Joseph Canals
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM
OZADJU SOCIALNEGA DELA
UVOD
Navzočnost socialne antropologije^ v učnih
načrtih evropskega socialnega dela in na ob-
stoječih šolah ali fakultetah socialnega dela je
tako vsebinsko kot po svoji razširjenosti nered-
na in neenaka. Hkrati je raba antropoloških
prispevkov kot teoretskih referenc v socialnem
delu še vedno omejena na specifična delovna
področja. Zelo redki socialni delavci se sklicu-
jejo na podatke in teorije socialne antropolo-
gije, razen v primerih, ko se srečajo s problemi
kulturne različnosti in etničnih konfliktov.
Situacija ni po vsem svetu enaka; v Severni in
Latinski Ameriki in Avstraliji,^ na primer, so
vezi med socialnim delom in uporabno (apli-
kativno) antropologijo močnejše. Pomanjkljiv
razvoj interakcij med socialnim delom in so-
cialno antropologijo je mogoče vsaj deloma
pojasniti z globljo zgodovinsko povezavo soci-
alnega dela s sociologijo in z njegovo komple-
mentarnostjo s psihologijo. Po mojem mnenju
obstajajo pa še globlji razlogi, da je do stika
med disciplinama prišlo tako pozno in da so
povezave redke in šibke; nekatere lahko naj-
demo v evoluciji evropskih antropologij,^ drugi
so povezani s socialnim delom. Zanemariti pa
ne smemo nobenega vidika.
Razvoj najmočnejših nacionalnih antropo-
loških šol v Evropi je spodbudila kolonialna
ekspanzija. V tem kontekstu, lahko rečemo, je
bila antropologija vedno uporabna disciplina.
čeprav se je poskušala za svoje zgodovinske
grehe odkupiti tako, da se je zatekla v slono-
koščeni stolp akademizma, katerega formalni
interes je zgolj znanstvena vednost. Antropo-
logija te vrste se ni lotila evropskih družb in
priznava, da je bila več let v kritični situaciji
(CoMMELEs 1989; Llobera 1990; 1993). Manj-
šinske nacionalne tradicije (skoraj vse razen
britanske in francoske) imajo korenine v folk-
lornih študijah, izjema so le tiste s kolonialno
osnovo, npr. holandska, katere ideološki mo-
del korenini v romanticizmu. V teh primerih je
bil teoretski zasuk k velikim trendom disci-
pline pozen in priznanje notranje raznolikosti
njihovih lastnih družb težavno, saj se je bilo
treba bojevati s tradicijo, ki je napravila Volks-
geist za dogmo (Prats, Llopart, Prat 1982).
Uporabnost socialne antropologije — kot
bom pojasnil pozneje — je v veliki meri od-
visna od njene eksplanatorne moČi in razume-
vanja notranje različnosti.
Socialno delo je nastalo kot odgovor na
probleme, ki sta jih povzročili industrializacija
in urbanizacija. Tako je teoretske potrebe so-
cialnega dela bolje reševala sociologija. To pa
ne izključuje možnih vplivov drugih, bolj pri-
kritih faktorjev. Sociologi (kot poklicna sku-
pina) so imeli veliko težo in so v socialnem
delu našli novo področje vpliva, kar jim je
omogočila njihova znanstvena podoba, h ka-
teri je zlasti pripomogla raba kvantitativne
raziskovalne metode. Vsekakor srečanje med
' Tukaj bom govoril o socialni antropologiji, ki je britanskega izvora in prevluje tudi v moji lastni deželi. V tem članku upo-
rabljam ta pojem kot ekvivalent temu, čemur v Severni Ameriki rečejo kulturna antropologija.
^ Paradigmatski primer je Michigenska univerza v Ann Arborju. Leta 1981 so tam začeli študijski program, ki združuje an-
tropologijo in socialno delo; to je doktorski program za diplomante obeh disciplin, ki je močno usmerjen k raziskovanju.
Kolikor vem, vsebuje največ antropologije študijski program socialnega dela, ki se izvaja na univerzi v Perthu (Avstralija).
' V razvoju antropologije ni mogoče prezreti teže nacionalnih tradicij.
97
JOSEPH CANALS
socialnim delom in antropologijo v Evropi ni
bilo mogoče, dokler se ni začelo precej antro-
pologov zanimati za razvoj uporabnega razis-
kovanja naših lastnih družb. Antropologija se
vključuje v teoretsko ozadje socialnega dela v
vse več evropskih državah/ zato je zdaj pri-
meren trenutek za temeljito raziskavo in ana-
lizo njunega razmerja, poudariti pa je treba
tudi potenciale, ki jih ima antropologija za so-
cialno delo. Na naslednjih straneh bom po-
skusil umestiti ta razmerja, pojasniti nekatere
specifične značilnosti antropološkega pristopa,
ugotoviti, v katero smer gredo prispevki antro-
pologije socialnemu delu, podati predloge za
rabo antropološkega znanja med socialnimi
delavci in reflektirati mesto antropologije v
študiju socialnega dela.
PODPORNO ZNANJE, POMOŽNA DISCIPLINA ALI
TEORETSKO OZADJE?
Socialni delavci so iz prve roke seznanjeni s
polemikami, ki zadevajo razmerje med teorijo
in prakso, razmerje med socialnim delom in
psihologijo ali družbenimi vedami na splošno,
in o tem, ali obstaja specifična teorija social-
nega dela, za katero bi lahko rekli, da je njena
lastna. Vse to se stalno ponavlja, tako da je že
skoraj zlito s socialnim delom. Vendar nimam
namena razpihovati ognja v teh neprijetnih, a
zanimivih diskusijah. Ker pa sem v zadnjem
desetletju kot družboslovni znanstvenik pove-
zan bolj s socialnim delom kot s svojim izvor-
nim akademskim okoljem, se počutim močno
vpletenega v ta vprašanja in jih potemtakem
ne morem ignorirati. Ti problemi se pojavljajo
tudi v drugih teoretskih disciplinah, ki so po-
vezane s socialnim delom, in ne le v antro-
pologiji.
