UDK 81'373.2(497.4)
Silvo Torkar
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani
FLEKTIVNA DERIVACIJA V SLOVENSKIH KRAJEVNIH IMENIH (JEZIKOVNOZGODOVINSKI VIDIK)
V članku je prikazan doslej še neopisani pojav konverzije slovenskih krajevnih imen iz množinskih rodilniških oblik v novi imenovalnik ednine, pri čemer se ugotavljajo tri stopnje tega procesa: a) krajevna imena, pri katerih konverzija ni segla v živo rabo (Jereslavec, živa raba Jereslavci), b) krajevna imena, pri katerih je konverzija segla tudi v živo rabo (Otalež, prvotno Otaleže) in c) krajevna imena, pri katerih se je konverzija uveljavila v živi rabi, standardizirane oblike pa ohranjajo prvotno stanje (Vrbljen, prvotno Vrbljene).
The article demonstrates the as yet undescribed phenomenon of conversion of Slovene toponyms from genitive plural forms to new nominative singulars, delineating three stages of this process: a) toponyms in which the conversion has not affected local use (Jereslavec, but in the local dialect Jereslavci), b) toponyms in which the conversion has affected local use (Otalež, formerly Otaleže), and c) toponyms in which the conversion has affected local use, but the standard forms retain the original state (Vrbljen, originally Vrbljene).
Ključne besede: konverzija, krajevna imena, standardizacija, nominalizacija rodilniških množinskih oblik
Key words: conversion, toponyms, standardization, nominalization of genitive plural forms
Flektivna derivacija ali konverzija je v tvorbi krajevnih imen znan pojav. J. Toporišič (1992: 86) jo sloveni z izrazoma sprevračanje oz. sprevrženje, v poljskem jezikoslovju in imenoslovju je najbolj razširjena terminološka zveza derywacja paradygmatyczna, uporabljata pa se tudi derywacja fleksyjna in konwersja.
Prvi je ta pojav v slovanski onomastiki celoviteje opisal poljski jezikoslovec P. Smoczynski, (1961), ki je tudi opozoril na potrebo po izčrpnejši pritegnitvi gradiva po posameznih slovanskih jezikih.
Kot ugotavlja S. Rospond (1970: 31), v slovanskih jezikih, v primerjavi z germanskimi, flektivna derivacija v toponomastiki ni tako pogosta zaradi izrazite opozicije imenovalnik - stranski skloni. Izjema je le nadomeščanje imenovalnika s tožilnikom. Gre za nominalizacijo prvotnih množinskih tožilnikov smeri (nastalih kot odgovor na vprašanje: Kam greš?), ki je potegnila s seboj tudi spremembo spola iz moškega v ženski ali obratno (*Petroviči > Petrovče, *Novaki > Novake, *Cajnarji > Cajnarje, *Lazi > Laze, *Bilča ves > Bilčovs, *Belinja ves > Bilnjovs, *Loga ves > Govs, Hovs itd.). A. Šivic-Dular govori o prevrednotenju oblike smernega tož. mn. v im. mn. (Šivic-Dular 1989: 231). V obdobju standardizacije slovenskih krajevnih imen v začetku 20. stol. so številna tovrstna imena na -e bila načrtno popravljena v oblike na -i: Novake > Novaki, Bane > Bani, Zrkovce > Zrkovci ipd.
F. Bezlaj (1967: 163) je opozoril tudi na konverzijo prvotnega mestnika ednine v novi imenovalnik množine pri imenih Lesce iz *(vb) lessee k *lesykh 'gozdič'1 in Jesenice iz *(vy) asenice k *asenikh jesenov gozd' (1381 Assnigkh).
Podoben primer sem zasledil v mikrotoponimiji Hudajužne v Baški dolini, kjer se večkrat ponovi ledinsko ime b'l'ece. Ime kaže izvajati iz pogostega ledinskega imena Blek (iz bav. avstr. Fleck 'krpa, zaplata', v Rutu izg. tudi b'lak): Blek > (v) Blece > Blece (mn.) - v Blecah. Danes Blece nastopajo izključno kot množinsko ime: na b'l'ecex, u b'l'ecex, tudi hišno ime b'l'eöar.
