LJUBLJANSKI ČASNIK. St. MOO. Ttorih 16. Grudna. 18&1. „Ljubljanski časnik" izhaja vsak teden dvakrat, in sicer vtorik in petik. Predplačuje se začelo leto pri založniku Jviefu Blatniku 6 gold., za pol leta 3 gold., za četert leta 1 gold. 30 kraje. Za polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kraje. Celoletno plačilo za pošiljanje po cesarski pošti znese 7 gold., za pol leta 3 gold. 30 kraje., za četert leta 1 gold. 45 kraje. — Vsaka cesarska pošta prejme naročilo in denar, kteri more po novi postavi frankiran biti. lradui tlel« Danes bo LXIII. del, III. tečaja 1851, deželnega zakonika in vladnega lista za krajnska kronovino izdan in razposlan. Zapopade pod št. 397. Razpis dnarstvine-ga ministerstva 11. Novembra 1851, s kterim se za hrastov les, kterega iz morskih ladjostaj ali pristaniš avstr. cesarstva v tuje dežele po morju pravažvajo, posebna davšina pod imenom, Diritto di alboraggio" vstanovi. Ljubljana 16. decembra 1851. Od c. k. vredništva deželniga zakonika in vladniga lista za Krajnsko. Nevratliii tlel« Nekaj od Slovencov. (Iz Novie leta 1844.) 1. Slovenec je pobožen, pa zraven tega bistre glave, dobriga in veseliga serca. Že v starih časih je tak bil in je še dan današnji. Vsaki se tega lahko prepriča, ako se le kaj peča s našimi Slovenci. Kratkočasno jih je poslušati, kadar pridejo stari in mladi zvečer v jeseni ali po zimi vkupej, nicoj pri jednimu sosedu, drugi večer per drugimu,po-magovat bodi turšico lušiti ali repo porezovati ali kaj takiga. Sosedje si per takih delik radi vzajmno pomagajo; tudi je bolj veselo, ako se več ljudi s-ide in delo gre bolj od rok, kakor da bi vsaki po sebej doni a v kakim kotu žalostno mižurkal in dremaje kimal. Obračajo tu vse po domače, ne pridejo v prevzetnih oblačilih, da bi od Žide in žameta šumelo, če kaj zašumi, šumi le turšičino lupinje (perje)^ besede ne nastavljajo po gosposko, temuč govore gladko , kakor jim bistra pamet in slovensko serce kaže. Ze velja kamor serce pelja! Ako bi ravno hotel, ne moreš petelin-čika pasti (se gnevati), ker vse dobrevolje govori, kakor bi rezal. Kaj pa imajo, da so tako dobre volje? Dragi prijatel! pravični, ki dobro vest ima , se lahko smeja, tudi sladko spi; Ie liudobnik se rad tumpasto in potuhnjeno derži. Naž narod še ni izopačen; — v najčistejši pšenici se še kako zerno kokalja znajde, — jez govorim tu od našega naroda sploh; tudi je mehkiga serca , zato ga vsaka reč lahko razveseli. Povejo si pri takih priložnosti razne reči za krateč čas , kadaj kake lepe povesti ali kako god-covo, ali pa zapojo kako pesmico, tudi začnejo si kadaj praviti molitvice, ali pa od starih časov, od turške vojske pod Lavdonani. ali pod kraljem Matjažem (Mathias Corvin), ali pa pogovarjajo se celo od davnih časov, kako je bilo, ki Slovenci še niso bili kristjani, ko so še svojo vero imeli, ko so še slovenske Sibile živele in ljudi učile. Vse to znajo iz glave pripovedovati. 