Moje osebno stališče je, da je razumevanje
družbenih ved kot zgolj pomožnih disciplin ali
kot okvirnega znanja v podporo socialnemu
delu sicer deloma upravičeno, vendar se kot
stranski učinki pojavljajo nekateri nezaželeni
problemi. Najpomembnejši med njimi je med-
sebojna eksternost obeh polj, kar ovira nujno
potrebno povratno delovanje med teoretskimi
disciplinami in prakso, ki preverja teorijo in s
tem odpira nove probleme in izzive za druž-
bene vede. Zato se mi zdi bolje, če razumemo
družbene vede kot teoretsko ozadje socialnega
dela, kar pomeni, da se socialno delo sestoji iz
elementov različnih disciplin in iz sistemati-
zacije svoje lastne praktične izkušnje; hkrati pa
je socialno delo precej bogato empirično ozad-
je družbenih ved. Govoriti o ozadju in ne o te-
oretskih temeljih, ki naj bi jih imelo socialno
delo v drugih disciplinah, ima nekatere kon-
ceptualne prednosti: dovoljuje spoštovanje do
avtonomnega razvoja socialnega dela; one-
mogoča hierarhizacijo, ki deluje zaviralno na
fleksibilno in obojestransko koristno povratno
delovanje; izognemo se temu, da bi bila ena
disciplina v instrumentalni rabi druge. Apli-
kativno delo družbenih ved tudi ni omejeno na
kakšno določeno zahtevo, ki družboslovnih
znanstvenikov ne zanima.
V razvoju antropologije in socialnega dela
obstajajo zanimive vzporednice, ki jih je vred-
no omeniti, ker kažejo na probleme, ki jih la-
hko disciplini razrešita skupaj.
Tako socialno delo kot antropologija imata
empiričen karakter. Oba gradita teorijo iz
akumulacije prakse: socialno delo na osnovi
praktičnega socialnega dela, antropologija na
osnovi raziskovanja. Obema so skupne težave
pri doseganju soglasja o validacijskih teorijah
in pri samem definiranju discipline. Nobeden
od njiju ni jasno razmejen od drugih disciplin
in oba se spreminjata od ene nacionalne tra-
dicije do druge, precej podobno kot se med se-
boj razlikujejo same te tradicije. In nazadnje
— a spisek bi lahko bil še daljši — sta oba v
zadnjem času podvržena temeljitim teoretskim
revizijam; od časa sociokulturnih prevratov v
šestdesetih — vsaj v zahodnih državah — do
sedanje neoliberalne hegemonije sta se oba
soočala z izzivi, ki zadevajo njuno uporabnost
in namen. Nekatera kritična gibanja so se ma-
terializirala v trendih, ki implicirajo kar velike
spremembe v pojmovanju; zlasti feministični
trendi so oblikovali močne in zanimive pri-
stope v antropologiji in v socialnem delu (v
glavnem gre za anglosaško področje).
Omenjene podobnosti, čeprav se mate-
rializirajo na različne načine, odpirajo polja
* Navzočnosti socialne antropologije v učnih načrtih socialnega dela evropskih šol socialnega dela nisem posebej proučeval,
videl pa sem programe v Italiji, Sloveniji, Španiji in Švici; antropologija je v njih bolj ali manj navzoča, na splošno pa je še
vedno le dopolnilen predmet in ima manj prostora v socialnem delu kot v Latinski Ameriki.
98
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
diskusije, ki presegajo neposredno prakso. V
bližnji prihodnosti lahko pričakujemo strasten
dialog, ki bo temeljil na razvoju uporabe upo-
rabne antropologije na naših lastnih deželah,
pa tudi na tem, da so socialni delavci odkrili v
antropologiji nove teoretske in raziskovalne
vire. Disciplina v zadnji instanci čфa energijo
iz vprašanj, ki jih je sposobna zastaviti (Wolf
1980), kar moramo razlikovati od učinkovitosti
in kvalitete odgovorov. Če lahko antropologija
koristi socialnemu delu zaradi svojih teoret-
skih, metodoloških in empiričnih prispevkov,
je lahko socialno delo za antropologijo polje
potrjevanja in preskušanja njenih metod in te-
orij. Zlasti pa je obema disciplinama skupna
naloga, da razjasnita ključna vprašanja o zna-
nju, razumevanju in delovanju, ki so povezana
z občutljivimi področji družbenega življenja.
To pa je tudi razlog, zakaj se mi zdi pomem-
bno, da se povezava obeh disciplin postavi nad
utilitarno raven.
MOŽNI PRISTOPI: PREDNOST RAZUMEVANJA
VIZIJE DRUŽBENEGA DELOVANJA
Da bi se približali možni povezavi social-
nega dela in antropologije, moramo pretehtati
nekatere koncepte, kar nam bo pomagalo po-
kazati na nekatere pomembne posebnosti an-
tropološkega pristopa.
Najprej moramo razlikovati med dvema
kognitivnima ravnema, ki ju pri proučevanju
družbenih pojavov ne smemo mešati: med raz-
lago in razumevanjem.^ Razlaga išČe vzroke in
splošna in objektivna dejstva; razložiti pomeni
identificirati splošne procese, ki omogočajo
teoretski pristop k natančnim, jasnim in ome-
jenim dejstvom. Razumevanje pa je vedno
vezano na določen kontekst; pri razumevanju
igrajo subjektivni vidiki in predstavne razsež-
nosti enako pomembno vlogo kot objektivni
dejavniki, ki jih lahko posplošimo. Še več,
slednji se vedno kažejo v obliki določene trans-
formacije dejstev. Pri razumevanju moramo
poleg sociokulturnega konteksta upoštevati
tudi motivacijo družbenih akterjev, njihove
izkušnje in namene; pri razumevanju so mož-
nosti prav tako pomembne kot dejstva (Ter-
radas1991).
Nihče ne dvomi, da antropologija teži k
produciranju splošnih teorij, kot pač vse disci-
pline, ki hočejo biti znanstvene. Očitno pa je
tudi, da v dejavnostih antropologov izstopajo
tiste raziskave, ki se osredotočajo na speci-
fične situacije in kontekste. Zdi se, da razume-
vanje močneje vpliva na odločilne spodbude
kot cilj odkrivanja in formuliranja posplošenih
razlag. Morda zadeva bolj držo kot akademsko
politiko. Drža, ki nas usmerja k razumevanju
in ki je znana številnim socialnim delavcem, pa
bi lahko ustvarila podobo o neznanstvenosti
socialne antropologije. To me nekoliko skrbi.
Če morajo empirični podatki verificirati teo-
retske propozicije, pa nam mora - tako mislim
- teorija pomagati razumeti dejstva. In ker so
teorije družbenih ved precej šibke, je uporab-
nost in aplikabilnost naših disciplin precej bolj
odvisna od njihove sposobnosti razumevanja
kot od sposobnosti razlaganja. Vse to lahko
okrepi težnjo, da bi metode postale veljavni
cilji per se. V vsakem primeru je v okviru in-
duktivne tradicije v antropologiji tudi razu-
mevanje specifičnega nujen korak, da lahko
dosežemo razlago splošnega.