Primerov tovrstne derivacije je v krajevnih imenih še nekaj. Kozldz (pri Brdu na Zilji), nem. Grafenau (Zdovc 1993: 57), je nedvomno nastal iz *Kozlog. Beneški Slovenci mestnik krajevnega imena Dreka v narečju še danes govorijo in pišejo: u Drec. Krajevno ime Žahenberc (o. Rogatec) je na katastrskem zemljevidu iz l. 1824 zapisano kot Schachenbertz (FK, k.o. Trška Gorca), v Imeniku (1951) Žahenberk, v SKI (1985) pa Žahenberc, lok. tudi Žahenberg. Očitno je -c v izglasju rezultat palatalizacije k > c, ime pa je bilo napačno standardizirano.
Mestniške oblike se v nemških historičnih zapisih za današnje slovensko etnično ozemlje in na ponemčenem ozemlju Avstrije sicer pojavljajo vsevprek, ne samo pri množinskih imenih, npr. Goriach, Selzach, Preseriach, Ratschach, temveč tudi v ed-ninskih imenih. V tem pogledu je še posebej bogat loški urbar iz l. 1501, ki izkazuje oblike: Radischeui za Račeva, Starovassy za Stara vas pri Žireh, Gorapetzy za Goropeke, Gabeytzi za Govejek, Tessnem za današnja Gorenja Brda pri Gorenji vasi, Salemlogu za Zali Log, Koslemchribu za današnji Sv. Tomaž itd.
Imenoslovcem je razmeroma dobro poznan primer flektivne derivacije v ruski antro-ponimiji in sicer prevedba rodilnika ednine ali množine v novi imenovalnik ednine. Gre za priimke tipa Durnovo (znameniti ruski jezikoslovec), Živago in Dolg^h, Černyh. Unbegaunjih imenuje priimke z okamenelo rodilniško obliko ednine ali množine, saj se kljub novi edninski obliki ne sklanjajo (Unbegaun 1995: 138). Tip Muea^o, Mepmea^o, Ee^aeo, Becena^o je dokaj redek, medtem ko je tip Eenux, Toncmux, Eonbmux, r^yxux, W^upÖKux ipd. zelo razširjen, zlasti v severni, srednji Rusiji in Sibiriji. Pomeni pripadnost družini in ne družinskemu poglavarju ('chh fflnpoKHx').
Obstaja pa tudi pojav derivacije krajevnih imen iz množinskih rodilniških imen oz. njihove prevedbe v novi imenovalnik ednine. Iz rodilniške oblike so nastala krajevna imena Firenze < lat. Florentiae (gen.), Rimini, Brindisi, Tivoli (Smoczynski 1961: 159). Že P. Skok je opazil, da je bila vas Černomerec pri Zagrebu nekdaj množinsko ime in da gre za sekundarno ednino (Skok 1926: 4). F. Bezlaj je ta tip imen zaznal, ko je pisal o imenu Grabonoš, saj pravi: »Današnje Grabonoš je bilo nekoč gotovo Krabonoše, kakor kažejo nemški zapisi - Krobenuschen« (Bezlaj 1967: 163). Podobno obnašanje je prepoznal pri imenu Otalež, saj meni, da »je treba izhajati iz pl. Otaleži, ki še živi, in etnika Otaležane« (Bezlaj 1982: 260). Tej problematiki se je močno približal D. Mer-telj v svoji seminarski nalogi, napisani pod Bezlajevim mentorstvom (Mertelj - Bezlaj 1960-61): »Dokaj osamljen je na naših tleh nekakšen nevtralni tip na -anh, ki ga včasih najdemo pri Slovanih, npr. srbohrvaško Lipljan, Grljan, bolgarsko Deljanh, Dhbovanh,
1 Historični zapis iz l. 1389 inLescha sicer omogoča tudi rekonstrukcijo *leska v pomenu 'gozdno drevo, gozdni sadež' (ESSJa 1987: 241).
Smočanh, ukrajinsko Poljan, Lužan, lužiško Dolan, Žitowan. Na slovenskem ozemlju spada verjetno v to kategorijo, ki jo Zubaty smatra za nekakšna pluralia tantum, samo prekmursko Rakičan
Navzlic vsem navedenim zaznavam Bezlaj pri teh imenih ni čutil potrebe, da jih uvrsti v poseben tip, ki bi zaslužil podrobnejšo obravnavo.
