746                                                       Trošan:  Ljubezen.
vse žene\ Narodna osnova je do cela izpremenila odnošaje med obema spoloma. Nikogar ni sram srčne naklonjenosti do ženske, takisto dekletom ni treba skrivati čustev do izvoljenca. Saj jim sedaj več ne očita vest, da bi nakladale možu pretežko dolžnost: skrb za ženo in otroke. Sedaj, ko narod sam skrbi za vsakogar, ne išče nI mladenič nI dekle gmotnega dobička, ampak zgolj srčnega veselja. Pordk ne sklepa imovina, nego značajnost, krepost in druge vrline, ki prihajajo največ otrokom v prid. Dandanes pri nas ni misliti por6k iz drugega vzroka nego iz ljubezni. Tako srečnih odnošajev med ženami in možmi izvestno ni poznal noben čas zgodovine človeške. Ali ni to rajski vek, ki ne pozna zakona brez ljubezni ? Kaj pa bi dejal vaš Darwin k prosti volitvi obojega spola?«
»Veselil bi se,   da se odpravljajo  slabejše postave, da se krepi in plemeniti deblo vesoljnega človeštva!« —
Ljubezen.
Jx.a zemlji  noč temna leži;
Tam v cerkvi mlad menih kle »Oj,  večni  Bog,  Gospod svetd, Ti  gledaš mi  na dno  srtti, Na dno sred, kjer noč in dan Te novic križa greh strašrfn : Le ona polni  mi glavo, Povsod  le gledam njo, le njo ; Kot večne luči sveti žar Gori očij prelepih par, Kot zarje mi večerne kras Žari nebeški njen  obraz . . . Kako  kipi mi  vroča kri, Kako srce" za njo medli, Kadar jo  vidijo  oči . . . O Bog dobrotni, Ti  me  čuj, Napadov grešnih me varuj !«
Na zemlji noč temna leži; Tam v  cerkvi deklica kleči: »Ti  ve"š, Madonna,  kaj  trpim, Ti sama ve"š,  kako grešim . . Ne tečejo mi  več solze", Nobeden vzdih več ne pove", Da gine tožno mi sred . . .
Le k njemu sili moj  korak, Le njega vidi pdgled vsak: Njegovo lice je bledo, Žalobno  kot mrtvaški  pot; Temnd njegovo je oko, Iz njega gleda bridka smrt; In kadar stopi  pred oltar, Obkroža ga svetniški žar . . . Kak 6 ga ljubim presrčno, Kako H zanj  živim samo . . . O  ti,  Madonna,  ti me  čuj, Ljubezni grešne me  vanij !« . , .
Nad zemljo bledi ščip žari;
Tam v krsti mlad mrlič leži,
Menihov zbor ob njem stoji:
»Usmili, Bog, se duše te",
Ki  vzel si danes jo z zemlje' . . .«   —   „
Ko drugo jutro zvon zvoni,
Dekle na postelji leži,
Obraz je bled,  mrtve" oči . . .
Telo ji s cvetjem potreso,
Glavo" ji z vencem ovijo . . .
Trošan.