Za zadovoljevanje večine skupnostnih pertreb narodu zadostuje lastna drgavrn oblast. Za zadovoljitev nekaterih Širših potreb, 9d niso kulturno specifične, stopajo aarodi v medsebojno pogodbeno povezavo, v smislu katere nastajajo skupne večnarodne zveze ln ustanove, katerih pristojnosti, sestava in poslovanje se razvijajo v pogodbeno določenih okvirih.
Ciril A. žebot
sLovenslcA
FOR A. F R E E SLOVENJA
Novejši družbeni in politični razvoj v Jugoslaviji se giblje v smeri naraščujočega pritiska za uveljavljenje izvirne suverenosti republik. Pritisk v tej smeri je zaradi izrazitih kulturnih posebnosti ter kričečega gospodarskega izkoriščanja in zapostavljanja posebno močan in vztrajen v Sloveniji. Ta razvoj narekuje tudi Slovencem v svetu, da podprejo novo slovensko državno in demokratično uveljavljanje.
Ciril A. Žebot
LETNIK XXIII. — VOLUME XXIII. APRIL—MAJ
1972. Published monthly by : Sloven ian Nationai Federation, of Canada, 646 Euclid Ave. Toronto, Ont. Canada. ŠTEVILKA 4 & 5 — NUMBER 4 & 5
NJIM, KI SO dali ŽIVLJENJA ZA
NAROD IN NJEGOVE LEPŠE DNI...
Vetriuje!
Tabor spečih vojščakov, zagrinja jih zemlje plast, leže ob Matjažu v pričakujočem krogu, da vstanejo z jnimi ko odpre jim čas veka — (Jeremija Kalin: Črna maša).
XIV. VOKALNI KONCERT MLADINSKIH ZBOROV PRI MARIJI POMAGAJ, toronto
slovenska nagrada snz za 1971.
Maj 1945. Mesec Marijin, mesec šmarnic in cvetja. Iz tabora slovenske vojske na Vetrinj-skem polju so odšli da prejmejo za svoje junaštvo in odlpor proti rdečemu zlu, krono muče-ništva.
Nasedli so daži Albiona na zapadu. Izdani zato, da takoz-vani demokratični Zapadni svet nagradi svojega lažnega zaveznika. 12 tisoč mladih življenj! 12 tisoč ziatih semen, 'ki so bili položeni v sveto slovensko zemljo, katero so ljubili do zadnjega diha. Poslovili so se v Vetri->nju od Marije Zmagovalke, da Njej in (Njenemu božjemu Sinu doprinesejo največji dokaiz zveste, nesebične ljubezni —> lastna življenja.
Brez sodbe in zasliševanj so bili pobiti. Povezani z bodečo žico, pretepeni do smrti, so padali v množičnih grobiščih: Teharje, Jelenov dol. Kočevski Rog ki kdo ve, kje še. Jaltski dogovor je žel setev, ki so jih Veliki zasnovali v posmeh Demokraciji in Resnici. Laž je slavila zmago.
Svet se ni zmenil za te žrtve. Z zamahom roke in s prikritim —posmehom so odgnali 'sunmjc sokrivde. Vest politikov, ki so imeli usodo povojnega sveta v rokah, ni pekla. Kakor da se ni prav nič zgodilo. In vendar prelita kri, nedolžna kri, vpije v nebo in zgodovina bo nekoč sodila one, ki so vso to, zlo povzročili, že danes žanjejo kar so sejali: novi nemir v svetu, ogrožanje svobode in demokracije od strani onih, ki so bili
nagrajeni za ziočin....
Koncem majnika, Marijinega meseca, so odšli v smrt. V juniju, Iki je mesec božjega Srca, so dali svoja življenja. Še po 27 •letiih, se morilci bojijo pobitih žrtev. Ne. smejo biti niti imenovani, kakor da bi nikoli ne živeli. Vojiščaki, ki so v prvi in tudi -drugi vojni se borili eden proti drugemu in padli na bojnih poljih, imajo skupne skrbno oskrbovane grobove. Po smrti so izenačeni in poča&čeni. Ni sovražnika in ne zmagovalca. Toda komunizem te olike, ki je lastna kulturnemu svetu, ne pozna. Sovraštvo še danes ne miruje....
Ne vemo za njih grobove,
iNe vemo za njih grobove, niti ne vedo najblližji svojci doma. Ne smejo vedeti, ne smejo položiti na njih grobove kito cvetja ali vsaj skromno svečko. Le tiha molitev gre pred presto! Najvišjega proseč za pobite svojce, ki so, trdno verujemo, že prod prestolom Jagnjeta, oprani z lastno krvjo v pričevanje ideje, ki jih je vodila v borbo in v mučeniško smrt.
Vsako leto, tudi lets se spominjamo teh naSčb junakov. Poshišajmo njih gHas iz onostranstva: Ostanite zvesti idealom, za katere sapo mi dali svoje življenja. Mi smo morilcem odpustili in prosimo Večnega, da jim bo tudi On milostljiv. Vi pa, ki ste seme izkrvavelega naroda, ohranite nas v svojem spominu!
To je naša misel v teh dnevih
OTROŠKI ZBOR
River, Oj Triglav, moj dom. Lepa Jana, Knez Marko, Pesem o iPlatovu, Mjesečino, duhovno pesem Mi smo srečni i.t.d. Te pesmi zahtevajo ne le precejšno pevsko tehniko, temveč tudi čustveno razgibanost. Posrečena je bila kombinacija mladinskega Zbora in moškega solo (g. B. Potočnik). To pot sta se predstavili dve novi solistki: gdč. | Marta Demšar in gdč. Neži Čekuta; pokazali sta obseg svojega registra, zmoglljivost in nadarjenost. Mladina je deloma posegla na področje opere, ko je gdč. čekuta pela arijo iz moderne opere Jesus Superstar. Davno smo že opazili, da se pevci in pevke pod Zrnečevim vodvstvom lotijo zahtevnejših
v spomin Njim, ki so bili "V ponos inčast: Sloveniji! Evropi! Svetu! Bogul (J. Kalin: Črna maša).
Mirko Geratič
Močna aprilska kampanja organizacije za pomoč v borbi proti raku.
-Predvidevajo, da bo 64.000 kanadčanov zbolelo prvič na raku in to v tem letu", piravi Ivy Beck, vzgojni vodja Metropolitan Toronto okraja od "Canadian Cancer Society". Toda vsled na novo pridoblenega znanja s pomočjo raziskovanja na področju bolezni raka, bo polovica teh ljudi živili in v dobrem stanju po preteku petih let.
"žalostno dejstvo o bolečih raka danes", pravi ga. Beck, "je v tem, da bi bilo lahko med 66% in 80% teh novih slučajev preprečenih". Eden izmed ciljev "Cancer society" je razširjati vesti o močnih ukrepih proti raku, in storiti vse, da bodo ljudje vedeli ža sedem možnosti, ki pomagajo proti raku in te so:
Ne kadi! Podvzri se zdravniškemu pregledu vsako leto. Prosi tvojega zobozdravnika, da prijavi vsa nova stanja. Ogiblji se premočne sončne svetlobe. Dogovori se s tvojim zdravnikom za pregled tvojega blata. In za ženske: Uvediti in navadite se na samolastni lastni pregled vaših prs. Imejte regularno takoimenovani "Pap Test".
Prakticiranje preprečevanja je od vsakega najboljše orožje proti raku, a to ni edino orožje.
Kampanja "Canadian Cancer Sooiety" za letošnjo nabirko fonda se bo začela v Metro-To-ronto S. aprila— "Daffodil Day", dan .rumenih narcisov — in se: bo nadajevala skozi ves mesec.
"Prav tukaj v Metro-Toronto",: pravi vodja kampanje Michael Wilson", bo natia ekipa tisočerih
• Kanadsko gospodarstvo je
kazalo znake izboljšanja zlasti proti koncu 1. 1971, tako da je letna proizvodnja narasla za 6% (porast v dolarjih je bil celo 9.2%, toda od tega je treba odšteti porast cen za 3.2%). Gospodarstveniki pričakujejo, da se bo ito zboljšanje nadaljevali tudi v 1. 1972 in da bo odstotek brezposelnih nižji, kar se je tudi uresničilo. Februarske statistike kažejo, da je bilo po sezonsko prilagojenem indeksu v Kanadi 5.8% brezposelnih, kar je najnižji odstotek v zadnjih 23 mesecih, število brezposelnih, ki so prijavljeni pri uradih dela, jen znašalo še vedno 627.000. —f-S.
Ob prelomnici zimskega časa in pomladi je mladina pri Mariji Pomagaj pod vodstvom g. Toneta Zrneca, CJM., izvedla svoj štirinajsti vokalni koncert. Nastopilo je nad 90 Otrok, mladcev in mladenk; pevski zbori: otroški, mladinski in dekliški: solisti: g. Bilaž Potočnik, gdč. | Marija Babič, gdč. Neži Cekuta, I gdč. Marta Demšar in gdč. Silvija Ovčjak; pianistki: gdč. Anica Mihevc in gdč. Marjetka Skubic ter skupina inštrumen-talistov. Taka slovenska mladinska prireditev zasluži pozornost in priznanje, posebej še, kar ustvarja slovenski rod, ki raste in se vzgaja v tujini in gradi formirano elito.
Koncert je bil v šoboto 18. marca in v nedeljo 19. marca v dvorani Marije Pomagaj na Manning Ave. Posamezne točke sta napovedovala in razlagala g. Vilko Cekuta v slovenščini in
MLADINSKI ZBOR IN SOLIST G. BLAŽ POTOČNIK
pesmi in skladb; lotijo se jih in jih korektno izvedejo. Težko je pri teh nastopih odkrivati po-greške, morda bi jih zapazilo le bistro Oko in tenko uho.
Solidnost teh mladinskih koncertov je plemenitenje umetnostnega okusa in hrana duha. Izpričuje kulturno zavest pri mladini, estetska teženja, fizični
O priliki zadnjega koncerti slovenskih mladinskih zboroi pri "Mariji Pomagaj" v nedelje 19. marca, je SNZ podelila vsa koletno "Slovensko nagradu' gdč Silvi Ovčjak, poznani mla denki iz Toronta. Ob tej priliki je g. Vili Cekuta izpregovoril naslednje besede:
—" Dragi gostje! — Predsednik Slovenske Narodne Zveze za Kanado g. Vladimir Mauko, ki se te dni mudi v Španiji, me je naprosil, da bi ga danes zastopal in podelil "Slovensko nagrado" osebi,—ki po od borovem mnenju — za leto 1971. najbolj zasluži to častno odlikovanje! (Ob 50. letnici razglasitve slovenske osvodobitve izpod večstoletnega Avstro-Oger-skega jarma je S.N.Z. vpostavila to vrsto podelitve slovenske nagrade).
Danes imamo pred seboj osebo, ki je od otroških let do tega trenutka pokazala s svojimi
nastopodi res idealno požrtvovalnost za slovensko idejo, za slovensko mladino in slovensko pesem.
Želimo ji vztrajnosti v svojem delu pri ohranjevanju slovenstva, slovenske pesmi in glasbe! To je vse tisto, kar mi vsi ljubimo, za kar živimo, iz česar so naši predniki tako vztrajno gojili, da so nam vstvarili bogato dediščino!!
Odlikovanka za slovenski 29. oktober — čeprav nekoliko kasno, ker in bilo druge javne prilike — za leto 1971. je
gdč. Silvija Ovčjak!
Čestitamo gdč. Silviji Ovčjak! V priznanje sprejemite to plaketo in šopek nageljnov. Bog vas živi, Silvija!
(Pripis urednika! — Do sedaj so dobili to nagrado: č.g. T. Zrnec, in g.g. Vili čekuta, Ciril Soršak, + Stane Brunšek in Blaž Potočnik).
in miselni napor in željo po udejstvovanju. Ta mladina preganja i v sebi i v nas duhovno malomarnost in življenjsko zdolgočasenje, ki morita tako velik del sodobne družbe. Mladina pri Mariji Pomagaj zna uporabiti svoje talente, zna izrabiti čas in usmerja svojo življenjsko pot v tajne duhovne stvaritve. Želimo ji še mnogo uspehov in sreče! —M.M.
• Celotna prodaja švedskih
potrošnih zadrug, organiziranih v Kooperativa Forbundet, je 1. 1971 presegla 10 miljard švedskih kron, pri čemer je odšteta notranja tragovina med zveznimi enotami. Prodaja je naraste v tem letu za 725 milijonov Skr ali za 7.3%. Zadružna zveza ima na švedskem okrog 2.700 trgovin, od tega 157 blagovnic in 13 samopostrežnih veletrgivin — hypermarket—. —f-š.
DEKLIŠKI ZBOR IN INŠTRUMENTALISTI
gdč. Tilka Kvas v angleščini. Razsvetljavo in ozvočenje je imel v rokah g. Ciril Soršak. Program je zavzel obseg klasičnega tovrstnega koncerta, točno 21 pesmi. Dirigent g. Zrnec je za ta koncert izbral predvsem pesmi, ki so se v preteklih letih pevcem in poslušal-
cem najbolj priljubile; torej pesmi, ki imajo trajen življenjski čar in globino. Izvajanje ni bilo suha repe tiči j a, ampak je publiko vodilo do novih spoznanj in ponovnega doživetja, saj se ti -pevski Zbori vedno pojavijo z novimi obrazi in glasovi. Slišali smo: Granado, Deep
.. * Tudi v Španiji je manj bo-goslovcev. V šolskem letu 1961— 62 je bilo v španskih bogoslovjih
RAK
je lahko premagati
DARUJTE ŠIROKOGRUDNO, KO VAS OBIŠČEJO NABIRALCI
CANADIAN CANCER SOCIETV
8.397 bogoslovcev, leta 1970—71 pa samo 3.361. —f-š.
prostovoljcev dala prosti čas za borbo proti raku z nabiranjem sredstev za kritje stroškov raziskovanja. V vsej Kanadi smo si postavili cilj $7,296.225., Metro-Toronto naj bi sam nabral $1,362.4540. Naši raziskovalci so na delu noč in dan, da bi našli ključ za odprtje vrat v skrivnost raka in bo denair, ki ga bodo nabrali ta mesec pomagal znanosti približati se temu
najvažnejšemu cilju. Medtem so najdene boljše metode za zdravljenje in velika množina dneva za dnevom lajšanja bolezni je nudena bolnikom z boleznijo raka s pomočjo letnega dela in truda prostovoljcev or-ganicacije. Vse to pa je le možno z širokogrudno podporo vseh kanadčanov z njihovimi podporami v naši aprilski kampanji.