Sam sem postal pozoren na ta tip derivacije pri branju rokopisa članka o medji-murskih krajevnih imenih (Frančic 2007). Ob soočenju teh imen s prekmurskimi (v pogovoru s kolegom Vladom Nartnikom) se je pokazalo, da je celoten medjimurski areal množično prevzel model flektivne derivacije krajevnih imen na -ci in -jane iz rodilniških množinskih oblik v novi imenovalnik (Torkar 2007: 488). Od skupno 129 medjimurskih ojkonimov jih ima danes pripono -ec kar 54 (npr. Bogdanovec, Čakovec, Domašinec, Dragoslavec, Draškovec, Ivanovec, Križovec, Lopatinec, Pribislavec, Stanetinec itd.), 8 pa pripono -an (npr. Cirkovljan, Goričan, Mihovljan, Vrhovljan). Starejše kajkavske listine (iz l. 1598) nam izpričujejo nekdanjo množinsko obliko teh ojkonimov, npr. z ternowecz, z maleh Mihalewecz, z Lopatinecz, enake množinske oblike pa se v ljudskem jeziku uporabljajo še danes, npr. Idem u Mihaljefce (Frančic 2007: 149). Medjimurski ojkonimi (iz) Ivanovec, (iz) Stanetinec, (iz) Pretetinec, (iz) Cirkovljan, (iz) Goričan imajo na slovenski strani vzporednice Ivanovci, Stanetinci, Precetinci, Cirkulane, Goričane.
V južnoslovanski toponimiji je nekatere primere toponimizacije rodilnika množine opisal A. Loma (Loma 1999: 47). Za Brus na Hvaru navaja: Gren u frator (gen. pl., grem k fratrom), kar je bilo reinterpretirano kot 'grem v (kraj, imenovan) Frator (nom./ acc. pl.). Tovrstne konstrukcije je, pravi Loma, mogoče srečati celo v knjižnem jeziku: Idem u Milana pomeni 'idem kod Milana, u Milanovu kucu'. Na podlagi historičnega gradiva je Loma pokazal, da so gorska oz. krajevna imena Inok 'menih' (črna gora), Konjuh (Bosna, Srbija.), Pastuh (Bolgarija), Vitez (Bosna), Vojnik (Makedonija) nekdanji rodilniki množine.
Na podlagi historičnih zapisov in podatkov o živih ljudskih oblikah posameznih slovenskih krajevnih imen ter primerjave z njihovimi standardnimi oblikami je mogoče prepoznati vsaj tri tipe flektivne derivacije slovenskih toponimov iz rodilnika množine:
1. Množinsko krajevno ime se je v starih listinah zapisovalo v rodilniku kot odgovor na vprašanje: Od kod si?, ta rodilnik pa je bil umetno poknjižen kot novi imenovalnik ednine. Kljub temu lokalna raba ohranja prvotno množinsko obliko.
Primeri: Podmelec, o. Tolmin, 1322 Milz, 1377 Pomels, pred poknjiženjem Pod-meuz, lokalno tudi: grem vMivce, sem vMivcih, pridem izMivc; mestnik tu kaže sicer na m. sp., kar razodeva mešanje dveh paradigem (prim. toponim Mevce v o. Ivančna Gorica) < *(Pod) Melce; oblika Podmelec (za Podmelc) je narejena z naslonitvijo na tip imen s pripono -ec; Pobrež, o. Oplotnica, lokalno tudi Pobreže, v Pobrežah, iz Pobrež; Prepuž, o. Slovenska Bistrica, lokalno tudi Prepuže, na Prepužah, s Prepuž; Jereslavec, o. Brežice, lokalno tudi Jereslavci; Mihalovec, o. Brežice, lokalno tudi Mihalovce; Župelevec, o. Brežice, lokalno tudi Župelevce; Strelac, o. Šmarješke Toplice, lokalno tudi Strovci.
Včasih lokalna raba ostane na pol poti in opusti prvotno množino, ime pa prevrednoti v srednji spol ednine: Zakraj, o. Tolmin, 1299 Sacray, 1515 Sakrey, 1523 Sakhray, lokalno tudi Zakrje (< *Zakraje), v Zakrju, zakrski, Zakrc.
