I>va pojava ljudskega prava med Slovenci \ Ifa. stoletju.       219
Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
Dr. Serfclj Vilfan.
Eden glavnih vzrokov, da je starejše slovensko pravo razmeroma malo znano, je redkost listin, ki omenjajo njegove institute. Z malimi izjemami upoštevajo nam znane listine v glavnem le pravo onih slojev prebivalstva, ki so razmeroma zgodaj v celoti sprejeli germanske pravne običaje in ki jih ne moremo smatrati za nosilce slovenske ljudske pravne zavesti. Zato zasluži o tem večjo pozornost maloštevilna listinska sporočila, iz katerih moremo črpati spoznanje starejšega slovenskega ljudskega prava. Z enim teh S]>oročil naj nas seznanijo naslednje vrstice.
220
Dva ))ojiiva ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
Viri, V zl)irki spisov odlboTnili deželnih zborov, ki so v Miillnerjevi prenredbi pod označbo „Landesverteidifiunii" shranjeni v kranjskem stanovskem arhivu (v .Narodnem muzeju), je pod staro fascikulaturo 98 med akti odliornega zibora v Pragi 1. 1541^ vložen kratek spis kranjskih odposlancev v prepisu, ki obsega eno polo in ga bomo označevali kot „ip r a š k o pritožb o". Prepis je spisan v pisavi 16. stoletja.
Listina vsebuje pritožbo (deželni gravamen), naslovljeno na „ri:mskega, ogrskega in češkega kralja", torej na Kerdi-nanda I. HaJ>s]>urškega, ki je ])il tudi deželni knez Kranjske. Podpisana je le z označbo „0'dposlanci kneževine Kranjske".^ — Na zunanji strani je z isto pisavo zalbeleženo: „Ponižna prošnja kranjskih odposlancev", ter z drago, ne dosti mlajšo roko „[zročeno kraljevskemu veličanstvu v Pragi 1. 41.",' nakar sledi regest listine Ibrez tretje toSke. Ta zaznamek o datumu izročitve je točen. V isti seriji spisov se namreč pod staro fascikulaturo lOl a) nihaja koncept pritožbe z dne 18. julija 1542. — po vsem videzu instrutcije kranjskim odposlancem — ki naroča med drugim, naj odposlanci prosijo za rešitev v Pragi vloženih pritožb,* ki jih je Ferdinand odstopil v rešitev vladi (Re-gierung). Tukaj navedene pritožbe pa se ujemajo s „praško pritožbo", ki je bila torej v resnici vložena leta 1541 v Pragi. — V tem konceptu instruikcije je naknadno črtan odstavek, nanašajoč se na člen praške pritožbe, s katerim se bomo bavili, zato označujem ta vir kot „č r t a n i k o n -C e p t".
V praški pritožbi pravijo odposlanci uvodoma, da dodajajo že vloženim pritožbam,. na katere doslej še niso dobili odgovora, še naslednje štiri: V prvi točki zahtevajo, da se mestu Trstu naloži obveznost, prispevati k deželnim davkom. V drugi točiki prosijo za dovolitev pobiranja mit-nine za gradnjo kokrške ceste. Tretja točka se tiče pregi eh.
1 Gre za znani kongres v Pragi, ki se je začel 1. 1541, iii na katerem so zborovale dežele Spodnje Avstrije, del Gornjeavstrijskiii dežel ter dežele češke krone. Na tem zboru je bilo govora zlasti o zadevah obrambe pred Tvirki in o njenih finančnih podlagah. Dodatni zbor k temu zboru I. 1542 je določil osnove za davčno odmero. — Gl. na pr. Bidermann, Die ijsterreichischen Landerkongresse, MJOG XVII, Innsbruck 1896.
2 „N. die gesandten aus dem fiirstenthumb Crain."
,,Der gesandten aus Crain vnndertanig anruffen" — „Zu Prag ku[nigliche|r m|aiesta]t vberantwurt im 4-1."
^ Iz tega koncepta izhaja, da praška pritožba kranjskih odposlancev še ni bila rešena.
Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.       221
ki so v deželi ukoreninjene, v četrti pa prosijo za odpravo oglejske cerkvene jurisdikcije na kranjskem.
Zanima nas tretja točka praške pritožbe, v kateri s|>o-ročajo odposlanci kralju, da sta med kmeti razširjeni dve glavni škodljivi pregrehi in to „pustošenje" in „otmica obljubljenih nevest". Prvo pomeni, da se tedaj,' kadar se primeri kak uboj, spravi vse sorodstvo na noge, vdre na storilčevo zemljišče, ter opustoši in jiohodi vse. To se smatra kot običaj in pravo. Pri tem pa se zgodi mnogo hudega in slabega. — ludi otmica obljubljenih nevest, pravijo odposlanci, je tako splošno ukoreninjena, da je mnogi nimajo ne za greh ne za sramoto, poleg tega pa ostaja pogostoma nekaznovana. — Slednjič se pritožujejo odposlanci v tej točki pritožile, da se v nasprotju s kraljevo prepovedjo zopet začenjajo žegnanja na deželi (Gev-khirchtag), na katerih se mnogo slabega zgodi. Qb koncu prosijo, naj vladar ukrene vse potrebno, da se dežela očisti takih pregreh. — ,,Zu ausreitung (ausrottung — iztrebljenje) der lasster mii-?en wir e[urer] m[ajestii]t aus vnnderthanigkhait nit ver-lalltn, das vnnter dem paursman zway schedliche haubt-lasster, grunndtstoer vnnd enntfiierung versprochener preiit, gepraucht werden. Solicher massen so sich etwo ein thodt-schlag pegibt, so erhebt sich ein gannze freundschafft, dem thater auf den grundt zulallen, verwiiessten vnnd zertreten alles, wellens fiir ein prauch vnnd recht halltn. darunter vili args vnnd vbles geschiecht. Aiich ist das lasster entfuerung der preut so gemain eingewurzellt, das es pey villen weder sundt noch schandt geacht vnnd darzue in vili weeg vnge-strafft peleibt. Gey-khirchtag, daran in vili weeg vbelis ge-stifft heben an, wider e[urer] m[ajestii]t genedigist verpott gehallten zuvverden. Biten wir e[uer] m[ajestii]t das landt vor solchen lasstern zu rainigen vnnd genedigiste einsehung thuen.""
Pritožbo so kranjski stanovi ponovili v pismu na vladarjevega namestnika in vlado, ki je nastalo v sredi ib. stol., a je verjetno mlajše od instrukcije z dne 18. jul. 1542." V
» V konceptu iz 1. 1542 črtano mesta se glasi, kolikor se tiče našega predmeta: „Auch ermelte regierung der einreissenden lasster entfie-rung der preiit, grundstiier vmb beschehen todslag so auch von irer ku|niglichen| m|aiestti|t zuerledigen auferlegt ist vmb genedige erledi-gung vnd einsehung zubiten, damit das lanndt von solchen lasstern ge-rainigt."