Včasih je znanstvena (bolje rečeno, scien-
tistična) razlaga pomešana s tisto vrsto objek-
tivnosti, ki predpostavlja, da je za proučevanje
objekta nujen popolnoma zunanji položaj opa-
zovalca. Tu se lahko le vprašamo, ali je z ab-
solutno zunanjega položaja sploh mogoče kaj
razumeti. To nas pripelje do ključnega vpra-
šanja antropološkega proučevanja. Naj opazu-
jemo ljudi — naš predmet proučevanja — od
zunaj, ali pa naj poskušamo dobiti vpogled v
to, kar nas zanima, od znotraj? Jasno je, da
enostranski pristop, ki izloči drugi pristop, ni
zaželen, vendar nas raziskovalna strategija ob-
vezuje k minimalni konsistentnosti in zahteva,
da damo enemu izmed njiju prednost.
Na tej točki bo onim, ki niso seznanjeni z
antropološkim žargonom, morda v pomoč, če
na hitro pojasnimo dva koncepta. Iz analiz, ki
so v rabi v fonetiki, je Kenneth Pike (1967) iz-
peljal koncepta emsko in etsko (ionemsko,
ionetsko). Fonemska raven se ukvarja z gla-
sovi, ki so za govorca smiselni, medtem ko se
fonetske študije osredotočajo na rabljene gla-
sove, na njihove fizične značilnosti in na to.
^ O izvoru te konceptualne razlike gl. Abel (1969).
99
JOSEPH CANALS
kako so proizvedeni. Fonetske opise izdelujejo
zunanji opazovalci, ki za klasifikacijo in pri-
merjavo uporabljajo specifične kategorije, in ti
opisi za naravne govorce^ nimajo nobenega
pomena. Na drugi strani pa fonemski opisi
klasificirajo glasovne enote glede na razlike v
pomenu, kot jih priznavajo naravni govorci.
Pike je napravil analogijo z izvirnima lingvis-
tičnima konceptoma in apliciral priponi emsko
in etsko na kulturni kontekst. Emski vidik
zajema obnašanje in pomen s subjektivne per-
spektive, etski pa ju analizira po kategorijah,
ki jih definira zunanji opazovalec. Antropolo-
gov ideal je nedvomno uravnoteženje obeh
pristopov, vendar je specifičnost antropoloških
raziskav prav v teži, ki je pripisana emskemu
vidiku (Rossi, O'higgins 1980).
Že Boas (1943) je opozoril, da je za ra-
zumevanje različnih populacij in narodov
potrebno, da »analiza njihove izkušnje temelji
na njihovih in ne naših konceptih«. Od Mali-
nowskega naprej je osrednja os antropologije
razumevanje vizije drugih, čeprav se pri ne-
katerih avtorjih in v nekaterih trendih včasih
izrazi nostalgija po nomotetičnem eksternaliz-
mu.' Splošno govoreč, je razlika med antropo-
logijo in sociologijo v različnem poudarku, ki
ga pripisujeta emskemu dejavniku; res pa ima
fenomenološki pristop v sociologiji podobne
interese kot antropologija. Ostro ločevanje
disciplin je po navadi nesmiselno in je opravič-
ljivo le s korporativnega vidika. Vsekakor pa
nam ta pripomba ne preprečuje zatrditi, da je
poudarek na emskem pristopu najpomembnej-
ši in najuporabnejši prispevek antropologije
socialnemu delu. Tudi socialno delo občuti na-
petost med vizijo od zunaj in vizijo od znotraj,
kar zadeva njihove klientske skupine. Če, na
eni strani, socialni delavci klasificirajo po-
sameznike in skupine, s katerimi delajo, od
zunaj, lahko postanejo navadni nadzorniki.
Vsako »socialno patologijo« potem zlahka pre-
poznajo kot »odklon« od prevladujočih stan-
dardov (Alvarez-Uria 1993). Na drugi strani
pa je socialno delo stroka, katere aktivnosti te-
meljijo v glavnem na odnosih (Rossell 1987),
kar zahteva razumevanje psiholoških, socialnih
in kulturnih razsežnosti klienta in njegovega
ali njenega sveta. Tu se odpira širno socio-
kulturno področje, ki ga lahko osvetli emski
pristop, še zlasti, kjer gre za skupinske vred-
note, verovanja in percepcije. Te je včasih
težko razložiti, lahko jih pa razumemo.
DRUGI KOT RAZLOČEVALNA KATEGORIJA V
KONTEKSTU KRIZE
Popolnoma se strinjam z Marcom Auge
(1992), ko trdi:
/A/ntropološke raziskave se trenutno ukvarjajo z
vprašanjem drugega. Ta subjekt, drugi, ni ne-
kaj, kar se pojavlja občasno; je njen edini in-
telektualni predmet in iz njega so definirana
njena področja raziskovanja. Obravnavamo ga v
sedanjem trehutku, kar je dovolj, dajo razliku-
jemo od zgodovine. In obravnavamo ga hkrati v
različnih smereh, kar jo razlikuje od drugih
družbenih ved. (AUGE 1992: 28.)
Ta avtor poudarja, da ni mogoče govoriti o
položaju v sistemu, ne da bi se sklicevali na
določeno število drugih (ibid.: 29). Hitre spre-
membe v sodobnem svetu zahtevajo antro-
pološki pogled, »to se pravi, obnovljeno in
metodološko refleksijo o kategoriji drugač-
nosti« (ibid.: 35).
Zadnje vrstice vsebujejo bistvo tega, kar
lahko antropologija ponudi socialnemu delu.
Družbeni sistem bo resnično vedno organizi-
ran na odnosih med identitetami, ki se razliku-
jejo po tem, da so druga drugi »druga«; od
temeljnih, ki jih zaznamuje spol, starost ali
sorodstvo, do onih, ki jih določajo etničnost,
nacionalnost ali religija. Hitre spremembe v
sodobnih družbah, zaradi katerih narašča nji-
hova notranja raznolikost, proizvajajo nove vr-
ste »drugega«; ljudje, ki so se še pred kratkim
imeli za člane bolj ali manj homogene socialne
skupine, postanejo za to skupino »drugi«. To
lahko vidimo v razdrobljenosti tradicionalnega
(industrijskega) delavskega razreda in v diver-
zifikaciji življenjskih stilov, pa tudi v ideološki
diverzifikaciji srednjega razreda. Posledica vse
manj stabilne družbenoekonomske strukture je
* »Naravni govorci« je izraz, ki se je uveljavil kot prevod za native speakers, tiste, ki govorijo dani jezik kot materni jezik.
(Op. ur.)
' Gl. Maunowsky(1922), zlasti točko IX. v uvodu. O nomotetičnem scientizmu gl. klasično Harrisovo delo (1968).