• Danska zadružna zveza FDB
je lani ustanovila posebno nagrado v počastitev svojega prvega predsednika Severina Jor-gensena v znesku 10.000 danskih kron. Prvi prejemnik te ^ nagrade je dr. Mauritz Bonow, j švedski zadružnik, ki je bil svoj-1 čas predsednik Mendarodne zadružne zveze ICA—Poleg drugega dela na polju zadružništva je tudi pričel veliko akcijo med švedskimi zadružniki za poseben sklad "Brez meja", ki pod-pida zadružništvo v deželah razvoja. Ta sklad je omogočil ustanovitev dveh središč za širjenje zadružništva — eno v Indiji v New Delhi, in drugo v mestu Moshi v Tanzaniji. Zadnje čase dobivata obe ustanovi, ki se posvečata tako poučevanju zadružništva kot tudi praktičnim načrtom, dodatno podporo vladnih programov skandinavskih držav. —f-š.
Kanada ima dva različna formularja za davčne prijave in katerega od obeh boste uprorabljali vi zavisi od oblike dohodkov, ki jih sprejemate. "Razlo-žitvena — knjižica" ("Information Guide"), ki spremlja vsak formular, vam obrazloži, kateri od obeh pride v poštev za Vas. Večina kanadčanov, ki sprejemajo plače (uporabljajo "TI Short" (krajši formular). Če tega formularja niste dobili po pošti, ,ga lahko dobite na Najbližjem poštnem uradu, izpolnite ga in odpošljite pred 30. aprilom, ki je zadnji dan za te prijave. Kakor hitro dobimo to prijavo, vložimo vaše ime v našo listo odpošiljanja formularjev. Ves denar, ki ga dobite ni nujno podvržen davkom. Mladinske ("Youth") in družinske doklade ("Family Allowances") brezposelno zavarovanje ("Unemployment Insurance Beinefits"), delavsko zavarovanje za poškodbe. ("Workmen's Com-pensation") in nekatere "pokojnine" za dela nezmožne ne spadajo pod obdavčevanje. Vaša "vodič-knijižica" vse to Dbjasjii. Večina ostalih dohodkov so podvrženi davkom, tudi že pridejo izven meja Kanade. Priključiti morate tudi denarne napitnine in dohodke od delnega dela ("part-time work"). Vse to skupaj je vaš zaslužek, ki je podvržen davku. Vaša "razložitvena-knjižica" vsebuje odgovore na večino vprašanj. Če imate še težave, vam je na razpolago zaupni nasvet od katerega koli okrajnega davčnega urada, — brezplačno. Lahko ga obiščete, jim telefonirate ali pišete. Mnogi izmed naših ljudi govore več jezikov ... ve pa si lahki tudi pripeljete vašega prijatelja za prevajalca, ko nas obiščete.
I*
National
Revenue,
Taxation
Revenu
nationai,
Impot
sLovenska
kramolceva razstava v torontu

fOK AKti SLBftVMl
Subscription rates $4.00 per year: 30c per copy
Advertising 1 column x 1" $2.80
Published monthly by ""	Slovenian National Federation of Canada
Member of C.E.P.F.
SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu.
Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado 4 $, za Argentino 250 pe-zov, za Brazilijo 60 kruzeirov, za Anglijo 20 šilingov, za Avstrijo 35 šilingov, za Avstralijo 2.50 avstr. L., za Italijo in Trst 800 lir, za Francijo 600 frankov. Naročniki v Argentini morejo poravnati naročnino tudi v upravi ..Slovenske poti". Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva in
izdajatelja.
ftfo^ojLOVEUC/ fft Toronto
• G. Tine Batič je odšel v
noviciat misijonske družbe Sv. Vincencija Pavelskega — v Fila-delfiji (U.S.A.), kjer se bo pripravljal na duhovniški in misijonski poklic. Želimo mu zadovoljstva in vs trajnost i na poti za delo v Gospodovem vinogradu!
• 20. februarja je smrtna kosa posegla v eno izmed poznanih družin v torontski Sloveniji! Ugrabila je skrbnega očeta in moža družini Demšar. Pokojnik France je bil poznan kot odličen delavec in podpornik vsake dobre slovenske in verske stvari v Torontu. Vsem starejšim je še v sjominu kot neurtrudljiv prosvetni delavec in televajec! Naj počiva v miru, — njegovi družini in svojcem naše iskreno sožalje!
Chicago
Na predvečer petdesetletnega jubileja svojega življenja — 26. marca, 1972 — je Božo Kramolc nudil enodnevno umetniško razstavo v dvorani Marije Pomagaj, 609 Manning Ave., Toronto. Čeprav se zdi, da umetnik ni imel namena delati retrospektivne razstave, so razstavljena dela kazaia precejšen del prehojene poti; segala so od najnovejšega datuma pa do 'let neposredno po drugi svetovni vojni.
Največ je bilo na pogled slik v pastelu, 36; olj 10; grafike v črnobeli monotipiji in v barvah 40 in zbirka lesorezov. Pogrešali smo risbe, s kakršnimi je Kramolc leta nazaj rad izpolnjeval svoje razstave. Risba — goji jo največ v oglju — je zanj samostojen in močan umetniški izraz.
Ve lesorezu in črnobeli monotipiji goji Kramolc zvečine portret in figuralno kompozicijo. V karvni monotipiji re-šujen kompozicijske probleme po abstraktni šabloni. V olju se dandanes bavi predvsem s pokrajino. Ta mu je zelo pri srcu! Posebno rad slika tekočo vodo, bodisi da je potoček, reka ali brzica. Zanimajo ga gibanje in vremenske spremembe. Očivid-no je, da Kramolc hodi po lastni umetniške poti. Opazili pa smo, da je tudi preprostim ljudem blizu, kajti ustavljali in zad- j rževali so se ob njegovih slikah
in komentirali. Pozornost je vzbujala slika sedečega starčka, olje.
Najbolj se je Kramolc izkazal s pastelom. V tej tehniki je res mojster. Blag barvni ton daje njegovim pastelom milino in spokojnost. Motivika: rože, praprot, sneg, zimska idila in spet — voda." V iskanju svetlobnih učinkov, barvnega prelivanja in optičnega doživetja odkriva Kramolc romantiko in poezijo kanadske zemlje. Znano je, da slika rad v ateljeju po skicah, ki si jih je nabral v naravi. Vemo, da se umetnik pri stvaritvah ozira predvsem na narek svojega srca in hočemo mu pustiti svobodo. Pa vendar so še drugi nareki! Želimo, da bi si takih skic nabral tudi s slovenske zemlje in jo v podobni tehniki približal nam v tujini, kjer glas..srca tako hrepeni po rodni grudi. "Raj pod Triglavom" bi dobil še enega pevca s čopičem, pevca, ki bi obogatil slovensko umetnost, izpopolnil slovenske galerije, zbirke in domove.
Razstava na cvetno nedeljo je dočakala številen obisk Slovencev in Kanadčanov. Precej jih je seglo po slikah in odhitelo, da bodo z njimi okrasili svoje domove. Božu Kramolcu ponovno čestitamo in mu želimo mnogo uspeha! Želimo pa tudi, da bi nam pripravil še več razstav. (!)
ZA VSE ODVETNIŠKE IN NOTARSKE POSLE SE VAM PRIPOROČA!
G. TINE BATIČ
G. Tine Batič se je rodil 26. jan. 1947. v Gradišču pri Ajdovščini kot otrok številne družine (vseh otrok je enajst). Po končani osemletki in dveh razredih gimnazije se je odločil za poklic. Napravil je šolo za avto-električarja v Ljubljani, poklicno lelo pa je opravljal pri podjetju SGP "Primorje" v Ajdovščini.
V ferbruarju 1966. je imigri-ral in preko taborišča Latina (Italija) in prišel v Toronto v septembru istega leta.
Po končanem kursu angleškega jezika se je vpisal na High school in jo tudi končal. Za tem pa je dobil zaposlitev pri TTC.
Po dolgem premišljanju in oklevanju je v letošnjem feb- i ruarju, malo pred svojim go-dovnim dnem zaprosil za spre-1 jem v Misjonsko družbo Sv. Vincencija Pavelskega z namenom, da bi postal duhovnik.
Skoraj vsako nedeljo smo ga videli pred oltarjem Marije Pomagaj, ko je prepeval psalme Bogu v čast in bil je zvest in dober član pevskega zbora naše župnije. Pevski zbor mu je zato pripravil poslovilni večer v sredo 5. aprila. Navzoči so bili vsi člani pevskega zbora. Kot zastopniki Misjonske Družbe pa so bili: župnik, č. g. T. Zrnec, č.g. I. Plazar in č.g. J. Jeretina..
•	V soboto 17. junija letos bo torontski pomožni škof AUen posvetil v cerkvi Marije Poma-goj v duhovnika slovenskega lazarista g. Matijo Balažica. Slovesno novo mašo bo pel v nedeljo 18. junija v cerkvi Brezmadežne v Nevv Toronto ob 10.45. dopolne. G. Balažic je bogoslovne študije dokončal lani v torontskem semenišču Sv. Avguština in nato vstopil v misijonsko družbo. Sv. Vincencija Pavelskega—Jugoslovanska provinca. Veseli smo, da bo novo-mašnik deloval med našimi rojaki v Kanadi—čestitamo!
•	Pri tekmovanju za naslov "Miss Bv-Line-Ball", ki jc bilo 7. aprila v Roval York hotelu v Torontu za zaključek kanadskega tiskovnega tedna, je gdč. Silvi Ovč.jak zastopala kot "Miss Slovenska Država" naš list.
•	Spet ena slovenske družina
manj. Naš naročnik g. Anton Medved in žena, ste se pred Ve-likonočjo izselila iz Chicaga. Njun novi dom je v Pelle Lake, Wisc. Vso srečo na novem mestu! G. Toneta Medveda bo pogrešal tudi cerkveni pevski zbor.
•	Cerkev sv Štefana spet kakor nova. Osnažili in prebarvali so jo prav ze velikonočne praznike.
•	Velikonočni prazniki, čeprav, bolj mrzli so potekli prav j lepo in v slovenskem ozračju. Na Cvetno nedeljo so se mla- i dina, pa tudi odrasali postavili j v slovenskimi butaricami, kate-; re sta oskrbeli gospe Metoda Fishinger in Ana Gaber. Sloven-: ska peta maša na Velikonočno nedeljo pa je bila višek praznika.
•	100 dolarski velikonočni
pirh za Slovensko Državo je podarila Slovenske Narodne Zveza v Ohicagu.
•	22 obletnica Slovenske Radijske ure bo na predvečer slovenskega narodnega graznika 29. ; oktober 1918 v soboto dne 28. oktobra v veliki svetoštefanski dvorani. Tudi letos bo spet nekaj posebnega. Nastopil bo znani slovenski zabavni orkester Henček in njegovi fantje iz Novega Mesta. Ne pozabite, v soboto 28. oktobra vsi na proslavo!
Sedaj so priprave v polnem : teku za več potovalnih izletov v Slovenijo to poletje. Pod pokroviteljstvom Slovenskega Radio Kluba bodo odleteli trije posebni avijoni iz Chicaga v Ljubljano. Dne 30. junija potuje za 3 tedenski obisk z orkestrom Romana Possedija in 29. julija za 4 tedne pod vodstvom ge. Gizele Hozian in Elsie Culkar. Omenjena skupina se bo udeležila tudi blagoslovitve nove cerkve sv. Antona v Bistrici. iKer pina bom potovala tudi podpisana tajnica radio Kluba. Ker so cene teh izletov tako nizke ($288) in ugodnost potovanja izredna, zato vabimo vse, da se hitro odločite in se nam pridružite. Dne 5. julija bo še en direktni avijon iz Chicaga in sicer za 7 tednov, za tiste, ki imajo več časa in želijo ostati dalje časa v Sloveniji. Poleg omenjenih, bo seveda več skupnih izletov iz Clevelanda. Za vse podrobnosti izveste v Lesko-var.jevi pisarni, 2032 W. Cermak Rd., Chicago, tel. (312 ) 847-6679. Na istem naslovu si tudi lahko rezervirate mesto za vsa potovanja. Domovina vas vabi, zato ' se hitro odločite!
• Veliko umazanije. Gospodinja, katerim je mar za snago j v hiši, tožijo, da morajo vedno
carl vipavec
SLOVENSKI ODVETNIK IN NOTAR
The Simpson Towers, 401 Bay St. Suite 2000 - EM. 4-4004
brisati prah. Nič čudnega. Na
kvadratno miljo pade letno 771 ton umazanije. Na Chicago 172 tisoč ton....
• Dekliea-prvojenka je. Tomažu Fishingerju in njegovi ženi Mariji Dolores se je rodila hčerka, prvorojenka. Krščena je bila na ime Marija. Tomaž Fišinger je sin poznanih dr. Alfreda Fišhingerja, cerkvenega organista in profesorja glasbe ter vedno delavne Metode. Stari-šem, starim starišem, stricem ter tetkam čestitke. Majhno Marijo pa naj spremlja božji blagoslov!
•	Glasbeni festival je bil pod
okriljem Soseskinega sveta
osrčja Chicaga v Harrison
Parku 21 in 22. aprila Predsednik tega sveta je dr Ludvik Leskovar. Nastopilo je 18 skupin in različnih šol v soseski. Tudi slovenski otroci Slomškove so-botane šole so nastopili pod vodstvom gospe Fanike Hu-mar. Spremljal jih je dr. Alfred Fishinger. Edino naša slovenska skupina je zapele več pesmi v slovesnkem jeziku. Želi so zasluženo priznanje.
•	Občni zbor Lige slov. kat. Amerikancev in soboto 29. aprila je bil združen z zelo alktualmim in aznimivim predvanjem urednika Ave Maria p. Fortunata Zormana o težavah v Cerkvi. Tajnica Lige gospa Ana Gaber je podala zelo zanimivo poročilo o delovanju Lige, zlasti pa o Slomškovi sobotni šoli, katero Liga tudi vzdržuje. Na tej šoli, katero boiskuje 38 uečncev, poučujejo gospe Ana Gaber, Fanika Humar in Krista Arko.
gem času spet slovenskega duhovnika, p. dr. Kal ista Langer-holza. Imeli smo kar dve slovenski sveti maši ob osmi in ob deseti uri. P. Langerholz nas je spodbujal, naj le ohranimo slovensko besedo v cerkvi in se za njo boruran, obenem pa tudi pomagamo pri gradnji nove cerkve. Prav je povedal g. Kur-bus v AD, da smo to pripravljeni, toda radi bi imeli pismeno zagotovilo, da ne bomo kar čez noč spet potisnjeno v kot ... G. župnik ima sedaj besedo. — G. Armin Kurbus je dobil diplomo s papeževim blagoslovom za njegovo 50 letnico po skoro 2 mesecih. Je pač zelo daleč iz Bridgeporta v Fairfield. Lepo pozdravljeni!