2. Naj v teh večernih družbah še tako rezno govore, vse per ti priči vmolkne, kakor polh, in posluša, kakor zajec, kadar se kdo oglasi, rekoč: jez bodem nekaj povedal. Njihove povesti so lepe; ne najdeš jih v nemških, ne v latinskih, ne v gerških bukvah. Tu le povem jedno: „Mati je imela otroka in ga je nekaj tepla, otrok pa tudi mater nazaj vdari. Otroška rokica ni težka, mati se zato še ne zmeni, tudi otroka zato ne kazni (štrafa). Pergodilo se je, daje otrok nekoliko časa po tem zboltl in umeri. Mati je bila zavoljo tega zlo žalostna. Nekiga dne gre k pokopališu, da bi se tam malo izplakala, in misli, morebiti mi bode po tem kaj ložeji. Pa neizrečeno se v-straši zagledavši, da prava, desna otrokova rokica iz pokopališa moli vsa černa. Mati vstrašena hiti duhovnika poprašati, kaj ji je storiti? Duhovnik rečejo: Roko, ki je svojo mater vdarila, černa zemlja v sebi ne terpi. Idi in vreži si letarec leto starih šibic in tepi z njimi rokico dotlej, da v zemljo zleze. Mati to stori in černa rokica se začne beliti in se po malini vsa zbeli in zadnjič lepo bela v zemljo smukne. Glejte, kako velik je greh, ako otrok starše vdari." Ta povest je iz zilske doline na Koroškim; pa kdo bi verjel, v Galicii okoli mesta Ilze-szovva si jo ljudi tudi pripovedujejo! Slovenci imajo blizo za vsako priložnost kako lepo povest, ali kako pesmico, v kteri se za nje lep nauk najde. Učeni gospod Mirko Poženčan so v Danici horvatski, slavonski in dalmatinski v 28. listu leta 1843 tudi jedno tako povest prav gladko in po domače napisali, od velikiga razbojnika Bajzisa, kakor so jo v Kibnici na Krajnskim pripovedovati slišali. Samo škoda , da je med nami še tako malo slavensko izobraženih, kteri bivše, kar je slavenskiga, bolj porajtali in skerbno zapisali. Oa bi mi Slovenci samo tako nemarni ne bili za slavenske stvara! Vsi drugi izobraženi narodi hvalilo, kar je njihovo — Anglikan, kar je angleškiga; Nemec, kar je nemškiga, Lah, kar je laškiga---kaj pa Slovenec? — Mnogi se slavjanstva slavnega sramujejo. Oj,joje, kako je to pri nas naopak. 3. Smešne pripovedke se imenujejo godeove in to za tega voljo, ker jih pri svatbah ali ženitvah besednik, obično kak godec pove, da je kaj za smeh. Tudi smeje se zamoreš kaj pametniga izbrati iz godeove, ako ravno je le basen godeova. Tako le sim jaz na Koroškim slišal; ali ti bode dopadla ali ne, tega jaz nisim kriv; podani ti jo,kakoršno sim sam sprijel : „Neki mlad Slovenec je pol leta na Nemškim bil, in se je toliko naučil nemšine', kolikor se človek v pol leta naučiti more, ako prej celo nič ne zna zvunaj slovenšine. Tisti, ki so dobro nemško znali, so terdili, da se mu je nemšina še močno zapletala v ustih, in da je samo nekako klaverno po nemško čekljal. Mladi ošaben šterkovec pa noče biti več Slovenec, noče več govoriti v svojim maternskim jeziku hvastavši se, da ne zna več slovensko, ker je že vse pozabil. Za vsako stvar je grajoineč popraševal: Wie liasst dos Ding af windisch ? (Kako se imenuje to po slovensko?) --Enkrat so ležale grablje pred njim na tleh znak, da so moleli zoblje na kviško. On stopuje rahlo na zobe, da je grablišče na kviško migalo, bolj ali manj kakor je na zobe stopil močneji ali slabeji. Tako si jigraje pa zopet poprašuje: Wie hasst dos? Vtem stopi nekako premočno na zobe in grablišče mahne s tako močjo na kviško njemu črez usta, da se mu per tej priči kri curkoma iz nosa per-lije. „Te preklete grablje!" je rekel prav gladko po slovensko. Sadaj je dobro vedel: Wie hasst dos ?" — Kadar kaj takiga poveš, gre vse v smeh. To je godeova. Prijatel! ali ne veš, kaj bi si mogel iz nje pametniga zapomniti, naj, da ti jo kdo razloži. 