100
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
kriza identitete, ki jo poskuša veliko posamez-
nikov in skupin rešiti tako, da iščejo definicijo
sebe v razmerju do »drugega«, na primer v ne-
gativnem smislu ali tako, da si za svojo identi-
teto izdelajo nove reference, ali pa tudi tako,
da zbirajo elemente zanjo v idealizirani pre-
teklosti. Tudi marginalni sektorji naše družbe
lahko postanejo »drugi« v skoraj absolutnem
smislu neznanega, čudnega, grožnje za soraz-
merno večino, ki zase meni, da predstavlja
»normalnost« — koncept, ki postaja vse bolj
negotov. Nazadnje — čeprav bi lahko sestavil
dolg spisek primerov — tudi sodobne migra-
cije proizvajajo »druge«, kar napeljuje bolj
ogrožene sektorje, da radikalizirajo vprašanje
identitete.
Socialno delo ima v procesu družbene raz-
drobljenosti posredniško funkcijo: posreduje
med različnimi skupinami in institucijami in
tudi med različnimi segmenti naše družbe. Za-
radi vse večje notranje raznolikosti naših družb
se je socialno delo znašlo pod pritiskom, ki se
mu ni mogoče izogniti. Po eni strani lahko nje-
gova posredniška funkcija zmanjša učinke dru-
žbene razdrobljenosti. Po drugi strani pa lahko
diverzifikacija interesov in potreb, ki izhajajo
iz tega procesa, pripravi socialne delavce — in-
dividualno, kot skupine ali kot institucije — do
tega, da začnejo braniti pravice in interese po-
sameznih sektorjev. V vsakem primeru so so-
cialni delavci soočeni s problemom »drugega«,
ki ga omenja Auge v navedenem citatu.
Kriza države blaginje in hegemonija neo-
liberalnih politik v zadnjih letih sta utrdili po-
vezavo med socialnim delom in socialnimi in
kulturnimi »drugimi«. Tu se ukvarjam z dej-
stvi, ki so opazna v državah Zahodne Evrope;
drugod se lahko kriza kaže v drugih oblikah.
Ena od značilnosti države blaginje je globalna
socialna politika, iz nje pa izvirajo vsesplošno
varstvo in socialne službe. Dejavnosti socialne-
ga dela v tem kontekstu sodijo v splošni okvir
socialne politike, tu pa obstaja težnja, da bi se
te dejavnosti homogenizirale. Čeprav nekateri
ljudje uporabljajo socialne storitve pogosteje
kot drugi, so socialni delavci na voljo vsem.
Kriza ekspanzivnega modela države blaginje
povzroči proračunsko omejevanje socialnega
varstva in prerazporejanje državnih finančnih
virov, tako pa nastane kriza samega koncepta
vsesplošne dostopnosti. Pokaže se težnja, da bi
socialni politiki odvzeli njeno univerzalno
razsežnost in ustvarili posebne programe za
posebne cilje skupine ali posebne situacije.
Hkrati država omeji neposredno vpletenost
svojih institucij pri socialni intervenciji in
naloži večjo odgovornost zasebnim ali nevlad-
nim ustanovam. Sektorji, ki naj bi imeli korist
od te selektivne politike, živijo v ekstremnih
situacijah in zahtevajo dolgoročne rešitve, te
pa niso lahke. Z drugimi besedami, ogrožajo
družbeno kohezijo, ki jo je uspešno vzdrževala
država blaginje. Njihova situacija je neznosna
tudi za javno mnenje, kar je lahko posledica
tega, da je javnost ponotranjila koncept člo-
vekovih pravic, ali pa kratko malo tega, da
ljudje ne želijo, da bi se blizu njihovih domov
dogajale kakšne neprijetnosti. Klienti socialnih
delavcev še vedno prihajajo iz revnih in osiro-
mašenih sektorjev družbe, tako kot v časih, ko
je socialno delo še nastajalo.® Ti predstavniki
»drugega«, ki nastajajo v naši družbi in zaradi
nje, potrebujejo socialne delavce kot posred-
nike med seboj in sistemom.
Država blaginje (kot element konsolidacije
liberalnih demokracij) se je legitimirala s funk-
cionalistično sociologijo. Funkcionalizem ima
poleg vloge, ki jo je odigral v sociološki teoriji,
tudi nedvoumno ideološko komponento.® Nje-
gova veljavnost je padala vzporedno s pre-
vratom v šestdesetih, pospešenimi družbenimi
spremembami in pretečo krizo, ki je posledica
spodkopane legitimitete. Zaradi geopolitičnih
sprememb v zadnjem času so resno prizadete
tudi kritične teorije, o katerih se je zdelo, da
prevzemajo vodilno vlogo v družbenih vedah.
Padec »realsocializma« pomeni dokončen pa-
dec marksizma (ali ene njegovih interpretacij)
kot državne doktrine; toda hkrati je odvzel tu-
di legitimnost marksizmu, ki je del kritičnih te-
orij na Zahodu. Živimo v času krize globalnih
razlag, in tudi če je to postmoderna puhlica, ne
moremo mimo nje brez razmisleka. Za nastalo
situacijo ni kriva samo dekonstruktivna vnema
* Pri tem velja opozoriti, da je socialna, ekonomska in kulturna nestabilnost povod za osebno, družinsko in skupinsko krizo
neekonomskega izvora.
' Podobno vlogo je imela strukturalno-funkcionalistična antropologija v kolonializmu: v obeh primerih je poudarek na fak-
torjih stabilnosti in razvrednotenju konflikta pripomogel k legitimizaciji statusa quo.
101
JOSEPH CANALS
postmodernizma.^" Kristalno jasno je, da ima-
mo opraviti s teoretsko krizo, ki prizadeva
družbene vede. Pritoževanje nič ne pomaga:
nekatere stvari so realnost, tudi če nam niso
všeč. Pomembno je, da še naprej rešujemo
realne probleme, malce pa bomo morali še
počakati, da se spet vzpostavi produktivna teo-
retska diskusija. Konec koncev je zdravje druž-
benih ved odvisno od moči splošne družbene
misli. Iz tega izhaja, da je kriza države blaginje
povezana s teoretsko krizo v družbenih vedah.
Mislim, da ta pojava nista medsebojno neod-
visna, saj njuno ujemanje ni naključno. Vendar
lahko za to navidezno stagnacijo odkrijemo
tudi nekatere referenčne točke za artikulacijo
družbenega raziskovanja in delovanja. To je bil
moj namen, ko sem poudaril osrednje mesto,
ki ga ima po Augejevi formulaciji problem
»drugega«.
Tudi socialna antropologija je deležna te
krize, v glavnem na tistih akademskih področ-
jih, ki so bolj vpletena v teoretske diskusije. Ni
pa to tako jasno v raziskovalnem in aplika-
tivnem delu. Vlogo antropologov in drugih
znanstvenikov družbenih ved pri slednjem
»večinoma definira problem in disciplina«
(Van Willingen 1986: 7).