Srebrna obletnica poroke
V soboto 15. aprila so se zbrali v veliki svetoštefanski dvorani številni prijatelji gospoda Lojzeta in gospe Vere Gregorič, ki sta dne 7. aprila dočakala 25 obletnico poroke. Srebrno poro-čenca, ki uživata v slovenski naselbini splošen ugled, sta se poročila v Italiji, v taborišču blizu Bologne. Ga. Vera je doma iz Ljubljane, pisala se je Selak, gospod Lojze pa je pristni Not-ranjec.
Ko sta prišla v Chicago, sta kakor vsi novi naseljenci po drugi svetovni vojni, doživljala tudi trde dneve. Družina je začela rasti. Tri fantje in tri dek-. lice so jima v ponos. Vsi dobro vzgojeni, najstarejša hčerka Marjeta dela v laboratoriju Cabrini bolnišnice, sin Jimmy hodi v college, dva posečata še osnovno šolo pri sv. Štefanu dva pa sta na višji šoli. Katoliški seveda. Očka g. Lojze je zapos-ljen v laboratoriju Columbus bolnišn5ce, mama Vera pa ima dela čez glavo doma.
Oba, Lojze in Vera sta se takoj pridružila slovenskemu državnemu gibajnu, g. Lojze Gregorič je blagajnik Slovenske Narodne Zveze v Chicagu. Prav je, da povem, da smo prve številke mesečnika "Slovenska Država" zlagali in vkladali pri Gregoričevih, ki so tedaj še živeli na Cermak Dr. Sedaj imajo lastno hišo na 22nd. Pl. in so sosedje sester, ki poučujejo na farni šoli in župnišča. G. Lojze je tudi lektor pri slovenskih mašah.
Ko so bili vabljeni gostje zbrani, je slavljenca in številno družino privedel v dvorano p. dr. Kalist Langerholz. G. župnik p. Tomaž Hoge pa je imel lep nagovor v katerem je pov-daril zvestobo slovenski fari, Bogu in slovenstvu. "Težko je najti bolj vzorno družine, kakor je Gregoričeva", je naglasil g. župnik.
Naša iskrena želja, združena s čestitkami, je, da bi v sreči in zdraviju dočakala še zlati jubilej! Bog Vaju živi! —tč.
NASA DOMOVINA SLOVENIJA
1 A
ZAMEJSKI SLOVENCI
• Francoski socialni teden
bo letos posvečen vprašanju družine. Zborovali bodo od 4. fo 9. julija v mestu Metzu in bodo razpravljali on družini v družbi kot je. —f-š.
t IVAN AVSENEK
Četrtega marca so v Clevelandu položili k večnemu počitku Ivana Avsenika, gospodarskega strokovnjaka in vidnega slovenskega političnega delavca med obema vojnama. Pokojni je bil rojen -. 1889 v Vrbnjah na Gorenjskem. Študiral je na Du-nanju in med prvo svetovno vojno bil v Rusiji, kjer ga je zajela boljševiška revolucija. V prvi Jugoslaviji se je vidno udejstvoval v slovenski kato- ; liški politični stranki in kot strokovnjak zavzemal razne važne položaje z gospodarskih ustanovah. Med vojno se je umaknil v Rim in po drugi vojni pa v Cleveland, kjer je živel s svojo družino. Nekaj let je delal pri Free Europe in po upokojitvi pa je svoje obsežno poznavanje gospodarstva — zlasti jugoslovanskega — posredoval čitateljem Ameriške domovine z gospodarskimi in drugimi uvodniki in članki.
Z njim je legla v grob ena zadnjih velikih političnih osebnosti slovenskega javnega življenja polpretekle dobe. Naj mu bo lahka ameriška zemlja. Žalujočim naše globoko sožalje.
• Za Mendarodno leto knjige
so odprli v Vatikanu razstavo sv. pisma. Razstavljenih je 148 del vatikanske knjižnice, med njimi rokopisi is 3. stoletja kot seveda tudi Gutenbergova biblija kot prva tiskana knjiga in druge znamenite izdaje.—f-š.
+ OTON MUHR
V Gorici je 28. aprila umrl profesor dr. Oton Muhr, znana osebnost slovenskega povojnega življenja na Prjmoskem.
Profesor Muhr je bil sin zelene Štajerske, kjer je zagledal luč sveta 19. sept. 1918. Po končanih srednješolskih študijah v Mariboru se je preselil v Ljubljano, kjer je dokončal študij klasičnih jezikov. Ko se je odprla slovenska gimnazija v Gorici, se jc vkljub težkim razmeram med prvimi odločil, da bo poučeval na tej gimnaziji. S tem je pomagal graditi temelje slovenskemu šolstvu v zamejstvu. Ne sebičnost, le ljubezen do Primoske in ljubezen do slovenske besede sta ga gnali na delo za slovenski narod.
Ko se je v jeseni 1945 zopet vrnil v Gorico in prevzel mesto na slovenskem učiteljišču, se jc še bolj posvetil svojemu delu. ki v začetku ni bilo rožnato. Toda kot vecler človek je vložil vse svoje sposobnosti pri vzgoji novega naračaja slovenskega uči-teljostva. Uspehi niso izostali. Svojim učencem je zal podajati slovensko zgodovino na svojstven način. Leta 1948, je prevzel me.sto profesorja klasičnih jezikov na slovenski gimnaziji v Trstu. Pokojni profesor se ni zavedal samo važnosti svojega poklicnega dela pri poučevanju mladine, ampak ji je hotel dati tudi smisel širokega obzorja slovenskega izobraženca v zamejstvu. Pod trdo skorjo Muh-rove osebnosti se jc skrivala izredna nežnost, ljubezen do sočloveka in pa neomajna vera v slovensko poslanstvo.
V. težkih okoliščinah se je leta 1955 izselil v Združene države, ■kjer je prevzel mesto profesorja klasičnih jezikov v G ran d Ra-pids. Želja po strokovni izpopolnitvi, navezanost na živo slovenstvo sta ga gnali nazaj v
Jugoslovanski veleposlanik v Vatikanu — Slovenec
Za novega jugoslovanskega veleposlanika pri Svetem sedežu v Rimu je bil imenovat Slovenec Stane Kolman, dosedanji podsekretar Izvršnega sveta Slovenije. Kolman je bil na raznih diplomatskih položajih od leta 1949 ter svetovalec za zunanje zadeve. Precl odhodom na novi položaj v Vatikanu je obiskal predstavnike raznih slovenskih in hrvatskih oblasti kot tudi predsednika verske komisije v obeh republikah. Sprejet je bil tudi pri zagrebškem na-škofu dr. Kuhariču, ki je predsednik jugoslovanskih škofovskih konferenc.
NOV HOTEL V KRANJSKI GORI
V Kranjski gori, na robu naselja ob cesti proti Vršiču je ljubljansko podjetje "Lke" zgradilo nov hotel kategorije B z zaprtim kopališčem. V hotelu bo 90 postelj in bo namenjen domačim in tujim gostom.
Evropo. V Gradcu je doktoriral iz klasičnih jezikov. Gojil je željo, da bi postal profesor na slovenski gimnaziji v Celovcu. Toda ta želja se rrru ni izpelr.Ha. Virnil se je s kaljo bolezni v Združene države, a ne za dolgo. Šel je iskat zdravja nazaj v Gorico, tja, kjer je začel svoje vzgojno delo med slovensko mladino.
Zavratna bolezen ga je prisilila, da je moral v Gorici v bolnišnico, kjer ji je poplegel. Z njim je izgubilo slovenska izo-braženstvo na Primorskem močan lik in steber. Naj mu bo primorska slovenska zemlja, ki ji je daroval delo in življenje — ilahka! Svojcem naše iskreno sožalje!
NAGRAJEVALNA UMETNOST
Preveč mož in žena se ponesreči pri delu, ker ne pazijo na sebe.
Tajnost je v čuječnosti.
Tu je nasvet za izboljšanje vaše samoobrambe — pogovarjajte se o žaščiti.
Manj nespreč se zgodi če so vsi čuječi in pazljivi.
Resnična pot k varnosti
je
samoobrama.
BRIDEPORT
• Pogosto se oglašamo. Saj
nam ne zamerite. Veste, živimo pač na tako izpostavljeni točki, o kateri bi pisatelj Ks. Meško rekel: "Umreti nočemo.. ." že nekaj let se borimo, da bi dobili nazaj to, kar nam gre po božjih in naravnih zakonih. — Mesto enotnosti med župnijo, ki je bila slovenska od začetka in farani, ki hočejo slovenstvo v fari ohraniti dokler se le da, je prepad. Krivda? Povedali smo že, da smo pripravljeni storiti vse, da bi tudi v novi cerkvi dobili svoj prostor ob bolj primernem času in smo tudi voljni podpreti gradnjo nove cerkve — Za Cvetno nedeljo smo se peljali spet v Nevv York, trije celo v narod- Letos bodo veljale turistične ni noši ter dali blagosloviti pri- prepustnice 30 dni. Izdajali jih stne slovenske butare. — Za Ve- bodo na mejnih prehodih na ilkonoč pa smo doživeli prijetno osnovi osebne izkaznice ali dru presenečenje. Imeli smo po dol- gih dokumentov.
• Od 5. do 10. junija tega leta ba zasedali v Sevili v Španiji 18. mednarodni kongres za alkoholizem in mamila.— f-š.
TURISTIČNI VIZUMI ZA OBISK JUGOSLAVIJE
YburWorkmen's Compensation Board and The Safety Associations, Ontario
Slovenija danes.
*• v f
'Žebotova teorija narodne sprave' ■ Narodna sprava in slovenski razvoj
D.T., LJUBLJANA
Ne seji predsedstva Centralnega Zveze komunistov Slovenije dne 15. decembra 1971, kjer so zavzeli uradno stališče slovenske komunistične partije do čistke na Hrvaškem, je predsednik slovenskega Centralnega komiteja France Popit tako-Ie primerjal zložnejši nacionalni razvoj v Sloveniji s prekipelim 'nacionalizmon' na Hrvaškem:
(KLIC TRIGLAVA (London, 14. marca 1972) je objavil tu zanimiv članek o dogajanju v Sloveniji, iki ga zaradi njegove izredne informatrvnosti v celoti objavljamo).
Za nas je pomembna naša. emigracijo in jo skušali legali-
izkušnja, saj so tudi pri nas bili poskusi razvrednotenja revoiu-
zirafti tudi doma. To so bile tendence in pojavi v 'nacionalnem
cije in njenih pridobitev. Poleg gibanju', ki naj bi očividno pri-
nacionalizma smo se spopadali s težnjami, da se zmanjša budnost in revolucionarna ostrina komunistov. Z omalovaževanjem razredne politike so nam vsiljevali nacionalizem v raznih inačicah. Naj omenim Že-Ibotovo 'teorijo 'nacionalne sprave', čeprav je zaradi naše odločne intervencije propadla.
Očitno je, da so nacionalisti v Jugoslaviji dovzetni za suim-
peljalo po takih tendencah do 'nacionalne sprave' s proti revolucionarnimi in protisamou-pravnimi silami.
Čeprav smo pri nas na Slovenskem v pravem času raz krinkali takšne težnje, pa to ne pomeni, da se ne bodo kdaj kasneje spet ponovile v takšni ali drugačni preobleki, enkrat kot poskus nacionalne splave, drugič pod geslom 'pozabimo na preteklost', ali kot ijivo zavezništvo s prozahodno j zahteva po opravičevanju opor-
uismerjeno politično emigracija, ki naj bi jo z geslom o politični spravi pripeljali nazaj v Jugoslavijo. Kar ni uspelo v Sloveniji, je do neke mere uspelo nacionalistom na Hrvaškem, ki so navezovali stike s politično
tunizma posameznikov v preteklosti itd. Kot komunisti ne smemo podcenjevati, da se za vsem tem skrivajo tudi težnje za oživi j en jem klerikalizma na Slovenskem".
(OBLO 16. 12. 71)
slovenija včeraj, danes in jutri
S ,to primerjavo je Popit oči-,	RAZGLEDI. TEORIJA IN
vidno meril na dvojni učinek.'	PRAKSA in celo pokrajinski
_Pc»tnkati se je hotel na lastna	tisk v Sloveniji — vsi so bili
prsa, češ, koliko budnejše in j	angažirani v kampanji proti
politično spretnejše je bilo nje- j	prvi knjigi Žebotove "Slovenir-
govo vodstvo partije v Sloveniji	je", ki se je naglo razširila po
v primeri s hrvaškim. Ker pa je	Slovenskem. Toda Popit je ipo-
Popit kljub temu- izrazil zas ;	zabil ali pa ni hotel povedati, da
knbljenost, da se ne bi v Slove-	je bil prav hrvaški VJESNIK
niji ponovila podobna nevar-	U SRIJEDU, ki je že 10. maja
nos t, jo je že vnaprej pripisal "Žebotovi teoriji nacionalne sprave" kot nekakemu trajnemu viru vseh takih nevšečnosti v Sloveniji po padcu policijskega režima Aleksandra Ranikoviča leta 1966.
Popit je seveda hotel povedati Hrvatom, da bi se lahiko kaj naučili iz slovenskih izkuženj v zvezi z Žebotovo "Slovenijo" leta 1967 in s slovenskim cestnim protestom leta 1969, ko je slo-
1967, vsekakor pred izidom "Slovenije", temu "Žebotu" pripisal "nočno diverzijo" na filozofski fakulteti v Ljubljani, ko so študentje popisali njene hodnike s slovenskimi narodnimi in demokratičnimi gesli.
