506
Igo Gruden: Tiha pesem.
Ti si kot mavrica, ki pestrobojna se pod oblaki v svežih barvah smeje; pod njo brezdanje jezero — srce je, ki v njem odsevaš' tiha in pokojna.
O, kamor gledam, vidim te povsodi; v drhteči bilki, v vetru, ki jo boža, v dehteči roži, v mavrici na vodi,
v vsem stvarstvu, ki brezmejno me obkroža, v atomu slednjem luči, vonja, glasa, v vesoljstvu večnem brez meja in časa.
Tiha pesem.
Nočie sladka kakor bajka, trudno-mlačno je obzorje; mesec — kot srebrna čajka preko neba tiho orje.
Moje misli so pokojne, kot metulji lahkokrili, ki nad kelihe opojne so se tihoma spustili.
In še tišje in vse globje cveti so zahrepeneli . . . Na obzorje kot golobje beli so oblaki seli.