno korist si pridobiti znali! Ni je nobene tako hude, tako vkoreninjene na¬ vade, pa tudi nobene še tolike hudobije, ki bi je ta pripomoček ne premagal, ne izroval. To posamezno izpraševanje je s pomočjo Božjo nekako vsegamogočno. O koliko grešnikov je to sredstvo oprostilo hudobij, ki so mislili, da jih nikakor zapustiti ne morejo! Koliko njih so se tako očistili, so popolnomost dosegli! Serčnost toraj keršanska duša! Ce bi bile tvoje pregrehe še tako velike; le pridno, le stanovitno se 120 posluži tega pripomočka, in zmaga je tvoja, oprostil se boš. Loti se najpoprej greha, ki je tvojemu bližnjemu po pravici v spodtiko, v pohujšanje; potem pa tudi drazih poglavitnih pregreh svojih. Ko boš per- vega in poglavitnega sovražnika premagal, boš druge kmalo lahko odgnal. To pa tako-le stori: Najpoprej si odberi sovražnika, kterega se lotiti, iz svojega serca iztrebiti hočeš; to je, odberi si pregreho, zoper ktero se posebej vojsko¬ vati misliš. Zjutraj, na vse zgodaj terdno skleni, da se čez dan posebno tega greha ogibati hočeš; prosi pomoči Božje, da stanoviten v svojem sklepu ostaneš, in se zato zateci s preserčnim zdihljejem v presveto Serce Jezusovo, pa tudi Marijo zakliči na pomoč. Enkrat ali dvakrat čez dan, kadar imaš splošno izpraševanje vesti, posebej pomisli, ali in kolikokrat si bil že premagan in si padel v greh, kterega se znebiti prizadevaš; pa si zapomni tudi število teh padcev. Obžaljuj potem ne le sploh vseh grehov; še posebej obžaljuj ta posebni greh, stori vnovič terden sklep, da se ga znebiti hočeš, naj velja, kar hoče, in prosi posebne pomoči za to vojsko. Prav dobro in koristno bo, ako čutiš, da si premalo skerben in si v svoji posebni vojski vnemaren postal, da si naložiš po posebnem izpraševanji vesti kako, če tudi majhno pokoro. 5. Da boš pa teh in enakih pripomočkov prav in stanovitno se poslužil, potrebuješ modrega vodnika, ki te bo vodil, učil, tvojo onemo ogreval in jo vravnaval. Brez vodnika ne bo nihče napredoval na potu du¬ hovnega življenja. Kdor bi hotel sam hoditi, bi se v nevarnost podal, da bo zašel, serčnost zgubil, se v zanjke hudičeve zapletel in se tako lahko pogubil. In ako bi bil celo svetnik in sam izvoljen apostelj, vendar potrebuješ vodnika. Pavelj je bil izvoljena posoda, da je nesel ime Gospodovo nevernikom; vendar 121 je Gospod ukazal, da ga je Ananija učil in vodil. Tudi svetnike so k svetosti napeljevali drugi, ki so sveto živeli. To je pa spet posebna milost Božja. Zato prosi Boga, da ti pošlje, da ti da dušnega vodnika po svojem Sercu; naj bo tvoj spovednik, ali tvoj spred- nik, ali kdo drugi v duhovnih rečeh izurjen, ki se za duhovno življenje poteguje in vnema. — Kristjan! ali kdaj prosiš za to gnado? — Ali si to veliko milost od svojega Gospoda sprejel, da imaš skerbnega vodnika svoje duše, potem mu večkrat odkrij svoje serce, daj natančen odgovor od svojega djanja in nehanja; da boš zvedel, ali prav hodiš, ali moraš kaj popraviti, in koga? in kako? 6. Zato pomisli: Kakšno je navadno tvoje serce? je li večidel mirno ali vse razburjeno ? — kakšno je tvoje hrepenenje po popolnomosti ? kteri in kakšni so zaderžki, ki ti opoverajo, da ne napreduješ? — kakšne in ktere so tvoje pobožnosti in zatajevanja? — Po¬ misli: kakšna je tvoja molitev? kakšno tvoje pre¬ mišljevanje? s kakšnim sercem, in s kakšno koristjo to opravljaš? — Kakšne bukve ali kaj bereš ? — Kako svete zakramente prejemaš? kako se pripravljaš? kaj občutiš? kako se zahvaljuješ? kakšen dobiček imaš od tega? — Kako svojo vest izprašuješ? kakšnih pripo¬ močkov se poslužuješ, in s kakšnim vspehom in pridom? — Kako dolžnosti svojega stanu opravljaš, in kako svoja navadna dela? kaj te k temu žene? ali navada? ali sveta ljubezen? ali vestno ali iz kakšnega namena delaš? — Kako s svojim bližnjim občuješ? kaj pri tem občuti tvoje serce? ali v prid ali v škodo? za se in za druge? — S kakšno zve¬ stobo hodiš za navdihljeji svetega Duha? — Ali res ljubiš Boga? imaš veselje pri Jezusovem Sercu? — častiš li kaj posebno neomadežano Marijino Serce? . . . Te in enake reči odkrij svojemu dušnemu vod¬ niku, kakor se ti pristojno in potrebno zdi, pa s 122 sveto modrostjo, s ponižno odkritoserčnostjo; zato, da bi te pravo učil. Ako tako iz svetega namena storiš, ti bo to labko in zares koristno, ti bo v obilno tolažilo. Molitev. O moj Gospod Jezus Kristus! ako hočem vse to spolniti, pač obilno potrebujem tvoje gnade, da me razsvetliš, da prav spoznam svoj dušni stan, in da mi pomagaš, da se resnično poboljšam. Moji grehi, o Jezus! so večidel človeškim očem prikriti in brez čez- natornega razsvetljenja jih ne moram spoznati sam, pa drugi mi jih povedali ne bodo. Ako pa ti z lučjo svoje nebeške gnade razsvetliš moje serce, bom spoznal vse, male in velike pregrehe. Kakor solnce, ki v hram posveti, pokaže tudi najmanjši prah ek, tako bo razger- nila in pokazala tvoja milost, razlita v moje serce, vse neštete pregreške moje, na ktere še jaz mislim ne. Pa kaj mi pomaga, če jih spoznam, če se jih pa znebiti ne morem? O Gospod! tudi zato mi je treba tvoje pomoči, brez ktere nič zveličanskega storiti ne morem. Dodeli mi toraj, o ljubi moj Jezus! to dvojno milost — milost razsvetljenja in Bvojo pomoč; brez nje mi nič ne pomaga ne moj trud ne vse prizadevanje mojega dušnega vodnika, in če bi še tako skerben bil. Ti, o Jezus! si večna modrost, ljubezen m in neskončna dobrota, ti si pervi dušni vodnik! Vodi me ti sam, prosim te, znotranje s svojo pomočjo, zunanje po tvojem namestniku, kte- remu se bočem izročiti, kakor tebi samemu. To te prosim po Tvojem presvetem Sercu in po preblaženem Sercu tvoje deviške Ma¬ tere Marije. Nasa ljuba Grospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Ker je čistost serca toliko imenitna in bistveno potrebna, ako se Hočemo zediniti s presvetim Jezusovim Sercem, naj vam danes ponovim pripomočke k temu, ktere smo te dni premišljevali. Pervi pripomoček, da si očistimo svoje serce,, je resnična in stanovitna volja, da Hočemo vedno boljši biti. Drugič: vsakdanja, navadna in pogostna moKtev in premišljevanje. Tretjič,: večkratna in po¬ božna prejema sv. zakramentov. Cetertič: natančno trojno izpraševanje vesti; zlasti še posebno. Petič: dobra izvolitev dušnega pastirja pa resnično razodenje svojega dušnega stana. In šestič: serčno češčenje naše ljube Gospe presvetega Serca. Kdorkoli se tek pripomočkov skerbno poslužuje, on bo gotovo zadobil tisto stopnjo čistosti svojega serca, ktero Bog navadno tirja. Ako pa Bog kaj posebnega Hoče z nami, dal bo k temu tudi pripo¬ močke, kterik noben drug dati ne more. Ker se pa vsaka stvar tudi obrani s tistimi pripomočki, s kterimi se pridobi, bomo tudi čistost serca s temi pripomočki ne le si pridobili, temuč tudi obranili. Dokler se boš, o kristjan! teh pripomočkov posluževal, imaš tola- 124 živno znamnje, da si na pravem potu, ki te k popol- nomosti pelja. — Naj vam nikar ne bo predolgo, da vam še en zgled povem, kako je češčenje Matere Božje dober pripomoček zedinjenja z Bogom. Ko so na Angleškem gerdo preganjali sv. vero in njene spoznovalce, bežal je katoliški škof, preo¬ blečen kot ubog kmet, v šotlanske hribe. Nevihta ga prisili, da na samotnem hribu stopi v hišo revnega kmeta in poprosi prenočišča. Žena ga sprejme in sinovi mu pripravijo posteljo; ne upa se pa škof vprašati kakšne vere so. Lepo mu postrežejo ali videl je, da vse domače tare neka britkost. Ko je škof sam in hišna žena, jej reče: „ Vi ste mi toliko dobri; ali zdi se mi, da nekaj hudega teži vaše dobro serce . u „Oh! zdihnežena, tu zraven leži moj mož na smertni postelji. To je hudo. Le hujše pa je, ki revež pravi, da ne bo umeri in se zato nič prav pripraviti noče. u „Bi ga li jaz ne smel pogledati ?“ vpraša škof. Žena pelje ptujea v hram in spoznal je škof, da se bolnik že s smertjo bori in le nektere trenutke še živeti zamore. Preoblečeni škof ga ljubeznjivo opominja, naj bi se v voljo Božjo vdal. Bolnik se predrami, zbere vse moči, in pravi: Jaz ne bom še umeri. „Pa, ga opomni škof, bolezen, vaša starost, so obilni uzroki, da tega tako za gotovo terditi ne morete. Potem je pa tudi postava Božja, da moramo vsi umreti. u „Ali jaz še ne bom umeri. To ni mogoče. “ Za- terdi umirajoči. Škof se z vso modrostjo prizadeva, bolniku to čudno misel iz glave pregnati; ali noben dokaz nič ne zda. Mož na vse le odgovori: „ Jaz še ne bom umeri. “ Škof mu še reče: „Jaz mislim, da vi edini ne bote overgli postave, ktero je Bog dal, in ktera je za nas le dobrota; saj smert nas prepelje iz te solzne 125 doline v sveti raj, kterega nam je Jezus Kristus zaslužil. 11 Te besede so umirajočega presunile ter reče: Prijatel, ste li vi katoliške vere ? „Sem u , mu odgovori škof. „če je res, vam pa povem, zakaj še umreti ne smem. Tudi jaz sem pravoveren kristjan. Pri pervem sv. Obhajilu sem obljubil, da bom vsaki dan Mater Božjo prosil, da mi sprosi to milost, da ne bom brez pomoči katoliškega mašnika umeri. Mar mislite, da Mati Božja mojih preserčnih prošenj ne bo uslišala? Zato pravim, da ni mogoče, in jaz se terdno zanesem, da še ne bom umeri. “ „Moj sin! reče ves ginjen preganjani škof, vaša prošnja je uslišana. Jaz sem mašnih, in ker sem pri vaši smertni postelji, me je mogla sama Mati Božja, skozi to hosto k vam pripeljati. 11 In škof pokaže svoj škofovski križ. „0 Marija, o moja ljuba Marija! vekomaj bodi češčena!“ zdihne bolnik. Skesano se spove in po škofo¬ vem blagoslovu mirno umerje. Kako terdno se je ta mož zanesel na nauk sv. Bernarda, ki pravi, da nikdar noben ni bil zapuščen, kdorkoli je Marijo klical na pomoč.. Da bomo tudi mi zadnjo uro se z Marijino pomočjo z Jezusom sklenili, da bomo s čistim ser¬ cem se ž njim večno veselili, molimo tudi mi necoj molitev sv. Bernarda: O Marija, nikdar še ni bilo slišati, da bi kdo zapuščen bil, kdorkoli je pod tvojo brambo pribežal . . . Kdor pa te molitvice ne zna, pa naj moli dva¬ krat angeljevo češčenje, za očiščenje svojega serca, in za srečno zadnjo uro. 126 21. dan. Kdor hoče z Jezusovim Sercem hoditi, mora svoje serce od tega sveta odtergati. 1. Gorje sercu, ki je na minlj ivo nečimemost tega sveta navezano! Ni zadosti, da bi se človek odpovedal le Hudobnemu duhu; tudi vso posvetno necimemost moraš iz svojega serca izpoditi. Dokler svet ljubiš, ti bo malo pomagalo, karkoli tudi storiš v popolno očiščevanje svoje; zakaj svet ne bo odjenjal, ter bo tvoje njemu odperto serce spridil, ga gotovo zapeljal, ter ga tako v zanjke hudičeve zapletel. Kaj pač je svet druzega, kakor neredna ljubezen do veselja, do bogastva in do časti? In kdorkoli se neredni ljubezni, temu nespametnemu nagnjenju vda, bo zapeljan in spriden. Ako hočeš vedeti, koliko in kaj ti je o svetu misliti, kako se ž njim ukvarjati; poglej in k sercu si vzemi, kako je delal tvoj Gospod in učenik Jezus Kristus. On je hodil po zemlji od kraja do kraja in je povsodi dobrote skazoval; sovražnike svoje, ki so ga preganjali, je ljubil; na križ so ga pribili, pa molil je za nje. Za svet pa ni nič maral, pa tudi ni zanj molil. Ker svet je v oblasti hudobnega duha in se ne strinja s sv. Duhom Božjim, da v enem sercu posvetnost in Božji Duh prebivati ne moreta, kakor se laž in resnica, spridenost in čistost zediniti ne morete. 2. Svet že sam po sebi spričuje, ne le, da je pekel, ampak da pekel mora biti. Le pomisli, kaj nek svet ima, kar bi se strinjalo z Jezusovim pre¬ svetim Sercem? Svet očitno in skrivaj podpira vse hudobije, presveto Serce Jezusovo pa je le svetost sama. Svet, v zvezi s svojim peklenskim kraljem, s satanom le to išče, da bi duše človeške pogubil; Serce Jezusovo želi vse rešiti, vse zveličati. Z enim 127 moraš tudi ti potegniti; obemadvema, svetu in Jezusu, ne moreš služiti; ako si prijatel temu svetu, boš sovražnik Jezusovemu presvetemu Sercu. Ako dirjaš za svetom, boš s svetom vekomaj po¬ gubljen; ako pa hodiš za Sercem Jezusovim, boš šel v večno življenje. Ako izženeš iz svojega serca svet in nečimemost njegovo, tako da celo svoje serce Bogu daruješ, bo ta dar Bogu dopadljiv, tebi v čast in zasluženje. Angelji in svetniki ti bodo srečo voščili; tudi svet bo prisiljen in bo to tvojo serčnost in ve¬ likodušnost občudovati moral. O zares blagor mu, kdor vse svoje nagnjenje po¬ svetni nečimernosti odterga, da vse Bogu daruje! 3. Premisli resnobno, kaj pač najdeš na svetu, da bi svet res ljubiti mogel? Glej, vse, kar je na svetu, je poželjivost mesa, poželjivost oči in napuh življenja; konec vsega tega pa je smert in pekel. Ako tedaj svet ljubiš, ali ljubiš to, kar je na svetu, potem ljubiš to, kar te večno nesrečnega stori. Kaj pač ti je svet dobrega storil, da bi mu da¬ roval svoje nagnjenje ? Svet ti ni nič druzega storil, ne dal, kakor- le hudo; pa tudi ti nikoli drugače storil ne bo; zakaj, čemu vendar navezuješ svoje serce nanj ? Bodi moder in ne zaupaj prilizovanju in mikanju tega sveta; zvito se hlini in ne išče druzega, kakor da bi te prevaril in pogubil. Ako ne boš ti poprej sveta zapustil, bo svet tebe zapustil, pa še le, ko se boš v njegovi sužnosti zdelal, pokončal; in pri tvoji pogubi te bo svet zaničljivo zasmehoval. Ti pa boš zapuščen, in brez vse pomoči, ravno takrat, ko boš v najhujši sili. Postavi se v misli na prag večnosti in se vprašaj: Kaj mi bo takrat ljubo, kaj si bom želel: ali da sem služil svetu, ah Jezusu Kristusu? Bodi toraj moder in stori zdaj z zasluženjem, kar boš primoran storiti, pa takrat brez zasluženja. Zato si prizadevaj, da svoje 128 serce odtergaš vseh posvetnih reci in da s popolnim tveganjem črez svet gospoduješ. Duša keršanska! zaupaj; Jezus je svet premagal. Tudi ti ga boš premagal, če le hočeš. In ko boš svet premagal, ti je pripravljen, odpert prelep in čez vse ljubeznjiv prostor v Sercu Jezusovem. Toraj še enkrat premisli: Ves svet, z vso svojo nečimemostjo te nikdar nasititi ne more; kolikor ga bolj ljubiš, toliko bolj prazno, nemirno bo tvoje serce. Izženi iz serca vse posvetno in Jezus bo v tebi in ti boš v Jezusu. In zadosti ti bo. Molitev. O Gospod! kako nespametno sem vendar delal, kako neumno sem živel! Zapeljan po goljufivi bliščobi veselja, dobička in časti sem zapustil tebe, da sem postal suženj tvojega sovražnika, suženj nečimernega sveta. Studenec vsega dobrega sem zavergel, da sem stopil v smradljivo kapnico tega sveta. S to otrovano vodo sem se vpijanil in v tej norosti sem vse svoje proč vergel. Tebe, o moj Bog in moje vse, sem pozabil in svetu sem se vsega vdal, da sem v njegovi službi oskrunil, onečastil vse tvoje darove, vsa čutila telesna in vse zmož¬ nosti dušne. Preveč sem se zadolžil! moja duša je z nadlogami napolnjena in moje življenje se peklu bliža. Tvoj,a jeza se na me obrača, in tvoji strahovi me begajo, da sem noč in dan ves reven. (ps. 57, 4, 17.) . Oh, moj ljubi Jezus! da bi bil vendar iz 129 strahu pred sodbo in iz groze pred peklom sklenil, pobožno živeti! kako žalostno sem se ogoljufal! kako zaničljivo sem se zmotil! Svoje serce sem razdelil; kotel sem tebi in svetu ob enem služiti. Koliko krivice sem ti storil, da sem tebe in svet v eno versto postavil! Tako nisem zadostil ne tebi ne svetu; pri tem pa sem neizrečeno nesrečen postal, ker nisem našel prave zadovoljnosti, ne prave sreče, niti pri svetu, niti pri tebi. Ker si mi pa zdaj, o moj Gospod! odperl oči in me predramil, presunil mi serce, kočem le tebi služiti, in tebi darujem celo svoje serce; in to za zmiraj. O Jezus! to te prosim, iz¬ trebi iz mojega serca vse nagnjenje do sveta in spremeni njegovo lažnjivo sladkost v pravo grenkost. Napolni pa moje serce s sladkostjo svoje ljubezni, da se mi gnjusi ves svet z vso svojo nečimernostjo. O Marija! nam čez vse milostljiva kraljica! Tvoje delo je, da varuješ grešnike, ki k tebi pribežijo, saj si pribežališče grešnikov. Tudi jaz danes zaupljivo kličem k tebi: No, mo¬ gočna besednica! spolni svojo službo; potegni se za me. Vem, da sem se prehudo pregrešil, tvojemu Sinu zameril; pa storjeno je; nihče me rešiti ne more, ako me ne rešiš ti. Samo povej svojemu Sinu, da si me pod svojo hrambo vzela. To mu bo dovolj, to ga bo nagnilo, da mi bo odpustil in mi na tvojo prošnjo poma- šmarnice. 9 130 gal, da svoje serce vsega posvetnega odtergam in celega njemu darujem. O moja prelju- beznjiva Mati! reši me, pomagaj mi, da bom zveličan! O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Leta 1876 se je na Nemškem to-le čudo zgodilo. Mlada deklica, 11 let stara Elizabeta Pruger, hči mestnega pisarja vlngolstatu, je hudo zbolela. Križci so jo boleli, da so jo pripeljali v bolnišnico v veliko mesto Monakovo. K tej bolezni pride še vročinska bolezen. Z Božjo pomočjo so jo imenitni zdravniki ozdravili; ali revi so noge odpovedale. Bog v svoji modrosti, kterega rad ima, mu pošlje mnogo težav. Nevarno jo zaboli gerlo in hude golte jo napadejo. Reva išče pomoči v domači bolnišnici, ktero so osker- bovale mile sestre. Te bolezni res ozdravi; ali noge so ji popolnoma zamerle; neobčutljive postanejo in ko druge ljudi noge nosijo, so tej revi le v veliko nadlogo, da jih težavno za seboj vlači. Usmiljenim sestram se uboga reva smili in obderže jo v bol¬ nišnici. Bila je za vratarico. Deset dolgih let je preteklo, v kterih je sključena reva z rokami se premikala in svoje nadložne noge za seboj vlačila. Čutila je britko svojo nadlogo; tožila je ljudem, ali nihče ji pomagati ne more. Tožila je svojo revo tudi Jezusu in njegovi usmiljeni Materi Mariji Devici. Ali vse zdihovanje, vse tožbe, vse prošnje so bile, kakor se je zdelo, zastonj. Neprenehoma je klicala k Mariji: Usmiljena Mati, usmili se me! Pa tudi se ni naveličala in druge je prosila, naj molijo za njo. 131 Mesca svečana 1876. leta, neko noč, se zdi deklici, kakor da bi v sanjali videla nebeško kraljico, kije imela na glavi rumen pajčolan. Prosila je Marijo, naj se je usmili; pa zdi se jej, da jo nebeška kraljica zaveme, kakor da bi od nje ne bila dobila še nobe¬ nega daru zatajevanja same sebe. Reva se oserči in moli: „Mati moja, ako te pa poprosim pri zasluženji presvete Kervi tvojega Božjega Sina; mar se me še ne boš usmilila ?“ „Tako pa zamoreš uslišana biti, “ jej reče nebeška prikazen. Drugo jutro pripoveduje deklica svoje čudne sanje milim sestram, in od tega dne je bilo njeno zaupanje na Marijino pomoč neomabljivo. Začne zdaj devet- dnevnico k Materi Božji vedne pomoči, in zadnji dan te devetdnevnice, to je bil 26. dan Marijinega mesca leta 1876, poprosi reva pobožno ženo, da jo naloži v mali iz protja spleten voziček na dveh kolesih ter jo pelje v čudadelno kapelo Matere Božje pri G-ajmers- haim-u. In ko jo žena pripelje do cerkve, jo tudi nese pred čudadelno podobo Marijino. Na klopi v kapeli čepi reva in zaupljivo moli roženkranček v čast Ma- rijnemu Sercu. Pri pervi Ceščena si Mariji pri četer- tem odstavku prečudno občutljivo prešine njeno telo. Ko zmoli zadnjo Ceščena si Marijo tega odstavka, se zgrudi na tla, kakor da bi jo neka nevidna moč po- derla. Njena spremljevalka hitro priskoči, ter misli, da je omedlela in jo hoče vzdigniti. Deklica pa reče: „Meni se zdi, da lahko sama vstanem.