Zdaj je jasno, da leži poseben pomen Žebotove knjige v tem, da je ta s svojim — in od komunistov samih priznanim — vplivom v Sloveniji zlomila pe-
vensko partijo skoro doletela po tindvajsetletni monopol slo-dobna usoda kot je sedaj hrva- venske partije na področju po-ško. DELO, KOMUNIST, 'NAŠI! vojne slovenske politične misli.
obisk v ljubjlani in cestni protest
Po brionski obsodbi slovenskega spontanega cestnega protesta se je na razširjeni seji sekretariata Zveze komunistov Slovenije dne 26. avgusta 1969 Edvard Kardelj obširno bavil z Žebotovim obiskom Ljulbijane v avgustu 1968 in ga povezoval s slovenskim cestnim protestom julija in avgusta 1969. 'Kardelj je svoje razpravljanje takole Kaki j učil:
"Cemu je bilo zdaj ponovno sproženo vprašanje, kdo je lani dovolil Ždbotu, da pride v Ljubljano? Zato, ker se je ob cestni aferi Žebot ponovno pojavil v vlogi nepoklicnega advokata stališč republiškega izvršnega sveta.... če v razmerju do Že-ibota nekateri komunisti izgubljajo 'mero, kako naj jo ■ imajo potem do drugih manj javnih in izrazitih nosilcev pro-tisocialističnih in protisamou-pravnih teženj in pritiskov?"
.(DELO 2. 11. 1969) (Kardeljeva razprava o cestnem protestu je služila kot "platforma" za nadahije razpravljanje na več din trajajoči seji Centralnega komiteja slovenske partije oktobra 1969. Na ,tej seji je Mitja Ribičič še bolj dramatiziral:
"V resoluciji VII, seje smo pred dvema letoma zaostrili tista vprašanja, ki so ak-
tualna tudi v sedanjem Popito-vem referatu,, to so problemi odnosa do klerikalizma, do nacionalizma, do federacije, do nacionalnega vpršanja. O resoluciji so razpravljali v organizacijah ZK.... V tem času pa se je po Ljubljani sprehajal Žebot in smo imeli celo vrsto klerikalnih izpadov. Gre za to, da smo v tistem času, ko smo v resoluciji opozorili na klerikalizem in emigracijo, dopustili, da je ta vdrl v slovenski politični prostor in povečal svoj vpliv.... To je velik poraz Zveze komunistov"
.(DELO 24. 10. 1969)
Cian Centralnega komiteja ZKS Bogdan Birsa pa je na isti seji izrazil drugačno mnenje:
'Predvsem ini ni jasna zadeva Žebot hi kaj ima zveze s cestno afero.... Za cesto vemo, kako je prišlo do nje. Ko je tovariš Mitja (Ribičič govoril o cestnem vprašanju in o Žebo-
tua
26. maja bo poteklo 30. let od smrti profesorja Lamberta Ehriicha. Izpričano krščanstvo njegovega življenja in dela
ter njegova zasnova vi-šarskega slovenstva obstojata kot vzgled in vodilo Slovencem tudi danes in jutri. V odločilnih
nalne sprave", so jo na terenu preizkušali na zanimivem primeru "Jutranjike", .tovarne otroških oblek v Sevnici.
Direktor "Jutranjke" Karel Vehovar je predložil načrt za osebno udeležbo delavcev pri podjetniškem dobičku iz naslova "minulega dela" v smislu XXII. dopolnila k zvezni ustavi. To je bil prvi poskus uveljavljanja te ustavne novosti in je o njem obširno pisala celo beograjska EKONOMSKA POLITIKA, ki je podčrtala, da je Vehovar svoj pionirski predlog sprožil v nerodnem trenutku. Prav takrat sta namreč Edvard Kardelj in Roman Albreht javno polemizirala s Stanetom Kavčičem o osnovnem vpra-anju, kako tolmačiti XXII. dopolnilo. Po Vehovarju sta planila sevniški sekretar partije in
,žebot' v sevniški ,jutranjki'
Ko je Popit v Ljubljani raz-1 predsednik občinskega sindikal-vijal "Žebotovo teorijo nacio- nega sveta. Pod tem pritiskom
je potem Vehovar odložil mesto direktorja v "Jutranjki". Toda delavski svet podjetja je Veho-varjev odstop odklonil, nakar se je 93% delavcev "Jutranjke" z referendumom izreklo naj se Vehovar vrne na položaj direktorja.
Primer "Jutranjke" in širša polemika o delavski udeležbi v podjetniškem kapitalu in dobičku sta nova primera slovenskega razvoja. Tu jih omenjam zato ker, je predsednik sevni-škega sindikalnega' sveta France Pipan v tej polemiki Vehovarju javno očital',, da so "zanj druž-beno-politične organizacije nepotrebne, da, celo škodljive. Samoupravljanje bi verjetno še prenesel, toda brez partije in sindikatov — to pa že nekako žebotovsko diši". {DOLENJSKI LIST, 16. 12. 1971)
slovenskih razdobjih in trenutkih ime Lambert Ehrlich napolnjuje Slo- ^ vence s posebnim občut- J kom zaupanja I	I
Narodna sprava
.Ko sem v prvi knjigi SLOVENIJE leta 1967 govoril o narodni spravi, sem izhajal iz globokega občutka, da je po tolikih letih začetnega množičnega preganjanja, poznejšega obrekovnja in nadaljevanega zapostavljanja sedaj potrebno, da se v slovenski narodni skupnosti vpostavi pravično ravnovesje skupne spošt-Ijivosti do vseh slovenskih žrtev druge svetovne vojne. V ta svoj .pojem narodne sprave nisem vključeval strankarskOpolitične-ga dogovaranja ali sporazumevanja s neko 'prozahodno usmerjeno politično emigracijo" ali z
ČIRI*. ŽEBOT K članku p.T.—a pod naslovom "žebotova teorija narodne sprave" v marčnem KT bi rad dodal komentar v dveh točkah: o pojmu narodne sprave v mojem (ožjem) pomenu tega izraza in o mojih (širših) pogledih na povojni slovenski razvoj.
simbol in zloraba
Nasprotniki razvoja k resnične jšemu samoupravljanju na vseh ravneh slovenskega odločanja — družbenega, gospodarskega in političnega — od Sevnice do Ljubljane in od Ljubljane do iBeograda so v teku zadnjih petih let, odkar je z Ranko-vičem padla poglavitna ovira za tak razvoj, te težnje in silnice ("pritiske") označevali z imenom "žebot", ki je tako zado-bilo širok pomen.
Ta simbolizem, začet in for-siran od strani komunistov, slovenske ljudi znova in znova navaja k Žebotovi knjigi "Slovenija včeraj, danes in jutri". V njej Slovenci čitajo, da mora Slovenija sama kovati svojo usodo z lastnimi silami in svojimi ljudmi, ki so v to usodo vključeni. Slovenci po svetu lahko razvoj v Sloveniji dobrohotno spremljajo, toda v njem nimajo osebnih funkcij ali skupinskih vlog. "Žebotova teorija nacionalne sprave", kot jo je avtor razvil y svojih spisih, ni program neke "emigracijske" politične stranke, ki bi se megalomansko ali avanturistično pehala za oblast v Ljubljani, temveč je resna analiza dbinačih silnic slovenskega razvoja. Avtor "Slovenije" spoznava in odkriva., kako domače slovenske silnice in napori težijo k
in to je Popitov slamnati mož.
Pri pogostem omenjanju "Že-bota" v teku zadnjih petih let Popit in drugi partijski funkcionarji nikdar ne citirajo njegovih knjig ali člankov, samo tako mu morejo pripisovati namene ki jih v njegovih spisih dejansko spltoh ni. Tu posehej pade v oči omenjanje "klerikalizma", ki je v tej zvezi popolnoma iz trte zvito. Ob Popito-vem poskusu predstaviti zma-ličeno "Žebotovo teorijo nacionalne sprave" se mi zdi potrebno na to metodo posebej opozoriti, ker imam občutek, da t" umazane igre niti sami rojaki zunaj Slovenije ne bodo opazili.
•nekimi "prOtirevolucionaniimi in protisamoupravnimi (sic!) silami", kot je' mojo zamisel narodne sprave pačil Franc Popit. Da ne bo nobenega dvoma, za kaj gre, naj popolnoma pojasnim.
Komunistična partija Slovenije se je pomembno pojavila v slovenski zgodovini šele po okupacijskem razkosanju Slovenije leta 1941. Kot večina predvojnih komunističnih partij zunaj Sovjetske zveze, je tudi takratna slovenska partija bila podtalna, nesporno stalinistična, malošte-vilčna in pod vodstvom malo poznanih oseb kot Bori Kidrič, Edvard Kardelj in Tone Tomšič. Politično starejši Slovenci so zato takratno partije močno podcenjevali, v čemer je iskati eno izmed začetnih napak slovenske medvojne politike.
'osvobodilno" taktiko v stalinizacijo
UNIVERZA — SREDIŠČE IDEOLOŠKIH PROTISLOVIJ
V Ljubljani so še nedavno zbrali komunistični funkcionarji občin in medobčinskih svetov in se posvetovali o novem akcij škeetm programu partije. Glavno besedo je imel predsednik Centralnega komiteja slovenskih komunistov Franc Popit, ki je spet iskal sovražne sile in krivce neuspehov komunističnega sistema. Dotaknil se je tudi vprašanja demokracije in dejal: "Zaradi razsežnega
bolj in bolj ne- j	pojmovanja demokracije, se je
posrednemu samoodločanju slo-;	razširilo pojmovanje, da mo-
venskih ljudi, družbe, naroda in !	ramo poslušati vsakogar. To pa
države v okvira razširjanih	je vodilo v stihijo. Demokraei-
ustavnih možnosti in vsled vedno večjih dejanskih potreb, že-
je si lahko privoščimo le toliko, kolikor nam je dopušča boj
botov doprinos k domačemu1 proti nasprotnikom socialistih slovenskemu
razvoja je bil v tem, da je v svojih dveh knjigah o Sloveniji poskušal ugotoviti smeri tega razvoja. Tudi v svojih nadalnjih komentarjih, kolikor mi pridejo v iroke, Žebot skuša biti za korak ali dva pred domačim dogajanjem, ker to, kar spozna, zunaj lahko odkrito
tu, je nekako pozabil na neko j pove, dočim mi tega doma ne stvar.....Žebota jemljejo kot ne- j moremo, ker moramo pač čakati na zakasnela in negotova spoznanja partijskih forumov.
V nasprotjusto in takšno konstruktivno usmerjenostjo "Žebotove teorije" je Popit govoril o nekih namišljenih "tendencah nacionalne sprave s proti-revolucionarnimi silami". Tega v Žebotovih spisih nisem našel
kakšen ščit za vse tisto — vsaj jaz sem tako razumel'— za kar vemo, da pri nas ni v redu.... Ce se v boju nismo bali sto Žebotova, sedaj pa se bojimo enega an ga sami populariziramo, ko toliko o njem govorimo, ne vem, kam to vodi...."
(DELO 24. 10. 1969)
ne demokracije". Popit je dalje povedal, da je v vrstah Zveze komunistov "nastajal oportu-nizam, kar so nasprotniki socialistične demokracije spretno izkoriščali dn vnašali idejno zmedo v družbenopolitično delovanje". Rekel je, da je temu delno krivo zanemarjen je marksistične in ideološko vzgoje, kar narekuje obnovitev političnih šol. "Mi potrebujemo takšno komunistično inteligenco, ki bo pospeševala razvoj socialističnih samoupravnih odnosov" je dejal Popit in pristavil" Spremeniti bo treba značaj in vlogo komunistov na univerzi, kjer so se ideološka pro- venske partije narodno-politično tislovja še najbolj razmnožila", zanašanje na jugoslovansko
'Belgrajski vojaški puč dne 27. marca 1941. je izzval nemško invazijo in uničenje Jugoslavije. Slovenija je bila razkosana na trojno okupacijo. Od italijanske .vojske zasedena Ljublanja je postala zatočišče slovenskih beguncev iz Štajerske in Gorenjske, ki ju je nacistična okupacija v nekaj tednih zreducirala na stopnjo slovenske Koroške, da bi ju obenem s Koroško dokončno razslovenila, če bi Hitler vojno dobil.
Spomladi 1941 smo vsi Slovenci čutili, da je dejstvo italijanske Okupacije Ljubljane z Dolenjsko in Notranjsko ("Ljubljanska pokrajina") takrat predstavljalo trenutno rešitev Slovenije pred pretečim narodnim uničenjem. ■ V razliki od Judov Slovenci niso mogli upati na povojno narodno rešitev v nekem slovenskem "Izraelu" izven Evrope. V Ljubljani smo takrat videli edino obnovitveno jedro povojne Slovenije.
Hitler še je odločil za drugo svetovno vojno potem, ko se je •bil avgusta 1939 pogodil s Stalinom za razdelitev vzhodne Evrope. Nemški napad na Sovjetsko zvezo junija 1941 je to pogodbo razdrl. Sovjetsko zvezo prisilil v naravno zavezništvo z zapadliimi silami in okrepil upanje na dokončno zmago zaveznikov. Žal pa je' prav ta vojni preokret V prid zaveznikov povzročil v ljubljanskem zatočišču slovenstva globok notranji razcep.
Komunistična partija Slovenije, ki se je do nemškega napada na Sovjetsko zvezo propagandno obnašal' v smislu ilemško-sovjet-sfkega pakta, je po nemškem napadu na Rusijo improtizirala OF, za katero je pridobila vid-nejše osebnosti nekaterih nekomunističnih predvojnih skupin, med katerimi pa so nekateri že poprej bili skrivni člani partije (n. pr. Franc Leskošak, Jože Bri-lej, Marjan Dermastja), drugi pa — s častno izjemo Edvarda Kocbeka — so bili sprejeti v partijo v razdobju OF.
Predstavniki večinskih predvojni slovenskih organizacij in orientacij so vedeli ali vsaj slutili, da se je partija odločila za politiko povojne sovje-tizacije in da je OF bila predvsem sredstvo k temu cilju. Razvoj dogodkov je kmalu potrdil pravilnost te ocene. Vprašanje pa je, koliko so taktične, organizacijske in akcijske odločitve predstavnikov nepartijske slovenske večine doprinesle k temu izidu. Napake so bile velike: že omenjeno podcenjevanje slo-
"vlado" v emigraciji, pomanjkanj 2 efektivne integracije domaČega vodstva, pomanjkanje smiselnega osvobodinega programa in akcije.