Praktiki uporabne antropologije si ne
morejo privoščiti, da bi pozabili na realni svet.
Pozorni morajo biti na poglavitne probleme
dejanskega življenja. V družbenem kontekstu,
o katerem sem govoril, lahko antropološko
znanje največ prispeva k interdisciplinarnemu
delu s tem, kar opredeljujejo pojmi kulturna
različnost in »drugi«. To ne pomeni, da antro-
pologi nimajo kaj povedati o drugih stvareh;
želim le pokazati na interesno žarišče, ki lahko
postane artikulacijski element uporabne antro-
pologije v socialnem delu.
Skupine, iz katerih izhajajo klienti soci-
alnega dela (včasih jih, nekoliko agresivno,
imenujemo »ciljne skupine«), pogosto vidimo
kot na zelo »drugačne« in jih tako tudi etike-
tiramo. To so brez dvoma člani »naše družbe«,
vendar jih vidimo enako tuje idealnemu tipu,
ki definira »normalnost«, kot pripadnike et-
ničnih manjšin.
V strukturi področij socialnega dela zaseda
osrednje mesto socialna kategorizacija. To
implicira klasifikacijske procese, ki odločilno
prispevajo k ustvarjanju »drugega« (nečesa,
kar implicira trajno definicijo »nas«). Socialno
delo s svojimi diagnozami in razmejitvenimi
kategorijami, ki jih uporablja na predmetu
svojega dela, še dodatno prispeva k procesu
družbene kategorizacije. Zaradi tega imamo
socialno delo za del širšega sistema. V tem ok-
viru spoznavanje drugih in zlasti spoznavanje
odnosov, ki jih z njimi vzpostavimo, ni zgolj
orodje pri našem delu z njimi. Te vrste znanje
je kakor ogledalo, kjer se lahko vidimo znotraj
celostnega sistema. Ne moremo imeti drugih
za predmet proučevanja in intervencije, ne da
bi bili sami vpleteni — razen če se oklenemo
drže, ki je podobna etnocentrizmu. Pravo em-
sko videnje drugih vsebuje namreč tudi njiho-
vo videnje nas.
Vzpostavitev »drugega« je skupaj z odnosi
in družbeno kategorizacijo, ki ju producira, te-
meljni predmet antropologije že od začetkov
te discipline. To prioriteto poudarjajo vsi teo-
retski trendi. V samem osrčju antropologije in
v vsem njenem razvoju lahko opazimo vzne-
mirljivi problem kontrasta med enotnostjo
človeške vrste in njeno »očitno sociokulturno
razdeljenostjo« (Stolčke 1993: 150, 174-175).
Ta razdeljenost je vir vedno novih vprašanj o
notranji raznolikosti naših sodobnih družb (gl.
Tentori 1990).
Nekateri avtorji so razumeli in tudi us-
trezno izrazili pomen, ki ga ima razumevanje
drugega za metodološko osnovo socialnega
dela. Alice Salomon je poudarila, da bolj ceni-
mo sebe, če razumemo stališča, ki so našim
nasprotna. Pri tem je imela v mislih med-
narodne in medkulturne izkušnje, toda njena
intelektualna drža omogoča razumevanje vseh
vrst različnosti (Salomon 1928, citirano po
Wieler1992: 12).
ONSTRAN PREGRADE DRUGEGA: POGLEDI,
KONCEPTI IN ODGOVORI
Razumeti, in če je mogoče, razložiti socio-
kulturno raznolikost je prav tako pomemben
cilj kot upravičiti sebe. A da bi bila antro-
pologija koristna v socialnem delu, mu mora
dati ključ za razumevanje procesov, ki se
v sodobni antropologiji obstaja postmoderni trend, ki preverja vse globalne teorije. Gl. Llobera (1993).
102
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
odvijajo na »drugi« strani zapore. Da bi lahko
razumeli določene drže in odgovore na težke
situacije in da bi lahko razumeli, kaj se v
resnici zahteva od socialnega delavca, moramo
najprej razvozlati, kako stvari pojmujejo v dani
kulturi. Različno videnje potreb z različnih
kulturnih stališč ali iz različnih subkulturnih
zornih kotov postavlja profesionalce pred re-
sen komunikacijski problem, načrtovalce pa
pred zelo težavno nalogo. Vsako pojmovanje
potrebe je lahko legitimno po svoji lastni
logiki, ki je lahko zelo daleč od kakšne druge
(RoMizi 1991). Vrhu tega je potreba le ena iz-
med številnih možnih tem.
Na tem področju se stičišča med prispevki
psihologije, socialne psihologije in antropolo-
gije (pa tudi fenomenološke sociologije) pre-
krivajo. Temu se ni mogoče izogniti; to je celo
zaželeno. Teme, povezane s kulturnimi pro-
cesi, so vsekakor bliže interesom in sposobno-
stim antropologov. Kot »kulturne« razumem
tiste procese, ki implicirajo znanje, pomen,
vrednosti, predstave in obnašanje, kolikor je to
skupno članom družbe ali določenega segmen-
ta družbe. Koncepcije, družbeni odnosi, drže
in odgovori na situacije, kar vse nam lahko po-
maga razumeti antropologija, so ponavadi pos-
redovani z neko stopnjo »drugosti«. Če jih ne
razumemo ali jih celo napak razumemo, je to
prav zato, ker se pojavljajo v tem okviru.
V antropološki tradiciji se je razvila vrsta
tem, ki so zanimive tudi za socialno delo. Kla-
sičen primer je proučevanje sorodstva. Pri tem
je primerjalni pristop antropologije zelo po-
memben, saj nam omogoča, da se brez pred-
sodkov soočimo s sodobnimi transformacijami
in diverzifikacijami družinskega modela. Mo-
ralni kriteriji v tem primeru zlahka vplivajo na
analizo in delo socialnih delavcev. Na tem po-
dročju pride prav dobršna mera skepticizma.
Kar zadeva »zgolj« tehnični vidik, je doživelo
proučevanje sorodstvenih zvez zanimivo raz-
vojno pot; dober primer tega je koncept social-
ne mreže. Odkar je Bott (1957) opravil svojo
raziskavo na vzorcu »normalnih« angleških
družin, je socialna mreža pretanjeno razisko-
valno orodje, ki nam omogoča prestopiti meje,
v katere je ujeto neposredno opazovanje v ur-
banih družbah (Boissevain, Mitchell 1973).