“ In reva res sama vstane in gre proti čudadelni podobi, pa se jej zdi, da vidi zopet rumeni pajčolan, ter objame podobo s preserčno zahvalo. Večkrat obhodi kapelo in po dolgih 11 letih se pervičverže na svoja zdrava kolena in v serčno zahvalo zmoli sv. roženkranc. Ko je pri šolskih sestrah, ktere to kapelico oskerbujejo, nekaj malega zavžila in se tako po¬ krepčala, šla je sama poldrugo uro dalječ na svoj dom. Ko pride v bolnišnico in jo mile sestre ozdrav- 9 * 132 ljeno zagledajo, ne morejo se zadosti načuditi, pa tudi solze veselja in serčne zahvale oblivajo njihove lice. Kdor je to revo veliko let videl, kako težavno se je po svojih rokah plazila, kako je pa zdaj lahko in urno po stopnicah hitela v domačo kapelo, da se je vnovič pred Marijinim altarjem, pri koncu njenih Šmarnic preserčno zahvalila za toliko prečudno milost, mogel je spoznati moč Marijine priprošnje in oživelo se je tudi njegovo zaupanje na pomoč naše mile ne¬ beške Matere. Duše moje! koliko let se pač že mi plazimo po tej solzni dolini? Ali koliko let se naše serce plazi po nečimernosti te zemlje in se nikakor ne more povzdigniti in hoditi za Jezusom. Oh, morebiti že več, kot 11 let? Podajmo se tudi mi pred podobo nebeške kraljice; poprosimo še mi kako dobro dušo, naj nas s svojo priprošnjo pelja k Mariji. Morebiti vendar tudi mi dosežemo to milost po priprošnji Ma¬ rijini, da bi naše serce se ne plazilo vedno po tej nesrečni zemlji, da bi se vendar enkrat že vzdignilo in bilo in hodilo, živelo in hrepenelo le po Jezusovem presvetem Sercu. V ta namen prosimo tudi mi Marijo po zasluženji presvete režnje Kervi njenega Božjega Sina in molimo do jutranjih Šmarnic posebej trikrat Oče naš in Ceščena si Marija; in apostoljsko vero. 22. dan. Kako geljufen je svet. !. Kdaj bomo vendar spoznali prekanjenost in goljufijo tega sveta? Vsa bliščoba posvetna ni druzega, kakor zvita sleparija. Z goljufijo in zvijačo vabi ta svet neprevidne na se; kaže jim, obeta jim, raz¬ grinja jim veselje, bogastvo in čast ter hinavsko pravi: Vse to ti dam, ako meni služiš. 133 O človek! odpri oči in bodi moder; ne glej tega, kar ti lažnjivi svet obeta, temuč poglej in pomisli, kar je svet v resnici. Ko priliznjeno obeta nezmerne dobrote, na videz pa svoje priveržence pelje v strašno trinoštvo nenasitenih strasti, ter jih pogrezne v vedno grizenje razdražene vesti. Si li kdaj videl posvet- njaka, čigar serce bi res srečno, zadovoljno bilo ? Prehodi ves široki svet, pa ga nikjer ne boš dobil. Svet res obeta mnogo dobrega, kaže marsikaj lepega; v resnici pa daje le slabo, le hudo; ker vse posvetno človeka le spridi in ga nikdar nikakor srečnega sto¬ riti ne more. 2. Ko, boš morebiti rekel, saj posvetnjaki vendar le dosežejo, kar želijo, in v tem pozabijo ali zadušijo duhovno revščino svojega serca. Le zvesto poslušaj in dobro prevdari: Ce bi po¬ svetnjaki tudi v obilnosti res vse imeli, kar na svetu poželjijo: ker pa svoje serce neredno na to navezu¬ jejo in to posvetno slabo obračajo, jim bo to vživanje v pogubo tu na zemlji in v večnosti. Sicer se zdi, kakor da bi dosti ne porajtali oči¬ tanja svoje vesti; ali da bi bilo nam dano, pogledati v njihovo serce, kakor ga vidi vsegavedni Jezus, kakšno notranje terpljenje bi pač zapazili! Videli bi, kako je pretergano, razburjeno nesrečno serce, kar vse prikriti hočejo. Primorani bi bili spoznati, da zveličanje človeško ni v obilnosti posvetnih dobrot; ampak da srečen je on, ki svoje serce vsega po¬ svetnega prazno ima in v gnadi Božji stanoviten mir vživa. Pa še to pomisli: Kako dolgo pa posvetnjaki vživajo vse te pozemeljske dobrote in goljufive bli- ščobe? Prav kratke, še te negotove trenutke; in večnost *o vse požerla. Kaj jim bo koristilo potem vse razveseljevanje in vse drugo vživanje? Vse bodo popustili in z butaro svojih pregreh obteženi bodo ta svet zapustili in se urno v večnost preselili. Mar 134 hočeš tudi ti časno v slabo obračati, da boš večno ne¬ spametno zgubil? Ako ta svet ljubiš, svoje serce na ta svet nave¬ zuješ, nisi več pravi kristjan in ne zaslužiš več tega imena ter zgubiš vse pravice njegove. Ali še veš, da si se pri svetem kerstu očitno, vpričo nebes in zemlje odpovedal svetu in vsemu budemu ? brez te odpovedi bi ne bil postal otrok Božji. Ako pa zdaj bandero Kristusovo zapustiš in se v posvetni tabor nazaj podaš; si ne le nezvest, temuč ti si slabši kot nevernik, ki te obljube storil ni; boljše je, ne obljubiti, kakor dano besedo prelomiti. 3. Vprašaj mertve, kaj misbjo od sveta. Iz¬ voljeni ti bodo odgovorili, da njihova sreča se je pričela z zaničevanjem vseh posvetnih reči; zaver- ženi pa bodo javkah, da jih je svet prevaril in vekomaj pogubil. Eno ali drugo boš tudi iz lastne skušnje enkrat od tega sveta terdiL Bodi toraj zdaj moder, da si ne boš enkrat sam sebi očital. Posnemaj svetnike, ter odtergaj svoje serce od tega sveta, in obrani ga prostega vseh nerednih nagnjenj. Vživaj ta svet, kakor da bi ga ne vžival; in ko te noge po zemlji nosijo, naj tvoje serce v ne¬ besih biva. Kolikor bolj se stvarem odteguješ, to¬ liko bolj se bližaš svojemu Bogu in toliko pripravniši si za prejemo nebeških darov. Kadar bo tvoje serce od tega sveta popolnoma odtergano, ti ta svet ne bo nič več škodoval, ampak obilno koristil. O kako gerd, kako zaničljiv bi ti bil ta svet, ako bi resnobno premislil, kaj te čaka v večnosti! Molitev. O Gospod! svet je res goljufen; v svojo lastno škodo moram to spoznati. Ko mi je ponudil svoje dobrote, sem neumnež mislil, 135 da bom ž njimi srečen. Pa kako budo sem se zmotil! Kako nesrečen sem še takrat bil, ko sem oslepljen posvetne ljubezni mislil, da sem srečen. V ta svet zateleban sem se srečnega štel, ko sem požeral otrobe, ktere mi je ta svet metal, ter sem nehote zdihoval pod za¬ ničljivim jarmom te sužnosti in pod težo svoje notranje revščine. Spoznam zdaj, o Gospod! da sem sam kriv svoje nesreče, in da po pravici le sebe tožiti moram. Ker z vso obilnostjo obdarjen v veselji svojega serca nisem botel tebi služiti, služil sem tvojemu in svojemu sovražniku v lakoti in žeji, v vsem pomanjkanji, tako da sem moral zadovoljen biti, da sem vžival le ži¬ vinsko brano. O Gospod! da bi jaz mogel izbrisati iz števila mojih let ves tisti čas, kterega sem v službi tega sveta prebil! Kaj imam zdaj od tega? le britkost, težko vest, obloženo serce in nesrečni greh, za kar bom v tem življenji se pokoril, ali pa bom vso dolgo večnost ob¬ jokovati moral. Bodi mi milostljiv, o moj Zveličar! in odpusti mi vse grebe, ktere sem v službi tega sveta storil in ktere iz dna svojega serca zdaj obžaljujem. Ob, ne pripusti, da bi se moje serce še kdaj na najslabšo stvar tega spridenega sveta kako obesilo ali navezalo; potegni ga ti, o Gospod! z vsem njegovim nagnjenjem in od- 13G tergaj ga vedno bolj od vseh lažnjivih dobrot te zemlje. O Jezus, ne odreci mi te moje serčne prošnje! Ker je pa moja prošnja le revna, te opomnim tvoje in moje ljube Matere! Gospod, poglej njene mile oči, ki so te tu na zemlji tolikrat tako ljubeznjivo pogledovale; spoznaj prelepa lica, ktera so se tvojega otroškega obličja tako preserčno dotikala; poglej sladke ustnice, ktere so te tako preljubo in dobrotno kuševale; poglej prečiste roke, ktere so ti tako skerbno stregle. Oh, mila priserčnost! kako bi ti kaj odrekel njej, ki te je s svojo deviško- materno hrano hranila, v svojem naročji nosila in te tako sveto zredila! Gospod! spominjam te vse tiste ljubezni, ktero si ti v svojih otroških letih pri svoji presveti Materi vžival, ko si v njenem maternem naročji tako lju¬ beznjivo in preserčno s svojimi igrajočimi očesci se jej nasmekljeval, s svojimi premilimi ročicami jo objemal in v nezmerni ljubezni ž njo radoval . . . Spomni se pa tudi velike serčne bolečine, ktero je občutilo velikrat njeno materno serce zavoljo tebe, o moj Jezus! zlasti še tam pod križem, kjer te je videla v neznanskih bolečinah umirati, in je njeno sveto dušo tako oster meč prehodil. Gospod! pri ljubezni, s ktero si ti tu na zemlji ljubil svojo Mater, in pri ljubezni, s ktero je Marija tebe ljubila, te prosim, odpusti mi vse grehe, pa dodeli mi to milost, da 137 odtergam svoje serce popolnoma od tega sveta in da ne iščem druzega, kakor ljubiti le tebe, in skleniti se s tvojim presvetim Sercem. Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Gospod de Musi, mašnik Autunske škofije na Francoskem, je bil do 20 let hudo bolan. V zadnjik 11 letih je le dvakrat, in to težko, maševal. V Lurdu na Francoskem, kjer se je Marija 1858. leta mali enajstletni deklici prikazala in se neomadežano spo¬ četje imenovala, je zdaj ena najimenitniših Božjih potov na vsi zemlji. 6. dan velikega serpana leta 1873. na večer se poda ta mašnik v družbi svojih prijateljev na Božjo pot. Bil je tako slab, da sta ga na železnici morala dva moža na voz nesti. 8. dan ob osmih zvečer se pripeljejo v Lurd in zopet nesejo bolnika v bližnjo gostilnico. Drugo jutro ga nesejo v prežalo novo cerkev, ki je zidana na kraju Marijine prikazni, in sicer v kripto, (to je spodnja cerkev.) Tukaj je pre¬ jemal vsaki dan sv. Obhajilo. Na malih kolcah so ga potisnili do obhajilne mize; če je bil pa prevelik drenj, je mašnik do njega šel s sv. Obhajilom. Po sv. maši ga vsaki dan nesejo v jamo, kjer je čudo¬ delni studenec, ki od časa Marijine prikrazni tu teče. Tti se s terdnim zaupanjem umije in ko pred jamo svojo molitev opravi, opominja še druge bolnike in nadložne, kterih je vedno veliko število, ter jih tako v veri poterduje. Kdorkoli ga je le videl, se mu je v serce smilil. Drugi dan ga obišče tudi domači gospod župnik; njegove lepe besede so imele nekaj 138 tolaživnega, da so mogli na naglo uslišanje soditi. On reče ljubeznjivo: „Ako se presveta Devica za vas le kaj pognati hoče, bote kmalo ozdravljeni. u Ob¬ ljubil je, da hoče ž njim moliti, in bili so poterjeni v svojem zaupanji. 14. velikega travna pride baronovka dela Rue, ki je, dvanajst let od mertvuda sključena, neznane bolečine preterpela, na to Božjo pot, ter je bila na enkrat ozdravljena, kakor hitro je v čudodelni jami se tal dotaknila. In pri tem čudežu so ljudje rekli: Zdaj pride versta na bolnega mašnika. Tudi ozdravljena žena je preserčno molila zanj , in on sam pravi: „Upam, da bom kmalo ozdravljen. “ Tisto noč pred praznikom Marijinega vnebovzetja so bili bolni mašnik in njegovi prijatelji prečudno prevzeti in komaj so čakali prihodnjega praznika. Bolnika so na vse zgodaj nesli v kripto, kamor c večih Marijinih praznikih le samo bolniki smejo. Svojega prijatelja, tudi mašnika, prosi bolnik, naj bi na altarji Mariji posvečenem, v mali kripti, daroval sv. mašo. Zavoljo veliko druzih mašnikov so le težko to milost pridobili. Ta mašnik pripoveduje sam: Ko po sv. maši pridem v zakristijo, dobim tam pobožnega duhovna, imenitnega učenika bogoslovja iz Pariza, ki je velik častivec neomadežane Device. Prosim ga, naj mi dovoli, da mu pri njegovi sv. maši strežem. Ta pobožen mašnik je pripustil sad nekervave daritve preblaženi Devici, naj ga prostovoljno oberne v veči čast Božjo. To je bila že druga sv. maša, pri kteri je bil gospod de Musi po prejetem sv. Obhajilu. Skerbelo me je, pravi na dalje njegov prijatelj, pri povzdigovanji te druge sv. maše, sem z začudenjem zapazil, da bolnik kleči. Skrivej pogledam na uro; čudež se je pričel. Bilo je osem. Cez en četert ure je gospod de Musi še klečal. Večkrat ga pogledujem, boječ, da bi mu slabo ne prišlo. Še zmiraj kleči. Skoraj nisem verjel svojim očem. Ob devetih se rahlo 139 vzdigne ter se bliža neki kraljevi gospej in jej reče: „ Gospa, presveta Devica mi je veliko milost skazala; ozdravila me je. Le zaupajte; tudi jaz bom za vas prosil. “ Potem gre naprej in jaz ves začuden za njim. Ko iz kripte stopiva, vprašam ga urno : „Ste li ozdrav¬ ljeni ?“ Solze ga polijejo, objame me in pravi: „Jaz sem zdrav. “ Več nisva mogla govoriti. Voznik, ki ga je na kolcali vozil, je začuden odšel. Peš greva v čudodelno kapelo po daljnem potu, in do jame sva molila češčena si Marija. Brat menih, ki je v terdnem zaupanji pri jami že od včeraj imel pripravljeno svečo, mu jo poda, in urno omrežje za nami zapre; milo se zjoka. Ljudstvo se zavzame; ljudje hitro spoznajo mašnika, kterega so videli šest dni tu moliti, Ju pa sam stopinje storiti ni mogel. Vse kliče: Čudež, čudež! in „Magnifikat“ smo zapeli. ^Vedno več ljudi skupaj suje. Ko odmolimo še deset češčena si Marija za spreobernjenje grešnikov, ponujajo mu ljudje celi kup podobic, na ktere naj bi svoje ime podpisal. Brez težave je to storil, akoravno že več let poprej ni skoraj nič videl. Vsak bi rad ga videl, če res hodi. In šel je prav zlahkoma, in ker je velik, ga lahko vsi vidijo; in on jih blagoslovi. Vprašajo ga, kdo je? Sam pravi: „Mašnik Autunske škofije sem; dvajset let sem bil bolan; enajst let nisem mogel maševati. Več mescev nisem mogel več hoditi. Prišel sem v Lurd, da bi si sprosil zdravje. Presveta Devica me je uslišala. Pomagajte mi, da se jej zato zahvalim. “ O pol dvanajstih odprejo očetji misijonarji omrežje pri jami. Vse se drenja k tako čudno ozdravljenemu. Kušujejo njegovo obleko, njegove roke; prosijo ga blagoslova; priporočujejo se mu v molitev. Vse je v solzah pravega veselja in tolažbe. Komaj se spravi med veliko gnječo do stano¬ vanja misijonarjev; vsakdo bi ga le še rad videl, ter se prepričal, da res hodi. Po večernicah obišče 140 domačega g. fajmoštra, da se mu zahvali. Nisem v stanu popisati, kako serčno je bil vesel pobožen mašnik, ko je videl tega bolnika tako popolnoma ozdravljenega. Drugi dan, v saboto 16. velikega serpana, je moral obrede sv. maše nekoliko pregledati, ker že toliko časa ni maševal. Popoldne pa se oglasi neki čisto neznan človek. "Ko stopi v sobo, pravi: „Gospod, jaz pridem se vam zahvalit. Vaš čudež me je spreobernil. 40 let že nisem več prejel sv. zakramentov. Prišel sem pa sem v Lurd, ter sem svoji sestri obljubil, da se bom spreobernil, če bom čudež videl. Stal sem pri omrežji jame, ko ste svoje ozdravljenje pripovedovali. Ta prigodba me je prepričala; spovedal sem se; pa to vas prosim, da bi me vi jutri pri sveti maši obhajali." Gospod de Musi ves ginjen, ga objame in pri¬ stavi: „Ta čudež me še bolj veseli, kakor moje ozdravljenje/' Drugo jutro je bral sv. mašo na altarji, pred kterim je bil tako čudno ozdravljen. Vsa kripta je bila prenapolnjena s pobožnimi, ktere je de Musi sam obhajal; in pervi na versti je bil ptujec, ki se je spokoril. — S kako veselim in hvaležnim sercem se je podal nazaj na svoj dom; to si le misliti moremo! Ta mašnik je pač dobro vedel in skusil, da ves svet, z vso učenostjo in z vsemi pripomočki, mu nič pomagati ni mogel; zato je pa pri Mariji iskal po¬ moči, in dobil jo je. — Oh, morebiti je tudi med nami kdo že 20 let bolan ? In morebiti hudo bolan ? Premisli, o kristjan! kako dolgo je že tvoja duša bolna ? tudi ti morebiti že več let skušaš, da ves svet z vso svojo nečimernostjo je ozdraviti, umiriti ne more. Veš kaj ? Pojdi še ti pred. podobo Matere Božje; prosi jo s terdnim zaupanjem, kakor mašnik de Musi. Morebiti se te usmili in ti sprosi pravo 141 spoznanje, kakor unemu ptujcu, da tudi ti odtergaš svoje serce od tega sveta in mir najdeš pri Jezusu. Y ta namen zdihni nicoj desetkrat, pa še jutri zjutraj tudi desetkrat: Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! 23. dan. Služba temu svetu je huda sužnost. 1. Kdor rad svetu služi, ta sveta ne pozna. Svet je pravi trinog, in vsi, ki njemu služijo, so revni sužnji. Kaj vse in koliko vse tirja svet od svojih priveržencev, pa jim za vso njihovo službo daje le vedno hudo. Svet tirja, da so mu njegovi služabniki zaničljivi strežaji njegovih spačenost, da mu žertujejo dušo in telo, 'ter se brez dobička pogubijo. Ko jih pa celo do pogube pritira, jih sramotno zaverže, da niso več za nobeno rabo , kakor le še za ogenj in pekel pri¬ pravljeni. O kako stežka si posvetnjaki priborijo svoje po¬ gubljenje! Srečni bi bili; svetniki bi bili, ako bi se le polovico toliko trudili za nebesa, kakor se priza¬ devajo za časno in večno nesrečo. Težavna, huda je sužnost posvetna. Koliko in kako velikih notranjih britkost mora posvetujak pre¬ stati! Koliko težav prenaša! In vsemu temu trudu se vda, v upanji, da bo vjel, dobil, kar okušeno ga umori; ali pa, če posede, ga teži; in kadar umerje, mu ločitev prestrašno greni. Zares prav železen jarm teži rame posvet- njakov; le kdor ga je nesrečno sam že nosil, ali ga oziroma na večnost pregleduje, njegovo težo spo¬ znati zamore. 2. Kdorkoli se rešiti hoče, mora svoje serce od tega sveta odtergati. 142 So ljudje, ki so na videz se odpovedali svetu, ali njihovo serce je vse posvetno, od nečimernosti vse prevzeto, ter živijo po načelih tega sveta. So pa‘tudi, ki po svojem stanu v svetu žive, pa so vse nagnjenje do sveta odložili ter nič posvetnega na sebi nimajo. Ne stan ne obleka nas na svet ne veže; pa nas tudi od sveta me odterga; ampak le kjer je tvoje serce, tam je tvoj zaklad. Kdor je svoje serce od sveta odtergal in ga z Jezusom sklenil, je njemu ljub, naj bo v kteremkoli stanu. Lahko se posvetiš, v kteremkoli poštenem stanu živiš; akoravno je gotovo, da v nekterem, od sveta bolj odločenem stanu ložej delaš za zveli¬ čanje svoje. 3. Marsikteri posvetnjak 'spozna slabost, spri- denost tega sveta in čuti v sebi potrebo, da bi spre¬ menil svoj stan, zapustil to hišo, to službo, to delo; ali boji se, kaj bi svet rekel; in serčnost mu vpade. Pa ravno s tem pokaže, kako slab, maloserčen je. Kakšna velikodušnost je pač to, ako iz strahu neči- memih besedi si ne upa storiti, kar sv. vera tirja, kar mu pamet pravi in kar je zanj najbolj imenitnega! Kaj so nek take besede? goli jek, ki po zraku leti in se urno zgubi; saj še edinega lasa na tvoji glavi skriviti ne morejo. Ali nisi zares nespameten, zares malo vreden, da boš zavoljo takih besedi pa v časno in večno nesrečo se pogreznil? Na roko ti je dano; zvoliti si zamoreš: Ali da služiš Bogu, in srečen boš tukaj in večno veselje boš vžival v nebesih; ali pa da služiš temu svetu in tukaj boš poln notranje revščine, potem pa boš zapadel večni pogubi. „Glej, imaš pred seboj življenje in smert, dobro in hudo; kar hočeš, ti bo dano/ (Sir. 15, 18.) 143 Molitev. O moj dobrotljivi Jezus! kaj bi nek pre¬ mišljeval, kaj mi je izvoliti? O jaz nesrečen človek! kako bi mogel voliti to, kar me toliko nesrečnega storiti mora? O moj Bog! o neskončna dobrota! ti si me zmotnjave rešil in si me resnico naučil. Od zdaj za naprej hočem le tvoj biti, o Jezus! ker le ti si moje pravo zveličanje. Poberi se od mene, lažnjivi svet, ti pre¬ kanjeni goljuf, ti sovražnik Božji in sovražnik mojega zveličanja, sovražnik vsega dobrega in najstrašnejši trinog. O ti nesrečni svet, ti pomagač satanov, prepozno sem te spoznal, predolgo sem te ljubil! Bodi od zdaj za naprej kjerkoli hočeš! — O Jezus, usmili se me! O Marija, o pre¬ sveta Devica, o Mati moja! ako ravno sem reven grešnik, vendar se veržem k tvojim nogam, in te danes zvolim v svojo varhinjo, v svojo Mater. Tebi posvetim svoje telo in svojo dušo, z vsem, kar sem in kar imam. Posebno še ti darujem in posvetim svoje serce, ter želim in zahtevam, naj bo vedno tvoje, da ljubi tebe in tvojega Božjega Sina, Jezusa Kristusa. O moja Gospa! le gospoduj v meni, ti in tvoj ljubi Sin, moj Zveličar. Le vama služiti, le vaju častiti, za vama hoditi, to naj bo vse in edino hrepenenje moje! Ker pa veš, o Mati moja! kako slab in reven, kako nestanoviten sem sam iz sebe, ne pozabi, da sem tvoj! vari me, brani me, kakor svojo lastnino in posestvo! 