Ker samostojna vodstva nekomunističnih predvojni organizacij in skupin niso pravočasno doumela potrebe po jasni skupni orientaciji in učinkoviti koordinaciji, so . zato še manj čutila potrebo po resnem poskusu, da bi dosegli všaj nek okvirni sporazum š partijsko OF. Na drugi strani pa stalinistično orientirano partijsko, vodstvo ni kazalo pripravljenosti odreči se cilju nasilne sovjetizacije v prid skupnemu osvobodilnemu programu zedinjene in demokratične Slovenije. Tako so že itak zredčene in ogrožene slovenske sile v ljubljanskem zatočišču postale hi ostale globoko, razcepljene.
Na tem razdvojenem otoku medvojnega slovenstva je partijska VOS-a začela iri stopnjevala pobijanje vodilnih nepar-tijskih Slovencev kot Avgusta Praprotnika, Marka Natlačena, iLarnberta Ehriicha in mnogo drugih v Ljubljani in pokrajini. Vzporedno s temi osebnimi jus-tifikacijaani in grožnjami so terenske skupine partizanov z vojaško brezsmiselnimi terorističnimi akti izzvale italijanske oku-potorje, da so tudi v "ljubljanski pokrajini" začeli uporabljati nacistične metode streljanja talcev, množičnih racij in internacij. Ta dialektika stopnjevanega nasilja je povzročila dokončno polarizacijo Slovencev v "Ljubljanski pokrajini'', deloma pa tudi preko nje. Poleti 1942 so še. od dveh strani ogrožena slovenska naselja začela zatekati v organizirano samoobrambo v obliki Vaških straž. Tako je partijska politika sovjetizacije z "osbobodilno" taktiko pahnila '"Ljubljansko pokrajino" v resnično državljansko voijno. Po nenaidni kapitulaciji Italije .8. septembra 1943 so partijski partizani z italijanskim orožjem in artilerijo domala uničili koncentracijo Vaških straž na Turjaku in četniišfco skupino na Grčari-cah,
Ko so v jeseni 1943 Nemci prevzeli okupacijo "Ljubljanske pokrajine" in Primoske, se je potek svetovne vojne od Afrike in Rusije do Italije in Francije že nesporno nagil na zavezniško stran. To je bistveno spremenilo tudi nemške vojne cilje v Sloveniji. Prvotna politika popolnega izbrisa Slovenije se je umaknila omejeni funkciji vojaške zasedbe. Le tako so se na Turjaku zde-cimirane slovenske samoobrambne sile mogle rešiti v okvir
avtonmnih domobranskih enot. ki so se kmalu razširile tudi na Primorsko. Partizanski oddelki partijske OF so se mogu strnjeno držati le še v Beli krajini. tAl partije začeta in stopnjevana džravljanska vojna je s tem prišla v dejanski zastoj. Ker svetovne voje Se ni bilo kon.es, je tedaj bil primeren čas, da bi se poiarj-ziraiie slovenske sile sporazumele Za koordinirano osvobodilno politiko in akcijo v narodnopoM-'ticno odločilni zaključni fazi vojne, ki se je bližala. Kot se je kmalu izkazalo, bi tak naknadni sporazum bil edini način, ki bi morda dosegel izpolnitev stoletnega slovenskega cilja zedinjene Slovenije. Tudi ta poslednja možnost ni bila uporabljena.
Slovenski partizani so se medtem namreč politično že bili podredili Titovemu vodstvu za povojno komunistično Jugoslavijo. Tito pa je dosegel priznanje zapadnih zaveznikov, ki so iz njegova prebeglega štaba in partizanov ter v Italiji interniranih Sldvenskev na otoku Visu in v Bariju organizirali in moderno oborožili novo vojsko Titove Jugoslavije. Ta je maja 1945 iz hrvaške obale zasedala Slovenijo, ko so se domobranski oddelki umikali v Avstrijo in Italijo.
Tudi domobransko vodstvo ni -kaaaini	zrn, fthtifttfi
slovenski nastop s partizani v zaključni fazi vojne. Obenem s politično "Slovensko zavezo" V Ljubljani je tudi domobransko yO'dstv6 verjelo fikciji, da bodo žapadni zavezniki za vsako ceno restavrirali demokratično oblast v Jugoslaviji v imenu'kralja Petra, čeprav je ta medtem preko šubašiča že bil predali tudi svoje formalne državne funkcije Titu . . .	. ./ :
Iz sovjetizacije v "samoupravljanje"
Tako je Slovenija prišli .pod centralistično oblast nove ko-iriiinističiie Jugoslavije, toda brez slovenska Koroške, Gorice iti Trsta. Večino domobrancev so angleške vojake oblasti na Korokem izročile komunističnim oblastem v jugoslovanski Sloveniji, kjer so jih tisoče pobili kot vojne zločince. Partijski režim Slovencem ni vrnil političnih, gospodarskih hi kulturnih svoboSčin; mnogim so kon-fiscirali, tudi premoženje. Po sovjetskem modelu so v Beogradu osredotočili totalitarno oblast nad vsem gospodarstvom, ljudstvom in narodi.
Zaradi omejevanja vsiljivih sovjetskih "svetovalcev" je Titova "partija leta 1948 bila izključena iz Kominforme, nakar, so leta 1950 v Jugoslaviji proglasili novo socialistično načelo "samoupravljanja", čigar dinamika ji je pologoma omogočila začetek novega povojnega razvoja. Kmetom, kulturi, Cerkvi in politiki pa so to možnost svobodnejšega uveljavljanja zadrževali. Kultura in Cerkev sta' sicer pozneje postali deležni nekaj več prostosti, toda v močno omejenih okvirih. Kmetom 'šele sedaj v Sloveniji pričenjajo odpirati možnosti lastnega samoupravljanja. Politiko pa slej ko prej drži v monopolu nekoliko reformirana Zveza komunistov, z izjemo obrobnih koncesij v okviru partijsko upravljane Socialistične zveze.
Narodna sprava? V čem naj bi bila? V časovno že zelo odmaknjenem . priznanju, da tisti Številni Slovecni, ki so jih vojne razmere, stalinistični vojni cilj partije, VOS-in teror, italijanske represalije in pomanjkanje daljnovidnega vodstva na obeh (dalje na strani 4.)
narodna sprava in slovenski razvoj
(Nadaljevanje s 3. strani)
slovenskih straneh prisilili v samoobrambne okvire Vaških straž in domobranskih oddelkov, niso biLi ne vojni zločinci, ne narodni izdajalci, temveč težko preizkušam in močno trpeči Slbvenci, ki so delili skupno slovensko upanje v ze-dinjeno in svobodno Slovenijo. V luči tragičnega * zapleta in razpleta medvojnih doganjanj v okupirani in razkosani Sloveniji jim tega priznanja danes nihče ne more objektivno zanikati ali še dalje odrekati.
Narodna sprava ima pa še eno, lažjo, a skoraj pozabljeno dimenzijo. Niti tisti Slovenci iz predpartijskega slovenskega pluralizma, ki so bili prve žrtve nacistične okupacije, ko je še bil v veljavi nacistično-sovjet-ski pakt, niso zabeleženi v uradni kroniki o okupacijski dobi, kaj šele da bi jim bili
dali dolžno narodno priznanje. Moj oče, na primer, je kot po-slevodeči župan Maribora bil od Gestapa aretiran v prvi noči po nacistični zasedbi mesta 13. aprila .1941, bil dvakrat odveden v Dachau, od koder se ni vrnil, a povojni rodovi mariborčanov za njegovo žrtev ne vedo, ker jim nihče ni povedal, kaj so nacisti storili na začetku okucijc z vodilnimi demokratičnimi predstavniki Slovencev.
Skrajni čas je, da uradna Slovenija odpravi krivico in nevzdržnost te zgodovinske diskriminacije stalinističnega izvora. To je elementarno slovenski in olovečansiki smisel mojega pojma narodne sprave kot moralne in psihološke podlage za uspešnjši kulturni, gospodarski in obrambni razvoj Slovenije v še vedno negotovem svetu.
Slovenski kmetje
Kot Franc Popit ni citiral mojih misli o narodni spravi, temveč jih je po svoje prenare-dil, tako je on ravnal tudi glede mojih analiz povojnega slovenskega razvoja. D.T. v tej zvezi sodi, da so moji komentarji "za korak ali dva pred domačim razvojem", ker ta še vedno zavisi od "zakasnelih in negotovih spoznanj partijskih forumov". Jaz bi dodal, da tu ne gre ile za "zakasnelost" in "negotovost"; v nekaterih osnovnih zadevah gre za namerno zavlačevanje, kot n. pr. glede kričečega problema slovenskih kmetov, ali celo za nedvomno nazadovanje, kot v primeru sedanje čistke na Hrvaškem,, v zvezi s katero je Popit stikal že-botovo teorijo o narodni spravi". Naj ta del svojega komentarja zaključim z mislijo o položaju slovenskih zasebnih kmetij, ker je ta posebno poučen, pa tudi izredno aktualen za na-daljni ravvoj Slovenije.
Glavni val kmetijske kolek-tivizacije je Titov režim sprožil, ko je partija že bila izključena iz Kominforma, Ker pa se Stalin ni dal prepričati, da bi izključitev preklical', so v Jugoslaviji prisilno kOlektiviza-cijo ustavili. Ogromna večina kmetov je zapustila komunistič-
ne "zadruge"; petinosemdeset odstotkov obdelovalne zemlje je tako ostalo v družinski posesti.
Spričo tako plebiscitarne odločitve za zasebno kmetovanje bi bilo pričakovati, da bo režim kmete vzpodbudil k uspešnemu kmetovanju s tem, da bi jim omogočil, da se kot samostojni; prosto organizirajo v preizkuženih kmečkih zadrugah, ki so v Sloveniji prav v poslednjih letih pred vojno bile v bujnem razmahu. Toda Beograd je odločil drugače. Namesto svobodnega kmečkega zadružništva v smislu resničnega samoupravljanja je prišla ustavna omejitev kmetij na deset hektarjev, davčno zatiranje in popolno kreditno zanemarjanje. Zasebni kmetje so bili le tolerirani kot državljani tretjega razreda na veliko škodo vsega gospodarstva.
Po lanskih ustavnih amand-manih sedaj v Sloveniji kot prvi v Jugoslaviji uzakonjajo možnost, da se kmetje povezujejo v lastna gospodarska združenja. Ostareli kmetje so sedaj tudi dobili socialno zavarovanje, toda bolj simbolično kot praktično.
Povprečna starost zasebnih kmetov v Sloveniji, je že blizu
šestdeset let če ne več. Večina kmečkih otrok je nad bodočnostjo kmetovanja že obupala. Za rešitev iz tega kritičnega stanja bo potrebno več kot simbolično socialno zavarovanje onemoglim starčkom in več kot pravica do lastnega združevanja. Potreben je prepričljiv program za vsestransko rehabilitacijo družinskih in dednih kmetji. Za narodno in ekološko zavarovanje pretežno gorskih in planinskih predelov obmejne Sloveniji bi le te bilo treba zakonito označiti kot posebej zaščitene kmetijsko-kon-servacijsko - rekreacijsko - turistično ozemlja. Družinske kmetije na teh področjih bi morale brez odlaganja biti izvzete iz neekonomske omejitve na deset hektarjev ter biti oproščene davkov v razmerju njih sodelovanja pri načrtnem izboljšavanju in konserviranju zemlje in vode. Zaradi dolgoletnega zapostavljanja bi morale tudi vse druge družinske kmetije v Sloveniji biti za daljšo dobom oproščene davkov v razmerju njih prostovoljnega združevanja iza ohranitev narave in za izboljšanje obdelovanja, nabav in prodaje.
V Ameriki je zasebno kmetijstvo že skoraj sto let najproduktivnejša gospodarska panoga, ker je kmetijsko ministrstvo sistematično razvijalo raziskovanje in pomoč za izboljšanje kmetijskih kultur in obdelovanja. Kmetijski oddelek slovenske banovine in Gospodarska zveza slovenskih kmetijskih zadrug sta se v letih pred drugo svetovno vojno skromno približevali temu ameriškemu v zgledu. Sedaj napovedana nova Zadružna zveza Slovenije in tajništvo za kmetijstvo pri slovenskem Izvršnem svetu bi morala razviti sistematičen program in akcijo za obnovitev, utrditev in produktivno rast slovenskih družinskih kmetij. prež izrednih ukrepov ta zanemarjeni slovenski problem ni rešljiv. Zapostavljene slovenske kmete je treba globoko prepričati, da ima družinsko kmetovanje nepreklicno bodočnost.
KATOLIŠKA CERKEV V EVROPI S POPOTNE PERSPEKTIVE
FROM SLOVENIA - TO AMERICA
Pod tem naslovom je napisala priznana kulturna delavka in ustamoviteljica Slovenske Ženske Zveze ga. Marie Rrisland knjigo, v kateri opisuje Slovenijo in njene lepote ter življenje slovenskih pionirjev. Na 171 straneh prikupne knjige, katero krasi mnogo lepih slik iz stare domovine, kakor tudi mnogo zanimivih slik iz življenja in delovanja slovenskih organizacij v novi ameriški domovini. Uvodno besedo je napisal slo venski senator g. Frank L. Lau-she, prav tako tudi vvaukegan-ski župan Joseph I. Browne.
Mislim, da je prav, če bi ta knjiga prišle v roke novemu slovenskemu rodu, ki sedaj do-rašča, da bo spoznal in znal ceniti preteklost slovenskih pionirjev. Ogromno so storili, takore-koč iz nič. Niso imeli dovolj isobraženih ljudi, živeli so v težkih prilikah s pičlim zaslužkom. Zanimivo je brati, kako so se mučile slovenske žene in matere z 'bordarji", jim kuhale in prale in to brez kakih modernih pripomočkov. In vendar so zgradili številne slovenske cerkve, šole, slovenske domove, usta-navljalli razne organizacije, predvsem podporne (Ameriško slovenska iKat. Jednota, Slovenska Narodna Podporna Jednota itd). Ni bilo takrat socialnega zavarovanja, brezposelnega zavarovanja itd., a niso prosjačili nikjer za podporo, kakor prosjačijo gotove narodnosti danes. Trdo so delali vsi, žene, možje 10—12 ur dnevno, 6 dni tedensko, da tudi otroci so morali krepko poprijeti.