Klasična antropološka tema so procesi pri-
lagajanja. Analize interakcij med dosegljivimi
viri, okoljem (naravnim ali antropogenim), po-
pulacijskimi spremenljivkami, družbeno orga-
nizacijo in tehnološkimi in kulturnimi modeh
niso pomembne le zaradi teorije kot take,
ampak nam lahko pomagajo razumeti veliko
procesov družbene marginalizacije in ustreznih
alternativ." Menim, da raziskave o kulturnih
inteфretacijah nezaželenih situacij (nesreč,
bolezni, ekonomske krize, krize odnosov, ka-
tastrof, napadov, težav z zakonom itn.) vsebu-
jejo sugestije, ki so z antropološkega stališča in
v povezavi z za nas najbolj zanimivimi vidiki
zelo privlačne. Take interpretacije so sestavlje-
ne iz zbranih delcev kulturnih vsebin, katerih
teža se lahko spreminja, iz izkušenj prizade-
tega posameznika in drugih ljudi, pa tudi iz
verovanj, ki so z etskega stališča iracionalna.
Teh interpretacij ne dobimo vedno neposred-
no iz kulturnih virov dane skupine; na njihovo
izdelavo vplivata individualna psihološka va-
rieteta in raznolikost skupinske dinamike.
Videnje situacije in njenih posameznih de-
lov se bo nagibalo k temu, da se bo skladalo z
osrednjimi elementi svetovnega nazora skupi-
ne. Razlike v tem, kako interpretirajo dejstva
profesionalci in kako klienti, gre pripisati bolj
različnim kulturnim referencam, ne toliko raz-
ličnim kulturnim okoljem. Zavedati se mora-
mo, da tudi profesionalci pri delu izhajajo iz
svoje subkulture: tako pri socialnih delavcih
kot pri zdravnikih, učiteljih in drugih interpre-
tacija določene situacije izvira iz logike njihove
subkulture, ki se pogosto nagiba k zanikanju
emske interpretacije (se pravi, interpretacije
klientov). Težave v komunikaciji pa kaj rade
pripeljejo do napak. Zanimivo je, da so s
stališča klientov ocene in interpretacije pro-
fesionalcev enako emske kot katerekoli druge.
Stališče socialnega delavca lahko prevlada ne
zato, ker bi se mu posrečilo prepričati klienta,
ampak zaradi njunega asimetričnega odnosa.
Klientova odvisnost krepi argument avtoritete.
Socialni delavci so na splošno kar dobro izur-
jeni, da se izognejo subtilnim psihološkim
pastem v odnosu pomoči; če pa delajo s popu-
lacijo, ki je ne poznajo, izgubijo pregled nad
paleto kulturnih dejavnikov. Njihove izkušnje
" v zvezi s procesi prilagajanja je zelo poučen Martinez Veiga (1985).
103
JOSEPH CANALS
so vse prepogosto posledice napak, ki bi se jim
bilo mogoče izogniti.
Če uporabimo koncepte, ki jih je razvila
medicinska antropologija, lahko rečemo, da
profesionalci in klienti pogosto uporabljajo
različne razlagalne modele (Kleinman 1980).
Ti se lahko med seboj povsem razlikujejo, tako
v tem, katere dejavnike upoštevajo, kot v tem,
katere pojave pokrivajo. Profesionalčevo zna-
nje temelji na modelu normaliziranega telesa,
njegova intervencija vanj pa izvira iz njegove
izkušnje. Toda klienti in njihove socialne mre-
že gradijo lastne modele, v katerih imajo nji-
hovi problemi pomen in smisel, ki sta v skladu
s njihovim pogledom na svet. V družbenih
kontekstih, ki nosijo znamenja tradicionalne
rimokatoliške kategorije, sta nesreča in bo-
lezen pogosto povezani s krivdo trpečega. V
Španiji se ljudje kar naprej sprašujejo, kaj so
naredili napak, da so si zaslužili tako nesrečo.
Vzemimo to za primer, kaj sem hotel reči z
razlagalnim modelom. Naj dodam, da lahko na
podlagi opaženih razlik med razlagalnimi mo-
deli nekatere napravimo za »druge«, čeprav
prej nismo tako gledali nanje. To bo nedvom-
no vplivalo na odgovore, ki izvirajo iz takega
opažanja in pojmovanja. Strategije, ki jih pri
soočanju s problemsko situacijo uporabljajo
klienti, so odvisne od virov in empiričnih iz-
kušenj njihovih socialnih mrež, pa tudi od in-
terpretacij, ki temeljijo na njihovih simbolnih
virih. Te strategije se seveda nenehno preo-
blikujejo. Socialni delavci imajo potemtakem
možnost, da sodelujejo pri modifikacijah teh
strategij, ta možnost pa je precej odvisna od
njihove sposobnosti, da svoje predloge preve-
dejo v nekaj takega, kar bo za emski pogled
njihovih klientov smiselno. Alternative, ki jih
predlagajo socialni delavci, so lahko za izkust-
veni, simbolni in odnosni svet klientov prave
inovacije. S tem se lahko izpolni cilj socialnih
delavcev, da vnesejo v življenjski stil klientov
spremembe, ki jim bodo prinesle večjo avto-
nomnost in zmožnost soočanja z nezaželenimi
situacijami. Tu ima pomembno vlogo temeljna
postavka uporabnih družbenih ved: »inovacije
bodo sprejete tam, kjer ljudje čutijo največji
primanjkljaj« (Van Willigen 1986: 86). To se
ne nanaša le na ekonomske ali materialne vire.
ampak tudi na simbolne in odnosne. Zelo
pomembno je, da ne pozabimo, kako v času
hitrih sprememb tudi kulturne inteфretacije
kaj hitro zapadejo v krizo, in da iskanje novih
referenčnih točk, ki bi vnesle smisel v to, kar
ni razumljeno, lahko postane prioriteta. Kako
pomembno je iskanje pomena, nam pokaže
preporod religioznosti, ki je presenetila vse, ki
so trdili, da je sekularizacija nepovratna. So-
cialni delavci bi lahko imeli v tem kontekstu
pomembno vlogo, toda tu je potrebno stalno
opazovanje inteфretativnih in simbolnih virov
skupin, s katerimi delajo. Na tem področju la-
hko antropologija veliko ponudi socialnemu
delu, tako na teoretski kot na metodološki
ravni.
Za konec tega poglavja se mi zdi potrebno
spregovoriti nekaj besed o mehanicistiČnih in-
terpretacijah kulturne določenosti. Obstaja
precej posameznikov, ki mislijo, da kultura
usodno določa življenje ljudi, skoraj kot genet-
ska dediščina. To predstavo moramo preseči,
če želimo, da bi bilo to, kar sem govoril doslej,
uporabno. Kultura je nenehno spreminjajoč se
sistem, ker je zgodovinski produkt, in ni vedno
dosleden. Kultura je referenčni okvir, ki ga ne
uporabljajo vsi na enak način. Ponuja tudi
modele za transformacijo misli in delovanja.