4. Ženske, kadar so same in predejo, si rade molitvice pravijo, ki jih iz glave znajo, in se uče jedna od druge. To je že tako stara navada pri Slovencah , zato tudi znajo mnogo molitvic, in enakih drugih povest več. Ako vprašaš : kakoršne so ? ti moram zopet reči, da jih ne najdeš v nobenih bukvah; pa po-prašaj kako Slovenko, daIi pove lepo počasno tisto molitvo, ki jo imenujejo, zlati Oče Naš, in čudil se bodeš, kako pesničko se popisuje v nji Kristusovo terplenje. Pobaraj po molitvi, ki se pravi: zlata češena Marija, v kteri se dramatično (dramatiseh) popisuje; kako je bila devica Marija v nebo vzeta. Po-pitaj , kako se moli sedem besedi, ki jih je Jezus govoril, ki je na s. križu visel. — Pa ne brusi svoj jezik, kakor nekteri radi, ako jim ni vsaka besedica po volji; te molitvice so pesmam podobne, so pesničko zložene, kakor tista nemška ,Mesiada Klopstokova, ne sme se vsaka besedica tako na vse strani obračati. — Otroci se uče rajši kratkih molitvic, da jih ložeji pomnijo in v glavi obderžijo. Tukaj je jedna juterna prav kratka: Marija je zjutra zgoda vstala, Šla je v mesto Jeruzalem , Tam tri žlahtne rože rastejo, Marija jih je vtergala, V svojim sercu ohranila, Perva je Bog Oče, druga Bog Sin, tretja Bog sveti Duh. Amen. Večerna molitvica, ktera se dvanajstkrat poredama moli, samo da se reče perva ura, druga ura , tretja ura v noči : Perva ura v noči. Dela se noč, dela sa mrak, Marija spleta krancel zlat, Marija se spravlja k Jezusu, Pojdmo še mi, poglejmo še mi, Bomo vidili Jezusa, Jezusovi pet kervavih ran, Jezusovo desno stran; Kri in voda teče iz njega ran, Serce je ranjeno, žalostno, Okice so zlo objokane, Vse zavoljo križa težkiga, Ki je Jezus za nas nesel ga, Nja kri za nas prelil; Ti si nam obljubil sveti raj, Si nam ga obljubil, nam ga daj, Kakor si ga dal svojim jogram dvanajsterim. Amen. Dobro bi bilo, da bi se take molitvice zapisale , stari ljudje jih še znajo, mladina že manj; sčasama se bodo clo pozabile. 5. Stari možje se radi pogovarjajo od starih časov, od turške vojske, kako so se kri-stijani junaško bili z hudim Turkam pod vojvodam Lavdonam, in kako so Beligrad osvojili. Lavdona so Slovenci tako radi imeli, da so mu le oče rekli. Pa se je tudi prijazno obnašal z njimi, prav po očetovo. Še sadaj ga ne morejo pozabiti. Od kralja Matjaža (Konig Korvin) si tudi pravijo, ako je ravno že več ko 350 let minulo, kar je umeri. Kar od njega koroški Slovenci povejo, se najde v bukvah, ki se imenujejo: Handbuch der Ge-schichte des Herzogthums Karaten. Von Her-mann. II. Heft. Seite 254. — Od Lavdona se tudi pesem poje , od kralja Matjaža jih znajo še več. — Ali ko družba peti začne, gre pesmica za pesmico. Znajo jih toliko, de samo čudiš, kako jih naši ljudje toliko v glavi ob-derže ; to bi pa ne moglo biti, ako bi naš narod ne bil tako bistre in prebrisane