Kupi in beri, to želim Slovencem in dajte brati tudi otrokom. Eno pa le moram ob koncu omeniti: Pisatelljica omenja (mnogo novih slovenskih priseljencev
po drugi svetovni vojni. Prav, da se jih je spomnila in prizna-ca njihov velik prispevek k ohranitvi in poživitvi slovenstva v Ameriki, toda pozabila je omeniti največjega Slovenca in odličnega borca proti breznarod-nemu in mrezbožnemu komunizmu, pokojnega škofa dr. Gre-gorija Rožmana, ki je kot begunec misijonaril po Ameriki, živel in umrl v Clevelandu, kjer je bil gost prijatelja Msgr. Johna Omana ter je pokopan na Ameriških Brezjah v Lemontu. —Prav bi bilo, če bi kaj napisala tudi o Lemontu, kjer kraljuje Marija Pomagaj z Brezjih, katero je kronal ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Ameriške Brezje — Le-mont, ki je delo netrudljivega p. Kazimirja Zakrajška in je, to mora vsakdo priznati, če mu je kaj mar do resnice, danes središče in žarišče verkkega, kulturnega ga in narodnega delovanja Slovencev, starih in novih v Ameriki.
To je, kar pogrešam v knjigi in kar me je zabolelo—in radi tega sem to napisal. Sicer pa, vsa čast ga. Marie Prislan!
Mirko Geratič
JUGOSLOVANSKA SUVERENOST
Predsednik hrvaškega sabora in ustavne komisije Jakov Bla-ževič je v referatu na seji republiškega sabora tudi dejal, da vprašanje suverenosti izrab-Ijlajo sovražne sile. Katere ni povedal Zadevo je skušal pojasniti na sledeč način: "Suverenost je pojem, ki so ga zlorabljale sovražne sile, a je sestavina našega razrednega značaja naše družbe. Naša federacija je suverena kot zvezna država, vendar je tudi državna skupnost, ker so republike definirane kot države. Federacija in republike so zasnovane na suverenosti naroda ter oblasti na samoupravljanju delavskega razreda. Zato suverenost naroda ne more biti rezervirana za posamezne dele ali ožje skupnosti in posamezne narode v republiki". DELO, 17. febr.
ŠE VEDNO BREZ HIMNE
V pripravah na spremembe slovenske ustave, lani, je bilo zastavljeno tudi vprašanje slovenske himne. O tem, katera himna bi bila zapisana v ustavi kot slovenska himna, je bila tudi javna razprava, med katero je bila večkrat predložena Jenkova "Naprej zastave Slave" za uradno slovensko himno. Vendar se še niso mogli odločiti in so zadevo odložili na drugo fazo ustavnih sprememb. Ker se ustavne faze tako počasi rešujejo, bodo Slovenci še lep čas brez uradbe himne.
NOVA PRIDOBITEV
V novih prostorih kliničnega centra v Ljubljani so slovesno odprli Inštitut za jedrsko medicino, kar je sad požrtvovalnega dela slovenskih znanstvenikov. S pomočjo radio-aktivnih izotopov in kompliciranih tehničnih naprav tega novega instituta bodo mogli zboljšati diagnoze najrazličnejših notranjih bolezni. S tem se je slovenska medicina uvrstila med naprednejše v Evropi.
be A blood donor!
D

Že pred Vatikanskim cerkvenim zborom so vtisnile poedine (narodnosti svojemu katolištvu kljub enotnemu liturgičnemu jeziku in istemu obredniku do neke mere svojski značaj in barvitost. Po pripustitvi v bogoslužje živih jezikov in povečani soudeležbi laikov je postala slika katolicizma zelo pestra — in to ne samo, ikadar človek potuje iz ene države ali narodnostnega ozemlja v drugo, marveč — zaradi večja ali manjše pripravljenosti sprejeti nova izražanja v liturgiji-celo v isti državi ali narodnosti.
Na ševdskem so katoličani v veliki manjšini. Protestantizem je uradna državna cerkev, vendar je to le še bolj pravna forma, ki jo bodo počasi odpravili. Dejansko dejstvo, da smatrajo vsakega Šveda, ki se ne izjavi drugače, -/A protestanta, ne igra nobene praktične vloge. Vlada je socialistična in izdelan je že načrt, da se počasi tudi na Švedskem izvede ločitev Cerkve od države, vendar se jim ne mudi preveč.
Prvo nedeljo ne Švedskem sva se znašla v Stockholmu v stolnici, ki je podobna kaki malo večji župni cerkvi. Glede maše so se držali v glavnem novega obreda, vendar so obdržali, še precej latisnkih molitev. Celotno ozračje je bolj ali manj dišalo po predkoncilski dobi. Med tednom sva iztaknila drugo cerkev v sredini mesta. Na srečo imajo na turističnem uradu seznam katoliških cerkva s točnim naslovom, drugače bi jo verjetno zgrešila. Od zunaj jo je namreč komaj opaziti, ker je v pritličju večje stanovanjske hiše. Dvorana z lahko dvignjenimi sedeži je zelo okusna — vse stene so obložene z lesom. Oltar in križev pot kot tudi ta-bernakelj ter krstilnica so umetniško delo, sodobno in zelo okusno. Bogoslužje je bilo v švedščini in verniki so dobro sodelovali pri molitvah in pri petju.
Na Holanskem sva bila pri maši v novi moderni cerkvi v mestecu Heiloo. Cerkev je zgrajena tako da so vsi sedeži v bolj ali manj krožni obliki blizu oltarja. Cerkev nima spovednic. Pri maši je bilo oznanjeno, da odslej duhovniki ne bodo več čakali v soboto na spoved v cerkvi, ker že dolgo ni bilo nobenega vernika k spovedi. Ce kdo želi opraviti spoved, naj se oglasi v župnišču. Kaplan, ki je vodil ljudsko petje, je imel na roki zlat prstan. Po maši so mu najini znanci omenili, da sva mislila, da je škof. Kaplan se je seveda smejal in .rekel, da se to najbrž ne bo zgodilo da pa nosi prstan, ker mu ga je nekdo podaril. V Španiji sva opazila, da je imel prstan tudi postni pridigar v Esteponi, nosil pa ga je na levi roki, dočim nosijo tam poročne prstane na desni.
V Frankfurtu na Malnl sva tudi odkrila novo cerkev, ki je nekaj posebnega. Stene so pri tleh in pod stropom pretrgane. Vidni so samo nosilni stebri, med njimi pa so steklene plošče. Duhovnik je nekoč slučajno omenil med pridigo, da hoče s tem stavbni slog podčrtati odprtost cerkve. Drugače je cerkev skromno opremljena, ima pa lepa barvasta okna z abstraktnimi motivi. Tudi tabernakelj je nekaj posebnega. Postavljen je na desni strani oltarja ter ima obliko debele pokončne knjige na podstavku. Neko nedeljo sva slučajno naletela na "mladinsko" mašo, ki jo je organizirala — in tudi v veliki meri iz-vajala-mladina sama. Prvi del maše — vključno evangelij in pridigo — je bil popolnoma njihov. Molitve, berilo in evangelij so bili vzeti iz sodobnega življenja — zgodba mladostnega delikventa, vzroki, ki so do-vedli do tega ter stališča, ki so ga do njega zavzeli "tipični" sodobni katoličani, osrednja misel pa je bila ista kot jo je izražala "uradna" liturgija. Vse so izvajali fantje in dekleta .nekje med 16 in 20 leti. V litur-gijo je bila vključena seveda tudi nova glasba in mlada solistka je pela zamorske duhovne speve (pred izvanjem je podala
nemški prevod angleškega besedila, ker jih je pela v originalnem jeziku). V tej cerkvi so delili obhajilo tudi laiki. Naju je obhajala ženska. Po maši je duhovnik povedal, da ima v njegovi fari šest laikov dovoljenje od škofa, da dele obhajilo. Dovoljenje je omejeno na dve leti. Kandidatje morajo praviti poseben tečaj, predno dobe to dovoljenje. Pri maši prejmejo z duhovnikom obhajilo pod obema podobama. Časovna omejitev je bila uvedena z namenom, dati večjemu številu laikov možnost take udeležbe pri bogoslužju.
V	Frakfurtu sva imela tudi priliko udeležiti se neke javne razprave o vprašanju, ali odgovarja lastninska ureditev v Za-padni Nemčiji pravičnosti. Eden govorikov je bil tudi znani jezuitski pater Oswald von Nell-Breuningkii, ki je sodeloval pri pisanju okrožnice Ouadragesi-rno anno. Kljub visoki starosti je zelo živahen in bister.
V	Bonnu sva bila po naključju primaši v Munstru na praznik cerkvenih patronov sv. Ka-sija in Florencija. Ostala sva še pri slovesni -maši, ki so se je udeležili mestni zastopniki z županom na čelu ter predstavniki cehovskih organizacij s cehovskimi zastavami. Občina jc darovala posebno votivno svečo, ki so jo pozneje prenesli v spodnjo kripto, kjer sta rnu-čenca pokopana in kjer se vidijo še sledovi rimske bazilike. Zbor, solisti in orkester so predvajali eno Heydnovih maš.
V	Avignonu v Franciji sva bila skoraj prestavljena nazaj v dobo avignonskega pregnanstva. Pri maši v cerkvi poleg nekdanje papeške palače, v kateri je ohranjen nekdanji papeški prestol ter ima tudi slike vseh papežev, ki so vladali tam, je bilo pri maši zelo malo ljudi. Maše-vaT je" star kanonik. Dva druga, ki sta zglcdala še starejša in sta se gar zgubljala v velikih haljah sta bila v koru. Z zamudo je prišel še škof, ki je šepal. Duhovnik, ki je pridigal, je kazal še največ življenja, pa tudi on je bil že sivolas. Edina mlada oseba je bil ministrant. Kanonik, ki je maševal, je ves čas med berilom in pridigo pripovedoval nekaj ministrantu, da je očitno šlo na živče še pridigarju samemu. Vse ozračje je bilo tako moreče, da sem se skoraj začudil, da je zunaj še sijalo sonce, ko sva prišla iz cerkve.
Tudi v Nimesu sva na poti v Španijo slučajno odkrila krasno novo cerkev, ki jo je neki arhitekt zgradil v spomin na svojo ženo, ki je izginila med drugo svetovno vojno. Tloris spominja na ribo. Stena, ob kateri je oltar, je v celoti sestavljena is cementnih blokov, med katere so precej nagosto posejani stekleni bloki iste velikosti. Nekateri so iz navadnega stekla, da prepuščajo svetlobo, drugi pa so iz barvastega stekla in imajo očitno vdelane luči, ker izstopajo s svojo svetlobo ter predstavljajo prijetno barvasto harmonijo. Cerkev ima posebno krstilno kapelo ter izredno lepo izdelani spovednici. V nekakem vrtiču okoli cerkve so barelilefi iz Marijinega življenja. Cerkev je bila dobro napolnjena in verniki so aktivno sodelovali pri daritvi.
V Španiji sva bil v Esteponi,
ki je kakih 50 km vzhodno od Gibarltarja na južno obali prvo nedeljo v cerkvi, ki sva jo spoznala po zvoniku. Bila sva očitno prepozna na prvo mašo, pri kateri pa so bili itak samo štirje verniki in starejši duhovnik je maševal še v latinščini. Ker tudi cerkev ni bila preveč privlačna, sva šla iskat drugo, ker sva videla še en zvonik. Na svoje začudenje sva odkrila, da je ostal od cerkve samo še zvonik, ki ga nameravajo ohraniti kot zgodovinsko posebnost — na cerkvenem prostoru samem pa so zgradilo novo šolo. Tako sva se vrnila k poznejši maši v prvo cerkev. Tokrat je bilo še kar precej ljudi in tudi maša je bila v španščini. Otroci in mladina Očitno niso preveč sledili obre-
dom, ker so se ali med seboj igrali ali pa pogovarjali. Med mašo so uporabljali gramofonske plošče z versko glasbo. Tudi tukaj sva med tednom odkrila drugo cerkev, ki je samo zasilna kapela, ker grade novo. V njej je bila atmosfera precej drugačna. Ljudi je bilo polno, da so stali še pri obojnih vratih in vsi od najmanjših do starejših glasno odgovarjajo in pojo. Toda med delitvijo obhajila kakor tudi pred mašo uporabljajo tudi v tej cerkvi gramofonske plošče. Nekaj posebnega so mašne posode. Patene sploh nimajo. Namesto nje je posoda, ki je podobna jerbasu. čeprav je kovinska, je pletenje nakazano in tudi barvasto, dočim je not-ranščina pozlačena. Duhovnik daruje v njej samo velike ho-stije, ki jih pred obhajilom ra-zlomi in obhaja vernike z raz-lomljenimi velikimi hostijami. Ob delavnikih ima posrebreno posodje in namesto jerbasa posodo, podobno tasi. Tudi v Puer-to Real sva videla na Veliki četrtek podobno posodo na-, mesto patene in v stolnici v Sevilli so na Veliko noč delili duhovniki obhajilo iz pozlačenih tas in ne iz ciborijev. Na nek sopraznik je delil duhovnik obhajilo pod obema podobama tako, da je hostijo pomočil v ke-lih in nato obhajal vernike. Isto sva doživela na Veliki četrtek pri večerni maši v Puerto Real.
V Estoponi je bila neko nedeljo poroka med mašo. Od povzdigovanja do očenaša sta bila ženin in nevesta pokrita z rdečo vrvjo. Med obredom sta tudi mešala v rokah kovance, ki sta jih potem darovala cerkvi. Na praznik sv. Jožefa, ki je farni zaščitnik, je bil bed mašo krst osmih otrok. Po krstu je bil poseben blagoslov za matere in za očete in pri pozdravu miru je duhovnik dal poljub miru vsakemu novokrščencu. Pri maši sta vedno dva odrasla strežnika — eden kot bralec, drugi kot strežnik pri maši, ki sta oba obhajana pod obema podobama. Za božič v Estepon in na Veliki četrtek v Puerto Real je brala prvo berilo ženska. V. Španiji delijo obhajilo še po starem, skoraj povsod drugod pa prejemajo verniki hostijo v roko in se sami obhajajo. Pred kratkim so dobili tudi španski škofje dovoljenje iz Rima, da smejo dovoliti laikom, da deli jo obhajilo, toda doslej tega še nisva videla v praksi.