" Poslužujem se nedat. rokopisa, ki se nahaja med akti odbornih zborov za 1. 1544 v kranjskem stanovskem arhivu (stara fascikulatura 87). Dimi t z, ki priobŽuje eno mesto iz tega pisma (gl. sp. op. 8.), se poslužuje verjetno nekega drugega rokopisa, ker navaja fascikula-
222       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
tem spisu, ki ga označimo kot „p i s m o namestniku", prosijo med drugim za rešitev glede nekaterih kaznivih pregreh.' Očitno gre za ponovitev čl. 5. praške pritožbe, čeprav ne pustošenje ne otmica nista izrecno omenjeni. Pač pa je otmica v tem pismu omenjena v naslednjem členu, ki se nanaša na cerkveno jurisdikcijo oglejskega patriarha na Kranjskem, to je na člen 4. praške pritožbe. (V tej zvezi praška pritožba otmice ni omenjala). V pismu namestniku skušajo stanovi pripisati vso krivdo na razširjenost otmice v deželi — oglejski cerkveni jurisdikciji.'* Stanovi se pritožujejo, da je poslovanje cerkvenih sodišč počasno in pov^ršno. Cerkveno sodstvo vrši generalni vikar v \ idmu, ki se poslužuje v prvi instanci arhidiakonov (Erzpriester), ti pa so popustljivi in zato se množe pregrehe. Patriarhova cerkvena sodišča so liila po poročilu tega vira pristojna za naslednje zločine: bogokletstvo (Gots word), malikovanje, simonijo, čarovništvo, zakonolomstvo in druge zakonske stvari, zapeljevanje nevest (Verfiihrung versprochener Brau-te), krivoverstvo in krvoskrunstvo. Nadalje so bila cerkvena .sodišča pristojna za izreko cerkvenih cenzur in disciplino duhovščine ter za podobne zadeve. Razpravlja se slovenski (windisch wird gehandelt), zapisniki se pišejo latinski in se pošiljajo na apelacijsiko instanco v Videm, kaj pa se tam z njimi zgodi, ve sam Bog. — Pred kratkim je umrl arli-diakon za Gorenjsko in je bilo sodišče čez zimo in predpust nezasedeno, kar je dalo povod za mnoge pregrehe. Ženijo se kar povprelk, ugrdbljajo obljubljene neveste ter jih dovajajo drugim itd. („ ... aucli versprochen preiit emptierdt \nnd anndern" zuelegt"). — Zato se stanovi potegujejo za podelitev cerkvene jurisdikcije za vso Kranjsko Ijidjljan-skemu šlkofu in utemeljujejo s tem tudi svoj lastni ukrep, da so na deželnem zboru poverili izvrševanje cerkvene jurisdikcije Ijidjljirnskemu generalnemu vikarju. (V tej dobi je namreč spadal pod ljubljansko škofijo le del kranjskih fara).
Za slovensko pravno zgodovino vsebujejo ti viri dva zanimiva podatka, prvi o pustošenju po ubijalčevem zem-
turo 207, pod katero .pa ga danes ni najti: zato tudi ni mogoče kontrolirati D i mi t zo ve navedbe, da je pismo iz 1. 1544.
" „Auch vermanen wir euer gnaden von vveegen des zugestellten khuniglichen peuelichs etlich gemainer strafflichen lasster darin euer gnaden ain guet pedunnkhen an die kliu|nigliche| m|aiestii|t perat-sclilagt. Bitten auch vnib gnedige erledigung."
*" Ustrezno mesto je priobčil že Dimi t z (Gescli. Krain=i. Lj. 1878/11, str. 287).
" Dimi t z  ima napačno „anderc''. kar pokvari smisel.
Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.       223
Ijišču in drugi o običaju otmice pri Slovencih. — Ker je znano, da je bila otmica še v Valvasorjevi dobi običajna med Uskoki,^" je treba uvodoma še rešiti vprašanje, ali se morda naši viri ne tičejo tega priseljenega ljudstva. Že splošna dikcija praške pritožbe („vnnter dem paursman — gemain eingewurzellt") ne omejuje poročila le na en del dežele. Pismo namestniku govori izrecno o otmici na Gorenjskem, tam pa Uskokov ni bilo. — Viri v tej dobi in še desetletja pozneje strogo ločijo Uskoke od domačega prebivalstva in jih označujejo izrecno kot „Vskoagen" in podobno. Sploh pa so se Usfeoki začeli naseljevati v obmejniii krajih Kranjske šele okrog 1. 1551," torej kakih deset let pred praško pritožbo in bi jih viri že zato tem bolj ločili od domačih prebivalcev.
I. Pustošenje zemljišča kot kazen za usmrtitev.
1. Pojem. — Prvo pregreho, ki je olbičajna med kranjskimi kmeti, označuje praška pritožba kot „girunnd-stoer".'^ Iz že gori navedenega podrobnejšega opisa pa izvemo, da gre tu za običaj, da se upostoši ubijalčevo zemljišče. Ker za to ni znan nikak ustaljen slovenski naziv, raibim namesto nemškega naziva besedo „pustošenje",''^ ki še najbolj podaja v virih opisano vsebino tega običaja.
Predpostavka za pustošenje je uboj" (thodtschlag). Če se zgodi uboj, se zbere po poročilu našega vira „ein gannze
^" Valvasor, Die Ehre des Iterzogtums Krain, Lj. 16SS, JNovo-meška izdaja 1877. VI. knj., 295.
Gl. na pr. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda. ( elovec 1912 in nasl., str. 588.
12 Beseda je sestavljena iz ,,grund" (zemljišče) ter „st<)r" (danes bi se glasilo „store"), kar je samostalnik, izveden iz istega korena, ki ga nahajamo v moderni nemški besedi ..zerstoren" (razrušiti, razdejali). Samostojna raba besede „stor" v tem }X)menu mi v drugih virih ni znana, pač pa je na pr. po X)žboldu CJ u t s m a n n u (Deutsch-Win-disches W(irterbuch, Celovec 1789) „storen" sinonim za ,.zerstoren".
Beseda „Grundstor" je doslej v nemškem pravnem ieziku neznana, prav tako sorodne izpeljanke kot „Grundst()rung" itd. To povzemam iz prijaznega sporočila dr. Alfreda L o c h a v Heidelbergu, sedanjega urednika nemškega pravnega slovarja (Deutsches Rechtsvvorterbucli), v čigar besedišču se ta beseda doslej ni nahajala.