0 naša ljuba Grospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zg'le tl. Poslušajte danes mladenča, kako popisuje svojo srečo, da je služabnik Marijin. Hvalite Marijo, Mater usmiljenja, hvalite jo z menoj za velike milosti, ktere mi je skazala! Potem piše: Se majhno dete sem imel veselje nad podobicami. Pri sv. birmi so mi birmski boter dali molitevne bukvice, ki se jim je reklo „Marijin tempelj“. Rad sem jih prebiral, in molil na nje. Ko malo odrastem, sem se šivati učil. Kakor je navada, sem šel tudi na ptuje; in na ptujem me je res Marija sama varovala. Sel sem na Češko, da se tudi češkega naučim. Tu mi je dolg čas bilo. O da bi bil pri Mariji se kratkočasil, ali da bi bil takrat v molitvi in v dobrih bukvah se mudil! V svojo veliko srečo nisem skoraj nikakoršne družbe imel. Večidel sam, sem bil kakor zgubljeno dete brez vsega varstva. Pusto je bilo moje življenje, prazno moje serce; dolgočasno vse okoli mene. V 20. letu sem prišel nazaj domu. Tudi zdaj nisem imel nobenih prij atelj ev. Nekako neobčutljivo, oterpnjeno serce mi je bilo. Dobil sem v roke stare bukve od Jezusovega Serca. Bral in prebiral sem tako dolgo, da sem se dal zapisati v bratovščino presvetega Je¬ zusovega Serca. Bilo mi je ložej pri sercu, bil sem nekako spremenjen; in tudi v bratovščino Marijinega Serca sem se zapisal. Bil sem bolj miren. Pa vendar še zmiraj mi je nekaj manjkalo. Nekaj mi je le še 145 težilo serce. Nisem se mogel prav k Bogu povzdigniti, ne še vsega Jezusu in Mariji posvetiti. Gnalo me je k spovednici pobožnega spovednika, ki mi ga je prav Bog sam poslal, da sem opravil dolgo spoved. O tu sem še le zvedel in spoznal, kako blizo pogube sem že bil; in le Marija me je rešila. Pa ni me le rešila, še veliko druzih milost mi je sprosila. Med te milosti štejem posebno, da me je pripravila, da sem stopil v 3. red sv. Frančiška; posebno pa še, da sem postal mežnar v hiši njenega Božjega Sina. Ne morem popisati veselja, kterega občuti moje serce. Ne morem zadosti razodeti, koliko hvalo in ljubezen sem zato Mariji dolžan. Tri leta že vživam to srečo,, da sem otrok tako ljube in dobrotljive Matere. — Oh, ali dvajset celih let imam za seboj, ki mi nič ne pomagajo za večnost, in na ktere se le z. britkostjo spominjam. Ta misel mi hudo de; zato se prizadevam, da ljubezen in dobroto Marijino saj za naprej v dobro obračam. Zato sem vnovič ob¬ ljubil, da nočem nobenega smertnega greha več sto¬ riti, da se vsega posvetim v njeno službo in izročim v njeno varstvo, in da si^tudi sv. Jožefa izvolim v svojega očeta in vodnika. Čudna je Božja previdnost! Ako premišljujem svoje spreobemjenje in vidim mi¬ losti, ktere mi je mili Bog skazal, o kako moram stermeti! Ne morem druzega, kakor da padem na svoja grešna kolena in zakličem: Moj Gospod in moj Bog! Ena misel me pri tem tudi obhaja: Marsikteri mladeneč bo bral to moje spoznanje. In to ravno je moj namen, da me poslušajte in si k sercu vzamete, kar vam povem: Ne zaprite svojega serca, ko vas Bog s svojo milostjo kliče; jaz vas zagotovim, da presrečno je serce, ako se mlado še Jezusu vda. Res je težko, vsemu posvetnemu nagnjenju se odpovedati, svoje strasti premagati; ah zato je postavljeno veliko plačilo. Le pomislite: kakor v mladosti ložej hodimo, Šmarnice. 10 146 ložej delamo, kakor v starih dnevih; tako tudi v čast Božjo in v veselje Marijino veliko več storiti zamoremo. O kako veselo je moje serce, ko vidi pobožnega mladenča; zdi se mi, da angelja gledam. Zato vas prosim, ne odkladajte dneva milosti Božje na starost, ker za večnost moramo že v mladosti začeti delati. Pridite in okusite srečo, kaj se pravi Bogu in Mariji služiti. Vso mladost bi v v duhu po¬ vabil, da pride z menoj k Bogu in kliče: Živi Jezus, naša ljubezen; in živi Marija in Jožef, naše upanje!“ Tako piše ta mladeneč. Mladenči in dekleta! li kaj razumete, kaj vam piše? Je li vaše serce tudi tako mirno? Spoznate li, da svet in vsa njegova nečimernost je goljufiva sleparija, in da takrat bote srečni in mirni, ko se bote popolnoma Jezusu in Ma¬ riji izročili. Da bi Marija vam in vsem sprosila to milost, da bi vsi spoznali goljufivost tega sveta in bi se v Marijino varstvo popolnoma izročili, molimo zdaj še lepo molitvico: „0 Gospa moja, o Mati moja i. t. d. u 24. dan. Jarm Gospodov je res sladek. 1. „Vz e m it e moj jarm n a s e ... M o j jarm namreč je sladek, in moje breme je lahko.“ (Mat. 11, 29, 30.) Tako kliče in vabi nas ljubi Jezus. Kdor njemu služi, ne služi trinogu, ne hudobnemu gospodu; ampak on služi najljubeznjivšemu Očetu, ki je svojim otrokom vedno na strani, da jim po¬ maga, in jih razveseljuje. Ker duh njegove službe je ljubezen, le ljubezen jo vodi; ljubezen pa stori vse lahko. Njegove zapovedi niso nikomur težavne; lj ubij očim pa so lahke in sladke. O da bi sami poskusih in okusili, kako prijetno je, Gospodu služiti; kako lju- 147 beznjivo je, njegove sladkosti vživati; in pa kako dobro je, zajemati iz studenca vseh sladkost! Ako hočeš imeti resnično veselje, išči ga le v službi Gospodovi. Vse razveseljevanje tega sveta je nečimerno ali pogubivno. Tolažbe Božje pa neskončno presežejo vse veselice posvetne, prevzamejo s svojo čistostjo vsa serca ter jih resnično nasitijo. Včasih obsujejo človeka v toliki polnosti, da občuti neki predokus nebeških radost, v ktere so svetniki vsi vtopljeni. 2. Kdor Gospodu služi, se mu ne godi, kakor se godi služabniku tega sveta, ki se noč in dan trudi, kot černa živina peha, da bi se minljivih zakladov nagrabil; nazadnje pa ima prazne roke in goljufano serce. Gospodov služabnik si pa zbira zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. (Mat. 6, 20.) Vsi zakladi te zemlje so v primeri z nebeškimi zakladi le blato in kot nič, Ako iščeš časti? Glej, največa čast ti je, ako si z Gospodom, ako dopadeš njemu, ako te on sam časti. Posvetna čast je kratka, puhla in nečimerna; ljudje si eden druzega ž njo slepijo, čast Gospodovega služabnika pa ima ceno in bo večna. Kajslabši slu¬ žabnik Božji je veči, je imenitniši, kakor kralj, in če bi tudi ves svet imel. 3. Je li bil kdaj kteri človek na svetu, ki bi se bil o smertni uri kesal, da je služil Gospodu ? Kako britko pa obžaljujejo tisti zadnji trenutek posvetujaki, da so svetu služili! In če pa še takrat se ne kesajo, so še toliko bolj milovanja vredni. Duša keršanska! to je gotova resnica, da kdor v življenji Gospodu zvesto služi, ima dvakrat ne¬ besa; enkrat tukaj v mirnem sercu, potem pa bo v večnosti sklenjen z Bogom. Kdor pa hudobnemu svetu služi, služi si dvakrat pekel; enega tukaj, dru¬ zega tamkaj. 10 * 148 Toraj, ljuba duša moja! podverzi se jarmu, kte- rega nosijo angelji in svetniki v nebesih in izvoljeni na zemlji, in v kterem pravo zveličanje vživajo. Z veseljem ga sprejmi in radostno ga nosi; saj služiš tistemu Gospodu, kakor prebivalci nebeški; ker toraj ž njimi služiš, se tudi ž njimi veseli! Naj žaljujejo sužnji greha in sveta; služabnikom Božjim pa se spodobi veselje in radovanje. Veseli se toraj v službi Gospodovi; to veselje tvojega serca naj se razodeva na tvojem obličji in s to svojo sveto radostjo kaži svetu, kako sladko in zveličansko je, služiti Gospodu. Molitev. O moj predobrotljivi Jezus! sladko mi je, tebi služiti! Koliko sladkejše mora to biti tistim, ki te ljubijo! kaj še le tistim, ki te iz celega serca ljubijo! Ako jaz, ki še le pričenjam, te ljubiti, že tolike sladkosti vživam, kaj morajo v tebi občutiti tisti, ki so ti darovali svoje celo serce, ki so velikodušno le za te živeli, pa so bili pripuščeni v sredino tvojega presve¬ tega Serca ter so se vdeležili vseh tvojih večnih dobrot! O Jezus, neizrečena sladkost! Kaj je vendar človek, da ga tako visoko poveličuješ? ali zakaj staviš nanj svoje Serce? (Job. 7, 17.) Tebi služiti, za teboj hoditi, se ne pravi služiti, temuč kraljevati. V tvoji službi so vsi go- spodji in kralji; ker ti si Gospod vseh go¬ spodov, kralj vseh kraljev. V tvoji službi ni 149 ne revnega ne ubozega, vsi so žlahtni in bogati; ker ti si Gospod veličastva, in čast in bogastvo je v tvoji hiši. V tvoji službi ni hudobnega, toraj tudi ne nesrečnega; vsi so dobri in srečni, ker ti si kralj vseh čednost, ti naš mir in naše ve¬ selje. Blagor jim, presrečni so, ki neoma- dežano hodijo po tvojih postavah; njihova sreča je večna, ker tvoje kraljestvo je večno. 0 presladki Jezus! kaj hočem brez tebe? kaj imam, ako nimam tebe ? kaj hočem tu na zemlji iskati, ako ne iščem tebe, ki si Bog mojemu sercu ? ti si moje življenje! ti moje zveličanje! ti moj delež na vekomaj ! Amen. 0 Marija! ti najbolje veš, kako sladko je služiti tvojemu Božjemu Sinu, ljubiti le njega. Ljuba moja Mati! uči še mene, da zvesto hodim za teboj, da ljubim tudi jaz Jezusa in da občutim tudi jaz, kako sladek je njegov jarm. Marija! ti si zdaj tam v nebesih, in ker si Jezusa najbolj ljubila, si najbližej njega; saj si ti kraljica nebeška. Ti si pa tudi Mati Jezusova; pa, o Marija! ti si tudi Mati moja ! In ker ti Jezus nobene prošnje ne odreče, ker ti si Mati njegova; oh, prosi ga za me, ker sem tudi jaz dete tvoje! Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! 150 Zgled. Ravno današnji dan leta 1875 piše Elvira Neli, kako čudno je ozdravela. Ta čudež se je zgodil v Florenci na Laškem. Deklica sama tako-le piše: „22. listopada 1874. me napade plučnica, da sem hudo kri iz se metala. Zdravnik poskuša razna zdravila; ali le kuje mi pri¬ haja. Na sv. treh kraljev dan so me prevideli. Moji ljudje so silno žalovali. Vendar mi je nekoliko od¬ leglo , da sem konec sušca shodila, se ve, da ne še zdrava. 26. mal. travna sem zopet obležala, in 15 dni sem vsaki dan za čuda kervi izmetala. Zdaj mi zatečejo roke in noge, ves život; serce mi je hudo bilo, in moj želodec ne prebavi več ne jedi ne pijače. Vnovič bi me bili radi prevideli, ah zavoljo vednega bljuvanja nisem mogla prejeti sv. popotnice. V tem revnem in žalostnem stanu sem ležala do 24. majnika. Zdravnik meni, da mi ni več pomagati, da sem pri kraji. Tako sem, od človeške pomoči vsa zapuščena, vsaki trenutek čakala nemile smerti. V tej silni britkosti poprosim svojo žlahtnico, da naj urno nese svečo v dar na altar naše ljube Gospe presvetega Serca; svojo mater pa poprosim, da mi k postelji denejo podobo naše ljube Gospe presvetega Serca; in jaz se z zaupanjem obernem k Mariji, ter milo pogledujem njeno lepo podobo. In res, presveta De¬ vica je urno uslišala molitev svoje nevredne hčere. Ob treh zjutraj me napade neka omotica, in zdelo se mi je, da vidim pri svoji postelji našo ljubo Gospo presvetega Serca z detetom Jezusom, ki je bilo z zlatim plajškom ogemjeno. Dete je bilo Materi vse podobno. Marija je bila čisto mlada; njeni obraz se je svetil kot solnce; neizrečeno je bila lepa. Marija je imela lampico v svoji desnici; tudi dete ravno tako. Marija se mi bliža in pravi: „Poglej, če je 151 podoba, ktero ti imaš, meni kaj podobna.! 14 Pokaže mi zdaj svojo lampico in jaz vidim, da nima olja in da ogasuje. „Glej, pravi Marija, ta lampica je kakor tvoje življenje; obedvoje ogasuje. Pa jaz nočem, da bi tvoje življenje zdaj ugasnilo, kakor ta lampica . u Zdaj mi poda Marija lampico svojega Sina, in jaz vidim, kako lepo in svitlo gori. Na to pravim: Meni se sanja. „Ti ne sanjaš, 44 pravi Marija, in ona se do¬ takne mojih rok in nog, in mojega telesa, in vsa oteklina je zginila. „ Vstani, mi zopet reče, ozdravljena si, porabi življenje, ki ti je še dano, in za nekaj časa odtegni se od sveta. 44 In zginila.je. Mati moja slišijo vse te moje besede, ter mislijo, da se blodim. Ob štirih zjutraj poprosim malo vode in moj želodec bil je zdrav. Yse bolečine zginejo na mah. Ob šestih vstanem; ob enajstih že grem v Marijino cerkev, da se naši ljubi G-ospej zahvalim. Kdo popiše začudenje vseh, ki so mislili, da umiram, pa sem na enkrat vsa terdna in zdrava. Hvaljena bodi Marija! V teh žalostnih in hudih časih smo Marijine pomoči toliko potrebni. Blagor jim, kteri Marijo zaupljivo na pomoč kličejo! Zato čast in hvala in češčenje njej, ktero kličemo našo ljubo Gospo pre¬ svetega Serca! Jaz sem pa vesela in srečna, ne še toliko zavoljo čudnega ozdravljenja; še veliko bolj zavoljo milosti, ktero je ta velika Mati meni nevredni skazala, kar nikdar nikoli pozabila ne bom. O za me nepozabljiva noč 24. Marijinega mesca. Tako sem zapisala sama: Elvira Neli, 19 let stara, nevredna hči Marijina/ 4 — Kaj bomo pa mi danes Marijo prosili? Morebiti si tudi ti, o kristjan! vodeničen? vodenica je huda bolezen, ki vso kri človeško spridi. Morebiti je tvoje serce vodenično, vse sprideno, da se Jezusovim za¬ povedani podvreči ne mara? Gotovo veš, da tvoje serce ni prav zdravo; oberni se tudi ti k naši ljubi Gospej presvetega Serca s serčno, milo prošnjo, naj se ga Marija dotakne in ga ozdravi, da se podveržeš popolnoma volji Božji in nosiš rad in veselo jarm Gospodov. Zato molimo do jutra trikrat Oče naš in češčena si Marija, da bi nas Marija ozdravila tiste dušne bolezni, ktera žuga umoriti našo dušo. 25. dan. Celo svoje serce, brez vsega prideržka, moramo Jezusu dati. 1. „Daj mi, moj sin! svoje serce.“ (Preg. 23, 26.) Ni zadosti, da bi tvoje serce odtergal od vsega greha in od sveta; ti ga moraš oprostiti tudi samega sebe. Kadar se boš grehu popolnoma odpovedal, postal boš prijatelj Božji; če boš svet in nečimernost nje¬ govo zavergel, pričel boš notranje, duhovno življenje. Kadar se boš pa sam sebe znebil, boš se pa z Bogom sklenil. Ako hočeš toraj okušati tisto sladkost, tisto srečo, ki je največa v tem življenji in edino prava, moraš Bogu dati celo svoje serce, brez vsega prideržka, brez vse izjeme. Ako ni tvoje serce prazno vsega posvetnega, Jezus v njem prebivati ne more. Moje dete! ti kliče Gospod, tvoje serce je moje; saj sem jaz ga vs£varil, ko ga poprej ni bilo; ko se je pa zgubilo, iskal sem ga zopet jaz in odkupil; in ko je v nevarnosti bilo, da bi ga sovražniki ne po¬ končali, sem ga zopet jaz varoval in obvaroval. Ako mi toraj daš svoje serce, daš mi le, kar je mojega. Slišiš li, keršanska duša! kaj pravi Jezus ? Kolikne pravice ima Gospod do tvojega serca! Kaj nek imaš dobrega na duši in na telesu, natornega ali čezna- tomega, da bi ne bil od Boga sprejel? Kdaj že? o koliko let bi ti že v peklu gorel, ako bi ti bil Jezus po tvojem zasluženji plačeval, in ako bi te ne bil obvaroval večnih kazen, ktere si s 153 svojimi grehi zaslužil? Vse to je čudež njegove lju¬ bezni, čudež ljubezni njegovega Serca, s ktero te je od vekomaj ljubil, in ni jenjal ter ti sto in stokratne dobrote delil. Vse tvoje življenje je nepretergana versta Božjih dobrot. Ni ga trenutka v tvojem življenji, v kterem bi ne bil prejel novih dobrot. 2. Kaj pa, o otrok Božje ljubezni! kaj nek tirja od tebe tvoj Gospod in tvoj Bog, za vse neštevilne dobrote? Karkoli on tirja in karkoli mu ti dati za- moreš, je pač zares malo oziroma na velikost in obilnost njegovih dobrot. In kaj hoče? kaj tirja? Le eno — tvoje serce; toda celo. Ako mu to daš, je zadosti. Za vse drugo ne porajta; čez vse pa želi le tvoje serce. Komu drugemu ga pač hočeš dati? Ker imaš serce, ki je za ljubezen vstvarjeno, ne moreš živeti, da bi ne ljubil in da bi svojega serca na nekaj ne navezal. Mar toraj hočeš dati svoje serce satanu, ki je tvoj večni, priseženi sovražnik? Mar ga hočeš navezati na svet, ki je mreža hudičeve zvijače in njegove zapeljivosti? Gorje ti, sto in stokrat gorje, ako ga enemu ali drugemu teh daš! Mar pa morebiti hočeš svoje serce za se imeti? Ali, če ti ljubiš le samega sebe, boš tudi sam od sebe plačilo imel; kaj pa je to plačilo, ki ga ti lastna ljubezen dati zamore? ljubezen sagaega sebe je pe¬ klensko brezno skopala in pelje v pekel. "Daruj, daj svoje serce Jezusu; on ti ga bo na¬ polnil z mirom, nasitil z veseljem in obogatil z večnim zveličanjem. 3. Ali eno je, kar mora biti. Ti svojega serca razdvojiti ne smeš. Ti Boga in stvari ob enem lju¬ biti ne moreš. Ako nerazdeljenega Gospodu ne daš, ne boš spoznal skrivnosti njegovega presvetega Serca, ne boš okušal sladkosti njegove ljubezni in se braniti ne moreš nevarnosti večne pogube. In vendar njih je veliko, tudi zmed takih, ki se 154 mislijo dobre in pobožne, ki v svoji lastni ljubezni delijo svoje serce med Gospodom in kako minljivo stvarjo s nespametnim zgovorom, s kterim le sebe slepijo. To je skoraj navadno, pa ni bolj nevarnega, ne bolj pogubivnega. Bog hoče imeti celo tvoje serce, in to po vsi pra¬ vici. On je tvoj Bog, in sicer za te ves vneti Bog, ki ne terpi nobenega druzega v tvojem sercu; on je tvoj namen, on edino zveličanje tvoje. Ljubi toraj , le ljubi; ti smeš, ti moraš ljubiti. Tvoje serce je vstvarjeno, da ljubi; toraj mora ljubiti. Pa ljubi to, kar je ljubezni vredno, to je, ljubi svojega Boga; in kar je zunaj Boga, smeš ljubiti le zavoljo Boga. Le tako bo tvoje serce čisto, ako ne ljubiš nič druzega, in nimaš v svojem sercu nič druzega, kakor le samega Boga; ali če kaj druzega ljubiš, da ljubiš le zavoljo Boga. Toraj, o duša moja! daj Jezusu celo svoje serce, kakor žgavno daritev s prijetno dišavo; pa ga ne jemlji nazaj, tudi najmanjšega prostorčeka ne; zakaj Gospod sovraži rop pri žgavni daritvi. (Iz. 61, 8.) Ne pozabi, da tvojemu sercu ne more biti bolje, v sreči ali nesreči, kakor, da je sklenjeno z Jezusom, svojim Bogom. * Molitev. O Grospod! jaz moram toraj svoje serce oprostiti tudi vse neredne lastne ljubezni, da bo napolnjeno le z ljubeznijo do tebe, živelo le v Duhu tvojem. Pa, o moj Jezus! tu bo velika težava; v mojem sercu je veliko, veliko nerednega, ki mi je po dolgi navadi v drugo natoro. Saj sem dozdaj skoraj vedno živel le po natornem 155 nagnjenji svojega spačenega serca. Kar je serce hotelo, kar je poželelo, to sem. storil; po tem se ravnal pri obkoji z ljudmi; po tem sem volil in opravljal svoja dela; potem celo ravnal svo}e čednosti. Dozdaj, moram to obstati, me je vodilo le natorno nagnjenje mojega serca. Kar mi je bilo všeč, sem storil; kar mi ni dopadlo, sem opustil. Zato so vsa moja djanja slaba, gnjila; skoraj le djanja lastne ljubezni, ki so pa tudi rodila le sad lastne ljubezni. In ako bi mi ti, o Gospod! z lučjo svoje milosti tega po¬ kazal ne bil, bi jaz tega morebiti zapazil ne bil. Tako me je preslepila lastna ljubezen. Ko je pa zdaj nezaslužena ljubezen tvojega presvetega Serca te v mojem sercu skrite pa toliko škodljive napake mi razodela, te prosim, o moj Jezus! dodeli mi to posebno milost, da svoje serce popolnoma ozdravim te duhovne bolezni. Prosim, zarotim te, o Gospod! ne terpi čisto nič v mojem sercu, kar bi ne bilo tvoje. Kadar le bo kaj ptujega v mojem sercu, sili in prisili me, da bom urno iztrebil iz njega; ali pa iztrebi ti sam, če tudi zoper mojo voljo. Ti pa, o ljuba Mati Božja! pomagaj mi. Ti si celo svoje Serce Jezusu darovala; oh, sprosi tudi meni to preimenitno milost, da bo moje ubogo serce, enako tvojemu, prazno vsega posvetnega, prazno tudi samega sebe; 15U da ga vsega in celega le Jezusu darujem. Saj dobro veš, o moja mila Marija! da sam tega storiti ne morem; ker sem pa tvoje dete, mi ti pomagati moraš; saj v te stavim vse zaupanje svoje. O Marija pomagaj ! O naša ljuba Grospa presvetega Serca, prosi za nas I Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Z g 1 e d. Danes se podajmo v dulm na Francosko v mesto Tourkoing, kjer imajo dobre nune hišo, v kteri oskerbljujejo male zapuščene sirote. Bila je v hiši uboga, pobožna sirota, Filomena Otin. Konec Mari¬ jinega mesca leta 1872 začuti mala sirotica v kolenu pekočo bolečino. Ker se pa boji, da bi je ne odpravili v sobo, v kteri so ležale bolne, in bi jo tako odtegnili ljubim tovaršieam, s kterimi se je tako rada kratko¬ časila, ne pove nič, tako dolgo, da jo bolečina prisili k temu. Ko zdravnik vidi bolno nogo, se prestraši. Noga je bila hudo zatekla in sem ter tje se vidijo višnjeve lise. Nehote je mogla v bolnišnico, ter je tu v dolgih urah pokoro delala za svojo nepre¬ vidnost. Ko je bilo le hujše, in so se še hujšega bali, začela je sirota moliti in opravljati devetdnev- nice. Vsi svetniki so bili na versti. Mati Božja, sv. Jožef, sv. Filomena; reva ni več vedela, kam se hoče še oberniti. V tej sirotišnici je bil tudi zmiraj en mašnik, ker sirot je bilo veliko. Ta mašnik je v začetku mesca kimovca šel na Marijino Božjo pot v Lurd, ki je današnje dni ena najimenitniših Božjih potov, kakor ste že slišali. Ko pride domu, pripoveduje od čudežev in ozdravljenj, ki se v Lurdu gode na prošnjo Matere Božje. Uboga Filomenica zvesto po- 157 sluša in s terdnim zaupanjem začne Me novo devet- dnevnico v čast Lurdske Matere Božje. Tudi nune in druge sirote so ž njo molile, ker vsem se je sirota smilila. Da bi reva te molitve bolj serčno opravljala, si je pri sprednici sprosila, da je smela lezti k oknu, iz kterega se je v domačo kapelo videlo. Vselej pa je lezla tje v strahovitih bolečinah, in vselej jej je bilo hujše. Ali vendar je tako dolgo spet prosila, da so jej le še privolili. Tretji dan te devetdnevnice se je po berglji, s pomočjo svoje prijatljiee, zopet zavlekla do kapele, iz ktere je popolnoma ozdravljena nazaj šla. In kako se je to zgodilo? Poslušajmo, kako to sama pove: Ko sem tam v pričujočnosti svojega Božjega Zveličarja in ljube Matere Božje bila, sem začela moliti; in zdelo se mi je, da pri vsaki jagodi mojega roženkranca, ki sem ga molila, je odpadel en del mojih bolečin. Na enkrat me mika, da bi šla dol v kapelo. Ali kako čem doli priti? Jaz ne vem, kako je bilo? Lezla sem po stopnicah doli, grozovito težko in počasi; vsa sem bila mokra, ko sem prišla doli. Sla sem potem srečno po kapeli do obhajilne mize. Poskušam in res jo odprem; pa nič nisem mislila, da mi je to prepovedano. In tako sem bila pred Marijo (to je, pred Marijino podobo). Pokleknila in molila sem. Imela sem pri sebi malo flašico Lurdske vode, urno posrebljem nektere kapljice, pa še obvezo na nogi poškropim. Potem me je nekaj sililo, da sem Mater Božjo pogledala, in prav serčno zdihnem k njej: „0 ljuba Mati Božja! usmili se vendar uboge sirote!