Narodna vzgoja. (Spisal Jos. Ciperle.) 80. \e ve kakor povsod, kjer vladajo tako žalostne socijalne razrnere, kakor pri nas Slovencih, ponehavati je jela usmiljenost. Da je tudi Slovenec postal nekako bolj trdosrčen, temu krivi so slabi vzgledi, koje je videl v obilni meri pri vseh svojih sosedih. Le pornislimo, da je bil Slovenec in je še tudi vedno zatiran, vedno potiskan v kot; pomislimo le dalje, kako kruto izrabljali so nekoč graščaki po Slovenskem vse sile našega naroda, kako so mu kovali verige; pomislirno le še dalje, kako se ravna še dan danes s Slovenci po mnozih krajih; — in ne srnemo se čuditi, da mu je otrpnelo srce, in da se je jel tudi v neustniljenosti približavati svojim tlačiteljem. Zato pa ima nalog narodna vzgoja usmiljenost, to pravo pravcato slovansko lastnost gojiti in krepiti, kjer se še nahaja, a na drugi strani mora se kar naravnost vcepljati narodu, kjer je jela ponehavati. Dobro vzgojen ¦Slovenec iraa se odlikovati ravno po svoji usrailjenosti, po svojern dobrem srci in po svoji nesebičnosti. Žalostno je, kar piše »Učiteljski Tovariš" v svoji 13. letošnji številki o ljubljanskih razmerah po potresu. Čujrao tedaj! »Draginjske razmere Ijubljansko so že po vsem svetu znane in tudi razupite. Take draginje in sebičnosti ni krnalu nikjer po državi, kakor baš pri nas, tako se čuje in tako se toži! Živila, stanovanja, prometna sredstva i. dr., vse zelo drago, dražje nego v velikih raestih, poleg tega pa razmeroma slabo in — nerabno! Pomanjkanje stanovanj in visoke najemščine so ljubljansko mesto že dozdaj diskreditirale na zunaj, sedaj pa je najti v našem raestu celo mnogo gospodarjev, ki že zahtevajo vsled katastro-fe višjo najemšcino od svojih ubogih strank, dočim preže na drugi strani na državno podporo, katero bi radi iz saniega koristolovstva in brezznačajne sebičnosti vtaknili v žep, a stroške za popravo naj jim povrnejo stranke v hiši. 0 tem odiranji prišle so pritožbe sedaj na dan in uradni list postavil se je tem špekulacijam po robu, kar kaže, da bode vlada strogo postopala pri razdelitvi držav,ne podpore v Ljubljani. In to je popolnem namestu! Mari Ljubljana ni že dovolj razupita po svetu zaradi draginje, sedaj hočejo nekateri krogi še katastrofo izkoriščati proti interesom domacinov. — Povsod izsesavanje! Ali je to oastno za deželo in nje glavno mesto?! Dovolj izkoriščajo katastrofo tuji l.judje, odločen boj pa je napovedati ljudem, če delajo to kot domačini! Upamo, da tudi merodajni oinitelji preprečijo nakane tacih in jednacih brezvestnih ljudi, kateri bi najrajše vse reklamirali za se: mile darove, državno podporo, draginjske doklade, najemščine, prislužek, z jedno besedo —- vsa sredstva za obstanek svojega bližnjega. Gabi se nam, tako delajo — hijene." Oj ne, hijene so pravi angelji v primeri s tacimi ljudmi. Sram me je, da sem raoral prepisati ta članek. A moral sem ga, da pokažera, kako malo slovenskega duha se nahaja sem ter tje med nami. 81. Pa poreče kdo: kako bi neki kdo vcepil usmiljenost v srca teh ljubljanskih hijen? Ali bi ne bilo to povsem prazno delo? — Res, ni dosti upa jih poboljšati; poučevati jih, prositi jih, to bi bilo res popolnem zastonj. Le nekaj bi morda vsaj nekoliko koristilo, in to bi bilo, da bi v Ljubljani izhajajoči listi objavljali in sicer po večkrat njih imena. To bi imelo toliko vpliva, da bi jeli ljudje s prstom kazati na nje, in to bi gotovo zaslužili v polni meri. Morda bi si potem premislil marsikdo občevati z njirni ter jim storiti kako uslugo. Saj poštenjakom ni častno se baviti s tacimi pijavkami. Ako bi prišla n. pr. taka pijavka v kako gostilno ter sedla k mizi, kjer že sede drugi ljudje, naj bi ti takoj ostentativno vstali ter šli k drugi mizi, itd. Kaj pa vendar