" Besede „razdejanje", ki je starejša, ne uporabljam, ker je dvoumna in pomeni obenem dejanje in učinek dejanja. Zato je beseda „pustošenje", čeprav je šele v novejšem času prišla v slovenski jezik, primernejša.
^* Totschlag pomeni ,,uboj". ne v smislu a. k. z. — dolus indire^tus (D o 1 e n C - M a k e c o v . Sislem celokuipnega kazenskega prava, Ljubljana, 19>4, 87), namreč v pravnozgodovinskeni smislu — ..usmrtitev z naklepom, pa brez posebne zavratnosti" (Dolenc. Pravna zgodovinri za slovensko ozemlje. Ljubljana 1935, 179). Vendar je dosledno termi-
224       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
freundschafft", kar pomeni v tedanjem jeziku celotno sorodstvo. Ni sicei- povedano, čigavo, vendar je gotovo, da je mišljeno umorjenčevo. Do katere stopnje sega pojem „ce-lotnega sorodstva", iz virov ne izhaja.^' — Zbrani sorodniki napadejo ubijalčevo zemljišče, kjer „opustošijo in pohodijo vse" (verNviiessten vnnd zertreten alles).
Za presojo tega običaja s pravnozgodovinskega stališča je važna pripomba, da se vse to med kmečkim ljudstvom splošno pojmuje kot običaj in pravo (fiir ein prauch vnnd recht). iz česar sledi, da gre za institucijo slovenskega ljudskega prava. Bila je v nasprotju s pravom in pravnim na-ziranjem vladajočih sloje\. ki so jo imeli za consuetudo irrationabilis. >
2. Pravna narava, a) O s v e t a. Pravkar opisani običaj je v mnogočem soroden krvni osveti:'" pri obeh je predpostavka uboj," izvrševalec sankcije pa sorodstvo ubitega; sankcija se izvede (brez posredovanja javne obla.sti; osveta kakor tudi pustošenje sta stvar prizadete rodbine v razmerju do ubijalca in ne spadata med javne kazni. Sorodna sta si oba instituta tudi glede na nagib, iz katerega izvirata, in ki ga označuje v prvi vrsti želja po zadostitvi." — Razlika med ikrvno osveto in pustošenjem je v sankciji, ki je v prvem primeru narekovana po talion-skem načelu, v drugem pa ne, ker se zločin zoper telo povrne z imovinsko škodo. Ne gre pa zamenjavati piisto-šenja z odkupom od krvne osvete, ki je rezultat dogovora obeh strank, deloma celo posledica posega višje oblasti. —
nološko razlikovanje v tej zvezi pač !e postranskega pomena, ker je gotovo, da velja pustošenje tem bolj, če je bila usmrtitev izvršena na zavraten način. Smiselno bi torej v slovenščini tudi lahko rekli kar ..usmrtitev".
V drugih pravih je bilo večinoma določeno, do katere stopnje sorodstva sega dolžnost, sodelovati pri krvni osveti. Prim. 11 i s, Das Strafrecht des deutschen .Mittelalters, 1, Leipzig 1920, str. 2,66.
Pri Črnogorcih in severnih Albancih pa se udeleže krvne osvete vsi krvni sorodniki ne glede na stopnjo sorodstva. J e 1 i č, Krvna osveta i umir v Crnoj gori i severnoj .Albaniji. Beograd 1936, str. 25.
1" O krvni osveti prim. od slovenske literature zlasti Dolenc, PZ 168 in passim.
" Vendar so predpostavke osvete tudi lahko širše in ni nujno, da so omejene samo na uboj. Sergjeje vič. Lekciji i izsljedoianija po drevnjej istoriji russkago prava, IV. izd. S. Peterburg, 1910, str. 585.
1» Prvotna osveta je bila prežeta s težnjo „zadostiti svojemu sa-moljubju". Prim. Kadlec-Taranovski, Prvobitno slavensko pia-vo pre X veka, Beograd 1924, str. 94) in tam citirane M a k a r e w i c zeve besede.
L>\a pojava ljudskega prava med Slovenci v Ib. stoletju.       225
Pustošenje je torej vrsta kolektivne osvete^" v širšem smislu in sicer nekaka „imovinska osveta" v razliko od krvne.-"
b) V a s t a C i j a. Po vrsti sankcije je pustošenje podobno instituciji, ki jo pozna germansko pravo pod imenom „Wiistung" (v virih: woistinge, woestinge, vastatio; z glagolom: destruere, dirnere, devastare itd.).^^ Beseda „Wii-stung" ima v splošni rabi podoben pomen, kot ga je imela beseda „st<)riing" (danes „Zerstorung"), torej bi morali v slovenščini prevesti obe besedi s „pustošenjem". Ker pa se — kalkor bomo videli — po svoji pravni vsebini „Wustung" in ..Grundstčir" ločita, ju prevajam z različnimi nazivi in sicer prvo kot „vasiacijo", drugo pa kot „pustošenje".
\ astacija je ena imovinskopravnih posledic germansko-pravne brezpokojnosti (Friedlosigkeit). Učinek brezpokoj-nosti je na pozitivni strani v tem, da postane pravno do-:DUsten napad skupnosti sonarodnjakov, ki se izvrši na pod-agi sklepa skupnosti (Acht, proglasitev za brezpokojnega) ali pa na podlagi uradnikovega proglasa (Banu). Po negativni strani pa je brezpokojnost — odtegnitev pravne zaščite. Brezpokojnost obsega osebne in imovinske posledice. Slednje obstoje ali v zaplembi (Fronung)" ali pa v vastaciji (Wiistung) imovine brezpokojnega. V poznejšem razvoju se vastacija pojavlja tudi kot samostojen pravni institut, ki ni nujno zvezan z brezpokojnostjo.
Vastacija je po pravu dopuščeno in ukazano razdejanje celovne imovine (totalna vastacija) ali posameznih imovinskih
Kolektivna zato. ker jo vrše sorodniki ubitega kol sku:;noit. O pojmu kolektivne osvete v nasprotju z individualno gl. na pr. j e 1 i č , o. c. K,'.
2" Teoretsko je pojem osvete podan ne le pri samotastnem povračilu po načelu „kri za kri", ampak tudi tedaj, kadar poškodovanec ali njegovi svojci povrnejo zlo z drugim zlom. pa čeprav je samo imovinskega značaja. Toda običajna je bolj krvna osveta. Prim. Sergjeje-vi č , 1. C.
" Te in mnoge druge izraze navaja Al. C" o u 1 i n v obsežni raz-jravi „D'ie Wiistung, Ein Beitrag zur Geschichte des Strafrechts unter jesonderer Beriicksichtigung des deutschen und franziJsischen Mittel-alters". Ztschr. fiir vergleichende Rechtswassenschaft, XXXII. Stuttgart 1915, str. 326—501. Na tej razpravi ter na podatkih v S c h r o d e rjevem učbeniku (Lehrbuch der deutschen Rechtsgeschichte, VI. izd. v Kiinss-b e r govi priredbi, Leipzig 1919) slonijo podatki, ki jih navajam glede vastacije.
