Sloinost ustvarja — nestvarna opozidja rušl Pametne misli podeželskega učitelja o kritiki in opoziciji v JUU Ni mi treba poudarjati, da je osnovno načelo vsake organizacije složnost; vsi člani morajo doprinašati žrtve za posameznika, poedinec pa za skupnost. Kjer ni te pripravljenosti žrtvovanja za vsakega člana, kjer ni resnične složnosti med poedinci, tam ne predstavlja organizacija mnogo, ker ni enotna in udarna. Najlepšc potrdilo za to nam nudijo zadruge, ki so sad tega gesla in so se razvile do današnje veličine. Na drugi strani pa vidi- vala pri sprejetju sklepov ter laže nepristransko ocenjuje delo upravc. Naša organizacija ima letne banovinske in državne skupščine, kjer daje svoje delo v preudarek delegatom. Tu je sedaj polje za opozicijo, da stvarno, res nepristransko premotri delo uprave, pohvali kar je dob.ro in graja, kar je res slabo za celokupnost in posameznika. Toda kritika se mora naslanjati na stvarna dejstva, pretehtati mora vse činitelje mo, da so propadle vse one edinice, v katerih in šele po vsestranskem preudarnem delu sme ni bilo resnične notranje skupnosti, kjer je :- =-—*-• -ji-- •— —¦- \-- xt=i__i- __ skušal en član živeti na račun drugega. V isti meri kot za zadruge velja povedano za našo organizacijo. V njej so včlanjeni učitelji iz vseh delov naše države, ne glede na pripadnost tcmu ali oncmu sveto-vnemu nazoru. JUU je stanovska edinica in v njej morajo stanovski časti in stanovskim interesom biti podrejeni vsi drugi interesi. Najhujši razdiralec je strankarstvo. Če ves problem nekoliko premislimo, moramo priznati, da je vsak pameten in zdrav in more izreči sodbo in pripombe. Nikoli ne sme temeljiti sodba na kakih izvenstvarnih in izvenstanovskih vidikih — političnih ali osebnih. Ako je kritika le pobijanje nasprotnika, je škodljiva, posebno še, če korenini v osebnem sovraštvu ali koristolovstvu. Žalibog, da je opozicijska kritika le premnogokrat udrihanje po nasprotniku, ki ga hočemo onemogočiti. Tudi v naši organizaciji imamo tako žalostno poglavje nestvarne kritike. Lanska skupščina v Skoplju in letošnja v Zagrebu politični nazor spoštovanja vreden. Vsakdo je sta dovolj znana primera opozicije, ki ji ni lahko ne gledc na svojo politično opredeljitev najboljši tovariš in član, ker ne smemo gledati na življenjske, posebno še na socialno-družbene probleme s političnega, temveč s stanovskega vidika. Doseči moramo, da bo stanovska zavest močnejša od pol-itične pripadnosti, da bomo najprej in z vsem srcem učitelji tovariši in šele potem pristaši raznih političnih strank. Prednjačiti mora resnična složnost ter stanovsfca uoiteljska zavest in odgovornost. Za vzor zavesti in odgovomosti do svojega stanu naj nam bo holandski kmet. Naj navedem primer: Ceste na Holandskem ne do dejstev in stvarne kritike. Dejstva so pokazala, da ji ni bilo za pametno oceno, temveč le, da onemogoči reden potek. V to svrho se je posluževala vseh dovoljenih in nedovoljenih sredstev, da vsaj onemogoči smotrno in razsodno delovanje večine. Dobra in uvidevna kritika mora vedno priznati dobre strani in mora tudi odstopiti od svojih trditev, če vidi, da so napačne. Kritik se ne sme sramovati odstopiti od svoje trditve, če je pozneje uvidel, da je napačna. Tudi ne sme vztrajati v kritiziranju nasprotnika, če uvidi, da dela dobro ter se mora ukloniti, ako vidi, da jc s svo.jim mnenjem v do tega, da s kričanjem onemogoči delo, kar se ji je tudi posrečilo. Skupščina je za nami. Ugotoviti pa moramo, da jc negentlemanskc postopanjc opozicije imelo slab odmev v javnosti. Tako postopanje ne koristi splošnim interesom, temveč silno škoduje učiteljskemu ugledu. V dobrobit našc organizacije je, če ostane opozicija^ v mejah stvarnosti in resnice. če se poslužuje parlamentarne poti, da se slični izgredi ne ponovijo več. V današnjih težkih časih je nujno potrebno, da strnemo naše vrste. Odpasti mora tiha opozicija ter morajo vsi učitelji, ki še niso člani vstopiti v našo organizacijo. Vsi eventualni pomisleki in užaljeni ponos naj ostanejo ob