“ Pri tej priči mi pade obveza od moje otekline na tla. Pripognem se, da bi jo pobrala, in takrat se stresem po vseh udih, ter za gotovo mislim, da sem zdrava. In zares je vse zginilo. Lahko vstanem, položim svojo bergljo in sreberno verižico iz vrata, v hvaležni spomin, k nogam Matere Božje, in tečem po vsi hiši ter glasno pripovedujem 158 nunam in svojim tovaršicam, da me je Mati Božja ozdravila. Zares čudno, prečudno je, kaj premore stanovitna, neomahljiva molitev. Druga žena, ki je imela bolno hčerko — padečo bolezen je imela — je tako-le molila: O dobra Mati Božja! Ti moraš mojo hčer ozdraviti. Jaz ne jenjam poprej moliti, ne jenjam jokati, da bo ozdravljena. In ko bo ozdravljena, jo bom k tebi na Božjo pot pripeljala. — In deklice ni več napadla huda bolezen. Taki zgledi morajo poterditi tudi naše zaupanje. Naj nas uči mala sirota Filomena, da bodimo stano¬ vitni, ako kaj od Marije sprositi hočemo. Naj nas uči ta mati, da prosimo s terdnim, nepremakljivim zaupanjem. Danes jo prosimo, da nam pomaga, da očistimo svoje serce vse neredne ljubezni, da vsega Jezusu darujemo in sicer po Marijinih rokah. Zato molimo do jutri trikrat prav pobožno: Češčena si Marija. 26. dan. Ohranenje svojega serca. 1. Z vso skerbjo ohrani svojemu Gospodu svoje serce. Na tem je vse ležeče. Ta skerb ti bo prinesla življenje ali smert. Ti ne moreš ne večega ne do- padljivšega daru Jezusu dati, kakor če mu nepre- klicljivo daruješ serce. Ravno tako pa tudi ni za te boljše in ne bolj potrebne skerbi, kakor je skerb, da svoje serce z vso zvestobo čisto ohraniš. Zastonj daruješ svoje serce Jezusu, ako ga potem skerbno ne varuješ; tvoj sovražnik bo skrito in zvito prišel, da ne boš vedel kdaj in kako, ter te bo zapeljal in seboj _ potegnil. človek, ki ima raztreseno, vsemu posvetnemu odperto serce, zamore svoje nagnjenje Bogu darovati, 159 ko ga ravno memogredoča vnema preleti; ali, ko je pa puhla vnema prešla, bo padel v poprejšnje mlačno življenje nazaj, pa bo še globokeje se pogreznil. Ne- ohranjeno, nezavarovano serce ni gospodar samega sebe; še manj pa je zbrano v Jezusovem Sercu. Tako vetrasto serce je urno neobčutljivo, za duhovne reči oterpnjeno. Saj je vsaki stvari odperto, kakor očitni terg, kjer se prostovoljno sprehajajo vsakoverstne misli, skušnjave in zmote. Tako serce ima vsa okna in vrata do tečaja odperta, da sovražniki njegovi hodijo lahko noter in ven, ter ga vedno motijo, pa tudi oskrunijo in spridijo. In človek, ki je posveten, še tega ne zapazi. Ker on se boji, da bi sam s seboj mogel biti; se boji, da bi se dolgočasil s tem, kar ravno zadeva njegovo dušo, njegovo serce; zato išče, kako bi bežal sam pred seboj, kako bi se motil in razveseljeval s tem svetom. In tako je vedno slabši, in stan njegovega serca vedno hujši. 2. Ako nočeš propasti v tako veliko revščino, odstrani vse uzroke, in nasledki bodo sami od sebe odpadli. Zatajuj svojo lahkomišljenost, ter se spo¬ minjaj svojega Boga in njegove pričujočnosti, in ga pogosto kliči na pomoč. Paziskerbno, da svoji nesta¬ novitni natori ne privoljiš vsega; saj veš, kako si nečimemosti vdan, kako bi se rad svetu kazal in svojim čutilom vedno stregel. Pusti vse nečimerno in nepotrebno; odtergaj se vsemu zunanjemu, kar ne seže v tvoje dolžnosti; vadi se, da boš vedno bolj sam s seboj; pusti pri miru, kar te ne skerbi, in prizadevaj se za notranje živ¬ ljenje; kakor bi ti sam s svojim Bogom bil na tej zemlji, v tej solzni dolini. Zmiraj in povsodi glej, da boš sam s seboj zbran. Z Božjo pomočjo, ako se res trudiš in skerbno prizadevaš, se boš duhovnega življenja privadil, da ti bo kakor v drugo natoro. In to no- 160 tranje zbranje svojega duha se samo lepo in dobro plačuje, in je človeku neizrečeno velik zaklad. ' 6 . Notranje zbrani človek zavarje skerbno vsa okna in vrata svojega serca; ima svojega Boga, svojega Zveličarja vedno v sebi, mu velikodušno ' daruje samega sebe, ter zaupljivo občuje ž njim. Tako je zmiraj gospod samega sebe in v miru posede ljubljenca svoje duše, se lahko obvaruje neštevilnih grehov in slabost, hodi po poti čednosti urno naprej in pri vseh zaderžkih je vedno popolniši. O človek! ako res hočeš tukaj in tamkaj srečen biti, ohrani čisto svoje serce Jezusu, svojemu Bogu. Naj te ne moti ne zunanji blišč posvetnih reči, ne sila raznih okoliščin. Naj te od tega ne odveme ne tvoje delo, pa tudi ne notranja zapuščenost. Vedno pazi gibanje, čutila in nagnenja svojega serca. Pojdi sam v se, pazi na se, ostani vedno v pričujočnosti Božji, pa vživaj notranji mir. 4. Še eno. Prosi, pa prosi pogosto in preserčno svojega Jezusa, da ti da notranjega duha, da svoje serce ohraniš in skerbno čuješ nad vsem gibljenjem njegovim. Saj veš, da se vedno giblje, vedno spre¬ minja; tudi veš, da zavoljo tvoje premajhne skerbi, zavoljo tvoje lenobe ne mara ne za kraj, ne za čas, in ne porajta nobenih okoliščin. Ako si kdaj pazljiv sam na se, boš vedel, kako je tvoje serce, Bog zna, kje dalječ od tebe, da je zdaj v ljubezni, zdaj v merzenji, kakor so reči, ki ga ravno obdajajo. Še celo takrat ni tvoje serce doma, ni zbrano, ko bi mogel Boga klicati, moliti, ga hvaliti, ljubiti in ves sam ž njim biti. O kolikokrat se ti na videz z Bogom pogovarjaš, pa tvoje serce hodi in tava vse drugod! Kolikokrat je vse prevzeto nepripuščenih in nečimernih reči, ko bi se moglo z dobrimi .in koristnimi ukvarjati! Ako ne paziš nanj, se razliva zdaj tje, zdaj tam, se mudi zdaj tukaj, adaj tamkaj, kakor ga spačena natora seboj poteguje. 261 Saj nikdar ne mirnje; ako aapusti eno stvar, se loti druge; ako se odterga eni reči, naveže se na drugo. Tu ga radovednost draži, tamkaj poželjivost mika; tu ga nečimemost zapeljuje, tamkaj hudobna strast omadeža; zdaj ga žalost prevzame, zdaj nevošlji- vost grize; ljubezen in sovraštvo ga bega, lastna revščina ga tare in tuga ga zdeljuje. Tako počne človeško serce; tako bo oskrunjeno, omadežano, ako ga skerbno ne varuješ, ako ga zanemariš. Molitev. O Gospod! spoznam, kako potrebno mi je, da čujem nad svojim sercem in ga skerbno varujem! Ni zadosti, da ga le zbranega obra¬ nim ; tudi delavno mora biti, tudi ljubiti mora, pa samo tebe, o Jezus! ali zavoljo tebe. Prevdariti toraj moram, kaj vodi moje serce; ali gnada Božja, ali spridena natora; pregledati moram, dela li po tvoji volji, ali po svojem slabem nagnjenji; pomisliti moram poslednjič, kaj mu je mar; ali ti, o moj Jezus! ali streže le sebi. Brez nehanja moram paziti tako dolgo, da bo moje serce se navadilo, da bo mirno, pa moško in stanovitno hodilo po nagibu tvoje milosti, iz ljubezni do tebe. Kako imenitno delo, o Jezus! Pa naj velja, kar hoče, ne bom odjenjal, dokler ne bo končano. O da bi res tebe ljubil in bil v ljubezni do tebe ves prevzet, bi mi bilo to lahko in urno končano; saj, če bi bilo moje Šmarnice. 11 162 serce polno tebe, o Gospod ! bi v tebi počivalo, bi se nikdar od tebe ne ločilo, bi v tebi svojo srečo imelo, ter bi rado vse drugo zaničevalo, vse drugo popustilo. O presladki moj Jezus! kako prečudna je tvoja ljubezen! Napolni moje serce s svojo milostjo; potem bo rado samo nad seboj čulo, ter se tebi skerbno obranilo. Jezus, usliši me! O presveta Mati Božja! ti me toliko ljubiš, da si svojega Božjega Sina za me v smert darovala, da je do zadnje kaplje svojo rešnjo kri za me prelil. Zavoljo te, za me prelite kervi, ki je kri tvoje presvete kervi, te prosim, prosi to neomadežano jagnje za me; saj je bilo zaklano za me. Daruj mu celo moje serce! Res je ostudno, pregrešno; pa iz tvojih rok ga ne bo zavergel. Sprosi mi od svojega Božjega Sina novo serce, polno žive vere, otroškega zaupanja in delavne ljubezni. Sprosi mi to milost, da vendar enkrat začnem res¬ nobno delati za zveličanje svoje; da nimam druzega v svojem sercu, kakor le čisto, sveto ljubezen. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Grešnik! danes bo nekaj za te. Ti, ki imaš svoje serce razburjeno; ti, ki si v nečimernosti po- 163 svetni iskal sreče, pa si zbegal svoje serce; ti, ki si zapustil svojega Boga, si iskal, ali še iščeš miru in pokoja, pa ga ne najdeš nikjer; poslušaj, kje in kako se spet mir in pokoj dobi! V pervih letib tega stoletja, po španski vojski pride čverst mladeneč srečno nazaj na svoj dom. Starši so bili neizrečeno veseli, ker sin je bil mnogo¬ tero postavljen zavoljo svoje hrabrosti. Napravili so gostijo, povabili prijatelje in znance. Ali ko je vse veselo, je vojak le črnem in v se zamišljen. Včasih globoko zdihne. Sosedje so rekli, da je postal prev¬ zeten in so kmalo šli. Mati pa pravi: „Moj sin je nesrečen. “ Oče tiho de. Nektere dni poznej mu oče reče: „ Vincenci, to postavanje ni dobro, loti se spet dela, saj vidiš njive morajo biti obdelane in jaz ne morem več. a Vincenci se prime spet dela in je bil priden kmet. Nikdar pa ni bil vesel. Otožen, žalosten, nesrečen je bil. Nihče ni vedel, kaj mu je. To so pa hitro zapazili, da o praznikih celo k službi Božji ni hodil, in da je te dni še bolj otožen bil. _ Stari oče mu neki dan pravi: „Moj sin! ni dobro, da je človek sam; z materjo te bova kmalo zapustila m vendar bi te rada videla srečnega, zaročenega z dobro ženo. u Vincenci zmaje z glavo. Ko mu oče še prigovarja, pravi: „Kakor hočete, naj bo; zvolite si sami nevesto; ali od sreče mi ne govorite. “ In on gre iz hiše. Starši so tiho. „0 da bi hotel sosedovo Nežico vzeti, zdihne potem stara mati; ta je res angelj in ž njo bi zopet blagoslov Božji prišel pod našo streho. “ Vincenci se res poroči s pametno, dobro Nežo. Nekoliko bolje je bilo; ali čmernost in otožnost je vedno glodala njegovo nesrečno serce. Neža je za kolovratom mu zapela kako lepo pesem; ali ko zapoje sveto pesem, se njegovi obraz zgerbanči in kakor divji beži. Neža omolkne, serce jej hudo bije in solze jo 11 * 164 polijejo. Stari oče zclilrne: „Bog se ga usmili; hudi tem mu tiči globoko v sercu. “ Tako pretečejo dve leti, in Vincenci je bil oče. Ljubil je svojega otroka, zlasti ko ga pervikrat dete zakliče „oče“. Tako je bil vesel, da stara mati pravi: „Čast Bogu! naš Vincenci je zdaj srečen. u Vincenci se pri teh besedah kakor prestraši, spusti svoje dete na tla in zamolklo reče: „ Jaz srečen! to ne bo nikdar. Rad imam dete; pa to mi bo Bog vzel.“ Res, dete zboli. Zdravnik mu ne more nič pomagati. Neža kleči pri zibeljki; z eno roko podpira glavico umirajočega deteta, v drugi ima roženkranc ter svojo molitev in svoje solze Bogu daruje. Vincenci bodi terdo ves razburjen po hiši, vije svoje pesti, ter se bije po čelu. Stari se pomaknejo v žalosti v zadnji konec hiše. Neža zaupije. Vse teče k zibeljki. Sinček trepeče v strašnem kerču. Vincenci dere iz hiše. Kmalo priso¬ piha nazaj in vpije: ^Zdravnik noče več priti; pravi, da dete mora umreti. To mi je sam rekel. In to reče meni, ki bi rad zadnjo kapljo kervi dal, da bi dete rešiL u Zgrudi se na tla k zibelji in s solzami moči bledo ličice svojega sina. ^Vincenci, reče mimo stari oče, On, ki ti ga je dal, je Gospod; njegovi volji se moremo podvreči. “ „ Vincenci, reče neizrečeno milo njegova žena, On, ki ga nam je dal, ga še lahko nam ohrani; molimo in prosimo ga.“ „Tako molite, zavpije obupljivi oče, molite, ki še znate moliti; molite, ki še verujete; molite, molite za moje dete.“ —• „Moj sin! zdihne stara mati, tudi ti si znal moliti in Bog te je uslišal; moli še, saj se Bog ni spremenil.“ —- „Pa jaz sem se spremenil, mati! pri vojakih sem se o molitvi in veri vse kaj druzega naučil. “ Neža neizrečeno britko pogleda svojega moža; vidi ga v obupnosti, svojega otroka pa umirati. Ta grozoviti trenutek se obudi v njenem blagem sercu vsa moč njene vere in njene materne ljubezni. „Jaz 165 grem z otrokom k Mariji pomagaj v kapelo, reče terdno in zaupljivo svojim dobrim starim, Jezusova Mati bo prosila za moje bolno dete; presladka Devica bo milostljiva tudi Vincencu. “ In v svoji sveti vnemi, pritisne umirajoče dete na svoja persa, se zavije in gre. „Bog te usliši, dobra hči, zdihneta starčeka za njo.“ Vincenci, ves sam iz sebe, še ni vedel, kdaj je šla. Neža biti, kar le more, h kapeli. Po poti serčno moli, da bi mili Bog dodelil mir ubogemu grešniku in zdravje nedolžnemu otroku. Morebiti je že pre¬ pozno; komaj se jej zdi, da revno serčice še triplje. Pa saj bo Marija pomagala, se tolaži. Star mašnik gre ravno v cerkvico, zdrava Marija molit. Ko vidi zbegano revo, jej prigovarja: „Le serčna bodi, saj ti bo Marija pomagala.“ Neža se zgrudi pred altar, pritisne dete še bolj k sebi in preserčno zdihuje k Mariji. Zdi se jej, kakor da bi jo Marija na altarji milo pogledala; dete se gane v njenem naročji; ona ga odgeme, in dete se jej prijazno nasmehlja. Glasno zavpije; z obema rokama ga povzdigne proti Marijini podobi, naj bi se dobri Materi Božji hvaležno smehljalo; in zdaj veselja ne ve, kaj bi počela. Pritiska ga k sebi, kušne ga in solze preserenega veselja jej teko na zdravo dete. Na enkrat pa omolkne. Oster meč bolečin prebode njeno serce. ^Vincenci, zavpije. O Marija, le še, le še! Sina si rešila; oh, reši še očeta! daj mu pravo kesanje, daj mu zaupanje!“ In urno se spravlja iz cerkvice. Pri vratih se še enkrat ozre nazaj na Marijino podobo in pravi: _Kmalo bom spet prišla. u Kako sta starčeka težko čakala dobre Neže! Ko jih ona od dalječ zagleda, jima že veselo miga z roko; in ko pride domu in je dete svoje ročice molilo proti starim, vse veselo se je smehljalo; zakrije starček svoje sive lase z rokami in kleče Boga hvali. Stara mati, pozabljivši svoja stara leta, hiti, da bi dete objela; pa Neža pravi, naj ga oče pervi objame; in 166 vsi kitijo k nesrečnemu grešniku. „Poglej in ozri se, reče Neža; poglej, kaj ti je Bog storil. V zna¬ menje sprave ti je sina ozdravil. u Vincenci se prebudi, kakor iz strašnih sanj. S solznimi očmi zre v sinčeka, ki svoje ročice steguje in očeta okoli vrata objema. — En mesec pozneje je bila zahvalna sv. maša v Marijini kapeli, in zraven srečne matere z detetom je klečal tudi z Bogom spet spravljeni Vincenci. — Grešna duša! tu vidiš, kaj ti da zapeljivi svet; pa tudi vidiš, da mir boš dobila v svoje serce le, če ga pri Bogu iščeš. Najložej pa ga boš dobila na prošnjo naše ljube Matere Marije. —■ Ne navezuj na ta svet svojega serca; daruj ga Bogu in ohrani ga vedno čistega. Ako si pa v svojo nesrečo mir serca zgubil, o človek! pojdi v kapelo k Mariji, prosi jo in zopet boš mir zadobil. Za spreobemjenje vseh terdovratnih grešnikov in še posebno za domače grešnike molimo do jutranjih Šmarnic trikrat Oče naš in Ceščena si Marija. 27. dan. Kratko je naše življenje. 1. Moj kristjan! „V vseh svojih delih spo¬ minjaj se svojih poslednjih reči, in ve¬ komaj ne boš grešil. 11 (Sir. 7, 40.) Delaj za večnost, kolikor moreš in karkoli moreš, dokler še čas imaš. Spominjaj se, da čas je prav, prav kratek; kmalo „se poverneš v zemljo, iz ktere si vzet; zakaj prah si in v prah se boš po¬ vem il.“ (I. Moj. 3, 10.) Kaj je človeško življenje na tej zemlji? Me¬ glica je, ki se kratek čas pokaže, pa urno zopet zgine, ter ne pusti nikakoršnega sledu za seboj. Kar si rojen, tečeš brez nehanja svoji smerti naproti; 167 in to ni nikakor v tvoji moči, da bi se vstavil temu teku. Poglej nazaj na čas, kterega si že preživel. Se ti li ne zdi, kakor ponočne sanje? Urno, urno je vse preteklo. Vedi pa, da še veliko bolj jasno ti bo to pri smerti, ktero boš zdaj, zdaj dohitel. Kaj je pač najdaljše življenje? Malo jih je, da preživijo sedemdeset let; koliko jih je med nami, da bi šteli osemdeset let? Morebiti nobenega. To je v primeri z večnostjo še manj, kot mala kapljica, ver- žena v vesoljno morje. čas tega življenja, oziroma na večnost, je majhna pičica; in vendar na tej pičici visi srečna ali nesrečna večnost. In ako bi ti živel že od stvarjenja sveta noter do te ure, in bi moral zdaj umreti; kaj bi ti bilo to dolgo življenje pri vstopu v večnost, kjer ni ne dnev, ne stoletij, ampak je le neskončna večnost. „ 2. Zato uči se in spoznaj, koliko je čas vreden. Čas je mera tvojega življenja; zato zgubiš toliko svojega življenja, kolikor časa zgubiš. Cas je več vreden, kakor vsi zakladi tega življenja; saj z vsemi posvetnimi dobrotami ne moreš kupiti le en trenutek časa ne. S časom pa si lahko pridobiš večne dobrote; lahko si kupiš sveta nebesa. O da bi mertvi mogli iz večnosti nazaj! Kaj meniš, da bi le en sam trenutek časa zgubiti hotli? Gotovo bi vsak migljej časa v dobro obemili. Eni, da bi za svoje grehe zadostili, drugi, da bi si zasluženje pomnožili. In vendar je zares človek čudna stvar! Akoravno ni drajšega, kakor je čas, pa mnogim ni nič bolj nadležnega, kakor je zopet čas. Mnogim, in to ne le posvetnjakom, tudi njim, ki se pobožne mislijo, je čas v nadlogo in težavo. Tožijo dolg čas, tra¬ tijo ga in so veseli, da le preteče, če tudi neko¬ ristno. Tako obemejo v svojo lastno zgubo, v ne- castenje Božje ta čas, s kterim bi mogli Bogu služiti, 168 svojemu bližnjemu koristiti, sebi pa zasluženje za nebesa množiti. 3. O kristjan! vedno imej pred očmi, zakaj, čemu si na tem svetu? Ne za nič druzega, kakor da se za večnost pripravljaš, da za večnost zoriš; zakaj, kaj je sedanje življenje druzega, kakor šola, pripravnica za večnost ? Kaj vse moraš v tem kratkem času dognati? — Ti moraš za neštevilne grehe se pokoriti; svojo dušo rešiti in posvetiti; ti moraš pred peklom bežati, da mu uideš; skerbeti, da se vicam ogneš; ti si moraš nebesa pridobiti; ti moraš bližnjega spodbujati in mu v zveličanje pomagati; zlasti še moraš Boga, svojega Gospoda, kolikor le premoreš, častiti, poveličevati in ljubiti. Ako vsega tega ne storiš v tem življenji, ti pozneje ne bo noben čas za to dan, in svojo lenobo in svojo zamudo boš moral celo dolgo, neskončno večnost obžalovati in pokoriti. Vedi, da čas ni tvoj; vedi, da čas je Božji dar, ki ti ga Bog posojuje, da ga rabiš, pa v to obračaš, kar Bog od tebe tirja ali želi. Ako ta čas v zlo, v slabo oberneš, dajal boš enkrat oster odgovor; ako ga pa prav rabiš, v dobro obračaš, lahko si prislužiš vsak trenutek novo stopnjo milosti Božje, in ž njo tudi novo, višo stopnjo svojega zveličanja. 4. Poslušaj me, kristjan! in zapomni si, kaj ti povem: V duhu se večkrat postavi v tisti trenutek, ko bo čas za te jenjal in se bo pričela večnost, pa prav resnično prevdari, kako boš sodil takrat ves pretečeni čas, in kako vso prihodnost. Vidiš, večnost je tvoje stanovanje, večnost je tvoja domovina, večnost tebi odločen kraj. Tu, na tej zemlji si le gost, ptujec, in le memo hitiš k svojim, v večnost. Tam se bomo snidili skupaj vsi, ki so živeli, ki zdaj živimo in ki bodo še za nami živeli. Tam ni nič razločka; bogat 169 in reven, velik in majhen, lep in gerd; vsi so enaki; razloček dela sama čednost. čez malo časa boš tudi ti tam. Tam boš živel; živel brez vsega konca. O, kakšna misel je vse to, moj kristjan! čas hitro teče, stoletja se na stoletja verstijo; svet bo prešel; ti pa ne boš nikdar, nikdar jenjal biti; ti boš zmiraj, večno živel. Oh, da bi to le enkrat prav si k sercu vzel; da bi le enkrat to prav razumel! 