pameti. Kakor se razloči rožica, ki sama od sebe zraste na ravnim polji ali na planini zeleni, od rože storjene in izškercljane, ki je v šta-cuni na prodaj, — tako se razloči pesmica, ki jo naš narod poje, od nove pesme, ki jo učeni izmislijo. Taka pesmica je prosta, ni visoko učena, pa vselej k sercu gre, ker iz serca pride. Namesto da bi jih popisoval, ka-kove da so, — rajši tu jedno pokažem, ktera je deleč okolo pri Slovencih znana. Samo jez sim jo slišal peti na Krajnskim : v Cirklanski fari, v Bohinji pri siari fužini; na Koroškim: v Kancijanu; na štajarskim: v starim Tergu blizo slovenskigaGradca; v teh krajih povsod tudi napev (vižo) znajo. Druga red se pri vsaki verstici ponavlja. 1. Tam stoji gartelc ograjen, (Z zlatim kolini obsajen.) 2. Z srebernim protjem zapleten, (Polhen rožic nasajen.) 3. Notri rastejo rožice tri, (Vse tri so rudeče kakor kri.) 4. Perva rožica je le. ta, (Sprelcpa rumena všeničica.) 5. Per vsaki mašijo nucajo, (Oj za presveto hostijo.) 6. Nobena maša brana ni, (Brez te svete hostije.) 7. Druga rožica je le ta, (Spreljuba vinska tertica.) 8. Per vsaki maši jo nucajo, (Oj za presveto rešnjo kri.) 9. Nobena maša se ne moli, (Brez presvete rešnje kr'ji.) 10. Tretja rožica je le ta, (Spreljuba devica Marija.) 11. Nam je rodila Jezusa, (Oj le kralja nebeškiga.) 12. Je stvaril semljo in nebo, (Dal človeku dušo in telo.) 13. Bog Oče, Sin in sveti Duh, (Vse tri peršone en sam Bog.) Ti podobna, pa lepši in tudi daljši je jedna v Šen-Petri na Forjulskim (regio Slavorum), ki je cerkvena, se poje med povzdigovanjem pri sveti maši in se začne: Na svetim oltarji svet kelih stoji, (Vunkaj rastejo rožice tri.) Pesem imamo mi Slovenci, kakor vsi Slavjani, mnogo, zato je češki pregovor: Kde SIo-wenka, tam spew (petje). To kaže, da so Slavjani ljubeznivi ljudje, blagiga, mehkiga in veseliga serca. Nemški pevec Šiller piše: Wo man singt,dalass dicli frohlich nieder, Bose Menschen haben keine Lieder. ltad ostani, kjer pojo , Hudobni pesem nimajo. 6. Take pesmi se imenujejo slovenske narodne (national slovvenisch), ker so zložene od slovenskiga naroda. Nekteri Slovenci ne razločijo, kakor je potreba, teh dveh besedi: narodno in nerodno. Narodno je nekaj lepiga, kar je jednimu ali drugimu narodu lastniga, zato se reče narodnost: Nationalilat. Nerodno je pa nekaj malovredniga, Ungeschicklich-keit. Gerdo bi bilo , ako bi mi te dve clo različne besede razločili ne znali. Zato v glavo si jo zarežimo ! — Te slovenske pesmi so večidel kratke , ljubke , proste , tako zložene da jih že iz glave znaš, ako jih samo jedenkrat ali dvakrat slišiš; so stare po sto, po dve, tristo let in še starejši. Starejši je, bolj je lepa. Na to se moreš zanesti. Ako bi posebno lepa ne bila, bi jo Slovenci, davno že bili opuslili in pozabili. Tudi nove pesmi so lepe , tode večidel so zložene , kakor je ravno šega med učenimi, pesme zlagati. Sadaj se jim zdi lepo jedno, sadaj drugo. Kadaj ter-dijo, da so tiste pesmi naj lepši, ktere so prav zavite, tako da jih moraš po dva ali trikrat prebrati, da jim samo razumiš. Kadar je taka šega med učenimi, tadaj vse vije na pesmih , kakor na