Sodobna slovenska poezija
Zoran Pevec
Melete thanatou
Brez odgovora
Z dlanjo se dotaknem gladine vode.
Diham z glasom valovanja.
Mrmranje jutranjega morja
vprašujem o trajanju časa.
Ti se mi približaš od zadaj,
kot vedno. In si razlog,
da že od vsega začetka kaže na slovo.
V hladu brez odgovora,
zbiram pasti, narejene iz vprašanj.
Obala je kratka,
še krajša je tvoja tišina -
govoriš za tistega,
ki ne zna govoriti,
ljubiš za tistega,
ki ne zna ljubiti,
umiraš za tistega,
ki ne zna umreti -
le bolj po tiho mrtev živi.
Dotakni se me
Dotakni se me in bodi tu, smrtno resna. Napisi nekaj besed v notesnik, osvetli jih in pritisni tipko P v orodni vrstici, da bom vedel, kaj je pomembno in kaj ne.
Ugibam -
bo to verz Clauda Estebana, da si želim globoki dež na usta, bo to Marionova misel pred Interludijem 2, o zadržanem sijaju Očeta, morda ljubezensko pismo, v katerem je zapisano vse o samoti in o kratki poti obljub ... Bo H. D. namesto tebe verjela, da mora skrivnost ostati skrivnost,
ko se sklanjata robova v linijo smrti. Ne vem.
Ukaz
Ti, ki si, ko te ni -ukaži vsem ženskam, ki sem jih ljubil, naj mi prinesejo kamen na grob, ko bom umrl. Vsak kamen bo kot poljub, vsak poljub bo ena smrt več.
Imaš pogled
Imaš pogled, a nimaš oči,
imaš belo stran ljubezenskega pisma,
a nimaš pisala,
imaš ponarejen gib ljubice,
a nimaš poljuba.
Imaš ovratnico za novorojenega otroka
in nimaš demonov,
ki bi mehčali tesnobo talca življenja.
V rumenem listu jesenskega parka
na svoji dlani topiš spanec časa,
zazreš se v balzamiranega Iona
v hipu, ko reče:
"Kje je človek,
ki me je hotel ubiti?"
In padeš kot mrtva na tla.
Potujeva
Povsod si z mano, kot ime ženske, ki je nikoli ne pozabiš. Potujeva,
v majhno obmorsko mestece
z dvema svetilnikoma.
Tam me pelješ na obzidje
in vidi se daleč na morje.
Razdražen sem, ker vem,
da je na obzorju konec poti,
vidim, kako me odnaša veter,
vidim, kako spodaj v travi nekdo počepne
in si poscan briše spolovilo.
Obrnem se stran,
lepo so me vzgojili,
toda kakšen smisel ima,
bežati pred resnico ...
Kot bi nekdo rekel,
da ponoči ne dežuje.
Kot bi nekdo mislil,
da pod cvetočim drevesom ni smrti.
Potujeva,
da bi ti lahko sama odšla.
Mrtva roža
Si ženska, ki se vlači ob meni,
kot cipa, kot pogrošen novec.
V roki drži pojemajočo svetilko,
videti je kot izumljen seksualni spomin,
ima ustnice mrtve ribe,
dlani posušene trske,
oči sive skale.
Paralizirana sopotnica,
prisotna, tudi ko ob odprtem oknu
preneha deževati.
Na ramena si nalagaš trupla stark,
pohotne mladce,
sinove psihiatričnih bolnikov,
očeta brez pogleda,
mater z drugega brega.
Mrtva roža si,
na preozki srajci hotenja.
Narediš načrt
za pot v osamo,
kjer se nihče ne boji svojega odseva, kjer je tvoj dvojnik zazrt v črno zrcalo.
Dve himni
Pohajkujeva med dvema himnama, na križišču božje nezainteresiranosti, z dečkom, ki nosi v žepu slepca, da bi strašil sončno svetlobo mladosti, s poglavjem iz Claudelove igre, v kateri Violaine reče, da je dobro umreti, ko je vse končano. Slaviva skok čez obzidje zapuščenega vrta radovednosti in koščico razuma. Potem rečem:
"Dokler te ni, mi nič ne manjka, ko si, mi je vse odveč."
In podobno
Kaj si, ko nisi človek? Kamnita ptica, razvlečen glas brezsmiselne besede, sfingin vprašaj, Reka, ki odide s Tujcem, se vrne v objem in potem je dolgo molk ... Mirujoča trpnost in podobno, odsekana roka in podobno,
narcis, ki ne vem, zakaj vztraja z mano,
in podobno,
vsakdanja skrb
in podobno,
v dežju naslovov
in podobno,
tvoja usta, kje so tvoja usta in podobno,
na obalo vrženi predmeti in podobno,
interakcijska asociacija na mrtve oči in podobno,
nekaj se bo zgodilo s časom, nekaj se bo zgodilo s časom, če boš še kdaj prišla, a to ne bo več ničemur podobno.