2. Prvotna množinska krajevna imena so se enako kot v prvem primeru zapisovala v množinskem rodilniku, prevrednotenem v novi edninski imenovalnik, lokalna raba pa je to obliko sprejela za svojo, s čimer se je zgodil popoln prehod v novo obliko.
Primeri: Godešič, o. Škofja Loka, nedavno izumrla lokalna oblika Godešče < *Godešiče, 1581 Gudesiz (Höfler 1982: 25), 1744 Godeschiz, nem. že od 11. stol. Newsass; Otalež, o. Cerkno, 1377 Othalisach in Othalisch, 1515 Attales, 1523 Adale-scha (dokaz zgodnje singularizacije); Lom nad Volčo (o. Gorenja vas-Poljane), 1291 in Lomech, 1400 in Lom, 1501 in Lomech, na nekdanjo množino spominja še množinska lokalna raba mestnika v Lomeh; Kotredež, o. Zagorje ob Savi, 1581 Quotredessac, 1689 Hotredesh, 1780 Tredesch, 1825 Kotredesch < *Kotredeže < *Hotedraže; o tem, da je Hotemež (o. Radeče) nekdanji rodilnik množine od *Hotemože, nam posredno pričajo že nekateri historični zapisi za krajevno ime Hotemaže (o. Šenčur, pri Kranju): 1444 Kathemas, Cotemesach, 1458 Chotemesch, Kotthemezz, 1494 Cotthemess, 1826 Hotemesch; Rakičan, o. Murska Sobota, 1767 Rakitsany, 1780 Rakitsan, 1860 Rakicsan < *Rakičane; Črnec, o. Ribnica, 1825 Zhernze, pred 1500 kraj ni omenjen; V^ntarjevec, o. Šmartno pri Litiji, 1780 Winterjovczi, 1825 ledinsko ime Benterjoutz v k.o. Vintarjevec (sam kraj na tem katastrskem zemljevidu je St. Petri und Pauli), prim. še krajevno ime V^ntarovci v o. Destrnik; R^harjevec, o. Šmartno pri Litiji, 1780 Richarszovczi, Richariovczi, 1825 že Richariouz; Selc, zas. Bukovega, o. Cerkno, 1263 Selza, Sella, 1282 Selz, 1300 Selse, 1335 Celsa, 1377 Scelga, 1566 Seuza; Peč, o. Sovodnje (pri Gorici), it. Peci, 1200 Peccach, Pecchah, 1370 Peccach, 1507 in 1523 Petsch, torej *Pečane > *Peče > Peč.
K tipu Rakičan in domnevnemu Strunjan/Strugnano (< *Strumenjane) bi s precejšnjo verjetnostjo lahko uvrstili tudi krajevna imena na zahodnem robu slovenskega ozemlja: Vedrijan (o. Brda) < *Vidrinjane < *Vydbra, *Vydbrina < *vydbrati 'dreti, spodkopavati' (Šulgač 1998: 318) ali *vyderti 'trgati, ruvati' (M. F. v Bezlaj IV: 313, s.v. vidra II), prim. tudi slovenska imena izvirov in potokov Vidrina, Vidrna, Vidrni-ca, Vidrnik; Ozeljan, lokalno tudi Ozlen (o. Nova Gorica) < ozel 'vozel'; Staranzano/ Štarancan v Furlaniji (pri Tržiču), 1375 Stranzano, 1422 villa Starangani, 1464 sub Stranzan < *Straničane (Puntin 2003: 126-127); med staroslovenska rodilniška imena lahko uvrstimo tudi Cervignano (< *Črvenjan), Sedegliano (< *Sedljan), Passariano in Perseriano (< *Preserjan), Clauiano (< *Hlevljan), Tapogliano (< *Topoljan), Be-gliano (< *Beljan), Coseano (< *Kozljan), Raccogliano di Romans (< *Orehovljan) (Torkar 2007: 487).
Dragocen je primer, ki mi ga je za Rezijo (ustno) sporočil M. Matičetov: Osojan gori! (v pomenu 'vas Osojane gori', čeprav se za prebivalce sicer uporablja 'ti Osojski'), ali pa narečna oblika Lešan, ki jo za Leše pri Šentjakobu v Rožu navaja Kronsteiner, če ne gre seveda za tiskarsko napako (1982: 68).