nekaki terti. Dokler taka navada, taka šega vlada, so take zapletene pesmi lepe; kakor hitro se šega spremeni, pa nikomur ne dopadejo več. Pesmi naroda pa niso po kakih šegah napravljene, temuč so zložene, kakor človeku serce kaže; človeško serce se sicer tudi spreminja, pa si vender vselej podobno ostane — ostane zmiraj serce človeško. Pa tudi naše narodne pesmi ostanejo lepe, dokler bode našiga naroda na svetu kaj. Od njih se mora učiti slovenski pevec in slovenski godec, kako se mora zapeti ali zagosti, da našem ljudem dopade. Bolj je pesem podobna narodnam, lepši je. 7. Mnogo sim zbiral in prebiral med slovenskimi pesmi in to med svetimi in med posvetnimi ; pa več pesim sim slišal ali bral, lju-beznivši so se mi zdeli naši Slovenci. Ne verjel bi mi ti, ljubi prijalel; koliko pesem sim pregledal in poslušal — in med celo to množico so bile nektere bolj, mannj lepo zložene — — pa gerdih, nesramnih nisim našel, zvunaj jedne same, v kteri se jedan pijan žganjar košati, kako je z sterganimi hlačmi pijančeval. Pošteni Slovenci, ki se le nad lepim poštenim petjem veselijo ! Še posvetne so tako lepe, da jih skorej od cerkvenih ne poznaš. Ako bi je hotel pesmi praviti, bi se mi jih nabralo skorej za jedne bukvice; jez tukaj le jedno napišem, ki je iz sv. Križa blizo Ipave, in sam se lahko prepričaš, da so šc posvetne svetim prav podobne. Lepa krajnska dežela. 1. Tam stoji gora Iblanska Na lepim ravnim vertiču. Češčena roža Marija! 2. Polhen je rožic nazajen Plavih, rudečih in višnjevih. 3. Marija po vertiču prangala, Lepe rožice je tergala. 4. Marija tako pravi, govori: Ko bi bil zdej tu ljub moj sin! 5. Ko bi bil zdej tu ljub moj sin, Bi mu krancel narejala. 6. Marija še tega ne zgovori, Nje ljubi sin za njo stoji. 7. Od kod si hodil, kje si bil? Povsod sim hodil, povsod sim bil. 8. V krajnski deželi nisim bil. Komu si pustil krajnsko stran ? 9. Notri sim pustil lepe ljudi, Mirne ceste, frišne vode. 10. Vsim vernim dušam sveti rej Ki nam ga vsim vkupej dej. Češčena roža Marija! Naše šege, pripovedke in narodne pesmi so živi spomeniki, ki nam kažejo, bolj kakor napisi na kamnih, bolj kakor stare listine (Urkunden) na pergamenu, kak je naš narod bil, in kakoršne lastnosti ima; to nam je živo ogledalo, v kterim vidimo bistro pamet in blago serce slovensko. — Pa Slovenci malo marajo za vse to. To moram po poti povedati. Mi se mnogo učimo, kar je od drugih narodov, kar je pa slovenskiga, to nam le merzi. S težkim sercam rečeni, pa je resnica: mnogoteri sicer učen Slovenec več ve od čudnih Kinezov in od vmazanih Hotentotov, kakor od svojiga slovenskiga naroda. — Imamo pa tudi blagih mož in izkrenih mladenčev, kteri se z veseljem uče, kar je Slovenskiga. Bog jim daj srečo, ljubo zdravje in dolgo življenje!! 