22 Zaplemba imovine kot kazen za zločin je bila znana tudi na našem ozemlju tako med privilegiranimi stanovi (gl. na pr. gravamina kranjskih stanov z dne 6. nov. 1528, stan. arh. fasc. 207), kakor tudi med kmeti. Wagensberški ekscerpt Gorskih bukev določa glede neprevidnega požiganja „Kateri tega drugiga poschge. ta je use zapav." Dolenc, Gorske bukve, Ljubljana 1940, str. 179. Prim. na pr. tudi, ibid. 112, 238.
226       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
23 Q\ „i, pj. zvezo v dodatku h Koroškemu ipolicijskemu redu z dne 24. febr. 1578, kjer je govora o pregrehah, ki se dovolj ne preganjajo in se zato „von tag zu tag je lennger je mer sich einreissen". Ta zveza predpostavlja predhoden obstoj teh pregreh, seveda v manjši meri.
Con lin, o. c. na raznih mestih.
predmetov (parcialna vastacija) po skupnosti sonarodnjakov ali njenih organih kot posledica nezakonitega ravnanja lastnika ali posestnika te imovine. Predpostavka za izvrševanje vastacije so razen uboja tudi razna druga kazniva dejanja.
Razlika med pustošenjem in vastacijo je v tem, da je slednja praviloma posledica proglasitve brez >okojnosti ali vsaj izreka o vastaciji, ki ga sklene javna o ilast in ki ga izvrši skupnost sonarodnjakov ali njeni organi. Pustošenje pa je samolasten ukrep sorodnikov ubitega in je zato pri-mitivnejše. Ta razlika pa ni nepremostljiva in so vsaj teoretsko možne razne vmesne oblike med obema pravnima institucijama.
c) Pustošenje je forej po svoji pravni naravi vmesna oblika med krvno osveto in g e r ma n s k o p r a v n o a s t a C i j o , ki ima z obema skupno predpostavko, posebej pa mu je s krvno osveto skupna oseba izvrševalca, z vastacijo pa sankcija. Pustošenje je pojav sni generis, čigar naravo najbolje podaja že zgoraj postavljena označba — „imovinska osveta".
"i. Izvor p u s t o š e n j a. Dejstvo, da je bilo pustošenje v 16. stol. del ljudskega prava, kaže, da se ni začelo pojavljati šele tedaj, ampak da je bilo pri nas znano vsaj že ob koncu srednjega veka; konservativna pravna zavest ljudstva potrebuje za ustvaritev in razširitev no\ ega običaja navadno daljšo dobo. — Tudi izraz „einreissende lasster", ki se ga poslužuje črtani koncept, v tedanji rabi besede ne izključuje poprejšnjega obstanka,^' kaže pa na to, da se je pustošenje v 16. stol. močneje širilo.
Nikake opore pa nimamo za odgovor na vprašanje, ali je pustošenje zemljišč domačega izvora ali je prevzeto od drugod. Gon za uničenjem nasprotnikove imovine je tako utemeljen v človekovi naravi, da je prav mogoče, da je jjustošenje zrtislo na slovenskih tleh in bilo brez tujih vplivov sčasoma sprejeto v ljudsko pravo. Res pa je tudi, da so imeli Slovenci priložnost, seznaniti se z germansko-pravno vastacijo zlasti pri svojih sosedih Langobardih^' ali
\y\a pojavu ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.       227
in dandanes. Vodnikova pratika 1934, str. -t9 ss.
morda pri Avstrijcih,''" in jo v nekoliko spremenjeni obliki 'sprejeti za svojo.^"
4. V pisanem pravu ni pustošenje nikjer izrecno omenjeno,^' pač pa vsebujeta privilegija vojvode Albreli-ta II. za Koroško in Kranjsko, oiba iz 1. H^Š, določbo materialnega kazenskega prava o uboju, ki se vsaj posredno nanaša na pustošenje.'" — Ustrezni člen predpisuje za pobeglega ubijalca denarno kazen in vsebuje opozorilo, naj se storilec „varuje svojih sovražnikov in ookrika". Za ujetega storilca pa velja talionsko načelo („Hals vvider Hals") ali pa odkup, vendar naj tega ne plačajo otroci in žena iz imovine.
V opozorilu na sovražnika predvidevata in dopuščatti privilegija nasilen ukrep sorodnikov zoper pobeglega ubijalca, torej osveto^" ali morda njeno posebno obliko — pustošenje. Omejitev imovinske odgovornosti ujetega storilca pa vsebuje morda posredno prepoved pustošenja njegovega zemljišča.
11. Otmica. '
1. P o j e ni in |i r a v n a narava. Drugo pregreho označuje praška pritožba kot „enntfiierung verspiochner preiit" — otmico obljubljenih nevest. Pismo namestniku pa pravi, da se obljubljene neveste ugrabljajo in dovajajo drugim (dobesedno: „polože k drugim"); ugrabljeno dekle je torej nekomu obljubljeno, \ endar ne onemu, za kogar
Avstrijsko deželno pravo (t)sterreichisches Landrecht 1257) pozna razrušenje (prechen) kot vrsto kazni. S c h w i n d - Do p s c h , \jr-kunden zur Verfassungsgeschiclite, Innsbruck, 1895, str. 72. Prim.  II i s ,
0. c. 422.
Tudi osveta je bila pravni institut pri Nemcih še v 15. in 16. stol. Prim. P. Frauenstadt. Blutrache und Totschlagsiihne im deutschen Mittelalter, I^eipzig 1881.
2' Beseda „Storer", ki jo srečujemo v policijskih redih, nima s pustošenjem nobene zveze in pomeni obrtnika, ki izvršuje obrt na deželi, ne da bi bil stalno naseljen. (Gl. n. pr. policijski red za Koroško iz
1. 1577, tisk. I. 1578 v Gradcu, fol. 56).
2* Vsebovan je v deželnih ročinih obeh dežel. Kritična izdaja v S c h w i n d - D o p s C h u , o. c, str. 175 ss.
2» Tako tudi Frauenstadt, o. c. 25/4, ki omenja, da vsebujejo podobna svarila avstrijska pravna napotila.
Domneve o otmici pri Slovencih gl. Janko B( a r I e), Zenitovanj-ski običaji Belih Kranjcev, LM8 1889, zlasti ekskurz na str. 75/4: Do-
228       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
jo ugraJjijo. Pojem obljubljenih nevest postane razumljiv,^ če se ozremo na starejše ženitno pravo Slovencev.