5. Človek! ako se ti sam za večnost ne rešiš, kdo te bo rešil? Povem ti, da gotovo nobeden. Glej, še Bog ne. Bog te je brez tebe vstvaril; zve¬ ličal te pa brez tebe ne bo. In če ti zdaj za svoje zveličanje, za svoje zveršenje ne delaš, delati nočeš; kako boš to pozneje storil? Prihodnost ni v tvoji moči in ti si je za gotovo obetati ne moreš. In če bi ti bila tudi prihodnost zagotovljena, se ti bo to delo vedno težavniše zdelo in ta rasteča težavnost te bo nagibala, da boš le še odlašal; in tako boš ne¬ pripravljen stopil čez prag v večnost. Misli si, da vsak dan je tvoj zadnji dan, in živi tako, da, ko' pride Sin človekov, tvoj sodnik, se ti ne bo treba bati, temuč da ga boš vesel. „Blagor tistemu hlapcu, kterega njegov Gospod, kadar pride, najde tako delati! Resnično vam povem, da ga bo čez svoje premoženje postavil. “ (Mat. 24, 46.) Molitev. O Gospod in moj Bogi kako kratko je moje življenje! Pa koliko in kaj vse bi moral v tem kratkem Sasu storiti! Pa, o moj Jezus! kako sem svoj Sas dozdaj rabil? Vsa tista preimenitna opravila, ktera si mi za večnost 170 naročil, sem zanemaril, kakor da bi nič ali čisto malo bila vredna. O nesrečna slepota in spridenost moja! In vendar, ako je že ta lenoba kervavih solz vredna, sem počel še veliko hujšega, kar bi še bolj objokovati moral; saj sem večidel svojega življenja obernil le v to, da sem tvoje presveto Serce žalil, ga grozovito ranil, ter sem greh na greh nakladal. Koliko časa sem zgubil, ko sem svetu služil, prazne pene lovil, za nečimerno častjo, za škodljivimi ve¬ selicami in raznimi otročarijami se podil. — Koliko časa sem zgubil, da sem pasel svojo lastno ljubezen, da sem stregel spačenemu nagnjenju svoje natore, celo tudi v dobrih in svetih rečeh. — O moj ljubi Jezus! kako revno sem vendar živel! Namestu čednosti in zasluženja sem si naberal le derva, seno in sternišče, da zakurim ogenj, v kterem bi večno goreti moral. — O Gospodi odpusti mi, zbriši vse hudo, ktero sem storil, in daj mi pomoč, da nadomestim zgubljeni čas, da popravim zanemarjeno pretečenost s tem, da saj zdaj, mi še odločeno življenje zvesto obernem v to, za kar mi je dano. — Uzrok moje nesreče je bil ta, ker te nisem ljubil, nisem za te maral, ter sem bil ves oslepljen zaničljive in škodljive ljubezni do posvetne nečimernosti! — O Bog! ki si mi skazal to milost, da spoznam slepoto svojo, užgi moje serce z ognjem tiste ljubezni, s kterim je tvoje presveto Serce vse vneto. 171 Ta prečisti plamen bo sežgal moje pregrete, pa me bo vnel, da zvesto doveršim, kar mi je za zveličanje potrebno. — O Marija, naga ljuba Gospa presvetega Serca! Tvoje presladko Serce je vse gorelo v ljubezni do Jezusa; sprosi tudi meni en žarek te prelepe ljubezni, da dosežem svoj namen, večno zveličanje. Zato sprejmi po¬ nižni dar, kterega ti danes, jaz nevredni grešnik, prinesem. Vnovič se odpovem satanu, in vsemu njegovemu napuhu in vsemu njego¬ vemu djanju. Posvetim se vsega Jezusu, tvo¬ jemu Božjemu Sinu, da mu za naprej zvestejši služim. In tebe, o Mati nebeška! izvolim za svojo Mater in svojo Gospo. Tebi posvetim svojo dušo in svoje telo, in vse, kar svojega imenovati smem; toraj tudi vso veljavo mojih dobrih del pretečenih, sedanjih in prihodnih. Tebi pripustim vso pravico čez s6 in vse svoje; tvoj suženj hočem biti. O prečudna Gospa moja! izroči me svojemu Sinu, kakor svojega sužnja, da me po tebi sprejme, kakor me je po tebi odrešil. O usmiljena Mati ! sprosi mi pravo modrost, da v službi Božji pre¬ živim saj te ure, ktere mi je previdnost Božja še odločila; zato me vzemi v družbo tistih, ktere ti ljubiš, ktere ti učiš, ktere ti vodiš, ktere ti hraniš in varuješ kakor svoje lastne otroke. O mila in zvesta Devica! v vseh rečeh pomagaj mi, da bom popoln učenec Jezusa Kristusa, Sinu tvojega, da s tvojo pri- 172 prošnjo in s tvojim zgledom dospem k polnosti njegove milosti na zemlji in njegovega veličastva v nebesih. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Danes pa en zgled poslom, pa tudi gospodarjem. Baronovka Mačeti v Trientu na Tirolskem je imela dobro deklo, ki je 19 let stara prišla k njej v službo, pa je 20 let pri njej služila. 25. vel. šerp. 1873. leta nevarno zboli. Urno pokličejo zdravnika, ki jej za¬ piše zdravila; pa le malo jih zavžije, ker želodec jih ne sprejme in vse, kar v se vzame, jej le večo težo dela. Gospodinja jo posebno priporoči zdravniku ter mu privoli, zapisati tudi najdrajša zdravila, ker je pridno deklo res rada imela. Zdravnik pa spozna, da bolezen je neozdravljiva. Tudi še drug skušen zdravnik jo obišče, pa tudi si nič ne upa. V tej bolezni jo obišče tudi njeni spovednik, ki jej priporoči, da naj se zateče k Materi Božji v Lurdu, kjer toliko bol¬ nikov na čudno ozdravi. Tudi jej poda nekoliko vode iz čudadelnega studenca te Božje poti. Njena žlahta in njeni znanci molijo za njo, opravijo več devetdnevnic; tudi sama moli, kar more. Ali vse nič ne pomaga, da reva zgubi skoraj vse zaupanje. Lurdska voda je pošla. Spovednik jej obljubi, da hoče nove vode iz tega čudnega studenca preskerbeti; pa jej tudi priporoči, naj le še zaupa, da Mati Božja mora po¬ magati, ker se toliko molitev v ta namen opravlja. Tudi zdravnik jo le še obiskuje, pa vedno zat-erjuje, da ni nobenega pripomočka za njeno bolezen; pravi sicer, da se zamore še dalje zavleči, ali iz te bolezni ne bo vstala. Pride praznik Marijinega darovanja, 173 ki je praznik poštene družbe, v kteri je tndi bolna dekla zapisana bila. Obhajali so ga 23. listopada. Ob desetih tisti dan pride zopet zdravnik, in zdi se mu veliko slabši, čez malo jej pošlje njen spovednik Lurdske vode, ki jo je ravno po pošti dobil, ter sporoči, naj jo z zaupanjem zavživa. In glej, le malo kapljic povžije in pravi: .Zdaj pa lahko ravno ležim, kar poprej nisem mogla. Saj sem že zdrava; vstala bom in grem gospej naproti. u Gospa je namreč ravno od službe Božje domu šla, kar je bolna vedela. In res vstane, ki je tri cele mesce terdo ležala; se opravi in gre gospodinji naproti. Kako pač se je zavzela gospa, ko jo vidi zdravo pred seboj, ktero je malo poprej tako revno zapustila! In ozdravljena, ki je poprej le kako žlico čiste juhe zavžiti mogla, je zdaj lahko, kakor da jej ni čisto nič. Vsa bolezen je v trenutku jenjala, dobila je vso moč, da je popoldne že s svojo gospo v cerkev lahko šla. Spoznala je pa tudi, da je le na priprošnjo Matere Božje tako prečudno ozdra¬ vela; zato je vsem, ki so se čudili nad njo, vesela klicala: ^Pomagajte mi, da zadosti zahvalim Mater Božjo, ki me je ozdravila. “ Gospa vsa vesela, pošlje urno po zdravnika, da bi videl to čudno ozdravljenje. Zdravnik pride opoldne; tedaj poldrugo uro pozneje, ko jo je obiskal. Vidi jo popolnoma zdravo in pravi: „To je čudež; jaz si tega ne vem razložiti. “ Tudi uni drugi zdravnik pride drugi dan, in pravi: „čudež bi že bil, ako bi bila le počasi ozdravela; ker je pa nagloma ozdravela, je to poseben čudež. 11 Dekla pa je bolj terdna, kot poprej; je in pije in dela lahko; vidi bolj na tanko in je bolj vesela, kot poprej. To je sad zaupljive molitve. O da bi tudi mi zaupljivo klicali na pomoč Marijo, to mogočno pri- prošnico našo! O da bi pa tudi naša ljuba Gospa presvetega Serca od svojega Božjega Sina sprosda marsikteremu grešniku ozdravljenje njegove, morebiti že dolge in terdovratne dušne bolezni! 174 Prosimo jo vsi, da nam vsem sprosi to milost, da ozdravimo svoje dušne slepote in da saj za naprej služimo z vsemi močmi svojemu Bogu. Ce ima kdo še kakšno posebno prošnjo, naj jo danes prav serčno izroči naši ljubi Gospej presvetega Serca in naj, v predenj gre od tod, zmoli s terdnim zaupanjem '6 Ceščena si Marija. —• Kdor pa nima nič posebnega prositi, naj pa prosi za spreober- njenje tistega grešnika tega kraja, kterega bi^Marija najraji in najpoprej rada rešila, tudi trikrat češčena si Marija! 28. dan. Od smerti. 1. Kristjan! veš kaj ti povem: Ti boš umeri; ti moraš umreti; ker „ljudem je odločeno, enkrat um reti. “ (Hebr. 9, 27.) Delaj, kar hočeš; vpiraj se, kakor hočeš; smerti uiti ne moreš. Vsegamogočni ti je sam postavil meje, ki se ne morejo prestopiti. (Job. 14, 5.) Ko boš prišel do te meje, boš umeri, kakoršen koli boš. Nič ni tako gotovega v tem življenji, kakor smert; pa spet nič tako negotovega, kakor čas in okoliščine tvoje smerti. Tega nič ne veš, kdaj boš umeri; to pa vedi: ti boš umeri, ko se smerti nadjal ne boš. Boš li še doživel konec tega leta, ali saj konec tega dneva? Tega nič ne veš. Veliko njih si obeta dolgo, dolgo življenje, se na smert ne pripravljajo, to skerb zanemarijo ter snujejo vedno nove načerte za prihodnost; ali glej! neprevidoma pride smert, ko nič ne mislijo na njo, podere vse načerte, pa jih urno pobere in v večnost preseli. Kje boš umeri? doma? ali na ptujem? natorno ali šiloma? Boš li sv. zakramente prejeti mogel 175 ali ne? boš pripravljen ali ne? Tudi vse to ti je neznano. 2. Ti boš pa tudi le enkrat umeri. In če takrat umerješ dobro, ti je zagotovljena tvoja večna sreča. Boš pa umeri slabo, bo tvoje pogubljenje večno in nikdar ga popraviti ne boš mogel. O nerazumljiva neumnost človeška! Veliko njih je, ki se nič ne boje, brez vse skerbi v pogubivnem dušnem stanu žive, in vendar je gotovo, da bodo umerli, ko na to še mislili ne bodo. Večna resnica pravi: „0b uri, ko se vam ne zdi, bo Sin človekov prišel. “ (Luk. 12, 40.) To je Božje modrosti vredna naprava, da je skrit in neznan čas Gospodovega prihoda, da naj ljudje v stanu prijaznosti Božje žive, vedno pripravljeni. Ker jih je pa veliko, ki to edino, najbolj potrebno skerb zanemarijo, jih pa tudi ni majhno število, ki nepripravljeni umrejo, in se na mah v pekel pogreznejo. Gorje toraj njim, ktere smert prehiti v slabem grešnem dušnem stanu! Po smerti ni za nje nobenega upanja več; iz časne smerti padejo v večno, ter se preselijo iz minljivega zla v neminljivo hudo. Huda je smert grešnika; pretresljiva je smert mlačnega; smert pravičnega pa je draga in polna tolažbe. Blagor njim, ki sveto življenje sklenejo s sveto smertjo; ker prišli so srečni do meje svojega dejanja, do konca svojega terpljenja; vse skušnjave, vse nevarnosti so premagane in pričnejo vživati gotovo in neminljivo srečo. 3. Kako različno je občutje ljudi, ko pride ne¬ mila, nesprosljiva smert! Misel na pretečeno, sedanje in prihodnje te prestraši, une razveseli. Enemu je serce pretesno, drugemu se razširi. Ta bi skoraj se rešil vezi telesnih, uni se jih oklepa obupno. Ysi pa takrat žele, da bi bili dobro živeli. Največe, najlepše tolažilo umirajočemu je, ako je dobro pripravljen na smert. 176 V kako strašni nevarnosti nesrečne smerti je tisti, ki se pripravlja umreti, ko se mu smert že napoveduje, ko že na vrata terka! Vedi, o človek! takrat morebiti ne bo več časa, se pripraviti; bolezen ti bo opoverala; skerb, komu boš svoje časne reči zapustil, te bo nadlegovala; tvoje hudobne strasti bodo v te prežale; milost Božjo, klic Božji boš za¬ nemaril, kakor si bil navajen; pa še hudič ti bo z vso močjo, z vso zvijačo svoje mreže nastavljal. Mar meniš, da boš takrat znal se urno pripraviti, ko se tega v času nič ne vadiš? Preskerbi si vendar poprej, predenj pride noč, ko nihče več delati ne more; ampak bo slehem žel to, kar si je vsejal. Najboljša priprava na smert je dobro življenje. Kdor je pobožno živel, tudi navadno pobožno, dobro umerje. Vsald večer, ko se vležeš, vredi in pripravi svojo dušo tako, kakor bi tisto noč v večnost prestopil. 4. Se nekaj ti povem. Svet tvoje smerti je dober; posvetovaj se s svojo smertjo pred vsakim imenitnim delom, da spoznaš, kaj in kako bi stor¬ jenega želel, ko smert pride. Poprašaj, pa tudi po¬ slušaj, kaj ti bo smert rekla, ali da namenjeno storiš ah da opustiš? Najlepšo, najbolj tolažljivo smert si boš pripravil, ako skerbiš za popolnoma čistost svojega serca. Grlej, da bo tvoje serce vedno bolj podobno presvetemu Sercu Jezusovemu in presladkemu Sercu Marijinemu; in ako imaš Jezusa in Marijo na svoji strani, je srečna in draga tvoja smert. Ne prašaj pa za svet svojega mesa, in ne poslušaj ga, ako hočeš si zagotoviti dobro smert; temuč zoper njegovo voljo derži se dobrega; in lahko boš na zadnje dušo in telo rešil. Saj veš, kaj je tvoje meso. Po smerti bo v hrano gerdim červom in kar njim ostane, bo strohnelo. Enkrat pa bo zopet vstalo, ah ti hočeš 177 ali nočeš; da se bo z dušo sklenilo, ter ž njo večno vživalo, kar si je ž njo vred zaslužilo. Bodi prijatelj svoji smerti, in le vprašaj jo za svet. Ako njeni svet poslušaš in zvesto vbogaš, te bo v nesreči tolažila, v sreči v pravi zmernosti ohranila; v vsem ti bo koristila in dobro storila, in te na zadnje iz te solzne doline, iz te sužnosti v večno domovino, v nebesa preselila. Moj kristjan! umeri boš; to zdaj veš. Kako? kje? in kdaj? tega pa ne veš. Ne pozabi toraj, da boš umeri; res! umeri boš. Molitev. Kdo, o Gospod! naj bi bil tako lahko- mišljen, tako neskerben, da bi ne bil pripravljen na smert, ki ga lahko vsaki trenutek napade ? Vem, kaj bi želel takrat, ko pride smert; moja vest mi to pove. Želel bom, da bi bil nedolžno živel, da bi bil svoje serce čisto ohranil in tako svojo dušo rešil. Pa, ako bi smert zdaj le prišla, oh! moja želja bi bila prazna, ker nimam nobenega znamnja svetosti; le mlačnost, zanikernost, lenobo mi očita moja vest. O usmiljeni Bog; daj mi še nekoliko časa, da objokujem svojo zanikernost, in da storim to, kar bi smertno uro želel, da bi bil storil! — O duša moja! kmalo ne bo nič več časa. Naj počnejo drugi, kar hočejo, jaz bom skerbel za svoje zveličanje, dokler še čas imam. Vsak mora za se skerbeti. Ko bo smert prišla, ne bo nihče namesto mene umeri, ne bo nihče namesto mene v večnost šel. Naj Šmarnice. 12 178 toraj drugi pravijo ali delajo, kar hočejo, jaz hočem za svoje lastno večno zveličanje skerbeti. O Gospod Jezus Kristus! Kje pa je boljši, kje gotoviši pripomoček za srečno smert, kakor, da tebe čez vse ljubim? Ta sveta ljubezen me bo od vsega posvetnega odtergala, ta me bo očistila, ona me bo posvetila. Ako tebe, moj ljubi Jezus! resnično ljubim, ne bom se bal smerti, ne nasledkov njenih. Ljubezen prežene strah in me vterdi, da se zaupljivo bližam tebi. — Toraj o Jezus, ti moja ljubezen! bodi za naprej življenje moje, in smert mi bo le dobiček. Iz ljubezni do tebe bom umiral vsaki dan grehu, temu svetu in sam sebi, da bom živel le tebi. Od vseh vstvarjenih reči bom odtergal svoje serce, ter ga bom popol¬ noma očistil, da, ko mi smert odpre vrata v večnost, bom veselo pred te stopil, O Jezus! daj mi svojo pomoč k temu! In ti, o moja ljuba Mati Božja! ne zapusti me. Kako se bo meni ubogemu grešniku ; godilo po smerti, pri sodbi Božji? Bojim se; strah in groza me je, ko mislim na pogubivno obsojenje, ktero sem zaslužil s svojimi grehi, kterih je toliko in kteri so tako veliki. O Marija! kjer je veča sila, tam je tvoja roka mila. Tolažnica žalostnih! Tolaži me ti, ker vidiš, kolik nepokoj mi dela moja, z grehi vsa obtežena vest. Sprosi mi pravo obžalovanje vseh mojih grehov; pa sprosi mi tudi milost, 179 da zvesto Bogu služim, vsaj te dni, ktere mi Bog še preživeti da. Ne zapusti me v mojih smertnih težavah; vekomaj te bom zato hvalil, častil in ljubil. O sveta Marija, Mati Božja! prosi za nas grešnike zdaj in našo smertno uro. Amen. Naša ljuba Grospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Tudi še smertno uro nam Marija lahko sprosi zdravje, ako je to volja Božja. V G-rinburgu pri mestu Stajer je bil ključar, ki je imel več otrok. Huda bolezen v vratu, davica, ki je že veliko otrok pomorila, napade tudi naj mlajšo hčerko tega ključarja, pet let in pol staro, ki tudi res kmalo umerje. Hudo se boje starši še za druge otroke, ker vejo, da ta bolezen je nalezljiva. Tri tedne po smertimale hčerke zboli njena sestra Cecilija, šest let in pol stara. Urno pokličejo zdravnika, čudno pa, da dete noče nobe¬ nega zdravila; še ust odpreti noče. Zdravnik pri¬ govarja, starši silijo; vse zastonj; dete ne vzame nobene reči. Bolezen je če dalje hujša, toliko da deklice ne zadavi. Zdravnik spozna, da ni več nobene pomoči; še tisti dan mora dete umreti. Ko zdravnik popusti užaljene starše, ki vidijo svoje ljubljeno dete umirati, vsedejo se k postelji svoje hčerke ter britko jokajo. Hčerka zdaj komaj razumljivo pravi: „Prosite nebeškega Očeta, da ozdravim.“ Vsa zbrana družina poklekne pred podobo naše ljube Gospe presvetega Serca in moli tri Očenaše in tri češčena si Marija in še molitvico: „Pod tvojo pomoč pribežimo a i. t. d. Mati vzame med tem umirajočo na svoje naročje; 12 * 180 revica vedno bolj počasi diia. Oče v tej veliki britkosti prosi hčerko, naj vendar, ako zdaj kmalo v nebesa pride, prosi zanj in za mater in tudi za svoje sestre in brate, da se vsi srečno vidimo enkrat tam pri nebeškem Očetu. Dete se ozre v očeta in še bolj nerazumljivo šepeta, naj prosijo nebeškega Očeta za njeno zdravje. Spet vsi pokleknejo in še bolj serčno molijo in prosijo našo ljubo Gospo presvetega Serca pomoči v tej sili. Po molitvi položi mati umirajočo deklico na posteljo. Deklica hripavo zakašlja; postane mirna. Nosnice, ki so se poprej mertvaško tripale, se umirijo; dete začne tiho dihati; oči, že vse temne, izstopijo in milo, pa ljubeznjivo pregleda. Starši in vsi pričujoči niso vedli, kako se je zgodilo — dete je bilo na mah boljši ter je popolnoma ozdra¬ velo ; zato vsi zdihnejo preserčno: Hvaljen bodi Jezus Kristus, in češčena njegova preblažena Mati Marija! — Prišla bo tudi za te zadnja ura — ura prečudne ločitve od tega sveta —■ ura, v kteri ti bo stopiti čez neznani prag, v večnost. Kdo ve, boš li imel koga, da bi takrat prosil za te? Kdo ve, te bo li Marija uslišala in prosila za te? — Zato se zdaj priporočuj tej mogočni Materi, da te ne zapusti zadnjo tvojo turo; ampak da te priporočuje presve¬ temu Jezusovemu Sercu, da ti on v svoji vsega- mogočnosti ali še zdravje dodeli, ali če tega ne, te milostljivo sodi. Za srečno zadnjo uro molimo v čast presvetemu Jezusovemu Sercu in v čast naši ljubi Gospej do jutranjih Šmarnic vsak štirikrat Oče naš in Ceščena si Marija in apostoljsko vero. k 181 29. dan. Od sodbe. 1. Oh, oh, umeri bom! — Kaj bo pa potem? Precej, tisti trenutek, ko bom stopil čez neznanski prag v večnost; precej bom postavljen pred sodni stol Božji, da bom zdajci odgovor dal od vsega svojega življenja ter bom zaslišal sodbo, ki bo odločila mojo večno osodo. Kdo me bo sodil? On, ki obisti in serca pozna; on, ki vso oblast v nebesih in na zemlji ima, on bo moj oster sodnik. Brez vse izjeme, rad ali nerad, vsak bo stopil pred sodnika živih in mertvih, da bo zvedel zadnjo sodbo, po kteri ni nobene pritožbe več. Po vsi ostri pravici bo sklenjena ta sodba; nobena darila, nikakoršne obljube je ne bodo omehčale; tudi nobena prošnja ne bo nič pomagala, celo nobeno obžalovanje ne bo sodnika ganilo. Tisti dan je dan pravice, ne več dan usmiljenja. Vsak bo prejel plačilo svojim delom primerno. 2. človek! pomisli resnobno: sam, čisto sam boš stopil pred neskončno veličastvo Božje, pred vsevednega sodnika. Kaj boš počel, ko boš čisto sam; le tvoja dela, dobra in slaba, bodo s teboj; ker le ta so prav za prav tvoja; vse drugo boš pustil tukaj. Oh ne! kaj pravim ? ti ne boš sam. Veš, kdo bo še pritekel k tej sodbi? Sam ta hudi. Satan bo urno vzdignil hudo tožbo zoper te; ves pripravljen, da bi te s seboj v pekel potegnil. — Joj tebi! celo tvoj angelj varh bo zoper te vstal in pričal, da pravici spričevanje da. — Pa še eden bo pristopil. Tvoja lastna vest te bo tožila, te z britkostjo, s strahom in grozo napolnila. Tako tožen, brez prijatla, boš sramote kopernel, ter si ne boš upal, le besedice ziniti. — Revež, kam 182 se čem podati? Kje prijatla tam iskati? Komaj dobrim bo obstati. 