8. Ako se pravi ljudje s-idejo, si perpove-dujejo od tistih prestarih časov, ko so še slovenske Sibile živele. Poprej kakor od Sibil kaj pregovorim, moram nekej opomniti. Slovenec ni Gerk, tudi ni Italijan. Tudi stari Slovenci niso bili Gerki ne Rimljani, temuč pred vesolnim svelam slavni Slaveni. Slovenski jezik ni vse jedno s gerškini in latinskim, pa tudi slovenske navade — slovenske Sibile se morajo dobro razločiti od latinskih in gerških navad in Sibil. Ako bi se to vse križoma vkupej zmešalo, bi se naredila taka zmešnjava, da bi jo sama Sibila ne znala več sravnati. Ne nategujmo vsiga, kar je slaven-skiga, po ptujim , latinskim ali gerškim kopitu ! Kdor lepo razloži, dobro uči! Latinski in gerški pisatelji so še od svojih Sibil samo malo vedeli, še manj pe od naših slovenskih. Slovenci samo od slovenskih per-povedujejo , da kratko povem , sledeča. Sibile prerokile so dalječ okoli med Slovenci znane. (Na Koroškim jih imenujejo tudi Si-vile, na Krajnskim Šimbile, to ime je pa le skaženo.) V Zilski dolini jih tudi imenujejo:. bele žene, častitljive žene; v Božji: žalik-žene; v Žabnicah: božje dekle; Nemci vLa-budski dolini (Laventthal): haidnisehe Wai-berl; drugi ponemčani Korošci: Wile vveiss. V Krajnskim jim pravijo tudi: rojenice: --- kako pa še ? — Serblji in Horvati jih zovejo Vile , Čehosloveni: bile žene. Sibile prerokile, bele žene, častitljive žene, žalikžene, božje dekle, rojenice so bile slovenske predkristijanske prerokinje in duhovnice (Priesterinen). Pripoveduje se, da so bile nježne, in mlade ; dolge lase so imele v kito spletene, nosile so bele kratke krila. Prebivale so rade v skalnatih berlogih, blizo vod, red, potokov ali vreleov, pa same brez mo-žtva. So bile visokoučene in ljubezniviga, dobriga serca. Vse so vedile — so poznale na solncu, luni in na zvezdah, kako bode dobra ali slaba letina — bile so čez vsakiga pratikarja (kolendrarja), so učile ljudi polje obdelovati, rudo kopati, železo variti; na hribih in humih stoječ so glasno vpile, kadaj je dobro orati in sejati,in na ktere dni se imajo tadašnji prazniki obhajati. Tudi so rade prišle v vasi, ljudi objiskovat, in jim dobrot skazovat; kadaj je bela žena zjutraj že vso živino v hlevi lepo oskerbela, prej ko je gospodinja vstala. Kadar se je otrok rodil na svet, so zraven bil, zato so jim tudi rekli rojenice. Same od sebe (unaufgefordert) so šle na njive delat, posebno rade so proso ple-le. Vsaki gospodar se je veselil, zagledavši belo ženo na svoji njivi, ker je tadaj vse lepo rastlo, kakor hmel. Srečna hiša, kamor je bela žena prišla. Ker so bile tako učene, so mnogo vedile, kar zvunaj njih nihče ni razumel ; še prihodne reči so napovedovale; so prerokovale, ker so bile prerokile. Kar so one rekle je bila gola, terda resnica. Moder kos vsaki, ki je belo ženo rad in na tanjko vbogal; vse je po sreči šlo, vse se prav zravnalo, ako ravno se je včasi zdelo, da gre na robe. Tako je bilo v starih časih; pri Slovenci so bile v veliki časti in so močno slovele: ako ravno je že več ko tavžent let, kar so ginile, si naš narod še današnji dan mnogo od njih visoke učenosti, od njih dobriga serca in od njihove velike slave ve pripovedovati. — Dovolj za sadaj, morebiti drugokrat več, od teh starih časov. 