Kcikor po mnogih starejših pravih, tako je tudi po običajnem pravu slovenskih kmetov bila priznana staišem pravica, privoliti v zakon otrok. V ženitnih pogodbah slovenskih kmetov srečujemo stalni pristavek, da ženin sklepa zakon s pristankom očeta, včasih tudi s pristankom drugih sorodnikov." — Pravice staršev pa so bile v naših deželah še širše in dejansko je veljala — zlasti v starejši dobi — pravica staršev, da določajo, s k o m se bodo otroci poročili; ta pravica do siljenja v zakon se v nemškem pravnem jeziku označuje kot Heirats-zwang. — Štajerska privilegija iz 13. stoletja'^^ odpravljata pravico deželnega kneza, da ženi in moži sinove in hčere štajerskih deželanov t«r priznava to pravico deželanom, to je staršem. Ta določba, ki je sicer mišljena v prvi vrsti kot ukinitev te oblasti deželnega kneza, je za nas važna zla.sti zato. ker dokazuje, da je v višjih krogih prevladovalo naziranje o odločilnem pomenu volje staršev pri poroki otrok. Omenjena določba štajersikih privilegijev, ki je od 1. 1338''^ vsaj teoretsko veljala tudi na Koroškem in Kranjskem, je Ijila 1. 1460 z ..Zlato bulo"" izrecno prevzeta in uzakonjena tudi v teh dveh deželah, kar dokazuje, da je tu še v 15. stoletju v praksi prevladovalo siljenje otrok v zaJcon, sicer bi ta določba kot anahronizem ne imela smisla. Ustrezno mesto Zlate bule potrjuje deželanom pravico, da
" Polec, Svobodniki na Kranjskem, GMD8 XVI] 1956, str. 10? s. navaja veliko število takih pristavkov iz ženitnih pogodb svobodnikov ter omenja v op. 455, da se te pogodbe v tem niso razlikovale od pogodb drugih podložnikov. Ta pristavek je tudi v formularju Raspove formularne knjige v župnem arhivu v Kamniku. (Ibid.)
^2 Privilegij iz 1. 12>7 je vsebovan v štajerskih deželnih ročinih in v S C h vv i n d - D o p s C h u , o. c. 77 ss., privilegij iz 1. 1277 pa le v deželnih ročinih. — Privilegij iz 1. 1237 določa: ..Inimicam quoque iusticie consuetudinem, que memoratos Styrienses indebite per prin-cipes eorum in eo premere videbatur, quod filie ac filii eorum coactim quodammodo matrimonio copulabantur, nos ut zelatores equitatis pe-nitus semovemus hanc eisdem dantes ac imperiali iustitia confirmantes libertatem, ut libere filios ac filias eorum ciii vo-luerintcopulare debeant in f u t u r u m."
Prim. k temu tudi Kos, Gradivo V, Ljubljana 1928, št. 780: L. 1241 sta se Herman iz Ortenburga in grof Viljem iz Vovber poravnala tako, da je grof Viljem med drugim odstopil od zakonske pogodbe med svojo hčerjo in Poponom iz Peggaua, kateri naj se oženi s hčerjo ortenburškega grofa. Prim. dalje ibid. št. 817, 890.
33 Po privilegiju Albrehta II. iz 1. 1338. Gl. zg. op. 28. 3* Tako se imenuje privilegij cesarja Friderika. Vsebovan je v deželnih ročinih obeh dežel.
Dva pojava ljudskega pravu med Slovenci v 16. stoletju.       229
15
svobodno poroče (verhevrathen vnd bestaetten) svoje sinove in hčere kadar in s komer hočejo."" — Isto pravno naziranje je bilo razširjeno tudi med kmeti, o čemer pričajo številna mesta slovenskih narodnih pesmi, ki govore o tem, da dajejo starši otroke (zlasti pa hčere) v zakon."" Pogostoma odloča o hčerini možitvi po narodnih pesmih — mati.'^' ludi pristavek v ženitnih pogodbah, ki omenja „iiasvet" staršev
Sri izbiri neveste,''*' kaže na njihovo aktivno vlogo. — i\a rugi strani pa je zanimivo, da se kaka pravica zemljiškega gospoda, da bi določal, s kom naj se njegovi podložniki poročijo, vsaj za Kranjsko ne da dokazati in se nasprotno zdi, da ni na Kranjskem taka pravica nikoli veljala.'^
Pojmovanje ženitne pogodbe kot pogodbe, pri kateri je volja staršev prav tako važna, če ne še važnejša od volje nupturientov, večkrat pa — zlasti glede možitve dekleta — edino merodajna, je sicer splošno razširjeno v starejših pravih,^" v pravih slovenskega ozemlja pa tudi še prav po-
3"' „Item wir geben vnd bestaten ihn auch die freyheit, das sy foerbass inimer freylich ihre soehn vnd ihre toechter verheyrathen vnd bestaetten sollen \vann oder wembe sy wodlen''. Citirano po kranjskem deželnem ročinu, tisk. 1687, str. 10 (bestaetten je sinonim za verhei-raten). — Zanimivo je, da ta prevzeta določba sploh ne omenja več svojega prvotnega namena — omejitve oblasti deželnega kneza.
3" Splošnega pravila, kdo od obeh roditeljev odloča o možitvi hčere, na podlagi narodnih pesmi ne moremo pos:taviti. Starši dado nevesto po št. 90, oče po št. 257/8 (deloma tudi po op. ad 54.34) mati po št. 97 in tine, 98, 105, 107, 108, 5199. Volja vseh treh (očeta, matere in hčere) je podana po št. 5251. (NavedJje so podane le za zgled: številke pomenijo pesmi po Škerljevi zbirki narodnih pesmi SNP).
3' CA. prejšnjo opombo ter zlasti Do lene. Pravniški razgled, 512.
3s Cl. op. 31.
Prim. Polec, O odpravi nevoljništva na Kranjskem, Zbornik znanstvenih razprav IX., 1955, zlasti 194 ss.
^° Skupna poteza starejših prav je, da priznavajo imetniku oblasti, zlasti 'OČetu, pri sklepanju-zakona otrok odločilno besedo. V podrobnostih (na pr. glede kroga oseb, ki imajo pravico izbire: glede veljavnosti, narave in posledic zakona proti njihovi volji; glede kroga oseb. ki so drugemu podrejene pri izbiri zakonca) pa se razna prava med seboj zelo razlikujejo.
