636
Pesmi
Cveto Preželj
NA GRIČU    Na Veselem griču, veseli ljudje.
Na Mrkem griču, mestni ljudje.
Na Mrtvem griču, mrzle kosti.
RAZOČARANJE    Nič ni ostalo od tega sveta, le neslišni svet belih konj se je izmuznil v paradiž.
Za njim stopam in prebiram poslednjo stran tvoje poezije.
637
Pesmi
Podoba ne zruši sveta, ostane nespremenjena, ostane samotna, mladostno obsijana, darovana za obstajanje vseh začetkov.
Kje sva bila?
V drugačnem času
sva zamenjala oblačila,
razpostavila naokoli
najine podobe
in se prezgodaj smejala
vsem klavcem,
ki so brbotali za nama:
Vojna se vije
za vojaškimi transporti.
Vojna je sveta,
vojna je črna,
vojna je praznik sveta.
KJE SE     (Po spopadu starojugoslovanske SKRIVAŠ?     vojske z Nemci.)
Dnevno vojaško poročilo je kratko. Dan pa je, kot dan, že zdavnaj mimo.
Kje se skrivaš, človek?
Možje z nahrbtniki
sredi dvorišča
prebirajo ožgana pisma
in nekateri sestavljajo odgovore
na stotnikova vsiljiva vprašanja:
Zakaj niso jurišali preko vseh rek,
preko pokopališč,
preko gozda čelad
in se dvignili v nebo
in zapeli enoglasno
o slavnem pešpolku?
KJE SVA BILA
638
Cveto Preželj
NAPIŠEM TI    Napišem ti, kako je bilo,
kako nas misli niso več vodile,
kako smo vse teže veslali
in gledali nesrečnike,
ki so se še držali
in nam dopovedovali,
da so naši,
da so z nami prišli,
da smo skupaj stopili v ta raj
in se v isto vrtnico zagledali
in ji zaklicali: Moja si, sreča si,
podoba si,
ki te lahko pozabim,
ki se vedno znova vračaš
in nas opominjaš na dane obljube narodu,
na vse posvetne stvari,
na pozabljene melodije,
na ekscentrične stavbe,
ki se sprehajajo
in so v drugem okolju
in nas ne poznajo več,
za njih smo ostali otroci,
srečni, srečni očetje.
Tako pa smo sramotno pobegnili
in v temi pustili svoje prijatelje,
v bedi, ki je hodila za nami
in nam ponujala skorjo kruha,
žalostno žveglo,
siv oblak,
tišino, ki odjekne
ob vsaki eksploziji zvezd
in nas v vsaki temi,
ki prestraši še tako pogumne,
potisne naprej.
Nočemo se vojskovati za tebe, brat,
ker si nas izdal,
ker si se povezal
z nečistimi silami,
ker prebiraš nemogoče rokopise,
tvoje težave so postale naša smrt,
pobrali te bomo
in vrgli v brezno atomskega veka,
639                                                                                                            Pesmi
milijarde let daleč
te bomo pregnali s tvojim kladivom,
da si boš izvodil čas,
da si boš naredil dvojnika.
Posranec si,
porivač praznih vagončkov,
vzhodnik si,
ki te pogublja
in te v modri luči poklanja vsem
in ti črnemu pomodri dušo
in napravi iz tebe vsaj nekaj koristnega
in ti izpari krsto v sončno luč,
da ti dokaže,
da tudi naša ni bila zaman
poslana sem,
da je tudi naša odmevala
v nedrjih vesolja
in se vsa krehajoča zaletavala v tvojo
in razjedala tvoje čelo,
tvoje Noevstvo,
tvoje trobce in kljuke
za reševanje ubogih, mrtvih.
ODHAJANJE     Na poljih gnijejo paradižniki. ZA KRUHOM     Otroci gledajo za starši.
Generacije odhajajo v svet, kot da je pri nas začetek vsega.
Na Jesenicah pa je konec sveta. Tam je mrzli predor želja. Tam so visoke planine in vesela čreda gamsov peketa naokoli kot konjenica.
Ne ustavi se Evropa ponoči.
Vabi te, vabi te k sebi.
Cariniki pregledujejo polnočni vlak.
Veseli sobopleskarji,
zidarji s pristriženimi brčicami,
snažilke, servirke se tiho pomenkujejo.
640
Ognjemet zadnje vojne je za njimi.
NA NOVO    Na novo zaljubljen ZALJUBLJEN     zapustiš evropsko kulturo
in porineš roko v dekletino nedrje, zašumi svila,
blažena usta pokrijejo njena, na novo zaljubljena.
Balkan buči,
na trgu se prerivajo konji,
plačani ubijalci,
požiralci ognja,
dolgega časa.
Vse se sveti v zlatu
ali njemu podobni kovini.
Od tega veka
je beg lahkoten tek,
je kot praznik velikega vezirja.
Pokrije večer sprte, zaklokota nekje raki j a. Pijani obrazi zrejo votlo predse
in se začudeni ogledujejo, kot da je že dan.
Cveto Preželj