Zato »drugi« ni nepremostljiva ovira niti v
obliki etničnih razlik, in prav tako posamezniki
niso sužnji kulturnega konteksta, v katerem so
se rodili. Etiketirati obnašanje in predstave na
osnovi predsodkov o kakšnem kulturnem kon-
tekstu je neučinkovito in nevarno. Proučevanje
kultur je uporabno za to, da razumemo, kako
ljudje interpretirajo svet in zakaj ravnajo tako,
kot ravnajo. Uporabno pa je tudi za to, da ra-
zumemo dinamiko kulturnih sprememb in se
naučimo, kako delovati v njih.
Zelo malo izoliranih populacij je, ki bi
ohranile neke vrste kulturno »čistost«. Svojega
videnja kulturnih fenomenov ne moremo ute-
meljiti na branju strukturno-funkcionalističnih
etnografov iz sredine našega stoletja.^* Skup-
nosti, ki jih opisujejo, praktično ne obstajajo
več niti v nekdanjih kolonialnih državah, kjer
so bile njihove raziskave opravljene. Svoje pri-
stope moramo oblikovati na temelju raziskav,
ki ustrezajo sedanji realnosti.
Branje teh etnografskih zapisov pa je zelo priporočljivo za razumevanje temeljnih antropoloških konceptov.
104
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
Smo daleč od predstave, da je svet pluralnost
perspektiv, zasidranih v različnih kulturah;
ugotavljamo, da se pluralnost zlahka sprevrže v
izbiranje kulturnih objektov in v različne živ-
ljenjske stile, ki jih lahko posnemamo ali opo-
našamo. Ne povezujemo delov v samozadostno
celoto, ki bi bila umeščena v določen prostor,
ampak osvetljujemo kopičenje in raznovrstnost
kulturnih fragmentov /.../. Globalna kultura je
kompatibilna z močnim občutkom posebne
identitete in z raznolikostjo življenjskih stilov,
je soobstoj stilov, ki se zlahka spreminjajo ali
kopičijo. (Bestard 1993: 27-28.)
Kulturne znanosti morajo napraviti podo-
ben skok kot fizika, ki je na poti od newtonske
mehanike do relativnosti in kvantne teorije
doživela velike spremembe.
UPORABA ANTROPOLOGIJE V SOCIALNEM DELU
Kot sem zapisal v začetku tega prispevka,
imamo lahko socialno antropologijo — skupaj
z drugimi disciplinami — prav tako za del teo-
retskega ozadja socialnega dela, kot to velja za
sistematizacijo izkušenj samega socialnega
dela. Vztrajam, da si tega ozadja ne moremo
predstavljati kot omare z veliko predali, v
katere bi razporedili vsako stvar posebej. Po
moji predstavi bi ga najbolje opisali kot škatlo,
polno drobnarij.
Antropologija lahko prispeva socialnemu
delu koncepte, raziskovalne in interpretacijske
modele, celo metode in tehnike. To sem naka-
zal na prejšnjih straneh in se zdi jasno. Pouda-
ril sem, da je (mimo instrumentalnega vidika)
socialnemu delu in antropologiji skupna disku-
sija o sami naravi disciplin, ki poskušajo razu-
meti družbo in delovati nanjo. Zato sodelo-
vanje med socialnimi delavci in antropologi
presega strogo praktično področje. Kar zadeva
slednje, je sodelovanje pogosto že dejstvo,
zlasti na ravneh načrtovanja in evalvacije pro-
gramov. A pri sodelovanju med profesionalci
in pri tem, da socialni delavci pridobijo antro-
pološko znanje, ne gre za isto stvar. Ob tem se
mi zdi potrebno zastaviti nekaj vprašanj, pove-
zanih s teoretskim ozadjem in dnevno prakso.
Za socialno delo sta po tradiciji glavni
»zunanji« referenčni disciplini psihologija in
sociologija. Včasih pride do problemov v od-
nosih med njimi in ti pogosto prikrivajo boj za
vpliv na področju socialnega dela in za moč v
akademskih krogih, ki izvajajo šolanje social-
nih delavcev. Seveda so ti konflikti racionali-
zirani v akademskih in tehničnih argumentih,
kot je pač v navadi v bojih med profesional-
nimi subkulturami. Nimam namena popeljati
antropologije na to bojno polje. Nasprotno,
mislim, da bi lahko nekaj antropološkega zna-
nja pomagalo socialnim delavcem premagati
absurdno polemiko med psihologizmom in so-
ciologizmom, ki je ena od zgodovinskih stalnic
v socialnem delu. S sociološke perspektive je
težko razumeti, kako bi lahko prevedli družbe-
ne procese v individualno obnašanje, medtem
ko je s psihološkega zornega kota težko poja-
sniti pojave, ki tudi vplivajo na individualno
obnašanje, vendar presegajo posameznika ali
majhno skupino. Z antropološkega vidika bi
bilo nesmiselno izločiti psihologe in sociologe.
To bi bilo to v nasprotju s holizmom, ki so ga
antropologi vedno zagovarjah. Mislim, da je
naš prispevek bolj integracijski. Kulturni pro-
cesi nam omogočajo razumeti posredovanje, ki
iz strogo sociološkega ali izključno psihološ-
kega vidika pogosto ostane prikrito. Kolikor
kulturni procesi temeljijo na simbolizaciji, nu-
jno vključujejo tudi psihološke elemente, prav
kakor je v psiholoških procesih na delu kul-
turni kontekst. Po drugi strani pa je kultura
produkt družbene interakcije in so njene vred-
nosti in obnašanje zarisani v družbenih insti-
tucijah. Antropologi ne bi smeli nikoli pozabiti
sociološkega okvira, in sociologi ne smejo za-
nemariti kulturnih dejstev. Tako je lahko an-
tropološko znanje posrednik med psihološko
in sociološko sfero.^^ Posledica takega položaja
je nekoliko nedefinirana antropologija. Toda
po moje je to prednost: zares zanimive stvari
se vedno dogajajo na križišču disciplin.
Drugo vprašanje, ki bi ga rad zastavil, za-
deva antropološke razsežnosti dnevne prakse
socialnih delavcev. Čeprav se tega ne zavedajo
vedno, so socialni delavci udeleženci na svo-
jem področju dela. Antropologija ponuja me-
tode in tehnike, s katerimi lahko povzamemo
večino dnevne prakse v obliki sistematizirane-
ga znanja. Socialni delavci pogosto vedo veliko
" Podobno posredniško vlogo bi lahko igrala tudi socialna psihologija, vendar je osnovana bolj na psiholoških konceptih.