3. Vse, čisto vse, očitno in skrito, bo takrat od¬ krito. Bukve bodo prinesene, dela bodeš bral storjena, dobra vsa, in nepoštena. Cisto nič ne bo pozabljenega. Preiskano bo tvoje serce od pervega spoznanja do zadnjega trenutka tvojega življenja. Videl boš vse grehe, brez razločka, skrivne in očitne, lastne in ptuje, velike in male; vse, kar si jih storil v mislih in željah, v besedi in djanji ali z opuščenjem dobrega. Pa ne le greh, tudi vse nečimemo, vse nepotrebno, vse zanemarjeno bo obsojeno. Se celo tvoja pravica bo sojena; to je, tvoja dobra dela bodo preiskana; pregledano bo, kako, iz kako čistega namena, kako zvesto, kako čeznatorno, kako popolnoma je bilo vse storjeno? O marsikaj, kar je tu na zemlji lepo in dobro, bo tam kot pleve in smeti zaverženo. Videzne čednosti mlačnih se bodo skazale, kar so, in bodo, kot prazne glavice, za ogenj namenjene, vse zaveržene. Večni sodnik bo še globokejše segel; on bo pre¬ iskal tudi sad vseh skazanih dobrot in gnad, sad vseh pripomočkov zveličanja in popolnamosti. Celo čas bo Gospod vprašal, kako si ga porabil. 4. Grešnik, oj grešnik! pomisli, kaj boš takrat počel, ko bo pravični se tresel ? Nad seboj boš videl prelepa, pa negotova nebesa; pod seboj odperto žrelo peklensko; na desno angelja, kot svojo pričo; na levo zdivjanega satana; pred seboj pa najvišega sodnika, ki bo zadnjo sodbo — za večno izrekel. O kristjan! zdaj misli resnobno na to, kako si boš zagoto\ul svojo prihodnjo osodo. Zdaj ti je to lahko; potem pa ti ne bo nič več mogoče. Zdaj se posluži milosti Božje, da ne boš čutil ostrosti njegove pravice. Zdaj beži in zapusti sprideni svet, da te ne zadenejo grozovite besede, ktere bodo zaverženi slu¬ žabniki tega sveta slišati morali: „Poberite se 183 spred mene, vi prekleti! v večni ogenj! 14 (Mat. 25, 41.) Zdaj se znebi vsega, po zgledu svetnikov, da boš enkrat vreden spoznan in bodo tudi tebi veljale besede sodnikove: „Pridite blagoclarjeni mojega Očeta! posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od začetka s ve ta . u (Mat. 25, 34.) O koliko boljši je, da se zdaj sam na tanko preiskuješ in ostro sodiš, da enkrat pri sodbi pravice Božje pogubljen ne boš. Toraj pregleduj in skerbno preiskuj svoje misli, besede in djanja, da vidiš, so li dobre, po sveti volji Božji vravnane; bodo li sodbo prestati mogle in tako Bogu dopadljive ? Zdaj imaš še odperte vse pripomočke svojemu zveličanju; potem bo ves trud zastonj. Zdaj ti je na ponudbo milost Božja; potem ti bo njegova pravica zagromela r Daj odgovor! Molitev. Gospod! ako boš na pregrehe gledal, kdo bo obstal o Gospod? (Ps. 129, 3.) Ako boš pa še malomarne, celo dobra dela preiskoval, kdo bo prenesel tvojo pravico? O Jezus! dobro mi d 6, da me ne bo drugi sodil; pa strah in groza me obide, ko pomislim, da bom moral odgovor dajati od toliko in tako velikih svojih pregreh. — Na kaj se bom takrat še zanašal, ko se mi celo moja dobra dela zdijo toliko revna, vsa sumljiva? Na koga bom takrat stavil svoje zaupanje? O Gospod! zatečem se v tvoje presveto Serce; saj je 184 bilo tudi za me odperto. In le to je zaupanje moje. Na to Hočem terdno zaupati. Če je tudi Serce mojega sodnika, vendar je tudi Serce mojega milega Jezusa, ki ljubi vsacega, kteri njega ljubi. — O moj Jezus! spomni se svoje besede, s ktero mi upanje daješ. Saj si rekel: „Kdor mene ljubi, bo ljubljen od Očeta; in jaz ga bom ljubil." (Jan. 14, 21.) Ako te toraj ljubim, in me ti ljubiš; potem se nič ne bojim, stopiti pred te. — To Hočem toraj storiti: Ljubiti te hočem: o preljubeznjivi, vse ljubezni vreden Jezus! ljubiti te Hočem iz celega serca in vse svoje življenje! O Marija! ljuba Mati Božja! milo se ozeram k tebi! O preljuba Mati! Glej! ti si Mati mojega sodnika, ti si pa tudi moja Mati! OH, glej, da me ne obsodi pravica njegova. Pridi mi na pomoč; pomagaj mi, da očistim svoje pregrešno serce. Res, da nimam nič dobrega nad seboj; vendar imam resnično voljo, poboljšati se; glej na to mojo dobro voljo. Veliko bolj pa še glej na britko terpljenje svojega Božjega Sina, zlasti še na terpljenje na križi. Vse te smertne težave in tvoje britkosti pod križem daruj ti, o moja Mati! nebeškemu Očetu za me. Ne prosim te nič pozemeljskega, nič časnega; sprosi mi tukaj, v tem življenji, le ljubezen do Jezusa, potem pa milostljivo sodbo. To upam od 185 tebe, o moja Mati 1 potem te bom vso večnost hvalil tam v nebesih. Amen. Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. 22. mal. travna leta 1865 se pomika velika, za- perta kočija proti novi Božji poti Matere Božje v v Lurdu na spodnjem Francoskem. Voz gre prav polalikoma; večkrat se ostavi in dalje časa postoji; voznik je ves v skerbi in čmeren. Bila je kočija z romarji; v nje sedi ali prav za prav leži na blazinali vse bledo, nezrečeno revno dekle; pri njej ste dve drugi, ki jo spremljate in njej strežete. Ta bolna je bila deklica Brorka iz mesta Borderes, ne dalječ od Lurda. Pred nekteremi leti je to deklico napadla huda bolezen. Spovednik jo opomni na čuda- delni studenec Lurdski in na prečudna ozdravljenja, ki so se takrat po Marijini prikazni tam godila. Ona noče nič od 'tega vedeti. „Mar tudi vi verujete na to?“ pravi spovedniku. „Bernardina je prismojena reva, u pristavi. Tako so posvetnjaki se norčevali s pobožno deklico Bernardino, kteri se je Marija prikazala v Lurdski jami, in kjer je začel izvirati prečudni studenec, ki je že brezštevilno nevarno bolnih ozdravil. Ker jej pa spovednik le še prigovarja in je bolezen le hujši pritiskala, privoli bolna in začne opravljati devetdvnevnico, prejme sv. zakramente, pije vodo iz čudadelnega studenca, in na enkrat ozdravi. Drugi dan že vstane. V zahvalo obljubi, da hoče iti na Božjo pot v Lurd. Kakšni izmišljeni uzroki so jo zaderževali, da ni šla in obljube ni spolnila, ne vem. Mesca vinotoka leta 1862 jo napade nova prestrašna bolezen. V persih 186 in v kolkih jo neznansko bode in terga; huda merzlica jo vedno tare, da se večkrat ne zave; le nektere kapljice mleka, pozneje samo vodo zavžiti more. Oči jej oslabe, ušesa ogluše; potem še spomin zgubi, da se ne spomni celo nobene poprejšne molitvice več. Zares milovanja vreden je njeni stan. Najhujši pa jo je nadlegovala misel, kako nehvaležna je bila Materi Božji, in da je ta grozovita bolezen le zaslužena kazen Božja za njeno nehvaležnost. Zdaj hoče vse popraviti. Ali kako v takem stanu v Lurd? Se le čez dve leti si upa govoriti od Božje poti. Spovednik jo tolaži, da na spomlad bo šla v Lurd. In še le potem si upa v to privoliti, ko pobožni in skušeni možje menijo, naj bi poskusila, ter ji prigovarjajo, da njeno terdno zaupanje na Marijino pomoč naj nadomesti njene zgubljene moči. Sama ni drugače mislila, kakor da bo na poti umerla. „Pa to nič ne de, če tudi umerjeni. a Preden se na pot poda, se še enkrat spove in napravi svoj testament. Voznik pride; ali grozno se zavzame, ko vidi, da mu umirajočo nakladajo na voz; mislil si je, da bo merliča vozil. Bes ves dan leži kakor v zadnjih zdihljejih; večkrat se nič ne zave. Zato morajo z vozom pogostoma obstati. Vendar po sila težavnem potu pride do Lurdske jame, bolj merliču kot živemu podobna. Z velikim trudom jo njene spremljevalke spravijo iz voza, jo posadijo na stol, ter jo tako polože blizo čudadelne jame, kjer se je Marija prikazovala. Nič se reva ne zave. Ko tečejo do studenca po vode, se predrami. Zavžije eno kapljico; zavžije drugo kapljico; pri tretji jo prešine po vsem životu prestrašna bolečina. Zdi se jej, kakor da se vse kosti lomijo in zmeljejo; kakor blisk je bilo to, le za trenutek. In zdajci odpre oči, ter pogleda proti beli marmorni podobi Matere Božje, ki stoji na kraju Marijine prikazni. Prečudna, neznana tolažba prevzame njeno serce in zavpije: „0 ljuba 187 Mati Božja! Kako sem to zaslužila! . . . Zdrava sem! veseli se nebeška kraljica!“ Svoj spomin zopet ima. Vzdigne se, ustane. Njene tovaršice obide groza, kakor da bi videle mertvo ustajati. V zahvalo molijo vse sv. roženkranec sedem žalost; potem se vsedejo na klop in bolna, zdaj vsa ozdravljena, lahko povžije nekaj jedi, da se okrepča. Mestni Lurdski fajmošter pride med tem do jame, in ko zve vse, kaj in kako je bilo, jej poda novine, da poskusi tudi oko, in oz¬ dravljena tudi lahko bere. Voznik skoraj ne verjame svojim očem, ko vidi „merliča“ čversto in terdno stopati proti vozu. Pot nazaj domu je bila pač vsa drugačna. Vsi njeni znanci jo pozdravljajo z velikim ve¬ seljem, kakor da bi bila od smerti vstala. Ko jo ljudje prihodnjo nedeljo vidijo pri sv. obhajilu, vse govori od tega" čudeža. Vsak hoče tudi njo videti. Marsikdo, ki je poprej lahkomišljeno govoril ali mislil od Matere Božje v Lurdu, bil je prepričan in postal je ves vnet za Marijino češčenje. Mož, ki že več let ni pire¬ jema! svetih zakramentov, se je pripravil na bližnjo smert. — Deklica Brorka pa je vsako leto na obletnico svojega ozdravljenja romala v zahvalo k Lurdski Materi Božji. — Zdaj pa imam eno imenitno vprašanje: Si li tudi ti storil že kako obljubo? Si jo tudi na v tanko spolnil? če je nisi še, nikar ne odlašaj. Še eno vprašanje: Se nisi ti nikdar kaj norčeval iz pobožnosti do Matere Božje? Častiš h preserčno to mogočno kraljico in pomočnico? — In še eno vprašanje! Hočeš li saj za naprej Marijo lepo častiti, se ji lepo pripo- ročevati, da bo enkrat pri sodbi prosila za te? — Reci saj v svojem sercu: Ja o Marija! jaz hočem biti tvoj zvesti častivec, ti pa mi bodi dobra Mati zdaj in mojo zadnjo uro! In v ta namen molimo do juter pet očenašev v čast peterim kervavim ranam Kristusovim in pet 188 češčena si Marij v čast Materi Božji, da bo zato pri naši sodbi prosila za nas. 30. dan. Od pekla. 1. čudna, prečudna je ljubezen Božja. Milo ob¬ jema vse ljudi tukaj na zemlji. Dobre osiplje zares z Božjo radodarnostjo; hudobne prenaša in čaka, da bi se spreobernili; zmotene išče in hodi za njimi. Presveto Serce Božje, v kterem smo zapisani vsi, poišče in rabi sto in sto pripomočkov, da bi nas vse srečno rešilo. Ali, še grešniki Božjo milost zaničujejo, se no¬ benih pripomočkov poslužiti nočejo, in z velikimi grehi obloženi, nespokorjeni pred Božji sodnji stol stopijo, jih presveto Serce Jezusovo iz sebe izbriše, pa jih z maščevalno strelo svoje pravice verže v glo¬ bočino pekla. Na enkrat so oropani svetih nebes in vsega rajskega veselja, in vekomaj ne bodo videli Božjega obličja v kraljestvu njegovega veličastva. In terpeli bodo večno kazen, ker so zgubili več¬ nega Boga. V nezmerno ognjeno morje vtopljeni bodo vekomaj goreli in terpeli in dim njihove prestrašne muke se bo vso večnost valjal nad njimi. Vse britkosti jih bodo zadele, vse muke bodo prihrumele čez nje. Vsako čutilo telesno, vsaka moč dušna ima tam svojo po¬ sebno muko. V tem bo vsak še posebej terpinčen, v čimur se je pregrešil; in kolikor veči je bilo dopa- danje njegovo nad grehom, toliko hujše bo tam terpljenje njegovo za ravno tisti greh. Nečistnike bo žerla večna žerjavica, pa jih vendar nikdar končati, požreti ne bo mogla; polival, paril jih bo nesterpljiv smrad in grizel jih bo nikdar končan červ. 189 Bogatinec, ki je tukaj Boga pozabil, bo tam v največi revščini, v neznani zapuščenosti nenasiteno, strašno žejo in lakoto terpel, pa nikdar in nikjer po- labčenja dobil ne bo. Napuhneži bodo tam do tal ponižani; celo hudiči jih bodo zaničevali in s svojimi peklenskimi nogami teptali. Vsak bo dobil tam po meri svojih pregreh, kar in kakor si je prislužil. In te peklenske muke ne bodo nikdar jenjale, ter bodo vedno, skozi celo večnost naprej terpele. 2. Kraj, vsi hudobni duhovi, vsi zaverženi, vse to skupaj bo neizrečeno množilo terpljenje pogubljenih. Kaj bi bilo pač strašnejšega, kakor je peklenska ječa, kjer ni nobene svetlobe, nobenega reda, kjer je večna temota, večna groza? Kdo je bolj strašan, bolj ne¬ usmiljen, kakor so hudiči, ki vso svojo hudobijo, vso svojo moč le v to obračajo, da bi napravili novo terpljenje in ga razvijali nad njimi, ki so v peklenske mreže vjeti, v peklensko žertev obsojeni? Kaj more bitigrozovitnejšega, kakor je nesrečna druhal zaverženih, ki terpijo in rjovejo brez nehanja, brez upanja? Zares kolikor veče je njihovo žalostno število, toliko veče je tudi terpljenje. 3. Tako bo kaznovan, kdor svojemu stvarniku, svojemu odrešeniku, svojemu vednemu dobrotniku služiti noče. Božja sveta volja je, da vsako koleno naj se njemu pripoguje, in da vsi narodi naj mu služijo. Kdor pa v tem življenji dobroti Božji pro¬ stovoljno služiti noče, bo tam v večnosti prisiljen, služiti pravici Božji. Nič se ne čudi kaznim zaverženih. Pogubljeni sami se temu ne čudijo; temuč spoznajo, da po pravici prejemajo. Nihče zoper svojo voljo ne pride v pekel. Vsi zaverženi so si sami zvolili, se sami pahnili v peklensko brezno; zato tudi le sami sebe tožijo. Očitno spoznavajo, da Bog je neskončno dober; 190 pa ravno tako spoznajo, da so sami neskončno nesrečni. 4. Vrata v pekel je greh, in pota, ki peljejo v pekel, so ravno tista, M peljejo k grehu. Koliko se jih je pogubilo, ki so nepripuščeno dirjali za pregrešnim veseljem, za nevredno ljubeznijo, za minljivim bo¬ gastvom, za puhlo častjo. Kristjan! ne hrepeni po tem, kar te umrežiti, potem pa pogubiti zamore. Kavno tako nevarno je, iskati le samega sebe. O koliko njih je res dobro pričelo, ker se pa svoji lastni ljubezni odpovedali niso, so le spet nazaj padli, zmiraj globokejši se pogreznili, in na zadnje nesrečno se pogubili. Da tedaj peklu uideš, ni zadosti, da bi le dobro začel; ti moraš tudi stanoviten ostati. Odpovej se toraj grehu in svetu; zapusti ves greh in ves svet, da te Bog ne zapusti. Odpovej se pa tudi sam sebi, da te lastna teža ne pogrezne. Stori vse, o keršanska duša! terpi vse, da uideš večnemu terpljenju. Vsa terpljenja, vse britkosti tega življenja niso čisto nič oziroma na muke peklenske. Tukaj urno mine vsako delo, vsako terpljenje; iz pekla pa ni nobenega rešenja več. Molitev. O moj Gospod in moj Bog! kako strašna je tvoja pravica tam v peklu! Toda pravične so tvoje sodbe, pravične celo po spoznanju pogubljenih. Akoravno pa ni strašnejšega, kakor je pekel, me pa tudi malo kaj bolj spodbuditi more, te ljubiti iz celega serca. Zares, o moj Jezus! kako bi mislil na ogenj peklenski, in bi me ne ogrel ogenj tvoje 191 ljubezni? Kaj me zamore bolj prepričati lju¬ bezni tvojega presvetega Serca, in kaj me zamore močnejši nagibati, da te tudi jaz ljubim? Ako bi, o Gospod! zaverženi duši pekel odperl in bi jej ponudil obilnih pripomočkov, s kterimi bi se rešiti in tudi večno krono nebeško si prislužiti zamogla: o kako močno bi te vendar taka duša ljubila! Bi li kdaj misliti mogla, da se ti je že zadosti hvaležna skazala ? Bi li mogla kdaj le misliti na pekel, in bi v ljubezni do tebe vsa se ne vnela? O kako čisto bi svoje serce tebi ohra¬ nila! kako sveto bi le tebi živela! O Gospod! vem in spoznam, da jaz sem ti veliko več dolžan, kakor bi ti bila dolžna taka duša. Saj si mi ti še veliko več storil, o Jezus! saj si me celo obvaroval peklenskih kazen, ktere sem s svojimi grehi zaslužil. Saj je ja veliko boljši, da sem pred nesrečo ob¬ varovan, kakor da bi iz nesreče rešen bil. In ta zares občudovanja, stermenja vreden čudež svoje ljubezni si meni že skazal ne le enkrat, ne le dvakrat, trikrat; ja celo tolikokrat, koli- korkrat sem jaz smertno grešil. O Gospod! zares si ti dober. Tvojo milost bom vekomaj prepeval. In če bi nobenega smertnega greha storil ne bil, sem še toliko bolj dolžan, tebi hvaležen biti in te ljubiti. Saj če bi me ne bilo tvoje presveto Serce v neskončni dobroti s svojo 192 pomočjo varovalo; o, kdaj bi bil že grebu in tako peklu zapadel! Ker ni ga grelia no¬ benega še tako velicega, kterega kdo stori, da bi vanj ne padel tudi drugi, ako ga ti s posebno pomočjo ne varuješ. Naj si bo, kakor sem že živel, tebi, o presladki Jezus! se moram zahvaliti, da nisem že v peklu, da zamorem še v nebesa priti. Ti si me obvaroval moje pogube, ti si me obvaroval po obilnem usmiljenji, po ve¬ likosti dobrote svojega Serca pred žrelom peklenskim; ti si me rešil iz rok rjovečih, ki so bili pripravljeni, me požreti (Sir. 51, 4.) Pridite in poslušajte vsi, ki se Boga bojite; ter bom pripovedoval, koliko je storil moji duši. (Ps. 65, 16.) In jaz bi te ne ljubil, o Jezus, ti ne¬ skončna dobrota! In zakaj bi te ne ljubil? Ja, ljubim te, in ljubil te bom dokler bom živel; in ljubil te b( m čez moje življenje, skozi vso večnost! Tebi posvetim vsa čutila svojega serca. Za to, le za to, naj bije moje serce, o Jezus! naj te vekomaj ljubim! Ti pa, o naša ljuba Gospa presvetega Serca! ti me pelji k Jezusu, svojemu in mo¬ jemu Bogu, saj ti si mati zveličanja mojega. Saj ti si Boga za me prosila, da že vekomaj pogubljen nisem. Zato tudi tebe hvalim in častim. Oh sprosi mi to milost od presvetega Serca Jezusovega, da mi da tako serce, da ga nobena stvar od svete ljubezni odtergati 193 ne more. Saj ti si tako radodarna, toliko lju- beznjiva Mati moja! Ako me ti v svoje var¬ stvo vzameš, se terdno zanesem, da bom zvest ostal. Toraj varuj me, brani me, vodi me po pravi poti v sv. raj! Amen. Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. 22. dan tega mesca smo slišali, da je na novi Božji poti v Lurdu prečudno ozdravel hudo bolan mašnih na velike Maše dan 1873. leta. Pred ta dan pa je ozdravela tudi tam baronovka de la Bue. Ta žena je zbolela 1861. leta. Bolezen jo je grozno hudo zdelala. Nobena jed jej ni več teknila. Hudi kerč jej je spridel oči; strahovito padeče jo je ne¬ usmiljeno metalo. Ko jo je napadlo, seje uboga reva valjala cele ure po tleh, ter bila okoli sebe, tako, da so mogli vso hišno opravo v kraj spraviti, in postelja je bila z blazinami vsa obdana, da se ni kako pobila. Te prestrašne muke so jo tako neusmiljeno zdelale, da jo je vsak milo val; strah in groza je obšla sle¬ hernega, kdorkoli jo je le videl. Povsodi je pomoči iskala. Natorno in čeznatomo je poskušala. Do tri¬ deset zdravnikov je imela. Ni bilo toplic po vsem Francoskem, kterih bi ne bila poskusila; ni bilo skoraj Božje poti, kjer bi ne bila z devetdnevnicami pomoči iskala. Vse ni nič pomagalo. Yendar je imela vedno veliko in terdno zaupanje na Mater Božjo. Kolikor hujši, kolikor strašnejši so bili napadi, toliko bolj je zaupala, da jo bo Marija še ozdravila, in sicer Marija Lurdska. V Lurd pa uboga reva priti ni mogla. Kadar je prosila, naj bi vendar še v Lurd jo peljali, so jej le rekli, da ni mogoče, Šmarnice. 13 194 dokler jej kaj ne odleže. ,,Po tem takem pa nikoli tam ne bom; in vendar bom le v Lurdu ozdravela,“ je ponavljala. In tako mora reva tri cele leta čakati. Šest let pa ni odjenjala, vsaki dan je Lurdsko vodo pila in se ž njo umivala. 11. velik, serpana leta 1873. vendar nastopi te¬ žavno popotovanje. Nesli so jo na železnico; postlali so jej na tleh v vozu; vsa okna so bila z blazinami zatlačena; in kjer je mogla v drugi voz, so jo z ve¬ likimi težavami prenesli. Ko so jo pri takem žalost¬ nem prenašanji delavci ali drugi ljudje milovaje gle¬ dali , jim pravi: „No, le dobro me poglejte, da me bote poznali, ko bom nazaj šla. V Lurdu bom ozdravela in potem vas nič ne potrebujem. u Vsa zde¬ lana , skoraj umirajoča pride v Lurd in pobožne nune čistega spočetja jo sprejmejo v svoje stanovanje. Še enkrat jo napade, vendar ne tako hudo. Kmalo jo prenesejo k čudodelni jami, kjer pa zavoljo velike gnječe ne more dolgo biti; le en roženkranc zmoli. Noč jo bila mirna; po-štirih mescih perva brez na¬ pada. To jo je vtolažilo in zjutraj pravi svoji ma¬ teri, ki jo je spremljevala: „ Čudež se že pričenja, molive sv. roženkranc. “ V samostanski kapelici je pri sv. obhajilu in potem jo peljejo na malem vozičku samotež do čudodelne jame. Tam v na novo izvira¬ jočem studencu so napravljene tudi male hišice, v kterih se bolniki omivajo. Mati in dekla greste gle¬ dat, če je ktera taka hišica prazna. Ko pridete nazaj, hoče bolna svoj voziček zapustiti. Zares odgerne odejo in odmeče blazine, v ktere je bila vsa ovita in gre sama iz vozička; ali slaba, ki je bila, pade na kolena in zmoli deset češčena si Marij sv. rožen- kranca. In glej! levo oko, ktero je hudi kerč gerdo zvil, odpre. Zopet ustane in deržaje se za dolgo klop leze naprej; na koncu Idopi pa zopet pade na kolena in moli drugi odstavek sv. roženkranca. Kjer se je Marija pokazala, je postavljena Marijina podoba. 