3. Množinsko krajevno ime na -jane ali -ci je izpričano kot tako že v najstarejših listinah in je bilo tako tudi standardizirano, vendar je v lokalnem govoru prevladala ali se razvila nova edninska oblika iz rodilnika množine.
Primeri: Vrbljene, o. Ig, lokalno tudi Vrbljen; Smrjene, o. Škofljica, lokalno tudi
Smrjen; Šturmovci, o. Videm, prej o. Ptuj, lokalno tudi Šturmovec; Rovte v Selški dolini, o. Škofja Loka, lokalno tudi Rovt, 1500 Routti, 1780 Rout; Bitnje, o. Kranj (< *Bytinjane), lokalno tudi Bitenj (< *Bytinjb), od 1160 do 1421 Vitingen, Veitingen, 1421 Veitting, 1481 in pozneje Veichting, prim. Bitnja vas v o. Mokronog-Trebelno, 1474 Bitinoues.
V	poseben, četrti tip, bi lahko uvrstili imena, ki nimajo ne listinsko in ne ustno izpričanih domnevnih prvotnih množinskih oblik, iz rodilnika katerih se je že zgodaj razvila sekundarna edninska oblika. Mednje verjetno sodi Mokronog, ki je domnevno nastal iz *Mokronoge, rodilnik iz Mokronog > Mokronog. V Bosni in Hercegovini so kar štiri vasi z množinskim imenom Mokronoge, v srbskih srednjeveških virih pa najdemo tudi obliko Mokronozi. Že Miklošič (1874: 65) je ime razlagal iz geografskega apelativa noga (gl. tudi Badjura 1953: 72). Zavite Pintarjeve razlage iz *ma-krombnovo (1914), ki jo je sprejel in povzdignil Ramovš (1924: 161), upravičeno nista sprejela niti Breznik (1944) niti Bezlaj (1961: 30). V listinah je Mokronog že od prvih zapisov v 12. stol. vselej izpričan le z nemškim ustreznikom Nasssenfus (1158-73 edinkrat Nazzenvozzen), le Valvasor navaja slovenski obliki (Mokru nog, Gurajne Mokronag).
Drugo takšno ime je domnevno Žalec, ki je podobno kot Mokronog izpričan že od prvih omemb v 12. stol. dalje samo z nemškim ustreznikom Sachsenfeld. Že Bezlaj (1961: 345) je ugotavljal, da je Žalec tako kot zaselek Žalce na Bizeljskem morda v zvezi s krajevnima imenoma Žalna (o. Grosuplje) in Žaloviče (o. Šmarješke Toplice). Na istem mestu Bezlaj navaja tudi avstrijskega slavista K. Piuka, ki opozarja na osebno ime *Žal (Sal), zapisano v 9. stol. v Čedajskem evangeliarju (Kos Gr. II: 255). Glede na to, da se prebivalci Žalne imenujejo Žalci (izg. -vc-), je mogoče sklepati, da je toponim Žalec (izg. Žavc) nastal s konverzijo iz rodilnika prvotne množinske oblike Žalce, pri čemer je bil Žalc umetno poknjižen v Žalec (podobno kot Podmelc v Podmelec ali Bolc v Bovec). V krajevnih imenih Žalna (< *Žalina) in Žaloviče najverjetneje tiči okrajšana različica *Žal staroslovanskih osebnih imen *Žalimir, *Žalirad ali *Žaligost, ki so sicer neposredno (Salimarus, Salic, Salis, *Žaloš) ali posredno izpričana pri nekdanjih polabskih Slovanih in Lužiških Srbih v krajevnih imenih Salau, Salegast, Salem, Saalkow (Schlimpert 1978: 162, Bily 1996: 333). Z imenom Sachsenfeld so nemški pisarji v 12. stol. morda substituirali slovensko ime z najbližjim nemškim imenom na podlagi sozvočnosti. Ta pojav je dobro razložil P. Skok pri imenu Radgona, nem. Radkersburg, kjer so slovensko ime Radegoj Nemci substituirali z nemškim Ratger (Skok 1924: 44).
