Cene se dvigajo Zvišanje plač je nujno potrebno V zadnjem času je opažati, da na našem domačem trgu stalno naraščajo cene življenjskim potrebščinam; prav tako se -dvigajo tudi cene obleki in obutvi. To dejstvo nam povzroča nemale skrbi, kajti odvisni smo le od skromnih mesečnih dohodkov, ki že doslej niso zadoščali. Naše plače so se po zadnji redukciji znižale pod eksistenčni minimum. Že doslej niso mogli državni nameščenci izhajati s svojimi plačami. V »Učiteljskem tovarišu« smo tudi že številčno dokazali, kako zelo je zadolženo učiteljstvo, kar je brez dvoma posledica slabih, pod eksistenčni minimum znižanih plač. In k vsemu temu se sedaj še dvigajo cene življenjskim potrebščinam. Pogled v bodočnost nas sili k k besedi, da odločujoče činitelje pravočasno opozorimo na nevarnost. Vse namreč izgleda tako, da se bližamo času, ko ne bomo mogli kupiti niti najnujnejšega, za življcnjski obstanek najbolj potrebnega. Meseca oktobra l.,1935. so bile znižane plače državnim uradnikom od 2 do 25 in tudi več odstotkov. Učiteljstvu od IX. do V. skupine so bili prejemki znižani do 20 %. To znižanje se j i takrat opravičevalo s padcem cen vseh življenjskih potrebščin. Morda so cene v letu 1935. res nekoliko padle, vendar povsem gotovo ne v sorazmerju z znižanjem plač. Logična posledica tega znižanja kupne moči sloja, ki predstavlja vsa.j v naši državi najsolidncjšega konsumenta, bi bila ta, da bi cene še nadalje padale, in bi bila s tem deloma krita zguba, ki smo jo utrpeli z redukcijo plač. Toda zgodilo se je ravno narobe. Poglejmo žetev v Jugoslaviji v letu 1936. Strokovnjaki so pisali, da je bila najboljša in tudi najbogatejša odkar obstoja Jugoslavija. Vsakdo je pričakoval pocenitve moke in kruha — toda namesto tega se je dvignila cena žitu in moki že v jeseni lanskega leta, a sedaj se cena temu našemu najvažnejšemu pridelku, a obenem najnujnejši življenjski potrebščini ponovno dviga. Vzrok temu najdemo v stalnem naraščanju izvoza raznih agrarnih proizvodov iz Jugoslavije v Ncmčijo in ltalijo, ki je prav v zadnjem letu zelo narastel. Toda danes ni več govora samo o dvigu cen žita in moke, marveč se opaža stalen porast cen vsem domačim pridelkom in tudi uvoženim živilom. Še posebno izrazit je ta dvig na trgih v mestih. Na tem mestu bi prav gotovo ne razpravljali o tem, kakšna je cena moki, mesu, masti, zelenjavi, kavi in drugim živilom, če bi lahko povsem mirno gledali v bodočnost. Naši nizki prejemki nam pa narekujejo, da s skrbnim preudarkom zabeležimo vsak porast cen tem najpotrebnejšim živilom, ker nam povsem preprost račun pokaže, da nam vsako zvišanje ce.n narekuje ponovno omejitev — a omejili smo se že dovolj, dalje ne bo moglo iti. Kaj pa obleka? Vsi tekstilni izdelki so prav v zadnjem času poskočili v ceni pri nas in v inozemstvu za 10 do 20 %. Tudi tu so strokovnjaki povedali svoje mnenje in navajajo kot vzrok ponovno uvedbo vojaške obveznosti v Nemčiji. Nemci so menda poku*pili vso volno, da je bodo imeli dovolj za obleke svoji milijonski armadi. Nas sicer ne zanima toliko Nemčija in njeno oboroževanje, pač pa nas muči zavest, da si ne bomo mogli več nabavljati oblek niti na obroke, ker bodo predrage, kajti po odplačilu mesečnega dolga v specerijski trgovini in pri mesarju ne bo ostalo niti za skromne obroke za obleko. In če omenimo k temu še obuvalo, katerega cene so povišane zaradi novega davka na čevlje, ki ni malenkosten, moramo ugotoviti, da se s tem zvišajo tudi cene obutvi zopet za kakih 15 in tudi več odstotkov. Ni sicer naš namen pokazati na konkretnih primerih natančno zvišanje cen. Hočemo le tudi s svoje strani poudariti, da že sedaj občutimo, kako zelo smo prizadeti z dviganjem cen prav vsemu, kar nam je tudi za skromno življenje potrebno. Čutimo, da ta dvig ni samo momentan in omejen samo na nekatere proizvode, marveč, da je sistematičen in razširjen prav na vse življenjske potrebščine. Čutimo nadalje. da so naši redni dohodki preskromni, da bi mogli iti mirne duše preko tega in vemo iz lastne izkušnje, da je tudi učitelju potreben kak dinar za primer bolezni, smrti ali kake druge nesreče. Zavedamo se, da nas bo stalno dviganje cen brez istočasnega zvišanja plač spravilo v položaj, ko bodo mnogi zgubili dostojanstvo svojega poklica, pozabili na potrebno avtoriteto in se ponižali ne toliko v svojo škodo, marveč na škodo šole in tudi na škodo naroda in države. Ze ob zadnjem znižanju plač smo poudarili, da je nepravilno zmanjševati kupno moč najrednejšega konsumenta, državnega in javnega nameščenca. To je v škodo vsemu na; rodnemu gospodarstvu. Z dvigom cen posameznim poljskim pridelkom si bo morda opomogel naš kmetski stan. Toda samo morda — kajti, kaj pomaga kmetu visoka cena nje- govih pridelkov, če jih ne more prodati, kcr jih konsument ne more plačati? Vse to so dejstva, ki dajo mnogo misliti. S tem vprašanjem se ne bavimo samo mi, ki smo najbolj prizadeti, marveč ga skrbno proučavajo tudi gospodarski krogi, ki so prav tako zaskrbljeni, ker dobro vedo kako minimalna je že sedaj naša kupna moč in se zavedajo, da bo ta povsem odpovedala, ako bo- do cene stalno naraščale. Ni nam sicer znano do kakšnega sklepa prihajajo gospodarski krogi, a za nas smatramo, da je rešitev možna samo v dvojem: Prav vse cene naj se normirajo na višini odgovarjajoči kupni moči naših prejemkov ali pa naj se nam zvišajo plače sorazmerno s porastom cen vsem življenjskim potrebščinam.