Naslednji kratki pravno primerjalni prikaz naj služi v ilustracijo zgioraj podanemu stališču slovenskega prava: Po rimskem klasičnem pravu je veljalo: nuptiae consistcre non possunt, nisi consentiant omnes, id est qui coeunt quorumque in potestate sunt. (Pauhis libro 55 ad ed.: D, 33, 2, 2). Sin more skleniti zakon le s pristankom očeta (I, 1, 10, pr.). Po postklasičnem pravu je izrecno določeno, da sina ni mogoče siliti v zakon (C. V. 5, 4, 12), pač pa se zdi, da velja glede hčere pravica imetnikov oblasti, da ji izbirajo moža. (Ibid. 1. 1.). Bizantinsko pravo, pravo, ki je veljalo tudi med pravoslavnimi Slovani, zahteva pri sklenitvi zakona volje nupturientov in soglasja staršev (Krmčija Leona čara in Konstantina, Glava 49, II/l). Po starem germanskem pravu se je zakon sklepal običajno v obliki kupa neveste, ki ga skleneta njen
230       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
seibno trdno in v razmeroma širokem o^bsegii ukoreninjeno ter dolgo ohranjeno/"^ Moglo bi spominjati na staro za-
muntoald na eni in ženin na drugi strani. Hčere so glede izbire zakonca v splošnem podvržene volji niuntoalda, zlasti če je muntoalrl oče (Hei-ratszvvang). To velja še v frankovski dobi. Volja neveste je ne-iipoštevna, v frankovskih formulah listin se nanjo ne polaga pomen. Vendar v prvotnem stadiju zakon proti volji imetnika oblasti — čeprav je tak zakon prepovedan kot rop — ni neveljaven. iNjegovo neveljavnost proglašajo šele od I. 500 dalje razne partikularne sinode, ne da bi mogle tudi v praksi uveljaviti to naziranje. Na drugi strani pa v srednjeveški dobi vsaj teoretsko preneha siljenje v zakou. Po iango-bardskem pravu ima muntoald pravico, izbirati otroku s kom se bo poročil: če je muntoald oče ali brat, sme poročiti tudi deklico pod dvanajstim in dečka ])od ti'inajstini letom (Liutprand, c. 12) ter je volja mnntualda pri sklenitvi zakona konstitutivna. Vendar se zde te določbe omiljene po c. 120, ki omejuje pravico muntoalda v toliko, da ne sme otroka poročiti z nesvobodiim človekom in ne zoper njegovo voljo. — Tudi langobardske listine pričajo o tem, da je oče večkrat zaročil malo-letnega sina. — V vsakem primeru se je pri Langobardih zahtevala intervencija staršev pri poroki; sicer se je po postavljenem pravu smatrala žena za ugrabljeno. V praksi pa je obveljala milejša interpretacija, ki je imela za rop le, če niso privolili ne starši ne dekle. Italijansko pravo se je v predirnerijski dobi razvijalo v znamenju načel langobardskega prava. Na takozvanem rimskem pravnem ozemlju so imeli žene, ki so se poročile sine consensu parentum, za usrabljene. Za staro rusko pravo ni neposrednih dokazov, da se je vršila poroka v obliki kupa neveste. Pač pa se zdi, da je veljala pravica staršev do siljenja v zakon. Tako se razume tudi določba jaroslavove cerkvene usitave, ki — morda pod vplivom bizantinskega prava — ustanavlja odgovornost staršev za primer, da si dekle kaj prizadene (na primer se obesi), ker jo silijo v zakon. Zakon kot svobodna pogodba med ženinom in nevesto je tudi po ruskem pravu le izjema in se je tak zakou sklepal le v Vigozerski oblasti Povjeneckega ujezda na dan sv. Trojice. Češko pravo je poznalo kupoprodajo neveste (dceru provdati), pri kateri je bila nevesta le objekt pogodbe. Kupna cena se imenuje včno. K a -nonsko pravo je zlasti v začetku zasledovalo — kakor je razvidno že iz opisanega razvoja frankovskega prava — dvojen namen: preprečevati sklepanje zakonov proti volji staršev, pa tudi dati konsenzu neveste večji pomen. Temu je primeren pojem otmice po Gratianovem dekretu, po katerem je otmica podana tedaj, kadar se dekle odvede in se zgodi nasilje bodisi njej, bodisi staršem (slednji primer je analogen raptus in parentes drugih prav), bodisi obojim (C 57, qu. 1, c. 2). Vendar je v cerkvenem pravu načelo svobodnega konsenza zlasti v dobi tridentinskega zbora stopalo vedno bolj v ospredje in je imelo prednost pred katerim koli pravom staršev do siljeuja v zakon (prim. op. 44). V občem pravu je pod delnim vplivom kanonskega prava obveljalo pravilo, da je zakon otrok pod 25. oziroma 24. letom brez pristanka staršev prepovedan, vendar ne da bi bil ničen. — Ta oris temelji — razen kolikor je povzet neposredno iz citiranih zakonov — na sledečih delih: Sergjejevič, o. c. 487 ss; Schrbder, o. c. 71, 550, 817; Ziipf I . Deutsche Rechtsgeschichte, Stuttgart 1858 (III. nakl.) 584ss 60!)ss, 655, 685; Kos t le r, Muntgevvalt und Ehebevilligung, ZRG, XXIX, 1908, str. 89 ss; Le i C h t, II diritto privato Preirneriano, Bologna 1955, zlasti 68 ss, 76, 117: K a d 1 e c -1' a r a n o v s k i, o. c. 80 ss; W i n d s c h e i d , Lehrbuch des Pandektenrechtes, III (VIII. nakl.) 1901, str. 65.
Dva pojava ljudskega jiiava med Slovenci v 16. stoletju.       231
družno uredbo ali rodbinsko varuštvo." Da je to pojmovanje tudi praktično, ne le teoretsko veljalo, nam posredno potrjuje poročilo praške pritožbe in k njej spadajočili virov o otmici obljubljenih nevest, ki postane le v tej zvezi razumljivo.
Otmica obljubljene neveste je o d v e d b a dekleta, ki so ga starši — morda celo proti njegovi volji — obljubili a zakon nekomu posvoji izbiri. Tako dekle ugrabijo in, kakor viri nazorno povedo, „polože k drugemu". Namen te otmice je preprečiti zakon, ki so ga zasnovali nevestini starši, in omogočiti ustanovitev zveze med nevesto in nekom drugim, ki se pri ugrabitvi poslužuje pomočnikov.
Skladno z opisanim naziranjem o vlogi staršev pri možitvi hčera, se je po gospodujočem pravu pojmovala ugrabitev kot zločin proti oblasti starše v*^ (ki se je v drugih pravih imenoval raptus in parentes), ne pa toliko kot zločin proti osebni svoil>odi dekleta. Večinoma je bila ugrabljenka verjetno z ug^^rabiteljem dogovorjena,^" kar bi
Siljenje v zakon je torej v starejših pravih splošno znano, vendar je pri Germanih že v srednjeveški dobi prenehalo. (Schriider, o. c. 817). To kaže, da je pravo slovenskih dežel — morda prav pod vplivom prastarega prava — glede tega hodilo svoja, nekoliko bo j konservativna pota.