V	listinah najdemo na stotine zapisov krajevnih imen v rodilniku množine, ki niso postali novi imenovalniki ednine:
Dutovlje, 1316-1317 lurius de Duotolan, Voglje, 1348 de Voglian, Vrhovlje, 1316 de Vercoglan, Kreplje, 1316 de Crepeglan, Utovlje, 1368 de Outoglan, Godnje, 1316 de Godignan, Šepulje, 1316 deXipuglian, Štorje, 1312 de Xetoriano, Kazlje, 1316 de Caslan/Casglan, Žirje, 1405 Sirian, Merče, 1348 de Mergano, Brje pri Koprivi, 1525
Gregorius de Brian (vsi primeri so iz Merku 2006), Sežana, 1152 villa Cesan (Kos Gr. IV: 167), Deskle (o. Kanal), 1507 Dieszkel, Dolje (o. Tolmin), 1523 Supp Dolian Kuršinci (o. Ljutomer), 1824 Kurschinetz (sosednji Bučkovci so istega leta Wutschof zen, Precetinci Prezetinzen, Radoslavci so Radislafzen), Mezgovci (o. Dornava), 182 Mesgowetz (sosednji Moškanjci so istega leta Moschganzen), Sodinci (o. Ormož), 182 Sodinetz, Lasigovci (o. Dornava), 1824 Lastigowetz, Bratislavci (o. Dornava), 182 Wratislavetz (FK).
Jožefinski vojaški opisi iz časa okrog l. 1780 (Jožefinski 1995-2001) nudijo zgovoren zgled za nihanje med imenovalniško (prvotno tožilniško) in rodilniško množinsko obliko imen v Prekmurju oz. v vzhodni Sloveniji: Mlajtinci - Mladince oder Mlade-tinecz, Otovci - Odowce oder Odocz, Rogašovci - Rogatschowce oder Rogaschocz, Krašči - Kraschowcze oder Kraschitz, Domajinci - Domancze oder Domainz, Topolovci
-	Toplowcze oder Topolacz, Radovci - Radowcze oder Radocz, Skakovci - Kakowcze oder Szkakocz, Satahovci - Szatowcze oder Szvetahocz, Peskovci - Peskovze oder Pe-skocz, Ivanovci - Ivanowcze oder Ivanocz, Fokovci - Falkowcze oder Falkocz, Zavrč
-	Zauriche, 1877 Zavrče, v Zavrčah (LMS), stanovniško ime Zavrčanec.
Med edninska krajevna imena, nastala s flektivno derivacijo iz rodilnika množine, smemo uvrstiti tudi Kals na vzhodnem Tirolskem. V Sloveniji je več toponimov Kalce, ki imajo med historičnimi zapisi iz 14. in 15. stol. tudi oblike: Kalcz, Galcz, Khauz (Kos 1975: 240-241). Kalc je zapis rodilniške množinske oblike, vzhtir. Kals je natanko isto kot slovenski Kalc. Za izglasni -5 prim. zapis Pomels za Podmelc iz l. 1377.
Po tvorbi sorodno ime so Govce, kraj v o. Laško. Osnova je apelativ golce (govce), ki ga Pleteršnik sicer navaja (golec) v pomenu 'neporaščen strm svet', ki pa se uporablja skoraj izključno v množini: golci, v golcih (Pleteršnik: v naše golce se malo novega zve). Vzhodnotirolski Golz je najverjetneje - tako kot Kals - rodilnik množine: (iz) Golc.
Podobno je v Furlaniji nekdanja slovenska vas Selce v o. Ronke v italijanščini zapisovana v rodilniku množine: Selz, danes uradno Cave di Selz (Merku 1999: 65).
Flektivna derivacija iz množinskega rodilnika v novi edninski imenovalnik v slovenski onomastiki torej nikakor ni obroben ali izjemen pojav in pojasnjuje nemalo današnjih narečnih ali standardiziranih oblik krajevnih imen. Tako na domačih kot na drugih slovanskih primerih se lahko prepričamo, da gre za še vedno živ pojav, ki kliče po nadaljnjih raziskavah.
Literatura
Rudolf Badjura , 1953: Ljudska geografija, Ljubljana. France Bezlaj , 1956-61: Slovenska vodna imena I-II, Ljubljana.