Nekaj posebnega so na španskem spokorne procesije velikega tedna. Videla sva dre, eno na Veliki četrtek zvečer, ko se je stemnilo, v Puerto Real, drugo na Veliki pteke v Sevilli. V procesiji nosijo velike kipe, ki so na nosilnicah, bogato okrašeni s srebrnimi ali zlatimi stranmi ornamentov, dragocenih tkanin, s cvetjem in svečami. Za eno tako ".postajo" v Sevilli trdijo, da ima 200 kg sreba. Nekatere krone so zlate ali srebrne, Marijine solze so pravi dragulji. Kolikor sva mogla ugotoviti, nosi tako postajo pod zavesami kakih 24 moških na svojih glavah. Redno imajo poedine fare, pri katerih so udomačene te spokorne bratovščine, po dve "postaji": ena predstavlja Kristusa, ki nosi križ, ali pa že križanega, druga pa Marijo. Procesijo sestavljajo bratovščine, v kute oblečeni moški od mladine, ki komaj dobro hodi (od kakih sedem let naprej) pa do starejših. Poleg kute imajo na glavi koničasto masko, ki prekriva cel obraz ter ima samo dve odprtini za oči. Ker so vsaj na jugu dnevi že precej topli, mora biti dokaj vroče pod takim oblačilom. Obenem nosi jo dolge in debele sveče. Kute in celo sveče so različnih barv — vijoličaste, bele, črne, zelene. Nekateri hodijo bosi, drugi v nogavicah večina pa v čevljih. Ljudje sede ure in ure na sedežih, ki jih je možno kupiti za to priliko, ob cestah in v cerkvah, n. pr. v katedrali, kjer se pomika procesija. Procesije se vrste ali pozno zvečer ali zgodaj zjutraj vsak dan Velikega tedna v večjih krajih, kjer je dovolj bratovščin. Med procesijo so uvršeni tudi gobbeniki, ki igrajo turobno glasbo. Procesija se ze-
lo počasi pomika, ker nosilci pogosto počivajo. Ko se "postaje" pomikajo mimo gledalcev, ti v znak spoštovanja vstanejo, dokler 'postaja" ne odide mimo njih. Najmlajšim dovolijo, da smejo hoditi z masko zvito nad čelom, tako da imajo dovolj zraka. Tudi jih po navadi spremlja kaka mati ob procesiji s potrebnimi pokrepčili. Malo večji nosijo obložene kruhe in celo pi-jašo s sabo pod kuto, da se lahko pokrepčajo. Spokorniki nosijo s sabo tudi sladkorčke, za katere prosijo otroci, posebno deklice med gledalci, mladi fantje pa prosijo za vosek, ki kaplja spokornikom od sveč. Opazila sva, da so starši podžigali otroke, naj gredo prosit za sladkorčke in za vosek, ;ki so ga navadno pretregli na kak papir. Nekoč so imeli nekateri spokorniki tudi verige na nogah, sedaj pa so po želji cerkvenih obasti take bolj ekstremne oblike pokore opistili. Procesije v Sevilli gredo is svoje matične cerkve mimo magistrata v stolnico in potem zopet v matično cerkev, kjer so "postaje" postavljene verjetno še nekaj časa. Vsaj na Velikonočni pondeljek sva jih še videla v cerkvah, nekatere še z nekaj prižganimi svečami. Le v vseučiliški kapeli so že začeli s čiščenjem voska, predno jih verjetno razstavijo in shranijo za prihodnje leto. V Sevilli imajo tudi poseben muzej, kjer hranijo nekatere zelo stare "postaje", oblačila spokor-nikov in raznih funkcionarjev s svojskimi žezli ter druge spominke v zvezi s temi procesijami.
Časopisi so prinesli slike Franca in njegove žene v procesiji na cvetno nedeljo, v Ma-lagi pa so se udeležili spokornih procesij kar štirje ministri, ki so člani spokornih bratovščin.
V Puerto Real naju je presenetil odlični cerkveni zbor, ki je prepeval med mašo. Bili so v glavnem mladi pevci z izbranimi glasovi ter odlično " usklajen Peli so bolj moderne verske pesmi, vendar ne ekstremno moderne, tako da jih je bilo užitek poslušati. Na srečo niso ustavili glasbe pri gloriji, kot je bila to navada pri nas. V stolnici v Sevilli pa imajo v glavnem deški zbor z nekaj starejšimi pevci. Pri veliki naši, ki jo je daroval kardinal Monreal ob somaševa-nju dveh pomožnih škofov ter še več drugih duhovnikov in pri kateri so bili navzoči tudi župan in drugi civilni dostojanstveniki, pa so peli vero in očenaš vsi verniki.
Versko življenje katoličanon, kolikor sva ga doslej mogla o pazovali, predstavlja res dokaj pisano mavrico prakse. V večini primerov je opaziti teženje, približati oblike verskega življenja bliže sodobnebu človeku in šele sodočnost bo pokazala, ali se bo iz teh mnogih poizkusov zopet razvil bol enotni slog, ali pa bo tudi na Zapadu prevladala zdrava mnogoličnost, ki odgovarja različnim značajem tako poedincev kot tudi narodov.
Rudolf Cuješ
SVOBODA V SAMOUPRAVLJANJU
!
Policijske oblasti v Ljubljani so zopet zaplenile študentski list TRIBUNA. Tretji številki — ki pa je po večini prišla v roke čitateljev in naročnikov po pošti — se je zdaj pridružila še deveta, le da ni prišla v javnost. Oblasti so zagrozile, da ne bodo ve podpirale lista, ki je "družbi škodljiv". Ker je bila nevarnost, da bo Tribuna brez družbenih podpor, prenehala izhajati, so člani uredništva in drugi začeli intervenirati pri pristojnih oblasteh. Ko so se pokesali >in obljubili, da bodo "pridni" so jim oblasti obljubile nadaljnjo podporo. Tako je izšla deveta številka v ponatisu. Na tistem mestu, kjer je bil v zaplenjeni številki natiskan sporni članek, je prazen prostor s pripombo: "Na tem mestu je bil objavljen članek Adama Franka z naslovom Univerzitetni komite med CK in študentsko levico ter pojavi slovenskega neostalinizma, ki ni ustrezal določilom zakona o tisku".
KAMIN AM ...
Vsako leto skoraj 60,000 mož in žena, iz vseh delov sveta, postanejo kanadski držvaljani.
Morda Vi že živite v Kanadi nekaj let in se mislite prijaviti za državljanstvo. Če imate pravico da se prijavite, ste Kanadi dobrodošli.
Glede Vaše pravice prijavljenja pa lahko izveste če obiščete enega od spodaj navedenih Državljanskih uradov.
Prijateljsko Vas bodo sprejeli — Vaša vpra sanja Vam bodo odgovorjena — in pomagali Vam bodo spolniti pri javnico.
Če ne morete obiskati enega od teh uradov, pa pišite uradu, ki Vam je najbližji in Vam bodo poslali kom pletne informacije.
CANADIAN CITIZENSHIP 0FFICES
55 St. Clair Avenue East TORONTO, Ont.
150 Main Street West, HAMILTON 10, Ont.
70 King Street North WATERLOO, Ont.
360 St. Paul Street East, ST. CATHARINES, Ont.
Federal Building, Room 304, 19 Lisgar Street South SUDBURY, Ont.
Dominion Public Building, 5th Floor, 457 Richmond Street, LONDON, ONT.
Federal Building, 5th Floor, 185 Ouellette Avenue, VVINDSOR, Ont.
Federal Building, 1 st Floor, 269 Main Street, VVINNIPEG, Man.
150 Kent Street, 9th Floor, OTTAWA, Ont.
Canadian Imperial Bank
of Commerce Bldg., lOth Floor, 1867 Hamilton Ave. REGINA, Sask.
Sir Alexander MacKenzie Bldg., 9828—104th Avenue, EDMONTON, Alta.
Oil Exchange Building, Suite 300,
309—7th Avenue S.W., CALGARY, Alta.
1075 Georgia St. West, VANCOUVER, B.C.
Customs House, 816 Government St., VICTORIA, B.C.
Centennial Bulding, 6th Floor,
Corner Sackville & Granville Sts., HALIFAX, N.S .
McLean-Spear Building, 77 Vaughan Harvey Blvd., P.O. Box 828, MONCTON, N.B.
Commerce House, 1080 Beaver Hali Ml 11, Room 2100, MONTREAL, Que.
Pišete lahko tudi na: Citizenship Registration Branch, National Building, 130 Slater Street, Ottawa 4, Ontario
Government of Canada Gouvernement du Canada
NEKAJ novic iz OUEBESKE PROVINCE
(Slike: Ministere Des Communications, Government du Quebec)
QUEBEŠKE ZTMSKE IGRE V LETU 1972 (LES JEUX DHIVER DU QUF.BEC 1972). — Po kratki in preprosti ceremonije v telovadnici Atletskega centra Roussin v Pointe aux-Trefnlbes, so se v sedemnajstih (17) občinah mentrealskega oteka v zadnjih dveh koncih tedna odigrale prve Ouebeške zimske igre. Parlamentarni pomočnik, M. Gilies Iloude, ki je pri višjem komisarjatu odgovoren za Mladino, za Razvedrilo in za Šport, je izrekel tradicionalni stavek "Proglašam otvoritev
Ouebeških zimskih iser" pred župani sedemnajstih zadevnih občin in pred več stoto množico, zbrano v Atletskem centru. Pri ceremoniji so bili prisotni vsi atleti štirinajstih (14) pokrajin, ki so prisostvovale pri provin-cijskem finalu odbojke. Najprej so imeli parado, sledil je govor in nato prižig plamenice (Jean-Marc Chalifoux); končno sta dva mlada atleta (Lise Bellini in Michel Laplante) v obeh jezikih izrekla prisego atleta.
ALFRED LALI3ERTE (1878-1953) — Njegovo ime se javlja .na večini naših zgodovinskih spomenikov. Njegova najbolj znamenita dela so: Dollardov spomenik v Montrealu; spomenik Louisa Heberta v Quebecu; grobnica Sir Wilfrida Lauriera v Ottavvi; in veliko število kipov, ki krasijo fasado Parlamenta v (j»ue-becu. Alfred Laliberte je tudi zapustil zbirko
več kot dve stotih (200) bronov, ki ilustrirajo legende, običaje in obrti starih poljedelcev pri nas. Na zgornji sliki vidimo dva Laliber-tejeva brona: Tolkač in 2. peka ter predstavitev legende o "Bogokletniku pred križem". ("Blasphemateurs devant le calvaire"). Znano je, da, po ljudskem verovanju, tisti, ki je preklinjal pred znamenji (križi) na kve-beških poljih, je bil spremenjen v psa.
DOM SVETEGA JOŽEFA-REŠITELJA V LEVIŠ (LE FOYER SAINT-JSEPH-DELA-DELIVRANCE A LEVIŠ). — Ob koncu leta 1970 je Ouebec imel več kot 400 000 ljudi nad 65. letom starosti. Njihovo število vedno narašča. Iz humanitarnih razlogov, si Ministrstvo za socialne zadeve prizadeva, da starejši ljudje čim dlje mogoče živijo v svojem okolju, pri sorodnikih in prijateljih. Izhajajoč iz te skrbi za starejše ljudi, je Ministrstvo za socialne zadeve s sodelovanjem quebeške Stanovanjske skupnosti dovolilo postavitev številnih novih domov v raznih krajih Quebeca. To kot tudi posojilo za $1,195450, ki ga je odobrila quebeška Stanovanjska skupnost, je v Leviš omogočilo zgraditev Doma aSint-Joseph-de-la-Delivranee (zgornja slika). Ta dom za starejše ljudi je bil inav-guriran oktobra 1971 in ima 136 postelj.
OTROŠKE RISBE V VRTCU (LES DESSINS D-ENFANTS A LA MATERNELLE). — Učni načrti Ministrstva za vzsjojo predvidevajo eno uro na dan prostega risanja za učence otroškega vrtca. Risba pomeni otroku sproščenost izvažanja, olajšuje odkrivanje otrokovega "jaza", ga vzpodbuja pri raziskovanju okolja in mu omogoča razvoj njegovih opazovalnih sposobnosti.
• ženska enakopravnos — po j južne Španije se bori za ena-špasnko! Angela Hernandez iz I kopravnost žen tudi na področ-
Dom zlatih let v Kenogami (Foyer des annees d'or de Ke nogami). — Dom zlatih let v Kenogami, je dom za starejše osebe, ki je bil inavguriran spomladi leta 1970. Zgradba je osemnadstropna in ima 76 postelj. Quebeška stanovanjska skupnost je za ta Dom odobrila $697 000 posojila. Vodi ga nedo-bičkonosna korporacija; Dom mora upoštevati norme, ki jih je postavilo Ministrstvo za socialne zadeve, da zagotovi splošno dobrobit starejših ljudi.
ju bikoborbe in zahteva zase pravico nastopati v areni, kasr je doslej izključno moška domena. Ko so jo vprašali če bi bila raje moški, je odgovorila, da je povsem zadovoljna, da je ženska, toda bori se za enakopravnost na vseh področjih, ker ima ženska enake intelektualne sposobnosti za katerikoli poklic kot moški. V Španiji so se že pojavili ženski nogometni klubi. Tako se bo morda odprla ženskam tudi bikoborba. Je pa ena težava, o kaiteri se mnogo razpravlja: privlačnost bikoborbe pojema tako med domačini kot tudi med tujci, čeprav ima skoraj vsako mesto svojo areno za bikoborlbo. —f-š.
Za junij je sklicana v Stock-holmu mednarodna konferenca za človeško okolje, kjer bodo preučevali vprašanje bodočega Obstoja človeštva na zemlji, ki ga vedno bolj ograža ne samo naraščajoče število prebivalstva zemlje, marveč tudi vedno večje okuževanja okolja, ki je v veliki meri povzročeno po zahtevah in načinu zadovoljevanja teh zahtev v dobi tehnične civilizacije.
Vpraišanja naraščajočega onesnaženja življenjskih prilik je težek problem, ki ga skušala reševati Občine in država, pa tudi meddržavni dogovori, in tudi predmet neštetih razprav in obravnav v množičnih sredstvih obveščevanja.
Pred kratkim je izšlo obsežno delo, ki 'sta ga pripravila skupno Tehnološki Inštitut Massachusset —M IS— ter Club de Roma. Rijmski Klub si je prizadejal kot nalogo študirati in preprečiti svetovno katastrofo, v katero vodita nenadzorovani razvoj in neracionalna množitev človeštva. Knjiga "Meje naraščanja" je sedaj središče razprav o vprašanjih, ki jih načenja in o stališčih, ki jih zavzema.
Organizacija Zedinjenih Narodov je tudi pripravila — kot sad dveletnega študija — obilico gradiva, ki naj služi kot podlaga konferenci. Dokument, ki vsebuje načrt za reševanje tega vprašanja s svetovnega stališča, je cela enciklopedija, saj obsega 350 poedinih razprav na 12.000 straneh. Dokumente so dobile vse vlade kot tudi časnikarji, ki so akreditirani pri OZN.