^'a Siljenje v zakon se dogaja tudi še v novejši dobi, vendar ga v splošnem ne moremo več smatrati za pravni običaj. Ciašper K. r i ž n i k pravi v svojih odgovorih na Bogišičev „Naputak". da se v okolici Motnika siljenje v zakon sicer dogaja, pa se ljudem tako ravnanje staršev ne zdi pravilno. — Na drugi strani pa še vedno velja, da se otroci ne smejo poročiti brez privoljenja roditeljev, sicer velja taka popoka kot huda žalitev. (Križni kovi odgovori iz 1. 1882 doslej niso izšli v tisku: rokopisen prepis teh odgovorov mi je dal iz prijaznosti na razpolago g. univ. prof. dr. Janko Polec).
" Polec, Svobodniki 106.
*^ Po frankovskem pravu je bila vsaka poroka proti volji staršev zločin ropa, ne glede na to, ali je dekle bilo dejansko odvedeno ali ne in ali je privolilo ali ne. Vendar ta rop, kot omenjeno, pred šestim stoletjem ni povzročal neveljavnosti zakona (Kostler, o. c. 97 ss). Druga germanska prava ločijo pojem ropa (to je odvedbe proti volji dekleta) in otmice z voljo dekleta. Običajna je bila slednja, vendar sta oba kazniva, kar kaže na splošno pojmovanje otmice kot zločina proti očetovski oblasti. Čeprav je otmica z dekletovim pristankom kazniva, se vendar mileje presoja in postane v Nemčiji šele v 16. sto!, dejanski stan, za katerega je zagrožena smrtna kazen (S i e g e I , Deutsche Rechtsgeschichte, 11. nakl. Berlin 1889, str. 462/5). Načelno stališče, ki so ga razna prava zavzemala glede otmice, je v glavnem razvidno že iz podatkoT v op. 40.
*3 Tndi pri drugih narodih je v zgodovinski dobi prevladovala otmica z voljo dekleta. Tako pri Hrvatih (S e r g j e j e v i č, o. c. 484. Mažu ranic, Prinosi za hrvatski pravno povijesni riječnik, Zagreb 1908—1922, str. 869 ss), pri Rusih (Sergjejevič, ibid.) in pri Frankih 15*
232       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
>omenilo, da je bila otraica uveljavitev načela svol>odnega consenza nupturientov proti načelu ženitne nesvobode otrok. Morda je prav zato cerkvena judikatura mileje presojala otmico obljubljenih nevest kot svetni stanovi, ker je bilo siljenje otrok v zakon vsaj prav tako nasprotno osnovnim načelom cerkvenega ženitnega prava kot otmica.^^ Ni pa izključeno, da so se vršili tudi primeri otmice proti vo ji ženske osebe/" ki je v tem primeru navaden predmet tatvine.
Pojmovanje otmice kot zločina pa v 16. stoletju med ljudstvom še ni bilo popolnoma uveljavljeno. Ne le, da je bila otmica tedaj „splošno ukoreninjena" — „mnogi" je niso imeli „ne za greli ne za sramoto": veljala jim je za ustanovo rodbinskega prava. Tako sta se v 16. stoletju pri nas borili ^dve pravni naziranji. Obe sta imeli podlago v pravni zavesti dela ljudstva in sta sestavini slovenskega prava. Otmica, ki je v popolnem nasprotju s pravom privilegiranih slojev, pa je še posebej izraz samostojne pravne zavesti kmečkega ljudstva.
2. Izvor otmice. Otmica se lahko pojavi povsod, kjer so kulturne in pravne razmere za to primerne. Prav enako otmico obljtibljenih nevest, kot je bila razširjena pri Slovencih, poznata praško mestno pravo iz 14. stoletja" in
(K 6 s 11 e r . o. c. (15). — K u h a č , ki domneva obstoj otmice pri Slovencih iz plesa Korošca, sklepa iz njega tudi na to, da se je otmica vršila s soglasjem dekleta (navedeno po Bar le tu, I. c).
** Res je sicer po starejšem kanonskem pravu podan kaznivi dejanski stan otmice tudi ob nasilju zoper ugrabljenkine starše in je prav partikularno cerkveno pravo v začetku celo postroževalo predpise svetne zakonodaje glede obveznega pristanka staršev (prim. op. M)). Ni pa cerkveno pravo nikdar priznavalo staršem pravice, da silijo otroke v zakon, marveč je veljalo vedno kot osnovno načelo cerkvenega matrimonialnega prava — svobodni konsenz nupturientov. Tridentinski koncil je proglasil ekskomunikacijo nad zemljiškimi gospodi in oblastniki, ki bi koga silili v zakon; zasebniki, ki bi isto zagrešili, pa naj bi zapadli —- ekskomunikaciji fe-rendae sententiae (Scherer, Handbuch des Kirchenrechtes, U, Leipzig 1891, str. 177). Praksa cerkvenih sodišč na Kranjskem je šla verjetno že prej v tej smeri vsaj v toliko, da ni ščitila v pretirani meri pravice staršev, katero jim je dajalo svetnO' pravo, da so odločali o zakonu otrok.
V Srbiji so se še v začetku 19. stol. vršile otmice tudi proti volji ugrabljenke (prim. Sergjejevič, o. c. -tSS).
*^ Čl. 89 praškega mestnega prava govori o odvedbi zaročenega dekleta in označuje dejanski stan takole: .,Ce ima kdo hčer, katei*o je zaročil, in je dano jamstvo s tridesetimi markami, ali kakor se je med njimi dalo. pa jo kateri drugi ugrabi..." (W o e i n man e i n tochter hat, dy er verlobt hat, und das gelubt verburgert wirt mit XXX marken oder wie das sey zvvissen in gescheen, v n d s e y ein ander hin furt, vnd man noch im wert vnd sye begriffend
Dva pojava ljudskega prava med.Slovenci v 16. stoletju.       233
celo staro hetitsko pravo/' kar kaže na neke skupne kulturne in pravne pogoje za pojav otmice obljubljenih ne-vest*"* pri raznih indoevropskih narodih; ni pa nujno, da je jKJsainezen pojav otmice ostanek iz pTedzgodovinske dobe. Zato je o prvotnem izvoru otmice pri Slovencih težko soditi. Gotovo je le, da ni bila v 16. stoletju med Slovenci nov pKJJav, ker je bila tedaj že „splošno ukoreninjena". V tem smislu bo trelia razlagati tudi pismo namestniku, čeprav to pismo tendenčno spravlja pojave otmice \ zvezo z upraznitvijo gorenjskega arhidiakonata.