-	- 1967: Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana.
-	1982: Etimološki slovar slovenskega jezika, Druga knjiga, K-O, Ljubljana.
-	- 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika, Tretja knjiga, P-S, Ljubljana. Dopolnila in
uredila M. Snoj in M. Furlan.
-	- 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika, četrta knjiga, Š-Ž, Ljubljana. Avtorji gesel F.
Bezlaj, M. Snoj, M. Furlan, ur. M. Snoj in M. Furlan. Inge Bily , 1996: Ortsnamen des Mittelelbegebietes, Berlin. Anton Breznik , 1944: Zloženke v slovenščini, Razprave AZU, II, Ljubljana, 53-76.
ESSJa 1987: 3rHMonorHHecKHH cnoBapt cnaBSHCKHX a3^iK0B. npacnaBSHCKHH neKCHHecKHH $OHg, B^inycK 14 (*labati-*letepltjt), nog pegaK^HeH H^eHa-KoppecnoHgeHxa AH CCCP O.H. Tpy6aHeBa, MocKBa.
Andela Frančič , 2007: Uvid u hrvatsku toponimiju na sjeverozapadnoj medi, v: Merkujev zbornik (Jezikoslovni zapiski 13/1-2), Ljubljana, 147-157.
Otto Kronsteiner , 1982: Die slowenischen Namen Kärntens. Mit einer Einleitung von Heinz Dieter Pohl), Wien (3., dopolnjena izd.).
Aleksandar Loma, 1999: AneKcaHgap ^oma, OpoHUM Mhok u npo6neM ceKyHgapHe jegHHHe y cnoBeHCKoj xonoHHMHjn, 36opHHK MaTH^e cpncKe 3a ^Hnonornjy u nnrBHcXHKy, XLII, HoBH Cag [2001], 45-58.
Pavle Merku , 2006: Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu. Uredila M. Furlan in S. Torkar, Ljubljana.
Drago Mertelj - France Bezlaj, 1960-61: Slovenska krajevna imena na -jane. Po seminarski nalogi Draga Mertlja priredil za tisk F. Bezlaj, Jezik in slovstvo VI, Ljubljana, 187-192, 220-225.
Fran Miklošič , 1872-1874: Franz Miklosich , Die slavischen Ortsnamen aus Apellativen I-II, Wien.
Maks Pleteršnik, 1894-95: Slovensko-nemški slovar, Ljubljana.
Maurizio Puntin , 2003: Toponomastica storica del Territorio di Monfalcone e del comune moderno di Sagrado, Gradisca d'Isonzo.
Fran Ramovš , 1924: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem, Ljubljana.
Stanislaw Rospond , 1970: O derywacji fleksyjnej w nazewnictwie miejscowym slowenskim, Onomastica jugoslavica 2, Ljubljana, 30-63.
Gerhard Schlimpert , 1978: Slawische Personennamen in mittelalterlichen Quellen zur deutschen Geschichte, Berlin.
Petar Skok, 1924: Tri etimologije, časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino IV, Ljubljana, 38-46.
- - 1926: Toponomastički prilozi, časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino, V, Ljubljana, 1-14.
Pawel Smoczynski , 1961: O derywacji fleksyjnej w slowianskiej onomastyce (Zarys problema-tyki), v: I mi^dzynarodowa slawistyczna konferencja onomastyczna, Ksi^ga referatöw, Pod redakcj^ W. Taszyckiego, Wroclaw etc. 1974, 147-160.
Alenka Sivic-Dular , 1989: Besedotvorne vrste slovenskih zemljepisnih imen na gradivu do leta 1500. Obdobje srednjega veka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana, 229-244.
Viktor P. šuLGAč, 1998: BiKTop n. ey^brAq, npacnoB'aHctKHH rigpoHiMHuft $oHg (^parMeHT peKOHCTpyK^ii), khib.
Jože Toporišič , 1992: Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana.
Silvo Torkar, 2007: Toponim Preserje in slovansko-romansko prepletanje pripon -jane in -anum, v: Merkujev zbornik (Jezikoslovni zapiski 13/1-2), Ljubljana, 481—492.