195 "Vzdigne se, in gre proti tej podobi brez vse ptuje pomoči in kliče okoli stermečimi: ,,Poglejte ženo, ktera dvanajst let ni več bodila, in zdaj sama gre!“ Pred podobo pade utrujena zopet na svoje kolena in zmoli do konca sv. roženkranc. In ozdravljena je bila. Popolnoma okrepčana se vzdigne, gre v jamo, vzame svečo, zapoje Marijino pesem: „Moja duša poveličuje mojega Gospoda ; 11 moli z drugimi sv. ro¬ ženkranc. Nad sto romarjev je bilo pričujočib; ona jim pripoveduje svoje veliko, dolgoletno terpljenje in svoje sedanje ozdravljenje. čudno pa je bilo tudi to, da žena se je le to spomniti zamogla, da je želela priti do te čudne jame; od vsega druzega ni vedela nič. Ko jej pripovedu¬ jejo, zdi se ji vse kot sanje. Le to je vedela, da vsa omedlela, je imela roženkranc v roki, da je zadremala, pa stoječa z odpertimi očmi pred Marijino podobo se zbudila. Svoj voziček je v spomin pri tej jami pustila. Predragi častivci Matere Božje! Vsak zmed nas ima kako nadlogo; saj smo vsi v solzni dolini. Pro¬ simo našo ljubo Gospo presvetega Serca, prosimo jo tako stanovitno, tako zaupljivo, kakor ta žena, in uslišani bomo. Ali kaj so vsi križi tega sveta. Ko bi vse križe le eden zmed nas mogel nositi; vendar vse to ni nič ozeroma na večno terpljenje v peklu. O zato prosimo našo ljubo Mater Božjo, naj nas ona varuje in obvaruje večnega terpljenja; ali še bolj jo prosimo, naj nas varuje in obvaruje vzroka večnega pogubljenja, to je, nesrečnega greba, zlasti smertnega. In ker to nas vse zadeva, pokleknimo danes še en¬ krat pred podobo naše ljube Gospe in iz dna svojega serca molimo: Pod tvojo pomoč pribežimo i. t. d. In za srečno zadnjo uro in milostljivo sodbo trikrat Očenaš in češčena si Marija. 13 * 196 31. dan. Od nebes. 1. Zadnji dan Marijinih Šmarnic! Imeniten dan! Se danes smo pred altarjem naše ljube Gospe pre¬ svetega Serca; nekako milo se stori človeku, posloviti se od Marijinega altarja. In vendar bomo danes res končali to lepo, toliko priljubljeno obiskovanje. Kaj hočemo še danes premišljevati, da bi svoje serce bolj vpodobili presvetemu Jezusovemu Sercu, da bi ne pozabili sklepov, ktere smo z Božjo pomočjo delali ta Marijini mesec. Podajmo se v duhu tje, kjer je Marija, nebeška kraljica; podajmo se v duhu tje, kjer je Jezus Kri¬ stus sam in se svojim izvoljenim vekomaj vživati daje. Podajmo se v duhu v sv. nebesa. Nebesa! o lepa, prelepa beseda! — Pisano je: „Oko ni videlo, uho ni slišalo, in v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog pripravil tem, kteri ga ljubijo. 14 (I. Kor. 2, I.) Kdo bo nek dopovedal neskušenim, kaj so nebesa, kjer ni nobenega zla, kjer je le dobro v vsi obilnosti ? Ni tam nobenega truda, nobene žalosti, nobene skušnjave, nobene nevarnosti; vse to je s tem življenjem prešlo, in nastopil je popolnoma mir, večno veselje, nekaljen pokoj in večna gotovost. Tam ni ne mraza ne vročine, ne nestanovitnosti vremenske, ne spremina letnih časov, ne neprijetnih dni, lie temnih noči; ker to blaženo domovanje raz¬ svetljuje večna slava Božja, razveseljuje ga bliščoba Božjega obličja, oživlja ga neskončna sladkost Jezu¬ sovega presvetega Serca; tako da vse v čisti, vedno novi luči le veselja igra. O blagor jim, ki tam gori stanujejo! oni niso ne lačni ne žejni; nimajo nikakoršne zopemosti, ni- kakoršne bolezni. Nasiteni, prenapolnjeni so z nali- 197 vom Božje radosti; oni cvetijo v večni mladosti, so neumerjoči, se svetijo svetlejši, kot solnce skozi vso večnost. 2. Tam bomo videli in gledali Boga, kakor je, gledali ga bomo v preljubeznjivi bliščobi njegovega veličastva, gledali od obličja v obličje. Njegove ne¬ skončne popolnomosti vsi prevzeti bomo prenapol¬ njeni z nebeško radostjo, in ravno v polnosti tega veselja bomo njegove neskončne popolnosti častili in povzdigovali. Takrat bomo spoznali tudi globokost verskih skrivnost, pa tudi skrivnost cele natore. Vsa vednost posvetne modrosti je nevednost v primeri z najnižjo stopinjo nebeškega spoznanja. Videli bomo vso raz- gernjeno krasoto večnega kraljestva, njegove ne¬ zmerne zaklade, njegovo večno slavo in njegovo neskončno radost. In ko bomo take in tako velike čudeže gledali, bomo v preserčni ljubezni vsi vneti do svojega Boga. 3. Takrat še le bomo Boga res ljubili, ljubili popolnoma, ljubili z nerazdeljenim sercem, brez po¬ manjkljivosti, brez' nehanja, brez konca in kraja. Zdaj nas vedno skerbi, ker ne vemo, smo li ljubezni ali sovraštva vredni, takrat pa bomo v svoje neiz¬ merno veselje brez skerbi, gotovi, da nas Bog ljubi, in da nas bo večno ljubil. In ta gotovost bo naše veselje neskončno množila. Takrat bomo v popolni gotovosti počivali na presvetem Jezusovem Sercu, in s celim svojim sercem bomo okušali, kako sladko je, ljubiti Boga in se tako rekoč topiti v ljubeznji njegovi. Obilno, preobilno radosti bomo kakor pijani in sami iz sebe. Z angelji in svetniki bomo plavali v morji Božje ljubezni, bomo večno se veselili, in pesmi Božje ljubezni bomo prepevali. Taka bo večnost, hrepenenje zmiraj ljubiti in večna sreča v nasitenji tega hrepenenja. 4. Boga samega bomo posedli, njega vso večnost 198 vživali, in to bo polnost zveličanja našega. Mi bomo vsi v Bogu in Bog bo v nas, ter ga bomo v vedno novem, vedno presladkem pokoju vživali. V Bogu bomo dobili, bomo imeli vse dobro, kar si le želeti zamoremo. Premisli in razumi, kolikor moreš, kako lepo, kako čudno, kako sladko je tam vse; gledati neznano lepoto in veličastvo nebeško, bivati med angeljskimi kori, večno se veseliti z vsemi svetniki, gledati in ljubiti preblaženo Devico Marijo, prečastno kraljico nebeškega kraljestva, pa tudi vživati njeno presveto ljubezen. Kako ljubeznjiva so ta prebivališča! kako prijetna ta družba! kako radostno to zveličanje! in vse to skozi celo večnost. Glej duša moja! to je preobilno plačilo njim, ki Bogu s celim sercem služijo. More li svet kaj tacega dati? more li kaj tacega obljubiti? Povzdigni toraj svoje oči proti svetim nebesom in poglej in premiš¬ ljuj, kaj te čaka, ako Bogu do konca stanovitna ostaneš. Serčnost, le serčnost, duša moja! očisti svoje serce popolnoma; ohrani se v tej čistosti, kolikor ti je s pomočjo Božjo in z lastno voljo mogoče. Kič neči¬ stega, tudi najmanjši madež v nebesa ne more. Bolj si čist tukaj na zemlji, bolj veličasten boš tam v ne¬ besih, bližej Božjega sedeža, ljubši presvetemu Sercu njegovemu, bližej nebeški kraljici! Molitev. O Jezus! blagor njim, kteri so pri tebi in pri tvoji Materi tam v nebesih! O blagor že tukaj njim, kteri ti s čistim sercem služijo! Kakšno nezmerno vese]je bodo še tam pri tebi v nebesih vživali I Saj ga ni že na 199 zemlji bolj srečnega, kot čista, nedolžna duša, ki s celim sercem tebe ljubi! O srečna služba Jezusova, ki toliko pla¬ čilo ima! labko in sladko je vse, kar pelje v to neskončno veličastvo, v večno zveličanje. O presladki Jezus! zapovej mi, kar hočeš, da za te storim, za te terpim. Vse radovoljno sprejmem, da ti tukaj dopadem, enkrat pa te vekomaj posedem. O Jezus! pri tvojem presvetem Sercu te prosim, vodi me srečno in pripelji me v svoje kraljestvo, po kterikoli poti hočeš; da te le enkrat z angelji in svetniki gledam, ljubim in vživam od vekomaj do vekomaj. Amen. — O Marija! naša ljuba Gospa presvetega Serca! kaj in kako te hočemo danes prositi? Celi mesec smo se zbirali pred tvojim altarjem; o blažene ure, ktere smo prebili tukaj pred tvojo podobo! Premišljevali smo lepoto pre¬ svetega Serca tvojega Božjega Sina; labko smo pa tudi spoznali, kakšno naj bo serce naše, da bo vredno, sklenjeno biti s tem svetiščem Božjem, s presvetim Sercem Jezusovim. Pre¬ pričali smo se, da do tega svetišča najložej pridemo skozi tvoje premilo Serce, ker ti si Mati ne le Jezusova, ti si tudi naša Mati, ter nam toliko rada pa tudi labko pomagaš, ker tvoja prošnja je zares mogočna. O sladka, o usmiljena naša Mati! glej tebi posvečeni mesec je pri kraji. Kako lju- 200 beznjivo smo se ta Sas pogovarjali s teboj; kakor dobri otroci s svojo ljubljeno materjo 1 Britko-milo nam je pri sercu, se ločiti od tebe. O naša ljuba Mati! 31 dni smo zaljšali tvojo podobo; lepe dišeče cvetlice smo pokladali k tvojim nogam; vsaki dan smo te častili in marsikaj prosili. Akoravno zdaj ne bomo več bodili pred tvoj altar, pa veš o Marija! svoje serce bočemo danes postaviti na tvoj altar, da vedno pri tebi ostane, da ga ti zaljšaš, ti varuješ, ti svojemu Božjemu Sinu izročuješ. Bes, spoznati moramo, da je revno; morebiti nesnažno, terdo in posvetno to naše serce; pa preljuba Mati! ako ga le ti sprejmeš, ga boš vedela tako ozaljšati, da bo vendar Jezusu dopadlo. Sprejmi toraj, o Marija! ta dar v znamnje svete zaveze s teboj. O srečni, presrečni bomo, ako bo naše ubogo serce v tvojem varstvu! Ne satan, ne svet, tudi lastno meso nas zapeljalo ne bo. Ja, naša ljuba Grospa presvetega Serca! ki te je Bog izvolil, da si v svojem naročji in iz svoje preČiste kervi vpodobila presveto Serce Jezu¬ sovo, pelji nas sama k temu presvetemu Sercu, čigar zapovednica in gospodovalka si ti. Odpri nam njegove zaklade ljubezni in usmiljenja, in stori, da mi vsi iz tega studenca vseb milost zajemamo spreobernjenje, gorečnost in zveličanje. Deni in sbrani ti naše serce v presvetem Jezusovem Sercu, da bo s teboj in z Jezusom vekomaj sklenjeno. Marija! tvoja 201 moč, pa tudi naše zaupanje v te je neskončno; kakor si pa upanje naše, bodi tudi življenje naše in tolažilo naše, zdaj in vselej in na ■vekomaj. Amen. O naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! Zgled. Kar človek rad ima, od tega se težko ločiti da. Marsikdo zmed nas se bo danes, že grede iz cerkve, le še ozerl na ozaljšani Marijini altar, na njeno lepo podobo; pa bo le še zdihnil k njej iz dna svojega serca.^ Preden se toraj ločimo od priljubljenih Mari¬ jinih Šmarnic, postavil bi vam za odhod le nektera vprašanja: 1. Ali si, ljubi kristjan! s to pobožno službo kaj po¬ sebnega prosil našo ljubo Gospo presvetega Serca? Ali nisi tega storil? Ako si hodil k Marijinim Šmar¬ nicam le iz navade., ali ker so drugi hodili, ali ker ti je bilo zaukazano, ter si to službo Marijino bolj tlačansko opravljal; potem je škoda le tvoja in ti si milovanja vreden, ker je za te zopet pretekel lep čas milosti Božje in si zamudil, zapravil velik dobiček za večnost. 'A. Ako si pa storil, kar si mogel, iz dobrega namena; če si prosil tudi kako posebno milost; po¬ tem je vprašanje: Si li uslišan ali ne? Ljuba Mati Božja te ni uslišala, ali pa si dosegel, kar si želel. Ako te Marija ni uslišala in nisi dosegel, kar si prosil, ne bodi zato užaljen ali celo nevoljen in naj ti zato ne upade serce. Ako imaš kaj res posebnega in iščeš posebne milosti, ne jenjaj; tudi še naprej zdihuj in prosi. Začni doma devetdnevnico v čast naši ljubi Gospej presvetega Serca in ako ena ne 202 zadostuje, začni še drugo. V več zgledih, ktere si slišal ta mesec, si se prepričal, da Mati Božja ni precej uslišala; da marsikdo je prejel milost še le po opravljenih mnogoterih molitvah, in kar v pervič in drugič ni dosegel, je dobil pri tretji ali četerti po¬ božnosti. Nekteri nadložni so morali celo večkrat iti na to ali uno Božjo pot, da so bili nadloge rešeni, ali da so dosegli zaželjeno milost. Torej le serčnost in le še prosi. Iteci ljubi Materi Božji, kar je reklo prav preserčno zaupljivo majhno bolno dete v Lurdu: „0 ljuba Mati Božja! ti si predobra, da bi me usli¬ šati ne hotla.“ — Vsa sključena reva je v svoji pri- prostosti celo rekla : „Marija, ti me moraš uslišati. Drugače ni mogoče. S svojimi bergljami ne grem več nazaj.“ Oba sta bila uslišana, dete in žena. Lepo prosi in terdno pa ponižno zaupaj. Ako pri vsem tem vendar uslišan ne boš, misli si, da je za te boljši tako. Zastonj gotovo nisi prosil. Marija ti bo kaj boljšega sprosila. Le njej pripusti, in enkrat boš gotovo zadovoljen. Ako si pa uslišan, ako si zadobil, kar si želel; o potem veseli se, pa nikdar ne pozabi svoje velike nebeške dobrotnice. Vedi milost, ktero ti je skazala, je zastava le še večih milost. Ona ti ne bo sprosila le časnih dobrot, tudi večne ti hoče pridobiti. Da¬ nica in večernica je le ena zvezda; le sveti v raznih časih. Marija ta ljuba in mila zvezda, ki tako lju- beznjivo gleda na te od zibeljke skozi vse tvoje živ¬ ljenje, bo še sijala na tvojo mertvaško posteljo, ter te bo na večer tvojega življenja razveseljevala in te bo, kot svoje dete, za roko v nebesa prepeljala. Ta¬ krat še le boš videl, kaj je vse za te storila in hvalo in zahvalo jej boš vedel skozi celo srečno večnost. K sklepu le še eno kratko prigodbo. 8. malega serpana leta 1869. leze počasi in težko' sključena že¬ nica ter se baše na dveh bergljah skozi gnječo ljudi proti čudodelni jami Matere Božje v Lurdu. Mala 203 deklica se sili pred njo ter jej prostor dela. Žena se vsem smili. Bila je vsa uboga, revna udova, imela je doma dvoje nepreskerbljenih otrok. Ko je svoji stari bolni materi stregla, so se jej noge vse sklju- cile. Kaj če reva z otroci, ko sama še hoditi ne more. Serce ji poka. K Mariji se zateče in prosi:. „Ljuba Mati Božja! sprosi mi zdravje, ali pa naj umerjem. Le tebe imam, pomagaj mi; če nisem vredna, da me ozdraviš, pa naj umerjem; svojih otrok ne morem gledati, kako bodo lakote umerli.“ Z zaupanjem se omiva z Lurdsko vodo, in toliko se okrepča, da se na Božjo pot poda. Po trudapolnem potu prileze do Lurda; tukaj ji dobra žena da deklico, ktera jo do jame pelja. Za zadnje krajcarje kupi malo svečico, da jo Materi Božji daruje. Prav serčno zdaj moli in zdihuje k Mariji ter sebe in svoje otro¬ čiče popolnoma v njeno mogočno varstvo izroči. Umije se s čudodelno vodo, in po koncu se postavi ter je terdna, popolnoma zdrava. — Poklekne pred Marijino podobo in serčno jo zahvaljuje. Množica jo obsuje ter sili v njo, naj pove, kako je ozdravela. Ko pove svojo nadlogo in svojo srečo, sklene s temi lepimi besedami: ..Nikdar ne morem Matere Božje zadosti zahvaliti! O kako dobra je vendar Mati Božja! Kdor le prav moli, vse prejme od nje. Jaz sem prav vse zadobila, karkoli sem prosila. Revna uboga žena sem na svetu; pa Mati Božja me ljubi. a Lahko je šla domu. Mala deklica pa je pred njo nesla eno bergljo, ki je bila veči, kakor ona; drugo bergljo je pa v spomin v jami pustila. In tako naj bo končano naše pobožno opravilo; končane letošnje Šmarnice! Še enkrat se serčno ozrimo na Marijino podobo in združeni zdihnimo: Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas! Presveto Serce Jezusovo, usmili se nas! 204 Pobožna opravila. Jutranja molitev. čast bodi Očetu, Sinu in sv. Duhu! Kakor je bila v začetku, zdaj in vselej in na veko¬ maj. Amen. Angelj Gospodov je oznanil Mariji, in je spočela od sv. Duha. Češčena si Marija itd. Glej, dekla sem Gospodova , meni se zgodi po tvoji besedi. Češčena si Marija itd. In Beseda je meso postala, in je med nami prebivala. Češčena si Marija itd. O moja Gospa, o moja Mati! tebi se vsega darujem*, in da se tebi vdanega skažem, ti danes posvetim svoje oči, svoje ušesa, svoje usta, svoje serce in sebe popolnoma vsega. Ker sem tedaj tvoj, o dobra Mati! varuj me, brani me, kakor svojo lastnino, in posestvo ! (100 dni odpustiov. Pij IX. 1861.) O nebeški Oče! lepo se ti zahvalim, da si me ohranil necojšnjo noč. Ohrani me tudi današnji dan in varuj me vsega hudega na duši in na telesi. Vse moje djanje in nehanje 205 . naj bo tebi v čast, meni pa v Tečno zveličanje. Amen. Jezus, Marija, Jožef, vam darujem svoje serce, svojo dušo in svoje življenje! (100 dni odpustkov.) O Bog! verujem v tebe, ker si neskončna resnica in modrost; poterdi mojo vero! O Bog, upam v tebe, ker si neskončno do¬ brotljiv in usmiljen; pomnoži moje upanje! O Bog, ljubim te, ker si neskončna dobrota in lepota; užgi mojo ljubezen! Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi za nas ! (100 dni odpustkov.) Moj Jezus, usmili se me! (100 dni odpustkov.) Sladko Serce Marijino, bodi moje varstvo! (100 dni odpustkov.) Angelj Božji, ki si moj varuh, razsvetli me, varuj me, vodi me in vladaj me, ker sem ti od Božje previdnosti izročen. (100 dni odpustkov.) Blagoslovi, o Gospod! mene in vse, za ktere sem dolžan moliti, varuj nas vsega hudega in pripelji nas v večno zveličanje. Amen. Oče naš . . . Ceščena si Marija . . . Verujem . . . Večerna molitev. Jezus, Marija! (50 dni odpustkov.) Stoterna hvala vama bodi za vse dobrote,. 206 za vso ljubezen in za vse milosti, ktere sta mi skazala današnji dan. O moj Jezus! bodi milostljiv, bodi usmiljen meni ubogemu greš¬ niku. Odpusti mi vse grebe, s kterimi sem te danes razžalil; blagoslovi in varuj me no¬ cojšnjo noč. Večni Oče, darujem ti predrago kri Jezusa Kristusa v zadostenje za svoje grebe in v potrebo svete katoliške cerkve. (ioo dni odpustkov. Pij VII. 1817.) Presladki Jezus, ne bodi mi sodnik, ampak zveličar ! (50 dni odpustkov Pij IX. 1853.) Sladko Serce Marijino, bodi moje varstvo! (ICO dni odpustkov.) O moja Gospa, o moja Mati! itd. (kakor zjutraj.) Angelj Božji itd. (kakor zjutraj.) Moj Jezus, usmili se me! (ioo dni odpustkov.) Naša ljuba Gospa presvetega Serca, prosi Za nas ! (IOO dni odpustkov.) V tvoje roke, o moj Jezus! izročim svojo dušo. Pod tvojo pomoč in varstvo pribežim, o Marija! prosi za me, ubozega grešnika, zdaj in na mojo smertno uro. Amen. Jezus Nazareški, kralj Judov, sin Davidov, varuj me nagle in neprevidene smerti. Sv. Jožef, patron umirajočih, prosi za me! Sv. Barbara, prosi za me! Sv. Alojzi, prosi za me! Vsi svetniki in svetnice Božje, prosite za me! 207 Presveto Serce Jezusovo, usmili se mel (100 dni odpustkov.) Neomadežano Serce Marijino, prosi za mel (100 dni odpustkov.) Očenaš . . . Češčena si Marija . . . Ve¬ rujem . . . V imenu Ožeta, Sina in sv. Duha. (50 dni odpustkov. Pij IX. 1863.) Hvaljen bodi Jezus Kristus 1 Na vekomaj. Amen. Za splošne potrebe. Pristop. O Jezus najsvetejši! s ponižnim in skesanim sercem, in v duhu tvoje svete cerkve se želim vde- ležiti te presvete daritve, ktero ti, moj Bog . in Zveličar, nekervavo nebeškemu Očetu zopet daruješ. Napolni me z duhom prave pobožnosti, da tvojo neskončno ljubezen do nas ubogih grešnikov spoznam, te hvaležno molim, svoje grehe serčno obžaljujem, da s to sveto daritevjo moč zadobim, svoje grešno življenje resnično poboljšati. — Dodeli mi vse za¬ klade svojega terpljenja in svoje smerti, ktere si shranil v daritvi sv. maše, da po tebi, ki si vir vse čistosti in svetosti, bom očiščen in posvečen, da po¬ stanem vreden večnega življenja. Z največo hvaležnostjo, kakoršno v svojem serci obuditi zamorem, spominjam se pri tej sveti daritvi, o moj Jezus! tvoje neskončne ljubezni do grešnega 208 človeštva, ktera te je nagnila, da si nebesa zapustil, na zemljo se ponižal in si našo revno človeško natoro na se vzel. Zahvalim se ti za tvojo presveto rojstvo in blaženo detinstvo, za tvoje uboštvo in za tvojo ponižnost, za tvoje ponočno čuvanje in za tvoje mo¬ litve, za zaničevanje in zasramovanje, ki si ga iz ljubezni do nas prestal. Zahvalim se ti za Božje nauke, ktere si nam dal, in za presvete zglede, ktere si nam zapustil. Zahvalim se ti za tvojo smertno britkost na oljski gori, za nepopisljive bolečine tvojega kervavega bičanja in temjevega kronanja, za tvoje presvete rane in za tvojo grozovito smert na sv. križi, s ktero si svet odrešil in nam nebesa zaslužil. Kirie elejson. Oče nebeški, zavoljo svojega Božjega Sina usmili se nas! — Jezus Kristus, Sin Božji, zavoljo svoje neskončne ljubezni usmili se nas! — Sveti Duh, resnični Bog, zavoljo ran in bolečin Telesa Kristu¬ sovega, kterega si Ti v Marijinem telesi vpodobil, usmili se nas! — Presveta Trojica, en sam Bog, ki si milostno sklenila, da je po Jezusu Kristusu svet odrešen, sliši in usliši glas svete rešnje Kervi Jezu¬ sove, ki za nas k tebi kliče, in usmili se nas! prosi za nas Sveta Marija, Sv. Božja porodnica, Sv. devic Devica, Sv. Mihael, Sv. Gabriel, Sv. Rafael, Vsi sveti angelji in arhangelji, prosite za nas! Vse svete verste zveličanih duhov, prosite za nas Sv. Janez Kerstnik, prosi za nas! Sv. Jožef, prosi za nas! Vsi sveti očaki in preroki, prosite za nas! Sv. Peter, Sv. Pavelj, Sv. Andrej, Sv. Jakob, Sv. Janez, Sv. Tomaž, Sv. Jakob, Sv. Filip, Sv. Jernej, Sv. Matevž, Sv. Simon, Sv. Tadej, Sv. Matija, >prosi za nas! prosita za nas! Sv. Barnaba, Sv. Lukež, !