Vprašanje nadaljnjega obstoja človeštva je tako resno, da predlagajo, naj bi bilo mednarodno reševanje izročeno Varnostnemu svetu OZN ali pa posebni podobni ustaiiovi, ki bo upravičena ne 'samo staviti predloge, marveč tudi zagotoviti upoštevanje sklenjenih predpisov s sankcijami.
Človek je zlasti po široki uvedbi industrializacije tako ogrozil ravnotežje v naravi, da ši na- j rava ne more več odpoirtoči. Njegova sposobnost uničevanja je začela daleč prekašati njegovo ustvarjalnost; kar velja zlasti za možnost dokončnega uničenja življenja na zemlji z uporabo atomskega in biološkega orožja. Pa tudi proizvodnja sama je uvedla toliko postopkov, ki začenjajo resno ogražati možnost življenja (okuženje vode in zraka, neuničljivost raznih umetnih snovi, itd.).
Ker teh učinkov ni mogoče omejiti na eno državo ali na eno področje, se bo moralo človeštvo v interesu lastnega obstanka zediniti na skupno akcijo in jo tudi izvajati. Svet je postal tudi v tem oziru majhna vas, kjer je usoda vsakogar povezana z usodo vsakega drugega sodobnika. Kolikor dalje bo vztrajalo človeštvo v svojem iracionalnem ravnanju — tu ne gre samo za državne predstavnike in zakonodajna telesa, marveč za vsakega Zemljana, ker je celotni učinek vsota poedinih dejanj — toliko hitreje se bo znašlo ali na robu propada, ali pa v novi obliki najprej svetovne panike in nato svetovne diktature. —fiš.
OBČUTEK MANJVREDNOSTI
Ko včasih komu omenim potrebo po lastni suvereni državi, prosti tujega gospodstva, večkrat slišim ugovor: "kaj bomo mi, ko smo vendar tako majhni". —Odkod takšne miselnost? Ali nam je res prirojena?
Dejstvo, je, da smo od takrat, ko smo izgubili Karantan-sko državo, bili tlačani tujcem, Nemcem. Slovenski narod ni več odločal o svoji usodi. Kar privadili smo se, da za nas mislijo "presvetli cesar" in pozneje "Njegovo Veličantsvo"-kralj v Beogradu. Kako so "skrbeli" ti in oni za slovenski narod, vemo. Tudi šolstvo je vcepljalo duha manjvrednosti. V Avstriji, to razumemo, saj je ta hotela po-nemčiti vse nenemške narode. Bolj žalostno pa je dejstvo, da celo v dobi od leta 1918 šola ni dajala narodnostne zavesti in vzgoje. Vse je bilo prenapolnjeno z raznimi predmeti, toda nikoli ni bilo slišati vzpodbude k narodnostni pripadnosti. Ali smo imeli kdaj priliko v osnovni šoli slišati besedo: Slovenci smo, Slovenci moramo ostati. Ali smo se kaj učili o slovenski zgodovini? Vtepali so nam cirilico in takožvano "srbohrvaščino". Nedolgo tega mi je nekdo pripovedoval: "Služil sem v jugoslovanski vojski (Titovi seveda). Med nami je bil Slovenec, študent univerze. Obvladal je več tujih jezikov. Ni pa znal brati cirilice. Pri odhodu je dobil odpustnico v kateri je bilo zapisano "polupismen", Srbin, ki se je v Sloveniji naučil za silo brati in pisati, pa je dobil oz-načko "pismen".... Ni prav nič čuda, da nam se to pozna še danes. Moramo priznati: Kar je v nas slovenskega duha, imamo
od naših velikih mož: Slomšek, France Prešeren, Nadškof Jeglič, dr. Jan. Ev. Krek, dr. Korošec. Ogromno delo so v tej smeri storila katoliška prosvetna društva, zlasti Orel, Fantovski odseki. Kdor je raste! in se šolal v teh "vaških univerzah", je pridobil in tudi ohranil to, kar je za vsak narod najdražje: vero in materino besedo. Pripadnost k slovenski narodni družini je zanj nekaj najdražjega in odklanja vsako suženjstvo ali takožvano "bratstvo in edintsvo", ki ni drugega kakor zanikanje slovenska samobitnosti.
Ali suno kaj boljši v novem svetu? Kar priznajmo, da se nismo kaj prida izkazali| Kar nalašč se vtapljamo in izginjamo v "topilnem loncu". Nekateri, da celo izobraženci in duhovniki bi radi, da bi se vse poangle-žilo. Ali ne velja tudi v novi domovini: Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. In vendar smo prav Slovenci veliko doprinesli k ameriški kulturi. Doba od 1890 do začetka druge svetovne vojne je zlata doba sloventsva v Ameriki. Cerkve, šole, slov. organizacije, slov. narodni domovi časopisi itd. Vse diha naravnost ogromen vzpon občutja slovenstva in medsebojne slovenske povezanosti. In to še naj povdarim, brez kakega večjega števila izo-braženstva. Ali smo mi "novi" res prišli v "novi svet", da izginemo v "topilnem loncu" za vedno?
Treba je začeti drugače. Tudi v "novem svetu" naj odmeva od vsakega "novega": Slovenec sem! Moraš se pravilno naučiti angleščine. Morajo jo znati ot-
roci, ki gredo v šole in bodo nekoč zdravniki, profesorji, du-honiki, inženirji itd. Toda slovenski duh mora ostati. Slovenska beseda naj bo doma občevalni jezik. Ce ta ni več upoštevana, ampak je pometena pod preproge, potem pač velja tudi tu: občutek manjvrednosti. "Ti si Jugoslovan", me je večkrat kdo vprašal. "Nisem. Sem Slovenec". Debelo me je gledal. Saj ni nikoli slišal, da obstoji kak slovenski narod. Ali pa me je imel za Poljaka, Ceha, Slovaka itd. Vsakemu sem mirno povedal, da je Slovenija del države Jugoslavije in da je najbolj kulturni del države. Kar zaboli, ko berem, "rojen v Jugoslaviji'. Saj ni res! Rojen je bil v Sloveniji! Občutek manjvrednosti!
Kaj nam je treba? Več narodnega ponosa in narodne zavesti. In pa trdnega prepričanja, da je za Slovence v starem kraju edini izhod: lastna slovenska država. Doma ne morejo svobodno govoriti. Beograd ne pusti. Mi smo v tujini njihova "usta", mi smo "svobodni radio v tujini, mi smo glasniki njihovih želja po enakopravnosti in svobodi.
Proč s tem grdim občutkom manjvrednosti. Mi sami si moramo priboriti enakopravnost in priznanje. Nič nam ne bo dano brez borbe. Nihče nam ne bo sam od sebe prinesel "kranjske klobase" na krožniku. Zmaguje le, kor upa, se bori in: vzs traja. Pogumnim Bog pomage, revežev in mevž pa še hudič ne mara !
Mirko
LJUDSKO ŠTETJE IN AVSTRIJSKE OBLASTI
• Prvo nagrado za rojstva so
podelili letos v Španiji vdovcu Jose Maria Pulido Mellado, kozjemu pastirju, ki je bil trikrat poročen — in je pripravljen se še enkrat poročiti, čeprav je že 107 let star. Imel je 44 otrok, od katerih živi še 11, ter ima 72 vnukov in 72 pravnukov. Njegov priljubljen šport je bikoborba. —f-š.
• Laiki delijo obhajilo ne
samo v misijonskih deželah, ampak tudi v Nemčiji. Župnija sv. Wendelina v Frankfurtu |. Main ima np. pr. seden oseb, ki so od škofa pooblaščene, da delijo obhajilo pri maši, med njimi tudi eno žensko. Pooblaščenci morajo obiskovati poseben tečaj, nakar dobijo to pravico za dve leti. Omejitev dobe je bila upeljana z željo, da bi imelo več vernikov priložnost opravljati to službo.
Pred ljudskim štetjem, ki je bilo 12. maja 1971, so povzeli slovenski študentje na Dunaju hvalevredno iniciativo. Pisali so posameznikom izmed koroških Slovencev in priložili pisma, v 'katerih je bila zahteva, da morajo biti popisni formularji zgo-tOvljeni v obeh uradnih jezikih, da bi jih mogle izpolniti tudi tiste osebe, ki so upravičene zahtevati slovenski jezik kot uradni jezik. Sklicevali so se pri tem upravičeno na člen 7/3 Avstrijske državne pogOdobe iz 1. 1955, ki pravi, da je v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gra-diščanske in Štajerske s slovenskim, hrvatskim in mešanim hrvatskim in mešanim prebivalstvom slovenski ali hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dOdatno k nemškemu. Pisma s to zahtevo naj bi poslal vsak posameznik na za njega pristojno občino, okrajno glavarstvo, deželnega glavarja in na statistični centralni urad na Dunaju. Nadalje so predlagali slovenski viso-košolci za slučaj, da formularjev v obeh uradnih jezikih ne bi bilo, odklonitev izpolnitve števnih formularjev.
Četudi je prišla iniciativa le nekaj dni pred 12. majem, je kljub temu lepo število koroških Slovencev odposlalo zahtevo po dvojezičnih, oz. slovenskih popisnih formularjih. Odgovori na ta pisma pa so bili zelo redki. Statistični centralni urad, ki je odgovoril vsem, je izjavil v e-nem stavku, da je zadevo predal notranjemu ministru. Deželni glavar je odgovoril le predsedniku Kluba slovenskih študentov na Dunaju Teodorju Do-ipeju in sicer preko deželnega uradnega direktorja. V pismu se je izrekel za nepristojnega z argumentom, da je ljudsko štetje po zakonu državna zadeva, kar tudi drži. Vendar je treba poudartiti da je zastopnik države v deželi v takih zadevah deželni glavar. Iz navedenega vzroka — tako v pismu deželnega uradnega vzroka — tako v pismu deželnega uradnega direktorja — so bile predložene zahteve po slovenskih formularjih notranjemu ministrstvu. V nadvse redkih odgovorih občin se le-te sklicujejo v glavnem na
odredbo notranjega ministra, da so pri ljudskem štetju le nemški formularji uporabljivi.
Pri ljudskem štetju 12. maja slovenskih ali dvojezičnih formularjev ni bilo. Zgodilo pa se je, da je občina predložila koroškim Slovencem posamezno hrvaške popisnike, kajti le-ti so bili ne razpolago za tujske delavce. Za te so torej bili na razpolago formularji v hrvaškem jeziku, za gradiščanske Hrvate in koroške Slovence, ki imajo to pravico zajamčeno v ustavi, pa ne. To pač najbolje dokazuje naravnost groteskno zadržanje oblasti.
Odkloniti izpolnitev popisnih formularjev pa se je opogumilo le zelo mulo število koroških Slovencev. V veliki meri je bila vzrok temu prepozna iniciativa. Kazen, ki jo za tak slučaj predvideva zakon, je razen tega zelo visoka, namreč denarna kazen do 30 tisoč šilingov ali dO 6 mesecev zapora ali pa tudi oboje. Vendar je število tistih, ki so odklonili, sekundarne važnosti. En sam koroški Slovenec, ki bi odklonil izpolnitev formularja na podlagi člena 7/3 državne pogodbe, zadostuje, kajti odločitev v tej zadevi bi bila na vsak način precedencna za celotno manjšino.
Po avstrijskem zakonu bi moral biti postopek proti Slovencem, ki so izpolnitev odklonili, sledeči: v dobi treh mesecev (ta termin poteka 12. avgusta 1971) bi moralo okrajno glavarstvo napraviti proti njim upravni kazenski postopek in izreči kazen. Proti tej odločitvi je možen priziv na deželnega glavarja in ko odloči ta velja priziv na upravno sodišče na Dunaju (Vervvaltungsgerichtshof), ki dokončno odloči. Proti tej odločitvi je eventualno možen še priziv na Komisijo za človekove pravice pri evropskem svetu v Stras-burgu (Europaische Menschen-rechtskommision).
In kaj so oblasti dejansko ukrenile? Vsa zadeva je šla po najkrajši poti v koš. Na ta način so onemogočile koroškim Slo vencem priti po zakonski poti do ustavne pravice uporabe slovenskega uradnega jezika. Odločitev upravnega sodišča bi bila
namreč za državne in deželne oblasti obvezna. Brez dvoma bi Upravno sodišče v tej zadevi odločilo objektivno in po vsej verjetnosti v prid avstrijskih manjšin. Tega pa se politični krogi bojijo in zato so na način onemogočili postopek, ki se ga Avstrija, ki se rada imenuje "Rechtsstaat", mora sramovati. Slovencem pa so dokazali, da so oblastem ustrezne vse metode, če gre za pravice koroških Slovencev. Celo zakoni, ki so steber vsake demokratične države, takrat nimajo več veljave.
Naš tednik XXIII/32 celovec, 5 avgusta 1971
•	Glasilo sovjetske vojske
Krasnaja Zvezda se škandalizi-ra, da nosi vedno večje število vojakov okrog vrata križ. Kom-somolskaja Pravda pa ugotavlja, da se vedno večje število vojakov, zlasti v ukrajinskih mestih, udeležuje božje službe. Taka pisanja so povzročila, da so v poedinih edinicah začeli preiskovati, kdo nosi križe kot tudi, kdo hodi v cerkev. Poleg križev preganjajo tudi gitare, češ da igrajo na nje pesimistične zapadne pesmi, ki predstavljajo ideološko nevarnost za Rdečo artmado. ....• Katoliški škofje Nemčije so izdali pastirsko pismo "odgovornost ba človeško življenje", v katerem se zavzemajo za pravice še ne rojenih otrok.
•	Mamila postajajo vedno večji problem tudi v Evropi. Število žrtev se veča tako hitro, da je začelo skrbeti tudi javne oblasti.
•	Skupina izraelskih arheologov je odkrila v starem delu Jeruzalema ostanke Herodove palače, ostanke 400 metrov dolgega zidu. Vendar ne upajo, da bi našli mnogo več, ker so križarji palačo popolnoma razdejali, -fš
•	Benediktinski samostan ob Osojskem jezeru na Koroškem je ostal študijsko središče za preučevanje orgel, -fš
•	Škofje štirih škofij v mekonski delti v Indokini bodo odstopili vso zemljo, ki je v škofijski lasti, državi, da jo bo razdelila v svojem programu zemljiške reforme kmetom. —-fš.