Boris O. Unbegaun , 1995: Eopuc O. yHberavH, PyccKue ^aMunun. nepeBog c aHrjiuftcKoro. H3gaHHe BTopoe, ucnpaBneHHoe, MocKBa.
Viri
FK: Franciscejski kataster (www.arhiv.gov.si)
Janez Höffler , 1982: Trije popisi cerkva in kapel na Kranjskem in Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja, Ljubljana.
Imenik, 1951: Imenik naseljenih mesta u FNRJ. Stanje 1 januara 1951 godine, Beograd. jožEFiNSKi, 1995-2001: Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763-1787, zv. 1-7. Ur. V Rajšp, Ljubljana.
Fran kos, Gr.: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (do leta 1246), I-V, Ljubljana 1902-1928.
Milko kos, 1948-54: Urbarji Slovenskega Primorja I-II, Ljubljana.
— 1975: Gradivo za historično topografijo Slovenije (za Kranjsko do leta 1500), I-III, Ljubljana.
Pavle Merku , 1999: Slovenska krajevna imena v Italiji. Priročnik/Toponimi sloveni in Italia. Manuale, Trst.
SKI, 1985: F. Jakopin, T. Korošec, T. Logar, J. Rigler, R. Savnik, S. Suhadolnik, Slovenska
krajevna imena, Ljubljana. Pavel Zdovc , 1993: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem/Die slowenischen Ortsnamen in Kärnten. Pisava, izgovarjava in naglas, vezava in sklanjatev ter izpeljava slovenskih koroških krajevnih imen. Gradivo zbral, izbral in uredil Pavel Zdovc, Dunaj.
Summary
Flectional (as well as paradigmatic) derivation or conversion in the formation of toponyms is a well-known phenomenon. A special type of conversion is presented by the lexicalization of oblique case forms of toponyms, which can be traced in the living usage of dialect speakers as well as in historical attestations and, crucially, it has left its mark on the standardized forms of place names. The most widespread and well-known nominalization of original plural accusatives of direction (which respond to the question Slovene question Kam greš? 'Where are you going?'), which also triggered the change of masculine to feminine gender (*Stanežiči > Stanežiče, *Petroviči > Petrovče, *Novaki > Novake, *Cajnarji > Cajnarje, *Lazi > Laze, *Hlebci > Hlebce, etc.). Bezlaj has also drawn attention to conversion of original locative singular to a new nominative in the place-names Lesce from *(v^) lessee 'in the grove', which goes back to an original *les^kb 'grove' and Jesenice from *(v^) asenice 'in the ash forest', which goes back to *asenikb 'ash forest'.
In the Slovene onomastic literature there has as yet not been an explicit description of the phenomenon of derivation of toponyms from genitive plurals nor of their reinterpretation as nominative singulars. Bezlaj did, however, sense this in the toponyms Otalež and Grabonoš, but he failed to recognized it as a special type that is sufficiently widespread to warrant separate treatment.
In practice one can recognize three types of behavior in the conversion of toponyms from genitive plurals:
1.	Plural toponyms that have standardized an erstwhile genitive plural as a new nominative singular where in the local dialect the plural is still in use: Podmelec (Tolmin municipality, locally Melce, from Melc); Pobrež (Oplotnica municipality, locally Pobreže, from Pobrež); Prepuž (Slovenska Bistrica municipality, locally Prepuže, from Prepuž); Jereslavec (Brežice municipality, locally Jereslavci, from Jereslavec).
2.	Plural toponyms that as in the first type standardized genitive plural as a new nominative singular, but the local dialect has accepted the form as its own: Godešič (Škofja Loka municipality, formerly Godešiče < *Godešiči, from Godešič); Otalež (Cerkno municipality, formerly Otaleže, from Otalež); Rakičan (Murska Sobota municipality, formerly Rakičani < *Rakičane, from Rakičan).
3.	Plural toponyms that in regard to the standard plural form have accepted in the local dialect
a new singular form from a former genitive plural: Bitnje < *Bitinjane (Kranj municipality) > locally Bitenj; Vrbljene (Ig municipality) > locally Vrbljen; Smrjene (Škofljica municipality) > locally Smrjen; Avče (Kanal municipality) > locally Avč; Šturmovci (Videm muncipality) > locally Šturmovec.