105
JOSEPH CANALS
več kot antropologi, vendar tega ne znajo izra-
ziti. Ali pa mislijo, da je to, kar je vključeno v
njihovo delovno rutino, trivialno, čeprav je v
resnici lahko zelo zanimivo. V antropoloških
teorijah lahko najdejo reference, ki jim bodo
pomagale bolje izrabiti njihovo spontano
znanje - in povrhu bolj uživati pri svojem delu.
Socialni delavci se zelo pogosto znajdejo v
protislovnem položaju: upoštevati morajo
etske kategorije, ki so definirane v njihovem
delovnem programu, hkrati pa so v privilegi-
ranem položaju, da lahko zajamejo emsko vi-
zijo konteksta, v katerem delajo. Antropološko
znanje vsebuje poudarek na pomenu emskega.
To se pogosto navezuje na cilje socialnega
dela. Koncept, ki ga v anglosaškem socialnem
delu izraža beseda empowerment (»opolno-
močenje«) — ustreznice v drugih jezikih imajo
manjšo ekspresivno moč —, poudarja, da je
ugotavljanje emske vizije prednostna naloga.
V tem pa lahko prepoznamo načelo uporabne
antropologije, ki ga najdemo v njenih etičnih
kodeksih (gl. Van Willigen 1986: 41-45).
Kot vecina antropologov tudi sam soglašam z
doktrino o relativnosti kulture in močno ver-
jamem, da imajo ljudje pravico do samoopre-
delitve, dokler to isto pravico spoštujejo tudi pri
drugih. (Holmberg 1958: 13.)
Naj za sklep podam nekaj misli o vključitvi
antropologije v študij socialnega dela. Pred-
vsem sem prepričan, da študentom in štu-
dentkam socialnega dela popolno in natančno
antropološko znanje ne koristi toliko kot to,
da prebudijo svojo antropološko občutljivost.
Ko rečem »koristi«, nimam v mislih le njihove
prihodnje profesionalne prakse, ampak tudi
posebno vpletenost v civilno družbo, ki jo im-
plicira to, da so socialni delavci. A tej občut-
ljivosti moramo dodati izkušenost, zato trdim,
da mora teoretsko ozadje socialnih delavcev
temeljiti na temeljitem in dobro artikuliranem
znanju. Socialni delavci ne smejo biti več žrtve
perverznih situacij, da jih obtožujejo pomanj-
kljivega znanja ljudje, ki udobno sedijo v uni-
verzitetnih pisarnah in se izogibajo realnosti,
ki je vedno težavna (San Roman 1993: 74-75).
Naše znanje in naša poklicna vpletenost
morata streči prizadevanjem ljudi, s katerimi
imamo marsikaj skupnega, če se jih le potru-
dimo razumeti {ibid.: 77).
Literatura
T. Abel (1969), The operation called Verstehen. American Journal of Sociology.
F. Alvaret-Uria (1993), La crisis del trabajo social. Claves de Razón Practica, 34: 49-53.
M. Auge (1992), Non-lieux. Introduction à une anthropologie de la surmodemité. Pariz: Seuil.
J. Bestard (1993), Malinowski: entre Krakow e Icod. El modernismo polaco y las etnografias modernistas. V: J.
Bestard (ur.), Despues de Malinowski. Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 7-31.
F. Boas (1943), Recent anthropology. Science, 98: 311-314.
J. BoiSSEVAIN, J. C. Mitchell(1973), Network Analysis Studies in Human Interaction. Haag: Mouton.
E. Вотт (1957), Family and Social Network. London: Tavistock.
J. M. CoMMELES (1989), Ve no se donde, trae no se que. Reflexiones sobre el trabajo de campo en antropologia de la
salud. Лглш d'Etnografìa de Cat-alunya, 7: 205-235.
M. Harris (1968), Th^ Rise of Anthropological Theory: A history of theories of culture. London: Routledge & Kegan.
A. R. HoLMBERC (1958), The research and development approach to the study of change. Human Organization, 17:
12-16.
A.	Kleinman (1980), Patients and Healers in the Context of Culture. Berkeley: University of California Press.
J. R. Llobera (1990), La identidad de la antropologia. Barcelona: Anagrama.
-(1993), Reconstructing anthropology: The task of the nineties. V: J. Bestard (ur.), Despues de Malinowski.
Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 69-92.
B.	Maunowski (1922), ^r^onauii of the Western Pacißc. London: Routledge & Kegan.
106
MESTO ANTROPOLOGIJE V TEORETSKEM OZADJU SOCIALNEGA DELA
U. Martinez-Veica (1985), Cultura y adaptación. Anthropos (Barcelona), Cuadernos de Antropologia, 4.
K. Pike (1967), Language in relation to a unified theory of structure of behaviour. Haag: Mouton.
L. Prats, D. Llopart, J. Prat (1982), La Cultura popular y Catalunya. Barcelona: Fundacio Serveis de Cultura Popu-
lar.
R. Romei (1991), I bisogni tra prassi e teoria: L'approcio antropologico-culturale al concetto di bisogno. V: ХП
Corso annuale di perfezionamento in educazione sanitaria. Perugia: Centro Sperimentale per l'Educazione sani-
taria.
T. Rossell (1987), L'entrevista en el trebali social. Barcelona: La Llar del Llibre, Escola Universitaria de Trebali So-
cial de Barcelona.
I. Rossi, E. O'Hiccins (1980), Theories of culture and anthropological methods. New York: Bergin Publishers.
A. Salomon (1928), Jugend und Arbeitserinnerungen. V: E. Kern (ur.), Fuhrende Frauen Europas 1. München: M. E.
Reinhanl (27-28).
T. San Roman (1993), La Universidad y el Estado de bienestar. Revista de Trebali Social, 132: 69-78.
V. Stolčke (1993), De padres, filiaciones y malas memorias. Que historias de que antropologías?. V: J. Bestard (ur.),
Despues de Malinowski. Tenerife: VI Congreso de Antropologia, 8: 147-198.
T.Tentori (ur.) (1990), Antropologia delle società complesse. Roma: Armando.
I. Terradas (1991), La historia de las estructuras y la historia de la vida. V: J. prateí al.. Antropologia de los pueblos
de Espana. Madrid: Taurus (159-176).
J. Van Willigen (1986), Applied Anthropology. New York: Bergin & Garvey.
J. Wieler (1992) LHmpacte d'Alice Salomon en l'ensenyament del trebali social. Barcelona: La Llar del Llibre,
Escola Universitaria de Trebali Social de Barcelona. (Izdajatelj izvirnika: Fachhochschule fur Sozialarbeit und
Sozialpedagogik, Berlin, 1989).
E. Wolf (1980), They divide and subdivide, and call it anthropology. New York Times, nedelja, 30. november.
107