10. Kaj pisati za narod je imenitna reč. Izobražen pisavec je naj žlahtnejši cvet v narodu. Kar on pisaje govori, se sliši dalje, kakor naj močnejši grom , njegove besede se razlegajo povsod, kjer koli se njegov jezik govori. Njegove žlahtne pisma še neprene-hama govore, kadar njegove kosti že davno pod černo zemljo trohnijo. — Vsaki naj zato piše samo, kar je plemenitiga ali žlahtniga, samo kar je dobriga in koristniga — samo to, kar bi bilo vredno govoriti pred celim svojim rodam. — Slovenski pisavec naj skerbi,de je slovensko izobražen. On ne sme, da bi gledal samo v svoj domači kot, samo v svojo domačo deželico, kakor kert v svojo kertovi-no — na kvisko naj pevzdvigne svojo glavo, naj pogteda, kaj drugi naši slavjanski bratje lepiga in koristniga pišejo, Zaj smo se že lepo navadili na ilirski pravopis, —in naj lepši bukve se v njemu natiskajo, ne samo na Hor-vatskim , ampak tudi v Cehah, na Moravi,na Slovenskim, in tako dalej. — Slovenski pisavec naj opiše lepe, hvalevredne lastnosti svojiga rodu, da imamo jih za izgled. Koliko lepiga in žlahtniga se najde pri naših Slovencih ! Ako bi zmiraj samo od krivih navad pisaril, lahko bi kdo mislil, da je pisavec prevzetniga in sovražniga serca, in da svoj narod ošabno zametuje. Tudi rezno in ojstro se sme kadaj kaj povedati, pa zraven se mora jasno viditi, da pisavec svoje rojake vender iskreno ljubi; ojstrejši je beseda , jasnejši naj se ljubezen vidi. — Kdor hoče kaj opomniti, naj opomni naše ljudi, da bodo trezni; treznost je dobra gospodinja per hiši, pijančova-nje je toča pod streho po zimi in po letu; — naj opomni, da naj bodo sosedje miroljubni in se terdoglaviga pravdovanja varjejo; kdor se rad pravda, sam svojo streho terga; — naj opomni, da naj naši Slovenci skerbno gospodarijo; Ieniga čaka stergan rokav, palica beraška, prazen bokal; — naj opomni — in prav glasno naj pove, da starši svoje otroke v božjim strahu izredijo! Tukaj sim blago-serčni možje , ki zlato pero v roki deržite in pišete za naš narod! Še nekaj me pri serce tešči. — Že naš pesnik Vodnik je pisal in grajal: da blizo v vsaki vasi imaja kake posebne navade, in da zato jedan iz drugiga norce delajo. — To je prav nekeršansko, to je prav gerdo! vsi ljudje smo otroci božji, vsi smo si bratje, da bi se po keršansko ljubili, pa ne, da bi se vza-imno zasmehovali, zasramovali, žalili in jedan drugiga za norca imeli. Jaz zavolj tega to rečem, ker še današen dan v časi kak neotesan , neizobražen Slovenec svoje brate Slo- vence obrekuje in zaničuje, samo zato , ker niso vsi ravno v tistim kotu doma, kjer on; še učeni — prosim ne zamerite! jaz hudo ne mislim, sam Bog ve! — še učeni se kadaj zapozabijo —jedan zaničuje Slovence Krajn-ske, drugi Goriške, tretji Koroške, šterti Štajerske. Pa smo si vender vsi bratje Slovenci. To zametovanje in zaničovanje hodi med nami, kakor gerda černa hudoba, in moti nam bistro pamet, kazi nam naše sicer dobro vlovensko serce. Govorimo, pišimo, opomi-nujmo se , da se bratovsko ljubimo , ako ravno jedi pribivamo na sončeni, drugi na senčeni strani gore, ako ravno živimo jedni na pravim, drugi na levim bregu tekoče vode. Kdor ne ljubi, ostane v smerti — govori svet Janez — kdor sovraži svojiga brata, je vbija-vec. Matija Majer. Austrijansko cesarstvo. Horvaška. Njeg. veličanstvo kralj gerški Otto je poklonil po svojem poslancu v Beču zavodu Je-lačiča bana za nemočne vojake 300 gold. sr.