■ prosi za nas! Sv. Marka, j Vsi sveti aposteljni in evangelisti, prosite za nas Vsi sveti učenci Gospodovi, prosite za nas! Vsi sveti nedolžni otroci, prosite za nas! Sv. Štefan, Sv. Lavrenci, >prosi za nas! Sv. Vincenci, j Sv. Fabijan in Sebastijan, Sv. Janez in Pavelj, Sv. Kozma in Damijan, Sv. Gervazi in Protazi, Vsi sveti mučeniki, prosite za nas! Sv. Silvester, Sv. Gregori, Sv. Ambrož, Sv. Avguštin, J-prosi za nas! Sv. Jeronim, Sv. Martin, Sv. Nikolaj, j Vsi sveti škofje in spoznovalci, prosite za nas! Vsi sveti učeniki, prosite za nas! Sv. Anton, Sv. Benedikt, Sv. Bernard, .prosi za nas! Sv. Dominik, Sv. Frančišek, j Vsi sveti mašniki in leviti, prosite za nas! Vsi sveti menihi in puščavniki, prosite za nas! Sv. Marija Magdalena, prosi za nas! Sv. Agata, Sv. Lucija, Sv. Neža, Sv. Cecilija, Sv. Katarina, Sv. Anastazija, •prosi za nas! 316 Vse svete device in vdove, prosite za nas! Vsi svetniki in svetnice Božje, prosite za nas! Bodi nam milostljiv; zanesi nam, o Gospod! Bodi nam milostljiv; usliši nas, o Gospod! Vsega hudega, Vsega greha, Svoje jeze, Nagle in neprevidene smerti, Skušnjav hudičevih, Jeze, sovraštva in vse hude volje, Buha nečistosti, Treska in hudega vremena, Šibe potresa, Kuge, lakote in vojske, Večne smerti, S skrivnostjo svojega svetega včlovečenja, S svojim prihodom, S svojim rojstvom, S svojim kerstom in svetim postom, S svojim križem in terpljenjem, S svojo smertjo in svojim pokopom. S svojim svetim vstajenjem, S svojim čudovitnim vnebohodom, S prihodom tolažnika svetega Duha, Na dan sodbe, Mi grešniki, Da nam zaneseš, Da nam odpustiš, Da nas k pravi pokori pripelješ, Da svojo sveto cerkev vladaš in ohraniš, Da apostoljskega pastirja in vse cerkvene stanove v svoji sveti veri ohraniš, Da sovražnike svete cerkve ponižaš, Da keršanskim kraljem in oblastnikom mir in pravo edinost podeliš, Da nam cesarja ovaruješ, Da vsemu keršanskemu ljudstvu mir in edinost daš, prosimo te, sliši nas! reši nas, o Gospod! 317 Da nas v svoji sveti službi poterdiš in obderžiš, Da naše misli k nebeškim željam povzdigneš, Da vsem našim dobrotnikom večne dari podeliš, Da duše naše, naših bratov, bližnjih, in dobrotnikov večnega pogubljenja rešiš, Da sad zemlje daš in ohraniš, Da vsem vernim dušam večni pokoj podeliš, Da nas uslišiš, Sin Božji, Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, zanesi nam, o Gospod! Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usliši nas, o Gospod! Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas! Kriste, sliši nas! Kriste, usliši nas! Gospod, usmili se nas! Kriste, usmili se nas! Gospod, usmili se nas! Oče naš . . . Molitve pri popoldanji službi Božji. K svetemu Rešnjemu Telesu. (Kedar je izpostavljeno.) V. Kruh z nebes si jim dodelil. 0. Kteri ima vso sladkost v sebi. Molimo. 0 Bog! kteri si nam v prečudnem zakramentu spomin svojega terpljenja zapustil, daj nam, te ^pro¬ simo, svete skrivnosti tvojega Telesa^ in tvoje Kervi tako častiti, da sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutimo. Kteri živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti svetega Duha Bog vekomaj. Amen. prosimo te, sliši nas! 318 Za odvernenje vseh nadlog in nevarnost. Vsegamogočni, večni Bog! nebeški Oče, poglej z očmi svoje neskončne milosti naše reve in nadloge. Usmili se vseli vernili kristjanov, za ktere se je tvoj edinorojeni Sin, naš Gospod in Zveličar Jezus Kristus, voljno grešnikom v roke dal, in je tudi svojo drago Kri na lesu svetega križa prelil. Po tem Gospodu Jezusu odvemi milostljivi Oče! zaslužene šibe, se¬ danje in prihodnje nevarnosti, punte, vojsko, lakoto, dragino, bolezni in žalostne, revne čase. Vsegamogočni, večni Bog! usmili se svojega slu¬ žabnika , našega papeža I., in vodi ga po poti več¬ nega življenja, da bo s tvojo pomočjo, kar je tebi prijetno, želel in z vso močjo storil. O Bog, pastir in vladar vsek vernik! glej mi¬ lostljivo na svojega služabnika našega škofa I., ki si ga pastirja naši škofiji postavil; dodeli mu, da tistim, čez ktere je postavljen, z besedo in z djanjem, k do¬ bremu služi, in tako s čedo, ki mu je izročena, večno življenje doseže. Bog, varh vsek kraljestev! dodeli svojemn slu¬ žabniku, našemu cesarju I., spoznati in častiti tvojo moč, s ktero se sovražnik premaga, da bo, ker je iz tvoje volje cesar postal, tudi v tvojem varstvu vselej mogočen. Razsvetli in poterdi v vsem dobrem dukovske in deželske oblastnike in gosposke, da nas bodo na vse to napeljevali, kar more k tvoji Božji časti, k našemu zveličanju in k miru in k sreči vsega ker- ščanstva pripomoči. Prosimo tudi, kakor kočeš, da imamo prositi, za svoje prijatelje in neprijatelje, za zdrave in bolne, za žalostne in revne kristjane, za žive in mertve. Vsegamogočni, večni Bog! ki gospoduješ čez žive in mertve, in se usmikš vsek, ktere iz vere in dobrik del za svoje spoznaš, pohlevno te prosimo, da 319 vsi, za ktere smo se namenili moliti, kteri so še pri življenji, ali pa so se že s sveta ločili, na prošnjo vseh. tvojih svetnikov od tvoje dobrote odpuščanje vseh grehov dosežejo. Dodeli nam, o Bog miru! pravo edinost v veri brez vsega razdertja in ločitve. Spreoberni naša serca k pravi pokori in k poboljšanju našega življenja. Vžgi v nas ogenj svoje ljubezni. Daj nam goreče želje po vsi pravičnosti, da ti bomo, kakor tvoji po¬ korni otroci v življenji in o smerti prijetni in do¬ padljivi. Tebi, o Gospod! bodi vedno priporočeno vse naše djanje in nehanje, naše delo in opravilo, naše živ¬ ljenje in naša smert. Daj nam tvojo milost tukaj vživati, in tamkaj z vsemi izvoljenimi doseči, da te bomo v večnem veselji in zveličanji hvalili in molili. To nam dodeli, Gospod, nebeški Oče! po Jezusu Kri¬ stusu, Gospodu našem in Odrešeniku, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetega Duha, Bog ve¬ komaj. Amen. V. Božja pomoč ostani vselej pri nas. 0. Amen. Oče naš . . . Ceščena si Marija . . . (petkrat.) 320 v čast naši ljubi Gospej presvetega Serca. (Perve pesmi se lahko pojejo po starih Riharjevih napevih; drugim pa je napravil o. Angelik Hribar prav primerne napeve.) I. Misli sv. Alfonza. Po napevu: Marija preblaga. 1 . Mogočna kraljica, Vseh gnad ključarica, O ljuba Gospa! Odperaj mi vrata Presvefga Serca. — Prečudna lepota In tvoja dobrota Ginila Boga, Da te je izvolil Kraljico sveta. 2 . Si Bogu predraga, Pa nam tudi blaga; Ves raj je s teboj. Naj tudi jaz pervi Ljubivec bom tvoj! Mogočna kraljica i. t. d. 3 . Te moje so želje, To moje veselje, Da ljubim te zdaj; Da Jezusa s tabo Vžival bom kdaj. Mogočna kraljica i. t. d. 321 4 . Da tebe res ljubim, Da so ne pogubim, Ti skerbi za to. To milost mi skaži, Te prosim serčno. Mogočna kraljica i. t. d. 5 . Poprosi ti za me, Da Jezus me vzame, Za brata svoj’ga; Da s tabo ga hvalim Presvefga Boga. Mogočna kraljica i. t. d. 6 . Pripelji me srečno V nebesa, da večno Bom tebe častil; Se v rajskem vesolji S teboj veselil. Mogočna kraljica i. t. d. II. Misli sv. Avguština. (Po napevu: Dajte hribi.) 1 . Zaupljivo pristopimo, K viru gnad se obernimo, Da usmiljenje dobimo. Ti Marija! si ta vir. Šmarnice. 21 S22 2 . O presveta porodnica, Ti vseh guad si vratarica,, Vsacemu si pomočnica, Kdor zateče k tebi se. 3 . Tu pred tvojimi nogami, Z butaro na svoji rami, Pa s povzdignjen’mi rokami, Grešnik kliče na pomoč. 4 . Ti, o Mati! boš rešila Dušo, ki se je zgubila, Ki pekel je zaslužila; Keši, reši urno jo. 5 . Saj me lahko rešiš, Mati! Ja, prav nič se mi ni bati, Ce besedo hočeš dati, In me ljubo varješ ti. 6 . Toraj, srednica edina! Prosi za me svoj’ga Sina; Saj jaz tvoja sem lastnina. Mati, ne zapusti me! III. Misli sv. Bernarda. (Po napevu: Zakličem Marijo.) 1 . Marija Devica! Bog sam je s teboj, Te zvolil v preblaženi tempelj jo svoj; Zaklade nebeško postavil je v tč; Da vsi te čašte; Zadostno pomoč vsi pri tebi dobe. 2 . Zares si ti tempelj Bogu posvečen; Začetek vse sprave je v te položen. In satanov vpljiv je tako bil zatert. Prežlahtni ti vert! Vsem grešnim nogam si preskerbno zapert. 3 . Tu Oče nebeški cvetlice sadil; Najlepše je v šopek prežali zavil. Ljubezen, ponižnost in čistost; te tri — Te v venec so ti, Te žlahtnijo tebe pred vsemi stvari. 4 . Marija! stvari vse Gospo te časte; Studenec življenja izvira iz tč; Največe veselje si svoj’ga Boga; Tud’ nam si Gospa — Si Mati — si upanje cel’ga sveta. 17 . Misli sv. Bernarda. (Po napevu: Ko v jasnem jutru . . .) 1 . Marija, ljubljena Gospa Si Jezusovega Serca! Poglej nas svoje revne sine, Ki milo s solzne te doline Se k tebi, o Mati! ozeiaino, V nadlogi tebe kličemo. 21 * 2 . Ko zginil bo življenja tek, Sodnik izrekel večni rek, Ki z grehom smo ga razžalili; Kako ga bomo vtolažili? Le kdo nas spravil bode ž njim ? Svoj dolg plačali bomo s čim? 3 . O ni ga, ki bi storil to Tako gotovo, bolj lahko, Kot sama ti, o Mati mila, Ki toliko si ga ljubila; Pa tudi on te ljubil je; In tudi zdaj te ljubi še. 4 . Tedaj, o Mati usmiljena! O ne zaperaj nam Serca! Poslušaj nas, ki pribežimo Pod tvojo brambo; se bojimo Sodnika. Potolaži ga In prosi, da nam milost da. 5 . Saj, Mati! ljubiš grešnike; Kdor se skesano k tebi ozre, Podaš mu svojo roko milo; Mu upanje se povernilo; Serčnost mu zopet obudiš, In milost Božjo pridobiš. 6 . Kot mati dete oplašeno Pred jezo brani očetovo, Tak grešnika ti oserčuješ, Ga ljubeznjivo oskerbuješ, Da kakor mila srednica Z razžalj’nim Bogom spraviš ga. 325 V. Misli sv. Alfonza. (Po napevu: Glas iz serca poženimo . . .) 1 . Duše! danes se združimo, Slavo pojmo Materi; Vsi jo serčno počastimo, Zlato krono vseh stvari. Bog je zvolil jo kraljico, Nam odločil pomočnico. Naj bo vedno hvaljena ! Naj bo serčno ljubljena! 2 . Ona Božja Mati sveta, Je pa Mati milosti; Duša vsaka bo oteta, Ce le njej se izroči. Grešnik ni tako zabredel, Da bi nje moči ne zvedel; Če v resnični žalosti Svoje grehe zapusti. 3 . Njo, preljubo Mater milo, Njo ne plaši velikost Niti hudobij število; Njej nebeška je radost, Ako grešnik se potrudi In vse svoje grehe studi Ter se serčno njej zroči; Ona milost mu dobi. 4 . Ona, Mati dobrotljiva, Ljubo grešnika sprejme; Dušne rane mu izuriva, Srečno jih zaceli vse. Kdor le greh svoj obžaljuje, V njeno varstvo se zročuje, Ljubeznjivo sprejme ga; Kes je Mati usmiljena. 5 . O Marija, Mati moja! Mati tak usmiljena! Premogočua roka tvoja Vsa zdravila dušna ima; Prosim, milo se ponižaj, Moji duši se približaj; Tako hudo ranjeno Celi in ozdravi jo. 6 . Svoj’mu Sinu me izroči; Maj mi grehe odpusti. To je v tvoji veliki moči, Da me on ne pogubi. Tebi, Mati! se zročujem ; To od tebe pričakujem ; Ti si nn'je upanje, Ti si večno moje vse. VI. 1 . Veselo povzdignimo svoje glasove, Čutila ljubezni naj glasno done; Le urno navijajmo strune si nove In vnemajmo z radostjo sveto serce; Saj naša ta pesmica nova velja Mariji, ki Gospa je presvet’ga Serca. 327 O ljuba Gospa Presvefga Serca! O prosi, o prosi sa nas! 2 . Nezmerne lepote je vstvaril Bog večni, Lepoto lepot jo od vekomaj zbral, Da ona odvzame moč kači nesrečni, Ko Mater jo Sinu je svojemu dal. Izvoljena srečna lepota le ta, Marija Gospa je presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 3 . Ki solnce obrača v bliščob’ čudoviti, Ki vsemu stvarjenju življenje daje, Podložen če zemeljski Materi biti. Na križu za grešnike nas umerjo, In tam nas vso v varstvo preblaženo da Mariji, ki Gospa je presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 4 . Gospod, ki Marijo prečisto Devico Si v Mater izvolil, pokoren je ji; Jo zdaj je postavil nebeško kraljico. Tud’ zdaj jo uboga, tud’ zdaj jo časti. Podajmo se toraj vsi v tiru solza K Mariji, ki Gospa je presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 5 . Marija zaklade nebeške odpira, Obilno človeškemu rodu teko ; Se milo na grešnike vboge ozira, Da ložej dospejo v presveto nebo. Saj moč in pravico do Jezusa ima; 358 Marija Gospa je presvetega Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 6 . Ce toraj si v grehih, nesrečno zdihuješ, Te tarejo dvomi al’ časne skerbi, Al’ celo v obupanje se pogrezuješ, Nikjer in nikdar pomoči ti ni; Priteči v nadlogah vseh tega sveta K Mariji, ki Gospa je presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 7 . Ti bo pomagala, kot Mati premila, Umirilo zburjeuo bo se serce, V hvaljenje vsa žalost so bo spremenila, Za tugo spet tekle veselja solze, Da sleherni človek očitno spozna : Marija Gospa je presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 8 . Marija si nam pomočnica in Mati, Veselo te kličemo svojo Gospo; Ne živim ne mertvim — nič ni nam se bati; Saj vedno nas varješ z mogočno roko. Puhtijo naj misli vse naš’ga duha K Mariji, ki Gospa je presvefga Serca. O ljuba, Gospa i. t. d. 9 . O prosi za našega svetega Očeta, Spominjaj se, kak te on slavno časti. O bod’ pomočnica keršanskega sveta; Da vsi smo prepričani tvoje moči; Da skusimo, ko se življenje konča, Zares da Gospa si presvefga Serca. O ljuba Gospa i. t. d. 10 . Kristjani preserčno Marijo častimo, In noč in dan mislimo vedno na njo, Vse djanje, nehanje le njej posvetimo, Da kadar zgotovijen življenja tek bo, Počivamo, prosti vesoljnega zla, Na Sercu Gospe tega svet’ga Serca. O 'ljuba Gospa i. t. d. VIL 1 . Marija, preljuba Gospa! Kraljica presvefga Serca! Odpiraj, odpiraj presveto Serce, V ljubezni da vname vse naše želje; Da reve uboge, ki k teb’ pribežimo, Pri tebi tolažbo, pomoč zadobimo. — O prosi, o prosi za nas ti Boga, Ki naša Gospa si presvefga Serca. 2 . Marija, preljuba Gospa! Kraljica presvet’ga Serca! Preljube in mile so tvoje oči, Nebeška prijaznost iz njih nam blišči; Te svitlih zvezd krona prekrasna obdaja, Te zaljša lepota nebeška raja. O prosi, o proti i. t. d. 3 . Marija, preljuba Gospa! Kraljica presvet’ga Serca! Nikar ne zaverzi nas revnih sirot; Pokaži v nebeško kraljestvo nam pot; Da srečno končamo tek časnega boja, Saj ysi, o Marija, lastnina smo tvoja. O prosi , o prosi i. t. d. 4 . Marija, preljuba Gospa! Kraljica presvefga Serca! Da k tebi dospemo v presveto nebo In večno častimo te svojo Gospo, Zato nas z mogočno priprošnjo podpiraj, In v svojega Sina Serce nas zapiraj! O prosi, o prosi i. t. d. Vlil. 1 . Marija pomagaj! O Marija, moje upanje, Ljuba Mati moja, reši me! Saj nikdar nikoli nisem slišal, Da uslišan kdo bi kdaj ne bil, Kdor je k tebi, Mati! se približal; Tudi jaz zastonj ne bom upil: Marija pomagaj! 2. Marija pomagaj! O Marija, glej skušnjave moč Me osiplja, kakor temni noč. K tebi v dušni sili tej zdihujem, Na te ozerarn se, premilostna! K tebi vtrujene roke vzdigujem: Ne zaverzi vboz’ga grešnika! Marija pomagaj! 3 . Marija pomagaj! Vidiš dušo mojo ranjeno, Vse lepote Božje oropano. Ce besedo rečeš ono za me, In me Jezusu zročiš lepo, Da za svojega nazaj me vzame; Prav gotovo te uslišal bo. Marija pomagaj! 4 . Marija pomagaj! Milostljivo mi roko podaj, Keši revo me le še sedaj; Saj mi Sin prijazno kaže tebe, Mi veleva, naj lo k tebi grem, Ker je tebi dal oblast do sebe. Da ne bos me zapustila — vem. Marija pomagaj! 5 . Marija pomagaj! Oh, odpri presveto Serce mi, Ki je polno Božje milosti; Da se v njemu duša moja skrije, Da sovražnik več je ne dobi: Da se gnad njegovih vsa navžije, Da le njemu samemu živi. Marija pomagaj! 6 . Marija pomagaj! O premila vseh nebes Gospa 1 Mati Jezusovega Serca! Ker vse lahko sprosiš svoj’ga Sina, Prosi, da to milost zadobim, Da to Serce bo mi domovina, Da se kdaj v nebesih vesolim. Marija pomagaj! 332 IX. 1 . Češčena, gnade polna si, o Marija! Ti milost Božjo našla si, o Marija I Naša ljubljena Gospa Jezusovega Serca, Prosi , prosi , oj prosi za nas! 2 . Presveti Bog je sam s teboj, Izročil ti zaklad jo svoj. Naša ljubljena Gospa i. t. d. O O. Si med ženami blažena, Nad druge vse povzdignjena. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 4 . Si Mati Božjo milosti, Vse gnade Bog po teb’ deli. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 5 . Si Mati našega Boga, Zato, kar prosiš, vso ti da. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 6 . Pa tudi naša Mati si, Saj tebi smo zročeni vsi. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 7 . Zatoraj, Mati, usmili se! Ti sladko našo upanje. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 8 . Z doline solz te kličemo, Pomagaj nam, zdihujemo. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 9 . Za svoje otroke nas spoznaj, In svojo roko nam podaj. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 10 . Odpiraj Božje nam Serce, Oh, spolni naše te želje. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 11 . Do njega ključe ti imaš In komur hočeš, vhod mu daš. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 12 . Tam v Jezusovem Sercu imej, Tam hrani nas zdaj in vselej. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 13 . O glej, da ne zaidemo, Da pravo pot le hodimo. Naša ljubljena Gospa i. t. d. 14 . Pripelji nas vse v sveti raj, Da slavimo te vekomaj. Naša ljubljena..Gospa i. t. d. I. Dol, Stran. Šmarnice . 3 Pred premišljevanjem. 5 Po premišljevanji. 6 1 dan. Serce človeško. 7 2. dan. Serce Jezusovo, polno milosti .... 12 3. dan. Serce Jezusovo je ljubezen.19 4. dan. Serce Jezusovo nas ljubi.26 5. dan. Serce Jezusovo nas ljubi.31 6. dan. Kaj zahteva Jezus od nas?.38 7. dan. Nobena pozemeljska stvar ne more našega serca resnično vpokojiti in umiriti.43 8. dan. Naše serce ima v Jez. Sercu popolnoma pokoj in svojo pravo srečo.48 9. dan. Ako hočemo zveličani biti, moramo presv. Serce Jezusovo posnemati.51 10. dan. Vsa naša popolnamost je le v posnemi presv. Jezusovega Serca . 56 11. dan. Kdor hoče posnemati Serce Jezusovo, mora očistiti svoje serce.61 12. dan. Naše serce mora pred vsem smertnega greha čisto biti .... .67 . 13. dan. Naše serce mora tudi najmanjšega greha prosto biti . 73 14. dan. Serce grešnikovo le britkost občutiti zamore . 78 15. dan. Serce Jezusovo nas vse k sebi vabi; tudi grešnike 84 16. dan. Kako bomo očistili svoje serce? .... 90 17. dan. Zakrament sv. pokore je lahek in gotov pripomoček, da se očistimo vseh svojih grehov .... 96 18. dan. Ako smo storili, kar smo mogli, moramo zastran odpuščenja svojih grehov v Boga zaupati . . . 104 19. dan. Kako se moramo ponovljenja v greh varovati? . 111 20. dan. Kako moramo greh ia vse napake s korenino izdreti?.117 21. dan. Kdor hoče za Jezusom hoditi, mora svoje serce od tega sveta odtergati.126 22. dan. Kako goljufen je svet.132 23 dan. Služba temu svetu je huda sužnost . . . 141 24. dan. J&rm Gospodov je res sladek .... 146 25. dan. Celo svoje serce, brez vsega prideržka, moramo Jezusu dati.152 Stran. 26. dan. Obran er je svojega serca.158 27. dan. Kratto je naše življenje.166 28. dan. Od smerti.174 29. dan. Od sodbe.181 80. dan. Od pella . . ■.188 31. dan. Od nebes.196 II. »el. Pobožna opravila. Jutranja molitev.204 Večerna molitev.205 Perva sv. maša. Za splošne potrebe.207 Druga sv. maša. V čast presv. Marijinemu Sercu . . 217 Tretja S7. maša. Za uboge duše v vicah .... 228. Devetdnevnica v čast Jezusu, Mariji in sv. Jožefu . . 237 Spoved. Molitev pred izpraševanjem vesti . . . 271 Molitve pred spovedjo ........ 272 Molitve po spovedi.274 Sv. Obhajilo. Molitve pred sv. Obhajilom . . . 277 Molitve po sv. Obhajilu.279 Molitev za odpustke ........ 283 Duhovno obhajilo.284 Molitve k presv. Jezusovemu Sercu.284 Molitve k presladkemu Marijinemu Sercu .... 294^ Sv. križev pot.802 Lavretanske litanije.809 Litanije vseh svetnikov . . . . . . . 314. Šopek novih pesem v čast naši ljubi Gospi presv. Serca 820