5. D r u g i viri za slovensko pravo ne omenjajo otmice obljubljenih nevest izrecno kot pravni institut. Pač pa navaja Valvasor^'' pri opisu kranjskih fara kot zanimivost sledeči doigodek, ki se je zgodil okoli 1. 1630. Župan vasi Kotnice na Kočevskem je ..obljubil" svojo hčer Ljuib-Ijančanu Epihu. Ko so peljali nevesto v svatovskem sprevodu mimo gozda pri Kotnicah, je prijezdil nenadoma iz grmovja neki P rancolini z Reke v spremstvu več oboroženih fantov. Francolini je potegnil nevesto k sebi in z njo pobegnil ter se je menda z njo pozneje v Dalmaciji poročil. To poročilo, ki vsebuje tipičen primer otmice obljubljenih nevest, posredno potrjuje pravilnost našega mnenja o značaju te otmice, obenem pa dokazuje, da se je dogajala v obmejnih krajih Kranjske še v 17. stol., a je že izumirala, sicer ne bi Valvasor omenjal prav tega primera kot zanimivost. Drugih poročil o otmici obljubljenih nevest ni.
4. Otmica obljubljenih nevest je le ena od raznih vrst otmice, zato se nam postavlja vprašanje, kaj pričajo viri o otmici v splošnem. — Valvasor omenja otmico kot splošen običaj med Uskoki.'"' Na drugem mestu pravi o
mit einander, man sol zu rechtem richtem vbir in, wenn er die ee vnd dy fruntschaft der zweyer ehaften man von einander hat gescheyden.) Rossler, Das altprager Stadtrecht aus dem XIV. Jahrli., Prag 1845: ' )rim. tudi F e u e r b a c h - M i 11 e r m a i e r . Lehrbuch des .. . pein-ichen Rechts, Giessen 1847, str. 427.
Korošec, Raub- und Kaufehe im hethischen Recht, Palermo 1952, posebni odtis iz Studi in onore di Salvatore Riccobono, vol. L
*^ Zdi se, da je tudi frankovsko pravo karolinške dobe imelo ugrabitev obljubljenih nevest za kvalificiran dejanski stan (Schroder, o. c. 588). Tudi po kanonskem pravu je bila ugrabitev tujih nevest posebej obravnavana. Sedeš materiae je Gratianov dekret, ki v drugem delu, C 27, qu. 2, c. 55, 54, 46, 47, 50, govori o otmici nevest, v C 36 pa splošno o otmici. — Vendar otmica zaročenih nevest po kanonskem pravu ni enaka naši otmici obljubljenih nevest, ker kanonsko pravo zahteva za kvalifikacijo cerkveno zaroko, kar sledi zlasti iz C 27 qu. 2 C 50
¦ "'Valvasor, o. c. VIII. knj. str. 796/7. Gl. op. 10.
234       Dva pojava ljudskega prava med Slovenci v 16. stoletju.
=1 Valvasor, o. c. XL knj. str. 19.
^2 Ibid. str. 160/1.
Ibid. str. +77 in 540. Značaj obeli nasprotujočih si poročil kaže, da gre za OiSamljen primer otmice med privilegiranimi sloji, ki je vzbudil pozornost in ipostal predmet pripovedke.
^* Gl. v op. 50 citirana dela. — Omenjam, da se je z otmico bavil tudi Linhart v svojem poskusu kranjske zgodovine (Gesehichte Krains II., 286), vendar ne da bi za Slovence mogel povedati kaj natančnejšega.
Najizčrpneje je snov obdelana v Pogledih, kjer se bavi z otmico ne le s pravnozgodovinskega, marveč tudi s kriminalnopolitičnega stališča.
V splošnem je tudi pri drugih kulturnih narodih iz zgodovinske dobe razmeroma malo neposrednih dokazov. Izjemo predstavljajo balkanski narodi. Prim. Sergjejevič, o. c. +S7 ss. ter Dolenc, Pogledi.
^' Pri tej priliki naj opomnimo, da tudi v raznih kazenskih normah ni zaslediti izrazitih preix)vedi otmice: Kranjski red za deželska sodišča iz 1. 1555, Koroški red za deželska sodišča iz 1. 1577, Koroški policijski red iz istega leta vsebujejo sicer prepovedi raznih ugrabitev, vendar ne da bi bila ugrabitev v svrho sklenitve zakona posebej omenjena. Pač pa vsebuje tako omembo Ljubljanski malefični red iz 1. 1514.
prebivalcih istrske vasi Rujal na beneškem ozemlju blizu Tinjana, da se sploh niso ženili drugače kot s pomočjo otmice, ker jih nobena ni marala." Sicer v Valvasorju ne zvemo ničesar. Njegova .,zanimivost", da je neki krojač skušal ugrabiti gospodično z GalenJjerga z njenim soglasjem''^ ter nasprotujoči si poročili, da je zadnji iz rodu Schnitzenbaumov ugrabil gospodično Gall,"' nam pač malo ali nič ne povesta. Toliko pač lahko s^klepamo, da je bila otmica v Valvasorjevi dobi nekaj redkega. Tem bolj smo za starejšo dobo navezani na domneve. S tem vprašanjem se je že ponovno l^avil Metod Dolenc," ki je postavil domnevo, da so Slovenci, kakor drugi narodi, v starejši dobi poznali otmico. Od slovenskih virov so mu služile v ilustracijo te domneve zlasti narodne pesmi.Neposrednih dokazov za obstoj otmice v vi'!'ih slovenskega ozemlja (razen glede Uskokov) ne navaja.^" Ko mu danes na podlagi novo najdenih viro\' sledimo v njegovih raziskavah o otmici, in ko ugotavljamo, da so Slovenci še v 16. stol. poznali otmico obljubljenih nevest, ostane glede ostalih vrst otmice pri domnevah. Poročilo praške pritožbe nam glede teh ne more služiti: kakor na eni strani kaže, da so bile kulturne in pravne razmere za otmico v splošnem ugodne, si na drugi strani ne moremo razlagati, da se stanovi pritožujejo le nad otmico obljubljenih nevest"' — ali drugih tedaj ni bilo, ali se jim niso zdele tako omembe vredne? — Viri nam na to ne odgovore. *   *   «
Kjijiževna poročila. 235
Ko zaključujemo ta kratki opis dveh pravnih običajev, s katerima so nas seznanili pisani viri, smo upravičeni ugotoviti, da sta bila pustošenje zemljišč in otmica obljulli-Ijenih nevest — tudi če pustimo vprašanje o njunem izvoru odprto — vsaj v začetku novega veka dva pojava slovenskega prava. Svoje veljave ta dva običaja nista črpala iz volje vladajočih stanov, s katero sta bila v nasprotju, marveč iz pravne zavesti slovenskega ljudstva, ki je, kakor vidimo, hodila svoja pota.