prav za prav provzroči, da postane človek neusrniljen? Uboštvo ni nikakor temu vzrok, kajti često je videti, da ravno ubožci so jako usmiljeni do drugih ubožcev. Tudi bogastvo samo po sebi ni vselej zapreka usmiljenosti, kajti tudi bogatini marsikedaj, če tudi ne tolikokrat, kot ubožci, pomorejo komu iz sile. Vedno in vedno pa je le jedini vzrok neusmiljenosti slaba vzgoja. A tudi tu stori največ dober vzgled vzgojiteljev. Ker sem o tem predmetu pisal že jedenkrat obširneje v ,,U6iteljskem Tovarišu", naj navedem tu le ob kratkem nekatere točke. Usmiljenje do otrok je lepo, ali preusmiljeni vendar spet ne smejo biti stariši z njimi. Prizanašati otrokom vedno, to je nespametno: udarce, kojih otrok ni prejel, te bo on dal starišem. Ne mislimo, da učimo otroka usmiljenosti s tem, ako se nam smili tudi takrat, kedar se kaj pregreši. Usmiljenje se mora vse drugače učiti in sicer: Bodimo sami usmiljeni do ljudi in do živali. To je prvo. Se ve, one že navedene ljubljanske hijene niso zmožne kaj tacega storiti, zato bodo pa njih otroci tudi pravi izrodki, da jih bode Bog žalosten, kedar jih bode videl. — Ne puščajmo tudi otroka \iikdar gledati, kedar se kolje kaka žival. Nic ne osurovi bolj otroškega srca, nego to. Ako nas ima on priložnost gledati, kako brez vsacega občutka odrežerao živali vrat, koja nara ni storila nikdar nič hudega, ne smemo se čuditi, ako jemlje on ticara jajca iz gnjezd, ter jih mori, če tudi mu niso storile nič zlega. — Odtegujmo otroke od vseh onih, ki se pretepajo. Tepenje je vselej surovo, kedar ni sklenjen z njim kak višji namen. Otroke tepemo zato, da se poboljšajo; ali pretepi pri odraslih imajo pa le ta namen, da zlije drug na druzega svojo jezo, ali da se ta ali oni pokaže, da je močnejši nego drugi i. t. d. — A slednjič ne gonimo nikdar ubožcev z grdimi besedami od hiše; vendar se pa tudi ne bahajrao pri otroku, da smo storili komu kaj dobrega. Otrok naj misli, da moramo tako ravnati, da je to tako rekoč naša dolžnost — kar je tudi resnica. Saj je v istini naša sveta dolžnost, podpirati ubožce; in kdor jih ne podpira, ta ni človek. 82. Pristopimo k drugi kreposti, ki nas iina dičiti: in to je resnicoIjubje. Najvišji smoter vsemu človeškemu izpoznanju je resnica; zato je iudi oni človek, ki govori vedno resnico, za Bogoin najpopolnejše bitje. Pač je mnogo ljudi, ki ne znajo ločiti vedno resnice od krivice, a še več jih je, ki tega nočejo. Saj je tudi resnično, da se dan danes v mnozih slučajih boljše izhaja s krivico, nego z resnico. To je pač prežalosten znak sedanjega veka. Ali resnica oči kolje, — pravi slovenski pregovor. Zalibog, da je tako. Kdo rad sliši resnico, posebno če odkrije njegove napake, njegove pregreške? Ko je odkril grški učenjak Arhiraed novo resnice, da izgubi kamen v vodi toliko teže, kolikor tehta voda, kojo izpodrine, je daroval bogovom sto bikov. ,,I.n od onega časa" — pravi nemški 21* liumorist Borne — ,,se streso vsi b.iki, kedar se odkrije kaka nova resnica." A tudi nikdar sc ni kalila tako resnica, kakor se dan danes. Poglejmo n. pr. naše javno menenje. Kdo je dela. ? Naši časnikarji. A kako grdo ravnajo ti z resnico. Večina ljudstva si ne more pridobiti druzega prepričanja o polož.aji sveta, nego onega. ki se ji pridiguje po časnikih. Zalibog, da pridigujejo po časnikih ,,re$nico** največ nesramni židje, izpodeni pisači in drugi jednaki ljudje. Slovenski pregovor pravi: ,,Otroci in norci resnico govore." A mnogi otroci so že v prvi mladosti tako popačeni, da se lažejo, da se morarao kar čuditi njihovi predrznosti. Pač so ti vselej pokvarjeni od starejih. Nepokvarjen otrok ljubi vselej resnico. Laž tedaj niprirojena nikomur, kakor morda mislijo oni,.kojim je potreba, lagati se. (Dalje prih.) \