strani; osebne ambicije in koristi naj vsakdo podredi skupnim interesom. Na skupščinah pa se mora debata gibati v strogi objektivnosti, ter mora vsak kritik upoštevati koristi celokupnega učiteljstva in s svojim discipliniranim nastopom pokazati javnosti, da je učiteljstvo zrelo za vzgojo naroda. Ved- gredo skozi vasi, v nje vodijo le dovozi zmanjšini. Ko spozna opozicija, da je njenano in povsod moramo s kritiko podpirati in glavnih cest. Kmetje pripeljejo zjutraj mlekotrditev pobita s stvarnimi argumenti, se morane rušiti zdrav napor aktivnih delavcev. Soin poljske pridelke na ta križišča in jih pu- umakniti. Kričanje in razbijanje ni kritika. delujmo vsi pri reševanju premnogih perečih stijo tam brez nadzorstva. Zadružni avto pobere vse in odpelje v mesto. In nikoli se ne dogodi, da bi nekdo kaj ukradel, ali da bi nastali spori med zadrugo in člani glede kvalitete in kvantitete. Drug primer: Govoril sem z nekim nadzornikom amsterdamskih cestnih železnic. Na tramvajih ni sprevodnikov in se vendar zelo redko zgodi, da bi se nekdo vozil brez karte, ki jo mora vsakdo sam kupiti v avtomatih. Vsak državljan ima toliko državljanske in skupnostne zavesti, toliko praktične razsodnosti, da ve, da z osebnim koristolovstvom škoduje splošnemu blagostanju in posredno samemu sebi. Povrnimo se k nam! Najprej moram ugotoviti, da pri nas še ni dovolj razvita »skupnostna« zavest odgovornosti. Mnogo jih je še med nami, ki sploh niso člani organizacije, njih število gre v stotine. Če jih vprašate zakaj, vam bodo odgovorili, da nimajo od organizacije nobenih koristi. Manjka jim čut odgovornosti, nesebična stanovska, skupnostna zavest. Če bi sami osebno tudi momentano ne imeli nobenih koristi, bi vendar morali vedeti, da temelji vsaka organizacija in vsi uspehi v tem, da ne iščejo člani vedno svojih lastnih ugodnosti in koristi, temveč pasivno in aktivno pomagajo zajednici v njenem boju za skupno in s tem posameznikovo korist. Sebičnost nima mesta v nobeni organizaciji, najmanj pa v naši. Najlepše pa je, da se vsi tisti takoj poslužijo vseh ugodnosti, ki jih je izvojevala organizacija in njeni člani. Baš v današnjem času, ko nam je potrebna močna organizacija, bi ne smelo biti v naših vrstah toliko tihe in neme opozicije, ki jo tvori neorganizirano učiteljstvo. S svojo opozicijo škodujejo skupni stvari. To so tihi kritiki, na katere vsakdo kaže in ki predstavljajo našo nesložnost pred javnostjo, katera vidi Ie-te in s prstom kaže nanje in na nas, češ, glejte, saj so sami nesložni in needini, kako more govoriti organizacija v imenu vsega učiteljstva. Drugi faktorji izrabljajo tako opozicijo za boj proti celokupnemu učiteljstvu. Naša organizacija skuša izvojevati izboljšanje našega položaja. Trudi se doseči povišanje prejemkov, avtomatično napredovanje, ukinitev celibata, učiteljsko stalnost, izenačenje prejemkov poročenih in neporočenih učiteljic, pravilnik k zakonu o ljudskih šolah itd., torej za materialne, moralne in socialne dobrine. Ali ni ravno pri stremljenju za končno rešitvijo teh vprašanj potreben enoten nastop vsega učiteljstva? Se hujša kot tiha, je glasna opozicija, če se poslužujc neobjektivnih metod. Opozicija je potrebna in mora biti v vsaki večji skupini. Kjer je več glav, je več misli. Vsi člani nikoli nc morejo priti do besede. zato govorijo v njihovem imenu delcgati. Zopet je teh delegatov ali članov vodstva več. Vsaka glava je po svoje ustvarjena in tudi po svoje misli. Star pregovor pravi, da več glav več ve. Vsakokratna uprava dela, kakor misli, da je najboljše za skupno korist in poedinca. Toda niih mišljenje ni vedno najboljše, ker nikdo ni nezmotljiv. Zato stopi vsako leto ali od časa do časa pred člane, da odobre ali grajajo nieno delo. Takrat je na mestu pametna kritika. Tu pričenja delo opozicije, ki ni sodelo- Opozicija na naši skupščini pa je postopala tako, ker ni mogla uveljaviti svojega mnenja po pametni, parlamentarni poti. Njej je bilo le problemov. S tem prepričanjem moramo stopiti vsi v novo srečnejše leto. —a—